Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

Preden zdaj poskusim opredeliti svoje videnje naše revolucije,
moram seveda opozoriti, da sem se kot zgodovinar loteval njenih
vprašanj največ le za čas slovenskega NOB. In na to, zgodovinarsko
pridobljeno vedenje o revoluciji, se bom v glavnem omejil. Tu se samo
sklicujem na svoje razprave in študije, zbrane v knjigi Pravica in moč za
samoodločbo. Gre zlasti za štiri med njimi: 2., 7., 18. in 31. 15 Desetletja
njenega življenja v miru pa do izteka sem med tem le doživljal in skušal
dojemati, deloma z izjemo nacionalnih odnosov. Te pa sem deloma tudi
strokovno obravnaval.
Omenil sem, da ima ta poskus nek svoj prav konkreten povod. Ta
me je zbodel, da zato poskušam več, kakor pa si izdelane znanstvene
kompetence za ves ta čas sam prisojam. A vendarle, poskusiti vsaj
»posthumno« ne more škoditi.
Slovenska revolucija se je spočela in bila donošena kot slovenski
NOB v času druge svetovne vojne in se je nato izživljala v desetletjih
hladne vojne, kot na svoj način udejanjena, v naši zgodovini realno
dosežena stopnja uresničenja slovenske volje po človeškem, ljudskem
in narodnem napredku, tja do izteka revolucije z osamosvojitvijo
Slovenije.
Zdaj jo gledam v obremenjujočih razmerah mentalno nedopolnjene
družbene tranzicije. To je težavno, saj pogled zamegljuje odij, ki se
zgrinja nad zgodovino revolucije. Pred razmotrivanjem revolucije
bi bilo treba najprej razčleniti ta odij, saj izvira z različnih strani. Tu
nimam v mislih razumljive prizadetosti žrtev njenega nasilja.
Najprej pa moram pojasniti svoje zgodovinarsko videnje
(ne)upravičenosti njenega pojava v slovenskem NOB. Pred leti je mlad
zgodovinar pri zagovoru disertacije o tem vprašanju, odločno in že
politično odločeno, trdil: NOB ne dela revolucije. To je, ne sme delati
revolucije. Če jo, potem to ni več (pravi) NOB. In pri nas se je to
zgodilo, četudi se zgoditi ne bi smelo.
To tezo sem zavrnil – in jo še zavračam – kot nehistorično. Tu ne gre
za vprašanje, kaj je NOB po definiciji. Gre za to, da historik zgodovini,
ki se je že zgodila, ni upravičen dajati lekcij. O svoji upravičenosti je
namreč ta zgodovina odločila sama.
Tako je odločila tudi o revoluciji, ki se je zgodila, ali pa se ni zgodila.
Na primer, le o tisti, ki se ni zgodila, sme historik popravljati morebitno
nasprotno trditev historiografije, da je vendarle bila. A nikakor, da za
priznanje pravilnosti »naše« zgodovine ne bi revolucija v njej smela biti
vsebovana.
34 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST