prometna varnost voznikov enoslednih motornih vozil - Fakulteta za ...

2.3.1 Začetki preventive in vzgoje v cestnem prometu
Vsak udeleţenec v prometu naj bi se s prometno varnostjo oziroma s preventivo in
vzgojo v cestnem prometu prvič srečal ţe v šolskih klopeh.
S prometno varnostjo oziroma s prometnimi nasveti so se srečali ţe daljnega leta
1908, ko so šolarje začeli opozarjati na nevarnosti, ki jim lahko pretijo na cesti. Z
razvojem motorizacije po letu 1950 so se številke prometnih nesreč poviševale, kar je
bil glavni razlog, da so vzgojno-varstveni zavodi, osnovne in celo nekatere srednje
šole začele s hitrejšim, bolj organiziranim in sistematičnim uvajanjem prometne
vzgoje. Najprej je bil ustanovljen poseben referat za varnost in vzgojo v cestnem
prometu. Delo je potekalo predvsem po šolah in avto-moto društvih. Organizirana so
bila predavanja glede same prometne varnosti, spremljali so celo otroke in starejše
čez cesto, kaznovali nedisciplinirane udeleţence v prometu. Leta 1958 ukinejo
referat in ustanovijo Republiški koordinacijski odbor za vzgojo in varnost v cestnem
prometu, saj se je število smrtnih ţrtev zaradi prometnih nesreč povišalo. Ţe v letu
1959 je ta odbor organiziral veliko javnih predavanj z diapozitivi in kratkimi filmi,
vključila pa so ţe tudi javna občila. Iz tega obdobja izvirajo tudi prvi učni programi
prometne vzgoje za učence v osnovnih in srednjih šolah, ki so jih pripravljali okrajni
šolski organi, ki so se bodisi poklicno ali amatersko posvečali prometni vzgoji. Leta
1960 je bila ustanovljena Republiška komisija za vzgojo in varnost v cestnem
prometu pri tedanjem Drţavnem sekretariatu za notranje zadeve, kot strokovni
organ, ki je zaradi boljšega dela vključeval tudi zunanje sodelavce. Komisija je največ
dela posvetila pripravam gradiva, snemanju prometno-vzgojnih filmov, akcijam in
vzgoji v šolah, seveda pa tudi organizaciji občinskih organov za prometno vzgojo.
Prometna vzgoja je bila vključena v učne načrte za osnovno šolo vse do leta 1998.
Za pripravo novih programov so pripravili celovit predlog vključevanja prometne
vzgoje v posamezne predmete, vendar predlog Sveta posamezna predmetna
področja niso vključila v svoje programe. Da bi delo policije in šolstva še tesneje
povezali, so ustanovili Republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu.
Ves čas delovanja republiškega in zdaj nacionalnega sveta so pomembno vlogo
opravljali občinski sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, ki na lokalni ravni
opozarjajo na glavne probleme prometne varnosti, vodijo akcije in skrbijo za
preventivo in vzgojno delo. S tedanjimi spremembami lokalne samouprave, ko se je
število občin povečalo od 65 na 292, se je ta sistem v celoti porušil, kjer so
potrebovali več let, da je ponovno zaţivelo delo v 150 novih organizacijah.
Najpomembnejše delo na lokalni ravni je prav v tem, da sprejmejo ljudje prometno
varnost kot način ţivljenja in vrednoto, za katero mora vsak posameznik opraviti svoj
del nalog kot udeleţenec v prometu s strpnim in varnim ravnanjem ali kot strokovnjak
s svojim strokovnim delom. V prihodnje bo pomembno tudi regijsko povezovanje, in
sicer da bi učinkoviteje prispevali k reševanju problemov, ki presegajo občinske
okvire (Ţlender et al., 2002, str. 9-11).
15