Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

naslovom »Gledam črno, vidim črno«. 1 Ne nameravam se nadrobneje
podajati v sicer premišljeno in učinkovito napisano diagnozo položaja
na Slovenskem, ko se realnost tranzicije, ki naj bi nas vendar, po
dramatično doseženem zgodovinskem konsenzu, poslej demokratično
sporazumno vodila s slabšega na boljše, dejansko vsem na očeh
sprevrača v restavracijo enkrat v spopadu z novimi upi v zgodovini že
poraženega staroljubja. Zadržati se hočem na tezi o ključnem zatiču, ki
po mnenju gospe Hribar danes blokira celokupno politično in menda
sploh vsako drugo dinamiko v Sloveniji.
Ta zatič naj bi namreč bila nemoč levice distancirati se od revolucije.
Za to distanciranje naj namreč ne zadostuje zgolj kritični razbor
fenomena revolucije v naši zgodovini. Po pisanju gospe Hribar naj bi
to moralo pomeniti kar »obsoditi jo«. In ker levica tega ne stori, nima
niti moralne dignitete, da bi dejansko zahtevala od desnice distanciranje
od medvojne kolaboracije, od krvave vpletenosti v državljanski spopad
med drugo svetovno vojno. Krivcev za to nemoč levice in za ta njen
primanjkljaj dignitete pa v vrstah levice po mnenju gospe Hribar očitno
mrgoli. Pred desetletjem naj bi se oboje drastično izkazalo s strani levice
same, ko je enotno zavrnila »Pahorjev« predlog dveh izjav, prve z oceno
polpretekle zgodovine in druge o narodni spravi, »ker ni bila sposobna,
ker ni pristala na distanco in kritiko komunistične revolucije, in tudi ne
na izjavo o narodni spravi. Zato je danes tam, kjer je. Je talec desnice.«
Tako meni gospa Hribar.
In nadaljuje: to prav gordijsko blokado položaja je treba presekati,
najprimernejša sekira za ta namen pa je po njenem prepričanju v
rokah levice. Ona je namreč na vrsti, da končno tudi sama (!) obsodi
revolucijo in s tem dejanjem omogoči odrešilni premik in napredek
celokupnosti. Tako berem omenjeni članek.
Da naj levica končno tudi sama obsodi revolucijo, lahko pomeni
dvoje: naj se pridruži argumentom stare, v vojni poražene desnice,
kakor tudi argumentom nove, opremljene z načeli demokracije.
Seveda, ne oziraje se na to, da je evropsko institucionalizirana
zavrnitev revolucije medtem že sama naletela na znamenja konca
svojega odrešilnega »konca zgodovine«.
Žal se lahko prepričamo, da sta se oba omenjena načina obsojanja
revolucije medtem že neomajno staknila v njeni vse bolj mitični
predstavi. Rekel bi, da za oba načina velja tisto, kar gospa Hribar
namenja menda le prvemu: hipostaziranje v metafizično krivdo levice.
Ali preprosteje, kriva je, ker se je revolucije sploh lotila. Celo nekateri
10 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST