v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

Kot menita Adam in Osbourne (2005), ni nobenega razloga, da medicinska sestra, ki je
usposobljena in ima dovolj izkušenj, ne bi samostojno defibrilirala bolnika in s tem pridobila
čas, kar vpliva na rezultat oživljanja in prognozo pri bolniku. A vendar je to le razmišljanje, ki
je povezano s skrbjo za bolnikovo preživetje; medicinske sestre pa smo v tem trenutku pri
odločitvi za izvajanje omenjenih intervencij prekršile sprejete razmejitve v zdravstveni negi,
zato sta posodobitev in nova opredelitev usposobljenosti na tem področju nujno potrebni.
Iskanje razlik pri obravnavi bolnikov z ventrikularnimi motnjami srčnega ritma pokaže, da
se navodila za obravnavo bolnikov z ventrikularnimi motnjami srčnega ritma v vseh virih naslanjajo
na priporočila Evropskega reanimacijskega sveta, ki se uporabljajo tudi v Sloveniji.
Kapš in sodelavci (2009), Zelinka (2006), Soar in sodelavci (2006), Nolan in sodelavci (2006)
in Mc Donough (2009) navajajo popolnoma enaka navodila za vrsto, način in zaporedje potrebnih
intervencij, ki so priporočene pri posamezni motnji srčnega ritma. Nikjer pa niso izpostavljeni
izvajalci, ki posamezno intervencijo izvedejo, zato ne moremo opredeliti, kakšna
je usposobljenost posameznih strokovnjakov. Predpostavljamo lahko, da je njihovo vodilo,
da vsak, ki uspešno zaključi dodatno strokovno usposabljanje, potrebne intervencije zna in
jih tudi sme izvesti.
Vsak dan je novo presenečenje, nikoli ne veš, kaj bo prinesel. Pomembno je, da smo vsak
trenutek pripravljeni, varni v svojem znanju in prepričani v znanje svojih sodelavcev. Kajti le
kot tim smo lahko uspešni in imamo dobre izide.
SKLEP
Izvajalci zdravstvene nege trenutno nimamo veljavnega dokumenta, ki bi opredelil usposobljenost
kdo in s kakšnimi znanji lahko izvaja defibrilacijo. Ker smo prav izvajalci zdravstvene
nege tisti, ki največ časa preživimo ob bolniku, bi bilo potrebno na področju zdravstvene
nege oblikovati enotna merila o tem, kdo lahko opravlja določene posege, pri čemer bi morali
upoštevati teoretično znanje in v praksi pridobljene izkušnje ter v določenih časovnih
intervalih izvajati predvideno preverjanje usposobljenosti. Predlagamo, da bi defibrilacijo s
klasičnimi ali avtomatskimi defibrilatorji lahko izvajali vsi izvajalci zdravstvene nege, ki bi
opravili dodatno izobraževanje, tako teoretično kot praktično, in si pridobili certifikat za določeno
časovno obdobje (eno leto ali dve leti). Evropski svet za reanimacijo, ki organizira tečaje
dodatnih postopkov oživljanja po vsej Evropi, izdaja certifikate za pet let. Menimo, da
je obdobje petih let dolga doba, predvsem za tiste izvajalce zdravstvene nege, ki se z oživljanjem
v praksi redko srečajo. S tem bi lahko v primerih, ko v trenutku potrebne defibrilacije
ni prisotnega zdravnika, rešili marsikatero življenje.
Če smo trdno prepričani v svoje znanje, nas nobena še tako težka situacija ne bo vrgla iz
tira, pa čeprav se ne bo končala dobro. Pomirjeni bomo šli naprej novim nalogam naproti,
saj bomo sami pri sebi vedeli, da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
PRIPOROČENA LITERATURA
1. Adam S, Osbourne S. Critical care nursing. Oxford: Oxford University Press, 2005: 211.
2. Cibic D, Domanjko N, Filej B in sod. Razmejitev zdravstvene nege. Ljubljana: Razširjeni strokovni kolegij za
zdravstveno nego pri Ministrstvu za zdravje in Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 1997.
3. Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 1998.
47