v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

Prekatna tahikardija
Paroksizmalna prekatna tahikardija (ventrikularna tahikardija – VT) je motnja ritma, ki nastane
zaradi draženja zunaj centra vodiča, in sicer nekje v prekatih. Na EKG vidimo razširjene
QRS-komplekse, ki so včasih podobni VES in so v nizu več kot 6 zapored. Dražljaj, ki nastane
nekje v prekatih, običajno ne prehaja nazaj v preddvore, ki delajo s svojo frekvenco. Glede
na čas trajanja ločimo obstojno in neobstojno prekatno tahikardijo. Prekatne tahikardije so
bistveno nevarnejše od preddvornih in mnogo pogosteje nastanejo pri organskih okvarah
srca, na primer pri infarktu srčne mišice ali napredovalem srčnem popuščanju z oslabljeno
funkcijo levega prekata (Kapš in sod., 2009).
Vzrokov za pojav VT je precej, od ishemične srčne bolezni, vnetja srčne mišice, okvare zaklopk,
alkoholizma do različnih zastrupitev in svežega srčnega infarkta. Ali, povedano na
kratko, domala pri vseh srčnih boleznih se lahko pojavi še VT (Jerše, 1999).
VT ima lahko frekvenco srčnega utripa od 150 do 250 utripov na minuto in se pojavi iznenada.
Bolnik je običajno bled, prizadet, znojen, težko diha, lahko postane omotičen in izgubi
zavest. VT brez tipnih perifernih pulzov pomeni srčni zastoj. Napadi lahko trajajo nekaj sekund
ali minut in celo nekaj ur ali dni. VT je nevarna, ker se lahko izrodi v prekatno migetanje
(ventrikularna fibrilacija), ki pomeni srčni zastoj (Kapš in sod., 2009).
Med VT so simptomi odvisni predvsem od hitrosti VT. Počasne oblike VT bolnik lahko prenaša,
hitre pa spremljajo hemodinamska nestabilnost, hipotenzija in sinkopa. Prognoza VT
je odvisna od vzroka; če se trajna VT razvije v prvih 5 do 6 tednih po srčnomišičnem infarktu,
je prognoza zelo slaba, saj 75 % bolnikov umre v prvem letu po srčnomišičnem infarktu (če
se ne zdravijo). Bolniki z netrajno obliko VT po prebolelem srčnomišičnem infarktu so trikrat
bolj izpostavljeni nenadni srčni smrti kot tisti, ki so preboleli miokardni infarkt brez tega zapleta.
Bolniki brez dodatne bolezni srca in z monomorfno VT (slika 2; vsi QRS-kompleksi so
enake oblike, kar pomeni, da dražljaji nastajajo v enem ektopičnem žarišču, nekje znotraj
enega od prekatov) imajo dobro prognozo, saj je verjetnost nenadne srčne smrti majhna
(Vokač, 2000).
Slika 2: Monomorfna ventrikularna tahikardija (Nolan et al., 2006).
VT lahko, predvsem pri visoki frekvenci ali kadar je levi prekat prizadet zaradi bolezni, povzroči
hudo zmanjšanje minutnega volumna srca. Kadar imamo VT brez pulza, jo zdravimo
enako kot ventrikularno fibrilacijo, torej defibriliramo (Soar et al., 2006).
Ko medicinska sestra ugotovi, da gre pri bolniku za VT, nemudoma obvesti zdravnika oziroma
ekipo za oživljanje, preveri stanje zavesti ter prisotnost pulza in ob prisotnosti teh dveh
znakov izmeri ostale življenjske funkcije (dihanje, pulzno oksimetrijo in krvni tlak). Bolniku
namesti kisik (15 litrov na masko z rezervoarjem), uvede periferno vensko kanilo, priključi
44