sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

More documents

Recommendations

Info

metuljnice v organski (ekološki) pridelavi (Peeters in sod. 2006), saj je tu potrebno nadomestiti anorganska dušikova gnojila. Tudi trenutna kmetijska politika na področju subvencij bo v mnogih evropskih drţavah (Rochon in sod. 2004) spodbudila gospodarjenje v prid metuljnic in zmanjšala uporabo anorganskih dušikovih gnojil na sejanem in trajnem travinju. V zmernem klimatskem pasu Evrope med metuljnicami na travinju gotovo prvo mesto pripada plazeči detelji (Peeters in sod. 2006). Po pomembnosti za krmo ji sledita lucerna in črna detelja. Lokalno so pomembne tudi druge sejane ali pa samonikle metuljnice v ruši. V Sloveniji v zadnjih letih zaradi suše nekoliko več pozornosti posvečamo lucerni (njivska pridelava), medtem ko imata plazeča in črna detelja na travinju ţe tradicionalno zelo pomembno mesto. Slednja (črna detelja) pridobiva na pomenu tudi v kratkotrajnih travno deteljnih mešanicah. Metuljnice, ki jih vse bolj sejemo le v mešanicah, vključujemo v te mešanice s pravimi rastlini, kar pomeni da plazečo deteljo kombiniramo predvsem s trpeţno ljuljko, travniško latovko …; črno deteljo s trpeţno ljuljko, mnogocvetno ljuljko, travniško bilnico, …; lucerno s pasjo travo, travniško bilnico … Z metuljnicami (npr. plazeča detelja, črna detelja) raziskovalci ugotavljalo različne letne vrednosti simbiotsko vezanega dušika in sicer se tipične vrednosti gibljejo med 100 in 250 kg ha -1 , maksimalne vrednosti pa dosegajo celo 400 do 600 kg ha -1 (Carlsson in Huss- Danell 2003; Peeters in sod. 2006,). Ocene o biološki vezavi dušika iz zraka v kompleksni ruši govorijo o 2 do 7 kg N na % biomase metuljnic v ruši letno, kar bi morali v čim večji meri izkoristiti (Spatz in Buchgraber 2003). Čeprav je bil poudarek dan metuljnicam, je potrebno izpostaviti, da raziskovalci veliko raziskovalnega napora vlagajo tudi v druge krmne rastline. Na pomenu pridobivajo tako imenovane travniške zeli (Hofmann in Isselstein 2005; Høgh-Jensen in sod. 2006), pa tudi na najpomembnejših gospodarsko pomembnih travah se raziskovalno delo nadaljuje (npr. povečevanje vsebnosti sladkorja Taweel in sod. 2006; Moorby in sod. 2006). 3. SISTEMI GOSPODARJENJA Intenziviranje proizvodnje je v zadnjih desetletjih močno dvignilo količino pridelane hrane. V Franciji npr. se je med leti 1960 in 2000 kmetijska proizvodnja podvojila, cena kmetijskih pridelkov se je v zadnjih tridesetih letih prepolovila, število kmetij pa posledično zmanjšalo na eno tretjino (Bourgeios 2002). Zaradi zniţevanja stroškov pridelave ţelimo načine gospodarjenja pribliţati maksimalnemu izkoriščanju naravnih danosti. Mnoge raziskave še vedno govorijo o ekonomski prednosti paše ţivali v primerjavi z drugimi načini krmljenja (Spatz in Buchgraber 2003). Na osnovi številnih poskusov zgleda, da nobeden od pašnih sistemov nima posebne prednosti ali slabosti v primerjavi z drugim. Vseeno na reliefno razgibanem terenu raziskovalci dajejo prednost paši v čredinkah. Pašna sezona se skuša čim bolj podaljšati (Nösberger in Staszewski 2002). V zadnjem obdobju v svetu posebno pozornost privlači tako imenovani low input sistem celoletne paše (Spatz in Buchgraber 2003). Promovira se ekosocialni market – izraz opredeljuje gospodarjenje in strategijo razvoja, ki temelji na ekonomskih, socialnih in ekoloških temeljih. Intenzivni sistemi gospodarjenja so namreč komercialno zelo učinkoviti na krajši rok. Dolgoročno povzročajo veliko škodo v okolju, kar ima tudi občutne ekonomske posledice. Low input sistem celoletne paše pozimi temelji na
krmljenju ţivali s senom in silaţo, praviloma brez ali pa z malimi dodatki koncentrirane krme, sezonsko telitvijo spomladi in minimalnimi vloţki v zgradbe in opremo. Skozi vso pašno sezono so ţivali na pašniku. Relativno nekoliko niţje proizvodne ţivali učinkovito izkoristijo to, kar narava lahko da (najkakovostnejša paša spomladi, ko so potrebe po kakovostni krmi pri ţivalih največje; nekoliko slabša krma pozimi, ko so ţivali presušene). V času najintenzivnejše rasti ruše pridelamo krmo za zimsko obdobje pokladanja (pašno kosni sistem). Posledično imamo velik neto pridelek na površinsko enoto. Sistem je še posebej uporaben na območjih z dokaj blago klimo pozimi in dolgo rastno dobo. Zaradi izgubljanja kmetijske zemlje bomo po nekaterih predvidevanjih na preostalih zemljiščih v prihodnje kmetovali še intenzivneje (ob strogih zakonodaji glede onesnaţevanja okolja), kljub temu pa razni scenariji napoveduje nadaljnje preusmerjanje iz konvencionalne v ekološko (organsko) pridelavo. Po Reidsma in sod. (2006) bi naj do leta 2030 prešlo iz konvencionalnega v organsko pridelavo med 5 in 20 % kmetijstva v Evropi. 4. PRIDELOVANJE KRME IN KAKOVOST ŽIVALSKIH PROIZVODOV Pričakovanja javnosti od kmetijstva so se v zadnjih letih močno spremenila. Proizvodnja hrane je sicer še vedno osnova, vendar javnost strogo pričakuje proizvodnjo varne in kakovostne hrane, vključujoč tudi okoljske, sociološke, kulturne in simbolne dejavnike (Hervieu 2002). Gospodarjenje na travinju in čim bolj naravna prireja mleka in mesa pridobiva na pomenu, še posebej v obdobju po pojavu BSE krize in pojavu gensko spremenjene hrane (Frewer 2002). Danes je kakovost krme iz vidika zdravju škodljivih sestavin ţe opredeljena z raznimi pravilniki, npr. Pravilnik o pogojih glede zdravstvene ustreznosti posamičnih krmil, krmnih mešanic, premiksov in krmnih dodatkov (Ur. l. RS 2004). Pričakovati je, da se bodo z razvojem raziskav in analitike standardi tu še zaostrovali. Pri samem gospodarjenju na travinju in pridelovanju krme pa je potrebno opozoriti še na raziskave, ki teţijo h krmi in kasneje ţivalskim proizvodih, ki vsebujejo zdravju ţivali in ljudi ugodilno vsebujoče sestavine. Tako je krmljenje s sveţo zeleno krmo, posebej paša zelo pridobila na pomenu ob spoznanju, da mleko in mlečni proizvodi ţivali, krmljenih s sveţo zeleno krmo, vsebujejo več konjugirane linolne kisline (Kelly in sod 1998; Dhiman in sod. 1999; Valvo in sod. 2005) in več omega 3 maščobnih kislin (Valvo in sod. 2005) ter, da meso vsebuje več omega 3 maščobnih kislin (Neurberg in sod. 2002; Coulin in Priolo 2002; Razminowich in sod. 2006). Posledično kmetje ponekod na Nizozemskem ţe dobivajo posebne dodatne premije za mleko prirejeno na paši (Elgersma in sod. 2006). 5. GOSPODARJENJE NA TRAVINJU IN VARSTVO OKOLJA V zadnjih desetletjih močno narašča zavedanje javnosti o škodljivih viških N in tudi P v krogotoku hranil, o njunem izhajanju v okolje z posledicami v kakovosti tal, vode in atmosfere (Nösberger in Staszewski 2002). Posledično so se raziskave gnojenja v precejšnji meri preusmerile iz povečevanja, v ohranjanje pridelkov ob zmanjševanju
Page 1 and 2: SODOBNE SMERNICE V RAZVOJU GOSPODAR
Page 3: Klimatske spremembe, topla greda, s
Page 7 and 8: Poglavitni viri dušikovih oksidov
Page 9 and 10: intenzivnosti kmetovanja na kmetiji
Page 11 and 12: 11. Fischer G. E. J., Baker L. J.,
Page 13: 50. Wytrzens H. K., Mayer C. (1999)

sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?