Socialna pedagogika: 2011 vol 15., številka 2 - Revija Socialna ...

SOCIALNA PEDAGOGIKA: 2011 VOL. 15, ŠTEVILKA 2
RAZNOVRSTNOST
SOCIALNE MREŽE
KOGNITIVNE
SPODBUDE S
STRANI STARŠEV
OTROKOVE
SOCIALNE
KOMPETENCE
Slika 3: Vpliv socialne mreže na otrokove kompetence poteka prek kognitivnih spodbud
staršev.
132
Iz navedenih raziskav je razvidno, da raznovrstnost socialne mreže in dobra
socialna podpora, ki je je deležna družina v celoti, prek kakovosti odnosov med
otrokom in starši vpliva na to, kako bo otrok deloval v šoli. K temu, ali se bo
sodelovanje staršev s šolo tudi v realnosti uresničevalo, prispevajo pomemben
delež še psihološki konstrukti staršev (njihova prepričanja o samem sodelovanju,
zaznavanje povabila k sodelovanju in zaznavane življenjske okoliščine), kot so
ugotavljale avtorice Green, Walker, Hoover-Dempsey in Sandler (2007). Caspe,
Lopez in Wolos (2007) so pozitiven odnos, ki omogoča sodelovanje, opredelile
s tremi odločilnimi dejavniki: a) podpora (npr. starševsko izražanje topline,
občutljivosti in spodbujanja), b) ustrezno poučevanje, ki temelji na otrokovem
razvoju in njegovih značilnostih ter c) spoštovanje otrokove naraščajoče avtonomije.
Otrok prek interakcij s starši in drugimi skrbniki razvija socialne veščine,
ki jih prenaša v šolsko okolje.
Elias, Patrikakou in Weisberg (2007) menijo, da je pri sodelovanju staršev s
šolo treba upoštevati tudi posebnosti določenega obdobja v odraščanju otroka.
Zapišejo, da je izmed vseh za otroka najtežji prehod iz osnovne v srednjo šolo,
saj je srednješolsko obdobje tisto, ki je najbolj zaznamovano z ogromnimi
spremembami na biološkem, osebnem, socialnem, družinskem in kulturnem
področju. Takrat se namreč spreminja hormonsko ravnovesje, mladostnik spolno
dozoreva, spreminja se njegova samopodoba, odnos z vrstniki in odraslimi,
poveča se rizično vedenje (tako v povezavi z dovoljenimi in prepovedanimi
drogami kot tudi v povezavi s spolnim vedenjem), mladostniki se večkrat soočajo
z neuspehom v šoli ipd. Vse te številne in velikokrat prav dramatične spremembe
v mladostnikovem življenju od njega zahtevajo vedno nove prilagoditve in razvoj
vedno novih strategij soočanja s temi spremembami.
Problem srednjih šol vidijo Elias, Patrikakou in Weisberg (2007) v tem, da je
prispevek sodelovanja staršev s šolo zgolj obroben ali pa povezan le z osnovnimi
stvarmi, saj so le izjemoma starši povabljeni k sodelovanju sistematično. Tako
opozarjajo tudi, da je na mnogo področjih mladostnikovega življenja precej
nerealno pričakovati od staršev večjo angažiranost in pomoč mladostniku