v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

z intermitentno klavdikacijo kot pri tistih s kritično ishemijo uda. Daljše lezije zdravimo praviloma
kirurško, krajše pa z znotrajžilnimi posegi. Najpogostejši znotrajžilni poseg je revaskularizacija
z balonskim katetrom (PTA). Žilne opornice v stegenskih in golenskih arterijah
ter kolenski arteriji uporabljamo samo v primerih, ko izid balonskega širjenja ni zadovoljiv.
V medenične arterije lahko žilne opornice vstavljamo tudi primarno, brez predhodnega širjenja
arterije. Kadar imamo opravka s hemodinamsko pomembno arteriovensko fistulo, arterijsko
rupturo ali anevrizmo periferne arterije, lahko vstavimo pokrito žilno opornico
(stent-graft) (4).
Pri akutnih motnjah arterijske prekrvitve pride znotrajžilno zdravljenje v poštev pri arterijski
trombozi ali zastarani arterijski emboliji, v primeru sveže arterijske embolije pa je revaskularizacijski
poseg največkrat kirurški (9). Znotrajžilno zdravljenje izvajamo v obliki
lokalnega topljenja strdka – trombolize; v prizadeto žilo vstavimo žilni kateter in skozenj v
krvni strdek počasi (12–24 ur) injiciramo zdravilo za raztapljanje (10).
Revaskularizacijski posegi na zgornjih okončinah so redki, saj PAB zgornje okončine prizadene
le redko. Najpogosteje gre za spremembe na podključnični (subklavijski) arteriji. Princip
znotrajžilnega zdravljenja je podoben kot pri lezijah na spodnji okončini (6). Lokalno
trombolitično zdravljenje uporabljamo le izjemoma.
Perkutani revaskularizacijski posegi na ledvičnih arterijah,
arterijah prebavil in vratnih arterijah
Princip revaskularizacijskega perkutanega posega na ledvičnih arterijah in arterijah prebavil
(mezenterične arterije) je podoben kot pri posegih na perifernih arterijah (7). Nekoliko
bolj poseben je poseg na vratnih arterijah, pri katerem vedno vstavimo tudi žilno opornico,
postavitev in širjenje žilne opornice pa sta varovana z distalnim filtrom. Ta je potreben, ker
so možgani zelo občutljivi na mikrotrombembolije, ki so med znotrajžilnimi posegi vedno
prisotne. To vrsto zdravljenja uporabljamo danes samo pri ustrezno izbranih bolnikih, pri
ostalih pa ima prednost kirurško zdravljenje (8).
Perkutani endovaskularni posegi na aorti
Anevrizma prsne ali trebušne aorte predstavlja življenje ogrožujoče stanje, saj se s širjenjem
aorte veča tveganje za njeno raztrganje in takojšnjo smrt bolnika zaradi izkrvavitve.
Osnovni kriterij za invazivno (kirurško ali znotrajžilno) zdravljenje aorte je notranji prečni
premer razširjene aorte. Ko ta preseže 5 cm, se močno poveča tveganje za raztrganje aorte
(11, 12). Z invazivnim zdravljenjem mehansko preprečimo nadaljnje širjenje anevrizme in s
tem zmanjšamo tveganje za raztrganje (13). Kirurško zdravljenje anevrizem aorte je zelo
učinkovito, vendar pa se povečuje število starejših bolnikov s spremljajočimi boleznimi, kar
je povezano s pogostejšimi zapleti zdravljenja in večjo umrljivostjo. Alternativo kirurškemu
zdravljenju pri ustrezno izbranih bolnikih danes predstavlja znotrajžilno zdravljenje (14). Gre
za poseg, pri katerem s transfemoralnim pristopom na mesto razširjene aorte vstavimo
aortno endoprotezo (stent-graft) in tako anevrizmo izključimo iz krvnega obtoka (15). Zaradi
ustreznega invazivnega zdravljenja moramo pri vsakem bolniku s sumom na anevrizmo
aorte opraviti CTA aorte (16).
57