v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

Prvi srčni spodbujevalnik so vstavili leta 1958 na Švedskem. Prvotno je bila za vstavitev
srčnega spodbujevalnika potrebna torakotomija. Danes veliko večino elektrod spodbujevalnikov
vstavijo prek ven, sam spodbujevalnik pa namestijo v podkožju pod desno ali levo ključnico.
Prvotni spodbujevalniki so spodbujali s stalno frekvenco (navadno 70 ali 72/min) ne
glede na ohranjeno lastno bitje srca. Tako se je prav lahko zgodilo, da je spodbujevalnik dal
svoj dražljaj v t. i. vulnerabilni (ranljivi) fazi, tj. blizu vrha vala T predhodnega utripa. Na srečo
je vulnerabilna faza relativen pojem in če bolnik ni nagnjen k nevarnim prekatnim tahikardijam,
draženje v vulnerabilni fazi ne sproži aritmije. Zato ta način spodbujanja ni povzročil veliko
neželenih ali celo usodnih aritmij, je pa danes zastarel. Pri t. i. stimulaciji demand
spodbujevalnik ne spodbuja, če zazna bolnikov lastni utrip. Kadar je bolnikova srčna frekvenca
dovolj visoka, se sploh ne vključuje. Spodbujevalnik ima sposobnost zaznavati bolnikov utrip
in zavirati svoje impulze. Nadaljnji napredek tehnologije je omogočil, da spodbujevalnik z
dvema elektrodama zaznava in spodbuja preddvore in tudi prekate (slika 3).
Slika 3. EKG zapis s prikazom elektrostimulacije
preddvorov in prekatov.
Stimulus artefakt (spike) vidimo tako
pred zobcem p kot kompleksom QRS.
Za lažjo razpoznavo delovanja spodbujevalnikov uporabljamo posebno tri- ali petmestno
kodo (tabela 1).
Tabela 1. Kode za označevanje delovanja srčnih spodbujevalnikov
21