Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

Takoj sem spoznal, da bi knjigo mogel za znanstveno potrebo izčrpati
le specialist pri polnih močeh in z neomejenim časom. Začel sem jo
prelistavati z zelo omejenim namenom, namreč, videti, kako prizadeti
vidijo kolaboracijo svojega političnega kroga v času druge svetovne
vojne in kako o njej razmišljajo zdaj. Svoje namere žal nisem uresničil,
ker se mi je na polovici poti vid preveč poslabšal. Ne morem več brati
niti svojih lastnih izpiskov in tu zdaj govorim le o vtisih in po pičlem,
majavem spominjanju na že prebrano. Žal moram najprej reči, da sem
zelo malo izvedel o tistem, kar me je najprej zanimalo. Skoraj nobene
omembe dogodkov v času vojne in njenega konca, nič o povojnih
pobojih, in praktično nobene refleksije v vojni storjenega. V prvi
vrsti poudarjeno izražanje popolnega spoštovanja in verniške vdanosti
škofu Rožmanu. So tam posamezne in obrobne refleksije dogajanja
pred vojno, tudi še starejšega iz ustavne dobe Avstrije. Krčevita pa je
odrinjenost v nekakšen neobstoj vsega storjenega in prebitega v času
vojne oziroma okupacije. To je vse izločeno iz gledanja, ker ga očem
odmika totalna negativnost samega pojma revolucije, samega pojma
oblasti Titove Jugoslavije. Vse to se kar nekako fizično izmakne omembi
in refleksiji, tako rekoč prav do skrajnih robov masivnega pokrova,
ležečega nad breznom, ki obstaja samo v tem, da ga ni. Spričo tega
pokrova deluje naravnost tragično podatek, izdan javnosti leta 1989
ob smrti Tineta Debeljaka, urednika revije Meddobje v Argentini.
Njemu, najtehtnejšemu razumniku v lastnih vrstah, je vodstvo
bele emigracije pred leti zaupalo oziroma naložilo nalogo, da spiše
zavrnitveni odgovor na knjigo Belogardizem Frančka Sajeta, ki je izšla
v Ljubljani. Piscu je namenilo znatno mesečno denarno podporo in
mu jo, ob njegovih zagotovilih, da piše, tudi zaupljivo plačevalo deset
in več let. V zapuščini pa rokopisa ni bilo najti. Sajetov Belogardizem
je nedavno (2008) izšel, nespremenjen po drugi, že v tretji izdaji, beli
odgovor nanj pa je obležal pod pokrovom nad breznom, ki ga ni.
V Ljubljani je to brezno medtem odkril Šturmov Center za narodno
spravo (!) in ga skuša polniti z očitki komunizmu in revoluciji, da bi
dokazal, da ga res ni. Letos je na slovenski televiziji Bert Pribac, ki je
Debeljaka poznal in cenil, saj mu je bil pripravljen objavljati pesmi,
četudi Pribac ni zavračal stikov s Slovenijo, povedal, kako si je Debeljak
želel pred smrtjo še enkrat obiskati svojo domovino, vendar se za pot
končno ni odločil, ker se je bal, da bi ga njegovi beli soemigranti za tak
greh kar »obesili«. K temu si rečem: že samo za preprečeno željo, Tinetu
Debeljaku blag spomin.
21 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST