Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

marčna, s pomladjo narodov proti za kontinent razdruževalnemu
legitimizmu vladarskega absolutizma. Obe že z ameriško revolucijo
v tvornem ozadju. Ruska revolucija, oktobrska, izrasla iz razmer
še hujšega vladarskega absolutizma v razvojno zaostali vzhodni
kontinentalni širjavi brez meja ter obenem kot kaznovanje celine
za dotlej najstrašnejšo vojno, zarojeno znotraj evropskega koncerta.
Ameriška in oktobrska sta v drugi svetovni vojni zagotovili zmago nad
osvojitvijo planeta po fašizmu. K temu je svoj nesorazmerno tehten
delež prispevala tudi slovenska z jugoslovansko. In ta zmaga je potegnila
za seboj kolonialno revolucijo, ki je odnesla kolonialne imperije in
razveljavila imperialistične delitve sveta in vse moderne revolucije, tudi
kitajsko, približala postmodernemu koncu. Žal ne koncu vseh vojn.
A vsaj v Evropi dogovorno in verjetno.
Ali bi kdo hotel, da se z zavrženjem revolucij, tudi naše, zgodovinski
vrtiljak zavrti nazaj Distancirati, odmakniti se od revolucionarnega
in vsakršnega drugega nasilja, posebno v času miru, mora biti nekaj
drugega.
Toda, počakaj! Ali ne gre za izplen zmage nad revolucijo, zaslužene v
hladni vojni K temu, gotovo tudi pri nas razširjenemu prepričanju in
vprašanju je treba reči vsaj dvoje.
Najprej, zmaga kot zmaga je mogoča samo v vojni. Izkušnja svetovne
zgodovine pove, da je zmagati mogoče samo v vojni, ne pa zares tudi
v politični tekmi. In to velja ne le za 20., marveč enako tudi za komaj
začeto 21. stoletje. Tisto, kar izkušamo kot poglavitni dogodek obeh
– zmaga zahodne demokratične koncepcije državnega in meddržavnega
reda –, pa ni zmaga v vojaško bojevani vojni, pač pa v politični
konfrontaciji, opisani kot hladna ali mrzla vojna. Torej, gre za zmago
v hladni vojni, ki je ne bi smeli – ker to ni – enačiti z zmago v vojni,
kakor je na primer bila druga svetovna. Tekmovanje dveh, v moderni
dobi z revolucijami na obeh straneh najizraziteje izoblikovanih državnih
in družbenih sistemov: moderniziranega demokratičnega oziroma
kapitalističnega in boljševiško marksističnega oziroma socialističnega.
Danes zanemarjena, a dejansko za obe strani nepojmljivo srečna
okoliščina je to, da je ta svetovna konfrontacija obeh sistemov v letih
1946–1989 resnično ostala hladna. In to tudi po zaslugi odgovornih
politikov na obeh konkurenčnih straneh. In da je ta izkazana
odgovornost na obeh straneh povsod rasla iz dejstva, da so v obeh
sklopih konkurenčnih sistemov dejavno in končno tudi učinkovito
obstajala prizadevanja za njuno notranje obvladanje in mirno reformo.
30 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST