v zdravstveni oskrbi - zbornica-zveza

vezavo s patronažno medicinsko sestro, ki bo na domu izvajala zdravstveno oskrbo bolnika
z LVAD.
Mehanski podporni sistem za levi prekat
LVAD – mehanski podporni sistem za levi prekat je črpalka, ki oslabljenemu levemu prekatu
pomaga poganjati kri po telesu in s tem izboljša prekrvitev organov in tkiv. LVAD je sestavljen
iz vtočnega dela, skozi katerega kri priteka iz levega prekata v napravo, črpalnega
dela, ki črpa kri, in iztočnega dela, skozi katerega teče kri iz črpalnega dela v začetni del aorte.
Napravo poganja električni motorček, ki je nameščen znotraj same naprave. Vtočni del
črpalke leži v levem prekatu, njen preostali del pa je nameščen pod srcem. Črpalka pomaga
srcu tako, da deloma ali v celoti prevzame funkcijo obolelega levega prekata. Električni motorček
poganja majhen rotor (podoben propelerju), ki potiska kri v aorto. LVAD lahko sčasoma
pomaga srcu, da se regenerira (ponovno pridobi normalno velikost, obliko in funkcijo).
Prav tako pomaga ostalim organom, kot so ledvica in jetra, da se ob izboljšani prekrvitvi regenerirajo.
Črpalka energijo za delovanje dobiva iz baterij, ki so nameščene zunaj telesa, z
njimi pa je povezana z izhodno cevko (t. i. driveline). Ta je prekrita s posebnim materialom,
ki dopušča, da se vanjo vraščajo kožne celice, s tem pa se bistveno zmanjša možnost okužbe.
Cevka je povezana tudi z nadzornikom sistema, prek katerega lahko na črpalki spreminjamo
nekatere nastavitve (npr. obrate) (Thoratec Corporation, 2008).
Prikaz primera
Pri 59-letnem bolniku je bila indicirana vsaditev mehanske podpore levega prekata zaradi
izčrpanosti terapije napredovalega srčnega popuščanja v sklopu dilatativne kardiomiopatije.
Poseg je bil opravljen julija 2009. Po posegu je bil bolnik sprejet v Kardio-vaskularni center
za intenzivno terapijo (KVCIT), na Klinični oddelek za kardiologijo (KOK) pa je bil premeščen
oktobra 2009. V tem vmesnem času je prebolel več bakterijskih okužb s septičnim potekom,
nazadnje pa je imel glivično sepso. Zaradi dolgotrajne intubacije je bil traheotomiran, zaradi
akutne ledvične odpovedi pa je prehodno potreboval tudi hemodializo. Pooperativni postopek
je še dodatno zapletla dehiscenca sternuma, zaradi česar je bila potrebna revizija kirurške
rane. Ob intenzivnem zdravljenju se je stanje bolnika počasi začelo izboljševati, znaki
sepse so se umirili, bolnik ni več potreboval vazoaktivne podpore, ledvična funkcija se je
normalizirala, postal je afebrilen, ukinjeni so bili antibiotiki in preveden je bil na spontano
dihanje, tako da so že v KVCIT začeli z lokomotorno fizioterapijo.
Ob premestitvi na KOK je bolnik že zmogel hoditi s pomočjo fizioterapevtke. Zaradi pojava
reaktivne depresije je bila uvedena antidepresivna terapija, zaradi ugotovljenega hipogonadizma
pa je prehodno prejemal nadomestno terapijo s testosteronom v obliki gela. Bil je
afebrilen, normokarden, na monitorju in v EKG je bila vidna atrijska fibrilacija (AF), LVAD je
bil nastavljen na 9800 RPM (rounds per minute – obratov na minuto), pretok skozi črpalko je
bil 4,7 l/min, srednji arterijski tlak, merjen invazivno prek arterijske linije radialno, pa je bil
ob tem 100 do 110 mmHg. Bolnik je dihal spontano z dodatkom kisika 4 l/min prek traheostome,
v kateri je imel govorno kanilo, frekvenca dihanja je bila 20/min.
12