v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

Prva črka pomeni stimulirano votlino srca, druga votlino, v kateri spodbujevalnik zaznava
delovanje srca, tretja pa način njegove reakcije na omenjeno zaznavo. Tako VVI pomeni, da
sta stimulacija in zaznava v prekatu (ventriklu); ob zaznavi bolnikovega lastnega srčnega
utripa pa je spodbujevalnik zavrt (inhibiran). Na leto je treba vstaviti na milijon prebivalcev
800 do 900 novih srčnih spodbujevalnikov.
Zapleti so redki in vključujejo naslednje možnosti:
• Okužbe. V primeru okužbe spodbujevalnega sistema ne zadostuje zdravljenje z antibiotiki,
ampak je potrebna kirurška odstranitev celotnega sistema. Po določenem času lahko vstavimo
nov aparat. Prehodno ima bolnik lahko vstavljeno elektrodo za začasno spodbujanje.
• Nekroza kože. Zaradi kožne okužbe lahko pride do nekroze kože nad spodbujevalnikom,
pulzni generator lahko celo izpade.
• Hematom žepa spodbujevalnika. Krvavitev lahko povzroči oteklino in bolečino. Če bolniki
prejemajo varfarin, je operativni poseg pri INR > 1,5 kontraindiciran.
• Izmikanje elektrod (dislokacija) je najpogostejše prvih 24 ur po operaciji. Po šestih tednih
se vrh elektrode že vraste v miokard, zato so kasnejše dislokacije redke. Če pa do nje pride,
stimulacija izostane in bolnik začuti enake simptome kakor pred operacijo.
• Elektromagnetna interferenca nastane zaradi elektromagnetnega polja in lahko moti delovanje
spodbujevalnika. V večini primerov gre za prehoden vpliv in se normalno delovanje
spodbujevalnika vzpostavi takoj zatem, ko preneha izpostavljenost elektromagnetnemu valovanju.
Motnje lahko povzročijo močnejši radarski sistemi, daljnovodi visoke napetosti, med
medicinskimi aparati pa litotripsija in MRI. Mobilni telefoni lahko povzročijo prehodne motnje,
če so v neposredni bližini spodbujevalnika, zato priporočajo varnostno razdaljo 25 do 30 cm.
2. VSADITVENI KARDIOVERTER-DEFIBRILATOR
(ANGL. IMPLANTABLE CARDIOVERTER DEFIBRILLATOR – ICD)
Za prekinjanje življenjsko nevarnih motenj srčnega ritma (prekatne tahikardije in prekatne
fibrilacije) je bolniku mogoče vstaviti avtomatični kardioverter-defibrilator. Aparati so v uporabi
od leta 1981. Operacija (vsaditev pulznega generatorja in elektrod) poteka enako kakor
pri srčnem spodbujevalniku. Razlika je le v velikosti pulznega generatorja, ki je zaenkrat še
nekoliko večji kakor običajni srčni spodbujevalnik. Vsaditveni defibrilator zazna in razpozna
motnjo srčnega ritma in avtomatično odda potrebno terapijo. Aparat deluje na tri različne
načine: v primeru bradikardije srce spodbuja, pri prekatni tahikardiji uporabi antitahikardno
stimulacijo ali kardioverzijo, pri prekatni fibrilaciji pa defibrilacijo (sliki 4 in 5).
Slika 4. Prekinitev prekatne tahikardije z
defibrilacijo
22