April 2009 - HSE

› tema meseca
10
Odziv HSE na medijsko kampanjo Gen-I
v zvezi s prodajo poceni elektriËne energije
gospodinjstvom
V zadnjem Ëasu smo priËa obseæni medijski kampanji in πtevilnim pobudam podjetja Gen-I, v katerih
poskuπa prikazati, kako so bili vsi porabniki elektriËne energije v Sloveniji izkoriπËani s strani
distribucijskih podjetij. Tako HSE kot tudi elektrodistribucijska podjetja naj bi prodajala porabnikom
in πe zlasti gospodinjstvom predrago elektriko, prav Gen-I pa naj bi bil najbolj usposobljen dobavitelj
in trgovec z elektriËno energijo. Govorijo o tem, da kupujejo drago, prodajajo poceni, da imajo
edinstvene poslovne modele in da edini v Sloveniji uporabljajo posebne metode zavarovanja pred
tveganji. »e te stvari bere in posluπa nekdo, ki ni domaË na tem podroËju, zveni vse skupaj, kakor da
je HSE poslovno nesposoben ali pa da hlepi po dobiËkih na raËun gospodinjstev.
Pred nekaj tedni je podjetje Gen-I
poslalo na trg ponudbo, v kateri je
slovenskim gospodinjstvom obljubilo
za 10 odstotkov nižjo ceno električne
energije glede na trenutne cene, kot
jih imajo distribucijska podjetja. In
to vse do konca leta 2010. Poleg tega
ponujajo dodatni popust v višini
mesečnega zneska električne energije
in prispevka za uporabo omrežja
tistim, ki pristopijo k njim do konca
maja 2009. To pomeni dodaten
popust v višini približno 25 odstotkov,
preračunan na dobavljene količine
električne energije v letu 2009. Do tu
vse lepo in prav, pa tudi za odjemalce
je to ugodna ponudba. Drugo vprašanje
pa je, kako in na čigav račun je bila
takšna ponudba pripravljena in koliko
odjemalcev lahko pod takimi pogoji
trajno oskrbijo.
V zadnjih štirih letih so cene električne
energije na trgu strmo rasle in dosegle
svoj vrhunec poleti 2008, ko so
cene pasovne električne energije za
dobavo v prihodnjem letu v Nemčiji
presegle 90 €/MWh, v Sloveniji,
kjer so cene v veliki meri odvisne od
razmer na Balkanu, pa so dosegle celo
100 €/MWh in več. Te cene so bile
tudi podlaga za sklepanje pogodb z
industrijskimi odjemalci. Pri oskrbi
gospodinjstev pa je bilo drugače.
Proizvajalci smo bili pod velikim
pritiskom javnosti in medijev, posredno
pa tudi politike, naj se obnašamo
družbeno odgovorno in naj ne višamo
cen v tako velikih skokih kot so se
dogajali na trgu. Kot dodatna razloga
sta se navajala brzdanje inflacije in
reševanje socialnih problemov. Vse
to so bili razlogi, da so gospodinjstva
imela za 20 do 50 odstotkov nižje
cene od trenutnih tržnih. To so delno
omogočale v preteklosti sklenjene
nabavne pogodbe, delno pa uspešno
trženje elektrike v tujini. Tako je bila
v letu 2008 povprečna cena električne
energije za gospodinjske odjemalce
samo 48 €/MWh. In to kljub temu, da
je cena za gospodinjstva običajno za
9 odstotkov višja od cene za pasovno
energijo. Gospodinjstva namreč več
elektrike porabijo podnevi, ko je cena
višja, manj pa ponoči, ko je je dovolj in
je ustrezno nižja.
Elektrodistribucijska podjetja so vsa
ta leta kupovala električno energijo
od HSE in od njegovih elektrarn
na letni osnovi za celo leto vnaprej
po cenah, ki so bile precej nižje od
tržnih. Le s takimi pogodbami in
s prodajo praktično brez marže so
lahko zagotavljala tako nizke cene
električne energije gospodinjstvom.
Takšno početje je bilo sicer na eni
strani dobro za gospodinjstva, po drugi
strani pa so nizke cene spodbujale
neracionalno rabo električne energije,
saj se je v določenih obdobjih bolj
splačalo ogrevati na električno energijo
s klasičnimi kaloriferji kot pa na plin,
pa čeprav se je pri tem porabilo 2 do 3
krat več energije (plina).
Kakor koli že, tudi za leto 2009 so
si distribucijska podjetja prizadevala
pridobiti kar se da ugodno ceno
električne energije za gospodinjstva.
Ker je bila povsod drugje energija
mnogo dražja, še posebej v tujini,
sta kot možna dobavitelja prihajala
v poštev samo HSE in Gen Energija.
Tako sta jim ta dva konec lanskega
leta ponudila energijo po cenah, ki so
pokrivale zgolj proizvodne stroške.
Kljub temu, da so takrat začele cene
na trgu strmo padati, so bile cene HSE
in Gen Energije še vedno nižje od teh.
Distribucijska podjetja si namreč niso
mogla privoščiti, da si ne bi zagotovila
dovolj električne energije ali da bi jo
morala kupovati na sprotnem trgu, kjer
cene zelo nihajo in so nepredvidljive. Si
predstavljate, da bi vam vaš dosedanji
dobavitelj rekel, da za vas nima dovolj
električne energije, ali pa bi vam njeno
ceno zvišal za 30 ali 40 odstotkov
Takšno potezo bi verjetno preživel le
malokateri direktor distribucijskega
podjetja. Zato konec lanskega leta
tudi ni bilo junaka, ki bi si upal
gospodinjskim odjemalcem ponuditi
bolj ugodne pogoje.
V času krize so cene električni energije
nadaljevale svoj trend padanja in so v
februarju dosegle svojo najnižjo točko.
Poleg tega sta prva dva meseca že v
osnovi najdražja in je torej nekdo, ki je
kupil električno energijo v februarju za
dobave od aprila do konca leta, zanjo
plačal bistveno manj kot pa če bi jo
kupoval za celo leto konec lanskega
leta. To je s pridom izkoristil Gen-I, ki
je v tem trenutku zakupil del energije
in z veliko medijsko publiciteto vstopil
na segment gospodinjskih odjemalcev.
Torej imamo na eni strani nekoga,
ki ima praktično dolžnost zagotoviti
stabilne razmere in zanesljivo oskrbo,
na drugi strani pa podjetje brez
obvez, ki lahko po mili volji izkorišča
tržne priložnosti. Seveda lahko o
enakopravnosti sodelovanja teh družb
na trgu presodite sami.
Ko je Gen-I v ugodnem trenutku kupil
del električne energije seveda ni mogel
vedeti, koliko bo na drugi strani dobil
odjemalcev, zato jo je lahko zakupil le
omejene količine, ki menda zadostujejo
za nekaj odstotkov gospodinjskega
odjema. Od takrat so cene električne
energije na trgu ponovno porasle in se
postavlja vprašanje: kaj bi se zgodilo,
če bi k podjetju Gen-I prestopilo večje
število odjemalcev, denimo 20 ali 30
odstotkov Ni potrebno biti izjemen
ekonomist za izračun podatka, da
so cene, ki jih ponuja Gen-I, nižje
od trenutnih cen na trgu vsaj za 10
odstotkov. V primeru, da bi oz. bo
pristopila četrtina ali tretjina vseh
odjemalcev, bi oz. bo Gen-I utrpel več
milijonsko škodo. Kako dolgo bo lahko
nosil breme takšne izgube
Najbrž bi Gen-I odpovedal ponudbo,
spremenil cene ali pa končno
tudi posloval z izgubo, ki bi jo na
koncu pokrili tudi vsi odjemalci oz.
davkoplačevalci. Polovični lastnik
podjetja Gen-I je namreč družba Gen
Energija, ki je v 100 - odstotni državni
lasti.
Najbrž pa bi bilo v praksi tako, da
bi bila v primeru velikega odziva
gospodinjstev družbi Gen-I prisiljena
zagotoviti elektriko po nizkih cenah
kar matična družba Gen Energija, pa
čeprav Gen-I na veliko oglašuje, da
so energijo za gospodinjstva pridobili
izključno iz uvoza. Pravzaprav bi Gen-I
moral oglaševati, da naj k njim pristopi
čim manj odjemalcev in ne čim več,
če bi hotel ohraniti pozitivno bilanco.
Vsekakor pa gospodinjstva, glede na
ponovno porast cen, ne morejo trajno
računati na tako nizke cene kot jih
trenutno ponuja Gen-I.
Poleg tega količine električne energije,
ki jih Gen-I dobavlja gospodinjstvom,
so izredno majhne in je nemogoče
kupiti točno tak diagram, kot ga
potrebujejo gospodinjstva. Tako bo
moral biti vsaj del električne energije
pokrit tudi s proizvodnjo iz Jedrske
elektrarne Krško in Savskih elektrarn
Ljubljana, ne pa samo iz uvoza.
Vodstvo HSE se zaveda, da z javnim
objavljanjem kritičnega odnosa do
ravnanja Gen-I tvega očitek, da ni
prav, da dva sistema oz. »stebra« v
državni lasti na tak način razčiščujeta
medsebojne odnose. Vendar smo
prisiljeni razgaliti tržno nekorektno
postopanje Gen-I, saj smo prepričani,
da zadnja ravnanja te družbe niso
posledica želje po tem, da bi storili
resnično uslugo gospodinjstvom ali pa
da bi ustvarili resnične zaslužke, kar je
jasno razvidno iz doslej povedanega. Te
aktivnosti drugega stebra so se namreč
pojavile v trenutku, ko so prišli s strani
predstavnikov države kot skupnega
lastnika jasni signali, da namerava
združiti oba stebra. Zato se je težko
ubraniti vtisa, da je vso početje
pravzaprav namenjeno temu, da do
združitve stebrov ne pride oz. da se 2.
steber ohrani še naprej.
Ne želimo se spuščati v odločitev
lastnika o tem, ali bo stebra ponovno
združil ali ne, kot se nismo niti
takrat, ko ju je, čeprav pod drugo
vlado, razdružil. Takrat je bil
glavni argument, da je položaj HSE
monopolen in da je treba vzpostaviti
konkurenco na slovenskem trgu
električne energije. Seveda resnična
konkurenca ni mogoča, dokler sta oba
stebra v lasti enega lastnika – države.
Kolikor nam je poznano, sedanja oblast
ne namerava sprožiti privatizacije
kateregakoli od stebrov in ima
konkurenčnost kot razlog njunega
obstoja dokaj relativno vrednost. Zlasti
če to primerjamo z dejstvom, da je
razdružitev pomenila tudi drobljenje
zmogljivosti na tem področju, saj
vseh slovenskih elektroproizvodnih
podjetij ni niti za eno povprečno
veliko evropsko podjetje. Izgubljata
se sinergija različnih proizvodnih
virov in racionalizacija poslovanja, da
ne govorimo o večjem dobičku oz.
akumulaciji, kar bi oboje lahko skupaj
vlagali v slovenske mega energetske
projekte, kot sta šesti blok TEŠ in
drugi blok NEK.
Kot ne najmanj pomembno pa
menimo, da ni prav, da elektriko, ki jo
proizvede Gen energija, ki je v celoti v
državni lasti, prodaja podjetje Gen-I,
ki je v polovični zasebni lasti in se
temu ustrezno razdelijo tudi ustvarjeni
dobički.
V drugem stebru so se poleg NEK
znašle tudi Savske elektrarne Ljubljana
in Termoelektrarna Brestanica, kar
mnogi trdijo, da ni naključje – da
ni šlo za strokovne razloge, ampak
za interese spodnjesavske politike.
Savske elektrarne Ljubljana imajo ene
od najnižjih proizvodnih stroškov,
Termoelektrarna Brestanica pa je že
odplačala vse kredite in je ni bilo več
treba subvencionirati, kot je prej to
počel HSE, ampak je postala donosna
naložba. Taisti ljudje tudi pravijo, da
bi za razvojne interese Posavja lahko v
enaki ali še boljši meri skrbel združeni
energetski steber, ki bi tudi lažje
financiral drugi blok NEK. Sedaj pa se
dobički iz drugega stebra delijo na Gen
Energijo, Gen-I, Istrabenz, Gorenje
in zasebnega solastnika dr. Roberta
Goloba. Poleg drobljenja kapitalskih
naložb in tržnih potencialov je prišlo
tudi do drobljenja strokovnih resursov.
Dodajmo naj še, da ne oporekamo
strokovnosti in usposobljenosti
zaposlenih v Gen-I, vendar je trditev,
da so edini v Sloveniji, ki znajo trgovati
z električno energijo, neresnična in
za HSE žaljiva. HSE se je ukvarjal s
trgovanjem že leta pred ustanovitvijo
Gen-I, in to več kot uspešno. Za
potrebe trgovanja ima HSE zaposlenih
preko trideset visoko strokovnih
ljudi, ki obvladujejo večino evropskih
trgov z električno energijo. HSE je v
preteklem letu ustvaril vel kot 800
mio EUR prometa, od katerega je
bila več kot polovica ustvarjena s
trgovanjem, zlasti na tujih trgih. Več
kot tretjina dobička in prometa HSE
sta bila torej ustvarjena s trgovanjem
na tujih trgih, kjer ni bilo izkoriščano
državno lastništvo elektrarn, kot nam
radi očitajo. Zato ne držijo navedbe
direktorja Gen-I, da se je končno
našel nekdo, ki je HSE nastavil zrcalo.
Takšne bahaške izjave so prevzetne in
poslovno nekorektne. HSE je vselej
znal samokritično presojati svojo lastno
podobo, enako kot je moral v tem
sporočilu razgaliti tudi pravo naravo
domnevno poslovno strašno uspešnega
in gospodinjstvom naklonjenega
početja podjetja Gen-I.
Akcijo prodaje cenejše elektrike,
všečno gospodinjstvom, ki jo izvaja
Gen-I, bi brez večjih težav sprožil tudi
HSE. Vendar bi bilo to nekorektno
ne le do elektrodistribucijskih
podjetij, temveč predvsem do končnih
prejemnikov »koristi« te domnevno
družbeno koristne akcije.
Služba komuniciranja HSE
11