sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

Poglavitni viri dušikovih oksidov so dušikova gnojila, organska gnojila in urin pašnih
ţivali. Posledično je te emisije mogoče zmanjšati (Monteny in sod. 2006) z zmanjšanjem
uporabe dušikovih gnojil, pravilno uporabo gnojil v pravem času in pravih količinah,
uporabo amonij vsebujočih mineralnih gnojil, inhibitorji nitrifikacije, kontrolirano pašo,…
Čeprav kmetijstvo prispeva v ozračje samo nekaj % deleţ od skupnega CO 2 , lahko tudi pri
gospodarjenju na travinju vplivamo na globalno zmanjšanje emisij CO 2 (Sauerbeck 2001).
Med ukrepi za zmanjšanje emisij je potrebno izpostaviti manjšo uporabo goriv (torej več
paše), uporabo bio goriv in nadzorovano razgradnjo organske snovi v tleh (čim manj
preoravanja travinja).
Čeprav globalno govorimo o škodljivih učinkih, bo v nekaterih trenutno hladnih območjih
zaradi višjih temperatur in tudi zaradi več CO 2 v ozračju topla greda nedvomno povečala
pridelek krme na travinju (Hopkins in Del Prado 2006). Tega gotovo ne bomo mogli trditi
za Slovenijo, kjer lahko pričakujemo tudi nekaj sprememb v zvezi z travinjem, ki se bodo
dogajale na globalnem svetovnem nivoju (Hopkins in Del Prado 2006):
- večanje deleţa naravnega travinja v primerjavi z gozdom zaradi daljših obdobij brez
vode (v Slovenijo bi se iz vzhoda lahko širila stepa);
- večji deleţ metuljnic in drugih zelnatih rastlin v ruši v primerjavi s travami, ki imajo
korenine le v povsem vrhnjem sloju tal:
- čeprav bi naj povečevanje CO 2 v ozračju bolj godilo C3 travam, se pričakuje povečanje
deleţa C4 trav, ki boljše uspevajo pri višjih temperaturah, učinkoviteje izkoriščajo
razpoloţljivo vodo in učinkoviteje absorbirajo CO 2 . Med njimi so mnoge slabše
kakovosti kot naše najboljše trave za krmo iz skupine C3 rastlin (Mannetje 2006).
Veliko jih obravnavamo pri pridelovanju krme kot plevel in jih ţe danes poznamo tudi v
Sloveniji (Cynodon dactylon, Digitaria spp., Echinochloa crus-galli, Eragrostis spp.,
Setaria spp., Sorghum halepense, …).
6. BIOTSKA PESTROST
Kmetijstvo ima potencial, da uniči, zaščiti ali pa tvori biodiverziteto (Plantureux in sod.
2005). To še posebej velja za gospodarjenje na travinju, saj ta prostor zdruţuje mnoge
rastline, ţivali in mikroorganizme. V primerjavi z gozdom in njivskimi površinami je
travinje biotsko mnogo pestrejše (Fedoroff in sod., 2005).
V Evropi izgubljamo biodiverziteto travinja zaradi intenzifikacije ali pa zaradi zaraščanja
z gozdom. V večjem delu Severozahodne Evrope je travinje večinoma ţe bilo
intenzivirano, zato lahko v prihodnosti tu pričakujemo le majhno nadaljnje upadanje
diverzitete. V Srednji in Vzhodni Evropi imamo nasprotno še veliko semi-naravnega
travinja, ki je na poti intenziviranja in s tem na poti upadanja diverzitete. V Sredozemlju in
v goratem ali hribovitem območju Evrope pa lahko pričakujemo nadaljnje opuščanje
kmetovanja in s tem izgubljanje travinja (Plantureux in sod. 2005). Parris (2002) npr.
navaja, da bo po predvidevanjih OECD do leta 2020 5 % kmetijske zemlje v EU
spremenjeno v gozdno zemljo ali v naravne habitate. Poleg tega se pričakuje nadaljnje
zmanjševanje kmetijske zemlje zaradi pozidave.
Poznavanje povezav med rastlinsko pestrostjo in produktivnostjo je osnova za
gospodarjenje za ohranjanje pestrosti. V večini primerov zgleda, da je intenzivna in
profitabilna pridelava krme na semi-naravnem travinju nezdruţljiva z ohranjanjem