Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

Bolj so bila vidna tista evolucijsko naravnana prizadevanja v svetu
pluralne demokracije in bolj prikrita – pa zato radikalneje oziroma
revolucijsko naravnana – tista v svetu strankarskega monizma.
Omenjena prizadevanja na obeh straneh pa so vendarle mogla dovolj
uspešno omejevati skrajnost mednarodnega spopadanja in ga zadržati v
mejah nevojaške, še mirne hlade vojne zato, ker je ta mirnost temeljila
na zgodovinsko primarnem dejstvu, da sta se oba svetovna konkurenčna
bloka mogla – vsak zase – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot
glavni konkurent za oblast na zemeljski obli izločen fašizem.
Takšen uvid v zgodovino, posebej še evropsko, ki nas prizadeva
najbolj neposredno, ni lasten zgolj sekulariziranemu, za marsikoga
morda manj zaupanja vrednemu zgodovinopisju. Opozoril sem, kako
so svoj pogled na to vprašanje izrekli cerkveni zgodovinarji v pojasnilu
k dokumentom o zunanji politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni,
objavljenim po drugem vatikanskem koncilu.
Ponovimo najprej, kako ti zgodovinarji vidijo dilemo Evrope v
letih 1933–1939.
»Odkar je Nemčija postala Tretji rajh, podvržen diktaturi Adolfa
Hitlerja, se je zdelo, da se Evropa iz dneva v dan približuje trenutku, ko
bo morala izbrati med vojno in suženjstvom. V Evropi sta se oblikovala
dva bloka, blok zatrdnih demokracij, dremajočih na lovorikah iz leta
1918, in blok diktatur, ki žive v pomanjkanju in ki usmerjajo svoja
gospodarstva k oboroževanju.« – Tu prepoznamo Anglijo in Francijo na
eni strani in Nemčijo z Italijo na drugi.
Vatikanski zgodovinarji torej za čas do 1939 Sovjetske zveze ne
vštevajo v nobenega od obeh polov razklane Evrope, ki ju ugotavljajo.
V odnosu Evrope do Sovjetske zveze torej tudi po njihovem mnenju
tedaj ni tičala tista zgodovinsko odločilna izbira med vojno in
suženjstvom, kakršna je kmalu nato terjala odločitev za vso Evropo,
za ves svet.
Ta, za svet odločilna izbira se je dogodila v letu 1941 in je končno
izoblikovala protifašistično zvezo držav, ki so skupno izbojevale zmago
v vojni vseh vojn 20. stoletja. To pa so bile države, ki so navzlic skoraj
prepadnim medsebojnim sistemskim razlikam imele eno skupno
značilnost, ki jo je treba tukaj posebno poudariti: vse so črpale
svojo moč iz revolucij, ki so jih bile vsaka zase doživele v svoji lastni
zgodovini v različnih časih.
Kakor rečeno, oba hladnovojna svetovna konkurenčna bloka sta se
mogla – vsak za sebe – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavna
31 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST