Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

Najprej naj ponovim opozorilo zgodovinske stroke, da je treba vedno
upoštevati dejstvo, da posamezni subjekti dogajanja nikoli ne morejo
predvideti, kakšen bo izid dogajanja in da zato ne smemo domnevati,
da so si vsa svoja dejanja in umovanja vnaprej načrtali, četudi končni
izid opazovalcu narekuje vtis, da je vse nastalo po domišljenem naklepu
ali kar po zaroti. Tu omenjam prezrto dejstvo, da je Boris Kidrič,
vodilni komunist v OF, še septembra 1941, torej še pred Rožmanovim
pastirskim pismom, pozival v Slovenskem poročevalcu k potrebi, da bi
bil slovenski odpor politično uravnotežen. In da je pri tem poudarjal
tudi potrebo, naj si vsi ti politično različni udeleženci upora med seboj
obljubijo lojalnost. In da ga je pri tem skrbela lojalnost drugih sil do
komunistov samih. In da ni šlo za to, kakor se je pozneje iz razvoja
izmotalo, da so v OF zdaj že premočni komunisti svojo lojalnost
pomirjevalno zagotavljali po vplivnosti ogroženim »zaveznikom« v
fronti. Komunisti so svojo moč v NOB občutili šele potem, ko je klic
po uravnoteženju slovenskih političnih sil ostal ne le brez odmeva na
desnici, ampak doživel tudi zanikanje. In da ne smemo prezreti, da je
v labirintu različnih pozicij tistega časa za Ariadnino nit treba jemati
v roke zahtevo OF, da se mora vsakdo najprej dejansko odločiti za
udeležbo v neodložnem odporu, če hoče imeti enake pravice v gibanju
in odločanju. Kidričev klic je bil absurden glede strank samih seveda
že od Natlačenovega Narodnega sveta naprej, a bi glede njihovih
somišljenikov mogel še učinkovati. Samo da bi potem uravnoteženje
potekalo drugače in bi bilo nekaj drugega. Da se bo zgodilo to drugo,
je bilo zatrdno in vsem razvidno odločeno že naslednji mesec, 24.
oktobra, z omenjenim pastirskim pismom.
Zdaj je ostala tu OF sama. Vodila in organizirala pa je NOB, ki je
bil hkrati tudi socialna in moralna revolucija, piše Janez Stanovnik ob
njeni sedemdesetletnici 2011. Resnično. Le z natančnejšim dopolnilom
ali pojasnilom, da je ta revolucija bila tudi narodna, nacionalna. Da
je takšna revolucija Slovencem potrebna, je takrat, v času pastirskega
pisma, menila in napisala tudi »katoliška sredina« (Andrej Gosar). Le
da je uresničitev pričakovala in dopuščala prvenstveno iz rok katoliške
stranke, Slovenske ljudske stranke, in da je tako odvrnila katoličanom
v OF. Revolucija kot pojem torej tudi s te strani ni bila izključena.
Takrat so še vsi pomnili samoodločbo Slovencev, državno ločitev od
Avstrije v letu 1918, ki jo je vodila Krek - Koroščeva Vseslovenska
ljudska stranka. Pa saj je na klerikalni strani sam Lambert Ehrlich še do
oktobra 1941 nujno predlagal ustanovitev tajne slovenske vlade, ločeno
37 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST