sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

metuljnice v organski (ekološki) pridelavi (Peeters in sod. 2006), saj je tu potrebno
nadomestiti anorganska dušikova gnojila. Tudi trenutna kmetijska politika na področju
subvencij bo v mnogih evropskih drţavah (Rochon in sod. 2004) spodbudila
gospodarjenje v prid metuljnic in zmanjšala uporabo anorganskih dušikovih gnojil na
sejanem in trajnem travinju. V zmernem klimatskem pasu Evrope med metuljnicami na
travinju gotovo prvo mesto pripada plazeči detelji (Peeters in sod. 2006). Po pomembnosti
za krmo ji sledita lucerna in črna detelja. Lokalno so pomembne tudi druge sejane ali pa
samonikle metuljnice v ruši. V Sloveniji v zadnjih letih zaradi suše nekoliko več
pozornosti posvečamo lucerni (njivska pridelava), medtem ko imata plazeča in črna detelja
na travinju ţe tradicionalno zelo pomembno mesto. Slednja (črna detelja) pridobiva na
pomenu tudi v kratkotrajnih travno deteljnih mešanicah. Metuljnice, ki jih vse bolj sejemo
le v mešanicah, vključujemo v te mešanice s pravimi rastlini, kar pomeni da plazečo
deteljo kombiniramo predvsem s trpeţno ljuljko, travniško latovko …; črno deteljo s
trpeţno ljuljko, mnogocvetno ljuljko, travniško bilnico, …; lucerno s pasjo travo,
travniško bilnico …
Z metuljnicami (npr. plazeča detelja, črna detelja) raziskovalci ugotavljalo različne letne
vrednosti simbiotsko vezanega dušika in sicer se tipične vrednosti gibljejo med 100 in 250
kg ha -1 , maksimalne vrednosti pa dosegajo celo 400 do 600 kg ha -1 (Carlsson in Huss-
Danell 2003; Peeters in sod. 2006,). Ocene o biološki vezavi dušika iz zraka v kompleksni
ruši govorijo o 2 do 7 kg N na % biomase metuljnic v ruši letno, kar bi morali v čim večji
meri izkoristiti (Spatz in Buchgraber 2003).
Čeprav je bil poudarek dan metuljnicam, je potrebno izpostaviti, da raziskovalci veliko
raziskovalnega napora vlagajo tudi v druge krmne rastline. Na pomenu pridobivajo tako
imenovane travniške zeli (Hofmann in Isselstein 2005; Høgh-Jensen in sod. 2006), pa tudi
na najpomembnejših gospodarsko pomembnih travah se raziskovalno delo nadaljuje (npr.
povečevanje vsebnosti sladkorja Taweel in sod. 2006; Moorby in sod. 2006).
3. SISTEMI GOSPODARJENJA
Intenziviranje proizvodnje je v zadnjih desetletjih močno dvignilo količino pridelane
hrane. V Franciji npr. se je med leti 1960 in 2000 kmetijska proizvodnja podvojila, cena
kmetijskih pridelkov se je v zadnjih tridesetih letih prepolovila, število kmetij pa
posledično zmanjšalo na eno tretjino (Bourgeios 2002). Zaradi zniţevanja stroškov
pridelave ţelimo načine gospodarjenja pribliţati maksimalnemu izkoriščanju naravnih
danosti. Mnoge raziskave še vedno govorijo o ekonomski prednosti paše ţivali v
primerjavi z drugimi načini krmljenja (Spatz in Buchgraber 2003). Na osnovi številnih
poskusov zgleda, da nobeden od pašnih sistemov nima posebne prednosti ali slabosti v
primerjavi z drugim. Vseeno na reliefno razgibanem terenu raziskovalci dajejo prednost
paši v čredinkah. Pašna sezona se skuša čim bolj podaljšati (Nösberger in Staszewski
2002).
V zadnjem obdobju v svetu posebno pozornost privlači tako imenovani low input sistem
celoletne paše (Spatz in Buchgraber 2003). Promovira se ekosocialni market – izraz
opredeljuje gospodarjenje in strategijo razvoja, ki temelji na ekonomskih, socialnih in
ekoloških temeljih. Intenzivni sistemi gospodarjenja so namreč komercialno zelo
učinkoviti na krajši rok. Dolgoročno povzročajo veliko škodo v okolju, kar ima tudi
občutne ekonomske posledice. Low input sistem celoletne paše pozimi temelji na