v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

Sistem za spodbujanje sestoji iz posebej prirejenega srčnega spodbujevalnika, elektrode
za spodbujanje desnega atrija ter dveh elektrod za spodbujanje levega in desnega prekata.
Levi prekat lahko spodbujamo iz velikih srčnih ven. Vsaditev elektrode je tehnično razmeroma
zahtevna. Elektroda je posebej prirejena za vstavljanje prek koronarnega sinusa. Novejši
spodbujevalniki omogočajo povsem ločeno programiranje delovanja elektrode za desni
in levi prekat. Raziskave so namreč pokazale, da je pri nekaterih bolnikih ugodnejša le stimulacija
iz levega prekata in ne iz obeh. Na tržišču so tudi naprave, ki v istem aparatu vsebujejo
posebej prirejeni srčni spodbujevalnik in defibrilator (Zupan, 2007). Defibrilacijska
elektroda je vstavljena v desni prekat.
Postopek vstavitve biventrikularnega srčnega spodbujevalnika
Bolnika s srčnim popuščanjem, ki je predviden za vstavitev biventrikularnega srčnega
spodbujevalnika, obravnavamo kot celostno osebnost, upoštevajoč njegovo fizično, psihično
in socialno stanje. Nekateri izmed bolnikov na začetku potrebujejo pomoč pri opravljanju
osnovnih človekovih potreb (normalno dihanje, ustrezno prehranjevanje in pitje, izločanje,
spanje in počitek itd.), ko pa se jim stanje izboljšuje, jih usposobimo za samooskrbo. Potrebno
je natančno merjenje vitalnih znakov (krvni tlak, srčna frekvenca itd.) in pravilno dajanje
zdravil (per os, iv., im., sc.), pri čemer moramo opazovati vse spremembe, ki bi se lahko pokazale,
in o njih obvestiti lečečega zdravnika.
Zdravstveno osebje mora bolnika sproti obveščati o vseh negovalnih ter diagnostično-terapevtskih
postopkih, ki naj bi se zgodili, saj občutljivost, negotovost in strah lahko privedejo
do anksioznosti. Če je potreben bolnikov pismeni pristanek, bolnika o poteku postopka pouči
zdravnik. Bolniku predstavimo tudi vse možne zaplete, kar lahko pričakuje po vsaditvi biventrikularnega
srčnega spodbujevalnika. To naredimo ustno in mu predložimo tudi pisna navodila
oziroma brošuro o življenju z biventrikularnim srčnim spodbujevalnikom. Pri načrtovanju, izvajanju
zdravstvene nege in učenju pa moramo vključiti tudi svojce. Sodelovanje med člani
zdravstvenega tima in z bolnikom ter svojci je velikega pomena za uspeh zdravljenja.
Na poseg moramo bolnika dobro pripraviti, saj so ti bolniki zaradi same osnove bolezni
zelo prizadeti in vitalno nestabilni, njihovo zdravstveno stanje se lahko med samim posegom
poslabša, poslabšanje pa je nepredvidljivo. Zato se temeljita priprava začne že na oddelku,
kamor je bolnik sprejet. V katetrskem laboratoriju moramo zagotoviti varnost bolnika, pridobiti
si moramo njegovo sodelovanje in zaupanje, zato je psihična priprava kot podpora
obvezna. Pri bolniku ves čas spremljamo pulzno oksimetrijo, redno merimo krvni tlak, bolnik
mora biti na kontinuiranem monitoringu, na prsnem košu pa ima nalepljene defibrilacijske
elektrode, saj se med posegom lahko pojavijo motnje srčnega ritma. Bolniku apliciramo kisik
in potrebno intravensko terapijo po zdravnikovem naročilu (antibiotik, sedacija, protibolečinska
terapija itd.). Pomembna je priprava operativnega polja (levo pod subklavijo) ter
vzdrževanje sterilnosti v prostoru. Poseg se izvaja v lokalni anesteziji, zato je potrebna komunikacija
z bolnikom.
Po vsaditvi so pomembne periodične kontrole (1., 3. in 6. mesec po vsaditvi in nato na 6
mesecev) v ambulanti. Na prvo kontrolo je bolnik naročen, takrat se v ambulanti zglasi z napotnico,
zdravstveno izkaznico, bolnišnično odpustno dokumentacijo, izkaznico o biventrikularnim
srčnem spodbujevalniku in s seznamom zdravil. Med ambulantnimi pregledi
opravimo preiskave, kot so: elektrokardiogram, visokoločljivi EKG, izmerimo telesno višino
31