Od sanj do cilja – SPP v enem kosu - Pustolovec Rajd

Od sanj do cilja –
SPP v enem kosu
piše: Uroš Feldin
foto: Petra Kalan, Joško Dakskobler, Natalija (TF),
Mirko 62 (TF), Lea Jošt (slike povzete iz TF)
Sanje
O tem sanjam že 25 let - čisto točno pa od leta 1983, ko sta Kavka in Mare prva
pretekla Slovensko planinsko pot - SPP v samo 10 dneh in še vedno držita rekord.

Hilarij je dvakrat skušal potolči njun rekord, pa mu je obakrat malo zmanjkalo. Zelo
dober je bil tudi Milan, ki je zmogel SPP v 13 dneh.
Jaz nisem ravno tak as, ko pa je Bojan objavil v planinskem vestniku, da če porabiš
za SPP 14 dni, to pomeni, da si jo pretekel, če pa rabiš več časa, pa da si jo prehodil.
Odločitev
Odločil sem se, da jo bom skušal preteči in postati član prve peterke!
Torej moj plan je točno 14 dni.
Štart bo v soboto 15.8.2009 na začetku poti v Mariboru pod Pohorjem, cilj pa upam v
petek 28.8.2009 v Ankaranu.
Slovenska planinska transverzala ali SPP je dolga (menda) 800 km, koliko višinske
razlike premagaš na poti nimam pojma (tega podatka enostavno nisem nikjer
zasledil). Zato sem si zadal nalogo, da prvi to izmerim z gps-om. Edini podatek, ki
ponazarja za kakšen projekt gre, je število uradno markiranih ur od starta do cilja -
kar 236 ur! Sam upam, da bom zmogel pot v manj kot 150 urah.
Predstavitev in najava projekta
Dnevni plan imam že izdelan, seveda pa je velika uganka - vreme, pa tudi zdravje in
počutje lahko kreirata potek.
Torej: 15.8. Naj bi spal na poštarskem domu pod uršljo goro,16.8. V robanovem kotu,
17.8 na kokrškem sedlu, 18.8 v domu pod storžičem, 19.8 na prešernovi koči, 20.8.
Na staničevi koći, 21.8 na vršiču, 22.8 pod bogatinom, 23.8 na planini razor, 24.8. Pri
bolnici franja, 25.8 na vojskem, 26.8 na javorniku in 27.8 pri škocjanskih jamah.

Na tekaški forum se bom dnevno javljal preko smsov, upam, da bodo še moji prijatelji
kaj dodali.
Priprave
Priprava za tako velik projekt je na treh ravneh.
Najprej v glavi. Ker vse je v glavi. Motivacija, neskončna želja, trdna volja,
vznemirjenost in veselje so nujnost, kajti razdalja je res noro dolga…
Kondicijsko sem se pripravljal bolj intenzivno zadnjih 9 mesecev, čeprav mora biti
takemu projektu prilagojen in podrejen že sam način življenja. Res pogosto hodim v
hribe, ukvarjam se s tekom in se udeležujem tekem, kolesarim, pozimi pa turno
smučam in tečem na smučeh. Konkretne priprave v zadnjem letu – udeležba na 16
gorskih tekih in dveh ultramaratonih.
Logistične priprave. Najprej nabava knjižice SPP s 69 kontrolnimi žigi (praktično
nemogoče), izdelava konkretnega plana po dnevih, določitev lokacij in rezervacije
nočitev, plan spremljevalcev, plan lokacij za dostavo šerp, plan prehrane in tekočin,
seznam oblačil in drugih potrebščin. In na koncu še kontakti z mediji in sponzorji.

Izvedba
Moj plan je bil 14 dni, kar je ločnica med preteči in prehoditi. Uspel sem v 13 dneh in
pol. Zlahka. Lahko bi bil v cilju vsaj en dan in pol prej, vendar nisem želel spreminjati
plana, ker bi s tem zrušil vso logistično podporo (spremljevalci, šerpe, nočitve).
Termin, ki sem ga izbral že pred mnogimi leti, je bil zadetek v polno. Nihče od
predhodnikov ga še uporabil, sploh pa je bilo vreme letos v drugi polovici avgusta
naravnost enkratno. Bežal sem pred dežnimi kapljami, črnimi oblaki, grmenjem in
strelami zgolj med Kamniškim in Kokrškim sedlom – uspešno. Močna fronta je prešla
Vršič med mojim spanjem v koči, ploha se je vlila tisti hip, ko sem stopil v Kočo pod
Bogatinom. Res neverjetna in neponovljiva sreča z vremenom! Če izvzamem seveda
dvotedenske nepopisne vročine, ki me je spremljala vse od začetka pa do vroče
Primorske na koncu.

Vsak dan sem začenjal med 5.30 in 7.00, končeval pa med 15.30 in 20.30. Večino
etap sem zaključil dovolj zgodaj, tako da sem se lahko brez problema regeneriral za
naslednji dan. Vprašanje je, če bi se lahko tako dobro regeneriral, če bi bil vsak dan
na poti od zore do mraka. Čiste efektivne hoje in teka je bilo vsak dan od 9 ur do 13
ur. Vmes zgolj kratki odmori v kočah ali na vrhovih. V klanec nisem tekel, po ravnini
zgolj, kadar sem imel spremstvo in sem lahko tekel brez vse prtljage, odtekel pa sem
večino spustov. Razmerje hoja : tek približno 3 : 1.
Obutev. Nizki športni copati BROOKS - model Cascadia, v visokogorju prav tako
nizki SALOMON – model Pro 3D Ultra GTX. Oba modela odlična, izvrstna, brez
enega samega žulja.
Oblačila. Trinajst dni v CEP dokolenkah – brez žulja, brez krčev, brez bolečin.
Večino časa kratke tekaške pajkice, v visokogorju pa dolge. Tekaške majice s
kratkimi rokavi, v visokogorju z dolgimi rokavi – zgolj lahki in hitro suhi materiali.
Drugo. Tekaška kapa z zaščito vratu TF.
Brez pohodnih palic !!! Vsak večer namazane noge s smrekovim mazilom ( proizvaja
Ivo Konc iz Nakla) – čudodelno.
Hrana in pijača. Vsak dan med aktivnostjo dva odmerka energijskega napitka
Accelerade, po končani aktivnosti pa en odmerek regeneracijskega napitka Endurox.
Prehranjevanje po planinskih kočah. V glavnem juhe in enolončnice, bolj poredko
testenine. Veliko kruha. Včasih dober zajtrk. Sploh pa nisem izbirčen in ne
kompliciram. Sicer pa ogromno tekočine, predvsem vode, tudi studenčnice, veliko
čaja, pa običajni izotonični napitki, tudi kakšna Cockta. Zvečer eno pivo. Prijatelji so
mi prinesli kakšno sadje. Energijskih ploščic zelo malo. Zgolj dva energijska gela v
dveh tednih! Kot zanimivost: shujšal sem zgolj pol kile! Pa še to zanesljivo zato, ker
sem izjemno slabo spal oziroma veliko premalo, saj sem vsak večer spal drugje in v
drugačni postelji, pa tudi sicer slabše spim izven svojega doma.
Mini nahrbtnik. V glavnem za tekočino. Vedno sem imel pri sebi liter tekočine. Poleg
tega še zložljiv dežnik in pelerina (oba neuporabljena). Lahek anorak, trak in
rokavice. Minimalna teža. V torbici okoli pasu: denarnica, knjižica SPP, blaznica za
žige, 2 mobitela, digitalni aparat, robčki in ščetka.

Edini neuspeh: neizmerjena celotna dolžina SPP in višinskih metrih vzponov, kar je
bila želja, realna možnost in izjemna priložnost. Krivo je pomanjkanje mojega smisla
za tehniko in premalo časa za praktični test GPS-a. Vseeno hvala Gašperju iz Planet
Šport Trzin za posojen SUUNTO! Upam vsaj, da bova s prijateljem Frenom uspela
izmeriti približne podatke s pomočjo Googlovih programov.
Drugi napotki
Kdor se bo odločil za tak projekt, mora imeti obvezno že nekaj izkušenj in poznavanja
SPP!!! Ali pa naštudirati traso iz kart v nulo, kajti na terenu je pogosto kriza. V
skrajnem slučaju imeti dobrega poznavalca v spremljevalni ekipi.
Še beseda glede same poti in označenosti. SPP je dolga okoli 800 km. Pohorje,
Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe, alpska predgorja, Primorska. Pot
ni slabo označena, je pa zdaleč od tega, da bi lahko rekel, da je povsod dovolj
označena in da nisem imel težav. Če ne bi letos končeval že peto knjižico SPP, če ne
bi imel takega smisla za orientacijo, če ne bi tako zelo dobro poznal Slovenije, bi mi
pogosto trda predla. Velikokrat nisem vedel kam, včasih sem tudi zašel, sicer zelo
poredko, pa vseeno. Velikokrat si prav na kakšnem razcepu ali križišču v dilemi,
kakšni odseki pa so sploh slabo shojeni in slabše označeni. Od vsega pa me daleč
najbolj moti premajhna uporaba številke 1 poleg Knafeljčeve rdeče bele markacije.
Številka 1 je prepoznavni znak SPP, ki bi morali biti ves čas prisotna od začetka do

konca – pa ni! Premalo promoviramo, premalo tržimo, premalo smo ponosni na SPP,
ki je bila menda prva vezna pot na svetu!
Na koncu…
Bilo je nepozabno. Užival sem ves čas. Kljub temu, da sem hitel, sem lahko videl vse
okoli sebe. Ker nisem imel opraviti s težo – ne s svojo in ne v nahrbtniku. In res
nisem bil utrujen! Ne med potjo, niti na koncu. Nikoli nisem imel niti najmanjše krize.
Ker je bilo vse v glavi. Na pravem mestu. In ker je bila želja res takoooo velika. Pa še
obkrožen s prijatelji. Tudi novimi.
Uspelo mi je združiti tekaške prijatelje iz vse Slovenije. Večina spremljevalcev je bilo
sicer iz mojega okoliša ( Kranj ), sicer pa tudi Štajerci, Korošci, ostali Gorenjci,
Primorci……Impresivno! In nekaj je bilo vmes pravih asov!
Velika večina PD in oskrbnikov koč, katere sem obvestil o mojem projektu, me je
podprla. Hvala pa čisto vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri projektu!
Prisrčen je bil sprejem na zadnji točki in banket Hranilnice LON d.d.Kranj v AC Adria
v Ankaranu! Splačalo se je sanjati 26 let!
V TF se oglasim še s kakšno informacijo glede kakšnega predavanja, ki jih bom imel,
če bo koga zanimalo…..Lp, Uroš