Janko Pleterski: Preklicati revolucijo v slovenski ... - Društvo ZAK

ob napadu na komunistično velesilo. In ker ni izjavil ničesar, je bilo
očitno, da se je odločil za molk. Za »modri molk Vatikana«, kakor
ga je pozneje označila zgodovina. Fašisti, ki so pričakovali, da bo
papež podprl njihovo »vojno proti boljševizmu« kot križarsko, so bili
presenečeni in razočarani. Ne molče, ampak glasno. Skovali so nov
pojem, Svetemu sedežu so trpko očitali »mutizem« (mutismo, politiko
nemosti). In ta pojem, to besedo najdemo v dokumentih Svetega
sedeža, objavljenih po drugem vatikanskem koncilu. Če je kdo kdaj
dvomil, da je tak molk kot politični odgovor sploh obstajal, ga dokazuje
navzočnost besede »mutismo« v protestu veleposlanika fašistične
Italije pri Svetem sedežu. Arhimedova oporna točka za ugotovitev tega
dejstva. In zato lahko rečemo, da se je tudi na slovenskih tleh v poletju
in jeseni 1941 s strani Vatikana, in tudi sicer, odpirala možnost za
zgodovinski kompromis, možnost za toleranco političnega katolicizma
do navzočnosti komunistov v dvigovanju slovenskega odpora proti
fašistični agresiji.
Mutizem so papežu očitali fašisti. Rožmanovo pastirsko pismo pa je
24. oktobra 1941 smisel fašističnega očitka papežu dejansko podprlo.
Kričalo je prav tisto, o čemer je Sveti sedež namenoma molčal. Molk
papeža bi lahko bil Rožmanu znamenje časa. Pa tega znamenja ni
hotel zaznati. Ne on sam in prav izrecno ne njegov odločilni svetovalec
Ehrlich.
Po vojni se je tudi pri nas še enkrat pojavila slutnja možnosti za
kompromis obeh odrešenjskih prizadevanj. Tedaj, ko je papež Pavel
VI. svetoval katoličanom v SFR Jugoslaviji, naj »najdejo v notranji
moči svoje vere nov in še močnejši nagib, da brez pridržka sodelujejo
pri socialnem in človeškem napredku svoje domovine«. Ljubljanski
nadškof Jožef Pogačnik je te papeževe besede leta 1977 strnil z
objavo stališč katoliške Cerkve na Slovenskem k dogajanjem »med
narodnoosvobodilno borbo in socialno revolucijo«. 8
Ali to ni bilo tiho priznanje revolucije In če je bilo, kam je poniknilo
Tu moram pa vendar povedati po spominu nekaj, o čemer še nisem
pisal in tudi ne bom mogel več.
Malo pred mojim hudim poslabšanjem vida sem dobil v roke
znanstveno izdajo pisem, ki sta si jih med leti 1947 in 1975 izmenjala
»bojevnika za svobodo in slovenstvo« France Dolinar in Ruda Jurčec,
dva izjemno dejavna in obveščena publicista klerodomobranske
politične emigracije. Izjemna knjiga po obsegu in številu imen, pa
tudi po svetovni razkropljenosti bivališč posrednikov informacij.
20 BOREC 676–680
REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST