sodobne smernice v razvoju gospodarjenja na travinju

SODOBNE SMERNICE V RAZVOJU GOSPODARJENJA
NA TRAVINJU
Branko KRAMBERGER 1
IZVLEČEK
Podani so nekateri poudarki iz sodobnega razvoja gospodarjenja na travinju v Evropi in
nekatere posebnosti, ki veljajo za Slovenijo. Intenzivna proizvodnja krme je marsikje
povzročila veliko škodo v okolju. Posledično so raziskave na področju gospodarjenja na
travinju vse bolj usmerjene v reševanje problemov obremenjevanja in ohranjanja okolja
ter ohranjanja biotske raznovrstnosti. Tudi multifunkcionalnost je postala pomembno
vodilo razvoja gospodarjenja na travinju. Kmetijska politika ima zelo pomembno obvezo
prepoznavanja in reševanja problemov kmetijskega trga in problemov gospodarjenja na
travinju z nalogo, da zagotovi ugodne ekonomske pogoje za socialno primerno in okolju
prijazno gospodarjenje na travinju.
RECENT TRENDS IN DEVELOPMENT OF GRASSLAND
MANAGEMENT
ABSTRACT
The paper summarised some issues from the recent development of grassland management
in Europe, with some stresses on management in Slovenia. Intensive forage production
from grassland has been achieved at considerable environmental costs. Consequently, in
recent years tremendous research efforts are given to solve the management problems of
environmental risks of grassland forage production, and of loosing grassland biodiversity.
Multi-functionality has become a new framework for development on grassland
management. The common agricultural policy has the important duty to recognize and
solve market conditions and grassland management arising problems, and to provide good
economical conditions for socially suitable and environmentally friendly grassland
farming.
1. UVOD
Tako kot na drugih področjih kmetijstva je tudi na travinju razvoj gospodarjenja rezultat
ekonomskih trendov na trgu s kmetijskimi pridelki in ukrepov aktualne kmetijske politike.
Gonilo razvoja pa je raziskovalno delo. Prav smernice v raziskovalnem delu lahko
vzamemo za enega ključnih pokazateljev razvoja gospodarjenja na travinju v prihodnje.
Kratka analiza raziskav in posledično razvoja gospodarjenja na travinju v Evropi ţe konec
19. stoletja in v večjem delu 20. stoletja kaţe predvsem na povečevanje proizvodnje preko
uporabe večjih količin gnojil, pesticidov in novih sort. Veliko raziskav je bilo namenjenih
optimaliziranju načinov izkoriščanja ruše in času ter načinu spravila in konzerviranja
krme. Razvoj je spremljal razvoj kmetijske mehanizacije. Govorimo lahko o dolga leta
trajajoči intenzifikaciji pridelave na travinju v Evropi. Ta se je sicer nekoliko razlikovala
od drţave do drţave, odvisno od pedoklimatskih razmer in predvsem od politično
ekonomskih ureditev. Vendar se vzporedno z intenzifikacijo povsod srečamo z močnim
1 Izr. prof. dr., Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Vrbanska 30, 2000 Maribor
*IL-invited lecture – vabljeno predavanje

zmanjševanjem kmetijskega prebivalstva, kar je bila v večini evropskih drţav posledica
povečane ponudbe kmetijskih pridelkov in s tem niţjih cen, predvsem v drţavah tako
imenovane Vzhodne Evrope pa je bilo to po drugi svetovni vojni tudi politično
stimulirano. Prav druga svetovna vojna je v Evropi pomenila dodatno prelomnico v tako
imenovani intenzifikaciji kmetijstva. Od vojne prizadejano prebivalstvo in gospodarstvo je
bilo razdeljeno med dva politična bloka z vedno pretečo nevarnostjo spopada (hladna
vojna). Svetovno prebivalstvo je naraščalo, pojavljala so se nova in nova krizna ţarišča. V
borbi za obstanek je bila, kot navaja Bourgeois (2002), intenzifikacija, ki je omogočala
tudi prehransko varnost, edina mogoča rešitev. Intenzifikaciji je bilo podrejeno vse, torej
tudi politične odločitve in raziskovalno delo.
Ţe proti koncu šestdesetih letih in predvsem v sedemdesetih letih, ko smo v Sloveniji še
vedno govorili o pospeševanju kmetijske proizvodnje in o povečevanju pridelave, se v
nekaterih zahodno evropskih drţavah ţe srečujejo s samozadostno ţivinorejsko pridelavo,
predvsem na področju proizvodnje mleka. To je v začetku osemdesetih let pripeljalo do
uvedbe mlečnih kvot. Hladna vojna med Vzhodom in Zahodom je počasi pojenjala. Meje
so se pričele odpirati. Aktualna zahodno evropska kmetijska politika je sicer še vedno
podpirala intenzivno proizvodnjo s ciljem ohraniti kmetijstvo, vendar je ţe v osemdesetih
letih apelirala na raziskovalce, naj v svoje raziskave vedno bolj vključujejo tudi sonaravno
pridelavo (Wachendorf in Golinski, 2006). Po drugi strani pa so raziskovalci ţe pričeli
ugotavljati tudi stanje, ki ga je okolju povzročila intenzifikacija pridelave.
V večjem delu Zahodne Evrope je intenzifikacija pri gospodarjenju na travinju povzročila
viške v pridelavi mleka in mesa, obenem pa onesnaţenje tal, vode in atmosfere, izgubo
biodiverzitete, izgubo genetske diverzitete zelnatih rastlin, izgubo lepote okolja in drugih
kvalitet krajine (Nösberger in Staszewski, 2002). Izgube so bile največje v industrijsko
najbolj razvitih drţavah Severozahodne Evrope, kjer je bila intenzifikacija najhitrejša in
kjer so ugodni pogoji omogočali intenzivno pridelavo. V Veliki Britaniji npr. po podatkih
Nature Conservancy Council (Frame 1992; Fisher in sod. 1996) ocenjujejo, da so izgubili
med 50 in 99 % floristično bogatega semi-naravnega travinja. Odstotek je najvišji na
niţinskih območjih, kjer relief dopušča intenzivno pridelavo. Intenzivna ţivinoreja je
povzročila resne probleme pri onesnaţevanju podtalnice s hranili, mogoča in stvarna pa so
tudi onesnaţenja z mikroorganizmi (Hooda in sod., 2000).
Preglednica 1: Analiza ključnih besed (po smiselnih skupinah) prispevkov, objavljenih v
zborniku 21. kongresa EGF (Lloveras in sod., 2006).
Table 1: Key words analysis (after reasonable groups) of subscriptions refered in
Collection of 21 th Congress EGF (Lloveras et al. 2006)
Področje %
Tla, klima in relief (brez klimatskih sprememb, onesnaţevanja,…) 3.7
Posamezne rastlinske vrste, mešanice rastlin, travinje kot osnova za krmo,… 24.7
Morfologija, fiziologija, genetika rastlin, ţlahtnjenje, sorte, …. 7.6
Osnove semenarstva, semenska proizvodnja, seme, setev, obnova ruše,… 1.6
Gnojila in gnojenje 7.9
Plevel, bolezni, škodljivci, pesticidi 1.5
Različni načini gospodarjenja (paša, košnja, sušenje, siliranje) ter količina in kakovost 27.0
pridelka krme
Ţivali, prehrana ţivali, dogajanje v vampu, količina in kakovost ţivalskih pridelkov 7.3
Okoljske tematike (floristične analize ruše, biotska pestrost, varovanje in ohranjanje 7.4
okolja, večnamenskost)

Klimatske spremembe, topla greda, suša, … 3.4
Drugo 7.9
Povprečen prispevek je vseboval štiri ključne besede
Posledično povedanemu so raziskovalci v Evropi v zadnjem obdobju raziskave iz
problemov intenziviranja pridelave večinoma preusmerili v probleme ohranjanja
učinkovitega kmetovanja, maksimalnega izkoriščanja ţe pridelanega in varni ter
kakovostni hrani; vendar ob vse večjem poudarku na ohranjanju in varovanju okolja ter
biotske raznolikosti. Vse večji poudarek pridobiva multifunkcionalnost. Na področju
travništva in pridelovanja krme je ta trend dobro viden iz naslovov znanstvenih kongresov
v zadnjih petih letih, ki jih je organizirala European Grassland Federation (EGF): Multifunction
grasslands (La Rochelle, Francija, 2002), Optimal Forage Systems for Animal
Production and the Environment (Pleven, Bolgarija, 2003), Land Use systems in
Grassland Dominated Regions (Luzern, Švica, 2004), Integrating Efficient Grassland
Farming and Biodiversity (Tartu, Estonija, 2005) in Sustainable Grassland Productivity
(Badajoz, Španija, 2006). Podobne naslove kongresov srečamo ţe tudi nekaj let prej. Tudi
naslovi posameznih sekcij na kongresih so okoljsko naravnani, kar pomeni da so takšni
tudi sprejeti in objavljeni prispevki udeleţencev.
Analiza ključnih besed (preglednica 1) zadnjega kongresa kaţe, da so bile obravnavane
raziskave izvedene na krmnih rastlinah, kar je glede na tematiko kongresov razumljivo.
Raziskave na krmnih rastlinah so večinoma obravnavale racionalno gospodarjenje in
izkoriščanje ruše ali spravilo oziroma konzerviranju krme ob upoštevanju količine ter
kakovosti pridelka. V ospredju je še vedno tudi racionalno gnojenje. Pomembno mesto
ima v zadnjih letih količina ter kakovost pridelka v povezavi z ţivalmi in njihovimi
proizvodi. Zelo pomemben poudarek je na tako imenovanih okoljskih tematikah (pribliţno
tretjina prispevkov). Zelo pa so zaznavne tudi raziskave, povezane s klimatskimi
spremembami, kar je bilo npr. pred enajstimi leti na kongresu v Gradeţu (Italija, 1996) le
tu in tam omenjeno.
Raziskave na področju gospodarjenja na travinju so vse bolj kompleksne in obravnavajo
tematiko iz različnih zornih kotov (produktivistično, okoljevarstveno, ekonomsko,…).
Kljub temu, da je pregled aktualnih trendov zaradi kompleksnosti teţko razčleniti po
posameznih poglavjih, v nadaljevanju podajamo nekaj aktualnih smernic razvoja
gospodarjenja na travinju.
2. KRMNE RASTLINE
Po desetletja trajajočem iskanju 'naj' trav in metuljnic za intenzivno pridelavo je bil v
drugi polovici prejšnjega stoletja izrazit trend močnega poenostavljanja mešanic za
pridelovanje krme. To je v najintenzivnejših kmetijskih okoljih dalo sejanemu travinju
značaj njivske pridelave v monokulturi. Celo plazeča detelja se je zapostavljala
(Nösberger in Staszewski 2002). Danes se razmišljanje spreminja in tudi na sejanem
travinju teţimo k čim večji pestrosti mešanic, čeprav smo pri izbiri rastlin velikokrat
močno omejeni zaradi ekonomskih razlogov količinske pridelave kakovostne krme.
Sicer pa se po obdobju intenzifikacije kmetijstva, ki je vključevalo povečevanje uporabe
dušikovih gnojil, trend obrača v povečevanje interesa za pridelavo metuljnic, saj z njimi
zniţujemo inpute v proizvodnjo (simbiotska vezava N, krma deloma nadomešča
koncentrate) in kompleksno ugodilno vplivamo na okolje. Še posebno mesto pridobivajo

metuljnice v organski (ekološki) pridelavi (Peeters in sod. 2006), saj je tu potrebno
nadomestiti anorganska dušikova gnojila. Tudi trenutna kmetijska politika na področju
subvencij bo v mnogih evropskih drţavah (Rochon in sod. 2004) spodbudila
gospodarjenje v prid metuljnic in zmanjšala uporabo anorganskih dušikovih gnojil na
sejanem in trajnem travinju. V zmernem klimatskem pasu Evrope med metuljnicami na
travinju gotovo prvo mesto pripada plazeči detelji (Peeters in sod. 2006). Po pomembnosti
za krmo ji sledita lucerna in črna detelja. Lokalno so pomembne tudi druge sejane ali pa
samonikle metuljnice v ruši. V Sloveniji v zadnjih letih zaradi suše nekoliko več
pozornosti posvečamo lucerni (njivska pridelava), medtem ko imata plazeča in črna detelja
na travinju ţe tradicionalno zelo pomembno mesto. Slednja (črna detelja) pridobiva na
pomenu tudi v kratkotrajnih travno deteljnih mešanicah. Metuljnice, ki jih vse bolj sejemo
le v mešanicah, vključujemo v te mešanice s pravimi rastlini, kar pomeni da plazečo
deteljo kombiniramo predvsem s trpeţno ljuljko, travniško latovko …; črno deteljo s
trpeţno ljuljko, mnogocvetno ljuljko, travniško bilnico, …; lucerno s pasjo travo,
travniško bilnico …
Z metuljnicami (npr. plazeča detelja, črna detelja) raziskovalci ugotavljalo različne letne
vrednosti simbiotsko vezanega dušika in sicer se tipične vrednosti gibljejo med 100 in 250
kg ha -1 , maksimalne vrednosti pa dosegajo celo 400 do 600 kg ha -1 (Carlsson in Huss-
Danell 2003; Peeters in sod. 2006,). Ocene o biološki vezavi dušika iz zraka v kompleksni
ruši govorijo o 2 do 7 kg N na % biomase metuljnic v ruši letno, kar bi morali v čim večji
meri izkoristiti (Spatz in Buchgraber 2003).
Čeprav je bil poudarek dan metuljnicam, je potrebno izpostaviti, da raziskovalci veliko
raziskovalnega napora vlagajo tudi v druge krmne rastline. Na pomenu pridobivajo tako
imenovane travniške zeli (Hofmann in Isselstein 2005; Høgh-Jensen in sod. 2006), pa tudi
na najpomembnejših gospodarsko pomembnih travah se raziskovalno delo nadaljuje (npr.
povečevanje vsebnosti sladkorja Taweel in sod. 2006; Moorby in sod. 2006).
3. SISTEMI GOSPODARJENJA
Intenziviranje proizvodnje je v zadnjih desetletjih močno dvignilo količino pridelane
hrane. V Franciji npr. se je med leti 1960 in 2000 kmetijska proizvodnja podvojila, cena
kmetijskih pridelkov se je v zadnjih tridesetih letih prepolovila, število kmetij pa
posledično zmanjšalo na eno tretjino (Bourgeios 2002). Zaradi zniţevanja stroškov
pridelave ţelimo načine gospodarjenja pribliţati maksimalnemu izkoriščanju naravnih
danosti. Mnoge raziskave še vedno govorijo o ekonomski prednosti paše ţivali v
primerjavi z drugimi načini krmljenja (Spatz in Buchgraber 2003). Na osnovi številnih
poskusov zgleda, da nobeden od pašnih sistemov nima posebne prednosti ali slabosti v
primerjavi z drugim. Vseeno na reliefno razgibanem terenu raziskovalci dajejo prednost
paši v čredinkah. Pašna sezona se skuša čim bolj podaljšati (Nösberger in Staszewski
2002).
V zadnjem obdobju v svetu posebno pozornost privlači tako imenovani low input sistem
celoletne paše (Spatz in Buchgraber 2003). Promovira se ekosocialni market – izraz
opredeljuje gospodarjenje in strategijo razvoja, ki temelji na ekonomskih, socialnih in
ekoloških temeljih. Intenzivni sistemi gospodarjenja so namreč komercialno zelo
učinkoviti na krajši rok. Dolgoročno povzročajo veliko škodo v okolju, kar ima tudi
občutne ekonomske posledice. Low input sistem celoletne paše pozimi temelji na

krmljenju ţivali s senom in silaţo, praviloma brez ali pa z malimi dodatki koncentrirane
krme, sezonsko telitvijo spomladi in minimalnimi vloţki v zgradbe in opremo. Skozi vso
pašno sezono so ţivali na pašniku. Relativno nekoliko niţje proizvodne ţivali učinkovito
izkoristijo to, kar narava lahko da (najkakovostnejša paša spomladi, ko so potrebe po
kakovostni krmi pri ţivalih največje; nekoliko slabša krma pozimi, ko so ţivali
presušene). V času najintenzivnejše rasti ruše pridelamo krmo za zimsko obdobje
pokladanja (pašno kosni sistem). Posledično imamo velik neto pridelek na površinsko
enoto. Sistem je še posebej uporaben na območjih z dokaj blago klimo pozimi in dolgo
rastno dobo.
Zaradi izgubljanja kmetijske zemlje bomo po nekaterih predvidevanjih na preostalih
zemljiščih v prihodnje kmetovali še intenzivneje (ob strogih zakonodaji glede
onesnaţevanja okolja), kljub temu pa razni scenariji napoveduje nadaljnje preusmerjanje
iz konvencionalne v ekološko (organsko) pridelavo. Po Reidsma in sod. (2006) bi naj do
leta 2030 prešlo iz konvencionalnega v organsko pridelavo med 5 in 20 % kmetijstva v
Evropi.
4. PRIDELOVANJE KRME IN KAKOVOST ŽIVALSKIH PROIZVODOV
Pričakovanja javnosti od kmetijstva so se v zadnjih letih močno spremenila. Proizvodnja
hrane je sicer še vedno osnova, vendar javnost strogo pričakuje proizvodnjo varne in
kakovostne hrane, vključujoč tudi okoljske, sociološke, kulturne in simbolne dejavnike
(Hervieu 2002). Gospodarjenje na travinju in čim bolj naravna prireja mleka in mesa
pridobiva na pomenu, še posebej v obdobju po pojavu BSE krize in pojavu gensko
spremenjene hrane (Frewer 2002).
Danes je kakovost krme iz vidika zdravju škodljivih sestavin ţe opredeljena z raznimi
pravilniki, npr. Pravilnik o pogojih glede zdravstvene ustreznosti posamičnih krmil,
krmnih mešanic, premiksov in krmnih dodatkov (Ur. l. RS 2004). Pričakovati je, da se
bodo z razvojem raziskav in analitike standardi tu še zaostrovali. Pri samem gospodarjenju
na travinju in pridelovanju krme pa je potrebno opozoriti še na raziskave, ki teţijo h krmi
in kasneje ţivalskim proizvodih, ki vsebujejo zdravju ţivali in ljudi ugodilno vsebujoče
sestavine.
Tako je krmljenje s sveţo zeleno krmo, posebej paša zelo pridobila na pomenu ob
spoznanju, da mleko in mlečni proizvodi ţivali, krmljenih s sveţo zeleno krmo, vsebujejo
več konjugirane linolne kisline (Kelly in sod 1998; Dhiman in sod. 1999; Valvo in sod.
2005) in več omega 3 maščobnih kislin (Valvo in sod. 2005) ter, da meso vsebuje več
omega 3 maščobnih kislin (Neurberg in sod. 2002; Coulin in Priolo 2002; Razminowich
in sod. 2006). Posledično kmetje ponekod na Nizozemskem ţe dobivajo posebne dodatne
premije za mleko prirejeno na paši (Elgersma in sod. 2006).
5. GOSPODARJENJE NA TRAVINJU IN VARSTVO OKOLJA
V zadnjih desetletjih močno narašča zavedanje javnosti o škodljivih viških N in tudi P v
krogotoku hranil, o njunem izhajanju v okolje z posledicami v kakovosti tal, vode in
atmosfere (Nösberger in Staszewski 2002). Posledično so se raziskave gnojenja v
precejšnji meri preusmerile iz povečevanja, v ohranjanje pridelkov ob zmanjševanju

odtoka hranil iz sistema. Koncept, da je travinje lahko zaprt krogotok hranil, je povečal
interes za te raziskave, posebno na močno gnojenih gospodarstvih.
Optimaliziranje gnojenja z dušikom, ki vključuje učinkovito izrabo tega hranila za rast
rastlin in minimalizira škodljivo izhajanje v podtalje ali ozračje, zahteva celovit pristop k
upoštevanju krogotoka hranil na nivoju kmetije ali celo posamezne kmetijske površine.
Rešitve vsebujejo časovno komponento uporabe gnojil, pri kateri imajo pomemben vpliv
pedoklimatski dejavniki, in ciljno komponento odvzema z rastlinami (Brown in sod.
2005).
Seveda pa izgube dušika iz sistema niso samo posledice neprimernega časa gnojenja in
neprimernih količin uporabljenih gnojil, ampak jih lahko povzročimo tudi z drugimi
ukrepi, npr. nenadzorovano razgradnjo organske snovi v tleh. V njivskem kolobarju lahko
po zaoravanju čistih posevkov metuljnic pride do močnega izpiranja dušika (Loiseau in
sod. 2001), zato bi naj bila setev metuljnic izvedena v mešanicah. Ţe na splošno (Nevens
in Reheul 2002; Saarijärvi in sod. 2004) se lahko po obnovi ruše z zaoravanjem sprostijo
ogromne količine N zaradi mineralizacije. Zato bi naj po zaoravanju sejali rastline z veliko
kapaciteto sprejemanja N iz tal, kot je npr. pri spomladanski setvi uporaba krovnih
posevkov. V zadnjih letih v Sloveniji taka rešitev zaradi pogostih poletnih suš za
zasnovanje trajne ruše ni bila optimalna, še posebej če setve nismo opravili takoj po
končani zimi.
Tudi sami načini gospodarjenja lahko vplivajo na krogotok hranil v sistemu in posledično
na večje ali manjše izgube predvsem N iz sistema. Kar nekaj je objav, ki dokazujejo, da so
pri pašnem načinu reje ţivali izgube dušika v okolje večje, kot pri kosni rabi travinja in
skrbno nadzorovani aplikaciji dušikovih gnojil (npr. Velinga in Hilhorst 2001;
Wachendorf in sod. 2004; Wachendorf in Golinski 2006). Splošni zagovorniki pašnega
sistema rabe travinja (Spatz in Buchgraber 2003) tem rezultatom oporekajo v metodološki
neprimerljivosti sistemov v poskusih. Vse to pa kaţe nato, da se bo eksperimentalno delo
na tem področju v prihodnosti gotovo nadaljevalo. Toda tudi če vzamemo za dejstvo, da
so pri pašni rabi izgube dušikovih spojin v okolje večje, kot pri kosni, to ne zmanjšuje
prednosti pašne reje ţivali (zdravje ţivali, večja kakovost ţivalskih proizvodov, cenenost
reje, varčevanje s fosilno energijo,…), saj tudi raziskovalci, ki opozarjajo na omenjene
izgube dušika, izpostavljajo splošen pomen pašne rabe. Na probleme pri gospodarjenju na
travinju moramo torej gledati kompleksno in iskati tudi kompleksne rešitve.
S problemom varstva okolja pri gospodarjenju na travinju se srečamo še pri aplikaciji
pesticidov, ki pa v splošni praksi na travinju V Sloveniji ni tako razširjena, kot v drţavah
Zahodne Evrope in izločanjem toplogrednih plinov v ozračje.
Monteny in sod. (2006) navajajo, da je v govedoreji največji vir proizvodnje metana vamp
ţivali, veliko pa se ga sprosti tudi iz organskih gnojil, tako pri preţvekovalcih kot pri
nepreţvekovalcih. Škodljive emisije metana iz organskih gnojil lahko najbolj zmanjšamo
z načrtno proizvodnjo tega plina za energijo, čeprav je to po Hopkins in Del Prado (2006)
povezano z velikim vloţkom kapitala. Avtorja navajata, da lahko spodbudne rezultate pri
zmanjševanju emisij metana doseţemo z intenziviranjem prireje na ţival, vendar ukrep ni
povsem skladen z drugimi 'okoljevarstvenimi vidiki' gospodarjenja. Metanogenezo lahko
v organskih gnojil preprečimo tudi s frekvenčno uporabo ali pa z zračenjem (vpihovanjem
O 2 ).

Poglavitni viri dušikovih oksidov so dušikova gnojila, organska gnojila in urin pašnih
ţivali. Posledično je te emisije mogoče zmanjšati (Monteny in sod. 2006) z zmanjšanjem
uporabe dušikovih gnojil, pravilno uporabo gnojil v pravem času in pravih količinah,
uporabo amonij vsebujočih mineralnih gnojil, inhibitorji nitrifikacije, kontrolirano pašo,…
Čeprav kmetijstvo prispeva v ozračje samo nekaj % deleţ od skupnega CO 2 , lahko tudi pri
gospodarjenju na travinju vplivamo na globalno zmanjšanje emisij CO 2 (Sauerbeck 2001).
Med ukrepi za zmanjšanje emisij je potrebno izpostaviti manjšo uporabo goriv (torej več
paše), uporabo bio goriv in nadzorovano razgradnjo organske snovi v tleh (čim manj
preoravanja travinja).
Čeprav globalno govorimo o škodljivih učinkih, bo v nekaterih trenutno hladnih območjih
zaradi višjih temperatur in tudi zaradi več CO 2 v ozračju topla greda nedvomno povečala
pridelek krme na travinju (Hopkins in Del Prado 2006). Tega gotovo ne bomo mogli trditi
za Slovenijo, kjer lahko pričakujemo tudi nekaj sprememb v zvezi z travinjem, ki se bodo
dogajale na globalnem svetovnem nivoju (Hopkins in Del Prado 2006):
- večanje deleţa naravnega travinja v primerjavi z gozdom zaradi daljših obdobij brez
vode (v Slovenijo bi se iz vzhoda lahko širila stepa);
- večji deleţ metuljnic in drugih zelnatih rastlin v ruši v primerjavi s travami, ki imajo
korenine le v povsem vrhnjem sloju tal:
- čeprav bi naj povečevanje CO 2 v ozračju bolj godilo C3 travam, se pričakuje povečanje
deleţa C4 trav, ki boljše uspevajo pri višjih temperaturah, učinkoviteje izkoriščajo
razpoloţljivo vodo in učinkoviteje absorbirajo CO 2 . Med njimi so mnoge slabše
kakovosti kot naše najboljše trave za krmo iz skupine C3 rastlin (Mannetje 2006).
Veliko jih obravnavamo pri pridelovanju krme kot plevel in jih ţe danes poznamo tudi v
Sloveniji (Cynodon dactylon, Digitaria spp., Echinochloa crus-galli, Eragrostis spp.,
Setaria spp., Sorghum halepense, …).
6. BIOTSKA PESTROST
Kmetijstvo ima potencial, da uniči, zaščiti ali pa tvori biodiverziteto (Plantureux in sod.
2005). To še posebej velja za gospodarjenje na travinju, saj ta prostor zdruţuje mnoge
rastline, ţivali in mikroorganizme. V primerjavi z gozdom in njivskimi površinami je
travinje biotsko mnogo pestrejše (Fedoroff in sod., 2005).
V Evropi izgubljamo biodiverziteto travinja zaradi intenzifikacije ali pa zaradi zaraščanja
z gozdom. V večjem delu Severozahodne Evrope je travinje večinoma ţe bilo
intenzivirano, zato lahko v prihodnosti tu pričakujemo le majhno nadaljnje upadanje
diverzitete. V Srednji in Vzhodni Evropi imamo nasprotno še veliko semi-naravnega
travinja, ki je na poti intenziviranja in s tem na poti upadanja diverzitete. V Sredozemlju in
v goratem ali hribovitem območju Evrope pa lahko pričakujemo nadaljnje opuščanje
kmetovanja in s tem izgubljanje travinja (Plantureux in sod. 2005). Parris (2002) npr.
navaja, da bo po predvidevanjih OECD do leta 2020 5 % kmetijske zemlje v EU
spremenjeno v gozdno zemljo ali v naravne habitate. Poleg tega se pričakuje nadaljnje
zmanjševanje kmetijske zemlje zaradi pozidave.
Poznavanje povezav med rastlinsko pestrostjo in produktivnostjo je osnova za
gospodarjenje za ohranjanje pestrosti. V večini primerov zgleda, da je intenzivna in
profitabilna pridelava krme na semi-naravnem travinju nezdruţljiva z ohranjanjem

iodiverzitete (Nösberger in Staszewski 2002; Plantureux in sod. 2005). Za konzerviranje
narave in ohranjanje biodiverzitete so zato primernejše predvsem specializirane kmetije s
striktnim načinom gospodarjenja. Primernejše za ohranjanje biodiverzitete so manj
intenzivne oblike ţivinoreje, prav tako so primernejša manj ugodna rastišča s
tradicionalno ekstenzivno ţivinorejo (Spatz in Buchgraber (2003).
Mnogi dejavniki vplivajo na biodiverziteto (gnojenje, košnja in paša, namakanje in
izsuševanje, pesticidi, oranje, vsejavanje,…). Posledica gnojenja je povečana dostopnost
hranil v tleh. V takšnih razmerah lahko konkurirajo za svetlobo samo hitro rastoče rastline.
Posledica je upad bogastva različnih speciesov. Po drugi strani pa v zelo revnih tleh samo
počasi rastoče rastline še lahko konkurirajo za hranila. Zato znanstveniki večjo
biodiverziteto ugotavljajo v vmesnih situacijah. Mnogokrat se biodiverziteta na travinju
povezuje z večjim deleţem zeli v ruši, kar lahko pričakujemo predvsem tam, kjer dobijo
rastline manj kot 75 kg dušika na hektar letno (Plantureux in sod. 2005). Velike količine
dušikovih gnojil na splošno zmanjšujejo diverziteto.
Večja pogostnost košnje splošno gledano zmanjšuje število različnih rastlinskih vrst v ruši
in obratno, kar so na območju Avstrije dokazali Zechmeister in sod. (2003). Pašno kosna
raba v primerjavi z enostransko rabo povečuje biotsko pestrost, saj občasna košnja
omogoča občasno tvorbo semena nekaterim rastlinam (Plantureux in sod. 2005), pri paši
pa ţivali s selektivno pašo in gaţenjem ter dušikovim ciklusom in izločki ohranjajo rušo
pestro (Rook in Tallowin 2003). Ruša naj ima dovolj časa za obnovo po paši, seveda pa
tudi obremenitev pašnika ne sme biti prevelika (do 1.5 GVŢ ha -1 ). Velike obremenitve
ruše na pašniku na splošno niso priporočene tudi iz okoljevarstvenih vidikov. Spatz in
Buchgraber (2003) navajata ekološko optimalno obremenitev med 0.5 – 1.2 GVŢ ha -1 .
Okoljska politika promovira zelo pozno košnjo na travinju z namenom ohranjanja biotske
pestrosti. Intenzivno travinje je zelo daleč od tega stanja, saj je košnja zaradi kakovosti
krme izvedena pred cvetenjem večine rastlin ruše. Kompromisna rešitev po Planterux in
sod. (2003) bi bila občasna pozna jesenska košnja. S tem ukrepom bi omogočili
samozasejavanje predvsem poleti cvetočih dvokaličnic. Vendar pa moramo upoštevati
tudi, da so iz vidika pridelovanja krme trave najpomembnejša funkcionalna skupina rastlin
v ruši. Po Buchgraber in Gindl (2004) rastlinska sestava idealne trajne ruše obsega 50 – 60
% trav, 10 – 30 % travniških metuljnic in 20 – 30 % drugih zelnatih rastlin. Intenzivno
izkoriščanje povezano s pašo in trajno zelo rano košnjo omogoča stalno prisotnost v ruši le
rastlinam z vegetativnim širjenjem, ostale prej ko slej propadejo, pa čeprav se lahko
mnoge trave leta obdrţijo v ruši s takoimenovano klonalno rastjo. Obnova rastlin iz talne
semenske banke je mogoča samo pri rastlinskih vrstah z v tleh persistentnim tipom
semena. Ţal seme večine trav, predvsem gospodarsko pomembnejših, ostane v tleh kalivo
komaj kakšno leto ali dve (Thompson in sod. 1997). Stalna prisotnost mnogih trav je torej
mogoča samo z obnovo ruše, vsejavanjem ali pa samozasejavanjem, torej občasno zelo
pozno spomladansko košnjo. Kramberger in sod. (2005) ugotavljajo, da je v lihih letih
izvedena zelo pozna prva košnja (proti koncu maja) na semi-naravnem travinju povečala
pridelek krme tega obravnavanja tudi v parnih letih, ko je bila prva košnja izvedena ob
koncu prve dekade maja, rastlinska sestava ruše pa se je spreminjala nekoliko v korist
trav. To nas vodi v spoznanje, da bilo potrebno občasno pozno košnjo s ciljem
samozasejavanja v večji meri vključiti v raziskave.
V mnogih okoljih si danes ţelijo povratne poti – iz intenzivnega nazaj v biotsko pestro
travinje, vendar je pot zelo teţka zaradi ovir v talni semenski banki, hranilih v tleh in

intenzivnosti kmetovanja na kmetiji. Dalj časa je bila intenzivna pridelava navzoča, teţje
je spet vzpostaviti izvorno biodiverziteto. K ponovni vzpostavitvi diverzitete lahko
pripomorejo okoljne površine in ţive meje, če so biotsko pestre. Reestabliranje pestrega
travinja traja 10 ali 20 let, pa še vedno ni zanesljivo, da doseţemo ţeleni cilj (Planterux in
sod. 2003).
7. MULTIFUNKCIONALNOST TRAVINJA
Pričakovanja javnosti od kmetijstva so se do danes močno spremenila. Še vedno se od
kmetijstva pričakuje proizvodnja hrane, vendar proizvodnja kakovostne in varne hrane,
vključujoč okoljske, sociološke, kulturne in simbolne dejavnike. Vse to nas vodi do
revizije v naših razmišljanjih o kmetovanju (Hervieu 2002). Govorimo o
multifunkcionalnosti, ki vključuje tehnične, socialne in ekonomske standarde. Na travinju
to pomeni izkoriščanje prostora, ohranjanje in oblikovanje krajine, ohranjanje pestrosti,
gospodarjenje, zadovoljevanje potrošnika glede na njegova pričakovanja, sonaravno
izkoriščanje, ekonomsko profitabilnost, … Biodiverziteta in pašna raba travinja sta lahko
pomembna dejavnika podpore multifunkcionalnosti (Sanderson in sod. 2004), npr.
turizmu. Burtscher (2004) npr. navaja, da je tretjina denarja, ki ga Švicarji namenijo za
njihove počitnice, porabljena za naravi orientiran turizem, večinoma temelječ na krajini
ustvarjeni s kmetijstvom. Tu ima travinje s svojo pestrostjo in raznolikostjo, vključujoč
ţivali, prvenstveno vlogo. V sosednji Avstriji so pred nekaj leti izvedli raziskavo
(Wytrzens in Mayer 1999), v kateri so kot druge pomembne funkcije travinja (poleg
pridelovanja krme) kmetje izpostavili predvsem videz krajine in prostor za lov, poleg tega
pa še pohodništvo (izleti) in smučanje. Torej veliko funkcij, ki so povezane predvsem s
turizmom. Če k tem funkcijam dodamo še gospodarjenje s podtalnimi vodami, varovanje
okolja in biotske raznolikosti, vojaški pomen, šport, prostor za distribuiranje odpadkov,
prostor za ţivljenje redkih rastlinskih in ţivalskih vrst, proizvodnjo biomase za energijo,
… spoznamo, da travinje ţe dolgo ni več le kmetijsko zemljišče namenjeno pridelovanju
krme za ţivali.
8. VLOGA KMETIJSKE POLITIKE
Kmetijska politika spremlja razvoj znanosti in rezultat tega so zakoni, predpisi in uredbe,
ki močno vplivajo tudi na gospodarjenje na travinju, npr. Uredba o mejnih vrednostih
vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla (Ur. l. RS 2005); Pravilnik za izvajanje dobre
kmetijske prakse pri gnojenju (Ur. l. RS 2004); Pravilnik o ekološki pridelavi in
predelavi kmetijskih pridelkov oziroma ţivil (Ur. l. RS 2001); …
Čeprav travinje ţe dolgo ni več namenjeno izključno pridelovanju krme za ţivali, pa je
ţivinoreja tista, ki prinaša pridelek namenjen prodaji. Po vstopu v EU se je naše
kmetijstvo skupaj s pridelki znašlo na skupnem evropskem trgu, ki se vedno bolj odpira
svetovnemu trgu. Tu se moramo vprašati, kako naj naše kmetije preţivijo v konkurenci z
vsaj trikrat večjo povprečno evropsko kmetijo ali celo tridesetkrat večjo povprečno
ameriško kmetijo. Brez podpore v obliki neposrednih plačil gotovo na mnogih današnjih
kmetijah danes več ne bi mogli kmetovati. V zadnjih letih je drţava predvsem preko
MKGP odigrala pomembno vlogo z vključevanjem kmetijstva v sistem neposrednih plačil,
kakršnega trenutno izvajajo stare drţave članice EU. Sistem je bil v letu 2003 praktično
harmoniziran s Skupno evropsko politiko, višina plačil pa je bila enotno določena na ravni

75 % plačil, ki so jih v tem času prejemali kmetijski proizvajalci iz drţav EU-15 (Rednak
in sod. 2005).
Reforma skupne evropske kmetijske politike poudarja večnamenskost kmetijstva. Uvaja
proizvodno nevezana plačila, vendar je prav zaradi postopnosti sprememb dana moţnost,
da drţave del podpor ohranijo proizvodno vezanih, kar je v okviru dovoljenega storila tudi
Slovenija. Vprašamo se lahko, zakaj so zahodno evropske drţave toliko let vztrajale in
mnoge še vztrajajo pri sistemu neposrednih plačil vezanih na proizvodnjo, če se ţe leta
srečujejo z viški pridelane hrane, močno občutijo vplive intenzivne kmetijske proizvodnje
na okolje, znanstveniki pa ţe leta opozarjajo stranske vplive in dajejo predloge za okolje
manj obremenjujoče kmetijstvo. Odgovor je verjetno podoben trenutnemu stanju v
Sloveniji. Kljub podporam, za katere obstajajo resne namere, da bo bodo v prihodnje
zmanjševale, bomo kmetovanje ohranili le, če bo kmetija proizvedla dovolj pridelkov ali
storitev za prodajo na trgu. Kmetovanje in preţivetje kmetij bomo torej lahko ohranili le z
ohranitvijo dohodkov prinašajočo proizvodnjo. Ko dohodkov za preţivetje ne bo več
dovolj, in bomo kmetovanje opustili, bomo posledično izgubili tudi semi naravno travinje,
multifunkcionalnost in biotsko pestrost. Tako slovensko, kot skupno evropsko kmetijsko
politiko, torej čaka v prihodnjih desetletjih teţka naloga iskanja rešitev problemov, ki
nastajajo med svetovnim in evropskim trgom kmetijskih pridelkov, med ohranjanjem
proizvodnje na kmetijah, zniţevanjem cen pridelkov in podporami kmetijstvu ter med
vplivi kmetovanja na okolje in pričakovanji javnosti od kmetijstva.
9. LITERATURA
1. Bourgeois L. (2002) Common agricultural policy and grasslands: the case study of France. V: Durand
J-L., Emile J-C., Huyghe C., Lemaire, G. (ured.) Multi-function grasslands. Proceedings of the 19th
General Meeting of the European Grassland Federation, La Rochelle, France. Grassland Science in
Europe, 7: 5-15.
2. Brown L., Scholefield D., Jewkes E. C., Lockyer D. R., del Prado A. (2005) A decision support
system to optimise N fertilisation of British grassland for economic and environmental goals.
Agriculture, Ecosystems & Environment, 109: 20-39
3. Buchgraber K., Gindl G. (2004) Zeitgemässe Grünland-Bewirtschaftung. Leopold Stocker Verlag,
Graz – Stuttgart, Avstrija.
4. Burtscher W. (2004) Recent and future development in the Common Agricultural Policy of the
European Union. V: Lüscher A., Jeangros B., Kessler W., Huguenin O., Lobsiger M., Millar N., Suter
D. (ured.) Land Use Systems in Grassland Dominated Regions. Proceedings of the 20th General
Meeting of the European Grassland Federation, Luzern, Switzerland. Grassalnd Science in Europe,
9:3-4.
5. Carlsson G., Huss-Danell K. (2003) Nitrogen fixation in perennial legumes in the field. Plant and Soil,
253: 353-372.
6. Coulin J. B., Priolo A. (2002) Sensory properties of meat and diary products are affected by forages
consumed by animals. Productions Animales, 15: 333-342.
7. Dhiman T. R., Anand G. R., Satter L. D., Pariza M. W. (1999) Conjugated Linoleic Acid Content of
Milk from Cows Fed Different Diets. Journal of Dairy Science, 82: 2146-2156.
8. Elgersma A., Ellen G., van der Horst H., Boer H., Dekker P. R., Tamminga S. (2004) Quick
changes in milk fat composition from cows after transition from fresh grass to a silage diet. Animal
Feed Science and Technology, 117: 13-27.
9. Elgersma A., Wever A. C., Nalecz-Tarwacka T. (2006) Grazing versus indoor feeding:effects on milk
quality. V: Lloveras, J., González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J., Santamaría O., Olea
L., Poblaciones M.J. (ured.) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of the 21 st General
Meeting of the European Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in Europe, 11:
419-427.
10. Fedoroff E., Ponge J. F., Dubs F., Fernandez-Gonzales F., Lavelle P. (2005) Small-scalle response
of plant species to land-use intensification. Agriculture, Ecosystems & Environment, 105: 283-290.

11. Fischer G. E. J., Baker L. J., Tiley G. E. D. (1996) Herbage production from swards containing a
range of grass, forb and clover species and under extensive management. Grass and Forage Science,
51: 58-72.
12. Frame J. (1992) Improved Grassland Management. Farming Press, Ipswich, UK, 351 pp.
13. Frewer L. J. (2002) Science, society and food policy: Implication for the management of grasslands. V:
Durand J-L., Emile J-C., Huyghe C., Lemaire, G. (ured.) Multi-function grasslands. Proceedings of
the 19th General Meeting of the European Grassland Federation, La Rochelle, France. Grassland
Science in Europe, 7: 497-501.
14. Hofmann M., Isselstein J. (2005) Species enrichment in an agriculturally improved grassland and its
effects on botanical composition, yield and forage quality. Grass and Forage Science, 60: 136-145.
15. Hooda P. S., Edwards A. C., Anderson H. A., Miller A. (2000) A review of water quality concerns in
livestock farming areas. The Science of the Total Environment, 250: 143-167.
16. Hopkins A., Del Prado A. (2006) Implications of climate change for grassland: impacts, adaptations
and mitigation options. V: Lloveras, J., González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J.,
Santamaría O., Olea L., Poblaciones M.J. (ured.) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of
the 21 st General Meeting of the European Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in
Europe, 11: 749-759.
17. Høgh-Jensen H., Nielsen B., Thamsborg S. M. (2006) Productivity and quality, competition and
facilitation of chicory in ryegrass/legume-based pasture under various nitrogen supply levels.
European Journal of Agronomy, 24: 247-256.
18. Kelly M. L., Kolver E. S., Bauman D. E., van Amburgh M. E., Muller L. D. (1998) Effect of Intake
of Pasture on Concentrations of Conjugated Linoleic Acid in Milk of Lactating Cows. Journal of
Dairy Science, 81: 1630-1636.
19. Kramberger B., Gselman A., Borec A., Kaligarič M. (2005) Periodische, sehr späte erste Mahd de
seminatürlichen Dauergrünlandes als Maßnahme zur Förderung der natütlichen Aussamung mit der
Betonung auf Wiesengräser. Berichte über Landwirtschaft 83: 431-446.
20. Lloveras, J., González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J., Santamaría O., Olea L.,
Poblaciones M.J. (ured.) (2006) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of the 21 st General
Meeting of the European Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in Europe, 11, 847
pp.
21. Loiseau P., Carrere P., Lafarge M., Delpy R., Dublanchet J. (2001) Effect of soil-N and urine-N on
nitrate leaching under pure grass, pure clover and mixed grass/clover swards. European Journal of
Agronomy, 14: 113-121.
22. Mannetje L.’t. (2006) Climate change and grasslands through the ages – an overview. V: Lloveras, J.,
González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J., Santamaría O., Olea L., Poblaciones M.J.
(ured.) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of the 21 st General Meeting of the European
Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in Europe, 11: 733-738.
23. Monteny GJ., Bannink A., Chadwick D. (2006) Greenhouse gas abatement strategies for animal
husbandry. Agriculture, Ecosystems & Environment, 112: 163-170.
24. Moorby J. M., Evans R. T., Scollan N. D., MacRae J. C., Therodorou M. K. (2006) Increased
concentration of water-soluble carbohydrate in perennial ryegrass (Lolium perenne L.). Evaluation in
dairy cows in early lactation. Grass and Forage Science, 61: 52-59.
25. Nuernberg K., Nuernberg G., Ender K., Lorenz S., Winkler K., Rickert R., Steinhart H. (2002) N-
3 fatty acids and conjugated linoleic acids of longissimus muscle in beef cattle. European Journal of
Lipid Science and Technology, 104: 463-471.
26. Nevens F., Reheul D. (2002) The nitrogen- and non-nitrogen-contribution effect of ploughed grass leys
on the following arable forage crops: determination and optimum use. European Journal of
Agronomy, 16: 57-74.
27. Nösberger J., Staszewski Z. (2002) Overview of the changes in research on grassland in Europe. V:
Durand J-L., Emile J-C., Huyghe C., Lemaire, G. (ured.) Multi-function grasslands. Proceedings of
the 19th General Meeting of the European Grassland Federation, La Rochelle, France. Grassland
Science in Europe, 7: 17-27.
28. Parris K. (2002) Grasslands and the environment: recent European trends and future directions – an
OECD perspective. V: Durand J-L., Emile J-C., Huyghe C., Lemaire, G. (ured.) Multi-function
grasslands. Proceedings of the 19th General Meeting of the European Grassland Federation, La
Rochelle, France. Grassland Science in Europe, 7: 957- 985.
29. Peeters A., Parente G., Le Gall A. (2006). Temeprate legumes: key-species for sustainable temperate
mixtures. V: Lloveras, J., González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J., Santamaría O., Olea
L., Poblaciones M.J. (ured.) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of the 21 st General

Meeting of the European Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in Europe, 11:
205-220.
30. Plantureux S., Peeters A., McCracken D. (2005) Biodiversity in intensive grasslands: effects of
management, improvement and challenges. V: Lillak R., Viiralt R., Linke A., Geherman V. (ured.)
Integrating Efficient Grassland Farming and Biodiversity. 13th International Occasional Symposium
of the European Grassland Federation. Tartu, Estonija. Grassland Science in Europe 10: 417-426.
31. Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma ţivil. Uradni list Republike
Slovenije, 31/2001.
32. Pravilnik o pogojih glede zdravstvene ustreznosti posamičnih krmil, krmnih mešanic, premiksov in
krmnih dodatkov. Uradni lisr Republike Slovenije, 18/ 2004.
33. Pravilnik za izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju. Uradni list Republike Slovenije, 130/2004.
34. Razminowich R. H., Kreuzer M., Scheeder M. R. L. (2006) Quality of retail beef from two grassbased
production systems in comparison with conventional beef. Meat Science, 73: 351-361.
35. Rednak M., Volk T., Erjavec E., Kavčič S. (2005) Analitična podpora pri uveljavljanju reforme SKP
na področju neposrednih plačil v Sloveniji: končno poročilo študije : naročnik: Ministrstvo za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (pogodba št. 2311-05-000-109). Univerza v ljubljani Biotehniška
fakulteta in Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana.
36. Reidsma P., Tekelenburg T., van der Berg M., Alkemade R. (2006) Impacts of land-use change on
biodiversity: An assessment of agricultural biodiversity in the European Union. Agriculture,
Ecosystems & Environment, 114: 86-102.
37. Rochon J. J., Doyle C. J., Greef J. M., Hopkins A., Molle G., Sitzia M., Scholefield D., Smith C. J.
(2004) Grazing legumes in Europe: a review of their status, management, benefits, research needs and
future prospects. Grass and Forage Science, 59: 197-214
38. Rook A. J., Tallowin J. R. B. (2003) Grazing and pasture management for biodiversity benefit. Animal
Research, 52: 181-189.
39. Saarijärvi K., Virkajärvi P., Heinonen-Tanski H., Taipalinen I. (2004) N and P leaching and
microbial contamination from intensively managed pasture and cut sward on sandy soil in Finland.
Agriculture, Ecosystem & Environment, 104: 621-630.
40. Sanderson M.A., Skinner R. H., Barker D. J., Edwards G. R., Tracy B.F., Wedin D.A. (2004) Plant
species diversity and management of temperate forage and grazing land ecosystems. Crop Science,
44: 1132-1144.
41. Sauerbeck D. R. (2001) CO 2 emissions and C sequestration by agriculture – perspectives and
limitations. Nutrient Cycling in Agroecosystems, 60: 253-266.
42. Spatz G., Buchgraber K. (2003) Balancing economic and ecological aspects. V: Kirilov A., Todorov
N., Katerov I. (ured.) Optimal Forage Systems for Animal Production and the Environment.
Proceedings of the 12th Symposium of the European Grassland Federation, Pleven, Bolgarija.
Grassland Science in Europe, 8: 473-483.
43. Taweel H. Z., Tas B. M., Smit H. J., Elgersma A., Dijkstra J., Tamminga S. (2006) Grazing
behaviour, intake, rumen function and milk production of dairy cows offered Llolium perenne
containing dofferent levels of water-soluble carbohydrates. Livestock Science, 102: 33-41.
44. Thompson K., Bakker J., Bekker R. (1997) The soil seed banks of North West Europe: methodology,
density and longevity. University Press, Cambridge. UK.
45. Uredba o mejnih vrednostih vnosa nevarnih snovi in gnojil v tla. Uradni list Republike Slovenije,
84/2005
46. Valvo M. A., Lanza M., Fasone V., Scerra M., Biondi L., Priolo A. (2005) Effect of ewe feeding
system (grass v. concentrate) on intramuscular fatty acids of lambs raised exclusively on maternal
milk. Animal Science, 81: 431-436.
47. Velinga T. V., Hilhorst G. J. (2001) The role of tactical and operational grassland management in
achieving agronomic and environmental objectives; ‘De Marke’, a case study. Netherlands Journal of
Agricultural Science, 49: 207-228.
48. Wachendorf M., Büchter M., Trott H., Taube F. (2004) Performance and environmental effects of
forage production on sandy soils. II. Impact of defoliation system and nitrogen input on nitrate
leaching losses. Grass and Forage Science, 59: 56-68.
49. Wachendorf M., Golinski P. (2006). Towards sustainable intensive dairy farming in Europe. V:
Lloveras, J., González-Rodríguez A., Vázquez-Yañez O., Piñero J., Santamaría O., Olea L.,
Poblaciones M.J. (ured.) Sustainable Grassland Productivity. Proceedings of the 21 st General
Meeting of the European Grassland Federation, Badajoz, Spain. Grassland Science in Europe, 11:
624-634.

50. Wytrzens H. K., Mayer C. (1999) Multiple use of alpine grassland in Austria and the implications for
agricultural policy. Bodenkultur, 59: 251-261.