Socialna pedagogika: 2011 vol 15., številka 2 - Revija Socialna ...

SOCIALNA PEDAGOGIKA: 2011 VOL. 15, ŠTEVILKA 2
144
podobnost piramid pri Egipčanih in Majih, ki pa imajo za oboje različne pomene.
Izdelke torej lahko opazujemo, težko pa rekonstruiramo, kaj pomenijo za
določeno skupino. In kadar takšno dešifriranje poskušamo opraviti zgolj na
podlagi izdelkov, smo v nevarnosti, da bo interpretacija prej projekcija naših
kot pa dejanskih pomenov. In vendar, če povzamem Leeja (2007, str. 19), lahko
k izražanju motečega vedenja bistveno prispeva:
• že samo fizično okolje; šola naj bi nudila varno, udobno in prijazno okolje
za delo in sprostitev (moteče vedenje lahko sprožajo že utesnjeni hodniki,
kričeče pobarvani prostori, pomanjkljiva osvetlitev ipd.),
• učni kontekst; učilnice bi morale delovati kot spodbudno okolje (iz praktičnih
izkušenj izhaja, da je manj motečega vedenja, kjer že dekoracija
učilnice spodbuja radovednost in privlači učence na kognitivnem področju
s spodbujanjem prijetnega počutja in sodelujočih odnosov),
• ponudba dejavnosti zunaj razreda; tam, kjer obstajajo možnosti za učenje
in socialne aktivnosti zunaj razredov, v katerih lahko uživajo in imajo
korist od njih tako učenci kot osebje, se pojavlja manj motečega vedenja.
2. Sprejeta prepričanja in vrednote, ki jih lahko enačimo z zdravo organizacijsko
kulturo, kot jo imenujeta Olsen in Cooper (2001), ali z indikatorji šolskega
etosa po Leeju (2007) in bi jih lahko združili v naslednje smernice:
• dobro vodenje, ki temelji na medsebojnem zaupanju, usmerjenosti v
rešitve (ne toliko v nenehno ukvarjanje s problemi), zadovoljstvu (tako
otrok, staršev kot osebja) in dobrih odnosih (medsebojno upoštevanje in
spoštovanje); učenci so cenjeni kot osebe,
• učinkovito vpeljevanje spreminjanja, ki temelji na sodelovalnem načrtovanju,
• jasno izraženo in realistično poslanstvo, pozitivna in podporna naravnanost
do otrok, vzgojiteljev, staršev (s posebno pozornostjo do vpeljevanja novega
osebja in otrok), enakost in pravičnost, ki ju osebje izraža v vsako dnevni
praksi,
• razvojna naravnanost, pri kateri osebje razume značilnosti socialnega,
čustvenega in kognitivnega razvoja otrok ter pri katerem je ‚notranji‘
kurikulum šole z učenjem in upravljanjem uravnotežen z otrokovimi
razvojnimi ravnmi in njihovimi razvojnimi potrebami,
• temeljni pristop šole do zagotavljanja urejenega okolja, v katerem je osebje
zmožno poskrbeti za svoje obveznosti ter v katerem se učenci čutijo zmožne
delati brez motenj in zastraševanja; gre za to, kako jasno so postavljene
meje vedenja učencev, ali je v teh mejah stalnost (konsistentnost) pristopa,
ali so pravila utemeljena in ponavljajoča ter ali šola kot taka upošteva
pomembnost časa (pri vzpostavljanju in spreminjanju mej),