Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva
Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva
Intervju z Darjo Zgonc v reviji Viva
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Foto: Diana Anđelić<br />
16<br />
Revija za zdravo æivljenje
V ekranu Darje <strong>Zgonc</strong><br />
as. mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater<br />
ČE NEKAJ SKRIVAMO V SEBI,<br />
NISMO ODPRTI IN ISKRENI …<br />
»Zanimivo je, da je pri ljudeh duša sestavljena podobno kot simbol jin in jang: če<br />
je na eni strani zelo močan impulz, je na drugi strani vselej šibkejši nasprotujoč<br />
impulz. Dobro izurjen terapevt zna razviti enakovreden notranji dialog obeh impulzov.<br />
Terapevti torej pomagamo ljudem, da spontano začutijo tudi ta drugi impulz, s čimer<br />
jim omogočimo, da uvidijo bolj celovito podobo svojega življenjskega položaja,«<br />
opisuje svoje delo psihiater in psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske<br />
krovne zveze za psihoterapijo. Prepričan je, da je ljudi v Sloveniji še vedno sram<br />
priznati, da potrebujejo tovrstno pomoč − in da tudi zato o psihoterapiji vemo premalo.<br />
Tako marsikdo ne ve, da so dolgotrajne − tudi večletne − terapije dandanes prej<br />
izjema kot pravilo in da v sodobni psihoterapiji prevladuje kratkotrajno zdravljenje, ki<br />
je lahko zelo učinkovito.<br />
Psihoterapija kot oblika obravnave<br />
ter zdravljenja človekovih duševnih in<br />
vedenjskih motenj temelji na pogovoru.<br />
Kako in komu lahko pomaga pogovor<br />
Pogovor kot pomemben del zdravljenja<br />
uporabljajo tako zdravniki kot psihologi,<br />
psihoterapevti pa smo to veščino najbolj<br />
razvili. V pogovoru razvijamo terapevtski<br />
odnos in z njegovo pomočjo zdravimo najrazličnejše<br />
motnje.<br />
Vsi vemo, kako zelo nas opredeljujejo govor,<br />
jezik in komunikacija: pogovor je za<br />
človeka skorajda enako nujen kot dihanje.<br />
V terapevtskem pogovoru tako rekoč ni<br />
ničesar, o čemer se ni bi mogli pogovarjati;<br />
ni dileme ali vprašanja, ki ga ne bi mogli<br />
reševati s pogovorom. Celo pri ljudeh z<br />
omejeno sposobnostjo verbalne komunikacije<br />
je veliko manevrskega prostora za<br />
terapevtsko komunikacijo. Zdravljenje s pogovorom<br />
namreč ne obsega le verbalne govorice,<br />
temveč tudi neverbalno: pomembno<br />
je vzdušje, ki ga ustvarimo, pomembni so<br />
pogledi, ki jih izmenjujemo, ton glasu, s katerim<br />
se izražamo ipd.<br />
Kakšno vlogo ima v tem odnosu<br />
zaupanje<br />
Zaupanje je nujno za vzpostavitev osebnega<br />
odnosa med terapevtom in klientom.<br />
Ta mora čutiti, da je prostor, v katerem se<br />
odpira, varen in da bo vse, kar je v tem<br />
prostoru izrečeno, v njem tudi ostalo. Terapevt<br />
in klient skupaj gradita in razvijata<br />
zaupanje, ki pomeni temelj čustvene vezi<br />
med njima. Še nekaj je nadvse pomembno:<br />
v terapevtskem odnosu ni presojanja,<br />
vrednotenja in moraliziranja. Terapevtu ne<br />
sme biti tuje nič, kar je človeškega; klient<br />
lahko ubesedi, pove in izpove prav vse.<br />
Zakaj je tako pomembno, da travme,<br />
stiske ali strahove ubesedimo<br />
Ko nekaj, kar te teži, »daš ven«, ko o tem<br />
spregovoriš, se nekako očistiš. To je tako<br />
imenovani katarzični učinek. Terapevti so<br />
usposobljeni, da odprejo tudi skrivnosti, ki<br />
jih ljudje že dolgo zadržujejo v sebi in jih<br />
niso zmogli deliti niti z bližnjimi. Prav odpiranje<br />
skrivnosti je v psihoterapiji zelo zanimiv<br />
proces, ki je možen le ob postopni rasti<br />
zaupanja. Psihoterapevti smo za to posebej<br />
usposobljeni: ne pritiskamo na ljudi, naj se<br />
nam odpirajo, marveč jim damo dovoljenje,<br />
da povedo toliko, kolikor hočejo, in takrat,<br />
ko začutijo, da je za to dozorel čas.<br />
Ali so skrivnosti vedno obremenjujoče<br />
Največkrat so. Če za primer vzameva partnerski<br />
odnos: eden od partnerjev skoči čez<br />
plot in to prikriva pred drugim, s prikrivanjem<br />
pa se vzpostavi območje molka, ki se<br />
Revija za zdravo æivljenje<br />
17
INTERVJU<br />
postopno širi. To je neizogibno, saj skrivnosti<br />
v medčloveških odnosih ni možno<br />
omejiti: skrivnosti namreč zahtevajo laži,<br />
začarani krog laži pa se postopoma povečuje.<br />
Če nekaj skrivamo v sebi, če nismo<br />
odprti in iskreni, se to odraža v odnosu in<br />
ga najeda.<br />
Zgolj odpiranje skrivnosti pa najbrž ni<br />
dovolj …<br />
Res je. Samo odpiranje ni dovolj, ljudje<br />
morajo zatem udejanjiti želene spremembe,<br />
denimo zgraditi novo samozavest in novo<br />
življenjsko odločnost. Viri in sposobnosti,<br />
ki jih imajo v sebi in so jih v terapevtskem<br />
procesu na novo odkrili, so opeke, s katerimi<br />
lahko gradijo spremembe. Psihoterapevt<br />
jim seveda pomaga tudi pri tem.<br />
V preteklosti je bila najbolj uveljavljena<br />
oblika psihoterapije psihoanaliza, ki<br />
je navadno trajala več let, bolniki so<br />
terapevta obiskovali večkrat na teden.<br />
So terapije še vedno tako dolgotrajne<br />
V zadnjih dvajsetih letih se je težišče premaknilo<br />
h kratkotrajnim oblikam zdravljenja.<br />
Razlogov za to je več, med njimi tudi<br />
takšni, ki so povsem ekonomske narave:<br />
zavarovalnice niso pripravljene plačevati<br />
petsto ali več ur psihoterapije, za dvajset ali<br />
trideset srečanj pa se denar običajno najde.<br />
Sodobne psihoterapije največkrat trajajo<br />
do dvajset srečanj, pomemben terapevtski<br />
učinek pa ima lahko že nekaj srečanj, denimo<br />
pet. Učinkovitost je v veliki meri odvisna<br />
od trenutka, ko nekdo poišče pomoč. Če<br />
jo poišče, ko je v hudi krizi, zaradi česar je<br />
bolj odprt za novo in za sugestije drugih,<br />
ima lahko dober odgovor terapevta zelo<br />
dobre učinke. V takih primerih lahko hitro<br />
pomaga že minimalen poseg.<br />
S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje<br />
obračajo na psihoterapevte<br />
Največ ljudi išče pomoč zaradi anksioznodepresivnih<br />
motenj, veliko je tudi drugih<br />
težav. Na psihoterapevte pa se vse pogosteje<br />
obračajo tudi ljudje, ki želijo zgolj<br />
izboljšati kakovost življenja, torej taki, ki<br />
niso pod bolezenskim pritiskom ali hudo<br />
obremenitvijo, temveč so osveščeni in želijo<br />
osebnostno rasti.<br />
Pomoč pri osebnostni rasti ponuja<br />
tudi vrsta − pogosto samooklicanih<br />
− duhovnih svetovalcev. V čem se ti<br />
razlikujejo od psihoterapevtov<br />
Alternativne metode navadno ponujajo<br />
svetovanje oziroma poučevanje, psihoterapija<br />
pa ponuja znanstveno utemeljeno in<br />
zahtevnejšo obravnavo. Ta zahteva znatno<br />
večjo veščino, če naj se razvijeta zdravilen<br />
odnos in pogovor, ki ljudem ne narekuje,<br />
kaj naj se naučijo in kako naj se razvijajo.<br />
Kot terapevt vstopam v odprt prostor, v<br />
katerem iz položaja nevednosti drugemu<br />
dam možnost, da se odpre in raste. Vanj<br />
se ne vtikam, češ, kot strokovnjak že vem,<br />
kaj je za vas dobro, ampak mu pustim, da<br />
sam odkrije, kaj je zanj najbolje. To na prvi<br />
pogled zveni zelo preprosto, a ni – za to<br />
potrebuješ veliko znanja in veščine. Kot<br />
zdravnik sem moral tovrstno znanje in veščino<br />
dodatno osvojiti. Med študijem medicine<br />
so nas učili, da moramo vedeti, kaj se<br />
dogaja z bolnikom in najprej postaviti jasno<br />
diagnozo, nato pa bolniku povedati, kaj<br />
mora narediti. Psihoterapija je popolnoma<br />
drugačna zgodba! Psihoterapija je podobna<br />
sopotništvu, kot lepo pravi znani ameriški<br />
terapevt Yalom. Terapevt in klient skupaj<br />
− vendar vsak s svojimi izkušnjami − soustvarjata<br />
enkratno avanturo terapevtskega<br />
procesa in sta obenem življenjska sopotnika.<br />
Prednost psihoterapevta je samo v tem,<br />
da ima nekatere izkušnje, ki so pomembne<br />
za proces osebnostnega zorenja, bolj<br />
ozaveščene in da zna spodbujati proces<br />
spremembe. V katero smer se bo razvijal<br />
terapevtski proces in kakšna je rešitev za<br />
klienta, pa ne ve niti psihoterapevt. Svoje<br />
kliente vedno vprašam, kaj je njihov cilj in<br />
kaj hočejo doseči; na temelju tega nato<br />
skupaj odkrivamo pot, ki vodi do zaželene<br />
spremembe oziroma do cilja, ki so si ga<br />
postavili.<br />
Kaj pa, če je cilj zgrešen<br />
Cilj nikoli ni zgrešen, razen v skrajnih primerih,<br />
kjer tudi za terapevta veljajo druga<br />
pravila. Pomembni so cilji, ki klienta motivirajo,<br />
in takih ciljev terapevt ne presoja<br />
ali vrednoti, marveč spodbuja klienta, naj<br />
jih nenehno raziskuje. Če nekdo reče, da<br />
se bo ločil, sam pa iz njegovih besed razberem,<br />
da je odločitev prenagljena in da<br />
še ni izkoristil vseh rezerv, skušam v njem<br />
oživiti dodatne vzgibe: »Odločil si se torej<br />
za ločitev. Kdaj se je pojavila ta misel, kako,<br />
v kakšnih okoliščinah …« Zanimivo je,<br />
da je pri ljudeh duša sestavljena podobno<br />
kot simbol jin in jang: če je na eni strani<br />
zelo močan impulz, je na drugi strani vselej<br />
šibkejši nasprotujoč impulz. Dobro izurjen<br />
terapevt zna razviti enakovreden notranji<br />
dialog obeh impulzov. V tem konkretnem<br />
primeru je na eni strani želja po novem, na<br />
drugi želja ostati s starim partnerjem. Terapevti<br />
torej pomagamo, da ljudje spontano<br />
začutijo tudi ta drugi impulz, da uvidijo bolj<br />
kompleksno podobo svojega življenjskega<br />
položaja. Z vsakim klientom soustvarjam<br />
18<br />
Revija za zdravo æivljenje
novo terapijo, ki je ustrezna zanj. Zato je<br />
vsaka terapija nova zgodba tudi zame kot<br />
terapevta, vsaka terapija je nova avantura,<br />
v kateri se tudi sam spreminjam. Danes<br />
tako stvari doživljam drugače kot pred leti,<br />
saj premorem nove življenjske izkušnje.<br />
Povpraševanje po psihoterapevtski<br />
pomoči v Sloveniji hitro narašča,<br />
psihoterapevtov pa je odločno premalo.<br />
Prav pomanjkanje terapevtov je trenutno<br />
ena od ključnih težav psihoterapije.<br />
Res je, to je velik problem. V Sloveniji<br />
narašča število duševnih motenj in z njimi<br />
povpraševanje po pomoči, žal pa nimamo<br />
dovolj ustrezno izobraženih terapevtov.<br />
Zato smo se v Slovenski krovni zvezi za<br />
psihoterapijo odločili, da je edina konstruktivna<br />
rešitev izboljšanje možnosti za<br />
izobraževanje za poklic psihoterapevta.<br />
Jeseni 2006 smo v sodelovanju z zasebno<br />
Univerzo Sigmunda Freuda z Dunaja uvedli<br />
fakultetni študij psihoterapije, za zdaj kot<br />
izredni študij. Vpis je možen takoj po končani<br />
srednji šoli. Tako lahko vsakdo, ki to<br />
želi, izbere poklic psihoterapevta kot prvi<br />
poklic in ne več samo kot drugi poklic, kot<br />
je veljalo do zdaj.<br />
V strokovnih krogih so mnenja o<br />
tem deljena. Nekateri poudarjajo, da<br />
psihoterapije ni možno študirati takoj<br />
po maturi, da so potrebna predhodna<br />
znanja s področja medicine ali klinične<br />
psihologije. Kaj menite o tem<br />
Sam sem zdravnik, najprej sem sedem let<br />
študiral medicino, nato štiri leta specializiral<br />
psihiatrijo in še skoraj desetletje študiral<br />
psihoterapijo. Da sem prišel do poklica psihoterapevt,<br />
ki sem si ga želel že med študijem<br />
medicine, sem torej potreboval dvajset<br />
let izobraževanja! To je predolgo, zato se<br />
zavzemam za možnost študija psihoterapije<br />
takoj po maturi. Poleg tega sem na lastni<br />
koži občutil, da so medicinska znanja za<br />
poklic psihoterapevta pogosto omejujoča in<br />
ovirajoča. Medicinska diagnostika duševnih<br />
motenj psihoterapevtu ni v veliko pomoč,<br />
saj bolj opisuje kot pojasnjuje. V pomoč mu<br />
nista niti model in drža avtoritete zdravnika<br />
v odnosu do bolnika, saj predpostavljata,<br />
da je zdravnik tisti, ki ve, kaj je dobro za<br />
bolnika. Če mora zdravnik stremeti k jasnim<br />
diagnozam in na njihovi osnovi k jasnim terapevtskim<br />
postopkom, mora psihoterapevt,<br />
če naj učinkovito pomaga klientu, sprejemati<br />
nejasnost, tvegati to, da ne ve, kaj je<br />
dobro za klienta, in ohranjati držo nevednosti.<br />
To je povsem drugačen svet! Sam sem<br />
potreboval dolga leta, da sem se odvadil<br />
navad, ki sem jih imel kot zdravnik.<br />
Področje psihoterapije je pri nas<br />
še vedno neurejeno. Veliko je<br />
najrazličnejših ponudnikov duševne<br />
pomoči in marsikdaj ni jasno, kdo je<br />
ustrezno usposobljen in kdo ne.<br />
Res je, v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski<br />
dejavnosti, poklic psihoterapevta<br />
tudi še ni registriran. Zato se zavzemamo<br />
za čimprejšnjo zakonsko ureditev, ki<br />
bo zaščitila našo dejavnost pred zlorabami<br />
in šarlatanstvom. Slovenska krovna zveza<br />
za psihoterapijo, katere predsednik sem,<br />
sicer skuša na tem področju vzpostaviti<br />
red v skladu z evropsko priznanimi merili,<br />
ki natančno določajo, kdo lahko dobi naziv<br />
psihoterapevt. Naša zveza je tako prevzela<br />
nekatere funkcije, ki bi jih morala opravljati<br />
zbornica psihoterapevtov. Toda dokler je<br />
nimamo in dokler nimamo zakona, moramo<br />
sami vzpostavljati red na tem področju.<br />
Kako naj izberemo dobrega<br />
psihoterapevta Na koga naj se<br />
obrnemo<br />
Prav zdaj smo v sklepni fazi priprav na<br />
ustanovitev nacionalne mreže centrov za<br />
psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Do<br />
poletja jih nameravamo odpreti v Kopru,<br />
Ljubljani, Celju in Mariboru, nato pa jih širiti<br />
tudi na druga območja. Na te centre se<br />
bodo ljudje lahko obrnili po informacije ter<br />
ustrezno in kakovostno pomoč. Seznam<br />
terapevtov bo na voljo tudi na posebni spletni<br />
strani. V mesecu ali dveh bomo torej v<br />
Sloveniji odprli novo poglavje, ko gre za<br />
preglednost in kakovost psihoterapevtske<br />
ponudbe.<br />
Komu oziroma zaradi kakšnih težav bi<br />
priporočili obisk<br />
psihoterapevta<br />
Na psihoterapevta<br />
se lahko<br />
obrnejo ljudje z<br />
najrazličnejšimi<br />
težavami, tako rekoč<br />
s kakršno koli<br />
težavo. Res pa<br />
je, da marsikoga<br />
sram odvrne od<br />
obiska psihoterapevta.<br />
Ljudje se<br />
večinoma še vedno<br />
bojijo na glas<br />
priznati, da bodisi<br />
potrebujejo bodisi<br />
že imajo tovrstno<br />
pomoč. Če gremo<br />
k zobozdravniku,<br />
bomo to brez<br />
težave razlagali<br />
vsem, o obisku<br />
psihoterapevta<br />
pa bomo raje<br />
molčali. K sreči<br />
se stvari počasi<br />
izboljšujejo in<br />
upam, da bomo<br />
kmalu dosegli položaj,<br />
ko bo obisk<br />
psihoterapevta<br />
enak obisku zobozdravnika.<br />
V<br />
ZDA podatek, da<br />
nekdo obiskuje<br />
psihoterapevta,<br />
že zdavnaj ni več stigmatizirajoč. Kot sem<br />
že omenil, ljudje morajo vedeti, da tudi od<br />
kratkotrajnih terapij lahko dobijo veliko.<br />
Američani, ki so redni uporabniki psihoterapije,<br />
v povprečju opravijo pet srečanj s<br />
terapevtom.<br />
Ali hodijo na redne psihoterapije tudi<br />
povprečni Američani − ali pa to velja<br />
predvsem za premožne ljudi<br />
Tudi povprečni, kajti če so zavarovani, jim<br />
velik del terapij − te so večinoma kratkotrajne<br />
− krije zavarovalnica. Pri nas zavarovalnice<br />
plačujejo le psihoterapijo pri psihiatrih<br />
in kliničnih psihologih ali v posameznih<br />
ustanovah, kot je klinični oddelek za mentalno<br />
zdravje. Ta ponudba pa je zelo majhna,<br />
zato je večji del samoplačniški.<br />
Koliko stane ura psihoterapije<br />
Psihoterapevtska ura stane od 20 do 60<br />
evrov, največkrat pa okrog 40 evrov. Partnerska<br />
in družinska terapija staneta več,<br />
skupinska nekoliko manj.<br />
Velik del ljudi si tega ne more privoščiti.<br />
Prav zato v nacionalni mreži centrov za<br />
psihoterapijo predvidevamo del storitev, ki<br />
bodo brezplačne. Tudi na področju psihoterapije<br />
mora namreč veljati etika solidarnosti<br />
in tudi terapevti moramo nenehno negovati<br />
občutek za socialno pravičnost.<br />
INTERVJU<br />
Revija za zdravo æivljenje<br />
19