Socialna pedagogika: 2011 vol 15., številka 2 - Revija Socialna ...

v. Hladnik in a. kObOlt: člani kOmisij O dOsedanjem usmerjanju OtrOk s čustvenimi in vedenjskimi mOtnjami
določanja datumov za timske sestanke, na kar opozarjata razvojna pediatrinja
in specialna pedagoginja, saj člani nekaterih senatov prihajajo iz različnih
institucij. Specialna pedagoginja ob spremembah opaža več „papirne vojne“,
kot se izrazi, oz. več birokratskih obveznosti, saj ji pisanje poročil in prebiranje
zdravniških izvidov vzame veliko časa. V zvezi s tem omeni pomanjkanje
finančne spodbude za člane komisij, ki so si te naloge prej lahko obračunali kot
storitev, zdaj pa so vključene v pregled. Strokovnjakom ostaja le ‚etični pogon‘ za
delo, zato kljub temu otroke usmerijo ter jim s tem omogočijo dodatno pomoč
in napredek.
Tako kot profesionalna vloga predsednika komisije se tudi oblikovanje Centra
za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami predsednici komisije in razvojni
pediatrinji zdi pozitivna sprememba. Menita, da Center pomeni stičišče, kjer
imajo nad postopki usmerjanja pregled. Razvojna pediatrinja dodaja, da se bodo
šele čez čas pokazale dobre in slabe strani postopkov usmerjanja in zaradi dela
Centra, ki te postopke nadzoruje, se bodo lahko vpeljale produktivne spremembe.
Specialna pedagoginja in predsednica komisije menita, da teče delo senatov
hitreje, ker se strokovno mnenje piše na seji senata. Nova naloga predsednika
komisije je, da na šoli pred izdajo odločbe preveri šolsko kadrovsko strukturo.
To je po oceni predsednice komisije pozitivno, saj preprečuje, da bi šole same
narekovale kader pomoči za OPP. Specialna pedagoginja meni, da je nova
zakonodaja prinesla jasnejša pravila usmerjanja članom senatov („… je to neko
dodatno delo, ki se dela izven delovnega časa, prej pa se je to zelo mešalo in nekdo
je pač delal znotraj svojega delovnega časa lahko tudi usmerjanje, za katerega je bil
pa posebej plačan, ker je imel pogodbo sklenjeno z Zavodom za šolstvo, tako da to je
sigurno ena bolj pozitivna stran.“).
„Prehitro gremo v spremembe, nimamo pa prave evalvacije in je zelo težko govoriti,
kaj je dobrega, kaj slabega, zato ker nismo šli skozi en cel postopek oziroma zelo hitro
pride do sprememb,“ ugotavlja predsednica komisije.
Iz zapisanega ugotavljava, da sogovornice nekatere spremembe zakonodaje
ocenjujejo pozitivno, druge negativno, o nekaterih spremembah pa imajo deljena
mnenja. Tako ne moremo reči, da večina intervjuvancev zakonske spremembe
ocenjuje kot zgolj negativne.
Med izvedbo, branjem in analizo intervjujev je bilo zaznati, da vodji postopkov
usmerjanja in predsednica komisije govorijo o zakonskih spremembah drugače
kot njihovi kolegi – člani komisij. Zdi se, da položaj, ki ga posameznik zaseda
v procesih usmerjanja, vpliva na zorni kot ocenjevanja in vrednotenja ter s
tem tudi na stališča. Drugače vidi zadeve tisti, ki dela na Zavodu za šolstvo RS,
in je zadolžen za postopkovno pravilnost, kot pa tisti, ki na terenu, bodisi na 185