Socialna pedagogika: 2011 vol 15., številka 2 - Revija Socialna ...

SOCIALNA PEDAGOGIKA: 2011 VOL. 15, ŠTEVILKA 2
Če na tem mestu izpostavim še razliko med motečim vedenjem ter t. i.
motnjami vedenja in osebnosti (kar je bil še do nedavnega zelo uporabljan
termin v Sloveniji), naj zapišem, da če je vedenje nekoga moteče, še ne pomeni,
da je (osebnostno) moten. Enako velja tudi (v nasprotju z laičnim mišljenjem),
da intenziteta oz. sama stopnja motečnosti (teža simptoma) ne pomeni tudi
teže problematike – tiste otroke in mladostnike, ki izražajo bolj nesprejemljivo
vedenje, ne smemo zgolj na podlagi tega umeščati med težavnejše ali bolj
motene. Kot kaže, je veliko boljši kriterij določanja težavnosti/motenosti
stopnja zmožnosti zadovoljevanja osnovnih psihosocialnih potreb. Prav zato
velja, da obstoječe usmerjanje (tudi tisto, ki ga predlagajo medicinsko usmerjeni
strokovnjaki, (nekateri pedopsihiatri, klinični psihologi)) z izrazom motnje
neustrezno in neupravičeno pokrije celoten spekter, čeprav lahko težave tega
področja ponazorimo v kontinuumu:
Prehodne, manjše,
običajne težave, ki
ne potrebujejo
posebnih oblik
pomoči (otrok jih
premaguje sam v
interakciji s
socialnim okoljem).
Težave, ki ovirajo
zadovoljevanje
otrokovih potreb
(težave, ki jim otrok
s svojim funkcioniranjem
ni kos, jih
ne zmore konstruktivno
reševati).
Težave, ki resneje
ovirajo zadovoljevanje
otrokovih
potreb.
Motnje (otrok ima
moten odnos do
stvarnosti, do
socialnega okolja in
do sebe), potrebe
zadovoljuje tako,
da to njega in/ali
okolico pomembno
ogroža.
Otrok potrebuje
pomoč v okviru
drugačnih pristopov
(nudijo lahko
učitelji, svetovalni
delavci v OŠ).
Otrok potrebuje
specializirano
pomoč.
Otrok potrebuje
obravnavo v
specializirani
ustanovi (vzgojni
zavod, stanovanjska
skupina, ...).
128
Shema 1: Kontinuum čustvenih, vedenjskih in socialnih težav