v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

kih, ki so zelo ogroženi za nastanek strdkov, je ciljno območje višje (med 2,5 in 3,5) (Mavri in
Vene, 2009).
Ciljno območje mora biti vedno zapisano na izvidu, ki ga bolniki prejmejo ob vodenju v
AK-ambulanti. Kadar je INR pod 2,0, se zveča tveganje za trombembolični dogodek v žilah
ali srcu, ob INR nad 3,0 pa se zveča tveganje za krvavitev. Da bi dosegli in vzdrževali ciljno
območje INR, so potrebni redni kontrolni pregledi. Ti so v procesu uvajanja AKZ pogostejši,
tj. večkrat tedensko, ko pa je AKZ stabilno in urejeno, pa so nekoliko redkejši – na 4 do 6 tednov
(Mavri in Vene, 2009).
Število bolnikov, ki potrebujejo AKZ, v zadnjem času močno narašča, po eni strani zaradi
širjenja indikacij, po drugi strani pa zaradi staranja prebivalstva. AKZ vedno spremljajo zapleti,
predvsem krvavitve in trombembolije. Število zapletov je odvisno tudi od kakovosti in
varnosti AKZ.
Najpogostejše indikacije za AKZ:
• atrijska fibrilacija in undulacija,
• umetne srčne zaklopke (mehanske, biološke),
• venski trombembolizmi (VTE): venska tromboza, pljučna embolija,
• ostale indikacije (redkejše):
• antifosfolipidni sindrom,
• bolezni mitralne zaklopke s sistemskimi embolijami,
• periferna arterijska obstruktivna bolezen z zapleti (trombolitično zdravljenje) (Mavri in
Vene, 2009).
ATRIJSKA FIBRILACIJA
Atrijska fibrilacija (AF) je najpogostejša indikacija, ki je prisotna pri 0,4–1 % prebivalstva.
Pogostnost hitro narašča s starostjo in med starejšimi od 80 let zajame že do 10 % oseb. Umrljivost
bolnikov z AF je dvakrat večja kot pri osebah v sinusnem ritmu, najpogosteje zaradi
možganske kapi. AKZ s kumarini tveganje za možgansko kap zmanjša za 70 % (Vene, 2009).
Ogroženost posameznega bolnika je odvisna od prisotnosti dejavnikov tveganja, ki pri
bolnikih z AF povečujejo možnost za nastanek možganske kapi. AKZ je učinkovito pri vseh
podskupinah bolnikov, ker pa je povezano z majhnim, vendar pomembnim tveganjem za
krvavitev, bo odločitev o tovrstnem zdravljenju temeljila na oceni tveganja za možgansko
kap (Vene, 2009).
Dejavniki tveganja za možgansko kap:
• prebolela možganska kap, TIA ali sistemska embolija. Pri bolnikih s temi dejavniki tveganja
je tveganje za možgansko kap do 3-krat večje kot pri ostalih bolnikih z nevalvularno AF;
• drugi, zmerni dejavniki tveganja so:
• starost,
• arterijska hipertenzija,
• srčno popuščanje in/ali oslabljena sistolična funkcija levega prekata (iztisni delež pod 35
%) in
• sladkorna bolezen (Vene, 2009).
78