sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

odtoka hranil iz sistema. Koncept, da je travinje lahko zaprt krogotok hranil, je povečal
interes za te raziskave, posebno na močno gnojenih gospodarstvih.
Optimaliziranje gnojenja z dušikom, ki vključuje učinkovito izrabo tega hranila za rast
rastlin in minimalizira škodljivo izhajanje v podtalje ali ozračje, zahteva celovit pristop k
upoštevanju krogotoka hranil na nivoju kmetije ali celo posamezne kmetijske površine.
Rešitve vsebujejo časovno komponento uporabe gnojil, pri kateri imajo pomemben vpliv
pedoklimatski dejavniki, in ciljno komponento odvzema z rastlinami (Brown in sod.
2005).
Seveda pa izgube dušika iz sistema niso samo posledice neprimernega časa gnojenja in
neprimernih količin uporabljenih gnojil, ampak jih lahko povzročimo tudi z drugimi
ukrepi, npr. nenadzorovano razgradnjo organske snovi v tleh. V njivskem kolobarju lahko
po zaoravanju čistih posevkov metuljnic pride do močnega izpiranja dušika (Loiseau in
sod. 2001), zato bi naj bila setev metuljnic izvedena v mešanicah. Ţe na splošno (Nevens
in Reheul 2002; Saarijärvi in sod. 2004) se lahko po obnovi ruše z zaoravanjem sprostijo
ogromne količine N zaradi mineralizacije. Zato bi naj po zaoravanju sejali rastline z veliko
kapaciteto sprejemanja N iz tal, kot je npr. pri spomladanski setvi uporaba krovnih
posevkov. V zadnjih letih v Sloveniji taka rešitev zaradi pogostih poletnih suš za
zasnovanje trajne ruše ni bila optimalna, še posebej če setve nismo opravili takoj po
končani zimi.
Tudi sami načini gospodarjenja lahko vplivajo na krogotok hranil v sistemu in posledično
na večje ali manjše izgube predvsem N iz sistema. Kar nekaj je objav, ki dokazujejo, da so
pri pašnem načinu reje ţivali izgube dušika v okolje večje, kot pri kosni rabi travinja in
skrbno nadzorovani aplikaciji dušikovih gnojil (npr. Velinga in Hilhorst 2001;
Wachendorf in sod. 2004; Wachendorf in Golinski 2006). Splošni zagovorniki pašnega
sistema rabe travinja (Spatz in Buchgraber 2003) tem rezultatom oporekajo v metodološki
neprimerljivosti sistemov v poskusih. Vse to pa kaţe nato, da se bo eksperimentalno delo
na tem področju v prihodnosti gotovo nadaljevalo. Toda tudi če vzamemo za dejstvo, da
so pri pašni rabi izgube dušikovih spojin v okolje večje, kot pri kosni, to ne zmanjšuje
prednosti pašne reje ţivali (zdravje ţivali, večja kakovost ţivalskih proizvodov, cenenost
reje, varčevanje s fosilno energijo,…), saj tudi raziskovalci, ki opozarjajo na omenjene
izgube dušika, izpostavljajo splošen pomen pašne rabe. Na probleme pri gospodarjenju na
travinju moramo torej gledati kompleksno in iskati tudi kompleksne rešitve.
S problemom varstva okolja pri gospodarjenju na travinju se srečamo še pri aplikaciji
pesticidov, ki pa v splošni praksi na travinju V Sloveniji ni tako razširjena, kot v drţavah
Zahodne Evrope in izločanjem toplogrednih plinov v ozračje.
Monteny in sod. (2006) navajajo, da je v govedoreji največji vir proizvodnje metana vamp
ţivali, veliko pa se ga sprosti tudi iz organskih gnojil, tako pri preţvekovalcih kot pri
nepreţvekovalcih. Škodljive emisije metana iz organskih gnojil lahko najbolj zmanjšamo
z načrtno proizvodnjo tega plina za energijo, čeprav je to po Hopkins in Del Prado (2006)
povezano z velikim vloţkom kapitala. Avtorja navajata, da lahko spodbudne rezultate pri
zmanjševanju emisij metana doseţemo z intenziviranjem prireje na ţival, vendar ukrep ni
povsem skladen z drugimi 'okoljevarstvenimi vidiki' gospodarjenja. Metanogenezo lahko
v organskih gnojil preprečimo tudi s frekvenčno uporabo ali pa z zračenjem (vpihovanjem
O 2 ).