sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

More documents

Recommendations

Info

iodiverzitete (Nösberger in Staszewski 2002; Plantureux in sod. 2005). Za konzerviranje narave in ohranjanje biodiverzitete so zato primernejše predvsem specializirane kmetije s striktnim načinom gospodarjenja. Primernejše za ohranjanje biodiverzitete so manj intenzivne oblike ţivinoreje, prav tako so primernejša manj ugodna rastišča s tradicionalno ekstenzivno ţivinorejo (Spatz in Buchgraber (2003). Mnogi dejavniki vplivajo na biodiverziteto (gnojenje, košnja in paša, namakanje in izsuševanje, pesticidi, oranje, vsejavanje,…). Posledica gnojenja je povečana dostopnost hranil v tleh. V takšnih razmerah lahko konkurirajo za svetlobo samo hitro rastoče rastline. Posledica je upad bogastva različnih speciesov. Po drugi strani pa v zelo revnih tleh samo počasi rastoče rastline še lahko konkurirajo za hranila. Zato znanstveniki večjo biodiverziteto ugotavljajo v vmesnih situacijah. Mnogokrat se biodiverziteta na travinju povezuje z večjim deleţem zeli v ruši, kar lahko pričakujemo predvsem tam, kjer dobijo rastline manj kot 75 kg dušika na hektar letno (Plantureux in sod. 2005). Velike količine dušikovih gnojil na splošno zmanjšujejo diverziteto. Večja pogostnost košnje splošno gledano zmanjšuje število različnih rastlinskih vrst v ruši in obratno, kar so na območju Avstrije dokazali Zechmeister in sod. (2003). Pašno kosna raba v primerjavi z enostransko rabo povečuje biotsko pestrost, saj občasna košnja omogoča občasno tvorbo semena nekaterim rastlinam (Plantureux in sod. 2005), pri paši pa ţivali s selektivno pašo in gaţenjem ter dušikovim ciklusom in izločki ohranjajo rušo pestro (Rook in Tallowin 2003). Ruša naj ima dovolj časa za obnovo po paši, seveda pa tudi obremenitev pašnika ne sme biti prevelika (do 1.5 GVŢ ha -1 ). Velike obremenitve ruše na pašniku na splošno niso priporočene tudi iz okoljevarstvenih vidikov. Spatz in Buchgraber (2003) navajata ekološko optimalno obremenitev med 0.5 – 1.2 GVŢ ha -1 . Okoljska politika promovira zelo pozno košnjo na travinju z namenom ohranjanja biotske pestrosti. Intenzivno travinje je zelo daleč od tega stanja, saj je košnja zaradi kakovosti krme izvedena pred cvetenjem večine rastlin ruše. Kompromisna rešitev po Planterux in sod. (2003) bi bila občasna pozna jesenska košnja. S tem ukrepom bi omogočili samozasejavanje predvsem poleti cvetočih dvokaličnic. Vendar pa moramo upoštevati tudi, da so iz vidika pridelovanja krme trave najpomembnejša funkcionalna skupina rastlin v ruši. Po Buchgraber in Gindl (2004) rastlinska sestava idealne trajne ruše obsega 50 – 60 % trav, 10 – 30 % travniških metuljnic in 20 – 30 % drugih zelnatih rastlin. Intenzivno izkoriščanje povezano s pašo in trajno zelo rano košnjo omogoča stalno prisotnost v ruši le rastlinam z vegetativnim širjenjem, ostale prej ko slej propadejo, pa čeprav se lahko mnoge trave leta obdrţijo v ruši s takoimenovano klonalno rastjo. Obnova rastlin iz talne semenske banke je mogoča samo pri rastlinskih vrstah z v tleh persistentnim tipom semena. Ţal seme večine trav, predvsem gospodarsko pomembnejših, ostane v tleh kalivo komaj kakšno leto ali dve (Thompson in sod. 1997). Stalna prisotnost mnogih trav je torej mogoča samo z obnovo ruše, vsejavanjem ali pa samozasejavanjem, torej občasno zelo pozno spomladansko košnjo. Kramberger in sod. (2005) ugotavljajo, da je v lihih letih izvedena zelo pozna prva košnja (proti koncu maja) na semi-naravnem travinju povečala pridelek krme tega obravnavanja tudi v parnih letih, ko je bila prva košnja izvedena ob koncu prve dekade maja, rastlinska sestava ruše pa se je spreminjala nekoliko v korist trav. To nas vodi v spoznanje, da bilo potrebno občasno pozno košnjo s ciljem samozasejavanja v večji meri vključiti v raziskave. V mnogih okoljih si danes ţelijo povratne poti – iz intenzivnega nazaj v biotsko pestro travinje, vendar je pot zelo teţka zaradi ovir v talni semenski banki, hranilih v tleh in
intenzivnosti kmetovanja na kmetiji. Dalj časa je bila intenzivna pridelava navzoča, teţje je spet vzpostaviti izvorno biodiverziteto. K ponovni vzpostavitvi diverzitete lahko pripomorejo okoljne površine in ţive meje, če so biotsko pestre. Reestabliranje pestrega travinja traja 10 ali 20 let, pa še vedno ni zanesljivo, da doseţemo ţeleni cilj (Planterux in sod. 2003). 7. MULTIFUNKCIONALNOST TRAVINJA Pričakovanja javnosti od kmetijstva so se do danes močno spremenila. Še vedno se od kmetijstva pričakuje proizvodnja hrane, vendar proizvodnja kakovostne in varne hrane, vključujoč okoljske, sociološke, kulturne in simbolne dejavnike. Vse to nas vodi do revizije v naših razmišljanjih o kmetovanju (Hervieu 2002). Govorimo o multifunkcionalnosti, ki vključuje tehnične, socialne in ekonomske standarde. Na travinju to pomeni izkoriščanje prostora, ohranjanje in oblikovanje krajine, ohranjanje pestrosti, gospodarjenje, zadovoljevanje potrošnika glede na njegova pričakovanja, sonaravno izkoriščanje, ekonomsko profitabilnost, … Biodiverziteta in pašna raba travinja sta lahko pomembna dejavnika podpore multifunkcionalnosti (Sanderson in sod. 2004), npr. turizmu. Burtscher (2004) npr. navaja, da je tretjina denarja, ki ga Švicarji namenijo za njihove počitnice, porabljena za naravi orientiran turizem, večinoma temelječ na krajini ustvarjeni s kmetijstvom. Tu ima travinje s svojo pestrostjo in raznolikostjo, vključujoč ţivali, prvenstveno vlogo. V sosednji Avstriji so pred nekaj leti izvedli raziskavo (Wytrzens in Mayer 1999), v kateri so kot druge pomembne funkcije travinja (poleg pridelovanja krme) kmetje izpostavili predvsem videz krajine in prostor za lov, poleg tega pa še pohodništvo (izleti) in smučanje. Torej veliko funkcij, ki so povezane predvsem s turizmom. Če k tem funkcijam dodamo še gospodarjenje s podtalnimi vodami, varovanje okolja in biotske raznolikosti, vojaški pomen, šport, prostor za distribuiranje odpadkov, prostor za ţivljenje redkih rastlinskih in ţivalskih vrst, proizvodnjo biomase za energijo, … spoznamo, da travinje ţe dolgo ni več le kmetijsko zemljišče namenjeno pridelovanju krme za ţivali. 8. VLOGA KMETIJSKE POLITIKE Kmetijska politika spremlja razvoj znanosti in rezultat tega so zakoni, predpisi in uredbe, ki močno vplivajo tudi na gospodarjenje na travinju, npr. Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Ur. l. RS 2005); Pravilnik za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju (Ur. l. RS 2004); Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma ţivil (Ur. l. RS 2001); … Čeprav travinje ţe dolgo ni več namenjeno izključno pridelovanju krme za ţivali, pa je ţivinoreja tista, ki prinaša pridelek namenjen prodaji. Po vstopu v EU se je naše kmetijstvo skupaj s pridelki znašlo na skupnem evropskem trgu, ki se vedno bolj odpira svetovnemu trgu. Tu se moramo vprašati, kako naj naše kmetije preţivijo v konkurenci z vsaj trikrat večjo povprečno evropsko kmetijo ali celo tridesetkrat večjo povprečno ameriško kmetijo. Brez podpore v obliki neposrednih plačil gotovo na mnogih današnjih kmetijah danes več ne bi mogli kmetovati. V zadnjih letih je drţava predvsem preko MKGP odigrala pomembno vlogo z vključevanjem kmetijstva v sistem neposrednih plačil, kakršnega trenutno izvajajo stare drţave članice EU. Sistem je bil v letu 2003 praktično harmoniziran s Skupno evropsko politiko, višina plačil pa je bila enotno določena na ravni
Page 1 and 2: SODOBNE SMERNICE V RAZVOJU GOSPODAR
Page 3 and 4: Klimatske spremembe, topla greda, s
Page 5 and 6: krmljenju ţivali s senom in silaţ
Page 7: Poglavitni viri dušikovih oksidov
Page 11 and 12: 11. Fischer G. E. J., Baker L. J.,
Page 13: 50. Wytrzens H. K., Mayer C. (1999)

sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?