BLEGOŠ BRUTAL - Pustolovec Rajd

BLEGOŠ BRUTAL
20. – 21.03.2009
Udeleženci: Eneja Osterman, Sandi Kmetič, Janez Korošec, Valter Foški in Riko Jerman (samo pohodni
del)
Piše: Valter Foški
V petek zvečer, ob 22.30, smo se pod uro na železniški postaji v Ljubljani, od napovedanih 7ih
udeležencev, dobili trije – Janez, Sandi in jaz. Riko se nam pridruži zjutraj na pohodnem delu, Vasji je
zbolel otrok, Rok se je ravno vrnil z Japonske in so ga domači prepričali, da ostane doma, Enejo pa
poberemo spotoma na zadnji postaji 5ke v Podutiku.
Dobili naj bi se že ob 22.00, vendar je Janezu razvoz opreme na traso vzel več časa, kot je načrtoval,
jaz sem pa ob 21.00 ugotovil, da imam prazno zadno gumo na biciklu. Po zamenjavi z novo, je bila čez
pol ure spet prazna. Krivec je lahko bil smo še plašč, vendar po skrbnem pregledu nisem našel
nobenega ostrega predmeta, ki bi mi tako vztrajno luknjal zračnice. Na srečo je imel Sandi doma
rezerven plašč, ki mi ga je posodil, da sem zadevo spravil v vozno stanje.

Zadeva se je začela, po štartu izpod ure, brutalno. S postankom v prvi burekđinici, ki je še bila v
koridorju, na mesnem bureku za potrebno moč na dolgi poti.
Nadaljevali smo po Celovški, skozi Šiško proti Podutiku, kjer smo pobrali Enejo. Nasmejala nas je s
‘slinčkom’, ki ga je imela za boljšo vidnost v cestnem prometu. Zagrizli smo v prvi vzpon proti
Toškemu Čelu. Nekateri, kot da je to edini vzpon na trasi, drugi bolj preudarno. Na Toškem Čelu smo
se zapeljali mimo lovske koče, kjer so imeli Sandijevi sodelavci iz službe popoldanski piknik. Koča je
bila že zaprta – izgleda, da so s piknikom začeli prezgodaj, mi smo pa ostali brez vzpodbudnega
kozarčka za na pot.
Pot proti Topolu/Katarini nas je vodila po dobro znani gozdni cesti. Bilo je mraz. Še posebej me je
zeblo v prste na nogah. Moji SPDji so že stari, za kakšne pol številke premajhni, kar je onemogočalo
normalen pretok krvi v prste in res me je svinjsko zeblo. Na Topolu smo se ustavili pri gostilni (ki je
bila tudi zaprta) in moral sem si zmasirati noge, da sem spravil spet nekaj krvi v prste in sem lahko
nadaljeval. Moram si kupiti nove SPDje.
Po asfaltni cesti, makadamu, travniku in skozi gozd smo se spustili proti Trnovcu, kjer nas je čakal prvi
resnejši problem – vzpon na Babnik. Iz asfaltne ceste proti Medvodam naj bi se po planinski poti
dvignili na Babnik. Sandi nas je hotel popeljati levo, Janez pa je trdil, da je desno, malo nižje, lep
makadam, da je preveril na karti in da mora res biti tam. Popustili smo Janezovim argumentom in res
našli makadamsko pot, ki se je začela dvigati ob potoku in po nekaj deset metrih tudi končala v
potoku. Janez nam je pozabil povedati, da je to pot videl v Atlasu Slovenija, ki se ni izkazal za
najboljšo referenco.

Potok je bil mrzel in moker in moji SPDji niso vodoodporni, kar je še povečalo bolečine v mojih prstih
na nogah. Res si moram kupiti nove SPDje.
Prebijali smo se ob potoku, vmes preplezali nekajmetrski betonski jez in po nekaj sto metrih prišli na
lepo makadamsko pot, po kateri bi prišli, če bi poslušali Sandija. Pot nas je vodila navzgor in se počasi
spremenila v planinsko pot proti Babniku. Bicikle smo pridno rinili poleg nas v breg. Še dobro, da smo
to počeli ponoči in ni bilo na poti običajnih planincev, saj bi nas le-ti prav čudno gledali.

Sledil je dokaj normalen spust proti dolini Hrastnice in potem vzpon proti Sv. Ožboltu. Vmes smo si
privoščili polurni postanek in sendviče. Sledil je spust po Kartelovi gmajni, kar se je izkazalo za strm
gozd s polno podrastja, grap s potoki in nič potmi. Voda je spet vdirala v moje SPDje in še bolj hladila
že tako skoraj zmrznjene prste. Prav res si moram kupiti nove SPDje. Malo pred koncem spusta, se je
v bližnji grapi oglasila sova in strašila Bedanca in Enejo.
Za naslednji vzpon smo našli lepo gozdno pot. Ker smo napredovali hitreje, kot smo predvidevali in bi
zato do Sore prišli še v temi, smo si vmes privoščili v zavetju gozda še nekaj počitka.
S prvim svitom smo prišli v Log nad Škofjo Loko in skoraj povozili gospodarja Planinčeve domačije, ki
se je ravno odpravljal v hlev. Janez mu je raložil namen našega popotovanja in zaprosil, če se gremo
lahko pogret v hlev. Gospodar nas je na začetku malo začudeno gledal in si mislil svoje o meščanih, ki
na čudne načine iščejo smisel življenja. Mar jim ni nihče povedal, da je poln hlev živine edina stvar, ki
ti zapolni življenje. Pogled na štiri premražene kolesarje pa je le zbudil toliko človeškega sočutja v
njem, da nas je povabil v hišo na čaj. Krave bodo že počakale – ob petih zjutraj pa le ne dobiš vsak
dan obiskov iz Ljubljane. Skuhal nam je domač čaj iz bezgovih jagod, ki mu pravijo trkovc (ali nekaj
podobnega). Recept za čaj je naslednji: ko bezgove jagode dozorijo, jih obereš in potem kuhaš na
štedilniku nekaj dni. Maso, ki jo s tem kuhanjem dobiš, napolniš v marmeladne kozarce in pustiš do
naslednje zime, kjer s strdi v šmir (rabljena strojna mast) podobni zadevi. Iz tega potem skuhaš čaj.
Na pogled zadeva ni nič privlačna, okus ima pa kar zanimiv. Drugačen od ostalih čajev. Janez si je okus
izboljšal še z domačim žganjem. Vsekakor nam je pogrel premrle živote. Janez je gospodarja še
vprašal, kje je Sora najnižja za prečenje in upoštevali smo njegov nasvet, da naj bi to bilo tik ob
mostu, ki ni bil v koridorju in nismo smeli čez njega prečeti Sore.
Pogreti in polni novih moči smo se poslovili od gospodarja in krenili proti naslednjemu večjemu
problemu – prečenju Sore. Janez je iz nahrbtika povlekel neopren, Sandi si je zavihal hlače in naložil
na hrbet Enejo, jaz pa sem vedno bolj pogledoval proti mostu, ki se je važil le nekaj deset metrov
stran. Ko se je Janez vrnil po Enejin in moj bicikel, me je vprašal koliko tehtam. Z odgovorom je bil
zadovoljen in se ponudil, da me na hrbtu prenese čez Soro. Prav dolgo me ni moral prositi. Med
prečkanjem so se mu parkrat zašibila kolena, da je bila zadeva bolj adrenalinska – čez sva pa le prišla
suha.

Po prečkanju Sore nas je čakal še zadnji vzpon s kolesi čez Gabrško Goro. Spet smo našli kar lepo
gozdno cesto in se potem spustili proti Podobenu, kjer nas je na nekem kmečkem turizmu čakala
pohodna oprema in Riko. Na kmečkem turizmu smo se preoblekli in preobuli (nič ni lepšega na svetu,
kot sezuti mokre SPDje in na premrle prste navleči suhe in tople nogavice – prva stvar, ki jo naredim
po povratku z Blegoša bo nakup novih SPDjev), pozajtrkovali, kar smo si pripravili v nahrbtnike
(kmečki turizem nam reč ni delal, ker sta stara gospodar in gospodinja preveč bolehna, mladi pa se še
niso odločili, ali bodo s kmečkim turizmom nadaljevali), malo podremali in se čez kakšno uro peš
odpravili proti Blegošu.
Najprej nas je čakal vzpon na Malenski vrh. Spet se je pokazala brutalnost avanture, saj je bil vzpon
po strmih pobočjih in odpadlem listju več kot le nedeljski sprehod na Šmarno goro. Se je pa hoja po
nekajurnem kolesarjenju kar prilegla.

Nekajkrat smo se nevarno približali meji koridorja, kar je Janeza delalo še posebej živčnega in nas je
preganjal bolj v notranjost. Enkrat smo morali čez travnik, ker je bil ovinek poti že zunaj koridorja.
Po par ovinkih smo pririnili na Malenski vrh, kjer se nam je prvič odprl pogled na cilj naše avanture –
Blegoš.

Sledil je spust po polmetrskem odpadlem listju, ki je spominjal na smučanje po pršiču, prečenje ene
prav nemarne grape in naskok na zadnji vzpon proti Blegošu. Prej smo si privoščili še krajši počitek in
se na jutranjem soncu greli kot martinčki.
Pobočje proti vrhu Blegoša je bilo strmo vendar brez nadležne podrasti, tako da mo kar hitro
napredovali. V koridorju nas je s pomočjo GPSa držala Eneja – Janez je bil videti zelo zadovoljen. Na
približno 1000 metrih nad morjem nas je pričakal sneg, ki je bil na srečo pomrznjen in dovolj trd, da
se ni udiral in je bila zato hoja kar po njem kar znosna. Približno 200 metrov pod vrhom smo prišli na
markirano in shojeno pot in stisnili zobe za naskok na vrh. Na vrhu smo bilo po 15 urah. Sandi je bil
tudi prvi, ki je v zimskih razmerah na vrh prišel v SPDjih.

Po hitrem slikanju, saj je prav nemarno pihalo, smo se začeli spuščati, za kar smo mislili, da ne bo
prav poseben izziv. Se je pa skoraj spremenilo v naslovnico v Slovenskih novicah z naslovom ‘Zaradi
neprimerne obutve zdrsnil v smrt’. Pot je bila namreč zaradi shojenosti po nekaterih predelih, ki so
bili poleg vsega še najbolj strmi, poledenela. Z umetelnim vijuganjem in pomočjo bukev sme le prišli
do ceste, kjer so se nehale naše muke. Tu nas je pa čakal še najzanimivejši del popotovanja – spust s
skiroji (Sandi se je spistil s skike-i). Janez jih je prav v ta namen nabavil v Hoferjevi akciji po 29€.

Spust s skiroji je bil neprimerno hitrejši in zanimivejši kot pešačenje in prav res kapo dol Janezu, da se
je tega domislil. Med spustom smo se v Gorenji Žetini ustavili na kosilu v vaški gostilni in s polnimi
trebuhi in v prijetno topli sobi skoraj vsi zaspali. Polni novih moči smo se spustili še po zadnjem
klancu proti Podobenu. Sandi je vmes še prezkusil svoje padalske sposobnosti – na srečo brez
posledic. Smo pa bili prava atrakcija za vse mimovozeče.
Na kmečkem turizmu v Podobenem smo se še enkrat preoblekli in preobuli za kolesarski povratek v
Ljubljano. V Rikotovo petko smo naložili nahrbtnike in skiroje in se obrnili proti Ljubljani. Janez pa se
kar ni mogel posloviti od domačih in ko smo že prav pošteno drgetali na večernem hladu in se še
zadnjič slikali, se nas je le usmilil in povedel karavano na zadnjo etapo.
Bilo je že pozno, delal se je mrak, mraz je začel spet pritiskati, zato smo kar hitro drveli proti Ljubljani
preko Škofje Loke, Puštala, mimo Medvod, Mednega in skozi Stanežiče. V Šiški smo se poslovili od
Janeza, ki se jo odpeljal še pod uro na železniško postajo, da je bil Blegoš Brutal 100%. Ustavil sem se
še pri Sandiju in Eneji, kjer sem pobral nahrbtnik, ki ga je Riko pripeljal, in spil eno jagerkolo ter se
srečno vrnil domov. To je bila moja prva Rajd pustolovščina in upam da ne zadnja. Ob taki družbi in
zanimivi nalogi na utrujenost sploh ne pomisliš. Vsekakor pa si moram pred naslednjo pustolovšino
kupiti nove SPDje.