v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

dialis. Ker pri preiskovancih s periferno arterijsko boleznijo obstaja možnost zožitve podključnične
arterije in lažno znižanega tlaka na zgornji okončini, je treba izmeriti tlak na obeh
nadlakteh. Nato izvedemo meritev na nogah. Manšete ustreznih dimenzij namestimo na
gleženj, meča in stegno ter jih prav tako napihnemo nad sistolično vrednosti tlaka. Ob počasnem
praznjenju zraka iz manšete z ultrazvočno sondo nad perifernimi arterijami distalno
od manšete (a. dorsalis pedis, a. tibialis posterior) izmerimo sistolični tlak na obeh spodnjih
okončinah (Videčnik, 1992).
Osnovni podatek, ki ga dobimo z opisano preiskavo, je razmerje med sistoličnim tlakom
v gležnju in na nadlakti, ki ga imenujemo gleženjski indeks. Gleženjski sistolični tlak, ki ga izmerimo
v bolnikovem ležečem položaju, je običajno enak ali višji od sistoličnega tlaka, izmerjenega
na nadlakti. Pri izračunu gleženjskega indeksa upoštevamo višjo vrednost
sistoličnega tlaka v višini gležnja, kadar obstaja razlika med a. dorsalis pedis in a. tibialis posterior,
ter višjo vrednost tlaka na nadlakti, kadar obstaja razlika med levo in desno stranjo.
Normalna vrednosti gleženjskega indeksa je od 0,9 do 1,4. Vrednosti, manjše od 0,90, pa dokazujejo
prisotnost periferne arterijske bolezni. Čim nižje so vrednosti gleženjskega indeksa,
tem hujša je klinična slika. Preiskovanci z vrednostmi gleženjskega indeksa, višjimi od 0,80,
so lahko še brez subjektivnih težav. Vrednosti med 0,41 in 0,80 so najpogostejše pri bolnikih
z intermitentno klavdikacijo, vrednosti 0,40 ali nižje vrednosti pa so pogosto povezane s kritično
ishemijo uda, ki se kaže kot ishemična bolečina med mirovanjem, razjeda ali gangrena
(Blinc in Čuk, 2008). Poleg tega, da so vrednosti gleženjskega indeksa v dobri povezavi s klinično
sliko periferne arterijske okluzivne bolezni, je gleženjski indeks tudi neodvisen napovedni
dejavnik srčno-žilne ogroženosti. Nekoliko poenostavljeno velja, da vsako znižanje
gleženjskega indeksa za 0,10 poveča verjetnost srčnega infarkta ali nenadne srčne smrti za
10 % (Dormandy et al., 1999).
Z meritvami na treh segmentih spodnje okončine, tj. gležnju, mečih in stegnu, ugotavljamo
prisotnost in lokalizacijo periferne arterijske okluzivne bolezni. Na mečih in stegnih zaradi
večjega obsega uda vselej izmerimo višje vrednosti tlaka kot v gležnju. Dovoljena razlika med
posameznimi mesti merjenja vzdolž spodnje okončine je pri zdravih preiskovancih do 30
mmHg. Pomembna je tudi primerjava pritiskov med simetričnimi mesti desne in leve spodnje
okončine, kjer razlika pri zdravih preiskovancih ne presega 20 mmHg (Blinc in Čuk, 2008).
Izid merjenja gleženjskega indeksa je deloma subjektiven zaradi subjektivnega sluha in
usposobljenosti »merilca«. Da bo zdravnikova ocena ultrazvočne meritve čim objektivnejša,
je potrebno ob izidu merjenja upoštevati bolnikove simptome bolezni in klinično sliko obolenja
perifernih arterij.
Obremenilna dopplerska preiskava in test hoje
Bolečina v nogi, ki je kot krč in se pojavi pri hoji ter ob počivanju premine, je tipičen simptom
in težava, ki jo navaja bolnik s PAB. Vendar pa je včasih težko razločiti tip bolečine
(sklepna, skeletna, mišična, živčno-mišična), zato opravimo obremenilno dopplersko preiskavo
s testom hoje. Bolniku izmerimo gleženjsko dopplersko vrednost pred obremenitvijo.
Pomembna je tudi predhodna anamneza pridruženih bolezni, upoštevati pa moramo še
kontraindikacije za izvedbo testa. Želena je prisotnost zdravnika. Hojo izvedemo na tekoči
preprogi s hitrostjo 3,2 km/uro in 12,5-odstotnim naklonom. Bolnik nas opozori na začetek
bolečine v nogi (inicialna klavdikacijska razdalja) in nadaljuje s hojo do bolečine, ki ga sicer
ustavi (maksimalna klavdikacijska razdalja). Čas v minutah prevedemo po izračunih v tabelah
v metre, bolnik hodi največ 10 minut. Nato zopet izmerimo gleženjsko dopplersko vrednost
63