April 2009 - HSE

Nafta
Leta 1968 se je zgodilo srečno
naključje, da so na skrajnem severu
odkrili bogato nahajališče nafte. Našli
so ustrezne tehnične rešitve črpanja
nafte, hkrati pa so se lotili velikega
konstrukcijskega projekta gradnje
naftovoda. Več kot 1200-kilometrski
cevovod so gradili tri leta. Cev, ki ima
približno pol drugi meter premera,
je večinoma tri metre nad površino,
ponekod pa teče tudi pod zemljo.
Cev je položena cikcak, saj se tako
lažje prenašajo velike temperaturne
razlike in možni potresni sunki. Nafta
je po ceveh prvič stekla leta 1977, od
Purdhoe Baya na skrajnem severu do
Valdeza na jugu pa nafta potuje pet
dni. S tem se je v sedemdesetih in
osemdesetih
letih prejšnjega stoletja začel največji
gospodarski in demografski razcvet
Aljaske. Hkrati z naftovodom je bil
oblikovan tudi Alaska Permanent
Fund, sklad, v katerega država Aljaska
nakazuje 25 % prilivov od nafte. Iz tega
sklada prejme letno vsak prebivalec
Aljaske, ki živi tam že vsaj leto dni,
približno 1.000 USD dividend. Nafta
je danes sicer še vedno najpomembnejši
vir za razvoj gospodarstva, sledijo pa
ji zlato, povečanje turizma, ribolov in
lesna industrija.
A tudi zgodba o nafti ima dve plati.
Valdez, kjer se naftovod konča, je
javnosti bolj poznan od leta 1989,
ko je s tankerja Exxon Valdez steklo
približno 40 milijonov litrov nafte.
Tristometrski tanker je skozi Zaliv
princa Williama odplul proti odprtemu
morju. Med plovbo je kapitan ukazal,
naj ladja obide ledene gore, ki so se
Na Aljaski se led topi poËasi.
pojavile pred njo, potem pa zavije
nazaj na začrtano pot. Tega manevra iz
nepojasnjenega vzroka niso pravočasno
izvedli in tanker je nasedel na čeri.
Nesreča po količini razlite nafte sicer ne
spada med največje, a je bila za okolje
ena izmed najpogubnejših. Močno
onesnaženih je bilo približno 320
kilometrov dotlej nedotaknjene obale,
poginilo je več deset tisoč ptic, nekaj
sto morskih vider in tjulnjev in nekaj
deset kitov. Obalo so čistili približno
štiri leta, vendar so nekateri deli še
danes onesnaženi. Kljub velikemu
trudu delavcev in prostovoljcev, ki so
ob nesreči Exxon Valdeza skušali rešiti,
kar se je rešiti dalo, je največ škode
popravila kar narava sama z zimskimi
viharji in silovitimi valovi. Se pa ob
vsaki taki nesreči vedno znova pojavi
vprašanje, koliko človeških napak lahko
narava še prenese.
Severno do prihodnosti
Aljaska je dežela neskončnih gozdov,
grmečih ledenikov, neštetih fjordov,
impresivnih planot, grizlijev, losov,
kitov in največjih lososov na svetu.
Dežela starih rudarskih mestec iz časa
zlate mrzlice in z mahom poraslih
indijanskih totemov.
Uradni moto države »Severno do
prihodnosti« je opomnik, da za
obzorjem leži dežela, ki lahko zagotovi
novi jutri množicam, ki hrepenijo
po svobodi. In ljudje, ki živijo tam
Še najbolj blizu vtisu, ki sem ga
dobil o tamkajšnjih ljudeh, se mi zdi
opis, ki sem ga zasledil v enem od
člankov na spletu: Moški, dva metra
visok, močan, brez vratu, ramena kot
omara, z dolgo brado, v zamaščenem
kavbojskem pajacu, v karirasti srajci
in bundi. Ki zna popraviti stensko
uro in letalski motor. In vse vmes.
Natančno taki so ljudje na Aljaski.
Ker samo takim je Aljaska všeč. Ker
morajo biti samozadostni, ker lahko
tu samo tako preživijo. Na Aljasko ne
prideš, da bi živel v mestu, v skupnosti,
ob pedikerju in botoksu. Na Aljasko
prideš, da bi bil sam.
VeË kot 1200 kilometrov je dolg cevovod Ëez idiliËno aljaπko pokrajino.
tekst in foto: Janez Keržan
Samotna severna deæela.
22 23