Download ePaper

Matej Krajnc - Svarun.org

Matej Krajnc - Svarun.org Matej Krajnc - Svarun.org

from svarun.org More from this publisher

24.12.2014 Views

M a t e j K r a j n c R A D O S L A V Vsebuje CD s skladbami iz romana v avtorjevi izvedbi! založba VED

M a t e j K r a j n c

R A D O S L A V

Vsebuje CD s skladbami iz romana

v avtorjevi izvedbi!

založba VED

Matej Krajnc

Radoslav

Založba VED

Matej Krajnc

Radoslav

Recenzija Anton Šepetavc

Lektoriral Gal Perun

Ilustracija in oblikovanje ovitka Miloš Radosavljević

Izdala in založila Založba VED, Ljubljana

Za založbo Iztok Vrhovec

Prelom K. Rok

Tisk Medium, Žirovnica

©Matej Krajnc, VED d.o.o., 2005

www.svarun.org

VED@svarun.org

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-31

KRAJNC, Matej, 1975-

Radoslav / Matej Krajnc. - Ljubljana : Ved, 2005

ISBN 961-91396-7-4

219791360

Recenzija

mag. Anton Šepetavc

ANTON ŠEPETAVC je diplomirani slovenist in

romanist, magister slovenistike, profesor slovenščine

in francoščine na I. gimnaziji v Celju, publicist, esejist,

lektor in kritik, objavil je vrsto člankov o zgodovini in

literaturi, je avtor mnogih dodatnih besedil in študij v

knjigah uglednih slovenskih avtorjev, bil je redni

sodelavec Celjskega zbornika, sodelavec časopisa

Zgodovina za vse, urednik zbornika Ivan Cankar.doc.

Zivi in dela v Celju.

Radoslav, romaneskni prvenec celjskega pesnika,

pisatelja, prevajalca in glasbenika, izvira iz avtopoetike, ki si

že od najzgodnejših začetkov prizadeva hoditi vštric z

življenjem.

Ker verjame v moč in večno poslanstvo aristotelovskega

mimezis, zanj relacija fakt(i) – fikcija ni suhoparna

literarnoteoretska dilema, pač pa živi ustvarjalni problem:

kako sredi vsegazmožnega in vsegapolnega (literarnega) sveta

najti svojo pot, svojo izvirno, svežo govorico; kako najti tisto

srečno – pa čeprav na trenutke morda otroško naivno –

resnico o času in prostoru in človeku v njem

Zato Kranjčevo pisanje, pa najsi gre za poezijo ali prozo,

vselej preveva strastno iskanje življenja in njegovega globljega

smisla. In se dogaja, da tudi v najbolj banalnih poskusih, o

kakršnih beremo v tem romanu in ki se zdijo obešenjaški

humor (z milozvočnim naslovom vred!), slednjič odkrijemo

nemoč nekega modernega Sizifa, klovnovsko podobo nekoga,

ki smo naposled morda mi sami. Ali pa bi lahko bili. Nekoga,

ki od A do H – tako Krajnc zares izvirno, glasbenometafo-

ično poimenuje poglavja – nosi na obrazu smeh in samo

navidez brezskrbno poje »I'm easy«, v sebi pa melanholično

utrujen od borbe za vsakdanji kruh in iskanja uspeha, sreče in

smisla joče in z Menartom sluti jesen, ki »molče, potiho

prihaja iznad severnih gora /…/, nosilka neprebranih knjig

srca«.

Roman Radoslav je precej nenavadno literarno delo tudi v

slogovno-jezikovnem pogledu: včasih se zazdi kot strip, v

katerem medmeti in iz njih izpeljani glagoli izpričujejo

prvinskost čustev in dejanj. Kot bi se od nekod vračali

dadaisti s tisto svojo idejo o iskreni, otroški govorici, edinem

pravem jeziku tega gnilega sveta! Tudi zato dialogi delujejo

življenjsko stvarno in neprizanesljivo; opominjajo nas, da

živimo v svetu, kjer je beseda vse in nič hkrati. Kolikor bolj

trda je, toliko resničnejša je. Toliko iskrenejša. Krajnčev jezik

zavestno raste iz te trdote, zavedajoč se, da se diamanti jezika

nikoli niso in se nikoli ne bodo brusili iz krhkega, zlaganega in

osladnega besedišča.

Bralcu za popotnico: Krajnčev prvenec je sicer kratkočasno

branje, a še zdaleč ne samo to – zahteva primerno pozornost

in zbranost. Zgodba, ki jo ubeseduje, je samo navidez

preprosta, tako kot je tudi sicer življenje samó navidez

preprosto. V resnici ni niti v njem niti v knjigi nič

preprostega. Četudi bi avtor na začetku še trikrat ali petkrat

napisal »Vse osebe in dogodki v knjigi so zgolj in brez

nadaljnjega kvečjemu slučajni!«, bi vedno znova ugotovili, da

tudi tako deklarirana slučajnost na koncu nikakor ni slučajna.

Slučaja preprosto ni. Vse pod tem soncem ima svoj smisel

in namen. Tudi Krajnčev Radoslav, roman o človeku,

glasbeniku, ki s sizifovsko vztrajnostjo išče, medtem ko lepo

igra in čaka, čaka.

Na kaj že

O avtorju

Matej Krajnc začne resneje pisati že leta 1982, ko pri

sedmih letih začne objavljati svoje prispevke v

osnovnošolskem glasilu; pri trinajstih (1988) izda prvo

pesniško zbirko Moja pesem je moje življenje. Leta 1990

zmaga na območnem natečaju Roševih dnevov kot najboljši

mladi prozaist s črtico Spomini na Splavarja in izda drugo

pesniško zbirko Vrednote pomladnega jutra, ki vsebuje tudi

dve kratki prozi Noči v belem in Levi breg. Tega leta mu

občinska knjižnica založi tudi rokopisno zbirčico

Napredovanje, naslednje leto (1991) pa še Kažipot.

Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškem

natečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Izide

njegova tretja pesniška zbirka Žongliram s sabo. Postane

najmlajši gost oddaje Zgodnja dela na nacionalnem radiu.

Leta 1993 izide njegova četrta pesniška zbirka Stopinje

zadnjih let. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto z

raziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos do

sočasne poezije. Prvič nastopi kot kantavtor.

Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo

»aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegova

raziskovalna naloga, tokrat o ukrasnih pridevkih v poeziji

Kajetana Koviča.

Leta 1997 izide njegova peta pesniška zbirka Trenutki

življenja (ZKO Celje). V studiu Činč v Ljubljani dokonča

snemanje prve avtorske plošče.

Leta 1998 ob desetletnici izdaje prve zbirke izide do zdaj

dvakrat ponatisnjeno satirično zbirko Razpoloženja. Izide

prva CD-plošča Glory And Honor, ki ji leta 1999 sledi prvi

avtorski album Na prvem ovinku.

Leta 2000 izide njegova knjiga Lirika Bruca Springsteena,

2001 pa sedma zbirka pesmi z naslovom Medmavričje, druga

avtorska plošča V akciji (Helidon), na Valu 202 je prvič gost

oddaje Izštekani.

2002 izide »pesniška zbirka v glasbi« z naslovom Vse

pesmi so tihe (KUD Štempihar), ki jo v Nedeljskem dnevniku

kritik Radia Študent Milko Poštrak razglasi za album leta.

Mesec pozneje izide nova avtorska plošča Drugi udarec.

Postane tudi najmlajši član Društva slovenskih pisateljev.

Izide knjižica Pesmi Elvisa Presleya, ki vsebuje prevode

Elvisovih pesmi.

Aprila 2003 izide njegova zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz

prve roke, maja sledi zbirka sonetov Vsakdanjost. Decembra

v sodelovanju z Društvom mladih jezikovnih ustvarjalcev, k

drugi številki literarnega zbornika Literarna zrna priloži

izbor svojih pesmi ... in mi obstajamo le še iz govoric.

Decembra začne sodelovati tudi s kultnim ljubljanskim KUDom

France Prešeren. Za njegovo knjižno založništvo pripravi

antologijo poezije Leonarda Cohena, ki izide aprila 2004 in

hitro postane ena najbolj prodajanih KUD-ovih knjig. Istega

leta izide še izbor njegovih pesmi Umila me je neka čudna

rosa, »celjska povest« Dolina tetrisa, knjižica kratkih zgodb

Psalmpsesti ter satirična sonetna zbirka Tri pesnitve. Kot

kantavtor je že drugič vabljen v oddajo Izštekani. Decembra

izide njegova šesta plošča Likvidamber; Jane Weber ga v

Nedeljskem dnevniku razglasi za pevca leta 2004.

Elvis – filmsko življenje kralja rokenrola izide januarja

2005 (Umco). Sodeluje pri prevajanju Enciklopedije glasbe

(Didakta) in pisanju gesel za Veliki splošni leksikon DZS;

Poleg pesniške zbirke Preteklost načrtuje za 2005 še izid

knjige prevodov Toma Waitsa (KUD France Prešeren), Hanka

Williamsa (KUD Štempihar) in knjigo proze. Njegov drugi

roman je predviden za leto 2006 (VED).

Matej Krajnc

Radoslav

Vse osebe in dogodki v knjigi so zgolj in brez

nadaljnjega kvečjemu naključni!

Please stop pulling at my sleeve if you're just playing

If you won't take the things you're make me wanna give

I never cared too much for games

and this is driving me insane

You're not half as free to wonder as you claim

That's why I'm easy, yes I'm easy

Take my hand and pull me down

I won't put up any fight because I'm easy

D. Carradine: I'm Easy, 1975

Jesen, že slutim te … Molče, potiho

prihajaš iznad severnih gora!

Buditeljica sánjavih navdihov,

nosilka neprebranih knjig srca!

J. Menart: Jesen, že slutim te

A

Agnostik Žvelc me je precej postrani pogledal in napol

vstal s svojega stola, kot bi se mu mudilo skoz okno na zrak.

»Ti!!!« je zarenčal. »Ti s svojimi pogoji!«

Iz velikega namiznega predala je vzel pipo.

»Počakaj trenutek …«

Blub blub blub.

Ko je spet spregovoril, je bil to popolnoma drug glas, bolj

umirjen in malce zasanjan. Besede so bile pa iste.

»Ti s svojimi pogoji!«

Pogledal sem ga, kot bi nikoli skupaj ne pila mornarske

čobodre v pajzlu na robu mesta. Saj je nisva, ampak vseeno

sem čutil, da imam pravico, da tega ne upoštevam.

»Žvelc,« sem počasi spregovoril, »nehaj!«

Osuplo je dvignil obrv.

»Kaj si rekel«

»Da nehaj!« sem ponovil.

»Ne, nisi!« je zavpil. »Rekel si: ŽVELC, nehaj! To si rekel!

A misliš, da sem se zastonj matral na ekonomiji, da me boš

zdaj klical kot kak senilni profesor statistike!«

»Ha« sem ga osuplo pogledal.

»Nič ha!«

»Kaj mi hočeš dopovedati … Agnostik Žvelc« sem ga

ponovno osuplo pogledal in zamižal na eno oko, da bi

preveril, ali sem imeni povedal v pravem zaporedju.

»Ponujam ti sto deset eurov za studio in ti me gledaš kot

bebec!« je zarenčal Agnostik Žvelc.

- 11 -

»Dol mi visi za sto deset eurov, to še za čips ni!« sem

zarenčal nazaj.

»Znf!« je zagolčal Agnostik Žvelc.

»Lej,« sem spet povzel besedo, »ne mi znfat! Ne se delat

svetnika! Odigral sem vse bluesovske pasaže in dobil

dvanajsttaktno kugo!«

»Zzzzznf!« je zagolčal Agnostik Žvelc.

»Kar nažgi si pipo!« sem začel besneti. »Ampak za sto

deset eurov ne dobiš več kot en demo-posnetek. Kaj pa godba

na pihala Pa Fero Rubinštajn, veš kako težko sem ga

dobil!«

»Ne bom si dajal odvečnega opravka s pipo, dokler ti ne

dopovem, da pozabi na vse skupaj! Pogodbo lahko

razveljavim in sva končala!« je zakričal Agnostik Žvelc, ko je

uvidel, da znf-anje ne bo dovolj.

»Ti bi morda končal, ja!« sem rekel mirneje kot prej, a za

odtenek robustneje. »Če je že tako, hočem petsto ceglov

odpravnine in grem drugam! 55. člen Kantavtorskega

pravilnika velí, da …«

»Ti!!!!« je zarenčal agnostik Žvelc. »Ti s svojimi pogoji,

odstavki, členi!«

»Bruhal boš!« sem mirno dejal.

»Drek!« je zamrmral in začel bruhati. »To so živci, to je

ves ta šit, ki ga moram požret! To so živci, to bo dvanajsti

infarkt, kritičen in usoden, a ne sprevidiš« je momljal.

»Skrbet moram za biznis, a ne razumeš«

»Jaz moram pa živet in ojhá!« sem rekel na videz mirno,

nekje globoko v sebi pa sem bil že čisto na robu.

»Ti sploh ne živiš, brenkač, ti niti životariš ne!« je zavpil.

»Ti si navaden kracun, ki bi me rad obral do bridkega konca!«

»In to s ponosom!« sem zavpil nazaj. »Koliko mojih plošč

si že izdal Dve Tri«

- 12 -

»Tri!« je rekel s prizadetim glasom in agnostičnim

naglasom.

»Koliko pa sem ž njimi zaslužil«

»Naredil si si ime, a to ni nič vredno!«

»Kakšno ime« sem ga vprašal z izrazom Garyja Colea na

obrazu. »Saj niti ne dobim poštenega špila! Špilam za kakav!

Špilam za deset ljudi! In izdal sem tri, pazi, tri plošče!«

»Hja …« je zacvilil.

»Nič hja!« sem zakričal. »Zelo ne-hja je vse skupaj! Oči se

ti niti navlažijo ne, ko ti govorim o svojem vsakdanu! Nobene

tolažbe ni! Sploh me ne poslušaš!«

»Prav dobro te slišim!« je rekel Agnostik Žvelc z glasom

bolnika, ki so mu štete minute. »In do nosu sem te sit!«

»Potem pa razveljavi tisto sranje, naj frči revščina po sobi,

zatakni si jo v pipo, samo nehaj znfat in se sprenevedat!«

Naredil je šibko kretnjo po zraku in zagolčal: »Ni

problema!«

»No«

»No kaj«

»Kaj torej čakaš, Agnostik Žvelc«

»Ti to resno«

»A sem videt kot zajebant«

»Prav!«

Iz Žvelčeve pisarne sem odšel s sedem tisoč koščki

pogodbe v žepu in čudnim občutkom prostosti.

Kaj pa zdaj

»Taki kot ti doma inhalirajo lim!« je vpil za menoj Žvelc,

ves moder zaradi pipe.

Njegovo kričanje me ni prizadelo. Bil sem star 31 let in

brez nepremičnin. Prav tako brez premičnin. Tiste, ki so se

premikale, so zbežale drugam. Baje nimam dovolj velikih oči.

- 13 -

Baje tudi nisem velik Don Juan. Svoji edini dve ženski sem

spoznal tam, kamor moč preganjavcev ne seže.

S prvo me je seznanil Rupnik, kolega špilač, ki je sicer tudi

prodajal pihala in servisiral trobila. Ime ji je bilo Alma in bila

je nora na tipe s kitarami znamke Takamine.

»Alma,« sem ji ves čas prigovarjal med najinim

dvomesečnim niti najmanj zabavnim odnosom, »glede na

svoj status si takamince ne morem privoščit!«

»Uf!« je rekla, začela nekaj namigovat, in potem je bilo

vsega konec, ker je v mini-garsonjero, kjer sem takrat bival,

vedno vletel poštar.

»Hugo, kaj počenjaš tu ob dveh zjutraj« sem ga spraševal

jezen, zelo razjarjen in hud.

»Si odprl pismo od zjutraj« se je drl Hugo.

»Hugo, nisi doma!« sem ga opozoril.

»Banka ga pošilja!« je vztrajal Hugo.

Zavzdihnil sem, prezrl Almin očitajoči pogled in odprl

ovojnico iz banke. Bil je opomin pred rubežem.

Ker ste za 155 tisočakov v negativnem stanju …

Alma je neuspešno namigovala dva meseca, potem pa je

ugotovila, da »samo kraspaš skupaj denar« in da »te

zanimajo samo bančni izpiski«, se naveličala vsega skupaj in

šla.

Sem jo poprej vprašal: kakšen denar. Že kakšen, je siknila

in že je ni bilo več.

Hugota sem zato za kazen nalil do roba, priznam. Skril

sem ga k sosedi, pod njen šivalni stroj. Ona je ves čas spala,

zato ni imela pojma. Pošta pa ga ni pogrešala, že naslednji

dan, ko ga ni bilo, so najeli Sandija in zadeva je bila urejena.

Vse dokler se Hugo nekega jutra ni zbudil. Premalo sem ga

nalil. Bolje rečeno: streznil se je.

»Kje je moja služba in zakaj sem pod šivalnim strojem«

so bile njegove prve besede.

- 14 -

Ko jih je izustil, sem bil v studiu. Moj prvi pravi session.

Zelo zanimivo je prišlo do njega. Na neki ne preveč stari

kaseti v neki ne preveč založeni trgovini (imena ostajajo last

telefonskih imenikov, seveda okrožnih in takih, za katerih

računalniško delovanje je potrebno vpisati kodo) sem zasledil

telefonsko številko precej razvpitega studia, kjer so snemala

nekatera spoštovanja vredna imena, njih kariere pa so zdaj

bolj na psu kot moja.

Takrat sem delal v skladišču. Nedovoljeno stanje sem

moral pokrivat in mi je bilo vseeno, kako. Magari z ogabno

kapo s cofom, ki sem jo svojčas za sveže zimske dni dobil od

sorodnikov. Hkrati mi je moralo še kaj ostati za še slabše čase.

Vozil sem viličarja in to zato, ker si ga nihče drug ni upal.

»Vilice ima!« je v grozi vpil Robi, meter in

osemindevetdeset centimetrov velik stoosemnajstkilski silak z

enim steklenim očesom in tetovažama BABY in LOKA PRI

ŽUSMU na desnem obramju.

»Velik je! Premika se!« je ves trd vpil Ico, podoben silak, le

da je imel vtetovirano ime VANDA!

»Hrumi!« je z razrvanimi živci vpil Hine, podoben silak, le

da ni imel nobene tetovaže.

Tisti dan sem šel na malico, izbrskal to kaseto in

prikorakal z njo nazaj v skladišče.

»Pjebi,« sem rekel, »zdej bo treba pa firanke spucat!«

»Kaj« so zavpili, nenačitani robustneži.

Vsakemu sem dal izvod Žepnega slovarčka narečij in se

vanj tudi podpisal.

»Kaj pa je to za ena kaseta« je zanimalo fante.

Dobesedno potisnil sem jo v kasetar, Ico pa je ščeme

prebiral besede na ovitku.

»Hej, tule je telefonska od enega studia!« je naenkrat

zarohnel. Nato me je lopnil po levi rami, mi jo izpahnil in po

poti nazaj zadel še v rob tilnika, da sem se v hipu zgrudil.

- 15 -

Hinetu je sicer uspelo vpahniti mi ramo nazaj na svoje

mesto, ampak budili so me vsaj kakih deset minut. Ko sem

prišel k zavesti, je bilo že odločeno: viličarist, ki je pred tremi

meseci tako dobro zašpilal tretji solo iz Wonderful Tonight

(edini solo, ki ga je sploh znal), mora poklicat studio.

»Pjebi, ne! Pjebi, pjebi, ne! Ne ne, pjebi, ne!« sem se

branil, a Ico me je zagrabil, postavil na noge in odrinil k

telefonu.

»Kliči ali pa boš frčal po lagerju!«

Obrnil sem tiste cifre.

»Ja, prosim«

»Hhhhhhhhhh …« sem izdavil v slušalko. Ico me je

narahlo prijel za vrat.

»Prosim«

»Hhhhhhh …«

»Kdo se zajebava« se je slišalo na oni strani. »Kdo kliče,

pida-pida, pa se zajebava Saj vidim številko, mater, pidapida,

na telefonu, mater, pida-pida! A se boš oglasil,

jebežnik«

Glas je še kar rohnel.

Izdavil sem svoje ime in vzrok klica.

»Ja pida-pida, kaj si presrano usrane ali kaj, kaj«

»Ampak …«

»Ne meni ampak, meni ampak ni nič, nič, pida-pida, nič,

kaj, kdaj«

Začudeno sem Pido-pido vprašal kaj kdaj

»Kdaj prideš«

»Hm!«

»A si sera, posrano usrane, pida-pida« je še kar

popidevalo onstran.

»Kdaj pa lahko« sem plašno izdavil. Icotov stisk je

popustil.

- 16 -

»Kaj igraš« je zanimalo Pido-pido.

Povedal sem mu svojo življenjsko zgodbo. Začel sem s

pianinom, prešaltal na godala, trobila in pihala, nadaljeval z

različnimi tolkali in končal pri vaksimi in kitari.

»Oooo, pida-pida!!!!!« se je slišalo na oni strani. »Vse to

obvladaš«

»Ne!« sem rekel. »Samo kitaro!«

»Aha!« se je slišalo na oni strani.

»Brenkam, veste!« sem dodal.

»Aha!« se je slišalo na oni strani.

»Kdaj lahko pridem« sem vprašal, ponovnoma.

»Čakaj, da pogledam svoj ščecjul!« se je slišalo na oni

strani.

Prask prask, sem slišal v slušalki. Potem šumotanje

papirja. To je trajalo nekaj sekund.

»Kaj pravi, kaj pravi« so šepetali Robi, Ico in Hine.

»Ne vem, datum išče!« sem šepnil nazaj.

»Vau!!!« je spoštljivo izustil Ico. »VAU!«

Tudi preostala dva sta izustila nekakšne zelo pretirane in

patetične vau-e, ki nič kaj ne pristoje takim planinam, potem

pa se je na oni strani spet oglasilo: »6. oktobra ob sedmih

zvečer«

»Lahko!« sem rekel.

»Koliko komadov«

»Jaz bi …« sem začel fafatačiti v slušalko. »Jaz bi …«

Ico me je spet malce stisnil.

»Deset!«

»Deee-set …« se je slišalo onstran. Kazalo je, da si Pidapida

vse to zapisuje.

Potem me je izprašal še vse o kitari, zanimalo ga je tudi, ali

potrebujem slušalke, dodal je še nekaj pid-pid in odložila sva.

»Šestega oktobra!« sem povedal fantom.

- 17 -

No, in potem sem sedel v tistem studiu. Ni šlo ravno tako

gladko, kot sem si zamišljal.

»Pida-pida,« se je slišalo iz snemalnice, »ne dobim ti

sounda not!«

Takrat še nisem imel založbe. Z Agnostikom Žvelcem sva

se srečala pozneje. Takrat je šlo vse iz mojega žepa. Ni bil

globok, zelo ga je prizadelo. Pri vsaki pidi-pidi sem trznil, ker

je čas tekel, MENETEKEL UFARSIN. Saj veste, kako se je

tisto končalo.

Pida-pida je kar naprej vletaval v moj prostor, kjer sem

sedel med mikrofoni s slušalkami na glavi in čakal na njegov

befél.

»Tole mnaštimam …« je momljal in vrtel čik med zobmi.

»Tole mi mfercera, mater, ubija me!«

In je sukal mikrofone.

Ko sem končno začel snemati in zelo na hitro posnel dve

pesmi, eno z naslovom Pod palmo, draga, ki je žile imela in

drugo s podobno morbidnim naslovom Objel sem te nad

truplom pomorščaka, je Pida-pida kot nor butnil v prostor.

»Kitara jebe, kitara jebe, kitara jebe!«

»Da jebe« sem počasi ponovil in gledal, kje bi se to

dogajalo.

Pida-pida je skakal po prostoru.

»MATERNA!!!« je nato zakričal. »Tako ne moreva!«

»A« mi še vedno ni bilo jasno.

»Igraj bolj pri kobilici!« je nato rekel in izginil v

snemalnico.

Igral sem bolj pri kobilici in s težavo posnel še eno pesem.

Prosim te, ne umri je bila introvertirana balada in tudi meni

se je začelo dozdevati, da s kitaro ni čisto vse v redu. Ampak

tudi sam nisem bil ravno spreten.

- 18 -

»Prosim te, ne umri, vsaj ne še nocoj!« sem šepetal v

mikrofon in se trudil obdržati roko čim bolj pri kobilici.

»Prosim te, ne umriiiiiiiiiiiii!« sem kulminiral in iz

snemalnice se je zaslišalo: »Jebemti, pida-pida, kako si zavpil,

kazalce je kar vrglo z mize, vse je šlo trinajstkrat v rdeče, jebat

ga, še enkrat!«

Čez nekaj sekund pa: »Čakaj, te bom probal nalocirat, pa

boš samo to vrstico!«

Lociral me je kakih deset minut in nato je bila pesem

sorazmeroma v redu.

»Ampak tako bova vsak komad delala eno uro, jebemti!«

se je slišalo iz snemalnice. »Kaj imaš to za eno kitaro,

starudijo, pida-pida, kaj jebemti si jebežnik še kitare ne moreš

kupit za v studio Sposodi si nekaj, pida-pi …«

Obmolknil je, kot bi se nečesa spomnil.

»Jaz imam gor eno kitaro!« je rekel. »Trda je, da kri ščiješ,

ampak mogoče pa bi …«

Stekel je iz studia in slišal sem, kako si žvižga nekje nad

mano. Čez nekaj minut se je prikazal pred menoj s kitaro, ki

je bila videt slabše od moje.

»To je megastična reč!« je slovesno izjavil in mi naštel

nekaj legend, ki so v njegovem studiu že igrale nanjo.

»Za pir boš dal!« je končal. »Evo, daj jo uglasit, pa

posnameva še kaka dva komada, dva, tri, ostalo pa jutri!«

»JUTRI«

V mislih sem že videl bankovce, ki frčijo v prepad. Pa bolna

mati Pa sorodstvo, pa soseska

Pa sveta Cecilija

Pa filatelist Karlo

Pa moja zbirka evglen

Pa marčeve ide

- 19 -

»Ha, no, pida-pida, a hočeš ornk al pa raj nč!« je zavpil

Pida-pida. »Polovičarji v tem studiu ne snemajo! A si

presrano usrane ali kaj Ne zjáj zdaj kot idiot! No, kaj bo Te

odklopim in ti zaračunam dve uri in dobiš, kar si zmlel, ali

boš naredil zadevo, kot se reče Pesmi niso slabe, mogoče bi

te pa kdo sfural. Neodločno usrané posrano si, pida-pida,

jebežnik!«

To sem že slišal.

Sklonil sem glavo in priznal, da nočem biti jebežnik.

Ura je bila pol treh zjutraj, ko sem stal na cesti pred

studiem. S pirom ni bilo nič. Kitaro sem pustil kar not, dežnik

pa sem vzel s seboj; je pršelo.

»Bemtiš!«

Peš sem odšibal do ceste. Avtobusov nikjer. Peš sem

odšibal do glavne ceste. Avtobusov nikjer.

Začel sem si mrmrati pesem, ki so jo pred dolgimi

desetletji in stoletji peli popotniki, ko so stali petnajst do treh

zjutraj na pršcu na pločniku ob štiripasovnici.

Metuljček cekinček, ti potepinček, kje si pa biiiiiuuuuu …

Kar predstavljal sem si ga, Woodyja Guthrieja, kako

obnemogel stoji sredi noči in si brunda to pesem. Tudi Jack &

Neal sta jo verjetno znala. In Flere Krivostegno. On jo je pel

še nižje.

ZUUUUUMMMM! je švignil mimo mene zapozneli

avtomobil.

ZUUUUUMMMMMMM! je švignil še eden. Boljši. In

potrobil.

Hudiča! Saj!

Ustavil se bo, se obrnil in posilili bodo kantavtorja!

Pa moj viličar In …

Avto je v hipu izginil s horizonta.

Malce sem še pešačil … kakih 300 metrov. Potem sem

zagledal cerkev in pomislil, da bi morda lahko prespal na

- 20 -

cerkveni klopi ali morda v krstni kadi … Cerkve so ponavadi

tako ali tako odprte. Da lahko verniki častimo tudi ob

nečloveških urah, če seveda ni na voljo avtobusov.

Zadnji atom moči zbiram, sem pomislil in mislil na

posnetke, ki sem jih naredil pri Pidi-pidi. Plata, bo, plata! Oh,

kako dobra plata bo! Dvanajst komadov bo, ne deset!

Dvanajst! Še dodatna dva bom posnel. Še dva bom …

… pos …

… neeel …

Kljuka se ni vdala.

Od kdaj pa zaklepajo Saj tatjé ne kradejo po božjih

hramih. Kaj pa naj bi ukradli Deset zlatih mašnih plaščev iz

zlatega runa, ki so ga sem prinesli Argonavti Lepe zlate

izrezbarjene svečnike Freske Kipe

Kljuka se še vedno ni vdala.

Saj to ne more biti res! To je vendar pravi zločin!

KLJUKAAA!!!

Nič.

Na zgradbi poleg cerkve je pisalo Župnišče.

Mogoče bi pa tukaj …

Pozvonil sem.

Dvakrat.

Nič.

Morda je župnik na nočnem obhodu skoraj umrlih, stara

kuharica Klara pa spi z železno traverzo čez glavo.

Obesil sem se na zvonec kot rajni Nenad pod strop.

Nenad je bil kolumnist. Objavljal je v nekem lokalnem

časopisu in dobival kompenzacijo v obliki bonov za

restavracijo Interspar. Kar naprej je momljal nekakšne

odstavke od kdovekod; bili so še najbolj podobni Hugoju.

Slišati so bili nadvse poetični.

- 21 -

Tu pa tam pa je kdo pripomnil, da Nenad ne mrmra nič

poetičnega, ampak preklinja kot star barvar. Kletvice starih

barvarjev so bile sočne, z visokimi resolucijami, vsebovale pa

so tudi otorinolaringološki strokovni besednjak in argot

grafičnih oblikovalcev.

Nenad je bil kolumnist.

Imel je hude težave s temami za svoje kolumne. Živel je v

zelo majhni komuniteti, kjer se ni nič dogajalo. No ja, ne prav

dosti. Če je sosedi Damjani ušel kanarček, se je v dveh

stolpcih razpisal o eskapizmu domačih ljubljenčkov. Če je

Fani, tista onkraj šestih, sedmih hiš padla na ledu, se je v

stolpcu in pol razpisal o vprašanju fizisa v tretjem

življenjskem obdobju. In tako naprej. Kmalu mu je zmanjkalo

snovi in izmišljati si je začel nekakšne »gozdne povesti«, ki jih

je začinil z latinskimi pasusi, prepisanimi iz starih učbenikov

s podstrešja drugega soseda, gasilca Ilca. Ilc je bil upokojeni

specialist za rahitis, ljubiteljski gasilec in goreč ljubitelj

mrtvih jezikov. Prav rad je Nenadu posojal učbenike, ki jih je

svojčas dobival zastonj pri nekem knjigarnarju, katerega

nečaku je nasvetoval, naj se nikar ne vpiše na medicino, saj bo

»najebal kot storž na listavcu«. Mladenič, ki ni ravno vedel,

kaj naj to pomeni, se je hudo prestrašil in vpisal

montanistiko.

Potem je gasilec Ilc umrl.

Nenad je tistega dne prišel domov, poiskal pas ranjkega

očeta in se zadegal.

Njegov okraj je tako na isti dan imel dva pogreba, kar je bil

rekord, pogrebci pa so se, ko so stopali s krsto na ramah, tiho

šepetaje šepečé spraševali, kaj neki bojo zdaj brali.

»Zdaj se bom moral res lotiti Heideggra!« je tožil prvi, ki je

med zobmi mlel že zdavnaj razpuščeno cigareto, v obraz pa je

bil videti kot pomarančna lupina. Ime mu je bilo Martin.

»Ah, utihni že, Tinč!« so siknili ostali, zatrepetali z ramami

in se žalostili ob izgubi kolumne.

- 22 -

Kolumnistični primanjkljaj je povzročil propad lokalnega

časopisa. Iz solidarnosti do Nenada ga ni nihče več kupoval.

Lastnik je nato začel izdajati štirinajstdnevnik z erotičnimi

zgodbami in v nekaj mesecih pokril izgubo. Zgodbe je pisal

sam, skrit za številnimi eksotičnimi psevdonimi. Pokrival je

vsa področja erotike, le za bestiality je angažiral svojega brata,

ki je delal kot medvaški taksist in stradal.

»Jozo,« mu je rekel nekega dne, »prodaj tisto škatlo in

postani vulgaren!«

Jozo, ki je bil vulgaren že po naravi, le da je to lastnost

potiskal vase in raje več kadil, je prodal taksi in se prelevil v

pisca.

Štirinajstdnevnik je imel tudi posebne sobotne priloge, v

katerih so bile reklame za najrazličnejše kmetijske

pripomočke: na voljo je bilo več modelov kombajnov za

obračanje opek, pa vnetljive kante za bencin, kosilnice za

stoletna drevesa, dišeče kapsule za lajšanje poporodnih

depresij pri kravah, nekaj umetnih bikovih ritnic in na koncu

slonokoščeni stroji za molžo.

Župnišča niso potrebovala kombajnov za obračanje opek.

Vsaj tole ne, na katerega sem naletel tisto noč.

Ampak učinek mojega divjega zvonjenja je bil kmalu viden.

»Kdo je« se je oglasilo po domofonu.

»Izgubil sem se!« sem zakričal v mikrofon, čeprav sem kaj

dobro vedel, kje sem, le presran sem bil kot kantavtor, ki

pozno ponoči ali zgodaj zjutraj ne ve, kam bi se zatekel pred

pršcem in Splošno Utrujenostjo.

»No in« se je zaslišalo v odgovor.

»Lahko prespim v župnišču Ali pa mi vsaj odklenite

cerkev!«

»Kav vstvan!!!« se je rezko zaslišalo po mikrofonu. »Kav

vstvan od tod, nočna duša! Božji hvam ni namenjen

ponočnjakom, ki ne vejo, kje se jih glave dvžé! Kav dvugam z

- 23 -

vami, poiščite si zavetja v pavku, pod mostom movebiti,

movebiti na klopeh!«

Postal sem precej jezen.

»Kakšen ponočnjak neki! Samo za eno noč bi …«

»Kvistus!« je zavpilo po mikrofonu. Nisem se odzval, saj ni

bilo namenjeno meni. No ja, glas je malce premolknil in

nadaljeval: »Kav pot pod noge! A veste, koliko je uva A veste,

koliko je uva Mašo imam zjutvaj, spat movam, a veste, koliko

je uva, pvav nič vam ne movem pomagati, pvav nič, uva teče,

same sitnosti …!«

OK, ljudje se bojijo sitnosti, ampak jaz vendar nisem …

»HEJ!« sem zavpil v domofon. Glas se ni odzval. Župnik je

spal.

Zavzdihnil sem in se odpravil nazaj do štiripasovnice.

Cerkev z župniščem je namreč stala malce obstran.

Še petkrat sem zavzdihnil, da sem izrabil vse samoglasnike

(in enega ponovil), pa se podal naprej proti domu. Malce sem

kalkuliral in ugotovil, da bom, ako me nihče ne pretepe ali

posili, doma v kaki uri in pol.

Avtobusna postaja, ki sem se ji približeval, je bila videti kot

zapuščena baraka, ki jo je neusmiljeno tesal avtobusni metež.

Avtobusni metež! Lučke! Štiri lučke! Hojla!!!!

AVTOBUS!!!

Ja, seveda. Ura je bila že toliko, da so prvi avtobusi začeli

dvigovati asfalt iz garaž proti končnim postajam.

Ha! Haaaa! Ha ha ha ha ha ha haaaaaaa!!!

Rešen!!!

Skočil sem na cesto in začel mlatiti s kitaro po zraku.

VITUPERO!!! OBTEMPERO!!! PAREO!!! sem kričal in

šofer je moral zaznati, da nekaj ni, kot bi moralo biti.

Ustavil je.

- 24 -

»Ustavljam tek na končnoj postaji!« je zagodrnjal, ko je

odccccc-jal vrata.

Izvedel sem elvisovski padec na kolena in mu v zelo dobro

odrafaliranem stavku razložil, kaj me muči.

»'Ajd, dobro, skoči not i kad se vraćamo, bom ti ustavo kod

tvojeg bloka!«

Bil sem mu res hvaležen. Vprašal sem, ali mu iz

hvaležnosti lahko kaj zapojem.

»Nemoj!« je rekel.

»Uspešnico bom imel, sem snemal, veste!« sem ga

prepričeval.

»Nemoj il' ću te o'ma' odalamiti!« je siknil in potem sem

sedel in dal mir.

Mama, prihajam domov!

No ja, ne zares domov, pač pa … no, pač pa v meni ljubo

garsonjero s posteljo, kadjo, hladilnikom …

»Taaam, kjer sem domaaaa …« sem si zamrmral. Šofer ni

bil ljubitelj starih slovenskih popevk.

»Umukni jebote!« je siknil in to je bilo to.

Me je pa varno pripeljal domov.

Ko sem izstopil, sem globoko vdihnil nekaj pršca in se

začel zahvaljevati Bogu Očetu, da sem samo še 50 metrov od

doma.

Vtem se je na kolesu mimo pripeljal Žežič.

»UOOOOAAAAA!« je zarjovel, ko me je zagledal.

»UOOOOOAAA!«

Ja, izmed nekaj tisočin prebivalcev tega okraja ravno Žežič.

Zdaj bo hotel, da z njim pijem.

» … NA 'N PIR!!!« je rjovel.

»Žežič,« sem mu rekel, »v studiu sem bil!«

»… NA 'N PIR!!!!!!«

»Ura je pol štirih, Žežič!«

- 25 -

»… NA 'N PIIIR!!!!!!!«

Odšel sem. On je stal na postaji s kolesom na tleh in se še

nekaj drl o piru.

»FAAAKER!!!!« sem nato zaslišal za seboj.

Nasmehnil sem se.

»Zdaj bo v redu!«

Ampak Žežič je bil še soliden. Zbal sem se, da ne bi kje

srečal Vizigota. Kjer je Žežič, je ponavadi tudi Vizigot, le da

preži za drugim grmom.

Včasih me je čakal pred vhodom v stolpnico. Potem sem ga

prosil, naj tega ne počenja. Potem je pred vhodom v stolpnico

prosjačil neko betežno starko za steklenico piva. Starka ga je

klofnila, da se je kar sesedel.

Od takrat se pri stolpnici ni več pojavil.

Žežič je bil svojčas baje dober trgovski potnik. Dokler ni

začel hlastno iskati kozarcu dna. Drugače pa je bil bratranec

mojega soseda.

Vizigot je bil Žežičev zaupni prijatelj. Imel je še enega.

Tistega so klicali Doktor Maligan.

Doktor Maligan je imel dolge sive lase, na vrhu pošteno

zredčene, so mu pa zato padali do sredine hrbta in mu mastili

prastare suknjiče iz časa Woodstocka. Je tudi obiskoval

mojega soseda. Moj sosed, Raf, je izdeloval lončene kadi in

živel v garsonjerici zraven moje, ki je bila last njegove tete.

Ker je ženska odšla v večne likalnice, dolgo časa je namreč

likala v eni boljših tovarn z oblačili, se je on vselil kot edini

dedič in že prvi teden priredil bogokleten sprejem, poln

»čudnih, razvešenih duš, nič božjih!«, kot je vedela povedat

soseda na koncu hodnika.

Naslednji dan v studiu ni bil podoben prvemu. Posnel sem,

kar sem se nameril, s težkim srcem Pidi-pidi odštel denar, ki

sem ga zaslužil s sto triintrideseto različico prevoda popevke

- 26 -

Please Release Me v enem nočnih klubov, dodati pa sem

moral še slovenske medleye … in nekaj svojih manjših

uspešnic. Tista z naslovom Koristolovka je še vedno všeč

motoristom srednjih let. »Koristolooovka,« vedno pritegnejo

z zakajenimi glasovi, polnimi bencinskih črpalk, »kje je tvoja

jazb …« VRRRRRRRRRRRRRRR! in se odpeljejo, zadovoljni.

»Evo, evo, evo, evo!« je zadovoljno golčal Pida-pida. »Zdaj

pa imaš posnetke, da se kadi. A založbo imaš«

»Ne!« sem rekel. Imel sem že lokalni hit. No ja, »hit«.

Copate, ki ploskajo so na lokalnem radiu zavrteli natanko

dvakrat, nato pa jih je povozil nek bend s Koroške, ki je že

imel ploščo.

Ampak o tem nisem hotel razmišljati. Srečanje z Žvelcem

je bilo še daleč. Čakal me je viličar.

»Hvala vam za potrpljenje!« sem rekel.

»Komu – vam« se je zakrohotal Pida-pida. »Vsak, ki

plača, me lahko tika, mater, a smo v Angliji ali kaj, pidapida«

In se mu je odprlo.

»Ja, v Angliji sem bil devetinšestdesetega …«

Čez pol ure sem vedel vse o tem, kako sta s prijateljem

Fedorjem žgečkala kučmana pri Buckinghamski palači, dokler

ju ni prebodel z bajonetom in odvrgel v obližnji park svetega

Jamesa.

»Fedor mi je umrl v naročju!« je nato dejal malce

zamišljeno. »Oni tip je pa peljal naprej. Pida! Čez pol ure so

ga dobili!«

Skakanje v pripovedovanju mi je vedno nadvse ugajalo.

Šele po desetih stavkih sem ugotovil, da nisva več v Angliji.

Poskusil sem ga vljudno prekiniti. To mi je uspelo šele pri

stavku, v katerem je razlagal, kje se je prvič srečal s trdimi

drogami.

- 27 -

»Ampak nisem jemal, pida-pida, mi smo pili!« je zakričal,

nakar sem hitro vletel: »Hu, točno, jaz pa moram vzeti taksi!«

»Taksi« me je pogledal z izrazom generala, ki mu še

vedno ni jasno, da je bil sovražnik pač toliko boljši, da je

zdvajsetkal njegove čete. »Zakaj pa«

Na hitro sem mu razložil prigodo prejšnjega dne.

»Mmmmmmf!« je rekel. »A si posrano usrane, pida-pida

Kdo ti bo pa kaj škodoval tule Zdajle ob devetih«

Ura je bila pol dvanajstih.

»U, fak, saj je že pol dvanajstih!« je poskočil. »Pida-aaaa,

ja, človek se zablebeče, jaz moram pa še miksat Radioaktivne

korenjake!«

Vedel sem, da je to bend, vedel pa sem tudi, da bi spet

ostal do pol treh, če bi ga kaj povprašal o njih. Nekako sanjalo

se mi je, da so snemali za eno založbo, ampak prvenec ni

ravno šel v prodajo.

»Pri debiju so popušili!« se je oglasil Pida-pida. »400

prodanih izvodov! Saj tole novo zadevo sami plačajo!«

Hm … Zelo zanimivo, ampak jaz bi …

»A boš poklical taksi«

»Ja! Ja! JA!!!!«

»No, zavrti! ………… Ja, sami plačajo tole, ampak založba

se že buni, češ da ni nobenega hita med novimi zadevami!«

Malce je pommmmmmfal.

»Na prejšnji plati ga tudi ni bilo! Ampak kaj me briga, to je

njihova zadeva, meni se zdijo sveži!«

Taksist je obljubil, da pride takoj.

»Malce daleč ste!« je zastokal. »Semaforji … Križišča …

Bom čimprej tam! Moram še eno stranko prej zapeljat na

koncert!«

- 28 -

Domov sem prišel čez kako uro z DAT-om v žepu in s

postrganim računom. He he heeeeeeee, je pela bankirka,

tokrat je šlo do dna, do dnaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!

Čez dva dni so me vrgli iz skladišča.

- 29 -

B

Janez Menart je svojčas napisal pesem Celuloidni pajac.

Gre za pajacka, ki ima v nogah svinec in če ga postaviš na

glavo, gre sam nazaj na noge.

Jaz sem bil celuloidni kantavtor, premični oglas za

koncentracijska taborišča.

Našel sem novo službo. Sem moral. Gospodična

Najemnina, samska ženska srednjih let, je trkala na vrata in

mi grozila s svojimi kilometrskimi kočniki.

Postal sem prodajalec knjig, torej nekaj, česar sem se

vedno bal.

»Torej,« nam je zainteresiranim, preden smo prvič šli na

teren, razlagal šef s čudnim srednjim imenom, »biti morate

kulumunikativni, strojbe funžabrag in paš, me knekt pogoj za

prodajo knjig!«

»Kaj je rekel« sem spraševal kolega, ki je stal zraven

mene in se že poprej predstavil kot Danilo.

»Nekaj menda že, kaj vem!« je šepnil oni.

»Torej,« je nadaljeval šef, »naj vas ne obeshrabri, če vam

bojo pred nosom zapoluuuuuutnili hrambnež bosporkatalekt,

vam kenk limbne žleže in vedno rečete: hvala, gospa, prisrčna

hvala in nasvidenje!«

»Hvala gospa, prisrčna hvala in nasvidenje« sem

zamrmral. »Če ti zaloputnejo … zapolutnejo …«

Šef je že ugotovil, da nekaterim nekaj ne štima. Obrnil se je

k Danilu.

»Aaaaa imate morda kakšno vprašanje«

Danilo je skomignil z rameni.

- 30 -

»A lahko mogoče vse še enkrat ponovite, malo bolj

razločno«

Šef je potem pogledal mene.

»Uuuuuj, sem prepričan, da je pa tale tukaj mladi fnt vse

razumel, pa vi, gospa,« – pokazal je na žensko tam nekje v

poznih tridesetih, ki je stala pri vratih in ves čas nekaj pisarila

v beležko – »upam, da tudi!«

Ženska je počasi dvignila pogled.

»Ja!«

»Razložite potemtakem na hitro kolegu, za kaj gre!«

Ženska je obrnila kaka dva lista v beležki.

»Biti moramo kulumunikativni, strojbe funžabrag in paš,

me knekt pogoj za prodajo knjig!« je začela in nadaljevala:

»Naj nas ne obes-hrabri, če nam bojo pred nosom

zapoluuuuuutnili hrambnež bosporkatalekt, vam kenk limbne

žleže in vedno rečemo: hvala, gospa, prisrčna hvala in

nasvidenje!«

»No vidite!« se je šef spet obrnil k Danilu. »In če bo kaj šlo

narobe, denimo, da bi stranka želela več slovarjev od

namugnjevanih, bodite promublimiskuitetni in pokličite bazo

na

številko

ulapetsedemhjammmhjammmšeštzzznjkosemdevetdva!«

»Lahko prosim ponovite« sem se oglasil.

»Nulapetsedemhjammmhjammmšeštzzznjkosemdevetdva

!«

»Hvala!« sem rekel.

Šef nam je potem, da bi nam predočil, kot je rekel, kakšen

mora biti pravi prodajalec, povedal Legendo o

zavarovalniškem agentu, kot jo je imenoval. Jaz bi jo raje

imenoval Nebuloza o zavarovalniških avatarjih. Prva v vrsti

teh legend je bil Gregor. Gregor je vsako jutro vadil vstajanje

ob osmih. Vsako jutro, dokler ni podlegel redki bolezni, ki jo

- 31 -

dobijo zavarovalniški agenti, ko (če) prodajo svojo milijonto

polico.

Gregor je bil torej dober zavarovalniški agent. Ko je

preminil, so ga upepelili in pepel raztresli po vrtu milijontega

odjemalca, kar je med zavarovalniškimi agenti kmalu

zadobilo status ‘posebnega odhoda’, ki so ga odsihmal

ponujali svojim strankam kot posebno ponudbo. Ko umrete,

so dejali, poglejte, tule piše, tukaj spodaj, dobi vaša vdova

milijonček, če seveda lahko vaš pepel raztresemo po vrtu

naslednjega ‘okroglega’ odjemalca.

Ljudje so se spet začeli množično zatekati h krstam.

Gregorjev avatar Tine je vstajal šele ob desetih. Bil je star

34 let, preden pa je ostal brez službe, je delal za pultom

največje mestne semenarne.

Brez službe je ostal, ker je nekega dne, ko ga je zapustila

Klementina, ljubezen njegovega življenja, razcefral vse vrečice

s semeni v trgovini, sezul čevlje in nogavice, sedel med

semenje in strankam, ki so začudene vstopale v semenarno,

prigovarjal, naj pokličejo Klementino in ji povejo, da bo vse

pobil, če se ne vrne.

Klementina je mrtvo-hladno prafrazirala star rek v smislu

njihova smrt-moje življenje in že po prvem klicu za vedno

odložila telefon, ker je tisti hip v njeno stanovanje vdrl

vlomilec in ji, misleč da kliče policijo, porinil škarje, ki so

ležale na mizi pri oknu, skozi katerega je vstopil, za nekaj

centimetrov globoko v sicer razgaljeni trebušček z umetelno

okrašenim popkom.

Tine je kmalu zatem pospravil semena, se opravičil in

postal brezposeln.

Ker je bil pač avatar zavarovalniškega agenta, je že v prvih

dnevih brezposelnosti začutil v sebi tako imenovani klic polic.

V kleti je preložil nekaj poličk, nakar se mu je posvetilo, da to

ni to in da ni poklican za dekoraterja kleti, ampak za

zavarovalničarja. Najprej se je kak dan čudil, kako da tega ni

- 32 -

začutil že prej, ampak hej, vse pride ob svojem času in morda

je moral prenehati s semenjem, da bi se lahko posvetil

svojemu pravemu poslanstvu.

Ampak saj imam vendar samo srednjo trgovsko, je

premišljeval. Saj vendar ne vem nič o zavarovalniških poslih.

Ko je to čez nekaj dni omenil sosedu, s katerim sta bila

velika prijatelja, mu je ta povedal, da ima bratranca v četrtem

kolenu, ki dela pri zavarovalnici. Mogoče bi pa ... Kaj ko bi ...

»Daj, daj!« ga je vzpodbudil Tine in že čez kak teden dni je

imel pogovor.

»Če prav razumem,« je brnel mož v črni obleki, ki je sedel

v temni pisarni in sukal med prsti temnorjavo pipo, »ste

popolnonoma brez izkušenj!«

Tine ni lagal. Priznal je.

»Pravite pa, da vas naš posel neustavljivo mami!« je

nadaljeval črni mož.

Tine ni lagal. Priznal je.

»In kako to« je zanimalo črnega moža.

»Kaj pa vem!« je rekel Tine. »Veste, kar naenkrat je prišlo.

Ostal sem brez službe v semenarni in potem se mi je lepega

dne ...«

»Pa ne da ste vi tisti tip, ki je pred kratkim razdejal mestno

semenarnico, kaj« je brnel črni mož. »Bral sem v časopisu.

Vse vrečke prerezane. Kaos.«

Tine ni lagal. Priznal je.

Da je tisti.

Črni mož se je začel krohotati, da naenkrat ni bil več črn,

ampak rahlo višnjev.

»Čestitam, kolega, smisel za dramatičnost imate, to mi je

všeč!« je naposled dejal. »Dal vam bom priložnost. Seveda se

boste najpopreje malce izšolali. En hitri tečajček, da vam

predstavimo naše delo, potlej boste deset dni hodili naokrog z

našimi agenti, potlej pa v spremstvu agenta, ki ga bom

- 33 -

določil, tudi sami poskusili. Če v tednu dni prodate vsaj pet

polic, vas zaposlimo!«

Tine je privolil. Kaj pa je hotel. Vendar še ni vstal, ko se je

črni mož spet oglasil.

»Plačo obračunavamo po prodani polici!«

Tine je pokimal. To mu v tistem trenutku ni bilo tako zelo

pomembno. Pomembno je bilo, da bo lahko začel.

Že v prvem tednu samostojnega dela je dokazal, da je pravi

Gregorjev avatar. Prodal je dvanajst polic.

»Odlično, kolega!« ga je pohvalil črni mož. »Tole ni od

muh. Pravzaprav je od moje žene, ob desetletnici poroke sem

ji jo kupil, pa jo zdaj sam uporabljam!« Gledal je črno

cigaretnico na mizi.

»A me boste vzeli« je zanimalo Tineta. »Me boste vzeli«

»Dobre moči pridejo vedno prav!« je zahropel črni mož in

Tinetu pomolil roko v črni rokavici.

»Umetno roko imam, veste!«

»Nič, nič!« je zamrmral Tine in stisnil roko.

»Hej,« je zavpil mož, »bolj nežno! Senzorčke v roki boste

prikleščili!«

»Oprostite!« je nerodno zinil Tine. »Res mi je žal!«

»Je že v redu!« je zavzdihnil črni mož. »Take roke, kot je

moja, ni moč kar tako dobiti. Dobavljali so mi jo še dlje kot

obe nogi, pa še tisto je trajalo celo večnost in štiri

zdravilišča!«

»Kako pa, da potem sploh delate, če ste tako hudo

invalidni« je rekel Tine.

»Kaj kako!« je vzrojil mož. »A zdaj naj pa samo zato, ker

sem brez lastnih nog, roke in očesa, po cele dneve ležim doma

ali kaj Naj se smilim samemu sebi Ste to hoteli reči To

pravi tudi Anita, pa kaj. V postelji res ne zmorem več toliko

kot svoje dni, ampak saj imava štiri pamže. Kaj hočete še več

Pet otrok Šest Tako zelo pa zavarovalnica tudi ne nese!

- 34 -

Ampak ne, Anita mora imeti ljubimca! Mora vsak teden

dvakrat hoditi h Gregorju. Nujno. Boste še vi zdaj začeli

težiti Spravite se mi izpred oči!«

»H Gregorju« je zazijal Tine.

»Zavarovalniški agent je bil, pred leti sem ga zaposlil.

Potem mi je zrasel čez glavo in je šel in odprl slaščičarno.

Prekleti pankrt, vse vem o njem, bo že še videl tisto svojo

pistacijo s češnjevim prelivom, pa naj bo še tako dobra!«

Tine je diskretno odšel iz pisarne in pustil črnega moža

samega v njegovi bolečini. Glavno, da je bil sprejet.

Prvi mesec je prodal petdeset polic. Ko je naslednji mesec

petnajstega v banki dvigoval plačo, se je nek slehernik odločil,

da ima premalo denarja, šel oropat banko, po nesreči ustrelil

uslužbenko in Tineta, ki je bil najbolj pri roki, vzel za talca.

Ker mu policija ni hotela priskrbeti helikopterja, treh vreč

deviz, stanovanja v tujini in miss Playboya za tekoči mesec

oktober, je Tineta ustrelil, da bi pokazal, da se z njim ni šaliti.

Potem so ga ujeli na navadno gibanico. Čakanje na zahtevane

dobrine ga je zlakotnilo. Dobil je petindvajset let. Olajševalne

okoliščine so bile majave, a sodišče je vendarle upoštevalo

dejstvo, da baraba ni upihnila še direktorja banke, ki je stal

pred pultom in spraševal uslužbence, ali ima kdo vžigalnik,

ker se je odločil, da bo spet kadil, saj ga ropi živcirajo.

Tinetov avatar Emil je vstajal ob šestih zjutraj. Bil je voznik

viličarja. (sic!) Ko je nekega dne po nesreči z viličarjevima

vilicama namesto robe, ki bi jo moral prepeljati, nabodel

vodjo skladišča, je bil odpuščen.

Po kakem tednu dni je začutil silen klic polic. In tako

naprej.

Ko je šef končal, smo se spogledovali.

Emmm …

Kugá

- 35 -

Vse skupaj nam je bilo še manj jasno. Vendar je vsak od

nas pobral svojo količino slovarjev in se napotil »na teren«.

Teren gor ali dol, imel sem službo.

Našel sem tudi novo stanovanje. In z njim novo simpatijo,

ki sicer ni prišla v paketu, ampak kot ločen artikel.

Magdaleno je fasciniralo to, da imam najeto garsonjero.

Spoznala sva se, ko sem prišel njeni babici ponujat nekaj iz

programa.

»Gospa,« sem začel s kar najbolj šarmantnim glasom,

»tale slovar je zares dober, ni besede, ki je ne bi tukajle našli,

ni je fraze! Damo vam ga na pet obrokov. Šest Žal nisem

pooblaščen!«

Staro je zanimalo, ali je noter prevod za besedo

Abänderungsvorschlag.

»Abänderungsvorschlag,« sem mrmral, ko sem listal po

slovarju. »Abänderungsvorschlag … Kje ste pa to pobrali,

gospa«

»Bila sem v službi na kanadskem konzulatu!« je ponosno

povedala Magdalenina babica, v nadaljevanju kar babica.

Nima smisla, da bi vedno znova zapisoval oboje in na ta način

lovil znake in avtorske pole. Avtorske pole so hudič. Jih hočeš

višati, pa se izkaže, da s tem ponavadi ubiješ fabulo.

»Bom vprašala Leni, če ona rabi …« je nato zavskviknila

babica in dodala še: »Kar stopite v hišo, mogoče imam še kje

napolitanke!«

Vtem sem našel Abänderungsvorschlag.

Tri ure zatem sem prodal prvi in edini slovar, spoznal

Magdaleno in se z njo dogovoril za kino. Z Almo ni šlo tako

hitro. Okinjevati sem jo moral kak teden. Ko pa sem spoznal

Magdalenino družino, kar še pride v nadaljevanju, sem

razumel, zakaj je tako hitro privolila.

»Pravi simpatikus!« je mrmrala babica, ko je zaklepala za

menoj. »In Leni bo šla z vami ven!«

- 36 -

Ja, tudi sam nisem mogel verjeti. Leni bo šla z menoj ven.

Vendar tudi nisem mogel vedeti še marsičesa drugega.

Kariera prodajalca knjig se je končala še hitreje, kot se je

začela. Odločil sem se, da bom šel nazaj v skladišče in

poskusil prepričati šefa, naj mi da še vsaj eno priložnost, če ne

še kakšno več, saj si jo pa po vseh teh letih menda tudi zas …

»Hudič pocijen!« je zarjul šef, po rodu s Štajerske. »Študiri

raj, namest de tukile slokiniš ko Dumeaugust!«

Ampak me je vzel nazaj. O nadaljevanju študija

zakavkaških narečij in jezerologije tisti hip nisem

premišljeval. Spomnil sem se še nebuloz o velikem

romanopiscu Fnjatovu, katerega knjig niso poznali niti v

Zakavkazju.

»Igor Sergejevič Fnjatov,« se je na enem od predavanj drl

profesor, »je najbolj neznan avtor, kar jih boste kdajkoli

srečali, povem vam, povem vam!«

Sledil je kratek premor.

»In krivica,« je nato zarjovel profesor, »ki se mu s tem

dogaja, sploh ni nobena krivica! Zpomnite si ta stavek, to je

izpitno vprašanje!«

Vestno smo zapisovali.

»In če boste kdaj slišali, da je Fnjatov avtor romanov

Hispanov, Varuj se me, Transibirsk! in Predgorovljevja

pravda,« je še vedno kričal profesor, »vedite zdaj in za vedno

…«

Spet kratek premor.

»… da to ni res!« je hripavo zaključil, podoben

moskovskemu kočijažu.

Tisti prvi kino si je Leni plačala sama. Saj se sploh ne

spominjam, kaj sva gledala. Vem samo, da me ves čas ni niti

pogledala. Prilimala se je na platno. Tudi dotaknila se me ni.

Roke je dala nekam pod glavo. Se je pa smehljala.

- 37 -

»Prideš na kavo k babici« je vprašala, ko sva koracala po

ulici proti njeni hiši.

»A smem« sem vprašal, totalno nespretno, kot bi še nikoli

poprej ne bil šel ven z dekletom.

Pogledala me je nekoliko postrani, češ, a še nikoli poprej

nisi šel ven z dekletom Ko sva stopila v vežo, se je iz kuhinje

zaslišalo rjovenje.

»Oh, uf!« je zatarnala Leni. »Taton je doma!«

»Kdo«

»Taton! Kako pa ti kličeš očeta«

Z malce filmskim glasom sem ji natvezel, da so mojo

družino pobili revolucionarji, najmlajša sestra pa je še dolgo

zatem brezglavo begala po svetu in se predstavljala kot

Anastazija. Čeprav je to tudi zares bila, sem dodal.

Taton je vtem prihrumel iz kuhinje. Še preden sem lahko

povedal kaj več o ozadju svojega porekla. Sem pa to storil

pozneje.

»Dober večer!« sem pozdravil.

»Kdo bemtibóžiča je to A si nora Kdo je to, bemtibóžiča

A nisem rekel, a ti nisem rekel!!!«

»Saj je babica dovolila!« je rekla Leni. Dodala je še, da sva

šla »samo v kino« in da sem strašno simpatičen.

»Si doštudiral« je rjul taton.

»Ne!« sem priznal. »Ampak imam pa službo!«

»Aja Kakšno«

»Viličarja vozim!« sem ponosno povedal.

»Pa knjige je prodajal!« je pristavila Leni.

»Bemtibóžiča!« je zarjul taton. »Viličarist!!!! Ti pa,

medicinka, hodiš v kino ž njim Magdalena, gor v sobo šibaj

brž brž!«

Rjul je, da je bil ves moder.

- 38 -

»Takole je, viličarist!« je pokajočih žil nadaljeval.

»Magdalena študira medicino!«

»Pridna!« sem rekel, že malce prestrašen.

»Garsonjero ima!« se je slišalo od zgoraj.

»AAAAAAAAAAARRRUUUAAAAAAAAAAAAAAAARGH!!

!!« je zarjul taton in potem se od zgoraj ni nič več slišalo.

»Magdalena študira medicino!« je narjujeval taton. »In

veš, kaj počnem jaz Veš, kaj delam jaz«

Odkimal sem.

Začel je rjuti nekaj o diplomaciji, zastopništvih in

potovanjih.

»Skoraj nič me ni doma!« je narjujeval. »In ko me ni,

nočem, da se Magdalena poja z delavci, ampak da študira, da

ti bo nekoč rila po jetrih, ko se boš zapil, oné!«

To, da je bolj malo doma, je bil podatek, ki si ga je kazalo

zapisati.

Iz kuhinje je potem prišla babica in začela miriti tatona.

On se ni dal prepričati. Celo malce grobo jo je odsunil.

»Ne mešaj se v moje zadeve, mamamun!« je zarjovel.

»Mamamun, bemtibóžiča, spravi se za kohmašino!!!!«

Člani te družine so imeli najbolj zanimive medsebojne

ogovorke, kar sem jih kdajkoli slišal. Taton, mamamun … Kaj

je bila pa Magdalenina mama Saj res, kje pa je bila sploh

ona Zadnjič je nisem videl, pa tudi to pot ne.

»A misliš,« se mi je spet posvetil taton, »da mi je žena

umrla v prometni nesreči pred tremi leti zato, da se bo njena

hči zdaj družila z rajo«

Uf, tipični snob. Za nekaj boljšega se ima. Kot Chuck

Norris, teksaški ranger.

»Premlatim te do krvi, baraba!« je nato zaključil taton.

»Če te še enkrat vidim laziti tod ali če mi pride na uho kaj o

tebi, te zmlinčim, kot je Adria zadnjič zmlinčila moj

diplomatski kovček, bemtibóžiča da ja!«

- 39 -

Tole mi pa ni bilo več všeč. Še posebej, ker so bili taton

videti resnično jezni, penasti, besni in vsi iz sebe.

Misel na Magdaleno sem opustil. Za nekaj časa. Za en dan.

Dokler me ni poklicala.

»Kaj počenjaš«

»Leni,« sem šepnil, »a je … taton … kje v bližini«

»Tatona ne bo vsaj mesec dni!« se je nasmehnila. »Poleg

tega bolj govori kot pa kaj drugega. Še muhe ne bi prizadel!«

»Muhe najmorebitneje res ne!« sem zamrmral.

»A greš z menoj nakupovat« jo je zanimalo.

»Zakaj pa ne! Samo da ne bo potem mene kupoval Klinični

center!«

Njen smeh me je prepričal, da mi ne grozi nič fizično

nezdravega. Morda me taton res ne bi prebutal, ampak nisem

hotel biti kje v bližini, da bi se o tem prepričal.

Pokazal sem ji pesem, ki sem jo napisal o tatonu.

»In zakaj si ji dal naslov Tvoj oče je Conan« je zanimalo

Leni.

»Preberi!« sem zamrmral.

Brala je počasi in z nekakšnim švedskim naglasom. Lahko

bi jo poslušal in poslušal. In še bolj gledal in gledal.

Popolnoma sem pozabil na njenega častitljivega prednika,

diplomata, čeprav je bil v pesmi vseprisoten; pa vendarle ne

toliko, da ne bi zijal vanjo. Moral sem biti precej smešen.

»Tvoj oče je Conan, tvoj oče je Rocky,/na obrazu ima dve

granitni razpoki …« je brala.

»Granitni razpoki!«

»Ja, aha, a ni precej neobičajna rima na 'Rocky'« sem

zadovoljno spraševal.

»Ne vem, če mi je všeč, da tako pišeš o tatonu!« je rekla, ko

je prebrala. »Boš to uglasbil Če misliš to uglasbit, ne igrat v

javnosti, pliiiis!«

- 40 -

Nisem niti kanil.

»To je interna zadeva!« sem rekel. »To ni za občestvena

ušesa!«

»Ne špilat te pesmi,« je še enkrat rekla. »Nikoli! OK«

»Še eno sem napisal!« sem skesano priznal.

»O tatonu Še eno V kaj si ga pa v njej spremenil«

Potisnil sem ji list v roke.

»REFREN: Tvoj ata je pretepač,/ne upam si v tvojo

bližino,/ostal bom brez gobca in hlač,/me bo nabil na brzino

… – Refren!!!!« je zavpila. »Mislil si to pet, mislil si to pet!!!!«

»Ma ne, no!« sem zamrmral, čeprav ni bilo res. »To je kar

tako, zaradi … komada!«

»Saj ti ni tatonči nič naredil!« je tarnala Leni.

»Če naju vidi skupaj, mi še bo!«

»A si ne bi skinil z glave tisti svoj šit« je zinila Leni.

»Misliš, da me bo spoštoval, če bom lingvist in jezerolog«

»On ni tak, kot je videt!«

Nato me je krčevito zgrabila za desno roko. Ne prijela, nič

v zvezi s kakšno telesno naklonjenostjo, samo zgrabila.

»Pomoli mu pod nos pildek, da bo jokal od togote!«

Nato sva nakupovala. Bil sem precej brez denarja, a sem

kljub temu nabavil … dve banani in liter mleka.

»Divje zapravljaš!« se je režala Leni, ki si je kupila dvoje

hlač.

»Ti še ne veš …« sem pomislil.

Ampak tiste hlače …

Prve so ji res pristajale. Bile so grahaste barve, malo širše,

zelo dolge, privlačne in pregrešno drage. Druge so bile črne,

tudi dolge in pregrešneje drage.

Madona, me je imelo, da bi šel za njo v kabino. Ampak je

precej trdo zaprla vrata. Ven je prišla sloka kot balerina, z

lasmi, ki zbijajo naravni prirastek.

- 41 -

Svetoval sem ji nakup obeh hlač. Sebi sem svetoval

takojšnjo pomiritev. Alma ni bila niti približno tako grajena.

In Leni študira medicino, sem pomislil, se pravi, da vé precej

o anatomiji … Kdo torej še misli na Almo!

Zvečer sem večkrat gledal skoz okno ali pa skoz vrata,

odvisno od bralčevih prioritet, in premišljeval, kako bi bilo, če

bi Leni čez noč ostala tukaj in bi šla korak za korakom in

tehtlmehtl in to … In potem bi, tik pred kulminacijo, videl pod

seboj namesto Lenijinega blaženega portreta, blinkajočega z

očmi od hvaležnosti za zasebne trenutke, tatonov zaripli ksiht,

ki bi se drl: »A se boš spravil dol, baraba, kdo pa misliš, da

si! Bemtibóžiča!!!«. In potem me je minilo, da bi karkoli

počel z Magdaleno. Vsaj dokler kakšni norci ne ugrabijo

tatonovega diplomatskega kufra in mu ga zatlačijo po gurglcu

gor, po gurglcu dol. Saj nisem imel nič proti človeku, ampak

hromil me pa je. Sicer sem bil pa verjetno res posrano usrane,

jebežnik, kot bi rekel Pida-pida.

Napisal sem ji kup pesmi. Nikoli ji nisem pokazal niti ene.

Tudi igral jih nisem, ko sem spet dobil nekaj špilov. Pustil

sem jih spati. Pustil sem jih mirovati, hotel sem, da zorijo. In

imel sem čuden občutek v pankreasu.

- 42 -

C

»Kaj počenjaš« je zanimalo Leni, ko sem nekega poznega

avgustovskega popoldneva namrščen sedel z listom v roki in

kitaro ob sebi.

»Komad pišem!«

»Lahko vidim«

»Pojdi stran! A misliš, da bom z erekcijo pisal komad«

sem se razhudil.

Se je nasmehnila ali je bila tisto odeja, vedno malce

zgužvana pri koncu V gubico, ki je odkrivala listič z imenom

izdelovalca in koliko odstotkov česa je v njej

»Naj vidim!«

In je že imela v roki tisti list.

»Blues žolčnih kamnov«

»To je delovni naslov!« sem zamrmral. »Sploh pa še

nimam ideje za besedilo!«

»Tole bom pokazala babici, predlani so ji vzeli ven

kamne!« je rekla Leni. »Jutri pride taton, se kak teden ne

bova videla!«

Nekako veselo je zvenela.

»Glej, da vmes najdeš založbo!«

Založba plošč Slovenca vabi, če se mu pet ne gabi … Še na

tekmovanje mladih talentov bi bil šel, če se mi ne bi zdelo

neumno, da ne pojejo niti ene moje pesmi.

Leni je vse skupaj jemala precej prešerno.

»Leni …« sem začel.

»Kaj«

- 43 -

»Taton bo enkrat zvedel, da se takole dobivava!«

»Ja, bo! Ampak do takrat boš ti končal faks, ne da«

»Misliš, da bo šele čez deset let zvedel«

»Tako dolgo boš mečkal«

»Leni,« sem rekel, »moj faks je v povojih od leta

tisočdev…«

Jezno je vstala.

»Reva!«

»Ha«

»Reva! Beri Uvod v jezerologijo, namesto da se s tistimi

polretardiranimi primati pojaš po skladišču!«

Uuu, medicinska terminologija! Ampak se nisem dal!

»Aha, ja, veš da, kdo bo pa plačeval stanovanje«

»Babičina sestra oddaja sobo, lahko ti zrihtam. Zakaj pa

moraš imet garsonjero«

»Ker mi ugaja mir!«

»Kak mir«

Pogledal sem jo z očmi skladiščnika, ki mu ugaja mir.

»Mir, da lahko nabijem muzko do plafona ob dveh

zjutraj!«

»Pa lahko nabijaš ob dveh zjutraj v desetem nadstropju«

»Ne!«

»No«

»Kaj no«

»Ne da se ti!«

»Kaj se mi ne da«

»Raje posedaš s kitaro in postopaš po skladišču!«

»HEJ!«

»Še založbe nimaš!«

»HEJ!!!!«

»Mi je kar prav, da pride taton! Poln kufer te imam!«

- 44 -

»Uh!«

Obrnil sem se nazaj proti oknu in poskušal narediti kaj iz

nekaterih zamisli, ki sem jih imel v glavi. Leni je še nekaj časa

čakala, nato pa zgrabila jopico in precej glasno šla.

Naredil sem se, da ne slišim, ko je zaprla vrata za seboj.

Pesem z naslovom Naredil sem se, da ne slišim, ko je zaprla

vrata za seboj, sem končal v desetih minutah.

V kasetofon sem vtaknil staro kaseto in dvakrat odbil

komad, bolj na tiho, da ne bi slišal hišnik, Šmarčan, ki je bival

v pritličju, ampak je slišal čisto vse. Bil je neznosen človek,

prototip čudaškega kretena. Pri meni se je včasih oglasila

soseda, gospa Glinškova. Šmarčanu ni mogla odpustiti, da ni

pomagal njenemu možu, ko so jim vdrli. To zgodbo sem slišal

vsaj petkrat. Prvič se je začela z »Nekoč je živel hišnik po

imenu Šmarčan«. Naslednjič je element Janka in Metke

izginil in ostal je precej nepretresljiv začetek o jutru, ki naj bi

bilo prelomno v življenju stolpnice, saj so vlomili h

Glinškovim, madona!

Šmarčan je tisto jutro vstal nezadovoljen kot vedno.

Zamrmral je nekaj nekrščanskih besed in jezno pogledal skozi

okno na trato pred blokom, kjer so se igrali otroci.

»Prekleta mularija!« je iztisnil skozi zobe in se leno

prebijal do kopalnice.

»Kdaj sem šel včeraj spat Ob dveh, treh zjutraj Kdaj« si

je mrmral v neobrito strnišče, ki mu je pokrivalo spodnjo

čeljust.

Ura na zobni krtački je kazala 11.53.

»Hudič, pa še ta TV-prodaja!« je robantil Šmarčan, ko je

krtačka začela kar sama od sebe klatiti levo in desno po

njegovi ustni votlini.

Ko se je vrnil v sobo, je na nočni omarici opazil listek: 'Eva

– pokliči me (+ številka telefona)'.

- 45 -

»Eva« je pomislil. »Kakšna Eva Ne spominjam se

nobene Eve. Razen če je to tista, ki ...«

Odgnal je pohujšljivo misel, odcopotal v kuhinjo in si iz

steklenice, ki je stala pri pomivalnem koritu, natočil malo

nečesa.

»Fuj, postan sok!« je zagrgljal kako sekundo zatem. »A ni

nič več mleka«

Nerodno si je oblačil majico in med odpiranjem hladilnika

zategoval pas na hlačah.

»Ne, ni ga!« je razočarano ugotovil.

Naveličano je stopil na hodnik in izginil v levo. Prikazal se

je z vrečko za špecerijo in v očeh se mu je odražala vdana

ljubezen do kupovanja osnovnih življenjskih potrebščin v

sredo opoldne.

Takoj ko je zaklenil vrata stanovanja, mu je za hrbtom že

gostolelo.

»Gospod hišnik, pipa v kuhinji mi toči!«

Šmarčan se je nekoliko divje zasuknil na peti in se zazrl v

starejšo ženico, ki se je pisala Beljšak in je stanovala v petem

nadstropju.

»Po mleko grem!« je zamrmral.

»Ampak moja pipa ...«

»Spodaj v preddverju je seznam s številkami obrtnikov!« je

zarenčal Šmarčan.

»Ampak, gospod hišnik, tiste številke imajo še staro

omrežno skupino, medtem ko nove ...«

»Že prav!« je zastokal Šmarčan in z gospo sta skupaj

stopila v preddverje.

»A vidite« je zmagoslavno dejala ženica. »To so še

omrežne skupine, ki ...«

- 46 -

»To bomo takoj uredili!« je zamrmral Šmarčan, iz

zadnjega žepa izvlekel umazan svinčnik in prečrtal vse šestice

v številkah omrežnih skupin.

»Tako, gospa!« je rekel. »Dober tek!«

»Ampak gospod hišnik,« ni odnehala ženica, »te številke

so vse šestmestne, medtem ko so nove zdaj po ...«

»Ni mogoče!« je zamrmral Šmarčan in k vsem telefonskim

številkam pripisal štirico.

»Takole, gospa, zdaj so številke po novi modi!« je rekel.

»Dovolite mi, da se omlečim, medtem ko jih vi prepisujete!«

To rekši je stopil iz bloka v sicer ne prevročo sredo.

Mularija na trati je še vedno skakala gor in dol.

Šmarčan je napel pljuča kot kaka operna diva in na uboge

malčke zlil pravo ploho skrbno izbranih besed iz spodnjega

doma besednjaka.

»Prasci inkubatorski!« je zaključil svoj traktat o tem, kako

prekleto malo vse skupaj briga za to, kako se on matra, ko

trava zraste čez vso možno mejo, zato bi lahko vsaj

mladoletne krote pokazale spoštovanje do njegovega dela.

Iz okna v drugem nadstropju se je v tistem zaslišalo:

»Grdobe, grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove ...«

Šmarčan je grdo pogledal proti oknu. Kdo mu hodi v

zelje!

Ko se je vrnil iz trgovine s tremi litri mleka v vrečki, je

gospa Beljšakova še vedno stala pod številkami in zamišljeno

gledala vanje.

»Kako« jo je ogovoril. »Številke še vedno niso prav

umerjene«

»To že!« je zamrmrala ženica. »A zakaj imajo vsi obrtniki

štirico na koncu«

Šmarčan je ni več poslušal. Raje je odklenil in vrgel mleko

na stolček pri vratih.

- 47 -

Čez nekaj sekund je pozvonilo.

Šmarčan si je ravno prižgal polovico prve cigarete tisti dan,

kajti škatlico je našel v posodi z mačjo hrano, mačk nikjer,

cigarete pa razpolovljene na mizi.

»Kdo je«

»Glinšek iz 33!« se je slišalo zunaj.

»Kaj neki hoče ta« je zarobantil Šmarčan. (Gospe

Glinškove soprog je bil namreč znan po tem, da je trdil, da

goji redko vrsto fluorescenčnih mačk, ki seveda niso bile nič

drugega kot navadne mačke, pika, in se niti niso svetile v

temi. Imel jih je kakšnih pet, trdil pa je, da ima tudi redkega

dvoglavega mačkona, za katerega se je izkazalo, da je navadni

potepuški maček z malo večjim levim ušesom, ki je bilo

poklapano navzdol.)

Šmarčan je jezno frcnil čik po tleh in odprl.

»Ja«

»Šmarčan, vlomili so mi!« je začel vpiti Glinšek, ko se je

ogovorjeni vprašujoče, a popolnoma brez občutka za težave

sostanovalcev, zazrl vanj.

»Pokliči policijo!« je rekel Šmarčan in zaprl vrata.

»Saj so že gor in jemljejo prstne odtise!« se je zunaj drl

Glinšek. »Ampak rekel sem jim, da si ti očividec!«

To je Šmarčana popolnoma postavilo na noge. Sunkovito

je odprl vrata in zarjul v Glinška:

»Kaj si rekel«

»Policiji sem povedal, da si videl dva tipa, ki sta skočila

skozi moje okno na plano in zbežala v smeri hiše stare Olge,

proti vzhodu torej!«

Šmarčan je nežno, čisto nežno zagrabil Glinška za roko.

»Poslušaj, kaj ti bom povedal. Pojdi gor in povej policajem,

da si se zmotil, ker, pošteno priznajva, že ob osmih zjutraj

tankaš šnops in je možno, da si videl dve svoji pošasti,

mogoče celo tistega dvoglavega satana, kot mu praviš!«

- 48 -

»Ampak policija hoče tvojo izjavo!« je rekel Glinšek.

Vtem se je pri Šmarčanovih vratih naslikal ud postave z

resnim izrazom na obrazu in oddajnikom v roki.

»Poročam ... ja ... pritličje ... poročam ... ja ...«

Zazrl se je v Šmarčana.

»Ste vi gospod Šmarčan, hišnik«

Šmarčan je najprej besno pogledal v tla, a ker je spoznal,

da ne bo pomagalo, je pokimal.

»Gospod Danijel Šmarčan, hišnik«

»Ja, Danijel Šmarčan, hišnik!« je zdaj že z dvignjeno glavo

in precej nestrpno zarenčal Šmarčan.

»Poročam ...« je spet začel policaj. »Poročam ... hišnik

dobil napad besnila ... sumljivo ... očividec besni ... poročam!«

Šmarčan ga je gledal s široko odprtimi očmi. Nato se je

zbral in počasi spregovoril.

»Poslušajte, ničesar nisem videl in sploh ničesar, kar trdi

tale oseba tukaj ...«

»Kje ste bili petnajst minut čez opoldne, gospod Danijel

Šmarčan, hišnik« ga je prekinil policaj. »Takrat je bilo

vlomljeno v stanovanje dotičnega oškodovanca Bertolda

Glinška, trgovskega potnika!«

»Hudiča!« se je zadrl Šmarčan. »V trgovini sem bil!«

»Dotični oškodovanec Bertold Glinšek, trgovski potnik,

trdi, da ste videli dva sumljiva osebka, ki sta skočila skozi

okno stanovanja dotičnega oškodovanca Bertolda Glinška,

trgovskega potnika, in zbežala proti vzhodu!«

»Ključavnica je fuč!« je zastokal Glinšek.

»Pokliči ključavničarja!« je odsekal Šmarčan. »Številke so

na panoju v veži!«

»Tam stoji gospa Beljšakova in strmi navzgor!« je rekel

Glinšek.

- 49 -

»Mhm, jasno!« je zamrmral Šmarčan. Policaj je vmes

molčal in šele, ko sta Glinšek in Šmarčan končala pogovor,

vprašal: »Se strinjate z mojim opisom poteka dogodkov

odnosno odnosno tega, kar ste videli odnosno odnosno

postopka odtujitve ...«

»Ne!« ga je presekal Šmarčan. »Ničesar nisem videl. V

trgovini sem kupoval mleko. Vprašajte ono staro tam v veži!«

»Ugotovili smo, da ni povsem prisebna!« je povedal

policaj.

»Bravo!« je pomislil Šmarčan, rekel pa ni nič.

Policaj je še kar čakal.

Glinšek je mencal.

»Šmarčan, reci kaj!«

»Nasvidenje!« je rekel Šmarčan in zaprl vrata.

Osebno sem imel rad Glinškove živali. Ja, Berti je malce

tankal, ampak ga nisem nikoli srečal neugodnega. Gospa

Glinškova in gospa Beljšakova sta hodili skupaj v … paralelko,

emmm, dvanajst let ena za drugo. Kdo ve, odkod sta se

poznali že stoletja. V glavnem, zanimiva pričevanja sosedov. V

naši stolpnici je bilo prav živahno. Skoraj vsem so že vlomili.

»To je naš kismet!« je trdila soseda iz petega nadstropja, ki

ji je bilo ime Mnemozina Fimšnik, trdila pa je, da je

nezakonska hči Ubalda Rokleharja, bojda, tako je govorila,

največjega evropskega prevajalca iz stare grščine v

slovenščino.

Tudi ona se je nekaj trudila s prevajanjem. Sicer je bila

umetnostna zgodovinarka, delala je v nekakšnem zavodu za

oskrunjevanje dediščine ali nekaj takega in v prostem času

»vadila poznavanje Tutankamona do obisti«, kot je rada

povedala vsakomur, ki je imel šest minut časa.

»Rokleharji smo vedno šli do konca!« je končala skoraj

vsak svoj stavek. Glinškova je nekoč omenila, da je

Fimšnikova bila pravzaprav prava hči Edija Fimšnika,

- 50 -

totengrobarja, in Slavice Nuhup-Fimšnik, učiteljice, ki se je

predčasno upokojila, saj je vztrajala, da je tabla »zelena žvad«

in ko še po dvajsetih letih službe ni spremenila mnenja, so jo

poslali na pregled.

Iskal in iskal sem Rokleharja po leksikonih in drugih

knjigah, a se je, hudič prevajalski, genij arhaike, dobro

skrival.

O Šmarčanu sem z jezika Anice Glinškove slišal še

marsikaj. Incident z dvigalom je bil en tistih, ki so prikazovali

tipa v precej bedasti luči. To je bilo, še preden sem jaz prišel

stanovat v deseti štuk. Ifigenije Razgoršek ni bilo več v

stolpnici, ko sem prišel. Bila je pametna in je šla koj, ko ji je

bilo storjeno húdo.

Incident se je sicer začel precej običajno. Ifigenija je stala v

dvigalu in se peljala v dvanajsto nadstropje.

Požvižgavala si je napevček, ki ga je poprej slišala na

avtobusu. Njena klasična glasbena izobrazba, srednja

glasbena šola iz klavirja, ji je vedela povedati, da je tole

navadna pop zadevščina. Vendar je bila melodija nalezljiva.

Če bi bila v C-duru, je pomislila, je potem tole a-mol. Iz a-

mola gre v F...

Cak!

Luč v dvigalu je ugasnila in dvigalo se je ustavilo.

Hej! Kaj je zdaj to

Kdo se zafrkava

Ifigenija v tistem hipu še seveda ni pogruntala, da se je v

okolišu zgodil izpad električne energije in verjetno ni

pomislila, da so dvigala precej občutljive naprave, ki jim ni

vseeno, ko jim nekdo kar naenkrat preseka infuzijsko cevčico.

Nato je zamrmrala: verjetno je šel tok.

Bila je precej inteligentna ženska. Koliko geomorfologov

poznate No, ona je bila ena izmed njih. Poleg tega je v

prostem času inštruirala skandinavske jezike.

- 51 -

Kako minuto je zrla v temo, potem pa jo je prešinilo, da

dvigalo zdaj verjetno stoji nekje med nadstropjema in

premišljuje, kako in kaj.

Zgrabil jo je nekakšen zanimiv strah. Najprej je pomislila

na to, da ni ravno prijetno, da je sama v dvigalu, takoj nato

pa, da bi bilo še slabše, če bi zdaj zraven nje stal kak moški.

Bila je tema in nikogar nikjer in vedela je, da moškim pride v

takih okoliščinah marsikaj na pamet.

Njen bivši je bil nor na temne in osamljene prostore. Roke

so mu zahajale marsikam in Ifigenija je tako postala celo

noseča.

To se je zgodilo, ko sta z bivšim nekoč ob enajstih zvečer

zašla na poti na polnočno premiero nekakšnega filma v

mestu, ki je bilo od mesta, kjer sta stanovala, oddaljeno kakih

74, 75, če ne celo 80 kilometrov.

Hčerka, ki se je rodila v takih okoliščinah, je bila zdaj stara

5 let in je bila trenutno na enotedenskem obisku pri očku.

Ifigenija je pomislila na svojo potomko in dognala, da

mora nekaj storiti. Če je kriv izpad toka, je vprašanje, kaj in

kako.

Začela je vpiti. Najprej neartikulirane glasove, ki jih je

poskušala oblikovati v Hej, Oj, Aaaj in Pomoč, potem pa ji je

kričanje začelo ugajati in je pomislila, če bi se dalo vpiti bolj

melodično.

Recimo krik v obliki odlomka iz Vltave.

Ali pa krik Devete simfonije mojstra Beeethovna.

Na na na na po po po moč, je začela kričati v obliki

melodije te zadnje.

Hkrati je premišljevala o podpori celotnega orkestra in

tuhtala, kam bi v tem primeru padle pavke. Ostala je pri bolj

enostavnem aranžmaju enega glasu.

Na na na na po po po moč ...

Sama ma sem v dvi vi vi gal ...

- 52 -

Morda pa bi pomagalo, je premišljevala, če bi narahlo

tolkla s peto ob tla dvigala.

V tistem hipu se je v dvigalu prižgala luč.

Ifigenija je pogledala proti stropu. Je mar njeno petje

prebudilo zakrknjeno srce elektroslužbe

Nasmehnila se je sama vase. Morda ima potencial. Morda

bi morala postati cantoenergetičarka ali kaj podobnega.

Namesto rok bi polagala glas in pomagala ljudem.

Vendar ji je njena šolana pamet kmalu dopovedala, da se je

tok pač vrnil, heh, pač, to se dogaja, tok pride in gre in spet

pride.

Nič, je pomislila. Naprej v dvanajsto nadstropje.

Ker se dvigalo kljub luči ni nikakor hotelo samo

premakniti, je pritisnila na ličen gumb 12, ki se je svetil na

plošči z gumbi za posamezna nadstropja.

Nič.

Pritisnila je še enkrat. Dvigalo je malce trznilo.

Nič.

Živčno se je obesila na gumb in ga držala pritisnjenega

nekaj sekund.

Dvigalo je naredilo kih in kreh in utihnilo.

Da bi ga kuga!

Na, zdaj pa noče nikamor. Se pravi, da je še vedno v

škripcih, samo tokrat v svetlejših.

Vsaj luč je, je pomislila.

Gotovo je kje kakšen človek. Če bi spet začela peti ...

Namesto tega je začela divje tolči po vratih.

Nato je v obupu opazila gumb A.

A A!!! Alarm.

Ko je pritisnila nanj, se je gumb veselo odkotalil po tleh.

Dotrajan pač. Ali pa ga je kakšna svojat prejšnjo noč malce

naklala.

- 53 -

Vse je mogoče, je pomislila.

Nič. Nazaj nad vrata.

Tolkla je kot obsedena in zraven začela še peti.

LOP TUP TRESK Na na na na LOP LOP po po po moč ...

SPADABUM LOP DUM DUM.

V tistem se je nekje iznad nje oglasil moški glas.

»Kdo razgraja«

Ifigenija je najprej pomislila, da jo kliče božja štima, nato

pa je v glasu prepoznala gospoda Šmarčana, hišnika.

»Gospod Šmarčaaaan!« je začela vpiti.

Glas nad njo je jezno zavpil nazaj.

»Kaj se dogaja«

»Gospod Šmarčan, Razgorškova iz 12. nadstropja! Dvigalo

se je ustavilo! Ne morem ne naprej in ne nazaj!«

»Toka je zmanjkalo!« je zarohnel Šmarčan. »Pritisnite na

gumb! Dovolj gumbov je, da vam ni treba zganjati kraha!«

»Dvigalo se ne premakne!« je zastokala Ifigenija.

»Hudiča!« je zamrmral Šmarčan. »Kot da sem jaz serviser

dvigal!«

»Kaj pravite«

»Začnite moliti, če znate!« je suho odgovoril Šmarčan.

»Kaj«

»Začnite moliti, če znate in pritiskajte na gumb!« je

ponovil Šmarčan.

»Kakšen odgovor je to« je vpila Ifigenija.

»A ni nikjer številke onega tipa, ki je zadnjič klepal po

jašku« je nejevoljno godrnjal Šmarčan. »Nekje v kabini

mora biti!«

»Ni je!« je vpila Ifigenija.

»Drek!« je pljunil Šmarčan in se zadrl, da gre pogledat, če

ima številko zapisano doma v notesu.

- 54 -

»A me ne morete vi spravit ven!«

»A sem videt kot reševalec iz dvigal« je odsekal Šmarčan

in za nekaj minut izginil. Nato ga je Ifigenija spet zaslišala.

»Pišite!«

»Bedak!« je vpila Ifigenija.

Preden je Šmarčan kaj zinil v odgovor, je dvigalo trznilo in

se začelo s precejšnjo hitrostjo spuščati navzdol.

»Tako, to je konec!« je pomislila Ifigenija. »Razmazala se

bom v kleti!«

V mislih je že videla svoji inicialki v črni kroniki in objokan

obraz njene hčerke, njen bivši pa ... kdo ve, če bo jokal!

Dvigalo je naenkrat spet trznilo in se ustavilo.

»Hudiča!« je pomislila Ifigenija. »Kaj se dogaja«

In nato spet dirka navzdol.

Zdaj je bilo dvigalo že precej blizu pritličja. Ifigenija je

upala, da bo morda prispela do konca potovanja vsaj v takšni

obliki, da je ne bodo ravno postrgali s tal.

»Mogoče bi se, če pristanek ne bo prehud,« je tuhtala, »še

izvlekla z dvojnim kompliciranim zlomom ali hudim

pretresom možganov ...«

CAK!

Spet štop.

Vendar je zdaj Ifigenija tik nad seboj uzrla svetlobo.

Dvigalo se je moralo ustaviti tik pod nivojem nadstropja. Če

bi zdaj lahko nekako odsunila vrata in skočila gor.

Še preden spet trzne.

Hop.

S sunkovito kretnjo je sunila vrata proti sebi in ugotovila,

da mora stopiti precej visoko.

»Ifigenija, ti to zmoreš!« si je rekla. »V osnovni šoli si bila

pri telovadbi med boljšimi, vsaj tovariš Pelmec je bil tega

mnenja.«

- 55 -

Ampak tovariš Pelmec jo je v vsakem primeru rad videl v

telovadnem dresu, ker je bila zgodaj zrela.

Hooooop.

Ifigenija se je z obema rokama držala za rob nivoja

nadstropja in z eno nogo lezla navzgor. Ko je hotela za seboj

potegniti še drugo, je dvigalo trznilo.

Pa-pa.

V zadnjem hipu.

Ifigenija je poslušala, kako je čez nekaj trenutkov počilo v

kleti.

Kje je zdaj ta Šmarčan, da ga ubije!

Ko je potrkala na Šmarčanova vrata, je nekaj časa bilo čisto

tiho, potem pa je odprl.

»Aha, ste le prišli iz dvigala!«

»Idiot!« je zakričala Ifigenija. »Najraje bi vas razbila! Če

ne bi odreagirala, kot sem, bi me zdajle sestavljali v kleti!

Nesposobnež!«

»Nisem serviser dvigal, prekleto!« je zamrmral Šmarčan.

»Kaj hočete zdaj od mene Živi ste, zdravi ste, dajte mi mir!«

»Takoj pokličite onega tipa!« je vpila Ifigenija. »Takoj, na

licu mesta! Takoj zdaj!«

»Hudiča!« je zagodrnjal Šmarčan in šel v smeri telefona.

»Potem se pa spravite domov in dajte že enkrat mir s

svojimi kapricami! Dvigalo, dvigalo! Dvigalo sem, dvigalo tja,

serviser, pa kaj! Tudi jaz sem že ostal v njem!« je robantil.

Ifigenija ni nič rekla. Grozeče je zavpila, naj pokliče, ali pa

bo ostal brez inštrumentarija za plodnjo.

Pravzaprav se je izrazila v kulinaričnem žargonu.

Serviser je obljubil, da pride takoj naslednji dan. Da bo

ugotovil, kaj je to. Da njegova dvigala že niso taka! Ne, on da

namesti dvigala tako, da delujejo ves čas. Ne, kaj takega se

mu še ni zgodilo.

- 56 -

»Prekleti bedak!« je zavpila Ifigenija in izginila po

stopnicah.

Šmarčan je začudeno gledal za njo.

»Pa kaj je zdaj spet« je zamrmral. »Saj sem poklical!«

Moji odnosi s Šmarčanom so bili bolj brevis, tembolj

potem, ko so meni vlomili. Bil sem zadnji v nizu. V tej

stolpnici so bili sicer zbrani sami odpuljeni kalibri. Vsak dan

kak incident, prepir, dretje ali pa je kdo obesil na oglasno

desko, da se bo naslednjih osem mesecev selil in da bi rad, da

zaradi malce večjega kombija podrejo stopnice pri vhodu.

Nisem še bil dolgo tam, ko je en sosed kupil novo mizo in iz

tega naredil tragikomedijo, ki je vrgla na noge pol stolpnice.

Take zadeve potem preidejo v ustno izročilo. Morajo.

»Počakaj malo!« je rekla Elza, ko je njen mož s šoferjem

trgovine s pohištvom vlekel v sobo novo pisalno mizo. »Kaj si

si spet omislil Kupil si novo pisalno mizo, ne da bi se prej

znebil stare. A veš, da živiva v garsonjeri, veliki 28 kvadratnih

metrov«

»In od tega je 10 kvadratnih metrov kuhinje!« je sopihal

mož, vendar mize ni spustil.

»No, saj si sam zdaj priznal!«

»Naredil bom ramaduri!« je sopihal mož. »Veš, da je

sedanja pisalna miza premajhna za novi optični čitalec A3, ki

sem ga kupil včeraj«

»Kaj si kupil« je vzkliknila Elza. »Optični čitalec Čemu

pa ti bo«

»Za svoje tedenske kolumne bom kradel odlomke iz manj

znanih romanov!« je sopihal mož in s pomočjo šoferja

trgovine s pohištvom že skorajda privlekel mizo v sobo. »A

misliš, da bom pretipkoval«

»In kam boš dal mizo« je še vedno zanimalo Elzo. »Zakaj

se nisi najprej znebil stare«

- 57 -

Mož je sunkovito spustil mizo in s tem povzročil, da je

šofer trgovine s pohištvom začutil poprej mu neznani pok v

hrbtenici.

»Le kako!« je zarobantil mož. »Predstavljaj si, da se

znebim stare mize, no daj!«

»Dobro!« je zavzdihnila Elza. »Znebil si se mize!«

»No, torej sem brez stare mize. Pa si zdaj predstavljaj, da

grem v mesto iskat novo in je nimajo! No, a si predstavljaš

to«

»Predstavljam si že,« je rekla Elza, »ampak ni mi jasno,

čemu ne bi v celem mestu imeli pisalne mize!«

»No, a misliš, da sem jaz edini, ki jo je želel zamenjati«

»Imamo zalogo, gospod, brez skrbi!« se je oglasil šofer

trgovine s pohištvom, še vedno preudarjajoč, kaj je s pokom v

hrbtenici. »Ni se bati, da bi jih zmanjkalo!«

»Na čigavi strani pa ste vi« je zarobantil Elzin mož in

šoferja pogledal ne postrani, pač pa že kar nakopic.

»Nič nisem rekel!« se je zbal oni in utihnil.

»Kje sva ostala« je nestrpno vprašal mož Elzo.

»Govoril si, da ni v mestu nobene pisalne mize več, ti pa si

se stare že znebil!« je z malce navzgor obrnjenimi očmi

povedala Elza.

»No, evo!« je zmagoslavno vzkliknil njen mož. »Zdaj sem

brez mize! Se ti to zdi imenitno, kaj«

Elza je prebodeno pogledala svojega moža.

»Saj imaš mizo, kaj zdaj težiš!«

»Ampak po tvoji teoriji bi bil zdaj bržkone brez nje!« je

zamrmral mož in pomignil šoferju trgovine s pohištvom, češ:

premakniva zadevo za dva centimetra v levo.

»Kakor koli že obrneš, v sobi še vedno ni prostora za dve

mizi!« je rekla Elza.

- 58 -

Njen mož je že spet sunkovito spustil mizo in šofer je

začutil še en pok, tokrat glasnejši od prejšnjega.

»No, povej, kaj sem po poklicu« je vprašal mož Elzo.

»Sam si se oklical za kolumnista!« je odgovorila Elza.

»No, in« je še kar vztrajal mož. »No, gospod šofer,

povejte ji vi!«

»Ne bi!« se je oglasil šofer, tuhtajoč o pokih v hrbtenici.

»Pri matematiki sem bil vedno bolj …«

»Ne vem, zakaj vse to nakladaš!« je že malce nestrpno

rekla Elza. »Vse to ne bo rešilo problema dveh miz in

prostora, ki ga nimava!«

»Stara miza,« je slovesno dejal mož, »seveda ne bo ostala

pri hiši!«

»Saj!« je potrdila Elza. »Vse, kar jaz pravim je, da bi bil

zdaj, če bi se je bil že poprej losal, prav lep prostor za novo!«

»Tebi je brezplodno kar koli dokazovati!« je mož zamahnil

z roko in pomignil šoferju trgovine s pohištvom, češ: še malo

v levo.

»Gospod,« se je oglasil šofer, »stara miza je precej

poškodovana, težko jo boste prodali!«

»Kdo pa je kdaj koli pomislil na kaj takega!« je dejal Elzin

mož in z gibom nakazal, da je položaj nove mize zdaj

zadovoljiv.

»Gospod,« se je spet oglasil šofer, »morda vam jo lahko jaz

odpeljem. Sestra moje svakin …«

»Ne, ne!« je zarobantil Elzin mož. »Stare mize pač ne bova

prodajala. Na njej sem pisal kolumne vse od leta 1988, pred

tem pa sem, brezposeln, po njej bobnal s prsti!«

Oglasila se je Elza:

»Ampak Miha, mogoče bi pa dobila kak tolar zanjo!«

Elzin mož, vse kaže, da Miha, je mrko pogledal po sobi.

»Tolar Tolar za mojo mizo«

- 59 -

»No,« se je oglasil šofer trgovine s pohištvom, »gospa

seveda ni mislila dobesedno!«

»Koliko pa bi dobil zanjo« je zanimalo Miho, ki nam je bil

še nekaj stavkov poprej znan zgolj kot Elzin mož ali pa samo

mož.

»Hja, kakih pet jurjev!«

»Pet jurjev za mojo mizo« je zarjul Miha. »To je pa že

višek! Preklet hudič, da ne bom ...«

»Veste, gospod,« je mirno povzel šofer trgovine s

pohištvom, »več ni vredna. Sestra moje svakin …«

»Tiho!« je zaukazal Miha. »Mize ne bom prodajal, sploh

ne za tako revščino!«

»Miha,« se je oglasila Elza, »saj kot kolumnist ne zaslužiš

ravno silno večje vsote!«

»Ja, ja,« je zamrmral Miha, »kar hvali se, da nosiš domov

plačo pravnice-svetovalke!«

»Pravnica-svetovalka ste« je poskočil šofer trgovine s

pohištvom. »Kako priročno! Moja tašča se je ravnokar

zapletla v spor s sosedom glede okrajne meje, ki naj bi svojčas

vodila ravno skozi njegovo stranišče! Ali bi lahko vi dokazali,

da je bilo ravno nasprotno in da se mora izseliti moja tašča,

ne njen sosed«

Elza je pomislila.

»Naj se vaša tašča oglasi pri meni v pisarni. Jutri ob pol

desetih!«

Šofer trgovine s pohištvom je kar zajodlal od veselja.

»Imenitno!«

Potem se je nečesa spomnil.

»Ampak … če ste pravnica-svetovalka … kako da potem

živite v tej špelunki«

»Oh, ne, imava hišo streljaj iz Izole!« je veselo povedala

Elza. »Ampak kdo neki bi se vozil sem ter tja. Zato čez teden

- 60 -

živi v njej moževa mama, med vikendi jo pa naženeva nazaj

domov v Düsseldorf k tastu!«

Šofer trgovine s pohištvom je že hotel pokimati in reči

'ahaaa!', a se mu je zadnji trenutek zazdelo, da je v tej zadevi

nekaj čudnega.

»Hudiča!« se je oglasil Miha. »O čem zdaj teče beseda O

moji mutiki ali o mizi, ki naj bi, po vajinem, bila odveč«

»Vaša mama …« je začel šofer trgovine s pohištvom, »…

stanuje v Düsseldorfu«

»Pustite mojo mutiko pri miru!« se je zadrl Miha in se

obrnil k Elzi. »Kaj si mu šla to razlagat! On je nosač in …«

»O, ne, gospod, sem šofer z izpitom iz A, B in …«

»Že dobro!« je pomirjujoče rekla Elza. »Pozabite to, kar

sem vam povedala in se posvetimo spet mizi!«

»Ampak čudno pa je, da je gospodova …«

»Aaaaaaaaaaaaa!« je zarjul Miha. »Aaaaaaaaaaaaa!!!! Oba

da sta mi čisto tiho in da takoj nehata pogovor o moji mutiki!

Pa moja miza, a, pa miza, moja miza, kaj pa miza!«

Začel je z nogama brcati v novo mizo.

Šofer trgovine s pohištvom se je silno prestrašil.

»Na, zdaj pa imate!« je jezno rekla Elza. »Sem vam rekla,

da nehajte s tem! Vedno, ko kdo spregovori o njegovi mami,

dobi napad besnila!«

»Nisem vedel …« je jecljal šofer trgovine s pohištvom. »Je

hudo«

»Hja, če v naslednjih desetih sekundah prideva do kuhinje,

je možnost, da se nama ne bo nič zgodilo!« je zaskrbljeno

zamrmrala Elza in zgrabila šoferja trgovine s pohištvom za

roko.

»Aaaaaaaaaaaaaaaaaa!« je besnel Miha. »Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!«

- 61 -

Skočil je k stari mizi in z enim zamahom potegnil spod nje

eno od nog. Bilo je videti, da sploh niso bile pritrjene.

»Iztrgal jih je že leta 1978!« je zašepetala Elza. »Hitro!«

»Aaaaaaaaaa, ubijem, poklestim, razsekam, potrem!« je

vpil Miha in izza omare pri stari mizi privlekel veliko sekiro.

Šofer trgovine s pohištvom je bil že čisto mehek od strahu,

ko sta z Elzo končno zaprla za seboj kuhinjska vrata. Kak hip

zatem je vanje močan udarec s sekiro naredil veliko zarezo, ki

se je pridružila ostalim na vratih, že precej načetih od raznih

pogovorov o Mihovi mami.

»Vas ni strah, ko živite s takim norcem« je iz vsake pore

trepetajoč mrmral šofer trgovine s pohištvom.

»Ne!« je rekla Elza. »Tudi jaz imam napade besnila!«

»Res« je prestrašen jecljal šofer trgovine s pohištvom.

»Tudi vi Ampak vi ste vendar ...«

»Vendar kaj« je zanimalo Elzo. »A mislite, da bi vi bili kaj

boljši, če bi živeli s psihopatom in delali kot pravnicasvetovalka«

Šofer trgovine s pohištvom je bil v tistem trenutku precej

vesel, da je v drugem letniku pustil srednjo lesarsko in šel za

šoferja.

»Hm!« je zamrmral.

»Ne, pa ne bi bili!« je trdo odgovorila Elza. Vtem se je iz

sosednje sobe zaslišalo:

»On seka, on klesti, pripravlja si les, ga v butaro veže,

ravna si ga vmeees ...«

Elza je zavzdihnila.

»Grem po tableto! Malo vode bo spil zraven, potem pa

bosta postavila mizo v drug kot, stara pa naj ostane tam, kjer

je, bova že kako ...«

Šofer trgovine s pohištvom je pokukal izza kuhinjskih vrat.

Miha je stal sredi sobe in veselo kot kakšen otročiček cepil v

trske nogo stare mize, na njenem mestu pa je bila druga noga.

- 62 -

»Zdaj lahko pridete iz kuhinje!« je zaslišal Elzin glas kaki

dve minuti zatem.

Šofer trgovine s pohištvom si je oddahnil in medtem, ko je

boječe capljal v sobo, premišljeval, ali Miha takole besni

vsakič, ko pripeljeta in odpeljeta njegovo mamo.

Ko je bila zadeva z mizo končno urejena, je Miha

pomirjeno dejal:

»No, pa imamo dve mizi!«

Elza je malce živčno rekla:

»Ja, če odmisliš, da bova zdaj lezla čeznjo na poti do

postelje, sem tudi jaz silno vesela, da je stvar urejena!«

Miha jo je malce postrani pogledal.

»Ti vedno kompliciraš! Podrl bom zid na oni strani, vdelal

noter vrata, ta pa zazidal, pa bova imela vhod do postelje iz

stranišča!«

»Tam je školjka, Miha!« je rekla Elza.

»A ne da« je veselo odgovoril Miha. »A ni to sijajno«

Šofer trgovine s pohištvom je spregovoril, prvič po tem, ko

je prišel iz kuhinje, čisto potiho:

»Emmm, jaz bi zdaj šel, veliko veselja z novo mizo, če pa

boste prodajali staro, lahko sestra moje svakin ...«

»Se vam bova oglasila!« je prijazno rekla Elza in šoferju

trgovine s pohištvom namignila v smeri vrat. Miha je sédel za

novo mizo in s prsti bobnal po njej.

»Pa ne pozabite potegniti vode, ko boste šli iz stranišča!«

je še zaklicala Elza.

Šofer trgovine s pohištvom je pokimal.

»Straniščnina je deset tolarjev!« je še slišal za sabo, ko je

zaprl straniščna vrata. Ni natančno vedel, kaj naj bi to

pomenilo, ko pa je hotel dvigniti školjčno desko, preoblečeno

v zanimiv muf, se je za njim naenkrat pojavila starejša dama,

oblečena v snažilko, in zarenčala v njegov hrbet:

- 63 -

»Deset tolarjev!«

»Aaargh!« je zavpil šofer trgovine s pohištvom. »Nisem

vas opazil!«

»Me tudi niste mogli, prišla sem vam za hrbtom!« je

odgovorila starejša dama, oblečena v snažilko. »Deset

tolarjev!«

»Računate sekretne storitve« je zazijal šofer trgovine s

pohištvom. »Kot v Maksiju«

»Mhm!« je dejala starejša dama, oblečena v snažilko.

»Ampak to je zasebna garsonjera!« ni šlo v glavo šoferju

trgovine s pohištvom.

»Zasebna garsonjera pravnice-svetovalke, če smo bolj

natančni!« je zarežala vanj starejša dama, oblečena v

snažilko. »Tudi garsonjera onkraj hodnika je njena zasebna,

pa tale zraven tudi, pa onale čez dvorišče tudi! A mislite, da

dobivam plačo za en sam sekret«

Šofer trgovine s pohištvom je zavzdihnil in segel v žep.

»Kovanec imam!«

»Tudi prav!« je rekla starejša dama, oblečena v snažilko.

»Ne bo dobro za zobe, ampak kljub temu!«

Iz žepa je potegnila umazano mapo in pobrskala po njej.

»Ja, nič ne piše, da ne smemo sprejemati kovancev!«

Šofer trgovine s pohištvom jo je malce naveličano pogledal.

»Zdaj ko sem vam plačal ... a lahko greste«

»A lahko gledam« je zvedavo vprašala starejša dama,

oblečena v snažilko.

»Kaj« je začudeno vprašal šofer trgovine s pohištvom.

»Če lahko gledam!« je ponovila starejša dama, oblečena v

snažilko.

»Ne!« je zavpil šofer trgovine s pohištvom. »Ne, ne smete!

Pojdite ven!«

- 64 -

»Prijazni pa ravno niste!« je zamrmrala starejša dama,

oblečena v snažilko in zaprla vrata za seboj.

Ko je šofer trgovine s pohištvom opravil in odprl vrata

stranišča, je pred njimi stala Elza.

»Dragica pravi, da ni smela gledati!«

Šofer jo je pogledal z zelo čudnim pogledom, podobnim

gnujevemu ali vsaj tistemu starodavnega ptiča bunjipa,

zlatojedca, ki ga zdaj ne omenjajo več niti v bajkah.

»Oprostite,« je rekel, »vse to je zelo v redu in prav, ampak

moram iti! Dostaviti moram še precej miz!«

»Vraga!« je rekla Elza. »Dragica pravi, da niste plačali

straniščnine!«

»Dal sem ji kovanec za deset tolarjev!« je vzrojil šofer

trgovine s pohištvom. »A naj bi dobil račun zanj«

»Kovanec« je zavpila Elza. »Kovanec je pojedla! Nikoli ji

ne smete dati kovanca!«

Šofer trgovine s pohištvom je začel v glavi čutiti nekakšno

omotico.

»To bomo dopisali v pravilnik!« je rekla Elza. »Zdaj

vzemite mizo in pojdite!«

»Kakšno mizo«

»Staro! Miha se je odločil, da jo bo prodal!«

Šofer trgovine s pohištvom je rekel:

»Dobro!«

Stopil je v sobo, se nasmehnil Mihu, vzel v roke njegovo

sekiro in z ostrim koncem petkrat močno zamahnil po stari

mizi. Miza je zastokala, za trenutek še požebrala zadnji

namizni očenaš in se sesula.

»On seka, on klesti, pripravlja si les, ga v butaro veže,

ravna si ga vmes!« je mirno dejal šofer trgovine s pohištvom,

položil sekiro na ostanke mize in odšel.

Tisto sekanje se je slišalo po vsej stolpnici.

- 65 -

Gospod Lužar iz osmega nadstropja, ki so ga klicali Ata

Hrček, ker je imel zanimivo zobovje, je še precej pozneje trdil,

da je bil tisto Sveti Peter, ki je hotel v njegovo stanovanje. Da

ve, saj je slišal. Žena mu je dopovedovala, da ima sveti Peter

ključe in da ne razbija vrat s sekiro. Ampak on ji je nazaj

zabrusil: »Tudi ti večkrat pozabiš ključe doma!«

Še preden so vlomili v mojo čumnato, sem dobil založbo in

začel snemat prvo ploščo.

Tista založba je bila moje zadnje upanje. Dvakrat so me že

sicer zavrnili, a potem se je zamenjal programski urednik.

Nov programski urednik, Agnostik Žvelc, me je poklical še

isto popoldne, ko sem tja odnesel posnetke, narejene v studiu

Pide-pide.

»Nekaj je v vašem ferceranju!« je povedal.

Šel sem tja in zmenila sva se, da bomo poskusili. Da ima on

svoj bend in mi ga posodi …

Bil je zraven na dveh vajah in potem smo kar podpisali. Za

pet let.

Za vsaj pet plošč.

Leni je bila čisto srečna.

Plato smo snemali štiri dni in to pri Pidi-pidi. Naredil sem

se, da ne slišim, ko je zaprla vrata za seboj je bila nesporen

favorit vseh, predvsem zaradi dokaj normalnega naslova,

medtem ko je meni bila strašno všeč Pod palmo, draga, ki je

žile imela. Predvsem zaradi dokaj nenormalnega naslova.

Basist Žvelčevega benda je rad povedal:

»Tisti verz se mi zdi prima: 'Katoda tvojih kratkih ust je v

meni pražival zbudila!'«

»Saj tega verza nimam nikjer!« sem ga začudeno gledal.

»Aja, ne točno, to sem jaz napisal, leta 1977!« je zamrmral

basist.

Žvelc se je nasmihal in kadil pipo.

- 66 -

»Te bomo naredili, ja! Pida, ja, tole bo korektna plata!« je

momljal Pida-pida in miksal in miksal. Potem je Žvelc rekel

'dovolj'.

»Ej, kuc!« je rohnel Pida-pida. »Ej, pida-pida, tale mlask

mora ven! Kuc, tega ne dam prej iz rok, pida-pida, as čist nor,

kuc, a ne slišiš, mlaska, kot da bi žrl v studiu, jebežnik!«

Pida-pida je, sem opazil, precej zanimivo napredoval v

besednjaku. Odkar sem zadnjič tam snemal, je pogruntal

nekaj gorkih. K pidam je zdaj dodajal kuce – vse za bogatejši

jezik! Verjetno je precej bral.

»Ti si prava dama,/ti si moj idol,/da vsaj jaz te

obožujem,/za zdaj naj bo dovolj!« sem pel v refrenu pesmi

Moj idol, ki naj bi romala na festival Melodije groma in

treska. Žvelc je zahteval edinole, da iz vrstice »Pri Asanu

vsako nedeljo popoldne ješ sladoled!« odstranim Asana in

dam not nekaj bolj nevtralnega. Raje sem napisal novo, bolj

poduhovljeno besedilo. Ko ga je Žvelc slišal, je bilo že

prepozno. Plošča je sicer s to spremembo dokončno izgubila

komercialni naboj. Čeprav je refren ostal. Jebi ga, prva

plošča, pida-pida, kuc, bi rekel Pida-pida.

Žvelc je za začetni neuspeh plošče okrivil basista in vse

stavil na festival. Potem je zamudil rok za prijavo.

»Bomo napadli radie z onim komadom, z onim Ko je

zaprla vrata!«

»Hej!« sem vzkliknil. »Naslov je Naredil sem se, da ne

slišim, ko je zaprla vrata za seboj!«

»Predolge naslove imaš!« je rekel Žvelc izpod pipe. Takrat

me je že tikal.

»Kaj če bi onega Hex hex wer da« je zinil basist na eni od

vaj.

»Katerega« sem ga začudeno pogledal.

»Aja, ta je moj, iz leta 81!« je zamrmral basist.

»Jaz sem tudi za Vrata!« je menil bobnar.

- 67 -

»Jaz tudi!« je pritegnil klaviaturist.

No in kaj naj potem jaz, ki sem zgolj avtor vseh komadov

na plati Udarijo veto, pa je. Žvelc je precej dal na besedo

svojega benda.

Z Leni sva se po daljšem sprehodu, kot je bilo to v navadi,

vračala v mojo kamro. Vtaknil sem ključ v ključavnico, ura je

bila tri popoldne, ključavnica pa v krogu se vrtela je, vrtela …

Leni je zašepetala: »Vrata so priprta!«

Stresla se je:

»Nekdo je not!«

Rekel sem:

»Be be, osleraj!«

V resnici sem bil ves presran. Tresel se mi je celo šlic.

Ko bi bil zdajle tu James Cagney! Ali pa …

Previdno sva stopila v garsonjero. Leni me je precej močno

stiskala za roko. Pravzaprav tako močno, da sem jo ugriznil v

vrat kot Nosferatu.

»Nehaj!«

»Ti nehaj stiskat!«

V sobi je bila prava tunguzija. Nekdo je z omare zmetal

čisto vse. In čisto vse iz mize in z mize. Na velikem kupu je

bilo vse, od plat do gat.

»Toliko rezervnih gat imaš« je začudeno gledala Leni.

»Te so še iz gimnazije!« sem zamrmral.

Pozvonil sem pri sosedu. Nič ni slišal. Poklical sem

policijo. Sosed, sicer tausendkünstler, Teodor Škof, je kaka

dva meseca zatem umrl. Jaz sem takrat ravno odhajal.

Teodor Škof je bil miren človek, da ga ni kmalu takega. Bil

je zaposlen v tovarni, v strojništvu, kot poslovodja; ko je še bil

zaposlen. Vendar pa se je, ko so njega in večino njegovih

kolegov vrgli na cesto, kmalu znašel. Srečal je premožno

gospo srednjih let, se z njo poročil, otrok pa ji ni naredil. Je

- 68 -

ekla, da ni več nosna. Bilo mu je prav, saj mu tako ali tako ni

bilo do otrok. Je pa nadvse ljubil belo tehniko. Zato je, da bi

mu žena ne očitala, da lenari in izkorišča njen status, kot bi se

lahko zgodilo, dal v časopis oglas, da popravlja razne

gospodinjske aparate in podobne zadeve. Cenovno je bil

ugoden, saj mu ni šlo za denar, pač pa zato, da nekaj počne,

da ne bi poslušal o statusu. Ta beseda mu je šla precej na

živce, ker pa je žena bila rojena malomeščanka z dobrim

nosom za modne novotarije, je bil raje tiho. Žena se je sicer

kmalu začela pritoževati, da je premalo doma, ko pa bi vendar

lahko mirno bil zapečkar, saj imata dovolj denarja, je vedno

zažvižgal in rekel z nasmeškom na obrazu: »Nikoli ne

poskušaj ukrotiti bivšega poslovodje!«

Teodor Škof seveda ni mogel vedeti, da bo kmalu res

prenehal z delom. Vendar povsem po naključju. Ni načrtoval,

da se mu bo kdaj zgodilo, kar se mu je. Kajpak, da ni, saj je bil

klen mož, ki ni nikoli preveč premišljeval naprej. Bil je tip

človeka hic et nunc, to pa je bil tudi eden izmed vzrokov, da je

dobil takšno ženo, kot jo je imel.

Namreč premožno.

Zakaj tako, tega vendar ne sprašujte! Nekatere ženske

verjetno privlačijo brezposelni carpediemovci. Če imajo take

ženske poleg tega še premoženje, toliko bolje. Za brezposelne

carpediemovce.

Tistega dne je Teodorja Škofa poklicala gospa Beljšakova.

»Marjetka je crknila!« je žalostno zavzdihnila v slušalko.

»Dva dni je že hin!«

»Gospa Beljšakova,« je malce začudeno rekel Teodor, »jaz

popravljam gospodinjske aparate in podobne zadeve, veste.

Kakšno zvezo ima gospejina smrt ... «

»Marjetka je moj multipraktik!« je Beljšakova malce jezno

zasikala v slušalko. »Pet let jo že imam, kot sestri sva, veste,

slabe zobe imam in potem si banane in pomaran ...«

- 69 -

»Že prav, gospa!« je zavzdihnil Teodor, ki mu je postalo

vse jasno. »Torej pridem pogledat Marjetko!«

»Gospod šerviser,« se je še slišalo v slušalki.

»Ja«

»Ne smete je preveč šlatat, veste!«

»Torej, gospa,« je malce naveličano dahnil Teodor,

»multipraktiki so na svetu zato, da jih ves čas šlatamo!«

»Moja Marjetka je dama!« je Beljšakova jezno zavpila v

slušalko, da je Teodorjevega polža kar streslo in ga preko

kladivca in nakovalca vrglo na bobnič. »Le pazite, kaj sem

vam rekla!«

Teodor je uvidel, da pogovor ni preveč ustvarjalen.

»Pa pipa v kuhinji … boste pogledali« je zanimalo

Beljšakovo.

»Vodovodar ravno nisem, vendar bom pogledal, gospa,

ja!« je rekel Teodor. »Čez kako uro pridem!«

»Le glejte, da boste čez uro in ne čez dve!« je grozeče

zamrmrala Beljšakova. »Moram si zmiksati kosilo!«

Teodor je odložil in se nasmehnil. Nato je zavpil ženi čez

hodnik.

»Bimbi, Beljšakova ima probleme! Najprej grem do

Fergolana, da vidim, kaj je s hladilnikom, potem pa skočim še

tole opravit!«

»Glej, da boš do treh doma, Hrošček!« se je slišalo iz

dnevne sobe. »Ob petih morava k Sotočanom na večerjo!«

»Au hudič!« je pomislil Teodor, ki je sicer redkokdaj

izgovarjal umazane besede. Sotočana ni preveč maral, zdelo

se mu je, da je pregrob in da z ženo dela kot svinja s koritom.

»Hit hit hit hit hit Breda!!!« se je vedno drl, ko je na mizi

zmanjkalo vina. Pa zoprn je bil s tistimi svojimi sintesajzerji,

povsod jih je bilo polno.

- 70 -

»No, Dorč, boš kupil enga Casiota, dauš ženi igral!« je

vedno težil. »Dam ti ga pod ceno, evo, osem jurjev, pa je

tvoj!«

»Nnngh, hvala!« je vedno jecljal Teodor, to pa je

razbesnelo Sotočana, ki je začel razbijati po mizi in se dreti,

kakšne preklete mevže so dandanes obrtniki!

»Fujtenate prazne gate!« je imel navado reči in potem je

treščil še vsaj dva kozarca vina.

Ne, Sotočan Teodorju ni ugajal, res ne. Vendar sta ženi bili

veliki prijateljici že od pamtiveka. Teodor je znal že na pamet

zgodbo, kako se je Breda na absolventskem izletu v Splitu

napila in da so jo potem štirje mornarji ...

Ne, ne, si je rekel Teodor, da bi pregnal to strahovito

neprijetno misel. Ne, ne, o tem nočem razmišljati.

Še manj je hotel razmišljati o tem, da se je na istem

absolventskem napila tudi njegova žena in da jo je pet

mornarjev ...

Ne, o tem ni želel premišljevati.

Prijateljici sta imeli marsikaj skupnega in strašno radi sta

se družili, Teodor pa je na teh precej pogostih obiskih bil

obsojen na Sotočanovo rohnenje in divjanje, pa cel kup zgodb

z raznih špilov je moral poslušati. Recimo, ko je Sotočan

nekoč igral v Rogaški Slatini in je zmanjkalo toka. Ali pa tista,

kako je prisilil mevžastega kretničarja, da je kljub prepovedi

dvignil zapornice. To zadnjo sem sicer poznal iz ust dotične

gospodične Eve, ki je svojčas delala z menoj kratek intervju za

ne docela lokalni radio. O Sotočanu sem torej že slišal in se

lahko tudi prepričal, da je ta Sotočan torej ravno tisti Sotočan

iz Evine zgodbe.

Ko je Urh Evo prvič peljal na večerjo, je bil topel majski

večer in ne preveč rahitično vreme. Meteorologi so

napovedovali občasne nevihte, vendar ni bilo nič iz tega.

- 71 -

Urh je bil mož, ki je oboževal nevihte. Vedno se je

spraševal, zakaj ne obstaja permanentna nevihta namesto

običajne, ki traja le določen čas. Ko je grmelo in treskalo, je

ponavadi veselo tekal po hiši in skozi okno z daljnogledom

opazoval obližnjo trafopostajo, da ja ne bi zamudil trenutka,

ko bo udarilo vanjo.

Tu pa tam je po cesti odnašalo kakega premočenega

osebka, ki ga je vreme bržkone presenetilo in mu pomešalo

načrte.

Eva je bila ženska, ki je imela nedoločen odnos do neviht.

Niti sama ni vedela, kaj naj si misli, ko se je nebo začelo

mrščiti in so se nad njenim stanovanjem v nizkem bloku

streljaj ven iz mesta nakopičili precej sumljivi oblaki.

Tisti večer sta Urh in Eva bila drugič skupaj zunaj. Urh je

prišel ponjo s kolesom. Potem sta oba sedla v njen avto in se

odpeljala.

»Koliko si star« ga je vprašala Eva, ko sta stala na prvem

križišču.

»Triintrideset!« je dejal Urh.

»In ne voziš!«

»Vozim!« je odgovoril Urh. »Kolo!«

»Mislila sem na avto. Ne voziš avta!«

»Avta ne vozim!«

»No, to sem mislila!«

»Avto se mi ne zdi tako pomembna zadeva. A ne da No,

povej. A se ti avto zdi pomemben«

»Če ne bi imela avta,« je odvrnila Eva, »bi se zdajle peljala

na večerjo na pakettregerju tvojega bicikla!«

»Lahko bi tudi odpovedala večerjo zunaj in večerjala pri

meni!«

»No, tudi k tebi bi morala iti z avtom!«

»Ne, prišel bi pote s kolesom!« je odvrnil Urh.

- 72 -

»Saj si tudi prejle prišel pome s kolesom! Pa si morda

opazil, s čim se peljeva na večerjo«

»Če te moti, da ne vozim, odloži avto in greva peš!«

»Pozabi!« je zavzdihnila Eva in pognala, ko je zasvetila

zelena.

Urh je nekaj časa molčal, nato pa zinil:

»Denarnico sem pozabil!«

Eva je zavrla močneje kot ponavadi. Tik pred njima so se

spustile zapornice, kar je pomenilo, da je zavrla v pravem

trenutku. Pristranskemu opazovalcu bi se sicer lahko zazdelo,

da ni zavrla zaradi zapornic.

»Kaj praviš«

»Denarnico sem pozabil na stolčku z akvarijem!« je dejal

Urh in se nekako nerodno namrgodil.

Vlak je že odsopihal, zapornice pa so ostale spuščene.

Zadaj so nekateri avtomobili že vneto trobili in tudi nekaj

nekrščanskih besed je bilo slišati.

Eva je živčno bobnala s prsti po volanu. Iz hišice ob

zapornicah se je prikazal manjši človeček, oblečen v moder

kombinezon, in kislo skomigal z rameni.

Eva in Urh sta lahko kmalu zatem opazila večjega možaka,

ki je izstopil iz kombija, na katerem je pisalo »Klaviature

Sotočan« in ga je Eva prav dobro videla v vzvratnem ogledalu.

»Kaj je zdaj to« je rohnel možak, verjetno Sotočan.

»Zakaj so zapornice še vedno dol«

»Ne vem!« je plašno odgovarjal človeček v modrem

kombinezonu. »Pravijo, da bo prišel še en vlak!«

»Kdaj« je zanimalo možaka, verjetno Sotočana.

»Čez dve uri!« je povedal možiček in se nekako sfižil sam

vase.

»In zakaj potem ne dvignete zapornic«

- 73 -

»Ne smem!« je dejal človeček v modrem kombinezonu in

se še vedno fižil sam vase. »Če se nam nasmehne sreča, bosta

dve uri koj mimo!«

»Pazi, da se ti jaz ne nasmehnem!« je grozeče zarjul

možak, verjetno Sotočan. »A vidiš tamle tistile siv kombi Na

njem piše – no, kaj piše«

»Klaviature Soootočan!« je zategnil človeček v modrem

kombinezonu.

»Lepo! In veš, kdo sem jaz«

»Ne!«

»Sotočan!« je zavpil možak, zdaj zagotovo Sotočan, in

prijel človečka v modrem kombinezonu za ovratnik.

»Lepo, da sem vas spoznal, gospod Sotočan!« je zamrmral

možiček, fižeč se in fižeč vse bolj.

»Zelo dobro!« je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan.

»Nisem še končal. Naprej: ob osmih imam špil!«

»Heee, va-aaam želim ugodno zaba-vo!« je fižljaje drobil

človeček v modrem kombinezonu, katerega ovratnik je stiskal

možak, zdaj zagotovo Sotočan.

»O, brez skrbi!« je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. »No,

koliko je zdaj ura«

Človeček v modrem kombinezonu je počasi pogledal na

uro.

»Moja kaže 19:57, gospod Sotočan!« je izdavil.

»Moja tudi!« je rjul možak, zdaj zagotovo Sotočan. »Ti to

kaj pove«

»Da-a bo okoli desetih vlak!« je daveč sopihal človeček v

modrem kombinezonu.

»Napačen odgovor!« je rjul možak. »Ampak zanima me

nekaj drugega: kako ti dviguješ tole zadevo«

»V hi-ši-ci je gumb, gospod Sotočan!« je še komajda živ

sopihal človeček v modrem kombinezonu.

- 74 -

»Bravo, fant!« je plosknil možak, zdaj zagotovo Sotočan.

»Torej boš zdaj šel pritisnit tisti gumb!«

»O, to pa že ne, gospod Sotočan!« je hlastal človeček v

modrem kombinezonu. »Naročeno je, da …«

»Me nič ne briga!« je zarjovel možak, zdaj zagotovo

Sotočan. »Pred zapornicami je v vrsti že kakih dvajset

avtomobilov, a si slep ali kaj«

»Torej, g-pod Soto-čan,« je še komajda govoril človeček v

modrem kombinezonu, kajti roka možaka, zdaj zagotovo

Sotočana, se je z ovratnika preselila na vrat, »saj lahhh-ko

greste po obvozni-ci!«

Možaku, zdaj zagotovo Sotočanu, je bilo pregovarjanja

dovolj. S človečkom v prijemu je stopil proti hiški in za seboj

zaloputnil vrata. Čez nekaj sekund so se zapornice dvignile.

Urh je pogledal Evo:

»Greva k meni po denarnico«

»Kaj pa drugega!« je zavzdihnila Eva. »Tudi jaz nimam

denarja s seboj!«

»Veš kaj,« je veselo pomislil Urh, »kaj če bi šla kar k tebi

po denar, ker je tam tudi moje kolo, pa bi …«

»Ne!« je zavpila Eva, ki se ji je jajce v živcih medtem že

skuhalo v trdo. »Dovolj imam tega sranja! Peljala te bom

nazaj do bloka, pa izvoli sesti na tisto škrpeto in potem kamor

te je volja!«

Čez nekaj minut sta bila spet pred njenim blokom.

»Tule pred nosom imaš bicikel, kar izvoli!« je jezno

mrmrala Eva.

»Kaj pa večerja« je nedolžno vprašal Urh.

»Drugič, ko bo denar! S kom, ki bo imel denar!« je rekla

Eva, sedla na kolo in se odpeljala.

Sotočan ni nikoli nikomur priznal, da se je rad znašal nad

šibkejšimi. Ko ga je Teodor nekoč opomnil ravno o tej zgodbi

- 75 -

s kretničarjem (gospa Glinškova je tu vedno pomenljivo

postala), je začel pljuvati kislino.

»Mudilo se mi je na špil!« je rohnel. »Tip pa je kar stal

tam, mater, in nekaj mrmral. Da bomo čakali dve uri, cesta pa

zabita s kolono. Ni šlo drugače, odmeril sem mu svoj

znameniti kurcšlus-direkt, potem pa je bilo vse v redu!«

Teodor je vedel tudi vse o tem, da ima Sotočan brata

Urbana, čudaka, ki si prek interneta išče ženske ...

»Hčerkico ima, žena mu je pa umrla, to je!« se je v zvezi s

to zgodbo vedno oglasila Sotočanova žena. »Kaj pa naj bi po

tvoje počel«

Sotočan je bil tiho. Je že vedel. Zadnjikrat, ko je Urban

iskal žensko, jo je skupil. Tina je bila precej starejša in precej

šarf. Precej drugačna kot bi pričakoval sodeč po pismih.

»Kaj pa si pričakoval Jago babo«

Urban je povedal po pravici.

»Ja!«

»No, sram te bodi!«

Urbanu ni bilo treba dvakrat reči. Zardel je kot šolarček,

čeprav je bil star že 42 let, vdovec s še nepolnoletno hčerko na

grbi.

»Če sem 25 let starejša od tebe, še ne pomeni, da sem

grda!«

»Ampak nobenih gub nimaš!«

»Imam, tule pri očeh, lej!«

»Moja hčerka je bolj zgubana kot ti.«

»Vsak dan se namakam v mleku.«

»V mleku Kot Kleopatra«

»Ne vem, kaj počne ona, ampak meni mleko pomaga.«

»Ne, mislil sem kot Kleopatra!«

»Kakšna Kleopatra«

- 76 -

»Kraljica. Kraljica Kleopatra. Nisi nikoli gledala filma z Liz

Taylor ali brala rim ... «

»Kakšna kraljica neki! Če sem 25 let starejša od tebe, še

nisem kraljica!«

»Ampak tega enostavno ne razumem.«

»Še nisi slišal za kreme in pudre«

»Že, ampak ...«

»Nič ampak! Prihodnji mesec se bova poročila. Druge

moške bom pustila in se posvetila vzgajanju tvoje hčerke.«

»Prihodnji mesec Ampak saj sva se pravkar šele prvič

srečala!«

»Kaj pa enajst mesecev mejlanja Ha A misliš, da sem

butasta Mogoče se pa motim in le nisi tako razgledan kot v

mejlih!«

»Ne ne, nikar ne misli tega!« je strahoma začel jecljati

Urban. »Tega nikar ne misli! Tega ne bi prenesel!«

»Veš, da si čuden«

»Ti tudi.«

»Nehaj.«

»Ti nehaj!«

»Ne, ti nehaj!«

Prasnila sta v sproščen smeh. Saj sta kot otroka, ne pa kot

dva zrela osebka, ki sta se najprej zbliževala elektronsko, zdaj

pa ...

»Tina ... je začel on.«

»Ja«

»Dobro si ohranjena!«

- 77 -

»To je vse, kar ti je prišlo na misel v tem trenutku«

»Mojemu bratu boš všeč!« je mrmral Urban. »Ves čas mi

je govoril, da bom nasrkal, ko se takole podajam v neznano.«

»Tvoj brat je bedak! Človek, ki vse življenje prodaja

klaviature, ne more biti kaj prida!«

»Ah, Sotočani smo vedno prodajali klaviature! je

zavzdihnil Urban.«

»Ne, pa jih niste! 31. 3. lani si mi ob 22.50 napisal, da jih

tvoj ded ni prodajal. Tudi ti jih ne prodajaš. Ali jih Če jih,

takoj grem!«

»Saj veš, da jih ne!« je zamrmral Urban.

»Čisto drugačen si, kot sem si predstavljala. Tudi govoriš

drugače!«

»Ti tudi. Pa tolikokrat sem bral tvoje traktate o plastičnih

operacijah in prednostih umetnega zobovja pri mladoletnikih.

Pomagali so mi, da nisem preveč mislil na Ditko.«

»Se je te dni kaj oglasila«

»Odkod Pet komolcev izpod nagrobnika Od tam se

redkokdo še oglasi. Kaj čvekaš traparije!«

»Mislila sem metalno. Metalno če se je oglasila.«

»Mentalno si mislila«

»Ja, to.«

»Mentalno se oglaša, ja. Svari me pred dvomljivimi

avanturami.«

»No, če tale danes tu ni dvomljiva, potem pač nisem nmau

čez Izaro nmau čez gmajnico.«

»Kaj«

»Pozabi!«

»V redu torej. Tu si. Taka si.«

»Tudi ti si tu in tak.«

»Tak sem.«

»Lepo.«

- 78 -

»Kaj bova zdaj«

»Prihodnji mesec se bova poročila in vzgajala bom tvojo

hčerko.«

Urban je rahlo zacepetal z nogami.

»Kaj pa je«

»Nič, nič.«

»Nikoli ni nič, nič. Povej!«

Urban je zamrmral.

»Samo da te ne bo tamala klicala babica.«

»Kaj praviš«

»Da te tamala ne bo klicala ba-bi-ca!«

»En sijajen klinc naj te gleda, kreten!« je zavpila Tina in se

obrnila na petah.

Urban je gledal za njo.

»Klinc da gleda« je mrmral in premišljeval o tem, da

mora zvečer na stranišču to preveriti.

Kako je bilo s preverjanjem, tega ni nikoli nihče povedal.

Verjetno tudi brat bratu ne. Teodor pa je bil srečen, če je

vedel čim manj.

Ja, večeri pri Sotočanovih so bili slabša plat Teodorjevega

zakona.

Ampak že v redu.

Teodor seveda ni mogel vedeti, da mu ta večer ne bo treba

k Sotočanom.

Gospa Beljšakova ga je že čakala. Bila je malce živčna. Kar

naprej je ponavljala nekaj o tem, kako noče hišnik nič zrihtat

in potem je, kakor je. Da se po cele noči poja s sumljivimi

babami in potem je, kakor je. Zjutraj spi do dvanajstih in

potem je, kakor je. Nič ni, nič se ne uredi.

Teodor jo je miril, da ima vsak pravico živeti po svoje.

»Po svoje, ja!« je mlela Beljšakova. »Po svoje, ja! Potem pa

je, kakor je! A vidite Marjetko A jo vidite, revo«

- 79 -

»Nič hudega ni, gospa, tole bova zamenjala, tole malo

popucala ...«

»Brez Marjetke ne bi zmogla, veste!«

»Kar verjamem!«

Teodor je vklopil Marjetko. Bzzzzvzzzik. V redu. Cak.

Izklop.

»Evo, samo kabel potegnem ven, pa jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee

...«

BZZZIK!

»Gospod Škof, gospod ... Kaj pa vam je Vas je streslo,

gospod GOSPOD ŠKOF O moj Bog, streslo ga je! O moj

Bog! Kaj pa zdaj Ja, policija, kaj pa, ja, rešilevec, ja, kaj pa,

ja, kje je ta hišnik, gospod Šmaaaaaaaaaaaaarčan!!!!«

Na pogrebu Teodorja Škofa ni bilo veliko ljudi. Kaplan je

namesto molitvenika s sabo prinesel Ime rože Umberta Eca in

sedemnajst izvodov svojega pesniškega prvenca Glasba iz

srca. Načrtoval je že novo knjigo pesmi, Uspavanka za

jezuita, ampak moral je najprej zbrati denar. To je bil pogoj

založbe, češ da poezija slabo gre in naj se raje loti duhovnih

esejev. Kaplana to ni motilo. Do smrti je pričakoval lep

seznam bibliografije. Bil je izjemno prisrčen in si je za

vsakega vzel čas. Pogreb je tako trajal kakih šest ur. Medtem

ko so pokopavali Škofa, je mlad električar pri gospe

Beljšakovi pregledoval vtikače.

»Hudiča, gospa, to je vse razmajano, vse pada ven, tole bi

lahko koga že prej streslo!«

»Kaj pa naj, kaj naj, moj Bog, pa ravno pri meni, to je to,

ko se hišnik poja z babami, vsak dan ima druge, vi ne veste,

bab pozna ko smetja, uredi pa nič! Toti mazéfški füfl!«

»Bi me spoznali s hišnikom, gospa« je vprašal mladi

električar in si obrisal roke v delovne hlače.

Tisto je bilo slabo leto za stolpnico. Vlomi, smrti …

- 80 -

Beljšakova je trdila, da je vsako leto slabo za »toto judičefo

stolpenco!« Njeno mulatovsko narečje je bilo zanimivo

poslušat, čeprav je preklopila vanj samo v trenutkih največje

zaskrbljenosti in še takrat ne vedno.

Škof mi je takoj zamenjal ključavnico in to zastonj. In

njegova žena Bimbi, Leni in jaz smo skupaj umivali moje

omare po odhodu kriminalistov.

»Gospod,« sem se obrnil k največjemu, ki sta ga manjša

dva klicala Buzi, »ob sedmih imam pomemben nastop!«

Buzi se je očitajoče obrnil k meni in izza zob iztisnil:

»Liberté, égalité, kriminalité!«

»Ko bi ga vsaj dobili!« sem zavzdihnil.

»Veste,« je mrmral eden manjših kriminalistov, ki sta ga

preostala dva klicala Mik, »skoraj vsi naredijo napako!«

Buzi je filozofsko dopolnil to izjavo:

»Ko razpnemo mreže, nam preostane še samo čas! Vse je

odvisno od vaše kuhinje!«

»Lepo!« sem odgovoril. »Ampak saj ste že vse ponečedili!

A niste našli še nobenih odtisov«

»Poglejte, tukajle ...« je pokazal Buzi.

In kot nor je začel mazati še edino preostalo ročico na

kredenci.

Kaka dva meseca po vlomu so v našem koncu odprli novo

trgovino Pika. Zbiral si pike in z njimi potem lahko bolj

poceni kupoval kakšne zadevščine. Na popoldan pred selitvijo

sem bil priča zanimivemu izpadu prodajalke, ki je želela

pojasniti potencial nakupov pri njih. Starejši gospod, nič

hudega sluteči kupec, se je dobro držal.

»Gospod, pa vzemite še dve piki, a ne.«

»Dve piki Čemu pa mi bosta«

»Nakupili ste toliko stvari, da ste upravičeni do dveh pik.«

- 81 -

»Samo izgubil ju bom! Dajte ju komu drugemu!«

»Ampak saj ne razumete! Ko zberete dvajset pik, si lahko

izberete lepo novo ponev in zanjo plačate samo tisočaka in

pol.«

»Kaj pa naj s ponvijo«

»No ... ponavadi v njej kuhamo, a ne.«

»Imam ponev, kolikor hočete. Kaj naj s toliko tega«

»Gospod, politika naše prodaje je takšna, da pri vašem

znesku pač dobite dve piki. Vzemite ju in pika!«

»Še ena pika«

»Ne, to je za konec stavka! Na koncu stavka je pika.«

»To je zdaj že šest pik. A zdaj dobim tisto ponev, ki je ne

potrebujem«

»Za ponev potrebujete dvajset pik. To niso prodajne pike,

govorim o pikah v stavkih, vi ste dobili pa dve piki, ker ste

kupili za ...«

»Seštevam tele pike in dobro kaže.«

»Neeeee!!! Ne seštevajte mojih pik!«

»Dvanajst jih je že!«

»NE!!!! Dve piki ste dobili! Vse druge pike nimajo zveze s

pikami, ki jih dobite za nakup!«

»Saj sem kupil samo pašteto, kruh, maslo, tri čaje in nekaj

faširanega ...«

»Ampak znesek je za dve piki. In tule sta vaši piki. Vzemite

ju, prosim, in pojdite!«

»Aha, tole je pa zdaj vsega skupaj že dvajset pik. Katero

ponev dobim«

»GOSPOD, A RAZUMETE, DA STE DOBILI SAMO DVE

PIKI VSE OSTALE PIKE NIMAJO ZVEZE S PONVIJO!«

»Občutek imam, da se približujem že drugi ponvi ...«

»Bom poklicala poslovodkinjo, pa vam bo ona razložila …«

»Pa prinesite še mojo ponev!«

- 82 -

Minilo je kake pol minute. Stal sem za sosednjo štelažo in

užival.

»Danica Erž, poslovodkinja.«

»Dober dan, v čast mi je, v čast mi je.«

»Torej vi ste gospod, ki zahteva ponev!«

»Rekla je, da za dvajset pik dobim ponev. Jaz jo

prepričujem, da je ne potrebujem, ampak ker sem že zbral

dvajset pik ...«

»Danica, poglejte, samo dve piki ima, on pa ves čas ...«

»Gospod, kako da govorite o dvajsetih pikah, če pa vidim

samo dve.«

»Jaz ne, ona govori. Kar piko na piko na piko.«

»Je to res, Fanika«

»Jaz sem samo rekla, da dobi dve piki in pika!«

»No, a vidite.«

»Fanika, to so zdaj že tri pike.«

»To sta zdaj že dve ponvi!«

»Fanika, dajte gospodu dve ponvi, res ste mu nabrali cel

kup pik.«

»Ampak tu na pultu sta dve in nič več!«

»Fanika, ne vem, kako naj to obravnavamo. Dajte raje

gospodu ponvi!«

»Ja, dajte mi ponvi, v temle pogovoru sem pa tako ali tako

nabral že toliko pik, da je tisti moj jur po ponvi menda že tudi

preplačan!«

»Gospod ima prav, Fanika, takoj uredite to!«

»Ampak Danica ...«

»FANIKA!«

»Prav!«

Čudovito. Morala je po ponvi!

»Tule sta vaši ponvi, gospod, čeprav, po moje bi ...«

- 83 -

»Pa še tile dve piki sta mi ostali! Danes pa ni slab dan. Dve

ponvi zastonj, mogoče ju bom pa le kdaj potreboval, če

pomislim, da so stare že ošremfane ...«

»Gospod, ti piki sta že v ponvah!«

»Kje Jaz nič ne vidim«

»Danica, glejte, zdaj bo pa vzel še ti dve piki, ki sta ...«

»FANIKA!«

»Že prav! Vzemite ti piki in pojdite, vrsto mi delate!«

»No, no, saj se ni treba zdaj dreti name!«

»KAJ DA NE«

Prodajalki se je čisto odpulilo.

»DOBITE DVE PONVI NA SAMO DVE PIKI, VZAMETE

ŠE TISTI DVE, ME OSRAMOTITE PRED POSLOVODKINJO

... SAJ NIMATE STO PIK, NIMATE JIH!«

Tip je ostal čisto miren.

»Sto pik To je pet ponev!«

»KAJ«

»Sto pik. Pet ponev.«

»DANICA!«

»Kaj je že spet«

»Hoče še pet ponev!«

»Kaj A je zbral sto pik«

»Ja, sto pik imam!«

»NE! JAZ SEM REKLA, DA NIMATE STO PIK! STO PIK V

GLAVI, TISTIH PIK, STO PIK!!!«

»Zdaj imam že dvajset ponev, če kaj vem! In žalitev, ki jo

bom preslišal, ker ste res darežljivi pri vas!«

»Fanika, prinesi gospodu dvajset ponev, a slišiš! In ne žali

strank, a si nora«

»Ampak Danica ...«

»FANIKA, SAMO ŠE ENO TAKO, PA ...«

- 84 -

»Uh!«

»Lahko bom odprl trgovino s ponvami!«

Ona ženoptica je prinesla ponve s terminatorskim

odbleskom v očalih.

»Tako, tu so vaše ponve. Boste zdaj šli LJUDJE

ČAKAJO!«

»Ja, ja, saj grem! Hu, kdo bi si mislil! Ko bom Emiki tole

povedal, bo kar zijala! Dvajset novih ponev!«

»Oprostite, gospod, ampak kot poslovodkinjo me pa res

zanima ... (Ti pedenaj folk, Fanika!!!!) ... Kaj bo vaša žena z

dvajsetimi ponvami (Fanika, nehaj se mrščit, slišiš)«

»Si bo že kaj izmislila!«

»Oh, srečnica!«

»Kakor vzamete. Pred mesecem in pol je umrla!«

»Kaj«

»Umrla je!«

»Kdo«

»Moja žena!«

»Kdo bo pa potem imel ponve«

»Tega vam ne bi zdaj razlagal, je prezapleteno ... Kaki dve

bom nesel nečakinji, ona zmeraj kaj paca!«

»Že prav, gospod, že prav! Boste lahko to odnesli Vam jih

pripeljeno na dom«

»To bi bilo sijajno! Sicer imam avto, ampak če že vztrajate

...«

»Absolutno, absolutno!«

Za trenutek me je spreletelo: kaj ko se ne bi preselil! V

tejle trgovini bo še veselje kupovat. Če bolje pomislim, imam

tudi jaz ponevski deficit.

No ja, ampak sem šel, ker se me je tisti večer lotil še

Šmarčan. Kaj je hotel Eh! Nič! Bentil je, kot ponavadi. Da

- 85 -

ima vrh glave kriminalistov v stolpnici in da naj se spakiram s

svojim dretjem, kitarami in morsko prasico.

Nisem vedel, ali je pri tem mislil na Leni ali na Navzikejo,

budrico, ki je preminila kak teden pred tem. Kakorkoli že, za

oboje bi ga bil moral vsekati. Pa ga nisem. Samo žal mi je bilo,

da nisem, ko so mi vlomili, kriminalistov poslal v njegovo

luknjo. Imeli bi kaj najti, se grem stavit. Že pri vhodu je tako

smrdelo po riferju, da te je odbilo dva kilometra na sever.

Čudno, da niso udje postave, ko so kot na promenadi

paradirali po stolpnici po vseh tistih vlomih, nikoli nič

zavohali. Mogoče so mislili, da Šmarčan kuha kako eksotično

zelenjavno juho. Kaj bi obremenjevali ubogega hišnika!

Sicer pa se je lahko ubogi hišnik drl, kolikor se mu je

zahotelo. Me obkladal s prijetnimi vzdevki in mahal z rokami

po zraku. Tako ali tako sem bil tik pred preselitvijo.

Najel sem sobo pri sestri Lenine babice in začuda kar

pogosto igral, tako sam kot z Žvelčevim bendom. Na

nekaterih radijskih postajah so me že poznali in me kakih

dvakrat tudi zavrteli. Žvelc je zrihtal še koncert na nacionalki,

ampak bi bilo bolje, če ga takrat še ne bi bil. Bilo je še

prezgodaj. Poleg tega so se fantje gor v tonski sobi radoživo

igračkali z limiterji in kompresorji. Zvok je bil fenomenalen –

če je bil. Vse v slavo rokenrola! Potem je Žvelc rekel: »Pojdi

snemat!«

Imel sem nekaj novih pesmi. Skladiščnik Ico, eden od

»polretardirancev«, glede na Evangelij po Leni, je bil sicer

moj največji fen. Hodil je na vse moje špile in hotel slišati vse,

kar sem napisal. Leni je bila drugi največji fen. Poslušala je

selekcijo.

Imel sem pesem, za katero bi Ico »dal jajca«, kot je rekel.

Pesem Osnovna sredstva, prosim naj bi bila nosilna pesem

novih snemanj. In naslov plošče. Vendar je Žvelc z bendom

vred spet sforsiral drugo pesem, Vij. Baje zato, ker je imela

kratek naslov. Bila je precej zajebantska zadeva o stari

- 86 -

izrabljeni fori muzkontarjev, ko jim zmanjka štofa in potem,

ker ne vejo, kaj bi, vpijejo tisto lajno o rokah. »Kje so roke«

»(ime mesta), kje so roke«. Žvelc je imel spet ideje o

festivalu. To pot ni pozabil. Enostavno ni prijavil.

To pot ni pozabil. Enostavno ni prijavil.

»Mogoče bi morali dat katero drugo!«

»In zakaj nisi dal katere druge Saj jih je enajst!«

»Bomo napadli radijske postaje!«

To pesem sem že slišal. Vrtela se je bolj pogosto kot moje.

Leni me je spraševala, kako se kaj prodajajo te moje

plošče. Povedal sem ji, da sem nekaj malega denarja že dobil.

In ga zagonil za nekaj prepotrebnih zadev: en par čevljev za

hudo zimo, deset cedejev, deset cedejev …

»Pa jezera«

»Uh!«

»Taton me je včeraj vprašal, če še videvam onega luzerja!«

»Lepo!« sem rekel. »Me veseli, da se me spomni. In kaj si

rekla«

»Da ja!«

»Bemti!«

»Malce je postal živčen, pa sem šla v sobo!« je veselo rekla

Leni. »Tak poskokec je včasih!«

»Uh!«

»Povedala sem, da imaš novo ploščo in da jo hočeš

nasloviti Simfonični kroketar!«

»In kaj je rekel«

»Od viličarista k vpijatu!«

»Aha!«

»Pa še to, da me ne razume, zakaj, intelektualka, izgubljam

čas s teboj, ko bi pa vendar lahko imela Tiborja, morskega

biologa!«

»Aha!«

- 87 -

»Sem rekla, da si tako prvinski!«

»Aha!«

»In je pihnil skoz nos!«

»Aha!« … – »Prvinski«

»Aha!«

»Ne, tukaj jaz aha-jam!!! Zdaj bo še govoril, da hodiš s

spolnim prifuknjencem in me bo prišel nabit, nabil me bo ko

vola, pretepel bo babico in iz nje izsilil, kje sem in …«

»Reva!«

»Uh!«

»Tatonči ne bi zdrobil niti kačjega pastirja, to se samo

postavlja!«

»Uh!«

»Reva!«

Hotel sem reči: bolje reva v srcu kot golob na strehi,

ampak ni bil trenutek za pregovore. Pa tudi o tatonu nisem

hotel več poslušati!

»Dala sem mu tvojo prvo ploščo!«

Pomislil sem: jo prime, jo v rokah zdrobi.

»Jo je poslušal, veš!«

»Kako veš«

»En teden je ni vrnil!«

»Uh!«

»Zdravnica in kantavtor!« je zamrmrala Leni. »Zdravnica

in profesor! Kantavtor-profesor, zdravnica-kantavtorprofesor-zdravnica

…« V glavi si je naredila cél račun …

»Kaj se lepše sliši« se je nato obrnila k meni.

»Zdravnica, ki molči!« sem rekel.

Mislil sem, da se bo razjezila in šla. Pa se ni.

»Zakaj si sploh nehal«

- 88 -

Zakaj sem sploh nehal Dobro vprašanje. Zakaj človek

vpiše faks, neha in gre vozit viličarja v skladišče

»A imaš nagnjenje do nevarnih strojev«

»Kakšno nagnjenje«

»Ne vem. A si ga mečeš na roko na viličarju«

Tega nisem pričakoval. In da sploh pomisli na kaj takega!

Med službenim časom! To delamo potem, med malico, ali pa,

ko vsi grejo.

»To je moja služba!« sem suho odvrnil.

»Vem!« je rekla in občutek sem imel, da jo začenja zadeva

zabavati. »Imaš rad svojo službo«

»Raje bi igral full time!« sem rekel. »In imel več časa za

pisanje!«

»In imel zdravnico, da bi plačevala položnice!«

»Hej, tega nisem rekel!«

»Pa si mene kaj vprašal, če se mi zdi okej, da bi živela s

frigidnim tipom, ki si ga meče na roke na viličarju in ponoči

špila po usranih pajzlih za … kaj že piješ Džus Za džus! Pa

izdaja plošče pri založbi, ki jo vodi tip z imenom Agnostik

Žvelc«

»Agnostik je samo vzdevek!«

»Kaj me briga!«

»Uh!«

»Tatona ne bo še kakih 14 dni! Naredi vsaj en izpit, da mu

bom lahko rekla, da imaš veselje do izobrazbe!«

Takrat sem bil še uporniško bitje, nič kaj navdušen nad

benefitetami formalne izobrazbe in lepe, redne plače, ki ti

vedno stoji ob strani, da lahko ponoči mirno špilaš v usranih

pajzlih za džus.

»Teta Marta pravi, da si v redu fant!«

Aha, torej je sestra Lenijine babice že poročala o mojih

stanovanjskih neeskapadah.

- 89 -

»Babica je rekla, da te že pogreša. Pridi zdaj kaj na obisk,

ko še ni tatona!«

Pokimal sem. Babica je bila v redu. No ja, tudi teta Marta

ni bila slaba. Lepo je bila tiho, če nisem takoj prvega plačal

tistega drobiža, ki mi ga je zaračunala.

»No«

»No kaj«

»Obljubiš, da boš šel delat tisti izpit«

»Če mi bojo pustili!«

»Lepo pojdi tja in se zmeni!«

»Mhhhmjam, jam!«

»In potem še enega in še enega … Pa reci Žvelcu naj vrže

kake tolarje na mizo, ne bi bilo slabo, če bi taton izvedel, da

…«

»Leni,« sem zastokal, »omenjanje tatona mi gre na jetra! A

bi lahko o tem kdaj drugič Ko ga minejo morilska

nagnjenja«

»Taton še smrtonosnih os ne bi pobijal!« je rekla Leni.

»Tak poskokec je, zna biti renčav, zna biti pa …«

Ja

Zna biti pa

Leni je vstala.

»Pozno je že. Babico bo skrbelo! Pa tudi ti pojdi domov, da

ne bo skrbelo tete Marte!«

Bila je popolna mamica. 'Da ne bo skrbelo babice, da ne bo

skrbelo tete …' Da ne bo skrbelo nje. Da bo taton zadovoljen.

Da bom jaz diplomiral. Da bo ona ponosna. Da bo vse okej.

Da bo holivudski konec. V cinemaskopu. Da bo John Wayne

spet triumfiral.

Včasih mi je šla prav klinčevo na jetra!

Ampak vsaj malo sem bil jezen tudi nase. Saj časi, ko sem

hlepel za akademskim življenjem, niso bili tako daleč. Kaj se

- 90 -

je zgodilo vmes Kam je šel ves ta študijski žar, ki sem ga čutil

nekoč

Mmmmf hahahahahahaha – študijski žar!!!! HAHAHAH-

AHAHAHAHA – študijski žar!!!!

Naslednji večer sem imel zanimiv špil v prav posebnem

klubu – hoteli so, da igram stare rokenrole. Težil sem jim, da

imam zunaj dve plošči, da sem na SAZAS-u pravi car, da

imam sicer stare rokenrole rad, ampak prednost dajem

avtorskemu delu …

Potem so povedali, da dobim za stare rokenrole honorar.

In tudi, koliko ga dobim.

»Aaaaa, stari rokenroli, pravite Ni problema, že od

nekdaj to igram. Koliko hočete 45 minut programa Ni

problema! Samo kitaro naj prinesem Ni problema!«

Špil je bil res prijeten. Že po prvem komadu sem

navdušeno strgal spodnjo struno (E) in nato igral na

petstrunsko kitaro, odločen, da bi tudi Berryjev Korl storil

isto, če bi mu šla struna. Niti pomislil nisem, da bi jo štukal.

Ali pa, da bi imel s seboj rezervno kitaro. Pustil sem, da je

visela in se drl: »Awop bop aloom bop alop bam boom!«

Rezervne kitare pravzaprav sploh nisem imel. Lahko bi si

jo sposodil. Pa se tega sploh nisem spomnil.

Špil je bil sicer dvojno koristen.

Spoznal sem Ota.

In vdrugič pustil skladišče. Tokrat za vselej. Slišalo se je

zelo zanimivo. Viličarist, ki gre delat v pisarno. Oto me je

dobil s tem, da mi je zrihtal solistični nastop na otvoritvi

trgovine z avtomobili. Igral sem lahko svoje pesmi. Svojo

pesem, če sem bolj natančen.

»HMMM-HAAAAA, LEPO PUZDRAVLJENI VSI

PRISOTNI!« se je drla hostesa. »DANES JE VELIK DAN!«

Pokazala je name.

- 91 -

»ŠE PREDNO ZARES ZAČNEMO, NAM BO NAŠ

DANAŠNJI GLASBENI GOST – in je narobe črkovala moje

ime – POPESTRIL TRENUTEK Z ENO SVOJIH PESMI. A

NE, DA BOŠ A NE, DA BOŠ NO, PROSIM!«

»Khhm …« sem se odkašljal. »Lep dober dan tudi v mojem

imenu. Tole je pesem Hitri avtomobili. Prosili so me, naj bom

ekskluziven, zato je tole premierna izvedba!«

Prisotni, med katerimi je bilo precej gospodov srednjih let

v črnih oblekah s kravatami in modnimi čevlji, so rahlo

zaploskali. Ne preveč, ker na takih prireditvah ne smeš dajati

duška zverini v sebi.

Pobrenkal sem po kitari.

»Peljal sem se po hitri cesti/že mnogo pešcev sem imel na

vesti …« sem rohnel. »Po hitri cesti jih hitro je šlo/nekaj na

havbo in nekaj pod njo …«.

Gospodje so začeli čudno gledati. A tale zajebava

Oto je stal ob strani in se smehljal. Zdelo se mi je, da mu je

pesem bila všeč. Hostesa se je nemirno prestopala na višjih

petah, kot je to bilo v navadi. Pomislil sem: če jih s temle

dobim v ksiht – adijo mrežnica!

»Dandanes pešci nudijo dost/se splača jih na havbah nost

…« sem rohnel. »Ahaha, ahaha, ahaha!«

Gospodom je postajalo vedno bolj nerodno nerodneje. Kar

slišal sem, kako škripajo pod kravatami. Kdo je angažiral tega

… tega … Rolinkstonsa Tega … protestnika S pogledom sem

šibnil proti Otu. Zdelo se mi je, da se odlično zabava.

Gospodje so se prestopali in mrmrali. Da bi se kdo smejal

črnemu humorju – o tem ni bilo govora. V teh krogih obstaja

samo tolarski humor, črni fond, take zadeve. Zato sem

preklopil v Guthriejevo Car Car. In potem še v ono Alfijevo V

avtu pred menoj. Pri tisti je napetost precej popustila. Čeprav

se gospodje še vedno niso počutili čisto okej, ker sem v

refrenu omenjal same konkurenčne avtomobilske znamke.

Alfijev refren namreč gre: »La da, la da, la da da da da …« Jaz

- 92 -

sem pel: »Lada, škoda, mitsubishi colt …« Ne vem, zakaj jim

je to šlo tako v nos. Colta menda sploh ni bilo več … v obtoku.

Oto je zelo glasno ploskal. Gospodje ne preveč glasno. Na

takih prireditvah se namreč ne spodobi dajati duška zverini v

sebi. Biti moraš spodobno umirjen in ploskati sofisticirano,

mehko, da se dlan komaj dotika dlani, tako kot se jedo

kanapejčki. Mimogrede, kanapejčkov je bilo po uradni

otvoritvi več kot dovolj.

K meni je, ko sem se ravno basal, pristopil eden od

gospodov.

»Zelo zanimivo glasbo izvajate!« je povedal. »Ampak če

res tako vozite, kot pojete, bi vas prosil, da se ogibate naših

avtomobilov!«

»Brez skrbi!« sem odgovoril s polnimi usti hrane. »Vozim

samo viličarja, pa še tega zelo obzirno! Pa še tega ne več!«

»Aha, mhm, zanimivo …« je pokimal gospod. »Viličarist

torej, zelo zelo zanimivo, mhm, ja, aha!«

In je šel.

- 93 -

D

Ah, zgodnjepomladna jutra!

Ah, zgodnjepomladna jutra, ko ure nepogrešljivo razbijajo!

Ah, zgodnjepomladna jutra, ko ure nepogrešljivo razbijajo

in si povrh vsega še honorarno zaposlen!

Kot ponavadi sem vstal s trohico odpora, ki me je vedno

grabil za vrat, če sem zaspal šele proti jutru. Šele proti jutru

pa sem ponavadi zaspal vsako jutro. Že kako leto je bilo tako

in nič ni kazalo, da bi se kaj spremenilo.

Okoli dveh zjutraj sem se ponavadi vračal z nastopov z

Žvelčevim bendom. Bili so redki, ampak vseeno. Potem je

trajalo pol ure, da sem prekajeno obleko razobesil na balkon

svojega podnajemniškega stanovanja, se šel umit, malce

povečerjat in potem sem bil ponavadi tako strašansko buden,

da sem še kako uro sedel na postelji premišljujoč, ali je

kitarist spet zajebal isti prehod kot ponavadi ali ne. In kje sem

sam zafušal. Vem, da je bila kitara razglašena. In tista struna,

ki je počila. In drek drek drek drek drek.

Ponavadi je po koncertu vedno tako. Še slabše je, če takoj

po koncertu poslušaš posnetek tistega koncerta.

Ampak po kaki uri in pol sem le zaspal. Šlo je proti pol

četrti in bil sem zverižen kot Tom Waits v svojih mladih letih.

Seveda bi šel spat precej miren, če bi imel v žepu ček ali

vsaj dovolj keša za najemnino. Ampak Žvelčev bend je nekako

čudno kasiral, jaz pa ne, kot avtor in 'nosilec' zadeve.

Povrh vsega je obleka smrdela skozi zaprt balkon. Vendar

vonja niti nisem več zaznal, ker je bil že v meni. Bil sem ves

prežet z njim, prekajen kot kak svinjski rezervni del v kevdru

mojega strica, savinjskega kmeta.

- 94 -

Vstal sem torej s trohico odpora.

Ta trohica se je sprevrgla v troho in ta v trohnjačo, ko sem

korakal proti stranišču in iz njega v kuhinjo, da bi si pogrel

mleko.

»Včeraj ste bili spet pozni!« me je v kuhinji pozdravila teta

Marta, že vsa napravljena v osmo uro, kar je pomenilo, da

sem spal samo kake štiri urice.

»Danes zjutraj!« sem odmrmral in šel mimo nje do

štedilnika.

»Obleko ste dali ven, hvala Bogu!« je dodala.

»Arrr ...« sem mrmral in iskal posodico za mleko.

»Pozni ste že za na delo!« me je prijazno opomnila.

»Delo« sem pomislil. »Delo! Delo! Pisarna! Delo!

Honorar gor, honorar dol, bik bak bok, PREZGODAJ JE

ŠE!!!!«

Pomislil sem.

»Besnenje mi popolnoma nič ne koristi!«

Dejstvo, da mi delo, ki ga je omenila teta Marta, plačuje

najemnino, čeravnoda komaj toliko ampakle, mi je zjutraj

ponavadi spretno uhajalo skozi prste dojemanja.

Pisarniški klinc.

Med drugim za razne ustanove in klube. Mož, h kateremu

sem hodil delat, je bil namreč sodobni Bonaparte,

večopravilni mojster za vse, predsednik tega, predsednik

onega, tudi tretjega, četrtega podpredsednik, vse to pa le

honorarno ali pa tudi zastonj. V resnici je bil profesor.

Univerzitetni.

Fizik.

Oto.

Kakšen razumnik bi mi zdaj zabrusil: kaj pa še hočeš od

življenja, neizobraženo tele, zahvali se Otu, vesel bodi, da

lahko štempljaš dopise in limaš kuverte in se kdaj pa kdaj

- 95 -

podpišeš namesto predsednika, pri čemer spredaj po

predpisih pristaviš ‘za:’!

Ja ...

Saj sem bil hvaležen Otu ...

Še posebej tistega jutra, ko sem zvrnil vase skodelico

kravjega izcedka, se obrisal okrog ust, saj dvojnih brk nisem

potreboval, in se opasal z nekakšnim jutranjim optimizmom,

ki mi je začel zares iti od rok šele okrog enajstih. Dopoldne.

Oto me je kot ponavadi čakal v pisarni v kleti svoje hiše.

Oblečen v trenerko, spočit, s telefonom v roki in čakajočim

računalnikom.

»Drug teden,« je svečano začel, »drug teden se začne velik

projekt!«

‘Projekt’ je bila beseda, ki me je ponavadi stala časa in

denarja. ‘Projekt’ so bili nastopi. ‘Projekt’ je bila tretja plošča,

ki je še ni bilo. Me je pa že stala. Časa in živcev.

Zato sem vedno trikrat pomežiknil, se sedemkrat zasukal

na petah in pljunil čez levo ramo, ko sem zaslišal besedo

‘projekt’.

»Projekt,« je ponovil Oto in me čudno gledal, češ: kaj

pljuvaš idiot, »ki se pripravlja, je izjemnega pomena!«

Pristavil je: »Ti prinesem lonček«

»Neee, ne, hvala!« sem jecljal in nehal pljuvati.

»Projekt,« je nadaljeval Oto, pa v hipu prekinil, vstal,

izginil v kopalnico in mi prinesel lonček, »ki se pripravlja, je

športne narave, da veš!«

»Mhm!« sem kimal.

»Ta projekt pripravlja Ragbijska zveza Slovenije, katere

predsednik sem!« je zadovoljno izjavil.

»Mhm!« sem ga gledal in vestno polnil lonček. Nisem bil

presenečen nad dejstvom, da je predsednik ragbijske zveze.

Kaj pa naj bi tudi bil drugega!

- 96 -

»Gre namreč za srečanje dveh ragbijskih društev,

slovenskega in madžarskega!« je nadaljeval. »Tekme bodo,

druženja. Hočem, da ti skrbiš za vse to!«

Zdaj mi ni bilo več do pljuvanja.

»Za ragbi« sem zazijal. »Ampak o ragbiju nimam pojma!

Sploh nimam pojma o nobenem športu! Žogo prenesem le na

sliki! O ragbiju sem slišal le iz starih ameriških filmov. Pa še

iz tistih ne!«

Precej razburjeno sem zavpil:

»A se ti je čisto zmešalo«

»Raje sedi!« je ukazal Oto. »Ponujam ti mesto svojega

namestnika, koordinatorja vseh teh protokolov v zvezi s

srečanjem. Saj veš, da sem razdjan na sto strani!«

»Vem!« sem dejal.

»Uredil ti bom dobro dnevnico, pa bo!« je odsekal. »Zdaj

pa poslušaj: najprej je treba natisniti kakih dvanajst dopisov.

Dva bosta v angleščini, zato boš zdaj prišel sem na moj stol,

jaz grem pa v mesto po opravkih. S telefoni opravi kot

običajno!«

Izginil je iz sobe in se čez pet minut vrnil v črni obleki in s

kravato.

»Moram na občino!« je zamrmral. »Pridem čez kako uro,

ti pa medtem prevedi dopisa, ki sem ju pripravil. Potem ju

natisni, pa dvanajst slovenskih, vse to poštempljaj, podpiši in

me počakaj!«

Pri vratih se je ustavil.

»Pa zapiši si ure!«

Bil je že na hodniku, ko sem zaslišal njegov glas, ki se je

odbijal od keramičnih ploščic:

»Pa ne ubij se mi v kopalnici!«

... se mi v kopalnici ... se mi v kopalnic ...

O tem nisem bil čisto prepričan.

- 97 -

Zelo sem še čutil posledice zadnjega udarca v zidni rob pri

vratih kopalnice.

To se je zgodilo pred kakim tednom in potem celo

popoldne nisem mogel vstati, v glavo pa sem bil videti kot

kakšen turški glavar. Brisača je bila mokra in mi je dobro

dela.

»Nesrečnež!« je stokal Oto. »Greš in se mi ubiješ v

kopalnici! Kje pa si imel glavo«

»V tvojem zidu!« sem odgovarjal.

»To že!« je stokal Oto. »Ampak kako je končala v zidu, to

me zanima! Kaj neki si počel v kopalnici«

»Emmm, i kaj ...« sem mrmral.

»Okej, okej, to že!« je stokal Oto. »Ampak kako ...«

»Tvoja kopalnica je posebne sorte!« sem rekel. »Enkrat se

spotaknem ob prag in si razsujem nožni palec, drugič mi tvoj

zidni rob odpihne pol pameti ...«

»... ki je nimaš, ker bi drugače že vedel, kje je zidni rob!« je

jezno dejal Oto. »Pojdi zdaj domov ležat!«

In sem šel in ležal in premišljeval o notranjih krvavitvah,

strdkih in družinskem prijatelju, ki je klavrno umrl, ko se je z

glavo udaril v trdo palico.

Ko je postavljal šotor.

Bil je mrtev v istem hipu. Nobenih brisač, kopalnic,

nobenega ležanja.

Samo pok, au in konec.

Neproblematična, banalna smrt, samo za hip boleča za

umirajočega in ne samo za hip boleča za njegove svojce in

prijatelje.

Ki so imeli poleg tega pokvarjen dopust.

Vendar je teden dni zatem bila moja glava bolje in lahko

sem prevajal dopis, ki je vabil v goste.

Slabo divanim madžarski. Oto menda tudi. Zakaj bi se

torej trapili z madžarščino, če pa svet pozna univerzalen jezik,

- 98 -

ki ne dela težav niti brezposelnemu študentu zakavkaških

česaže in jezerologije!

Bog je v ta namen ustvaril tudi slovarje. Hitel sem jih torej

odpirat, saj v moji možganski zbirki angleških besed trenutno

ni bilo na voljo strokovnih športnih izrazov.

A vendar je dopis, en in drugi, bil v glavnem sestavljen iz

urnika tekem in vljudnostnih fraz tipa ‘prijateljska tekma’,

‘združitev dveh športnih sil’ in ‘vljudno vabimo’.

S končnim izdelkom sem bil še kar zadovoljen. Še bolj sem

bil seveda zadovoljen, ko sem iz predala vzel štampiljko in

začel z njo treskati po dopisih.

Nadvse pa sem postal zadovoljen, ko sem začel spodaj pri

podpisu čečkati ‘za:’ in svoja ime in priimek.

Sladki občutek moči!

Sicer samo za kratek čas, ker je že kako sekundo potem, ko

sem podpisal zadnji dopis, v sobo butnil Oto z razvozljano

kravato in zavpil: »Si Daj!«

Sem. Dal.

Oto je na hitro preletel dopise.

»Dobro!« je zasopihal. »Tule,« je vihravo odprl omaro in

zgrabil kup ovojnic, »so ovojnice!«

Skočil je na drugi konec pisarne, odprl drugo omaro in

potegnil iz njega mapo.

»Čisto na prvem listu je dvanajst naslovov!« je zasopihal.

»Prepiši jih na ovojnice, potem zloži dopise, vstavi jih noter in

zalepi! Potem si za danes prost!«

Iz predala sem vzel velik kolut selotejpa, škarje, zavzdihnil

in začel z delom.

»Ne, ne s tem modrim kulijem, z onim črnim piši! Kaj

Kje Ne, ne, z onim črnim. Kaj Ja, s tem! Ne, pojdi na ono

stran mize! Kaj Ne, jaz moram telefonirat na par strani! Je

prišel kakšen faks«

»Eden! Iz Gornje Radgone!«

- 99 -

»Jebemti še Radgona!« je zamrmral Oto in že telefoniral.

Jaz sem na hitro napisal, zložil in polepil, pa mu pomahal, ko

sem odhajal.

»ČAKAJ!« je zavpil, ko sem bil že pri zunanjih vratih.

V treh skokih je bil pri meni.

»Potreboval bi še enega za ragbi. Tebe kot koordinatorja in

enega, ki ti bo pomagal!«

»Mhm!« sem dejal. »Na primer Leni«

»Ne vlači svoje babnice sem, ker ne bosta nič naredila!« je

dejal Oto. »Jutri pridi ob pol devetih, da razdelamo urnik.

Drug teden se začne!«

»Oto,« sem rekel, »ne bom mogel cel dan ...«

»Ne,« je rekel Oto, »ti boš samo zjutraj in zvečer!«

»To je v redu!« sem dejal.

»Pisal si boš ure!« je dodal Oto.

»To je v redu!« sem ponovil.

Nato se je Oto nečesa spomnil in me lopnil po hrbtu.

»Dobra mačka tista Leni, kje neki si jo staknil« je veselo

zagodel.

»Ne spet začet s tem!« sem nestrpno odgovoril, nič kaj

vesel njegovih mačističnih izpadov.

»Ti si preveč zapet!« je Oto strogo povzdignil glas. »Kdaj

neki se boš hudič izživel«

»Po špilu, ko bom šel spat!« sem rekel z nekakšnim napol

mrtvaškim glasom. »Še prej bom razobesil smrdljive cote na

balkon!«

»A ti lahko nekaj svetujem« je zaupno šepnil Oto. »Ne se

preveč razdjat!«

»Glej no, kdo to govori!« sem zapel.

Oto se je zarežal.

- 100 -

»Dobra mačka tista Leni!« je ponovil. »Ampak ti

potrebuješ nekaj bolj živega. Ti bom dobil kako športnico!« je

dostavil.

»Atletinje, vauuu, te so hude!« je zagostolel. »Ali pa

košarkašice!«

Popadel me je nekakšen histeričen smeh.

»Dokler ne daš koša košarkašici,« je nadaljeval Oto, »nisi

nič doživel. Te babe imajo kondicijo, pa mišice imajo, znajo,

znajo! Taka bi te spravila od kitare in knjig! Si že sploh kdaj

celo noč s športnico«

»Kaj meniš« sem zinil. »Sem videt kot spolni

maratonec«

»Leni kaj telovadi« je vprašal Oto.

»Na nekakšno aerobiko hodi!« sem odvrnil.

»To je potuha za lene babe! Brez haska dvigujejo noge!« je

zarohnel Oto. »Ti bom že dobil nekaj takega, kar te bo zredilo

za deset kil!«

»Mišične mase!« je pristavil.

Ko je prišel dan R, sem stal v avli velike bivalne zgradbe,

kjer so stanovali gostje, madžarski ragbijaši.

Imenujmo jo Velika Bivalna Zgradba. VBZ.

Že pri vhodu se je vame zaletel velik Madžar, ki je bil

pravzaprav vodja ekipe. Imenujmo ga Šandor. Izmrmral je

nekaj kot 'arošmerešskenvoroš' in izginil na plano.

Mene je pričakal lastnik VBZ-ja in začel tožbe o tem, kako

ragbijaši hodijo z blatnimi čevlji v zgradbo.

»Kaj pa ste pričakovali« sem rekel. »April je. Deževje.

Bojo lezli skozi okna«

»Že, že, ampak Oto je rekel ...«

V tistem trenutku se je za menoj zaslišalo:

»Kaj sem rekel«

Lastnik VBZ-ja se je spravil nad Ota.

- 101 -

»Rekel si da bojo bzzz, da bojo bzzzz bzzz bzzzzzzzzzzzz, da

bojo bzzzzzzzzzzzzzz!!!« je rohnel, ne da bi bilo komur koli

jasno, kaj hoče.

Oto me je gledal s kotički oči in se smejal.

»V redu!« je dejal, ko je lastnik odbzzzal svoje. »Kje je

Šandor«

Takrat sem zvedel, da je to oni tip, ki sem ga srečal pri

vhodu.

»Poslušaj,« se je obrnil k meni, »zdaj jih peljemo na kosilo

k Minki. To je eno avtobusno postajo naprej od tod, gor po

cesti, v tejle smeri, ja. Jaz jih bom nekaj peljal, ostali pa ...« –

in je vlekel iz žepa drobiž – naj grejo na avtobus! S teboj!

Počakajte nas pri Minki!«

»Hej,« sem rekel, »koliko pa jih je«

»Dvanajst jih gre s teboj na bus!« je rekel Oto in mi v roke

nasul nekaj bankovcev. »Če ne bo dovolj, založi, pa ti pozneje

vrnem!«

»Hej!« sem rekel, a je Oto že odbrzel Šandorju naproti.

Čez deset minut sem s skupinico Madžarov stal na

avtobusni postaji, čakal na avtobus in se sporazumeval z

znaki.

No English spoke they.

Kaj šele slovensko!

Minkina gostilna je bila luštna. Majhna, a prostorna. Oto,

Šandor in še nekateri so prišli kako minuto pozneje in spoznal

sem fizioterapevta madžarske ekipe Martina, ki je znal

angleško, Šandor pa je tolkel hrvaščino, tako da smo se

sporazumeli.

Čez pol urice smo že jedli. Bil sem lačen kot pomočnik

predsednika ragbijske zveze in sem to tudi pokazal. Vajen

hitrega absobiranja hrane iz menz sem použil, kot bi kvišku

pogledal in potem žulil solato.

Oto je zmajeval z glavo.

- 102 -

»Če te ne bi videl jesti, bi ne verjel!«

On je bil šele pri prvi polovici zrezka.

»Res ti bo treba najti pošteno babo, ne aerobičnih mevž!«

Nato se je obrnil k Šandorju.

»Poznaješ li kakvu dobru Madžaricu«

Šandor se je zakrohotal:

»Ti samo reci!«

»No, to je urejeno!« je zadovoljno ugotavljal Oto in se spet

loteval zrezka. »Pošljejo ti jo po pošti!«

Zvečer ob šestih sem se vrnil v VBZ, da sem Madžare peljal

na večerjo v menzo obližnje šole. Vse je bilo dogovorjeno in

kar je najlepše, večerja je bila tudi zame.

»A ti tudi igraš ragbi« me je spraševal velik kuhar, ko mi

je na krožnik metal pire krompir.

»Ne, kitaro!« sem rekel, kuharju pa ni bilo jasno, kaj sem

hotel s tem povedati.

»S kitaro igraš ragbi«

»Ne igram ragbija!« sem rekel.

»Kaj pa potem delaš tu«

»Koordiniram!« sem rekel, kuhar pa:

»Aha, ja, to smo jemali v šoli!«

Dva dneva sta šla v redu mimo, tretji dan pa me je zjutraj

Šandor dobil v avli VBZ-ja in v polomljeni hrvaščini,

pomešani z angleščino, vihral po zaku:

»Momci bolesni, dva bolesna, need medikejšon, zovi Ota,

imaju fivr, doktor, call the doctor!«

Lastnik VBZ-ja je pritekel in pojasnil, da je baje dva

'momka' iz ekipe prijela nekakšna viroza.

Klical sem Ota.

»Kliči doktorja Cilenška, razumeš, Cilenška!«

In je povedal številko.

Klical sem doktorja Cilenška.

- 103 -

»Pridem!« je rekel. »Je hudo«

»Fivr imata!« sem dejal. »Tako pravijo!«

»Kaj imata«

»Vročino!« sem rekel. »Oto pravi, da ste vi zdravnik

ragbijske zveze in da ...«

»Pridem, pridem!« je mrmral doktor Cilenšek.

Zvečer ob šestih sem prišel nazaj v VBZ in naletel na pravo

nevihto.

Šandor me je nadrl kot psa.

»Gdje su medikejšon Oto došao, ništa uradio!«

Ha

Pristopil je Martin in mi v lepi angleščini razložil, da je

namesto Cilenška prišel Oto, peljal enega od otrok v

bolnišnico, ga pripeljal nazaj, zboleli so še trije, zdravil pa

nikjer.

»We are not satisfied!«

Hotel sem ga vprašati, zakaj nimajo kakšnih zdravil s

seboj, ampak vmes je stopil Šandor in hotel takoj k Cilenšku

po recept.

Poklical sem Cilenška.

»V redu!« se je oglasil resigniran glas. »Do sedmih sem

doma! Pridite čimprej, stanujem v Gmmmgmmmh ...«

In je izmomljal ime ulice, nakar sem poklical teto Marto in

mi je razložila, kje to približno je.

Ura je bila pet čez šest.

Šandor je potem rekel, da moramo počakati na njihovega

šoferja, ki bo takoj, ampak res v sekundi tu. Ura je bila pol

sedmih. Šoferja nikjer.

»Kje je zdaj šofer« sem nestrpno spraševal. »Zamudili

bomo!«

Čez kakih deset minut se je na dvorišče VBZ-ja pripeljal

razklopotan kombi, v katerem je sedel ...

- 104 -

... Igmar.

Igmar je bil šofer ragbijske zveze Madžarske in to je bilo to.

Igmar jasno ni imel pojma, kje je ulica Gmmmgmmmh.

Ko sem pretehtal položaj, sem ugotovil, da bo najbolje, če

gremo po obvoznici. Šandor se je drl 'medikajšon,

medikajšon!', zunaj pa je začelo pršeti.

Pršec, tema ... Dovolj, da zgrešiš izvoz.

Zelo hitro smo se znašli na pol poti do Jesenic.

»Hudiča!« sem robantil. »Zdaj sem pa jaz zajebal!«

Pomislil sem na Ota in na one bolne Madžarčke.

Ustavili smo se pri nekakšni polzapuščeni hiši sredi

Vukojebine, dežja in teme.

Potrkal sem na vrata.

»Gospa, zašli smo in zdaj nas zanima samo, v kateri smeri

je civilizacija!« sem stokal.

Ko smo se končno pripeljali do doktorjeve bajte, je bila ura

petnajst do osmih. Cilenška jasno nikjer več. Klical sem Ota.

»Prekleto!« je dejal Oto. »Kaj ga pa serješ!«

»Ho!« sem zavpil v telefon. »Kje pa je bil dopoldne

Cilenšek Pustiš me samega z zahtevami, ki človek ne more

do njih! Kje naj zdaj ob osmih dobimo zdravila, ki se izdajajo

samo na recept, Šandor pa tule popizdeva v nekakšni

transilvanščini!!!!«

»Transilvanija ni na Madžarskem!« je Oto mirno dahnil v

telefon.

»Kaj me briga!« sem vpil, da me je že tudi Igmar čudno

gledal. Šandor je stopil iz kombija in me vprašujoče premeril

z očmi.

»K Otu!« sem zamrmral in Igmarju z mahanjem rok

pokazal, kod naj vozi.

Oto je bil v pisarni, oblečen v trenerko. Ko sva s Šandorjem

vstopila, je začel:

»Pa saj sem onega malega odpeljal v bolnico! Kaj je zdaj«

- 105 -

»Zboleli so še drugi!« sem rekel. »In Madžari hočejo

zdravila, ne bolnice!«

Oto je poklical nekaj ljudi, brez uspeha, nakar se je

spomnil dežurne lekarne, kjer je ponoči večkrat kupoval

nekaj, čemur je rekel Mladoklek, eliksir mladosti. Šlo je za

šumeče vitaminske tablete.

Gospa onstran slušalke mu je razložila, da brez recepta

zdravila, ki ga želi, ne more dobiti, da pa lahko dobi nekaj

drugega, kar tudi pomaga in stane 5.000 tolarjev.

»Tako!« se je obrnil k meni in odložil slušalko. »Gospodo

boš peljal v lekarno!«

Zgrabil je listek, na katerega si je med pogovorom napisal

ime zdravila in iz predala potegnil Ivano Kobilco.

»No, no!« je hitel Šandor. »Imamo pare!«

»Shut up!« je jezno rekel Oto in se spet obrnil k meni.

»Če bi bilo kaj čez, ti vrnem jutri!«

Precej hudo je že lilo, ko smo se peljali v lekarno. S

Šandorjem sva šla dvignit zdravila, potem pa se je pojavil

seveda nov problem. Ura je bila približno pol desetih in bil

sem silno utrujen. Fizioterapevt, ki se je tudi peljal zraven, je

rekel, da moram z njimi nazaj do VBZ-ja, saj sami ne znajo

tja.

Krasno! sem zamrmral sam vase. Jaz pa pomislil, da bi me

peljali domov!

Čez pol urice sem zadihan ujel avtobus, ki je peljal v

garažo. Tako se je končal izjemen dan, ki se bo gotovo zapisal

v zgodovino ragbija.

Čez dva dni so Madžari šli. V zahvalo za pomoč sem dobil

ličen krožniček z napisom Rugby Cup 2002 in topel stisk

nekaterih rok.

Oto je poskrbel, da mi je bilo čez deset dni toplo tudi v

finančnem srčnem prekatu.

No ja, vsaj malce se je segrelo.

- 106 -

Bil sem prost za 'navadno' življenje. Vaje, špile ...

In pisanje dopisov, lepljenje ovojnic ...

»Veš,« mi je kak teden pozneje povedal Oto, »v resnici sem

ti bil tisti večer hvaležen!«

A res

»Meni se ni dalo ven!« je priznal, smehljajoč. »Na žalost si

zato ti moral požreti ves drek!«

»Nič hudega,« sem rekel, »saj sem dobil dragocen

plastičen krožniček, s katerega ne morem jesti, ne morem ga

niti prodati, ampak njegova simbolna vrednost me bo grela in

hranila še leta!«

»Veš,« je pristavil Oto, »si se pa kar znašel!«

A res

»Športnico ti bomo našli, da te malo zgoni!« je dodal. »To

je najmanj, kar lahko storimo!«

Mogoče res, če ne bi bil jaz zadovoljen z navdušenko nad

aerobiko.

Krožnik pa je ostal. Uporabljam ga za kakšne reference.

Kantavtor, pisun ...

Ragbijski koordinator.

Ob tem marsikdo zastriže z obrvmi.

»Emmm ...« zagode, ko vidi mojo telesno konstitucijo, »pa

si se ti dejansko metal po travi«

Ponavadi sem tiho.

- 107 -

E

Deževne jeseni, ki so po slovenskih cestah trosile smrt, po

slovenskih domovih pa paberkovanja o jesenskih boleznih, so

bile vedno hvaležno gradivo za pesnike ali pisatelje.

Ponavadi za tiste, ki so si na sveže mokrem listju zlomili

nogo ali dve in so potem imeli čas ležati in pisati.

»Kaj hudiča,« so se jezile njihove žene, »si lezel v tisti hrib,

če je pa dva dni vlivalo kot obsedeno!«

»Tiho bodi,« so odgovarjali pesniki in pisatelji in snovali,

snovali.

Med takimi je bil tudi Krojač. Sicer se je pisal nekaj na H in

ime mu je bilo nekaj na S, ampak sam je vedno govoril, da

‘kroji verze’ in zato je sčasoma postal Krojač. Žena, ki ji je bilo

ime nekaj na A, je ta njegov vzdevek vedno rimala na ‘govnač’,

češ: še gumba si ne znaš prišiti, reva, pa se postavljaš s

krojaštvom. Bolj ko ji je Krojač razlagal, da ne sme enačiti

krojaške obrti, ki ima zvezo z oblačili s tisto, ki kroji

literaturo, bolj ga je zabijala nazaj s trditvijo, da si po gumbu

bolje plačan kot po verzu. Preudarna podjetna žena pač, taka,

kakršne ponavadi stojijo za literati, da preživijo.

Po petih letih poroke si je ženska sicer umislila kratko

aferico z lastnikom fotokopirnice v podjetju, kjer je takrat

delala, a Krojač ni za to nikoli izvedel, njo pa je kaj kmalu

minilo, ker je bil tip vedno silno zoprn in mu je bilo samo do

raznih kopulacij sumljive vrste, ne pa tudi do globljega

razmerja. Predvsem pa ji ni pisal priložnostnih ljubezenskih

verzov kot Krojač; no ja, če odštejemo kuplete moralno

sporne kvalitete. Ko ji je nekoč po službi dejal: »Fotokopiral ti

ga bom, da ga boš imela vedno pri sebi,« se je ženski

- 108 -

posvetilo, da ima pred seboj še hujšega govnača kot je njen

Krojač in da bo morala biti prizanesljivejša s svojim

soprogom. Zato je vražjega fotokopirnika pošteno ozmerjala,

mu posvetila z dobro namerjeno brco tja, kjer se je poznalo,

da je fant, in, ko se je revež sfižil od silnih bolečin, sklenila, da

si bo poiskala službo v obližnji firmici, kjer so ravno takrat

iskali sposobno ekonomistko. Bili so namreč že v krvavih

številkah, in Krojačevi ženi so obljubili zelo dobro plačo, če

številke s krvavih spravi vsaj na rdeče.

Krojač je pisal povprečne pesmi. To vemo zato, ker je v

njih uporabljal samo glagolske rime in če mu je že uspelo, da

so zvenele, kot se spodobi, je zasral vsebino. Kot primer

njegove tipične pesmi naj raje ne služi nič; pustimo reve spati.

Ko je nekega dne po naključju dobil v roke Elliota, je pisal še

samo pesmi, ki jih je imenoval ‘puste’ in jih ni več rimal,

vendar je njih ritem bil tako lajnast, da so ga lokalni poulični

pevci uporabljali za navijanje strun na svoje kitare.

Krojač je pisal povprečne pesmi. Vendar je pisal veliko

pesmi in vsaki dve leti je rekel, da bo ‘prodal kravo’. To je v

njegovem jeziku pomenilo, da bo pesmi pretipkal, jih iztisnil

iz tiskalnika, fotokopiral v 50. izvodih in tako narejeno zbirko

odnesel v bližnjo knjigarno, kjer so mu vzeli 10 izvodov na

komisijo. Čez kakšno leto so mu jih vrnili, on pa je takrat pisal

že novo zbirko. Vmes je kakih 30 izvodov razdelil družini in

znancem, zato se je hvalil, da je zbirka tako ali tako pošla in

kakšna sreča, da so mu jo vrnili iz knjigarne, saj bi drugače ne

imel niti enega izvoda več. Po kakih osmih letih takšnega

početja je štiri zbirke nesel v knjižnico in tam so jih zavedli.

Bil je torej v knjižnični bazi; gospod pesnik.

Tu pa tam mu je uspel kak soliden tekst, ki ga je dal v

mapo ‘Neobjavljene’ in ga hranil za zbrana dela.

Nekega zimskega večera se je vračal od prijatelja Aneja, ki

je bil eden izmed petih Anejev v družini. Tudi oče je bil Anej

in stari oče tudi; družinsko izročilo Anejev. Ta Anej je imel to

- 109 -

čast (poleg Krojačeve žene seveda), da je prvi lahko prebral

najnovejše, kar je Krojač ustvaril v tistem mesecu. Tokrat je

bila to pesnitev o bogatem Židu, trgovcu, ki so mu esesovci

med drugo svetovno vojno odrezali jajca in ga pustili živeti,

on pa je odprl trgovinico s svastikami in zelo solidno shajal.

Umrl je, ko ga je dotolklo gibanje Odpora; ker na njegovem

telesu niso več našli jajc, ki so mu jih kanili odrezati, so mu

prerezali vrat in je bilo urejeno. Žid je bil potem v tistem

mestecu posmrtno znan kot Sonce prerezan vrat. Takšen je bil

tudi naslov Krojačeve pesnitve. Fabula je sicer obetala, a

Krojač jo je preveč poklišeiziral, poleg tega pa junaki pesnitve

niso imeli ontološkega presežka. Vsaj tako mu je rekel Anej,

ki je bil slovenist in je znal tudi nekaj malega francoščine,

španščine in nemščine.

Krojač je malce portrt s pesnitvijo v vrečki okoli enajstih

zvečer šel na pot domov štiri ulice daleč, nakar se na voglu

Anejeve ulice naenkrat postavi predenj temna postava.

Imenujmo jo Postava.

»Hudič!« je zavpila Postava.

Krojač, te kletvice vajen od doma, se najprej sploh ni

zmenil zanjo, ampak jo lepo pozdravil z ‘dober večer’ in hotel

nadaljevati pot. Postava ga je zgrabila za rokav.

»Maderfaker!«

Krojač, ki je znal samo nekaj malega hrvaško, je še enkrat

ponovil ‘dober večer’ in cuknil, da bi osvobodil rokav.

»Gnar!« je zavpila Postava. »Dej gnar, dej gnar, dej gnar,

dej gnar, dej gnaaaaar!«

»Gospod,« je mirno rekel Krojač, od doma vajen dretja,

»prebudili boste pol ulice, jaz pa vam nimam česa dati. Na

obiske ne nosim denarja!«

»Dej zapestnco!« je zavpila Postava.

»Nimam!«

»Lažeš!«

- 110 -

Postava je zgrabila Krojača, da mu je vrečka s pesnitvijo

padla iz rok. Pretipala ga je kot najboljši policist med racijo, a

obeskov in zapestnic res ni bilo.

»Pfukenpfuk!« se je zaslišalo med zobmi Postave, nakar

zagleda vrečko na tleh.

»Kaj je not«

»To je moja pesnitev!« je ponosno povedal Krojač.

»Pesnitev o bogatem Židu, ki uide besu rajha tako, da prodaja

...«

»Pfukenfukenpfuj!« se je zadrla Postava. »Dej vrečko!«

»Ne!« je rekel Krojač. »V njej ni denarja, v njej je moja

literarna stvaritev!«

Postava je malce premislila.

»Dej stvaritev!«

»Pa zakaj« je zatarnal Krojač. »Pustite me pri miru! Kdo

sploh ste«

»Pfukenfuj!« je zagolčala Postava in pljunila. »Dej

stvaritev, če ne te ubijem!«

»Ne!« je bil odločen Krojač. »Pesnitve ne dam! Ne dam

svoje pesnitve!«

»Okej!« je rekla postava. »Adijo maderfaker!«

Potegnila je nož in Krojaču z eno potezo odprla pesniško

grlce. Krojač je čudno izbuljil oči in se sesedel, bruhajoč kri iz

vratu.

»Pfukenpfuk!« je zamrmrala Postava, pograbila vrečko in

izginila.

Če kakih 14 dni so prijeli Z. A., 36, zaradi suma umora

dotičnega S. H., 46, in to umora na najbolj krut način, je še

pisalo.

»Kua krut, pfukenpfuk!« se je baje drl Z. A., 36, ko so ga

prijeli. »A ste bral, kua je maderfaker pisu«

- 111 -

Policija je potem poiskala in zasegla še pesnitev. Z. A.-ja,

36, so čez kak teden dni izpustili.

Nisem mogel verjeti, ko mi je Leni to pripovedovala.

Da ji je taton rekel, da se to dogaja pisunom in

delomrznežem.

Čisto nič ji ni bilo všeč, da sem delal pri Otu. No ja, bilo ji

je minus všeč, ko sem delal v skladišču, ampak še vedno je

gonila svojo.

»Če se ne boš potrudil zase,« je rekla, »bom šla! Ne morem

te več gledati!«

»Tretjo ploščo snemam!« sem zamrmral.

»In«

»In kaj«

»In koliko so ti dali denarja za studio«

»Ponoči snemamo!« sem rekel. »Žvelc pravi, da je treba

šparat!«

»Taton je izvohal,« je rekla Leni, »da Žvelc snema s svojim

bendom popoldne v Kariatidi, medtem ko ti snemaš pri

onemu Pizdjaku ali kako ga že kličeš, pa hodiš ob štirih zjutraj

domov! Teta Marta je rekla, da sumljivo smrdiš in da jo vsakič

zbudiš!«

»Od kdaj se taton tako zanima zame« sem mrko zategnil.

»Saj sem ti rekla, da ni tak, kot je videt!«

»Slabši je, kot je videt!« sem zarenčal. »Raje bi imel, da bi

me preklal na štiri tretjine, kot da za hrbtom poizveduje o

mojih poslovnih partnerjih!«

»O tvojih poslovnih partnerjih« je zavpila Leni. »Pa sploh

veš, da Žvelčevi založbi zelo slabo gre«

»Je povedal!«

»Aaaa, res Kako pa potem, da on snema v Kariatidi,

kamor lahko spraviš dva simfonična orkestra, tebi pa posodi

fante za tisto krtino«

- 112 -

»On je bolj uveljavljen!«

Leni me je premerila s pogledom obupanega hrčka, ki so

mu vzeli vsakdanje kolesce. Ni mogla verjeti, da imam

odgovor na vsako vprašanje.

»Ne morem verjeti, da imaš odgovor na vsako vprašanje!«

»Žvelc pravi, da bomo letos pa šli na festival!«

»Drek!« je zamrmrala Leni. »S katerim komadom«

»Kdo tam pokašljuje!« sem ji povedal. Na to pesem sem

bil ponosen. Lotevala se je moje preteklosti. V njej sem bil

refleksiven.

»Tisti dolgčas«

»HEJ!!!«

»Ti je Oto zvišal postavko na 900«

»Ja, za prevode!«

»Kaj pa za pakiranje tistih njegovih dopisov«

»600!«

»Pa veš, da tatonova snažilka dobi več«

»Diplomacija bolje plača!«

Najini dvogovori so postali vse bolj dolgočasni. Jaz sem

gonil svoje, ona svoje. Tako je šlo kakšno leto in spoznal sem,

da se je začetno navdušenje vneslo in da precej deli tatonovo

mnenje o tem, kdo bi jaz lahko bil, če ne bi bil tepec.

Telesno si nisva bila prav zelo blizu. Še za roko me ni

pogosto prijela. Imel sem ves tisti geštel na dosegu roke,

ampak bilo je tako, kot bi sedel na električnem stolu in čakal,

da se me dotakne Mr. Štrom. DANGER ZONE!!! Pazi,

voltaža!!! Sprehajala sva se, ogromno sva se pogovarjala.

Vendar ni hotela nič slišat o kakršnikoli eliminaciji obleke v

smislu večernega užitka.

Ko sem enkrat nekaj poinsinuiral, nekaj prav bedastega,

nekaj v smislu »u, kako je vroče, kaj če bi …« se je nasmehnila

in mi povedala, da se je svojčas s prijateljico v srednji šoli

- 113 -

precej pogovarjala o tem in da ji je ona iz lastnih izkušenj

povedala, da se pred poroko ne splača, sploh ne v diskaču in s

tipom, ki pripada čudnim znamkam piva.

»A jaz pripadam čudnim znamkam piva« sem se

namrgodil.

»Na faksu so nam povedali, da so porodnišnice polne

deklet, ki se pustijo prezgodaj dotikati!« je rekla.

Občasno sem si dopovedoval, da pravzaprav ni

pomembno. Da je pomembno, da imaš partnerja, ki te

posluša. Vseeno ji zame menda ni bilo. To sem videl po tem,

kako strašno je silila vame, naj že enkrat zberem …

inštrumentarij za plodnjo (glej prejšnje strani) in grem

reševat svojo formalno izobrazbo.

Sem šel. Ko mi je bilo dovolj poslušanja.

Predstojnica oddelka za zakavkaško folkloristiko se me je

spomnila še iz časov, ko je bila asistentka.

»Nisem vedela, da ste še živi, hehehe!«

Zelo zabavno. Pridružil sem se ji in se nasmehnil, da sem

naredil dober vtis za začetek. Nato sva se pogovarjala o tem,

kaj vse imam in česa vsega nimam in potem mi je svetovala,

naj grem še na jezerologijo in tam poizvem vse, kar me

zanima, potem pa bo treba odpreti onega ježka iz bivše

Jugobanke.

»Saj ste imeli tistega ježka«

Pokimal sem. Ko sem bil majhen, sem imel dva. Enega

modrega in …

»Jaz sem imela dva!« je prekinila moje misli predstojnica.

»Enega zelenega in enega … zelenega. Mama je delala v

Jugobanki. A ste tudi vi vsak teden dali dinar v ježa«

Še preden sem ji povedal, da se ne spominjam natančno, je

že spet vskočila.

»Ste vi tudi imeli tisto pionirsko varčevanje«

»Ja!«

- 114 -

»A ni bilo fino« se je razvnela. »Si varčeval in potem si

imel za učbenike ali pa za končni izlet na …«

Malce sem pokašljal, kot oni poslušalec v moji pesmi Kdo

tam pokašljuje, ki ni šla na festival.

»Veš, bomo drugič s festivali!« je rekel Žvelc. »Težko je

prepričat žirijo!«

Sem si mislil, ja!

Na jezerologiji niso bili ravno prijazni.

»Takih, kot ste vi,« se je drl name knjižničar, ki je tisti

teden nadomeščal tajnico, »je Črno morje! Sploh pa nisem

pristojen za kakršnokoli toleranco do vaših internih

problemov, to ureja gospa tajnica! Prihodnji teden se bo

reverzirala!«

Fant je bil mlad in poln akademskega žara.

»Če vam študij ne ponuja satisfakcije, kar je sicer vidno hic

et nunc, saj bi drugače že diplomirali,« je nadaljeval, »zakaj si

ne najdete kakšne plačljive okupacije«

Mirno sem mu razložil, da sem zamenjal že več služb,

ampak da nekakšne … hm … finančne satisfakcije ni. In da je

včasih treba preiti Sodomo in Gomoro in vsa vmesna jezera

(mislil sem, da ga bom z omembo jezer pridobil), da ugotoviš,

da si se motil, ko si pustil gotovo prihodnost vnemar.

Uporabljal sem zelo izbrane besede in tvoril zelo akademske

stavke.

»Hm!« je na koncu še vedno namrščen dejal knjižničar.

»Pridite prihodnji teden!«

Sem imel namen, a vmes je umrl profesor Radoslav.

Bil je zgodovinar in z menoj je bil povezan na prav

edinstven način.

Zadeva mi je zamajala precej pogledov na svet. Za deset

dni sem izginil in se nikomur oglašal. Leni je bila popolnoma

prestrašena. Tekala je po mestu in me iskala. Skrival sem se …

na posebnem mestu, ki sva ga delila s profesorjem

- 115 -

Radoslavom in tja sem se zavlekel, ko sem hotel stran od

vsega drugega. Leni je sicer vedela zanj. Je klicala. Nisem

dvignil. Izginil sem. Osmi dan sem ji poslal kartico in ji na

kratko razložil, kaj se je zgodilo in zakaj me ni bilo. Deset dni

je minilo zelo počasi. Po cele dneve sem buljil skozi okno in

cuzal špagete. Odbijal sem pingpong žogico z majhnim

lesenim pingpong loparjem, ki mi ga je naredil profesor

Radoslav. Buljil sem v njegovo sliko. Potem sem jokal. Potem

sem spet buljil v njegovo sliko, odbijal žogico in cuzal špagete.

Potem sem spet jokal. Potem sem se zaobljubil, da bom vsem

bronastim kipom v državi odvaril roke. Potem sem hlastal za

zrakom. Reagiral sem kot astronavt, ki so mu vzeli kisik.

Življenjska zgodba profesorja Radoslava je bila precej

romaneskna. Do svojega tridesetega leta je imel precej zložno

življenje. Rodil se je v malomestnem predmestju v precej

okusni hiši, vsaj tako so jo imenovali sosedje. Prav ta ukrasni

pridevek ga je zaznamoval za vse življenje. Že v osnovni šoli je

bil okusno priden, v gimnaziji je ostajal okusno v ozadju, na

fakulteti pa je imel enega okusnejših indeksov na oddelku za

zgodovino. Bolj okusnega sta imeli še dve sošolki, ki so ju

klicali Sapfiki.

Njegova teta, očetova sestra, Edvina Radoslav, se je rada

spominjala dneva, ko je diplomiral.

»Ah, to je bil dan!« je vedno govorila. »Takrat se ga je

napil. Bilo je vredno. Imel je zelo okusno diplomo, veste!«

Profesor se je po končanem študiju hitro zaril v prosveto.

Prvih pet let je bil nad svojo službo silno navdušen.

»Mulakeljcem«, kakor je pravil svojim dijakom, je lahko

»strojil osebnost«.

Medtem ko so se njegovi kolegi trudili, da bi čim prej

zrinili s stola ravnatelja ali pa postali vsaj njegov podaljšek, je

on lepo sedel v kabinetu profesorjev zgodovine in

premišljeval, kako bi svojim učencem interpretiral stavek

»Prišle so ide marčeve, a ne prešle!«

- 116 -

Ko je dopolnil trideset let, so mamo, medtem ko je

pomagala prijateljici pri obiranju ribeza na njeni posesti, do

smrti zdesetkali sršeni, na očeta pa so padla garažna vrata.

Imeli so taka na dvig. Utež je popustila.

Patolog je govoril nekaj o tem, kako je udarec vrat razdejal

hrbtenična vretenca, pa nekaj o pritiskih na pljuča in takojšnji

smrti.

O sršenih, ki so dislocirali mamo, niso kaj dosti

pametovali. Zdravniki so vztrajali, da je smrt nastopila zato,

ker je bila gospa Radoslavova silno alergična na pike insektov,

ampak nihče ni o tem ničesar vedel. Tudi teta Edvina ne.

»Poznala sem jo kot star dnar!« se je priduševala teta

Edvina. »Menda bi ja vedela za kaj takega! Alergična ziher ni

bila, ne, tu je vmes kismet, vse pride ob svojem času!«

Nato je po torbici mrzlično iskala astronomske efemeride

in zadnje poročilo horoskopa.

Profesor je ostal sam v okusni predmestni hiši. Ni

premišljeval: kaj pa zdaj, ampak je tragedijo nekako

presanjaril z dobro izbranimi odlomki iz starogrških dram.

Teti Edvini to ni bilo všeč in se je hotela priseliti k njemu.

Prodala je svoje majhno stanovanje v bloku nedaleč stran. Še

zadnjič je zaklenila vrata, stopila na cesto in podlegla

nepazljivemu motoristu.

»Uaaaaaaaaau!« se je drl motorist, ko je zdrvel mimo in

pustil vnemar na tleh se zvijajočo starko. Dobili so ga precej

hitro, zmlinčenega pod viaduktom v obcestni travi.

Profesor je tisto popoldne, ko je vzelo teto, bral Medejo,

pogreb in vse ostalo pa so uredili njen starejši brat in njegova

družina.

Na pogrebu, ki se ga je sicer udeležil, je bilo silno vroče in

starejšega brata tete Edvine je obiskala kap.

»Uf, kako me poliva!« je govoril.

- 117 -

Profesor je stal zraven njega, ko mu je postalo slabo, in

stric Lojze, kot so mu pravili, se je sesedel v njegovo naročje.

Naključja, ki se sicer naj ne bi nikoli dogajala, so tako

zdesetkala večino njegovega sorodstva. Po mamini strani je

imel nekakšno sestrično v tretjem kolenu, ki so jo klicali Žiža,

vendar ni nihče vedel, kje tiči, in niti, ali sploh še tiči. O njej je

pravzaprav vedel samo to, kar mu je povedala mama: »Žiža je

navadna pegasta krota!«

Ko je kakih petnajst let pozneje začel končno premišljevati

o zadevi, je ugotavljal, da se je pred sorodniki pravzaprav

pokazal kot brezsrčen bastard. To je večkrat omenil tudi

dijakom.

Pravzaprav sploh ni bilo res. Bil je zelo dober človek.

To so vedeli tudi na združbi Amnesty International, saj so

mu vsak mesec s tekočega računa pobrali pet tisoč tolarjev.

Kakšen mesec po smrti tete Edvine, tako se je govorilo, je

na strokovnem izletu profesorjev zgodovine spoznal mlado

kustosinjo, ki je zbrani zgodovinarski srenji zelo zbrano

razlagala o nekakšnih avstroogrskih kronah. Ime ji je bilo

Rižana, vsaj tako se je predstavila.

»Oprostite,« je po končanem strokovnem delu pristopil k

njej profesor, »kako vam je pa res ime«

Hotela ga je vprašati: kako to mislite – res ime, ampak ga

ni.

»Rižana!« mu je odvrnila po krajšem premoru. »Moja

mama Ana je oboževala riž. Vas je to zanimalo«

»Pravzaprav si tako daleč nisem upal seči!« je zmedeno

odgovoril profesor.

»Obstaja še ena zgodba!« je nadaljevala Rižana. »Ko sta se

moja mama in oče poročila, je on ob prihodu iz cerkve zavpil:

'Riž, Ana!' Vam je ta različica bolj všeč«

»Ne, ne, saj nisem…« je jecljal profesor, že dodobra

osramočen.

- 118 -

»Meni je najbolj všeč tretja!« je Rižana zabijala še zadnji

žebelj v krsto profesorjeve samozavesti. »Moji starši so

oboževali sosedovo kobilo …«

»Ne, ne, neee!« je zavpil profesor. »Saj nisem nič vprašal!

Pozabite!«

Jezen in dotolčen je odsopihal za odhajajočo množico

zgodovinarjev.

Pri kosilu jo je spet srečal.

»Nočem slišati še četrte različice zgodbe o vašem imenu!«

je zinil, še preden ga je kdo kaj vprašal.

Rižana se je nasmehnila.

»Samo tri so!« je dejala. »Priznajte, da ste pomislili na

tretjo!«

»Ne, nič nisem pomislil!« je zamrmral profesor. »Sploh

ničesar! Opravičujem se za svoje precej neokusno vprašanje!«

»Malce umaknjeno delujete!« je rekla Rižana. »Kot da vam

ta gruča kolegov po stroki ne ugaja.«

»Saj mi ne!« je odgovoril profesor, mrmraje. »Dolgočasni

so. Zgodbe o neznanih diktatorjih si pripovedujejo!«

»In«

»In nič! Mene bolj zanima, kaj je počela Klitajmnestra!«

»Oho, grški profil ste!« je začudeno rekla Rižana. »Gotovo

imate čudno ime in recitirate abecedo od zadaj naprej!«

Profesor se je nasmehnil.

»Ne, kje pa!« je odvrnil. »Ime mi je Edvard in sploh ne

recitiram abecede!«

»A Edvard ni čudno ime« je, tudi smeje, vprašala Rižana.

»Nič bolj kot Rižana!« je odvrnil profesor

»Se vam tudi jaz zdim dolgočasna«

»Sodeč po imenu že niste!« je odgovoril profesor. »Tudi

zdite se ne, vas pa premalo poznam, da bi sodil.«

- 119 -

»In kaj vam je najbolj všeč pri Klitajmnestri« je zanimalo

Rižano.

»Njen nos!« je odgovoril profesor.

Ko je prišel čas za odhod, se profesor Radoslav sploh ni

zmenil za klice svojih kolegov, pač pa sta bila z Rižano

zatopljena v kentavre.

»Hej, frajer,« ga je pocukal za rokav kolega zgodovinar, ki

je učil na isti šoli, »avtobusu se od nestrpnosti že redči

zavorno olje, ti pa se sploh ne zmeniš!«

»Aaaa!« se je prebudil profesor Radoslav. »A že gremo«

»Šli smo že pred dobrimi šestimi minutami in pol!« je

dejal kolega zgodovinar, sicer znan kot profesor Fermeš.

»Zdaj te čakamo. Šofer pravi, da bo vsakih naslednjih deset

minut čakanja zaračunal po taksistični tarifi!«

Rižana je vstala.

»Zanimivo se je bilo pogovarjati z vami, profesor

Radoslav!« je rekla. »Vaša teorija o tem, da so bili kentavri

pravzaprav ostanek ancientnega grškega pustnega karnevala

sicer ne zdrži moje presoje, ampak konec koncev tudi v

Božička že dolgo ne verjamem več!«

»Nasvidenje!« je malce nerodno izdavil profesor Radoslav,

potem pa ga je Fermeš potegnil za rokav in odvlekel ven na

avtobus.

»Aha, naš čvekač!« se je zarežal šofer. »Saj vam ne

zamerim, baba je užitna, kurba sem jo gledal skozi zadnja

vrata!«

Profesor Radoslav je hotel odpreti usta in poučiti možaka,

da se o ženskah ne govori kot o gobah, ampak se je zadržal in

se lepo pogreznil v svoj sedež.

»Kje ste jo pa sneli« je čez čas prijazno zarenčal šofer.

»Ja, vam govorim, gospod čvekač!« se je zarežal, ko je začelo

pol avtobusa obračati glave.

Profesor se je naredil, kot da ga ne sliši.

- 120 -

»Aha, tih tip!« je zagolčal šofer. »Pred ženskami se pa

razpriča. Pravi kaliber ste, kolega!«

Malo je postal v razmišljanju. To je bilo dovolj, da je

besedo povzel spet profesorski zbor.

»Odkod pa ste« je zanimalo enega od profesorjev.

»Medjimurje!« je izstrelil šofer. »Ampak ko sem bil star 10

let, smo prišli v Maribor in potem od tam …«

»Je bil vaš oče kmet« se je oglasila starejša profesorica.

»Ste imeli kmetijo v Medjimurju«

»Zidar je bil. Kmetovali so njegovi stari, ampak je vse

skupaj šlo v rit!« je odgovoril šofer nič več tako prešerno.

Nato je nekako gromko zakašljal in sunkovito pritisnil na

zavoro, pa je bilo videti, da je pogovora o njegovih koreninah

konec.

»Kurba audi!« je zarobantil. »A ne zna speljat na križišču

Vsi ste priče, da je zelena!«

Profesorstvo je kimalo.

Šofer je s strašno ihto pritisnil na trobljo in pretrobil

naslednjih dvesto metrov.

»Temu audiju se bo še ponoči sanjalo o našem avtobusu!«

je potiho zamrmral Fermeš, ki je sedel na sedežu pred

profesorjem Radoslavom zraven zgodovinarke srednjih let.

»Še hujši je bil oni tip, s katerim smo se peljali v

Škocjanske jame!« je odmrmrala zgodovinarka.

»Čudno je bilo, da je tip sploh šel zraven v jamo!« je dodal

profesor Radoslav. »Ponavadi si medtem vzamejo čas in se

naspijo ali grejo jest, kadit ali kar koli že!«

»Daj, povej mi,« je rekel Fermeš in se obrnil nazaj na

sedežu, »kaj sta tako ognjevito debatirala z našo kustosinjo«

»O Klitajmnestri in kentavrih!« je kratko odvrnil profesor

Radoslav.

»Aha!« je zasekal Fermeš. »Groteskna romantika!«

- 121 -

»Čisto nič romantičnega ni bilo!« je odgovoril profesor

Radoslav. »Sam dobro veš, da je teorija o kenta …«

»Že prav!« je rekel Fermeš. »Trenutno mi grejo po glavi

druge stvari!«

Oglasila se je zgodovinarka, ki je sedela zraven njega.

»Kaj pa ti gre po glavi«

»Doma sem pozabil ugasniti štedilnik!« je nekako jezno

zamrmral Fermeš. »Zjutraj sem si grel mleko in …«

»Katastrofa!« je zavpila zgodovinarka. »Vse bo zgorelo!«

»Hvala, Diana!« je z nekakšnim čudnim prizvokom

odgovoril Fermeš. »Zdaj, ko ti to praviš, mi je lažje! Sploh pa

hodi k meni prijetna starejša gospa iz sosednje ulice

pospravljat in kake pol ure po tem, ko sem šel, je verjetno že

bila v hiši! Skrbi me, ker ne vem, če je res bila v hiši!«

»Ampak enkrat ne boš imel te sreče, da bo v hiši!« je

očitajoče rekla Diana. »Pa ne bo vzelo samo tvoje hiše, ampak

tudi pohištvo. Hiša že, to človek še preboli …«

»Človek preboli hišo, ne pa pohištva« se je oglasil

profesor Radoslav.

»Enkrat samkrat sem bila pri njemu doma (pokazala je na

Fermeša, kot bi ne vedeli, da govori o njem) in ima res

čudovite mizice in kuhinja je Arara, a se spominjata tistih

čudovitih prospektov …«

»Daj mir!« je zarenčal Fermeš.

»Dve flamingo mizici ima!« je rekel profesor Radoslav.

»Nista ne vem kako čudoviti!«

»To je še Elvira izbirala!« je rekel Fermeš s čudnim

odtenkom glasu. »Potem sem mizici obdržal za spomin!«

Življenje človeka, ki ga poznamo kot profesorja Fermeša,

do 30. leta ni bilo tako zložno kot Radoslavovo.

V srednji šoli je bil neprilagojen mulc, faksa tudi ni kaj

preveč maral. Vendar je končal zgodovino, kamor se je

prepisal po letu dni kemije, in napisal celo knjigo o

- 122 -

nemškutarjih v 19. stoletju. Nato se je, pri osemindvajsetih,

poročil s pohčerjenko lokalnega avtoprevoznika, ki ji je bilo

ime Elvira in je tudi končala podoben fah. Etnologijo. Prve tri

mesece zakona jima je šlo zelo lepo, potem pa se je Elvira

nekega lepega popoldneva, ko je on bil na nekakšni strokovni

okrogli mizi v prijaznem zgodovinsko pomembnem mestecu

kakih šestdeset kilometrov zahodneje, če meriš od geografske

sredine njunega dvorišča, kamor so zainteresirance odpeljali s

posebnim, tako je pisalo v vabilu, ortodoksnim avtobusom,

odločila, da ima dovolj vsakdanjosti in v zaprti garaži prižgala

motor njunega avtomobila. Za seboj ni pustila poslovilnega

pisma in ničesar, kar bi razjasnilo njeno usodo.

Bila je stara sedemindvajset let.

Fermeš je ostal sam v hiši svojih staršev, ki so umrli v

prometni nesreči, ko je bil star dvajset let.

Očividcev nesreče je bilo precej. Večina jih je ponavljala:

»Če se ne bi tisti magirus zabil v moskviča teh dveh revežev,

bi …«

Dodali pa so: »Ko bi se bila peljala po pravi strani ceste, bi

tudi magirus morda ne …«

Tudi policija je dodala svoje: »Ko bi se bila peljala po pravi

strani ceste, bi tudi magirus morda ne …«

Vse skupaj je ostalo precej nedorečeno. Vsaj za Fermeša.

Nekakšne vzporednice z Radoslavovim življenjem so

obstajale, očitno. Oba sta na hitro ostala brez staršev in to na

zelo banalen način, vendar je Fermeševa premica tragedije šla

še nekoliko dlje.

Po drugi strani pa je Fermeš ostal v tesnem stiku z vso

ostalo družino in ni imel te smole, da bi kar naenkrat pomrli

še strici in tete.

Fermeš je po ženini smrti nekako odložil misel na ženske,

je bil pa vedno silno vesel, če je uspela kakšna zveza njegovih

znancev in prijateljev. Bil je tudi precej bolj odprt kot

Radoslav in znal je zgrabiti ljudi na pravem koncu.

- 123 -

Z Radoslavom sta delila isti kabinet in se pogovarjala o

marsičem. Vendar si prav blizu nista bila. Radoslav ni

nikomur pustil prav blizu.

Fermeš je to kmalu ugotovil in ni nikoli silil vanj. Ga je pa

strašno rad zbadal.

»Profesor Radoslav je pa danes tečen!« je večkrat začel

težiti prav po otročje. »Tak si, kot da bi za zajtrk jedel jedrsko

konico. Raztegni se no malo, zunaj je 28 stopinj!«

»Saj prav to!« je krmežljavo odgovarjal Radoslav.

»No in Bi raje, da bi bilo minus 28«

»Ničesar nočem!« je hladno odvrnil Radoslav. »Ne enega

ne drugega!«

»Vsakdo hoče vsaj nekaj. Kje tukaj vidiš sebe« je vztrajal

Fermeš.

»Ah, daj no!« je Radoslav zamahnil z roko in pogovor se je

končal.

Fermeš v razredu ni bil preveč avtoritativen. Medtem ko je

Radoslav bil precej strog, čeprav nikakor ne tečen, je Fermeš

svojo službo jemal kot priložnost, da se druži z mularijo in

preučuje, kako mislijo in živijo.

»Hej, drušna,« jih je ponavadi pozdravljal, »kako kaj

danes Upam, da ste v dobri formi, ker moramo dobit nekaj

ocen za one tam gor, ki radi šarijo po redovalnicah!«

»Eeeeh,« se je slišalo po razredu.

»Nič eeeh,« je rekel Fermeš. »A bi radi, da se vam zgodi

kot tisti ženski iz Sao Paola«

Mladino je začelo zanimati.

»Klavrno je končala, ker ni še nikoli slišala za Avgusta

Oktavijana!«

Heeee, je vršalo med mladino, le kako je to mogoče.

»Ko se je nekega lepega dne kot kurjač s čezoceanko

prebila v Italijo, je podlegla notranjim krvavitvam in umrla!«

- 124 -

»In kakšno zvezo ima to z Oktavijanom« je vprašal lasati

dijak v četrti klopi.

»Nobene, ampak če ne boste ničesar znali, boste končali

kot kurjači!«

No ja, je vršalo med mladino.

»Torej smo to težavo odpravili. Se kdo javi« je nato

vprašal Fermeš in zadeva je nekako stekla, kako, še sam ni

vedel.

Doma je dolge popoldneve preživljal ponavadi pri

štedilniku. Pekel je najrazličnejša peciva, soseda pa je zelo

hvalila njegov Fermešev nadev, ki ni bil popolnoma nič

drugega kot rižota, le da jo je obogatil z zelenjavo in vse to

stlačil v kakšno pečeno ptico ali drugo žival.

Na pultu pri štedilniku je imel majhen gramofonček in

zraven cel kup plošč s popevkami Evrovizije. Pečico je

nastavil na 200 in zraven se je Cliff Richard drl

Congratulations. Fermešu je to dvigovalo samozavest. Če mu

čestita Cliff Richard, potem menda že zna kuhati.

Plošče je podedoval po starših. Čuval jih je kot punčico

kurjega očesa.

Rad se je tudi pogovarjal po telefonu. Vsak dan je poklical

sestrično Dašo in ji razlagal nove prijeme pri pasijansi.

»Odkril sem, da ima karo as še potenciale!« je govoril.

»Sicer pa, kaj čem tebi to razlagat, ti si profesionalka!«

Onstran slušalke se je zaslišal vreščeči glas, ki je zanikal,

da bi se preživljal z igranjem kart.

»Oh no, to je bilo mišljeno kot kompliment, nikar se ne

razburjaj!«

Ko je bilo poletje in zunaj toplo, je premišljeval o tem, da

bi šel kadit na balkon.

»To bi šlo, če bi bil v gimnaziji!« je nato zavrgel to misel.

Prvič je prižgal v osmem razredu osnovne šole in zadnjič v

četrtem letniku. Takrat je, tako je nekoč zaneseno pravil

- 125 -

sosedi, srečal Tino iz sosednjega razreda in se mu je zdelo

škoda puhati smrdljiv dim v njene lepe skodrane lase. Skupaj

sta bila dva meseca.

»Takrat sem bil precej nor!« je pravil Fermeš sosedi. »Ko

sem v Italiji kupil umetne brke in šel Tini na vsem lepem ob

treh zjutraj pod okno dijaškega doma pet Boemsko rapsodijo,

me je pustila!«

»To pa ni bilo lepo od nje!« je nekako jezno rekla soseda.

»Ampak mi je prišlo prav!« je veselo dejal Fermeš. »Kmalu

zatem smo pisali esej o ljubezni in njenih skrajnostih in sem

dobil zelo dobro oceno. Ko je esej nato kakih 14 dni visel v avli

šole, je Tina kar izginila in še zdaj ne govori z mano. Pred

tednom dni sva se srečala v trgovini, pa se je obrnila v suho

robo!«

»To pa ni lepo od nje!« je nekako jezno ponovila soseda.

»V eseju sem uporabil prava imena!« je povedal Fermeš.

Soseda ni čisto natančno vedela, kam meri in je zato rekla

samo: »Aha!«, kot se pač reče v takih primerih.

Fermeš je v poletnih večerih potem na balkonu bral knjige.

Navlekel si je tudi na kupe stripov in kombiniral Maupassanta

z Velikim Blekom.

»To me sprošča!« je odgovoril, če ga je Radoslav vprašal,

zakaj ima na mizi v kabinetu dogodivščine Bleka Stene.

Vikende je izkoristil za malo jogginga in malo nogginga,

kot je pravil počasni hoji po kakih petdeset metrih

poskakovanja.

Pri tem početju je srečeval cel kup sosedov.

»A, profesor Fermeš, danes pa bolj počasi«

Fermeš je ponavadi vedno silno prijazno odgovarjal,

ponavadi z napačno izbranim pregovorom.

»Ja, gospod Derstvenšek, nobena juha se ne poje tako

vroča, kot se skuha!«

- 126 -

Medtem ko je gospod Derstvenšek ugibal o umestnosti

uporabe tega pregovora, je Fermeš že naletel na sosedo, ki so

ji pravili Mila Jera. Ime ji je bilo Ljudmila-Jerneja Krašovec-

Kragofeldernik, ampak kdo neki bi si zapomnil vso to jaro

kačo. Bila je stara 50 let in invalidsko upokojena.

»Perofesor, vi pa vedno v isti beli majici!«

»Najraje kupujem bele!« je odgovarjal Fermeš. »Ne

švicam preveč, pa se ne pozna!«

Medtem ko je Mila Jera tuhtala, kaj hudiča je hotel s tem

povedati, je Fermeš že odpravil drugih pet sosedov. Tako je

obšel kakih pet ulic in se domov vrnil z zavestjo, da živi v zelo

prijazni družbeni sredi.

Derstvenšek je kake pol ure po Fermeševi vrnitvi še vedno

stal pri živi meji in prelagal njegove besede.

Ob nedeljah se je ponavadi oglasila druga sestrična

Filomena z družino. Femeš je vrgel v ponev nekaj mesa in

pripravil kosilo, po kosilu pa so vsi skupaj igrali mikado in

nato še pikado. To je bila njihova priljubljena zabava.

Filomenin mož, Stanko, je bil silen točkar in je strašno nerad

izgubljal.

Njuna sinova, Peter in Miha, sta vzpodbujala ta stare. Bila

sta stara pet in sedem let in sta imela raje pikado kot mikado.

Fermeš pa je užival pri mikadu. Redkokdaj se mu je

zmigala kakšna palčka. Ponavadi je zmagal. To je vzpodbodlo

Stanka, da je pri pikadu čisto znorel.

»Petdeset! Petdeset!!!« se je drl. »Tokrat sem te nažgal,

tokrat sem te! Tvoj skupni seštevek peša!«

Peter in Miha sta vdružno vzkliknila: bravo, ati!!!

Filomena ga je plosknila po hrbtu.

Fermeš je stal zraven, se nasmihal in si mislil: naj ti bo, saj

pri mikadu te pa nabrišem brez posebne matre!

Popoldne je ob mikadu in pikadu hitro minilo. Bila je že

huda tema, ko se je sestrična z družino poslovila.

- 127 -

»Petdeset, Fermi, petdeset!« ni odnehal Stanko. Še dolgo

je v temi odmeval njegov precej čuden smeh 'brihahahaha'.

Nekako pljunil ga je iz sebe. Če se je kdo res hecno smejal, je

bil to Stanko, je Fermeš zatrjeval sestrični Daši, ko ga je

naslednjič poklicala in spraševala, kdo je tokrat zmagal.

Na zelo poznem nedeljskem sprehodu skozi naselje je

Fermeš ponavadi srečeval sošolca iz osnovne šole, ki so ga

klicali Divji Pero. V osmem razredu sta s Fermešem

ustanovila nekak kratkotrajen bend. Preigravali so Beatle in

Bee Geese, kar so jih pri štirinajstih seveda znali.

»Ha, Fis, Ferdamanc, Fis!« je Fermeš vedno pozdravil

Divji Pero. Vzdevek Ferdamanc je bil Fermeševa

osnovnošolska domena in tam se je tudi končalo.

»Kako da se vedno, ko me vidiš, spomniš ravno na ta

dur« je zanimalo Fermeša.

»Ura je enajst, Ferdamanc, zdajle bi pasala kaka devetka,

ki jih nismo nikoli igrali!« se je oglasil odgovor.

»Igrali smo dve od Beatlov in eno od Bee Geesov in nobene

v Fisu!« je odgovoril Fermeš. »Saj ga nismo znali! Smo ga pa

zato srali!«

To je bil nekakšen ritual. Vendar si niti Fermeš niti Divji

Pero nista mogla predstavljati nedelj brez tega. Pero je

naslednje jutro šel na pot kot trgovski potnik za nekakšno

knjigarno, Fermeš pa lepo v razred.

»Danes vam bom povedal zgodbo o Clactonu!« je na lepo

ponedeljkovo jutro razlagal tridesetim glavam, ki so, še

nenavajene srednješolskih klopi, zmedeno pričakovale

najhujše.

Šestdeset oči ga je strahoma gledalo.

»No«

No, kaj je govorilo šestdeset oči.

»Za Clacton še verjetno niste slišali!« je povzel Fermeš, ko

je videl, da ne bo nihče nobene zinil.

- 128 -

Ne, je nekako brezbesedno odgovarjalo šestdeset oči.

»No, pa mi povej ti, ki tako brezbarvno sediš zraven onele

gospodične tam,« je smeje dejal Fermeš, »kaj misliš, kaj bi bil

Clacton«

Pričakoval je, da bo brezbarvnež zinil 'un, ki špila kitaro',

ampak Clacton in Clapton se tudi mladeži verjetno le ni zdelo

eno in isto. Tisti, ki je seveda poznala vsaj tistega drugega.

»Kak planet« je zinil brezbarvnež.

»O tistih vam bo govoril profesor Žnidaršič!« je odgovoril

Fermeš in se sam vase zarežal ob misli na svojega fizikalnega

kolega, ki je bil vedno sključen, prste pa je imel nekako

sivkasto oranžne od čudnega tobaka, ki ga je kadil med

odmori.

»Clacton,« je nato svečano povzel, »je najdišče!«

Pričakoval je, da bo dijaštvo zapopadlo, ampak je bilo še

premlado.

»Staropaleolitsko najdišče v Angliji! Zgodovinsko najdišče.

Pa veste, kaj so našli tam«

Oči so odkimavale.

»Petsto tisoč let staro kopje!« je zmagoslavno zagrmel

Fermeš. »Kopje. Tudi Indijanci so jih imeli!«

Ko je omenil Indijance, so se začele oči svetiti.

»Ampak mi danes ne govorimo o Indijancih, drušna!«

Oči so se spet povesile.

»Govorimo o strašno starih kopjih. Vam to kaj pove«

Oči še kar dol.

Hudiča, je pomislil Fermeš, ravno kooperativni pa niso.

»Da niso bila nova!« je naenkrat spregovorila deklica iz

četrte klopi.

Komentar je Fermeša presenetil. Prišel je kot jasno s

strelega. Mislil je že, da bojo do konca ure tiho.

- 129 -

»Ja, seveda, meni je tudi to najprej prišlo na misel!« je

zamrmral.

Radoslav je četrtim letnikom približno v istem času

razlagal raznorazne teorije o Hitlerjevi smrti. Pred kratkim je

v antikvariatu iztaknil debelo bukvo nekega češkega

zgodovinarja. Knjiga je bila v angleščini in je imela naslov

Firer preminil, Berlin popustil. Razlagala je nekaj čisto novih

pogledov na smrt svastičnega diktatorja. Radoslav je debelo

gledal, ko je bral o eksploziji notranjih organov,

prekomernem basanju z zeleno papriko in takoimenovano

'židovsko teorijo', ki je govorila o tem, da je Hitler tik pred

smrtjo izvedel, da so vsi Židje, ki naj bi jih zgenocidiral,

pravzaprav preživeli, in počil od žolčne jeze.

Na koncu je bral avtorjev kurikulum in naletel na notico,

da ta češki zgodovinar vse od izida knjige živi v posebni sobi

brez razgleda in s tesno jopico okoli života.

Dijakom se je edina zanimiva plat medalje zdela ta, da naj

bi na koncu razneslo Berlin. Radoslav je koj spoznal, da

kakšne silne debate ne bo, zato je lahko spraševal. Nekako je

bilo treba ubiti še zadnjih 15 minut.

V odmoru je izvedel, da večina kolektiva meni, da je Hitler

izginil v velikem rožnatem kljukastem križu že leta 1942 in da

so zadnja tri leta vojne potekala pod taktirko njegovega

dvojnika. Kaj zdaj zijaš, je Radoslava nestrpno pogledal

matematik Volčanšek. Vi zgodovinarji ste preveč ekzaktni!

Radoslava je seveda zanimalo, kje je večina kolektiva brala

o velikem rožnatem kljukastem križu. Povedali so mu, da gre

tu za princip, ne za branje.

Fermeš se je v kabinetu medtem poglabljal v clactonovske

teorije. Poskusil si je izmisliti zgodbo o Velikem Nevarnem

Pračloveku, ki je uporabljal Velike Nevarne Sulice, da bi

drušni vsaj malo približal dogodke izpred toliko in toliko let.

Ko je čez dva dni v razredu razlagal, kako je Nevarni Urgen

zaril ost v kobacajočo se pražival, se je mulc iz druge klopi

- 130 -

oglasil, da je lansko leto to slišal v eni radijski igri na prvem

programu nacionalnega radia v oddaji Lahko noč, otroci.

»Res« je zanimalo Fermeša. »In kdo je bil avtor«

»Ah, gospod profesor!« se je oglasila deklica iz pete klopi.

»Vidmar ne ve niti tega, da je Prešeren napisal Zdravljico,

kako naj bi si potem zapomnil, kdo je napisal radijsko igro!«

Fermeš je že hotel ziniti 'a ni Zdravljica tradicionalna', pa

si je premislil. Spoznal je tudi, da z raznoraznimi zgodbicami

ne bo šlo. Naj se mularija lepo napifla letnice, zakaj bi pa

ravno oni morali biti kaj posebnega! V silni ihti jim je na tablo

nakracal dvajset letnic in tik pred zvonenjem zagrozil, da bo

naslednjič delal štih-probe.

Naslednjič ni delal štih prob, ker ga je že taisto popoldne

podrl prehlad in je en teden ležal.

Sestrično Dašo je seveda zanimalo, kje hudiča se je

nahladil.

»Pomična vrata!« je odgovarjal Fermeš. »Saj veš, da imam

v bajti kup pomičnih vrat!«

Daši nekako ni bilo jasno, kako naj bi pomična vrata ...

»Si že kdaj opazila,« je nekako nestrpno razlagal Fermeš,

»da vsakič, ko odpreš in zapreš pomična vrata, huškne čez

vrat«

»No, in« je rekla Daša, še vedno nejeverno. »Saj že celo

življenje živiš v tej bajti, pa še nisi nikoli tožil!«

»Ker me je poprej redkokdaj dobila nevihta, ne da bi imel s

seboj dežnik!« je Fermeš jezno zavpil v telefon in vrgel

slušalko nazaj na vilice.

Ženske!

Vedno nekaj picajzlajo.

Pomembno je, da mu iz nosa teče Niagara. Ali pa je to slap

Savica Ker je ravno oni dan šel preverjat tisto o Zdravljici in

se zabral pri Krstu pri Savici, je čisto možno, da bi bil to

psihološki moment.

- 131 -

Avtobus se je počasi guncal naprej.

»Vi tipi ste nemogoči!« je jezno zavpila Diana.

Nekaj časa je gledala skozi okno in mrščila čelo, potem pa

se je spet obrnila k Fermešu.

»A nimaš ti drug teden rojstnega dneva«

Fermeš je bil z Edom medtem zatopljen v debato o rezanju

brajde. To je bilo opravilo, o katerem ni nihče izmed njiju

vedel prav nič.

»In« se je nekako raztreseno oglasil Fermeš.

»Nas boš povabil na torto« je zanimalo Diano.

»Spet ti!« je zagodrnjal Fermeš. »In tvoje eskapade! Torta

pri meni, zabava pri onem, kaj je že, umetnostnem kritiku …

Res, da imajo v veži kopijo okostja tiranozavra rexa, ampak a

ni to že prehudo …«

»A ni tisti rex iz lego kock« se je oglasil profesor

Radoslav.

»He he he!« je bila Fermeševa reakcija.

S tem sta dokončno utišala Diano.

»Jutri si grem kupit kateter!« je zamrmral Fermeš. »Ali ga

morda dobiš samo na recept«

V tistem hipu se je k njima obrnil profesor srednjih let, ki

je sedel zraven profesorja Radoslava.

»Spal sem, pa nisem sledil, ampak a sta omenjala

kataster«

»Kateter, Rintintin, ne kataster!« je odgovoril Fermeš.

»Nisi na tekočem!«

»Saj!« je zamrmral profesor, ki mu je Fermeš rekel

Rintintin.

Če bi domnevali, da je bilo profesorju zares ime po enem

bolj junaških psov v zgodovini filma, bi usekali mimo. Prav

tako bi ga polomili, če bi pomislili, da se je Rintintin pisal.

- 132 -

Vzdevek je dobil že v svojih mladih profesorskih letih.

Vedno je namreč svoje dijake bodril z besedami: »Bodite

pametni kot Sokrat in junaški kot Rintintin!«

»Ampak Sokrat je dobil scalnico po buči!« je vedno zinil

kakšen izmed dijakov, tisti, ki si je zapomnil tisto prigodo.

»Potem pa vsaj junaški kot Rintintin!« je odgovoril

profesor in s tem je bilo debate konec. Dijaki o Rintintinu

niso vedeli nič kočljivega. Pravzaprav sploh niso vedeli za

Rintintina.

»Kataster pa …« je nadaljeval Rintintin, zdaj že

popolnoma predramljen, »je huda zadeva! Včeraj sem dobil

položnico, tožbo pa izgubil!«

»Torej posestvo pod Paškim kozjakom ni več tvoje« je

zanimalo Fermeša.

»Ne, ona gnida od mojega brata ga ima! Naj se mu veselo

zatakne!« je zarenčal Rintintin. »Nikoli se nisva razumela,

Ferenc je bil vedno silno pohlepen! Saj vesta, kake avtomobile

ima!«

Fermeš in profesor Radoslav nista imela pojma o

avtomobilih Rintintinovega brata Ferenca.

»Tretji krog pekla naj ga požre!« je robantil Rintintin.

»Tista njegova furija ga je še pa dodatno našuntala proti

meni! Še vedno mi zameri prvo gimnazijo! Ženske nikoli ne

pozabijo, kot sloni so, tretji krog pekla naj vzame še njo!«

Fermeš je s kotičkom očesa malce pokukal proti Diani, če

bo kaka reakcija na slone, a ona je strmela skozi okno, kot da

je dedci ne zanimajo več.

»No,« je pomirjujoče dejal profesor Radoslav, »nikomur

ne smeš želeti tretjega kroga pekla! Še najmanj pa bratu in

njegovi ženi iz prve gimnazije!«

»Saj ni bila njegova žena v prvi gimnaziji! V prvi gimnaziji

je hotela biti moja žena!« je zavpil Rintintin in to tako, da se

je vanj obrnil sleherni pogled v avtobusu.

- 133 -

»Emmm, kaj ko bi tole o ženah malo tišje« je zašepetal

Fermeš. »Ne vem, če je to štof za javnost!«

»Hudiča!« je še vedno malo preglasno komentiral

Rintintin. »Spet mi je šlo čez!«

»No ja,« je pomirjujoče dejal Fermeš, ko so se pogledi spet

obrnili stran, v pest se hihitajoč, »ni enostavno, če izgubiš

posest!«

»In da ti jo spelje brat!« je dodal profesor Radoslav.

»Ki se poprej deset let tožari!« je mrko pristavil še sam

Rintintin in takoj nato svetlo pogledal: »No, ampak jaz sem se

v drugem letniku faksa poročil s svojo Lenčico!«

»Ki ji ne želiš tretjega kroga pekla!« je z nasmeškom

komentiral Fermeš.

»Oh, ona bo prišla v prvega!« je veselo rekel Rintintin.

»Od sile je!«

Radoslav in Fermeš sta se spogledala in Fermeš je

zašepetal: »Bratove žene še ni prebolel!«

Profesor Radoslav je tisti večer zbiral vtise. Vedno znova so

vsi prišli na en in isti imenovalec: Rižana.

Poprej je spoznal že nekolikanjci mladih žensk, vendar naj

ne bi še z nobeno razpravljal o kentavrih. Še več: ko je kateri

omenil, da je zgodovinar in da veliko časa prebije v

službenem kabinetu, silnega navdušenja ni bilo.

Še pred tetino smrtjo je spoznal privlačno bančno

uslužbenko Danajo, ki je imela silne črne obrvi in dober

dekolte, a se je končalo pri dvigu petdesetih tisočakov. Med

postopkom dviga sta namreč začela razpravljati in profesor

Radoslav je izvedel, da Danaja pozno zvečer rada zahaja v

sumljive lokale in tam srka bambus.

Svoje prihodnosti si nekako ni predstavljal ob pol

dvanajstih zvečer s kozarcem bambusa v roki.

Sicer pa Danaja tako ali tako ni kazala nobenih znakov

kakršne koli pripravljenosti za kar koli. Pravzaprav je ves čas

omenjala »mojega Deana«.

- 134 -

»Danaja in Dean!« je pomislil profesor. »Kakšno soglasje

imen! Čista eksotika!«

Eksotike se je izogibal. Zanj je bilo silno eksotično že, če si

je zjutraj za zajtrk malo preveč popekel kruh.

Rižana mu pa nekako ni šla iz glave. Ja, priznal je, krivo je

bilo tudi ime. Premišljeval je, če ima brata Bistaharja.

V glavi si je tisti večer izmislil célo zgodbo Rižanine

družine.

»Rižana in Bistahar Komat,« je pomislil, pri čemer ni

poznal Rižaninega priimka in kdo ve, če je bil Komat, »sta

otroka družine poljedelcev ali pa kakih mestnih snobov, ki si

izmišljujejo čudna imena!«

Takoj ko se je otresel misli, je zaspal.

Potem je prišla sobota. Za njo ponedeljek.

Nedelje sploh ni zaznal, saj je ril po zgodovini druge

svetovne vojne, ki jo bo moral naslednji teden razlagati

mulakeljcem.

V ponedeljek ga je okoli opoldneva v kabinetu čakalo

pismo.

»Hudimana,« se je priduševal Fermeš, ki je z njim delil

kabinet, »tole je pa menda tvoja prva pošta, odkar si tu!«

»Veš,« ga je pogledal profesor Radoslav, »ponavadi jo

dobivam na svoj domači naslov, ne v službo. Ponavadi so

položnice!«

Na hrbtni strani ovojnice je pisalo: mag. Rižana Vragolj,

muzej ta in ta, bla bla bla vse ostalo, kar ponavadi piše zadaj.

Vragolj.

Ne Komat. Ampak Vragolj.

Ko je odprl ovojnico, je bil sicer malce razočaran. Ven je

padlo vabilo na 'predavanje magistre Rižane Vragolj o

družabnih aspektih življenja na Slovenskem v srednjem veku.

To sredo ob 18h v dvorani fržljm fržljm bla bla bla …'.

- 135 -

»Vabilo!« je rekel na glas. Nekoliko razočarano je bilo

slišati, vsaj tako sodimo, kajti Fermeš ga je takoj prešerno

pogledal.

»In kaj je narobe z vabilom«

»Nič!« je zamrmral profesor Radoslav, presenečen sam

nad sabo.

»No, kaj ti je napisala gospodična Kentavrova« je še

vedno prešerno vprašal Fermeš.

»Gospodična Kentavrova« je začudeno zazijal profesor

Radoslav. »Kaj takega!«

S tem je bil pogovor o zadevi končan in ko je profesor

živčno stlačil vabilo v žep, česar ponavadi ni počel, saj je vse

podobne zadeve skrbno prepognil in shranil, je pozvonilo in

čas je bil za nadaljevanje službe.

Ampak tako se je začelo.

Vsi na njegovi šoli so poznali tudi zgodbo o slavnem

Rižaninem predavanju. Šušljala se je po hodnikih. Še posebej

zatem, ko je Rižana umrla na operacijski postelji med

operacijo tumorja na možganih. Profesorja Radoslava je

zadeva popolnoma dotolkla. Počasi si je opomogel. Potem pa

BUM! Pet let po njeni smrti ga je rahla kap. Pa si je spet

opomogel.

Zgodba o Rižaninem predavanju mi je ostala v

presunljivem spominu. Takrat sta bila še na začetku. Ti

začetki resnih zvez so se mi vedno zdeli precej bolj zanimivi

kot potem zveza sama, še posebej, če je bila uspešna. Začetki

pa so vedno polni adrenalina, neznanja in pričakovanja. Ki se

kaj rado še prehitro razvodeni. Ali razmleči, odvisno od tega,

kaj raje pijete.

Profesor Radoslav je sedel v veliki dvorani in čakal na

začetek predavanja.

Rižane ni opazil nikjer. Pomislil je: verjetno je kje zadaj in

bo prišla pred mikrofon z dvajsetminutno zamudo ob

- 136 -

gromkem tušu iz Also Sprach Zarathustra. Ali pa jo bodo

morda prinesli na oder v preprogi, kot Kleopatro.

Govorniški oder je bil okusno pripravljen. Ne bi se ga

sramoval niti Demosten. Stojalo za mikrofon je sicer bilo

videti bolj šibko, a saj Rižana ni bila Mick Jagger. (Vsaj

mislim, da ne.) Nekaj prav ljubkih rožnih dekoracij ob robu

odra je na trenutke dajalo vtis priprav na tirolsko veselico,

vendar se je v ozadju odra svetil velik plakat, na katerem je

pisalo DRUŽABNI ASPEKTI ŽIVLJENJA NA SLOVENSKEM

V SREDNJEM VEKU.

Snov ga res, in to si je ves čas priznaval, ni prav strašno

zanimala. Še vedno je imel v glavi teorije o drugi svetovni

vojni, poleg tega pa je tako strašno oboževal grško mitologijo,

da je tu pa tam pomislil, da je zgrešil študij.

Teta Edvina je bila, ko je še živela, sicer mnenja, da bi bil

odličen navtik.

Sam je menil, da ne bi bil.

Pogledal je okrog sebe in dvorana se je počasi polnila. Dve

vrsti pred seboj je opazil Diano, ko pa ga je po rami nekaj

lopnilo, je vedel, da bo namesto predavanja verjetno moral

poslušati traktate o slovenskih sodnih zablodah.

»Hoj, Rintintin! Ja, seveda, ta stol je prost!«

Rintintin je prisedel in se zarežal:

»Tale naša kustosinja je pa na nivoju, kaj Lej, kakšne lepe

rože! Škoda, da ni tukaj moje Lenčice, ona bi takoj

pokomentirala, da peclji preveč štrlijo ven!«

»Kje pa vidiš kakšne peclje« je zanimalo profesorja

Radoslava.

»Ti, učili so nas, da Slovenci v srednjem veku nismo imeli

kakšnega silnega družabnega življenja razen tlake!« je

Rintintin hitro zamenjal temo. »Tam so se sicer družili

kmetiči različnih družin in pedigrejev, ampak a je to tako

pomembno So med delom plesali Pisali knjige Ne, niso

nas tako učili!«

- 137 -

Profesor Radoslav je jel razlagati, da je naslov predavanja

Družabni aspekti življenja na Slovenskem, ne Družabni

aspekti življenja Slovencev.

»To pa zna biti zanimivo!« je komentiral Rintintin.

»Upam, da bo kaj povedala tudi o Jakobu Schimmelu!«

Profesor Radoslav je vprašal tisto, kar se ponavadi vpraša v

takih trenutkih. Kdo je Jakob Schimmel. Še bolje: kdo je bil

Jakob Schimmel.

»Zamolčani protestant!« je z nekakšno jezo v glasu

odgovoril Rintintin. »Knjigo pišem o njegovem življenju!

Moja Lenčica je iz njegove rodbine in doma imamo kup

raznoraznih virov, tistega o kraji Katekizma in kako je ta

zamolčani velikan še pred Bohoričevimi Zimskimi uricami

spisal svoje Poletne urice in tako ...«

»Pššt!« je naenkrat zasikal profesor Radoslav. »Nekdo je

na odru!«

Na odru je res stal večji možak srednjih let in hukal v

mikrofon. Nato je spregovoril:

»Lep pozdrav vsem prisotnim. Magistra Rižana Vragolj bo

danes predavala o aspektih žužabnega driv ...

... družibnega žuž ...

... dužaž ...«

Nikakor mu ni šlo z jezika. Malce je zakašljal in dodal:

»... o tem, kar piše na plakatu!«

Dvorana je zaploskala, tu pa tam se je kdo zasmejal.

Rižana je stopila pred mikrofon nekje iz levega odzadnjega

kota odra. Lase je imela spete v figo, oblečen pa okusen

temnordeč kostim. Profesorju Radoslavu je bilo baje še

posebej všeč krilo, ker je ob robu imelo šikane temne

ornamentke, ki so ga spominjali na kakšno egipčansko

posmrtno masko in na te ornamentke se je tako prilepil z

očmi, da sploh ni slišal Rižaninega pozdrava 'vsem prisotnim

in še posebej dr. Igmarju, ker me je tako lepo predstavil!'

- 138 -

Dvorana se je malce zahohotala, saj se je spomnila na

družabni žuž doktorja Igmarja.

»Kakor veste,« je nato začela Rižana, »naj bi Turki

devetega oktobra 1408 izropali Metliko in ...«

Profesor Radoslav se je odlepil od ornamentkov na

Rižaninem krilu in začel poslušati zvončkljanje njenega glasu,

ki se mu je na trenutke zdelo podobno kitari iz pesmi Mr.

Tambourine Man in, oh, kako rad je poslušal to ploščo!

Siničji Rižanin glas se je odbijal od sten dvorane in v

možgane prisotnih vtiral najrazličnejša kruta dejstva o

umrščinah, pravščinah in drugih dajatvah, pa tudi Valvazor je

prišel na svoje, dokler Rižana ni po kakih dvajsetih minutah

končno nehala zveneti kot interpretatorka iz učbenikov in se

je kar krepko lotila nekakšnih teorij, ki ju je imenovala 'moja

teorija' in 'moja dodatna teorija' in sta bili precej zanimivi.

Trdila je namreč, da se je družabno življenje na Slovenskem

odvijalo predvsem na gradovih bogatih graščakov, kar bi ne

bilo tako presenetljivo in novo, če ne bi nadaljevala s tem, da

pri tem misli na grajske temnice in ne dvorane.

Po kaki uri in pol je končala. Gospod v prvi vrsti je dvignil

roko.

»Zanima me,« je začel, »kakšno zvezo imajo puljenje

nohtov, vrelo olje in natezalnica z družabnimi vidiki na

Slovenskem«

Rižana se je strašno razsrdila.

»A zdaj naj pa grem ponavljat celo predavanje«

Dodala je še:

»Ste sedeli na ušesih, profesor Omc«

Gospod, ki je moral živeti s priimkom Omc, se je malce

pogreznil v svoj sedež.

»Saj nisem ...«

»Aha, aha!« je zavpila Rižana. »Je morda tukaj še kdo, ki

mu ni jasno, kakšno zvezo imajo grajske ječe z

družabnostjo«

- 139 -

Dvorana je bila tiho.

»Prav rada namreč še enkrat preberem!« je rohnela Rižana

in žile na čelu so ji skoraj zdrsele iz svojega običajnega

okoliša. »Prav rada še enkrat ponovim traktat o vrelem olju!

No, bo kdo kaj zinil«

Dvorana je bila tiho.

»Torej hvala lepa vsem za prisotnost!« je rekla zdaj precej

tišje, zgrabila kup papirja in izginila z odra.

Dvorana je boječe zaploskala, a ne za dolgo, ker je bil oder

tako ali tako prazen.

Profesor Radoslav je vse to spremljal z odprtimi usti, jezik

pa se mu je zvil nekje pri konici pete levega čevlja.

Rintintin ga je veselo lopnil po rami.

»Ej, gajstna baba!« je vzkliknil. »Pa zanimiva tema, čeprav

mi ni bilo jasno, kaj je sploh hotela povedati!«

Pomislil je.

»Kot tudi Omcu ne!«

Profesorju Radoslavu sicer prav tako ni bilo popolnoma

nič jasno, na kaj pri Hefajstovem ognju je mislila z grajskimi

temnicami in kje naj bi bil tu družabni aspekt. Druženje s

podganami Druženje s kruhom in vodo Psihološka podstat

Jasno pa mu je bilo, da se predavanje ni ravno posrečilo.

Ali pač

Hm ...

Če po koncu ure in pol trajajočega predavanja nekdo

vpraša, za kaj je sploh šlo, predavatelju ne daješ ravno

lovorovega venca na glavo.

Rintintinu je nekako namignil, da bo zdaj vstal, ampak niti

ne bi bilo treba, kajti model je bil že na nogah in mrmral:

Omc, Omc, moram govoriti z njim. Profesor Radoslav je čez

dvorano pomahal Diani in doktorju Vercottiju iz Italije, ki je

bil sicer prijeten možak, a bratje so imeli picerijo v Milanu in

poleg tega sploh ni bil zgodovinar, ampak lobotomist.

- 140 -

Z doktorjem Vercottijem sta se srečala pred kakim letom

in pol pred eno večjih evropskih katedral. Profesor Radoslav

je bil tam službeno, Vercottija pa je prignalo mimo kar tako in

takoj ga je pritegnila profesorjeva oblika lobanje. Pošalil se je,

da bi že zavrtal vanjo, če ne bi bilo na trgu pred katedralo

toliko ljudi.

Potem sta se začela pogovarjati in Vercotti je profesorju

razlagal o različnih teorijah lobotomije in o tem, kakšno

krasno picerijo imajo njegovi bratje v Milanu, profesor pa je v

glavnem kimal.

Pravzaprav ga je presenetilo, da je srečal Vercottija na

Rižaninem predavanju. V golobjem mestu že, ok, to ja, ampak

tukaj ...

In zakaj naj bi italijanskega lobotomista zanimalo

družabno življenje na Slovenskem!

Stopil je na hodnik. Bil je prazen, le kakih dvajset metrov

čisto na koncu desno je na okenski polici poklapano sedela

ženska postava v temno rdečem.

Pristopil je.

»Dober dan voščim!«

Rižana je strmela skozi okno in se ni niti ozrla.

»No, vsaj dan!«

Zdaj se je ozrla.

»Profesor Radoslav!« je zamrmrala. »Ste me prišli polivat

z vrelim oljem«

»Pravzaprav premorem samo jedilnega!« je zmedeno

zajecljal profesor. »Ga lahko grem kupit, če želite, ampak po

moje je škoda obleke!«

»Zakaj ne greste nazaj v dvorano,« je jezno zasikala

Rižana, »in se pridružite vsem ostalim oslom, ki sem jih

povabila«

Profesor je bil malo užaljen.

- 141 -

»Ni ravno lepo od vas, da sedite na okenski polici, namesto

da bi bili v dvorani s tistimi, ki ste jih povabili!«

»Res« je zafrkljivo siknila Rižana. »No, pa mi vi povejte:

ste razumeli mojo teorijo in mojo dodatno teorijo Vam je po

uri in pol jasno, kaj sem hotela povedati«

Profesor se je kislo nasmehnil.

»Sem lahko iskren«

Rižana ga je pogledala še bolj jezno.

»Brez blefiranja in bedastih vprašanj: ja ali ne«

»Ne!«

»Spravite se nazaj v dvorano!«

Profesor je skomignil z rameni in se obrnil.

»Profesor Radoslav ...«

Profesor je trznil.

»Ja«

»Vseeno hvala, ker ste prišli ven!«

»Nič, nič ...« je mrmral profesor, čeprav ni vedel, čemu

zdaj to.

Rižana se je skobacala s police.

»Domov grem!« je rekla.

»Vas zapeljem«

»Ne, hvala!«

»Poslušajte,« je začel profesor, »predavanje sploh ni bilo

slabo, mislim retorično, dobro govorite in to, samo ti dve

teoriji ...«

Rižana ga je pogledala in počakala, kot bi hotela, da pove

do konca.

»... sta po prižganki priplavali!« je zinil profesor in čutil

silno olajšanje.

Pričakoval je, da se bo zdaj nanj zrušil pravi Zevsov bes.

Glede na reakcijo v dvorani je pričakoval, da bo Rižana začela

- 142 -

vpiti kot oklani poštar in slutil je, da bo v naslednji minuti

zunaj vsa dvorana.

Rižana ni začela vpiti. Iz torbice na rami je potegnila kup

listovja in ga stlačila profesorju v roke.

»Bon apetit!« je rekla in izginila skozi izhodna vrata.

Profesor je obstal pri oknu s kupom gradiva v roki.

Kaj je bilo to je najprej pomislil. Orkan

Nato je pomislil: kaj naj s tem špehom!

Šel je ven in sedel v avto. Listovje je položil na sedež poleg

sebe.

Zavzdihnil je, skomignil z rameni, vendar drugače kot prej,

obrnil ključ in se odpeljal domov. Naslednji dan je listovje

spravil v mapo z napisom PREUČEVANJA in pustil zadevo

vnemar. Pozabil pa je vprašati o Vercottiju.

Smrt profesorja Žnidaršiča je profesorja Radoslava in

Rižano združila predzadnjič pred poroko.

Fermeš je bil ravnokar sredi razlaganja o seksualnih

potencialih Eve Braun, ko je v razred vstopil profesor

Radoslav in mu nekaj šepnil na uho. Fermeš je naenkrat

vzrojil:

»Prekleto sranje hudičevo!«

Nato se je spomnil, da je v razredu pred učenci, ki so se že

vsi režali, in je hitro, a precej osramočeno dostavil:

»Drušna, umrl je profesor Žnidaršič in zato imate pač

zdajle odmor in to ...«

Drušna se je zapodila iz razreda, ne da bi ji bilo kaj mar za

profesorja Žnidaršiča.

»Kako in kdaj« je zinil Fermeš.

»V razredu, med razlago o teoriji sile teže!« je zamrmral

profesor Radoslav.

»No, hudičevo ga je potisnila k tlom!« je spet zinil Fermeš

in se koj nato zavedel, da je malce prenaturalistično opisal

smrt svojega kolega.

- 143 -

»Slabo mu je postalo, tako je povedala Šmešmanova iz a,

ona, ki ima pričesko kot Irena Kohont!« je dejal profesor

Radoslav. »Odprl je okno in se zložil čezenj!«

»Po tleh Padel je ven« je zanimalo Fermeša, ki je, vajen

še vse hujših zadev, poslušal nekako z zanimanjem.

»Šmešmanova pravi, da je obvisel na okenski polici z glavo

navzdol kot cota, ki jo obesiš na radiator, ko pobrišeš

posodo!«

»To je povedala ravnatelju«

»Mhm, on pa je poklical mene!«

»Zakaj pa tebe«

»Ne vem. Jaz sem šel povedat tebi, drugih pa ne bomo

vznemirjali, da ne bo célo profesorstvo v luftu!«

»Saj bojo že tile moji raznesli!« je rekel Fermeš.

»Do konca ure bo še že mir!« je zamrmral profesor

Radoslav. »Grem brat v kabinet!«

Pogreb profesorja Žnidaršiča je bil izjemno staromoden,

kot nekdanji kmečki pogrebi. Res je, da je profesor bil sin, kot

rečemo, trdnih kmetov, ki so živeli še po starih načelih in so

bedeli, žegnali, kropili, pa seveda razstavljali ubogega

mrtvaka na parah, kjer je revež ležal ves voščen in bolščal v

zid, obkrožen s starikavimi facami vaških žena. Že zaživa je bil

precej skrfuljen tip, nobena vaška teta pa mu s prstov ni

mogla izmiti tobačne umazanije. Ko sta se profesor Radoslav

in Fermeš, ki sta na rajnikovo domačijo prišla skupaj, ker je

Fermešu dan poprej crknil avto, približala krsti, je Fermeš

najprej zinil:

»Zakajeni Quasimodo, revež!«

»Psst!« je rekel profesor Radoslav, ki mu je šlo malce, prav

nič okusno, na smeh. »Nehaj, če ne bova oba krepnila v

krsto!«

To je bilo dovolj, da se je Fermeš začel hihitati. Zbrane

vaške tete so se začele zgroženo ozirati v dva profesorja, ki sta

- 144 -

se pri krsti svojega kolega režala kot obsedena, nekaterim

mlajšim deklinčicam pa je prav tako začelo iti na smeh.

»Iiiiiiiih,« se je davil Fermeš, »v ksiht je tak kot

Tutankamon!«

Profesor Radoslav ga je začel močneje suvati pod rebra in

nekako sta se pomirila, tudi zato, ker so medtem v sobo

stopili trije krepki kmečki fantje, sicer pokojnikovi nečaki

Stanč, Vanč in Franč, da bi posvetili štoroma.

»Oprostite!« je izdavil profesor Radoslav, ko je bilo navala

smeha konec. »Mislim, de mortuis nisi nihil nisem nihilist

ampak sem ...« In ga je spet prijel smeh.

Takrat je iz temnega kota sobe stopila znana postava.

»Ampak ste idiot!«

Rižana je bila oblečena v črno, kot vse ostale tete v sobi.

Medtem je sicer vstopil še ves preostali učiteljski zbor s šole

profesorja Žnidaršiča, saj jih je zanimalo, zakaj je smrt

naenkrat postala tako zabavna.

»Rižana!« je rekla ena izmed tet. »Poznaš tega bebca«

»Ne več!« je resno rekla Rižana. »Sem ga pa, ker je vse do

prej kazalo, da je vsaj vzgojen kar solidno!«

Oglasil se je Fermeš.

»Če to ni gospodična Kentavrova!«

Profesor Radoslav ga je neznansko silno sunil v rebra.

»Gospodična Kentavrova« je zazijala Rižana.

»Kentavrova«

»Torej ...« je začel Fermeš.

»Tiho!« se je zadrla Rižana. »A ne vidite, kaj se dogaja v tej

sobi«

»Popoln kaos!« je zinil nekdo iz učiteljstva.

»Tamle v krsti leži nekdo, ki ga ni več! Vaš kolega!« je

zavpila Rižana. »Vsaj tistih par minut, ko se pridete poslovit

od njega, bi lahko zdržali brez oslarij!«

»Lej, moralistka!« se je slišalo iz učiteljskega zbora.

- 145 -

Takrat je izza peči vstal visok mož.

»Stanč! Vanč! Franč!« je zagodel.

Trije fantje mišičnjaki so stopili k Radoslavu in Fermešu in

ju odnesli iz sobe, medtem ko so tri stare vaške tete podile

ven preostali učiteljski zbor.

»No, krasno!« je ves karirast od jeze rohnel ravnatelj, ko

so stali na dvorišču. »Zdaj bodo vaški očaki ta fiasko prenesli

v ustno izročilo!«

Pogledal je k profesorjema Radoslavu in Fermešu.

»Vidva pa gresta na disciplinsko. Od tebe, Radoslav, ne bi

pričakoval česa takega! Če bi vedel, kaj se bo danes zgodilo, te

ne bi niti poklical, ko je Žnidaršič ... pfffffm ... ko je ...

pfffffffffm ...«

Posilil ga je hud ravnateljski krohot, ki je povzročil, da so

vaške tete začele kukati skoz okno.

Nekaj minut zatem je skoz vrata prišla Rižana.

»Prosimo vas, če lahko greste!« je tiho rekla. »Takoj!«

Oglasil se je profesor Radoslav.

»Rižana, dovolite, naj pojasnim!«

Rižana ga je pogledala kot svojčas cesarica Krpana.

»Nisem bila dovolj jasna«

Ravnatelj se je nehal smejati in čisto tiho zlezel v svoj avto,

ostali pa za njim.

Profesorica Dmanski, sicer anglistka, je, preden je zlezla v

svoj avto, rekla samo še:

»Moje sožalje!«

In to je bilo to. Profesor in Rižana sta se pozneje srečala še

enkrat in takrat je kazalo, da je Rižana pozabila na incident.

Bilo je na večerji po srečanju, ki ga je organiziral Rižanin

muzej. Nadaljevala sta tisti pogovor o kentavrih. Potem sta se

kar naenkrat poročila.

- 146 -

Rižana je precejkrat prišla predavat v njegov razred.

Profesor Radoslav je medtem vedno sedel za katedrom in jo

gledal z očmi mladega toreadorja.

Popolna ljubezenska zgodba.

Vendar pa je Rižana naenkrat zbolela. Začele so se ji

prikazovati stvari in tudi domišljati si je začela marsikaj.

Sčasoma je zdravnik ugotovil, da je za to kriv tumor na

možganih. Ja, kot krogla je. Ja, bo treba operirati. Če sploh.

Ja. Močno srce Ima močno srce

Saj operacija ni bila vprašanje. Tudi komplikacije ne. Nič

ni bilo vprašanje. Tudi ne, če bo Rižana upepeljena ali pa se

bojo njene kosti počasi razkrajale v zemlji. Odločili so se za

tretjo možnost. Profesor Radoslav je povedal, da je Rižana

vedno želela, da bi njeno telo uporabili v znanstvene namene.

Tako je tudi bilo.

Leni me je sicer potrpežljivo poslušala, ko sem ji govoril o

profesorju Radoslavu, ampak zdelo se mi je, da je napeta.

Zdelo se mi je, da se obnaša preveč neprizadeto glede na

situacijo. Navsezadnje sem ji predstavil profesorja. Precej

pogosto smo se videli. Potem je – caf! – umrl, ona pa kot zid.

Napisal sem nekaj precej patetičnih pesmi. Ker mi je tako

ustrezalo. Delal sem pri Otu. Snemal sem tretjo ploščo. In to

brez trohice veselja. Žvelc je postajal popolnoma kamnit.

»Kaj Rad bi dodajal kitare KAJ Rad bi ponovno posnel

oni bobnarski del NE!!!« In tako naprej.

Leni je v glavnem težila.

»Si šel potem na jezerolog …«

»NE!«

»Zakaj ne«

»Saj vidiš, kaj se je vse zgodilo! Sam sem! Moram poskrbet

zase! Moram zaslužit kak tolar in ime si moram naredit!«

»Ime«

- 147 -

»Leni, založbe se ne pulijo ravno zame!«

»To je zato, ker hodiš tja kot nekakšen pisarniški molj. Pri

Otu pa potem spiš, ker zaradi Žvelca snemaš do jutra!«

»Vsaj iz mojega žepa ne gre!«

Bila sva precej daleč stran. Leni je še upala, da se bom (z

njenimi besedami) »spametoval in razumel, kaj mi hoče

povedat«. Jaz sem gnal svojo založbo, založbo, založbo …

Dokler se nisem tistega dne z začetka romana znašel v

Žvelčevi pisarni in odšel z razcefrano pogodbo.

Tisto popoldne me je žalost premagala in to osmič,

natančneje: sedmič po trenutku, ko se je končal film o Lesiju.

Gledal sem ga nekega nedeljskega popoldneva, ko sem bil v

prvem letniku gimnazije.

Psi so bili vzrok tudi mojih pogostih krohotanj in

posledičnih kotalenj po sicer zelo skrbno vzdrževanih

preprogah. Zadnjič se je to zgodilo, ko sem bil v eni mestnih

knjižnic in so policaji prišli po nič hudega slutečega reveža, ki

bi naj kradel ovčarje po mestu. Celo zgodbo sem naslednji

dan izvedel iz časopisa.

Gospod Bulc je vstopil k izposojevalnemu pultu.

»Dober večer! Zanimajo me vse letošnje številke revije Moj

pes!«

»Vse Zakaj pa vse«

»Zanimajo me neke rubrike!« je dejal Bulc.

»In zakaj potem revije ne kupujete«

»Zaradi dveh rubrik«

»Ste naš član«

»Ja!«

»Ste premožni«

»Poslušajte, nisem prišel debatirat o svojem gmotnem

stanju! Revije bi rad!« je nestrpno zastokal Bulc.

»Bom poklicala Viktorijo, našo poslovodkinjo!«

- 148 -

Pred Bulcem se je naenkrat znašla precejci debela ženska z

glavo, podobno afriškem polotoku.

»Kaj pa je, gospod«

»Rad bi vse letošnje številke Moj pes!« je ponovil Bulc.

»Zakaj pa jih ne kupite v kiosku« je hotela vedeti

poslovodkinja.

»Ni preveč premožen, se mi zdi!« je malce omalovažujoče

rekla izposojevalka.

»Pa ste naš član« je vprašala poslovodkinja.

»Ja, ja!« je hitel Bulc.

»Ha, potem pa morate imeti denar!« je zasekala

poslovodkinja. »Z revijami bo pa problem, veste, veste,

problem, revije so periodični tisk, ogrožene so, pokažite roke,

a so mastne, a imate mastne tace«

»Iz njih bi rad samo fotokopiral rubrike Pogrešamo psičke.

Tjale na stran bi sédel, poiskal rubrike in jih fotokopiral na

vašem fotokopirnem stroju!«

Poslovodkinja in izposojevalka sta se spogledali.

»Ne vem, če to lahko dovolimo!« je dejala poslovodkinja.

»Zakaj ne«

»Ker ne vemo, kaj bi nato storili z revijami!«

»Vrnil bi jih gospe izposojevalki tule!«

»In bi plačali izposojnino«

»Zakaj Saj jih ne bi odnesel iz knjižnice!«

»Ne vem, če to lahko dovolimo!« je zmigovala

poslovodkinja.

»Zakaj ne, madona« je vzrojil Bulc.

»Ker nismo stoodstotno prepričani, da bi revije res vrnili.

Lahko bi izkoristili ugoden trenutek in jo podurhali z njimi!«

»Kaj pa bi s toliko revijami« je malce sarkastično vprašal

Bulc. »Bi si jih mazal na kruh namesto tatarca«

- 149 -

»Tatarca Kupujete onega, ki ga dajo v plastično posodico,

ali imate raje …«

Bulc je jezno udaril s pestjo po mizi.

»Kaj naj to pomeni!« je zarjovel. »Kakšna knjižnica pa

ste! Nisem prišel sem razpravljat o svojih prehrambenih

navadah. Plačujem članarino in imam zato pravico do

vpogleda v revije, če hočem!«

»Res« je s posmehom v glasu zapela poslovodkinja.

»Videti ste kot tretjerazredni revež!«

»To je pa že preveč!« je zavpil Bulc. »Kar spomnite se me v

jeseni, ko bo treba podaljšati …«

Užaljeno je odvihral iz knjižnice.

Preklete grdavšaste coprnice!

Tako ga ni še nikoli nihče užalil.

Konec koncev je bil huda pisarniška moč. Sicer slabo

plačana, ampak ...

Porabil je kakih dvajset minut, da je prišel na drug konec

mesta v drugo knjižnico, ki je bila nameščena pod lepimi

arkadami, pred katerimi, pravijo, ni Neron nikoli ubiral svoje

lire.

Vstopil je.

»Dober večer, rad bi vse letošnje številke revije Moj pes!«

Knjižničar je bil starejši možak. Bulc ga je poznal. Klicali so

ga Oče in bil je tik pred dokaj zasluženim odhodom v pokoj.

»Kje Kje je pes« je začel vpiti Oče. »Psi ne smejo v

knjižnico! Takoj eliminirajte psa!«

Pritekla je mlajša knjižničarka.

»Kaj pa je, Oče«

»Gospod ima psa!« je zastokal Oče.

»Gospod, prositi vas bomo morali, da eliminirate psa, kajti

...« je začela knjižničarka.

Bulc je precej glasno odgovoril, da nima psa s seboj in

dodal, da bi rad vse letošnje številke revije Moj pes.

- 150 -

»Vidite, pes!« je stokal Oče.

»Pomirite se, Oče!« je rekla knjižničarka in se spet obrnila

k Bulcu. »Revije sicer imamo, ampak bojim se, da danes ne

bo šlo. Ne smete jih odnesti iz enote, čez deset minut pa

zapiramo.«

»Samo fotokopiral bi rad nekaj malega!« je dejal Bulc, že

malce pomirjen.

Oče je šepnil knjižničarki:

»To bo tista baraba, ki fotokopira rubrike Pogrešamo

psičke in krade ovčarje, potem pa jih maskira v pudle in po

visokih cenah prodaja damam višjega sloja!«

Knjižničarka je pomežiknila Očetu, nakar je stari odtaval

nekam nazaj.

»Dobro, gospod!« je rekla knjižničarka. »Fotokopija je

deset tolarjev, plačate pa vnaprej!«

Bulc je odštel nekaj bankovcev in olajšano zavzdihnil.

»No, pa smo ga!«

Knjižničarka se je čez kaki dve minuti vrnila z revijami.

Bulc jo je že čakal pri fotokopirnem stroju.

»Boste vi ali ...«

»Bom jaz!«

Začela je s fotokopiranjem. Šlo ji je precej počasi, hkrati pa

se je ves čas ozirala proti vratom. Bulc je tudi gledal v tisto

smer, ne vedoč, kaj jo tako zanima.

»Auč!« je rekla. »Spet je zagrabil list!«

In odprla je stroj in začela šariti po njem. Že tretjič.

Bulc je malce nestrpno pogledal na uro.

»Poslušajte, plačal sem že in pravite, da zapirate!«

»Oh, ha ha ha!« se je oglasilo nekje iz notranjosti stroja.

»Ne skrbite, ne skrbite!«

VRUUUM.

»Tako!« je rekla, ko se je spet dvignila. »Zdaj menda bo!«

- 151 -

Iz stroja je prilezla silno svetla fotokopija.

»Za božjo voljo!« je zavpil Bulc. »Albino fotokopija! Ste

zmešani«

»Oprostite!« je rekla knjižničarka z nekakim zadovoljnim

prizvokom v glasu. »Mislim, da je stroj ...«

In spet se je sklonila in začela brskati po trebuhu stroja.

»Pozno je že!« je zarentačil Bulc.

»Oh, ha ha ha ha!« se je oglasilo nekje iz notranjosti stroja.

»Ne skrbite, ne skrbite!«

»Kako za vraga naj ne skrbim,« je zatulil Bulc, »če boste

čez dobre štiri minute zaprli, stroj pa, kot kaže, ne dela.

Poslušajte, fotokopije sem že plačal!«

VRUUUM.

Knjižničarka je bila spet na planem.

»Notri ni nič narobe. Tole bo, softver, pa displej,

preference, setingi ...«

»Kdo vas je naučil teh izrazov« je s kančkom sarkaze v

glasu vprašal Bulc. »Nastavite že to mašino tako, kot je treba!

Ne pozabite, denar že imate!«

Takrat je v knjižnico vstopil srednje visok policist.

»Končno!« je zavzdihnila knjižničarka.

»Tule, tule, gospod!« je začela vpiti.

Policist se je ustavil pred Bulcem.

»Torej vi kradete ovčarje!«

»Kaj« je zazijal Bulc.

»Že zapisujem!« je dejal policist in izvlekel veliko beležko.

»Šli boste z menoj na postajo!«

»To je pa od sile!« je zavpil Bulc. »Plačal sem fotokopije in

...«

»... s tem kršili člen (momljanje) o avtorskih pravicah in

(momljanje) (momljanje) (momljanje)! Ne veste, da je

- 152 -

kopiranje avtorskih del prepovedano z zakonom« je

zategoval policist.

»Ampak to je rubrika Pogrešamo psičke!« je vpil Bulc.

»Mislim, da je gospod priznal, kajne, gospodična!« se je

nasmehnil policist in pomežiknil knjižničarki. Vtem se je

prikazal tudi Oče.

»Pa psa ima!« je zamomljal.

»Psa Psi ne smejo v knjižnico!« je ostro izdavil policist.

»Nimam psa!« je vpil Bulc. »Ničesar nimam! Kaj je to za

ena farsa«

»Vse bo jasno na policijski postaji!« je rekel policist in

vtikal beležnico v žep. »Kar se mene tiče, ste krivi kot sam

hudič!«

Knjižničarka je kimala.

Policist je zgrabil Bulca za podlaket, ga čvrsto stisnil in

dodal:

»Če boste trzali, vas bom moral lopniti!«

Bulc je vpil nekaj o krivicah v javnih ustanovah in svojem

odvetniku, a policist je bil neomajen in izginila sta skozi vrata

v večer.

Slišalo se je še samo, ko je policaj hrumel nad Bulcem:

»Jutri bo vse to v časopisu, a vas ni nič sram«

Res je bilo. Vse podrobnosti.

Z Leni se na večer dneva, ko sem bil ob pogodbo, nisva

dobila. Tudi k teti Marti ni prišla. Domneval sem, da me noče

več videt. Ali pa, da se je vrnil taton.

Res se je vrnil. In on prišel na obisk.

Teta Marta je odprla.

»Brane!!!«

BRANE

Ne, ampak to je pa udarec!

- 153 -

Taton, pa Brane!

Zdelo se mi je smešno. Ampak samo nekaj sekund.

Taton, zdaj znan kot Brane, je odrinil svojo teto in

privihral v mojo sobo.

»Tukaj torej si!«

»Dober večer!« sem ga pozdravil z nekakšno kosovelovsko

slutnjo v glasu. »A boste čaj ali vam ponudim pres …«

»Se zajebavaš, bemtibóžiča, a ne da« je zagrmel taton.

»Se spominjaš, kaj sem ti rekel ne tako dolgo nazaj«

»Da me boste razbili na prafaktorje!«

»Poslušal sem tvojo ploščo!« je grmel taton. »Cel teden

sem jo poslušal, da bi ugotovil, ali je kaj pametnega na njej.

Pa slišim popevko o palmi z žilami!«

»Za fsss … za fssss … Tista je za fsss …«

»Tiho!« je grmel taton. »Popevka mi je bila všeč! Nadarjen

si. Si se vprašal, kaj boš s to nadarjenostjo«

»Eeee …«

»Tiho!« je grmel taton. »Slišal sem še nekakšno vižo o

vetru in loputanju z vrati!«

»Pop …«

»Tiho!« je grmel taton. »Potem si pel nekaj o nekakšnih

idolih. Si to o sebi pel Si se gledal zraven v ogledalo«

»Us …«

»Tiho!« je grmel taton. »Zapomnil sem si tudi tisto o

nekakšnih truplih in gusarjih! «

»Aha, tista je Obj …«

»Tiho!« je grmel taton. »Si se vprašal, kaj boš s svojo

nadarjenostjo«

»Ja, se …«

»Tiho!« je grmel taton. »Vem, da sta se z Leni ves čas

dobivala, ko me ni bilo doma! Sem ti povedal o Lenijini

mami«

- 154 -

»Ja, st …«

»Tiho!« je grmel taton. »Je iz tega dobivanja kaj ratalo

Sta resna«

»Ja, sv …«

»Tiho!« je grmel taton. »Magdalena študira medicino! Pa

če si še tako nadarjen, ne bom dovolil, da se poja s pajzlarjem,

ki se prostituira po odrih!«

»Ja, sa …«

»A ne boš utihnil, bemtibóžiča!« je rohnelo. »Saj še stavka

ne morem dokončat!«

Hotel sem reči, da je odlično artikuliral že več stavkov,

ampak videti je bil preveč jezen, da bi prenesel takšno

interferenco.

»Si že nabavil mobitel«

Povedal sem mu, da me prenosni telefoni nekako odbijajo

in da nisem …

Od nekje zadaj je privlekel nekakšno vrečko.

»Temule se reče čuk!« je rekel. »Si boš to lahko

zapomnil«

»Čuk!« sem ponovil in mi ni bilo nič več jasno. Tip mi

poklanja mobitel, namesto da bi me ubil, kot je obljubil.

»Navodila so priložena!« je nadaljeval taton. »Sestavi

hudiča!«

»Eeem …« sem zajecljal.

»SESTAVI HUDIČA!!!« je zarohnel.

Vtem je vstopila teta Marta.

»Brane, a ti veš, da si v bloku«

Taton jo je pogledal in odneslo jo je iz sobe.

»No«

»Sestavljam, sestavljam!« sem jecljal in hitel vdevati

baterijo v ohišje telefona, pazljivo beroč navodila.

Taton je nadaljeval z monologom.

- 155 -

»Zakonjšek si je razbil glavo. Barteliča je povozil avto.

Kvemalec je dobil grčevo zaplato, Omnik pasjo naduho in

Hermanc jagodov prisad in vsi so umrli!« je hrumel. »In veš

zakaj Bili so brez diplome, zato!«

Sestavljal sem telefon in premišljeval o grčevi zaplati.

»Si že«

»Ne še!«

»Če si tak v postelji, te ni nič prida!« je spet zarohnel

taton. »A te mora Lenčica čakat«

Telefon mi je padel iz roke. Saj nisem ravno popolno

kreposten, še polovično ne pravzaprav, ampak tole me je

presenetilo.

»Saj …«

»Kaj saj«

»Saj nisva …«

Taton se je začel na glas krohotati.

»Torej zapravljam čas s teboj!« je izdavil med smehom.

»Kakšen dec pa si, bemtibóžiča Sera si, jebežna!«

Čakaj, tole sem pa že slišal pri Pidi-pidi.

»Če ste pa rekli, da jih bom fasal, če …«

Taton se je še vedno smejal.

»No, ti si pa precej vodljiva smet!« je umiral od smeha.

»Malce ti naženem vročine v rit in takoj rataš kreposten! Ho,

iz tebe še nekaj bo! Pravi fant od fare!«

»Tudi Leni ni bila za to!« sem povedal. »Predvsem ona

ne!«

»Kako to misliš«

»Rekla je, da so jim na faksu povedali, da so porodnišnice

polne deklet, ki se pustijo prezgodaj dotikati!«

»Bemtibóžiča!« je začudeno zamrmral taton.

»Telefon mi je padel na tla!« sem rekel. Kar tako, da bi pač

nekaj rekel. V istem hipu sem vedel, da s to svojo izjavo nisem

- 156 -

prispeval nič k deintenzivnosti trenutka. Pobral sem telefon

in v navodilih opazil, da piše: PRED PRVO UPORABO

POLNITI 16 UR!

»Drek!« je zarohnel taton. »Vtakni hudiča v štrom!«

Storjeno.

»Zdaj boš pa poklical Leni in se ji opravičil in ji povedal, da

boš jutri uredil vse potrebno za nadaljevanje študija!«

Pogledal sem ga.

»Kaj ste rekli«

»TI NARIŠEM« je zarjul taton, da me je kar

odneslo na drugo stran sobe. »POKLIČI PREKLETO

MAGDALENO IN JI POVEJ, KAR SEM TI REKEL!«

Še vedno je grozeče gledal.

»In če ne boš tega storil,« je nadaljeval, »se boš cmeril še

petdeset let po smrti!«

»Gospod, kaj ko bi šli!« sem zinil in v meni se je nabirala

jeza. Lenijin foter ali ne, nihče mi ne bo solil pameti in mi

ukazoval, kako in kaj naj s svojim življenjem. Poleg tega je

tečna in kar naprej ima fiksne ideje.

Taton je stopil k meni. Stisnil sem se v kót kot maček Tom

v eni izmed epizod risanke Tom & Jerry.

»Poslušaj,« je rekel, »Magdalena bo končala medicino s

teboj ali brez tebe! Tega se ne bojim! Se pa bojim, da je brez

tebe ne bo končala, jo bo razneslo! Čisto nora je nate, kar

naprej govori o tem, kako sposoben si in kaj neki te muči, da

ne končaš, kar si začel!«

Dodal je še:

»Če si že zmešal glavo moji hčerki, da so ji šle prioritete v

klinc, a ni pošteno, da tudi sam nekaj postoriš za stvar«

Pogledal me je z malce motnim očesom.

»Jo imaš rad«

- 157 -

Če bi mu bil takrat rekel »Ne!«, bi bil rešen za večne čase.

Rešen njega in Leni. Ampak nekaj v meni je vedelo, da tega ne

morem povsem iskreno izustiti.

Pokimal sem.

»Tako rad, da bi za njo tudi kaj naredil«

»Poslušajte …« sem začel.

»A ti kreten sploh veš, da je to za tvoje dobro Kje boš čez

20 let Si se to vprašal Boš pri šestdesetih brez delovne dobe

v hotelu igral evergrine za pir«

»Ne pijem!« sem hotel reči, a se mi ni zdelo primerno,

sploh pa ne v tistem trenutku.

»Saj Magdalena ne bo hodila na tvoj šiht, kreten! Saj ne bo

ona brezposelna! Tudi jokala se ne bo! No ja, tisto se verjetno

bo! Je živela toliko let brez tebe, bo že preživela, čeprav imam

slab občutek! Če nočeš zanjo, naredi to zase!!!« je zakričal

taton. »A se ceniš A A se ceniš! Viličarist, tajnica in

nedeljski muzikant!«

»Saj se …«

»Tiho! Izvedel sem, da si ostal brez založbe! Nikar se zdaj

ne izmikaj!«

»Dobro ste obveščeni!« sem zinil.

»Bemtibóžiča da ja!« je spet rjul taton. »Saj moram bit, če

čem, da mi hčerke ne odpelje prvi aufbiksar!«

»Če pa …«

»Tiho! Nisi slab fant, si pa popoln bebec!« je rjul taton.

»Ponovi: sem popoln bebec!«

»Sm ppln bb …« sem začel jecljati, a me je taton spet

ustavil.

»Boš poklical Leni ali ne«

»Ne smem niti premislit«

»Premišljeval boš, ko boš pri šestdesetih špilal evergrine v

hotelu! Jo imaš rad Imaš rad sebe Ja Ne Hočeš biti kdaj

še več kot navaden pikzibnar Ja Ne«

- 158 -

»Že …«

»Reva!«

»Če pa …«

»A ti bo Leni vedno vse nosila k riti« je zanimalo tatona.

»Ali boš tak kot naš družinski prijatelj Zdene, ki priredi žur,

prinesemo pa vse mi, s hrano vred«

O tem Zdenetu mi je pripovedovala že Leni. Njegovo

srečanje z Abrahamom je bilo prav zabavno. Klical je

sorodnike in prijatelje po vsej državi (bilo jih je nekako za

prste ene roke) in jim naročal, kaj naj prinesejo.

»Potem prideš, Kati«

»Pridem. Naj kaj prinesem«

»Ja, speci kako torto, dve, še kakih pet štruc nabavi,

salamo, sir in francosko solato!«

»Kaj si zdaj vse naštel Kaj boš pa ti prispeval«

»Petdeset let sem star, Kati. Prispeval bom svojih petdeset

let!«

»Že dobro, že dobro, kaj sploh sprašujem! Pojutrišnjem

ob petih pri tebi torej!«

»Ja, ja!«

»V redu, lepo se imej! Vse najboljše!«

»Hvala!«

»Adijo!«

»Aa-dijo!«

*

»Si ti, Milan Ja, Zdene. Ja, ja, petdeset let bom star, pa

pripravljam zabavo. Kaj praviš Da nisem še nikoli ničesar

pripravil Kaj Ah, ne! Daj no, daj! Pridita oba z Marijo.

Seveda, tudi Ivek in Barbika lahko prideta zraven, jasno! Ja,

- 159 -

slišiš, prinesi kakšne krožnike. Kaj Lahko papirnate, ja! Pa

kak pribor bi bil v redu. Za deset oseb. Ja, plus jaz.

Kaj Ah, ne. Ne ne. Pri meni. Ob petih, pojutrišnjem. Ja,

pozdravi Marijo in oba tamala! Kako se počutim Oh,

mladostno, haaa ha ha haaaa! Ne ne, petdeset je šele prva

polovica! Nič, nič. Ja, ti tudi. Se vidimo. Adijo!«

*

»Zdene, veš da pridemo! Dolgo se že nismo videli!«

»Bo držalo, ja, veš, služba, saj vidiš, kako vse divja danes,

kako pa naj, kako pa naj, kako, kaj pa, ja!«

»Kako si drugače«

»Se ne pritožujem. Holesterol se malo dviga, ampak ...«

»Petdeset let, saj kar ne morem verjet. Ko smo se skupaj

igrali ...«

»Ja, hitro gre. Poslušaj, prinesite kakšne kekse, pa prt, če

imaš kakšnega rezervnega, kake tri flaše vina, malo soka za

tamale ...«

»Prt«

»Prt, ja, da bomo pogrnili!«

»Nimaš nobenega domá«

»Oh, Silva, ne bom menda dajal na mizo onega prta, ki

sem ga dobil od Rubinšaka za prvih deset let službe! Da mi

ga posvinjate, kdo bo pa potem pral!«

»V redu, v redu. Prinesemo še kaj«

»Zobotrebce lahko, pa odpirač za steklovino. Ja, točno, pa

one lepe kozarce za vino prinesi, ki jih imate na kredenci,

par komadov!«

»Kozarce Kaj boš pa potem ti prispeval«

»Svojih petdeset let, Silva, a misliš, da je to malo«

- 160 -

»No ja, saj nisi edini, veš, lani si se pri meni za mojo

petdesetletnico kar pošteno odteščal!«

»Menda mi ne boš zdaj očitala!«

»Ne, pozabi, je že vse prav, pridemo, ni problema,

pridemo!«

»Krasno! Silva, se že prav veselim!«

»Mi tudi!«

»Lepo se imejte. Gjorna pozdravi. Ste bili letos kaj na

Finskem«

»Ne, pozimi gremo!«

»Aha ... Aha ... Dobro. Silva, te pozdravljam!«

»Lahko noč, Zdene! Hvala za ... povabilo! Aja, točno, kdaj

pa pridemo«

»Ob petih. Pojutrišnjem. Če je to v redu. Sem povabil že

Katico, pa Milana ...«

»Ja, v redu. V redu. Fajn bodi!«

»Veš da! Adijo. Ja ... Ja ... Kozarce, ja ... Adijo!«

*

»Petdeset Kua sja nor, ej, tulk de jih že maš Nje me

basat!«

»Ja, Franci, bo kar res!«

»Dej, ej, zlo lepo, veš, de si me poklicu. Veš de pri'em,

porka špinača, madona nazaj, Zdenko, ti ga pa fiksaš!

Pojuteršnem ob pjetih Veš de, porka špinača! Elica kok de

je Ja, bla je bolana, veš, neki je mela na črevih, pa so ji

zrezal, je kr trpela, no pa zej je čist duober! Dergač tamali pa

tek-tek, Kljemen je zejle finiširu faks, Boris ma pa še jen

letnik. Sej jih boš lahka sam uprašu! Heeee ... Kuoga De nej

pernesemo kej pečjenga Kir pa dela zej slauje, porkaduš

nazaj, Zdenko Prauš, de ti boš moru suojih pe'eset let

nuosit Sej to je pa tut res. Ti ga pa pihneš, porka ... kua Ja,

- 161 -

Boris je tist uzadih, kar čuješ. Kua pa vem, mata nek

počejaje iz nekim igercam, veš. Kompjuter, ja, to se jz ne

zastopn, jez sn poštar, mjen to neč ne pomaga. Kua prauš

Ja, tjeb tud lep večir. No, puol se pa vidmo, Zdenko, porka

špinača, od lan se nis neč javu, ko smo bli per Silvi. Ja, mi

smo te dvakrat klical, pa ko de te ni blo doma. Duober.

Duober. Zdenko, fejst bod! Ja, 'dijo!«

*

Zdenko je odložil telefon. Pogledal je na spisek in mu ni

bilo všeč, kar je videl. Bedrca, nekdo mora vendar prinesti

kurja bedrca! Brez njih ne bo mogel pogledati v oči

Abrahamu. Če ima Abraham sploh oči. Saj ni to nikjer

posebej napisano.

Takrat je bila Lenijina mama še živa.

Jaz pa še vedno neodločen.

»Poznam zgodbo va … šega kolega!« sem zamrmral. »Je

Leni … je pravila!«

»In«

»Hecna je!«

»Hecna ti je«

»Ja!«

»Bemtibóžiča!« je zavzdihnil taton in se sesedel na stol.

Obstal sem v kotu in gledal v prihodnost. Recimo trideset

let naprej. Hotel. I Can't Stop Loving You. Nekaj

penzionistov, ki jejo torto in pijejo kavo.

»Aj kent stap lavink ju!« sem hreščal. »Sou aj mejd ap, aj

mejd ap maj … aj mejd ap maj … kaj že«

Brskal sem po listih z besedili, ki sem jih imel na stojalu za

vsak primer.

»… aj mejd ap maj majnd …«

Hu!

- 162 -

Ampak najboljše je šele prišlo. Na koncu pesmi, ko je treba

glasovno kulminirati.

»Sou aj đast liv maj lajf …« sem hreščal, »… in drims of

jester … je-hu-he-ster … je-hu-he-hu-heeee-ster … diiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiggghnngh

…«

Zdrznil sem se in se zazrl v tatona, ki je z glavo med

rokama sedel na stolu.

»Drek!« sem zamrmral.

Tudi taton se je v tistem trenutku zdrznil. Pogledal me je,

kot bi se pod Mokrovcem bliskalo, zavzdihnil, stopil k meni,

mi vzel čuka iz rok in brez besed odšel iz sobe.

Teta Marta je nekaj minut pozneje prišla v sobo.

»Kaj pa ga je obsedlo«

»Nič!« sem zamrmral, še vedno sfižen v kotu.

»A sta se z Leni skregala« je vprašala.

»Ne!« sem odvrnil.

»U, potem pa ga je prijela ona njegova eksplozivna

potrtost!« je veselo zamahnila z roko teta Marta in šla iz sobe.

By George, da je bil eksploziven! Potrt pa tudi!

Ampak podkupovati mene s telefonom …!

Leni je bila v tem hipu zgolj relikvija iz preteklosti. In to

niti takšna ne, ki bi jo z zadovoljstvom šel gledat v muzej.

Imel sem jo rad, ja. Ampak izsiljeval me ne bo nihče. Če ne

zna sprejeti tega, kar sem …

Aja, točno, kaj pa dejansko sem

Sem pisarniška moč. Oto je zadovoljen z menoj, daje mi

vedno več dela. Podpisujem se pod vse njegove dokumente.

Za kakšno ceno pa Mar za »petdeset funti dnevno plus

troškovi« Ko bi se vsaj! Zadnjo »plačo« mi je dal … kdaj že

»Enostavno nimam časa, da bi se obremenjeval z

nakazovanjem!« je ponavljal. »Saj boš dobil vse plačano, ko

mine tale projekt!«

- 163 -

Projekt je minil. In še eden. Vmes sem pošteno pljuval v

kozarec.

Potem nekega jutra enostavno nisem več šel tja.

Po tednu dni sem šel tudi od tete Marte. Tako se mi je

zdelo fer. Našel sem sobo precej daleč stran. Bila je poceni,

bolj drobcena, majcena, ampak ogrevana in v njej je bil

nekakšen kuhalnik.

Lahko bi spet iskal garsonjero …

No ja … saj pravzaprav sem jo …

Medtem ko sem iskal, sem še bil pri Marti. Je dovolila,

čeprav je bila precej razočarana. Rekla je, da ni pričakovala,

da se bo tako izšlo. Tudi jaz pravzaprav ne. Še najmanj taton.

Poklical sem eno od agencij in povedali so, da imajo zame,

prav zame odlično, poceni garsonjerco skoraj v centru, ja,

skoraj, domala da.

Ko sem prišel tja, da bi položil aro, je tip iz agencije začel:

»Joh, ravnokar smo jo oddali, gospod, veste, je prišla

gospodična in imela gotovino …«

No ja, tudi jaz sem imel gotovino.

»Bomo poskusili najt zamenjavo! Veste, je manko!«

Manko Pa Minko Take it easy, Mungo!

»Nak, hvala!« sem dejal, potisnil gotovino še globlje v žep

in razočarano odpeketal čim dlje stran od te agencije.

Naslednja agencija.

»Oooo, brez skrbi,« je zavil glas po telefonu, »tule je ena

zadevščna, sicer manjša, 15 kvadratov …«

»Okej! Kje«

Povedal mi je naslov. Da bo lastnica prišla tja ob pol osmih

zvečer.

Dobvo.

Gospa Kermoljc, lastnica, je že takoj prvo minuto začela z

zanimivim monologom:

- 164 -

»Veste, ampak, ja, ampak, ja, ne morem vam še zaprmej

povedat, nič še ne morem rečt!« je hitela. »Garsonjero sem

sicer že obljubila sestričnini vnukinji. Je mrzla sestrična,

veste, po možu, daleč nazaj, ja, niti ne bližnje sorodstvo,

ampak vnukinja, ta je v stiski!«

»Emmm,« sem se oglasil, »če ste obljubili sobo tej

sorodnici, zakaj ste jo potem dali še v agencijo«

»Ja, to je pa tak, komu pa je danes še za zaupat« je

odsekala lastnica.

Predstavnica agencije je stala za njenim hrbtom in se kislo

smehljala.

»Gospa,« sem se oglasil, »v žepu imam keš! Moj zadnji

sicer, a vseeno … na roke!«

»Ja, vem, vem, ja, ja, vem!« je mrmrala lastnica. »Veste,

sestrična je po možu, mrzla je, kje pa, da bi imeli kake redne

stike, ampak vnukinja je v stiski in šele jutri lahko …«

»Ah ne, gospa, nič se ne bomo nategovali!« sem rekel, že

precej utrujen od vsega skupaj. »Ja ali ne Povejte!«

»Veste …« je spet začela lastnica, »ko bo danes zvečer

vnukinja …«

Potem se je končno oglasila še predstavnica agencije.

»Gospa, poslovanje z agencijami ni hec!«

»Vau!« sem pomislil. »Kakšna avtoriteta! To bo pa res

zaleglo. Zdaj je pa soba moja. Ta stavek bo staro kar ubil!«

»Čččče pa …« je začela lastnica.

Predstavnica agencije je nato začela z nekakšnim čudnim

pravnim lapanjem v zvezi z odnosom najemodajalecnajemojemalec-posrednik,

a jaz sem ju pozdravil in šel. Oni

dve sta nato verjetno še dolge ure sedeli v naročju prijetnega

klepeta o tem, kdo je zdaj za kaj kriv.

Naslednja agencija ni bila nič boljša. Našli so mi sobo v

neki stari bajti v predmestju.

- 165 -

»Termoakomulacijsko ogrevanje, gospod!« je povedal

predstavnik po telefonu. »400 mark na mesec, ampak plačate

prav toliko še nam in tudi zaarali boste!«

»Termoakomulacijsko ogrevanje« sem vzrojil. »Koliko pa

je potem še dodatnih stroškov«

»Vas pokličemo nazaj!« je dejal predstavnik.

Čez uro in pol je poklical nazaj in povedal, da je sobo vzel

en starejši gospod z revmo, lažjim glavkomom in s čudno

govorno napako.

»Na vsak zlog reče 's'!« mi je razlagal predstavnik. »Sem

mislil, da vas bo zanimalo!«

Potem mi je krohotaje razlagal, kako je ubogi starec prišel

v agencijo in ga ogovoril z 'gosspsod'.

»Pa veste, da ste vi že tretja agencija, ki jo kličem« sem ga

prekinil. »In niste nič boljši kot prejšnji dve. Govorite samo o

denarju, sobe pa še vedno nimam!«

Slušalko sem odložil z večjim truščem kot ponavadi in šel

obupovat v kuhinjo.

Teta Marta je čisto tiho predlagala, naj grem k Lenijinim in

se vsaj poskusim zmenit …

To se mi ni zdelo pametno, vsaj ne v tem hipu. Bil sem

prav toliko trmast. Če se nisem uklonil tatonu, zdaj tudi ne

bom hodil tja kot kak skesani Zahej.

Potem je predlagala, naj čimprej kaj najdem. Kako

prebivališče. V glasu je bilo pa zdaj čutiti tudi že njeno željo,

da se poberem.

»Oj, trmasti trmasti fant!« je stokala. »Ojoj, trmasti

trmasti fant!«

Dodala je:

»Z belim kruhom se krega!«

Tudi to sem nekoč že slišal. Šef skladišča je bil bolj

reističen:

- 166 -

»Kregaš se iz ta beli štruci od tabolšiga peka iz tevuntetenotte,

butl!« je vpil.

Potem sem v časopisu našel oglas, da je na voljo soba

»cirka predmestje, cirka megamarket, cirka 350 mark.«

No ja, pa poskusimo. Garsonjera sicer ni …

Poklical sem in oglasil se je mlajši moški glas, ki je začel

razpredati o tem, da je stanovanje trosobno in da v njem živi

sam, želi si družbe, sob pa ne dovoli zaklepati.

»Pri nas ne faklepamo!« je povedal.

Ne faklepajo in sam živi v stanovanju …

Vizigot mi je nekoč omenjal enega tipa, ki …

Ne, na to nisem hotel misliti. Lepo sem se zahvalil, rekel,

da bom premislil …

… in potem poklical naslednji oglas. In dobil sobo.

Garsonjera ni, sem pomislil. Ampak je pa vsaj daleč stran

od tatonov, tet Mart, Magdalen in podobnih …

Tistega dne, ko sem dobil novo sobo, sem popoldne

brezglavo lutal po mestu. Krožil sem kot kak mrhovinar in

premišljeval o tekočih problemih. Kar me po rami lopne težka

roka.

»Taton!« sem se zdrznil. »Aaargh!«

Sunkovito sem se obrnil.

»Poslušajte ... – MITO!!!«

No ja, konec koncev tole mesto nima niti milijona

prebivalcev, zakaj torej ne Mito

Dolgo ga nisem videl. Skupaj sva se pretolkla skozi

prenekatro gimnazijsko oslarijo. V glavnem sem mu pomagal

pri jezikih, on je pa …

… saj res, kaj je pa on

No ja, zahvalil se mi je.

In me kdaj kam peljal, če je bilo potrebno.

- 167 -

Potem je, če parafraziram pesnika, »s komolci šel, kot je

šlo« in dobil dobro službo.

Sedela sva na vrtu ene od gostilnic in pravil sem mu, kako

je zdaj z menoj.

»Ua, založbo si imel!« je zazijal. »Čak … saj enkrat sem te

pa slišal po radiu. A si bil tisto ti O neki Vidi«

»Zelo verjetno!« sem zamrmral in se spomnil na Žvelčev

bend.

»A kaj špilaš«

»Občasno!«

»Rabiš denar« je vprašal.

»Potreboval bi ga, ja!« sem rekel. »Do nedavnega sem za

nekega tipa delal z računalnikom …«

»Z računalnikom si delal, praviš …« je zamomljal Mito.

»Glej, glej! Delal si z računalnikom …«

- 168 -

F

Urad za varovanje poslovnih skrivnosti je imel sicer tudi

kratico: UPS. In prav tako sem se tudi počutil, ko sem lezel tja

na rob mesta na predstavitveni sestanek. Bil je oktober, veste.

In to eden bolj zobatih.

»Torej ti si ta, ki jeclja po telefonu!« me je pozdravil tip, ki

ni bil videti ravno najbolj perspektivno. Bil je mlajši človek z

izrazito tendenco k smrkanju. Direktor, vsaj tako je pisalo na

tablici.

Iz predala je vlekel robčke, jaz pa sem stal sredi pisarne in

gledal neokusne slike na stenah. Vsaj tako se mi je zdelo, ker

je bil oktober in to eden bolj zobatih.

»Torej ti obvladaš delo z bazami, seveda« je nekje iz

robčkov pihal discipliniran mlajši človek, direktor, vsaj tako je

pisalo na tablici na vratih.

»Torej, gospod …«

»Veličanstvo!« je zapihal direktor. »Najbolje, da si kar

hitro zapomniš! Pravilo ena: nisva krav pasla skupaj!«

Sem že hotel kar iti.

»Kam se ti zdaj mudi Ne boš sedel«

»Torej …«

Zdelo se mi je, da nisem ravno prav prišel.

»Potrebujemo človeka, ki bo znal z bazami!« je izza robčka

smrkal direktor. »Nobenega pardona ni, začneš včeraj, a si

me razumel ali ne Včeraj, to pomeni, da si že en dan v

zamudi in se bojim, da se ti bo to poznalo. O plači me zdajle

raje ne sprašuj, o tem bova, če te po tednu dni ne bomo vrgli

na cesto. Kje imaš kopijo diplome«

- 169 -

Mater, že spet! Še eden tak!

»Torej …« sem začel.

»Kaj«

»Nimam še diplome … šeš … študiram še!« sem zajecljal.

»Vpisal sem študij zakavk… ampak nisem …«

»A sem te mogoče vprašal, kaj si vpisal« je naenkrat

zarjul direktor in udaril po mizi, da so robčki splavali na

droben kip Descartesa v kotu pisarne. »Torej nimaš nobene

formalne izobrazbe in se sklicuješ na blef!«

»Če pa mi je Mito …«

»Mito« se je zadrl direktor, zdaj stoje. »Mito mi je pravil

o tebi, ja. Da dobro tipkaš. Da si nekakšen garač. Pa si res

garač, če si brez diplome«

Bil sem že čisto zalezen v stol.

»Jezike pa znam!« sem zinil.

Direktor je sedel.

»Prevedi mi tole!«

Predme je vrgel nekakšno tujo računalniško revijo.

»Stran 43, drugi odstavek!«

»In medtem ko novejši procesorji spro … spre …«

Počil je z roko po reviji, da sem kar odskočil.

»A misliš, da boš tu prevajal ali kaj Sem te vprašal, če res

obvladaš baze. Mito je narekal nekaj o bazah. In o tem, da

dobro tipkaš! Kako je s tem«

Kaj neki se mu je Mito lagal!

»Tipkam že …« sem mrmral.

Naenkrat se je pred menoj pojavila tipkovnica, precej

boljša in bolj čista od tiste, ki sem jo doma mazal s svojimi

tacami.

»Piši!«

»Kaj pa«

- 170 -

»A si vodljiv ali kaj Piši, izmisli si nekaj, iba iba, kaj zdaj

bolščiš v eldžija«

Prestrašenost in zmedenost, lastnosti, ki sem ju v tistem

hipu premogel na pretek, nista dobri svetovalki za stavke v

takih trenutkih.

Začel sem klepati nekaj o hrčkih …

No ja, vedeti morate, da pišem samo z dvema prstoma. S

po enim na posamezni roki.

Direktor je mrko gledal na zaslon, kjer se je izpisovalo:

HRČEK JE SKOČIL NA SVOJE MAJHNO KOLESCE IN

ZABRENČAL SPROTOLETNO PESEM!

»Sprotoletno«

»Pomladno!«

»Kakšne nebuloze so to« je zavpil direktor. »A je to kak

stavek A se gremo beletristiko ali baze Si umetniški tip, kaj

Garač, sem slišal! Pa je čuden garač to, brez diplome!«

Hotel sem nekaj reči, a me je takoj prekinil.

»Ti je Mito povedal, kdo in kaj smo«

Pokimal sem.

»Kaj pa je rekel«

»Da delate baze podatkov … z bazami … da urejujete …«

»Tiho!« se je zadrl direktor. »Povej Mitu, da mu bom sekal

po 20 % od dohodka, če bo posredoval take neartikulirane

informacije potencialnim sodelavcem!«

»Saj pa ni …«

»Seveda ni!« je zavpil direktor. »Tudi ti ravno nisi! Ampak

dobro me poslušaj. Naša firma se imenuje Urad za varovanje

poslovnih skrivnosti. UPS. Tu izdelujemo baze podatkov za …

za poslovne namene. No«

Debelo sem ga gledal.

- 171 -

»Če boš opravil enotedenski test, boš dobil honorarno

delo! Brez diplome te niti pod 4) Razno ne vzamem v redno

službo. Po enem tednu se boš naslikal točno tule, lej, tule …«

Stopil je izza mize z modro kredo v roki in na tla narisal

veliko modro piko. Takrat sem opazil, da je na tleh že več pik

raznih barv. Spraševal sem se, ali čistilka …

»Se sprašuješ, kaj počenja čistilka« je naenkrat usekal

direktor. »Čisti. Ampak tole je Področje pik, tu so zacahnani

vsi zaposleni in ni jih prav veliko in čistilka ima prohibicijo za

to območje, pet metrov v vsako stran! A ti je jasno Čez en

teden boš stopil na tole piko in da mi niti ne pogledaš

preostalih pik, kaj šele, da bi hodil po njih, kaj šele, da bi jih

bri … drek, telefon!«

»Halo« se je oglasil. »Ou, Derek! Nou, aj didnt sendžju

det emajl. Zer is samfink vronk vit maj mašajn! Nou, Derek, if

ju nid it erdžentli, ajl tel end maj sekretari vil sendžju det

emajl, jes! Jes! Hau is Barbara Sik Ej, tel hr haj! Jes! Nou,

aj didnt ran tu aver hil for maj everiž eksersajz jesterdej … aj

vaz bizi hir, lot of vrk tu du, ju nou, vir ol startink e nju prod…

jes, Derek! Ajl tok tu Kristjan in ze mornink, rajt nau ajm in

de midl of e mitink. Vir ikspendink aver trups, jes.

HAHAAAHAHAHHAAAAA! Jes, Derek, vil bi in tač! Let mi

nou if det emajl daznt kam! Imidijetli, jes! Ajl tejk ker of it!

Dont vori! Dont vori! Jes! Jes! Jes! Eh, aj dont nou, ze

serviser gaj kejm tudej, bat hi sed evrisinks ol rajt end aj kent

send emajls iven nau. Douz servisers, dejr hendikept! E

strejndž gaj, hi vor e brejd, lonk van, jes! Jes, Vili Nelson! Jes!

HAHAHAHHAAAAHAHAHA!!! Jes, Derek, ajl tejk ker of it!

Dont vori! Kristjan vil kol ju! Jes! Sej haj tu Barbara! Jes! Jes!

Jes! Jes! Vat …. Jes, in ze mornink. Let mi nou. Čiribaj,

Derek! Čiribaj, jes! Adijo!«

Odložil je telefon in se obrnil k meni.

- 172 -

»Tajnici daj svojo telefonsko, seveda!« je rekel. »Mito je

čisto na koncu hodnika, vrata naravnost, ga boš že našel. Čez

en teden pa se vi … drek, telefon!«

Potihoma sem se splazil iz pisarne, saj si nisem želel

ponovno poslušati besedne poplave od malce prej. Ko sem

prišel, se nisem kaj dosti razgledal. Hodnik je bil precej dolg

in po desni strani se je vleklo nekaj vrat. Ja, in ena na koncu.

Gledal sem napise.

WC ŽENSKE.

WC MOŠKI.

ČAJNA KUHINJA.

ATOMSKO ODLAGALIŠČE.

KLISTIREX d. d., PODJETJE ZA ABDOMINALNA VPRA-

ŠANJA.

ČAJNA KUHINJA.

URAD ZA VAROVANJE POSLOVNIH SKRIVNOSTI, soba

A, tajništvo.

Potrkal sem.

»NE!« se je oglasilo od znotraj. »TRENUTEK!«

V redu.

Počakal sem tisti trenutek.

»TRENUTEK, TRENUTEK!« se je še čez nekaj minut drlo

od znotraj. Vstopil sem.

»Dober dan,« sem pozdravil. »Gospod direktor mi je

naročil, da se naj z va …«

»Trenutek!« je zamrmralo čedno oblečeno bitje, tudi po

videzu nad pričakovanji, na videz nič kaj starejše od mene, in

bolščalo v ogromen monitor.

Nato me je za hip ošinilo s pogledom.

»Ne mi stat tule pred faco!« je reklo. »Tamle je stol!«

- 173 -

»Dovolj pošteno!« sem pomislil in sedel na vrtljivo sedalo,

ki je bilo videti, kot bi prestalo že najmanj osemnajst let zelo

težkih riti.

»Trenutek!« se je nato oglasilo izza monitorja. Ampak to

sem že vedel.

Soba A, tajništvo UPS-a, ni bila kaj silno urejena. Na steni

ni bilo razobešeno ničesar razen, očitno, tajničine diplome iz

ekonomije. Zraven pa diplomsko potrdilo.

»Potrjujemo, da je Ana Tomija dne (nečitljivo) diplomirala

iz (še bolj nečitljivo), ampak zgoraj je bil logo Ekonomske

fakultete. Jezilo me je edino to, da nisem mogel razbrati, ali je

…

»Dober dan!« se je nato oglasilo izza monitorja. »Že dolgo

čakate«

»Emmm … kje pa!« sem odgovoril. »Vmes sem si malce

razgledal in …«

»Trenutek!« mi je seglo v besedo izza monitorja. Ana

Tomija je dvignila telefon.

»Kakor porečejo, Veličanstvo! Gospod je tu v pisarni. A to

je ta Kako, prosim Naj mi Veličanstvo ne zamerijo, samo …

Oh … Razumem … Telefonska … Mito … Bo urejeno,

Veličanstvo, lep sobni golf Vam želim!«

Torej se tip ni zajebaval s tem Veličanstvom …

Sobni golf Vse to imajo tu

»Gospod …« se je nato oglasilo izza monitorja. Ana Tomija

je menda zdaj končno pokapirala, da sem v sobi.

»… dajte mi Vaše podatke in telefonsko, da jih vnesem,

potem pa se zglasite v sobi C, Mito Glojar (tu se je namrdnila,

kdo bi vedel, zakaj), referent za pogodbe!«

Povedal sem ji, kar je želela, nakar me pogleda in vpraša:

»A imate doma telefon na tonsko ali na pulzno«

Zelo poševno sem jo premeril.

- 174 -

»Vrtljivo številčnico imam, mislim da je pulzna!« sem

povedal. »Telefon je pravzaprav zelo star in pravo čudo je, da

še sploh …«

Izpod mize je privlekla lično škatlico.

»Vzemite tole!« je rekla. »Že nekaj časa ga poskušam

podarit, pa hodijo sem v glavnem samo poslovneži s

prenosniki! Vsi imajo boljše telefone! Vsi!!! Sploh se ne

morem znebit tega hudiča! Dajte, vzemite!«

Odprl sem in vame je skočil ličen rdeč telefon na tipke.

»Eee …« sem zmedeno zamrmral. »Eeee … pa ste ziher, da

ga ne potre … mislim, kaj če vam pride prav kot rezerva«

»Foter dela na telefoniji!« je odsekala Ana Tomija.

»Domov nosi sve i svašta! Kaj, a ni v redu barva«

»Ne, ne, barva je že v redu!« sem rekel. »Koliko pa sem …

mislim, koliko stanejo taki telefoni«

»Karto za kino!« je butnila.

»K« sem jo pogledal, ne čisto ziher, da sem prav slišal.

»A boš še dolgo tule stal ali se boš spravil k Mitotu«

»Saj niti ne vem, kako ti je ime … Mislim, vem, ampak … A

je tole tvoja diploma«

»Jep!« je odsekala in se obrnila nazaj k računalniku.

»Čakaj!« sem malce nestrpno zacepetal. »Saj mi ne moreš

kar tako podarit telefona. Kaj pa, če sem seksualni manijak

Kaj pa, če sem dupla osebnost«

Spet se je obrnila k meni, kar tresoč se od smeha.

»Daj, poglej se v ogledalo!« je rekla. »Ti si mrtva osebnost,

če se takoj zdaj ne pobereš k Mitotu, jutri pa glej, da me

povabiš v kino, če ne te bom poslala … ena dva tri vrata

nazaj!«

Kaj je že tri vrata nazaj, sem pomislil, ko sem zapuščal

tajništvo. Šel sem pogledat in se odločil, da vsekakor kupim

karto za kino.

- 175 -

Moram priznat, da mi do zdaj na Uradu še niti ni bilo

preveč všeč. Ana Tomija je bila luštna, to že, ampak podarila

mi je telefon in izsilila …

Potrkal sem na sobo C, Mitova vrata.

»Mnnnnnnnnnnnn!« se je zaslišalo.

Odprl sem in v sobi je poleg Mita v skrajnem levem kotu

sedelo še kakih pet ljudi. Vsi so bili sklonjeni nad računalnike

in nekaj momljali.

»O, lej ga!« me je pozdravil Mito, ko se je končno obrnil.

»Si že bil pri Veličanstvu«

»Nič me nisi posvaril!« sem mu očitujoče s pogledom

zavijal vrat. »Bilo je …«

»O brez skrbi!« se je nasmehnil Mito. »Zato pa imaš zdaj

ksiht kot morski konjiček med napadom astme!«

»Uf!« sem zavzdihnil.

»Kaj pa v tajništvu si bil Si dal svoje podatke«

»Spoznal sem tajnico!« sem rekel.

»Aha«

»Ja, AHA! Zanima me, kaj si misliš o njej. Kaj pa imaš v

roki«

»Mito …« sem rekel. »A bi lahko o tem …«

Mito je pokimal in se obrnil k možu, ki je sedel poleg njega.

»Funtkov,« je rekel, »grem na čik. Pet minut!«

Mož je pokimal in oči so se mu zasvetile, približno nekako

tako, kot bi pomislil »ooo, tudi jaz bi čik!«

Stala sva pred UPS-om in Mito je med vlečenjem čika

zadovoljno opazoval, kako sem se jaz poskušal izogniti dimu,

ki ga je puhal.

»No« je rekel. »Kaj imaš v roki«

»Telefon!« sem povedal.

- 176 -

»Zanimive stvari prenašaš naokrog, kar takole, brez

vrečke!«

»Na tipke je!« sem povedal.

»Kje si ga pa dobil«

»Ana Tomija mi ga je dala!«

»Ana Dala ti je telefon«

»Mhm!«

»DALA ti je telefon«

»Pravzaprav jo moram zdaj za to peljati v kino, tako je

rekla!«

Mito je izbuljil oči in začel močno kašljati.

»Ano boš …« je čisto rdeč šepetal, medtem ko mu je čik

plesal nekje po notranjosti ust, »… peljal jo boš … ona ti je

rekla … mater!«

»FAK!« je zarobantil, ko je prišel k sebi. »Kaj ti je dala

mama ob rojstvu za pit«

Ni mi bilo jasno, kaj imajo moji sorodniki s tem, da …

Navsezadnje telefona ne moreš kar tako vzeti …

»Vsi se matramo okrog Ane! Dve leti delam tu! Prišla je

pred letom in pol in ne vem, kaj vse nisem naredil za to, da bi

šla z mano ven! Zamenjal sem avto. Začel sem se česati na

prečko. Nekaj časa sem nosil bradico. Tri uhane v levem

ušesu sem zamenjal. Ti pa prideš prvi dan, se registriraš …

hop! in ti pokloni telefon in se ti ponudi kar sama!«

»Ampak ti si poročen!« sem izdavil, presenečen nad tem

izbruhom iskrenosti.

»En otrok ni ovira pri taki priložnosti!« je vpil Mito.

»Danijela je skoraj znorela, tako ji ni bilo nič jasno, kaj zdaj

kar naenkrat uhani, bradice … Potem sem pač dal gmah, Ana

me sploh ni registirala, pet posto ne, samo 'trenutek,

trenutek', pa 'Mito, delat pejd'!«

- 177 -

»To se mi zdi kar pošteno od nje!« sem rekel. »Ni ravno

fleksibilna, kot si pričakoval! To ji pravzaprav štejem v plus!

Mogoče pa tale kino niti ne bo slaba stvar!«

»Si se pogledal v ogledalo« je zarohnel Mito.

»Čudno, to me je vprašala tudi Ana!« sem rekel.

»Torej si se pogledal in ti je jasno in peljal boš Ano v kino!

Od hudiča!« je ves nesrečen tožil Mito. »Kaj naj ti zdaj

rečem Čestitam! Glej, da ne boš vesil nase tele ogabne zelene

zadeve, ki ti visi čez rit!«

»Drugega nimam, takega prehodnega!« sem rekel.

»Pojdiva raje not!« je še vedno precej bled zamrmral Mito.

»A so Veličanstvo kaj govorili o poskusnem roku«

»So!« sem rekel.

»Diplome nimaš, to je drek!« je rekel Mito.

»Saj ti tudi nisi …«

»Jaz sem jo kupil še ob pravem času!« je malce domišljavo

povedal Mito. »Saj sem ti takrat rekel, da reskiraj tistega jurja

mark …«

»Ja, ja, ja!« sem rekel, premišljevaje o tem, kaj bi bilo, če

bi bil zdaj kupljeni komercialist. Morda bolje kot nekupljeni

napol lingvist in jezerolog.

»En teden boš zdaj na preizkusnem. Ta teden dobimo zelo

pomembno stranko, ki je že tretjič izrazila željo po varovanju

svojih poslovnih skrivnosti. Tokrat so res likvidni. To

preverjamo. Dali ti bomo priložnost, da narediš načrt za bazo

podatkov, ki bi te skrivnosti tudi …« – tu je pomenljivo postal

in nadaljeval v nekakšnem zakmašnem tonu – »… zares

varovala!«

Malce je postal.

»Gre za neko računalniško podjetje. ki dela za neko drugo

računalniško podjetje preko the third party, a razumeš«

Pomežiknil je.

Spomnil sem se na semafor na križišču pri svoji stolpnici.

- 178 -

»Precej poslovnih skrivnosti imajo! Potrebujejo bazo na

osnovi popolnega ključa, a razumeš«

Pomežiknil je.

»Predstavil ti bom našo ekipo. Enega si že spoznal. Ezra

Funtkov je referent za kodiranje!«

»Če povem, za koga je prej delal, mi grozi kazen do

120.000 dolarjev po današnji tarifi,« je pomenljivo zakašljal

Mito, »ampak verjemi, da je dober! Jaz ti bom potem po

enem tednu napisal delovno priporočilo, ki ga bojo prebrali

Veličanstvo in te potem sprejeli kot enakopravnega sodelavca.

A razumeš Hkrati boš podpisal pogodbo o varovanju

poslovnih skrivnosti Urada za varovanje poslovnih

skrivnosti!«

Bilo mi je že malce slabo, a sem vseeno zinil.

»To pomeni, da jaz ne bom smel odkrivati poslovnih

skrivnosti podjetja, ki varuje poslovne skrivnosti drugih

podjetij«

Mito je pokimal, vendar to ni bil običajen pokim, pač pa

nekakšno sumljivo kinkanje z glavo, češ: upam, da kdo ne

sliši. Češ: še bolj upam, da kdo ne vidi.

»Ta pogodba te veže doživljenjsko. Kazni so precej visoke,

tam od 245.000 dolarjev po današnji tarifi naprej za vsako

izrečeno skrivnost, ki bi utegnila namigovati na karkoli, kar

boš počel tule. Skrajna stopnja je eliminacija vseh vitalnejših

notranjih organov in neomejeno razpolaganje s tvojimi

okončinami do zapadlosti pogodbe, torej tvoje smrti, nakar te

prodamo Inštitutu!«

Po hrbtu me je spreletelo neugodje.

»Verjemi mi, da po smrti nočeš v Inštitut!«

»Sploh nočem smrti!« sem zinil. »Kakšne zgodbe o

Inštitutu so to«

- 179 -

»To je Inštitut, ki vzame telo in potem ga trejo in maličijo v

znanstvene namene. Če so okvare na organih, zadevo

preprodajo na sivem trgu. Si že slišal za sivi trg«

»Slišal sem za črni trg, za Mestni trg, za Stari trg, za Gornji

trg, Glavni trg tudi poznam …« sem začel naštevati.

»Potem nisi še nič slišal! Veš, kdo so Mati Prednica«

»Emmm … ja, a ni to v sam …«

»Mati Prednica so direktor Inštituta! Zdaj pa pazi: direktor

Inštituta so hkrati tudi Veličanstvo UPS-a!«

»Hočeš reči, da Veličanstvo fura dvojen deal«

»FURAJO!!!« je vzrojil Mito. »FURAJO dvojen deal.

Veličanstvo so direktor tega in onega, le da se tu imenujejo

Veličanstvo in tam Mati Prednica! Razumeš zdaj, kako zelo v

naših rokah si, ko podpišeš pogodbo«

- 180 -

G

Ane Tomije nisem peljal v kino.

Premišljeval sem, da je morda še prehitro. Namreč zame.

Navsezadnje sva z Leni precej hodila v kino in zdelo se mi je,

da bi lahko kino bil še nekaj časa samo najina zadeva.

Ano Tomijo sem povabil na nastop, ki sem ga imel

naslednji večer v nekem primestnem pajzlu. Lastnik me je

poznal že od prej, tam sem že večkrat nastopil, dvakrat celo z

Žvelčevim bendom.

Napisal sem nekaj novih pesmi, nekaj sem celo igral.

Ana sicer sprva ni bila preveč navdušena nad idejo.

Pogledala me je s pogledom 'dala sem ti telefon, ti pa meni

špil, za katerega ti še plačati ni treba', ampak sem ji lepo

razložil, da imam z lastnikom tiste luknje zelo dobre odnose

in ker sem mu pač obljubil …

Pravzaprav sem ga šel prosit, če bi lahko nastopil tisti

večer, samo zato, da mi ne bi bilo treba v kino.

Beseda kino je v meni tisti čas še zbujala asociacije tipa

Leni, babica, taton, lepi večeri, pogovarjanje, tečnarjenje,

nobenega dotikanja …

Lastnik mi je povedal, da pride tudi gospod Hoffenstohl, ki

ima v lasti nekakšen zasebni hotel, v katerem bi lahko igral.

Da me je priporočil, ker ve, da nisem ravno bogat …

Ja, droben fant, bolj reven kot bogat …

Sem ga potem vprašal, če bojo fantje med mojim špilom

spet gledali fuzbal.

»Tega jim ne morem prepovedat!« je rekel lastnik.

»Ampak danes ni fuzbala!«

- 181 -

Ko sem igral v tem pajzlu, sem vsaj vedel, da bo

sorazmeroma poln. Lastnik je imel tipe, ki so redno hodili tja,

ne glede na vreme ali razne nalezljive bolezni. Pa poznali so

me že in bil sem jim nekako simpatičen.

Najbolj navdušen nad menoj je bil vedno Vizigot, ki je

redno prihajal tja. Pa seveda Ico. Pa en tip, ki so ga klicali

Cococelj, ker je imel svojčas, dokler ni zaradi razpada

nekdanje skupne države propadla, firmo Co&CEL, servis tevenaprav.

Imel je tudi mini govorno napako.

»Č-čeeeeeeeeeee bi nnngh nnngh nnngh-ne razpapapapadli,«

je vedel povedati, »bi moja fa-fffa-ffffa-irma Co-Co …

Co-Co …«

»Ma ja!« so ponavadi zamahovali z rokami tisti, ki so

vedeli, da firma že prej ni bila bogve kaj.

Profesor Radoslav mi je svojčas vedno zabičeval, naj ne

ustanavljam lastnih firm. Da je tvegano. Da je mnogo bolje bit

učitelj in se spopadat z mulakeljci. Vsaj ziher je. Če pa že

hočem, potem je boljša varianta društvo.

Rižana je nekaj časa sanjarila, da bi imela svojo zasebno

založbo, pri kateri bi izdajala znanstvena dela.

»Naslovila bi jo Studia humanitatis!« je rekla.

»To že obstaja!« je naveličano zehal profesor Radoslav.

»Aja, točno … Emmm … Kaj pa Filantropica«

»To se sliši kot kak on … on … kaj že«

»A misliš avtomobilske dirke« je vskočil Fermeš, ki je bil

na obisku.

»Ja, pa ne navadne, one preko gozdov in močvirij!«

»Hu!« je zapihala Rižana.

»Če že hočeš kaj početi, potem ustanovi recimo društvo in

preko njega furaj te zadeve!« je rekel Radoslav. »To po moje

ni slaba ideja, pa še tvegana ni!«

Rižana je res to storila. Radoslav je potem po njeni smrti

aktiviral Fermeša in skupaj sta furala društvo vse do njegove

- 182 -

smrti. Potem pa naprej Fermeš sam. Izdali so precej

zanimivih znanstvenih del, med drugim monografijo Ubald

Herrnspat von Völlgruber, o povsem neznanem baronuslikarju-kiparju

iz 18. stoletja, ki se je sicer nekega jutra po

nesreči nabodel na svoj lasten kip, točneje, na konico meča

svojega lastnega kipa.

»Ih!« je izustil in podlegel posledicam.

Društvo ROI je, ker je bila Rižana pač kustosinja in je

imela zveze, sodelovalo s celo vrsto muzejev, ki so pri blagajni

prodajali te knjige. Nekaj jih je napisala sama, po eno sta

prispevala Fermeš in Radoslav, nekaj pa jih je napisal niz

strokovnjakov, ki jih je Rižana poznala s simpozijev in raznih

druženj. Večinoma so se vsi odrekli honorarju. Za zahvalo so

dobili Zlati znak ROI, ki ga je izdelala Fermeševa sestrična

Daša in se zanj prav tako odpovedala honorarju.

Ana se je za moj pajzl precej preveč lepo oblekla in bila

vidno razočarana, ko sva vstopila v lokal, ki mu je lastnik

pravil »rupa-rupica«, jaz pa »moj pajzl«.

»Tu igraš«

»Jep!«

»Če bi vedela, bi si oblekla kavbojke!«

»Stoli so čisti … vsaj mislim …« sem se nasmehnil in šel

razdevat kitaro v shrambo pajzla, kamor sem ponavadi

spravljal svoje stvari, ko sem tam igral.

Začel sem s polurno zamudo, ker me Vizigot ni spustil iz

primeža. Prišel je tudi Žežič, pa doktor Maligan in celo moj

bivši sosed Raf je bil prisoten. Zapletli smo se v … neformalen

pogovor, Ana pa je zraven naveličano kadila. Moral bi ji

pravzaprav čestitati, saj je nadvse stoično prenesla kup

Žežičevih in Vizigotovih opazk o … hm … nekaterih delih

svojega telesa.

Potem sem šel na oder in najprej butnil v novo pesem,

Garažna vrata vedno zapiram na stežaj. V njej sem se

ontološko lotil vsakdanjega človeškega početja, ko odpiramo

- 183 -

in zapiramo garažna vrata, ne da bi pomislili, ali je dejansko

treba it ven ravno tam ali pa bi, razvajenci, morda lahko

splezali kar skoz okno. »Garažna vrata vedno zapiram na

stežaj,« sem pel, »primem jih za kljuko, čeprav ne vem,

zakaj!« Potem sem odbil še eno novo, ki sem jo naslovil

Skrivnostna smrt stare gospe. Nadaljeval sem s

Koristolovko. Ana ni več sedela za mizo z Žežičem in

kompanijo. Stala je v kotu nedaleč stran od odra in narahlo, a

znaveličano tolkla s peto v ritmu pesmi.

Zapel sem še Palmo in Vij in potem sem se odločil, da jo

bom poskušal vsaj malo razvedriti, če mi je že dala telefon.

»Dame in gospodje, tole je pesem,« sem začel, »ki ni nikoli

prišla na noben festival, čeprav se je zelo trudila …«

»MUAAAHAHAHAHAHA!« sem slišal Vizigotov smeh –

on je med mojimi govori vedno krepaval od smeha, tudi če

nisem povedal nič pametnega, da bi tako pokazal, da sodeluje

in ceni to, kar počnem.

»Zelo trudila …« sem nadaljeval in v tistem zagledal Icota

pri šanku. Pomežiknil sem mu in šel naprej z monologom.

»… čeprav se je zelo trudila!« sem ponovil. »Mogoče so se

tam bali, da bi že pred izvedbo prišla na prvo mesto in bi …«

»MUUU … MUUUU … MUUUAHAHAHAH … HHHH …

HAHAHAHAAAAAA!« sem slišal Vizigota.

»… in bi,« sem malce jezno zategnil, češ, Vizigot, nehaj že,

»imeli potem novinarji preveč dela!«

»Kihkihkihkih!« sem slišal droben smehec tik pod odrom.

Bil je Hine.

Cela garnitura je spet tu, sem pomislil. In se mi je kar

stožilo za skladiščem in mojim viličarjem. Samo za hip, ker

drugače bi bil izgubil nit.

»No ja,« sem se nakremžil, »ker ni bilo nič s festivalsko

slavo …«

MUA … UAAAAAHAHAHAHAHAAA!!!!!

- 184 -

Emmm …

VIZIGOT!!!!!

» … ker s festivali ni bilo nič, pesem je pa ostala, mi je v

čast, da jo danes lahko posvetim svoji nocojšnji spremljevalki,

najboljši tajnici na svetu, meine Damen und Herren,

gospodični Ani Tomiji!«

Nekaj rok je zaploskalo, nekaj pa jih tolklo s kozarci v znak

odobravanja.

Ana se je nasmehnila. Če je zardela, tega nisem videl. Bilo

je pretemno.

»Pesem ima naslov Moj idol!« sem rekel in potegnil par

akordov kot uvod, ki je bil na plošči klavirski in precej

zapleten.

»Starec se vrača z dvema ploščama./Ga bomo

prepoznali« sem začel peti. »Ena igra francoske šansone, na

drugi so madrigali!«

Prišel sem do refrena »Ti si prava dama«, ki sem ga

navedel že na prejšnjih straneh, poglejte bolj na začetek, in ga

zdaj res ne bom spet ponavljal, ko sem skoraj požrl mikrofon.

Hecno je, da v pajzlu tega ni nihče skorajda niti opazil.

Ana Tomija se je v svojem kotu namreč veselo pozdravljala

z osebo, ki je prišla v tistem hipu.

Z Leni.

»Gnnngh … te obožujem … gnnngh …« sem začel goltati

ubogega mikija in zdelo se mi je, da bom klecnil tam in v

tistem trenutku.

Nato sem videl, da sta se obe, tako Ana kot Leni, obrnili k

meni in mi pomahali.

»Hnnnnheee …« sem zagolčal v mikrofon. Nekako, še sam

nisem vedel, kako, sem pomahal nazaj in končal pesem. Nato

sem se vrgel v venček bluesovskih napevov, ker kaj neki bi

bilo v tistem hipu še bolj primernega!

- 185 -

»If the blues was whiskey, I'd be drunk all the time!« sem

pel in to tudi zares mislil. Fantje spodaj niso razumeli poante

in so navdušeno tolkli s kozarci. Ja, viski, ja, viski, ja, heee,

viski!

Ana Tomija in Leni sta celo naslednjo uro stali v kotu in

gledali na oder.

Ko sem končal, s še eno izvedbo When The Saints Go

Marchin' In, sem stopil z odra in šel naravnost proti Ani in

Leni.

»Ni bilo slabo!« je rekla Ana, še preden sem kaj rekel. Leni

še nisem pogledal. In še preden sem kaj rekel, je Ana že spet

zinila.

»Spoznaj mojo sestrično Magdaleno, to je bilo pa res

presenečenje. Tako redko se vidiva in slišiva!«

Presenečenje zanjo

Leni je hitro rekla.

»Magdalena Kognoj!«

»Aha, ummmh, fffmf!« sem nekaj izustil skozi zobe,

spoznavši, da ni Ani povedala popolnoma nič in da, vse kaže,

tudi ne bi rada, da bi ona kaj vedela.

»Povabil me je ven!« je nato zinila Ana.

»Mhm!« je nekako skozi zobe rekla Leni in me premerila s

pogledom, ki bi ubil še nosoroga, če bi se uboga žival le

pojavila prav v tem hipu prav v tem prostoru prav tu namesto

mene.

»Spoznajta se, jaz grem poiskat kak skret!« je rekla Ana.

»A imajo tu sploh skret«

»Kar do šanka in nato desno!« sem rekel.

Leni me je, takoj ko je Ana izginila za šankom, krčevito

zgrabila za roko.

»Tatonu si vrnil mobitel«

»Kar sam ga je vzel in prav je storil!« sem rekel. »Na tak

način se ne grem!«

- 186 -

»A veš, kdo je včeraj bil pri meni«

»Emmm … ne«

»Tibor!«

»Aaaa! Morski biolog!«

»Mhm!«

»Ja«

»Dobil je službo v New Yorku!«

»Čestitam!«

»Čak … pravzapra ne … rekel je Connecticut!«

»Tudi čestitam!«

»Na tamkajšnji univerzi!«

»Kul!«

»Rad bi, da bi šla z njim!«

»Kam V Connecticut Pa tvoja medicina«

»Saj bi lahko tam študirala!«

»In«

»In kaj«

»Boš šla«

»Ja!«

»O, si se že kar odločila!«

»Kaj pa naj Grem na kolena V samostan Neham jest

pirhe Dovolj imam vsega tega tvojega sranja! Tebi pa gre kar

fino z mojo sestrično, kot kaže! Hiter si!«

»HEJ!«

»Nič hej! Še 14 dni nisva narazen!«

»Narazen A sva narazen A sva sploh bila kdaj skupaj«

»Kaj si …«

»Če sva sploh bila kdaj res skupaj«

»Veš da si pokvarjen Prasec mali kantavtorski!!!!«

»Aja Kaj naj pa jaz rečem Tibor ZDA Pa še 14 dni nisva

… narazen! Jaz sem Ano samo povabil na špil, ker sem dobil

- 187 -

šiht in mi je dala lep telefon na tonsko izbiranje, ti greš pa s

Tiborjem živet v Connecticut in to kar na vrat na nos, iz jeze.

Kdo se ima potem tu pravico pritoževat A misliš, da bom

zdaj naredil sceno in začel jokat in te prosit »ne it, ne it« in ti

boš potem svetniško rekla: »no, naj ti bo, dam ti še eno

priložnost!« In bom potem jaz čisto slinast vstal, vrgel kitaro

v kot in se spravil nad Uvod v jezerologijo In zraven

premišljeval: »karkoli, karkoli, samo da me ne razbije taton

Brane in da moja najdražja, sonce moje mladosti, ne gre s

Tiborjem v Vespučijo!«

»Niti poklical me nisi!«

»Ne bom te klical pod prisilo! Tvoj taton Brane ne more

kar vletet v stanovanje svoje tete in mi grozit z mobitelom! Pa

naj Bono stokrat poje In The Name Of Love!«

»Samo dobro ti hočeva!«

»O! Jes!!! Samo dobro ti hočeva! Da boš ja ti srečna!

Potem tatonu Branetu ne bo treba pripovedovati svojim

diplomatskim kolegom, da je njegova hčerka izbrala lajf z

manuelcem in kitarsko prostitutko! Veš, katero besedo ima

faks v sebi Daj stran »s«! Ti je jasno (malce sem povzdignil

glas) A TI JE JASNO (spet znižal) Ampak zdravnica noče

viličarista, akviziterja, pisuna, kantavtorja … (spet zvišal)

NEEE! (spet znižal) Hoče morskega biologa! Seveda:

zdravnica/biolog! Mogoče bo imel strokovnejši dostop do

tvojih bioloških delov telesa! Viličaristi smo dobri samo za

kino!«

Začela je hlipati v posebni maniri, ki ji ponavadi rečemo

»Drek, nisem dosegla tega, kar sem hotela, pa še žali me,

prasec!«. Pravzaprav sem jo res malce užalil. Pritisnil sem na

krepostni del njene osebnosti.

»Nehaj zdaj ti zganjat scene!« sem zamrmral. Iz žepa sem

potegnil robček in ji obrisal par tistih biserčkov, rezultatov

trme in, saj priznam, tudi žalosti. Saj res nisem bil nevaren

človek. Ne bi pil, tudi tepel je ne bi. Tibor pa … Kaj veš, kaj se

- 188 -

mota po glavi morskim biologom! Vsa tista sol in čudne ribe

…

»A tako potem« je zastokala, ko je bil obred brisanja

opravljen in je bila spet videti skoraj normalno.

»Uh!« sem zagodrnjal.

»Nič! Prišla sem se poslovit!«

»Kdo ti je pa povedal za špil«

»Taton je izvohal! Saj mi ni dovolil! Z babičino pomočjo

sem šla zadaj ven!«

»Lepo pozdravi njega, njo in čuka!«

Vtem se je Ana že vrnila iz sanitarij.

»Vidva se pa kar lepo pomenkujeta!« je rekla in iskala

cigarete po torbici.

»Ja!« sem rekel s posebnim tonom, nizkim, a posebnim.

»Že dolgo nisem tako užival v kakem pogovoru! Kar sijem!

Kje si dobila tako zgovorno sestrično«

Ana me je najprej malce čudno pogledala, Lenijin obraz pa

ni niti trznil. Tako ji sploh ni moglo potegnit.

»A gremo kam kaj spit« jo je zanimalo.

»Jaz grem – z lastnikom lokala!« sem rekel. »Obljubil je,

da me zapelje domov!«

»A naju boš pa kar pustil ali kaj«

»Jbs Ana!« sem stisnil skozi zobe. Verjetno ni slišala.

Rahlo sem se priklonil, še enkrat premeril Leni in izginil v

shrambo lokala, kjer sem imel svoje stvari.

Naslednji dan sem moral Mitu podrobno poročati o vsej

zadevi in to med tem, ko mi je Ezra razlagal, da spletne strani

UPS-a ne morem odpreti, ker sem prejšnji dan onemogočil …

»… piškuatke!« je zavil. »Moraš nazaj omogočit

piškuatke!«

»Pjeba, eden po eden, prosim!« sem zastokal.

- 189 -

Med pavzo za čik sem Mitu povedal, da me delo na UPS-u

pravzaprav niti ne mika preveč.

»A zdaj se boš pa usral zaradi Ane« je rekel Mito. »Glej

pragmatično, honorarji niso slabi, jebi ga, saj ti ni treba hodit

v tajništvo!«

»Mito,« sem zasukal z očmi, »ne bom po smrti dajal telesa

Veličanstvu … niti Materi Prednici!«

»Že, ampak ...«

»Te pogodbe ne bom podpisal!«

»Tale teden zdrži!« je rekel Mito. »Odmisli Ano in ti

mogoče rata celo všeč pri nas!«

»Zaradi Ane mi je vseeno!« sem rekel. »Tako ali tako se

nisem mislil spečat s sestrično svoje bivše!«

»KAJ« je zavpil Mito. »Sestrična tvoje bivše Tega mi nisi

povedal!«

»Ani bom vrnil telefon!« sem rekel. »Ostal bom do konca

tedna, ampak to zaradi tebe, ker si se trudil zame pri

Veličanstvu, potem bom pa igral. Dobil sem ponudbo gospoda

Hoffenstohla!«

»Hoffenstohl« je rekel Mito. »Oni hotelir«

»Mhm!«

»Kdaj«

»Včeraj, preden me je Zezi peljal domov!« sem rekel.

»Hoffenstohl je prišel na tvoj špil«

»Slišal je dve moji plošči! Ponudil mi je dveletni angažma v

hotelu z možnostjo podaljšanja in snemanja plošče v živo!«

»Uau!«

»You lose some, you win some!« sem rekel, navzven

junaško, navznoter sem pa trepetal pred besom Ane Tomije,

ko se ji bom prikazal pred očmi po tistem včeraj.

Potrkal sem na vrata tajništva.

»TRENUTEK!«

- 190 -

Ma ja!

Nič nisem čakal tisti trenutek.

»Ti pa marš ven!« se je zadrla Ana, ko me je videla.

»Prasec! Z Leni sva pešačili po temi!!! A sploh veš, kako se

dela s punco Ti … ti … promiskuitetni toplovodar!«

Promiskuitetni toplovodar!

Pričakoval sem besede na »k«, pa na »j« in na druge

soglasnike, ki so pomensko v zvezi s temi besedami, recimo

»f«.

Ona pa promiskuitetni toplovodar!!!

»Spizdi!!!« se je zadrla nato.

»Uh!« sem si oddahnil. Sem se že ustrašil, da res ne bo

rekla nič takega. Da me bo dotolkla s kakim izbranim

besedjem diplomiranih ekonomistkinj.

»Ana, prinesel sem ti nazaj telefon!«

»KAJ«

»Telefon!« sem rekel. »Hvala, ampak naj ga ima kdo drug!

Kdo, ki te bo peljal v kino in potem na sendvič in domov in te

potem pred vrati …«

»Ja, ja, ok, si že predstavljam potek!« me je osuplo

presekala.

»Ana, s tvojo sestrično sva prekinila nekaj dni pred mojim

prihodom na UPS!«

»A zato celo pot ni govorila!« je rekla Ana. »Zakaj mi pa ni

povedala Zakaj ni nobeden od vaju nič zinil«

»Če ona ni, potem raje tudi jaz nisem ničesar načenjal!«

sem rekel. »Oprosti, ker sem te včeraj besno zapustil v lokalu

in ná telefon!«

»Ne, imej ga!« je rekla Ana.

Nasmehnil sem se in položil telefon na mizo.

Vtem je zazvonil njen službeni telefon. Tu telefon, tam

telefon, vsepovsod telefon telefon.

- 191 -

»Da mi ne bi slučajno šel iz pisarne!« je grozeče siknila

Ana. »Počakaj!«

Dvignila je telefon.

»Halo Ui Ui! Non, ž n sui pa L Rua! Il e parti! Non, non!

Pa dožurdui! Ui, ui, ajl giv e mesiđ! Sil vu ple! Ui. Ui. Non …

mhhhhhhhhh … non non … mhhhhhhhhhh … De šambr a de

lit! Ui, dmen apremidi! Ui, ui! Dakor! Dakor! O rvuar! O

rvuar, ja!«

Vmes sem se splazil ven. Brez veze bi bilo čakat.

Ko sem popoldne odhajal, me je čakala pri vratih.

»Leni bo šla v Ameriko, a veš«

»Vem!«

»Ti ni nič žal«

»Mi je!«

»Aha!«

»Pa ne bi mogla midva …«

»Kaj«

»Vsaj kdaj pa kdaj it ven«

»Ne!« sem rekel. »Luškana si in simpatična, ampak si

Lenijina sestrična in občutno preveč kadiš za moje pojme!«

»Kdo kadi« je rekla in se nasmehnila.

»Ana,« sem ji rekel, »ne morem hodit s sestrično svoje

bivše! Niti občasno ne! Poleg tega je še prezgodaj, a misliš, da

se kar tako pozablja«

»Nekako moraš pozabit!« je rekla. »Sicer ti pa nisem

ponudila poroke, bedak!«

»Ana, čez kak teden bom šel z UPS-a!« sem rekel.

Široko me je pogledala.

»Zaradi mene«

»Ne!« sem rekel. »Zato, ker je pogodba, ki jo ponuja

Veličanstvo …«

»PONUJAJO!!!« me je ogorčeno prekinila.

- 192 -

»… malce prehuda zame!« sem končal, ne da bi se oziral

na njeno hlačetresenje pred debilom, ki špila sobni golf.

»Gospod Hoffenstohl mi je ponudil redni angažma v enem

svojih hotelov! Stvar je dobro plačana in še zastonj snemalne

ure dobim!«

»Hoffenstohl« je rekla. »Kako si pa prišel donj«

Donj

»Včeraj je bil na mojem nastopu!« sem povedal.

»Kaj Hoffenstohl je bil na tvojem nastopu V tisti kleti

Kje pa Nikjer ga nisem videla!«

»Jaz tudi ne!« sem rekel. »Potem se je pa pojavil, tik

preden me je Zizi peljal domov! Moje plošče pozna in všeč mu

je moja glasba!«

»Bravo!« je rekla Ana in pogledala v tla.

»Poslušaj, Ana,« sem rekel in ji s prstoma rahlo privzdignil

obraz, »meni je tudi žal za vse skupaj. Če bi bila priložnost

drugačna …«

No, pa ravno tega bistrega klišeja iz holivudskih žajfnic

sem se spomnil.

»Ja ja!« je rekla in zdelo se mi je, da ni ravno vesela.

Pogledala me je z očmi Obutega mačka.

»Tu na tem podrekanem Uradu se slinijo po meni tipi, ki

jim niti imena nočem vedet!« je zamrmrala. »Eden si pušča

bradico. Drugi mi pošilja bonboniere! Potem prideš ti, ki si mi

všeč, ki nisi … konvencionalen …«

»Hvala!« sem rekel in premišljeval v kakem smislu nisem

konvencionalen.

»… in se izkaže, da si se ravno takrat spičil z mojo sestrično

in verjetno še z njenim bedastim fotrom, ki leta naokrog po

Evropi in se ima za diplomata! Povej, a ti je kdaj grozil No,

povej!«

»O, je!« sem rekel.

- 193 -

»Te je mogoče celo prebutal kot onega Gregija, ki je v

gimnaziji rinil za Lenčko«

Gregi

»Ne!« sem rekel. »Babici sem bil všeč in potem ni …«

»Odkar je umrla teta, je čisto znorel!« je rekla Ana.

»Skoraj povsem smo zgubili stike. Včasih smo si bili zelo

dobri, vedno je bilo Tomijevi gor in Tomijevi dol …«

»Zakaj moram vedet vse to« sem jo vprašal.

»Saj ti ni treba!« je zamrmrala. »Kar tako …«

»Lahko me prideš kdaj poslušat!« sem rekel. »Od

prihodnjega meseca bom igral vsak vikend!«

Šla je proti izhodu, ne da bi kaj rekla.

»Ž sui dezolé, me ž ne pa d šua!« sem zamrmral in se

spomnil na njen pogovor od malo prej.

- 194 -

H

Bil je mrzel zimski dan, ampak hotel je bil zelo dobro

ogrevan in dvorana odlična. Hoffenstohl je plačal tudi za

spremljevalne glasbenike in ob petkih zvečer smo naredili žur

z rokenroli, ob sobotah in nedeljah pa gemište.

Naslednji vikend nas je čakalo snemanje plošče v živo.

Hoffenstohl mi je ponudil tudi občasne angažmaje v

drugih svojih hotelih. V tem, kjer sem bil redno nastavljen, pa

sem imel tudi sobo. Lahko sem odpovedal ono luknjo.

Hoffenstohl mi je pravzaprav pošteno rešil rit.

Ana Tomija je prišla samo enkrat. Nekaj sva mrmrala in

goltala besede, ona je gledala žalostno, jaz nekam v tla,

točneje v nadvse lepo poglancan hotelski pod. Potem ni več

prišla. Prihajal pa je Mito. Z dobrimi in slabimi novicami.

Ezro Funtkovega je povozil avtomobil. Odšel je v večni

Piškuatknland. Bilo mi ga je žal, videti je bil simpatičen tip.

Šla sva na pogreb.

Namreč z Mitom.

Mito je imel za to priložnost uro na verižici.

Bil je zelo običajen pogreb in niti približno ne incidentalen,

heh, kot tisti profesorja Žnidaršiča.

No ja, skorajda ne.

En pogrebec je sicer imel umetno nogo.

Tik preden smo se ustavili pred odprtim grobom, mu je

noga začela nekako poskakovati.

»Muš!« je začel mrmrati, čisto rdeč od nerodnosti in jeze.

»Muš … vmš … jbmt … muš muš …«

- 195 -

Potem se je ustavila. Med prisotnimi se je začelo šušljati,

da je zmanjkalo baterij.

Hm.

Baje je Ezra tudi posebej naročil, da mu morajo na zadnji

poti igrati Another Brick In The Wall namesto Silenzia, nihče

pa ni najbolj pametno pogruntal, kako bi to izvedli. Meni ni

nihče povedal, z veseljem bi prišel z bendom in bi odbili še

kakšno drugo od Pink Floydov. Recimo Wish You Were Here.

Ta bi bila odlična za to priložnost. Ampak stric s trobento je

nekako izpeljeval čudne zvoke, ki so bolj spominjali na

betonske katakombe kot pa na opeke v zidu.

»Ciii-zaaaaaaaaaaaa!« je zaključil naš Armstrong in potem

so lahko končno začeli brati Portrait d'une femme izpod

peresa enega večjih svetovnih pesnikov, ki si jo je poleg glasbe

na zadnji poti zaželel Ezra. To pesem smo vsi prisotni poznali

na vse kriplje dobro. Še jaz, ki sem bil na UPS-u samo teden

dni. Ezra jo je imel vsepovsod. In kar naprej je gonil to

mantro.

Razen tega pogreba hujših pretresov in premikov ni bilo.

Občasno sem na svoje nastope spravil tudi Vizigota in

njegovo druščino. Ico je redno prihajal tudi v hotel in žrl

sendviče pri vratih.

Profesor Radoslav bi bil morda kar ponosen name. Čeprav

si zame verjetno ni predstavljal kariere Engelberta

Humperdincka mlajšega.

Meni je bilo okej. Misel na jezerologijo sem lahko odrinil

daleč nazaj. Niti k mestnemu jezeru nisem več hodil. Bil sem

precej … preokupiran z drugimi stvarmi, da bi premišljeval,

ali bom čez 30 let pod mostom ali pred cerkvijo ali na Zavodu

ali sploh še živ. Dejstvo, da živim v čisto spodobni hotelski

sobi in da gumbek pri postelji prikliče postrežnico, mi je kot

dobra violina igralo na ego.

Misel na Leni sem tudi odrinil. Morda je v Connecticutu že

rila po jetrih koga, ki se je zapil, oné. Večkrat je ponoči prišla

- 196 -

k meni in legla zraven mene in potem sva se pogovarjala. Tu

pa tam sem potem pohlastal z rokami po zraku in se zbudil.

Nikogar ni bilo. Samo snopič svetlobe z okna. Prihajal je z

ulice. Na ulici pa pijana svojat. Zaspal sem nazaj in včasih je

spet prišla, včasih ne. Neko noč sem v agoniji napisal precej

prepoten(tn)o pesem, ki mi je vzela celo noč. Predvsem zato,

ker si nisem zapomnil, ali je pred odhodom v Koromandijo

živela na 62 ali 92. Babica je večkrat razsula tablico in številki

sta bingljali s fasade kot tisti tipuzli iz Villonovih balad. Niti

očesa nisem zatisnil. Zjutraj sem spil kozarec mleka in šel dol

v avlo, kjer me je že čakal bend.

Najbolj so mi bili všeč dobri odzivi gostov.

»Lepo igrate, gospod … gospod …«

»Radoslav!« sem rekel in se pripravil na naslednjo pesem.

- 197 -

Druge knjige

založbe VED

Sreča

Ladislav Črnologar

roman

Gregor se po več kot petindvajsetih letih vrača v majhno nemško

mesto, kamor so ga med vojno prisilno izselili skupaj z družino.

Ženska, ki ji je med vojno nesebično pomagal, mu nenadoma zapusti

veliko vsoto denarja. Kaj naj stori Pograbi denar in zaživi ležerno in

odmaknjeno življenje Pomaga emigrantom, ki se borijo za

demokratizacijo njegove domovine Ga bo denar pokvaril In kaj naj

stori z Loti, s hčerko svoje »dobre vile«, v katero se zagleda Je sploh

mogoče, da bi ga ta dama iz visoke družbe v resnici lahko vzljubila, da bi

se hotela z njim vrniti v njegovo domačijo v hribih

Nenadna mrzla prha je predramila Gregorja, presenečeno je skočil pokonci.

Ob njem je stala Loti in ga škropila z vodo, ki jo je prinesla v kopalni kapi. Iz

oči ji je sijala otroška nagajivost. Zgrabil jo je okoli pasu in odnesel do jezera.

Otepala se je, kolikor se je mogla, a močne Gregorjeve roke so se je oklenile kot

primež. Že jo je mislil vreči v vodo, ko ga je nenadoma spreletel tisti že skoraj

pozabljeni občutek, ki se moškemu porodi ob golem ženskem telesu. Prijetna

toplota, ki se mu je razlila po telesu, ga je skoraj ohromila. Zazrl se je v njene oči.

Zdaj so bile popolnoma drugačne, kot jih je bil sicer vajen: nežne, mehke,

nedoumljivo globoke. V njem se je prebudila vsa prvobitnost narave, mogočna sila,

ki trga norme, pozablja na vzgojo, prigovarjanje razuma in volje.

Podatki o knjigi

• ISBN 961-91396-5-8

• Avtor: Ladislav Črnologar

• 21cm

• 200 strani

Cena: 4.995,00 sit.

- 199 -

Izberi svojo ljubezen

(Srečanje v Festivalni)

ljubezenski roman

Boris, moški v svojih štiridesetih, je uspešen direktor javnega

zavoda z dvema otrokoma, ki sta že na fakulteti. Žena je učiteljica

likovnega pouka, ki si želi svoje prve slikarske razstave ... Njun zakon

je pred propadom, Boris neprenehoma išče izgovore, da le lahko

odide zdoma. Jasna, dvajsetletnica iz okolice Maribora, študira v

Ljubljani. Nekega sobotnega večera se z Borisom po naključju srečata

v Festivalni dvorani ...

Roman nam ponuja možnost sproščene nostalgije ob obujanju

spominov na svoje (prve) ljubezni, po drugi strani pa možnost

refleksije o prelomnicah, ki so s svojim čustvenim nabojem

zaznamovale naša lastna življenja, o predsodkih in lažeh, ki smo si jih

na podlagi teh pretresov izmislili, da bi preživeli. Zgodba, ki spretno

razvije in preplete igralce te vsakdanje slovenske drame, nam nevsiljivo

nudi možnost soočenja z lastno banalnostjo, z možnostjo spoznanja,

da je edini planet, za katerega spremembe smo odgovorni, ki ga

edinega lahko v resnici spremenimo, planet z imenom – jaz.

Podatki o knjigi

• ISBN 961-91396-4-X

• Avtor: Bojan Martinec

• 21 cm

• 200 strani

Cena: 4.995,00 sit.

- 200 -

PUST in druge zgodbe

Vsebuje zvočno knjigo

interpretira Gojmir Lešnjak -

Gojc

Knjiga vsebuje zgoščenko: 60-minutno zvočno knjigo v

interpretaciji igralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.

Pust, zbirka kratkih zgodb Iztoka Vrhovca, je precej nenavadno in

samosvoje umetniško dejanje. Še posebej če ga primerjamo s

slovensko literarno tradicijo. V svoji strukturi namreč te zgodbe

združujejo dve karseda težko sobivajoči prvini, pravzaprav dve obliki

smeha – nenazadnje tudi sam avtor poudarja, da mu počutje bralca

nikakor ni odvečna skrb. Na eni strani tako opažamo ironično, izrazito

kritično odčitavanje absurdno toge realnosti, nekakšen jedek smeh

polzi izpod te pripovedne plasti. Na drugi strani pa začutimo v tej

prozi tudi izrazito veselost, karnevalsko igrivost, dejansko sprevračanje

realnosti v razigrani ples ...

Podatki o knjigi

Knjižna izdaja

• ISBN 961-91252-0-7

• Avtor: Iztok Vrhovec

• Spremna beseda: Mitja Čander

• Trda vezava (23,5 x 15,4 cm), 96 strani

Zvočna knjiga

• ISBN 961-91252-1-5

• Zgoščenka: 60'

• Interpretira: Gojmir Lešnjak – Gojc

Cena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit.

- 201 -

Modokracija

Vsebuje zvočno knjigo

interpretira Gojmir Lešnjak -

Gojc

Knjiga vsebuje zgoščenko: 63-minutno zvočno knjigo v

interpretaciji igralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.

Modokracija je literatura, ki v sebi združuje vznemirljivo zmes

satire s srcem in ostre kritike poveličevanja človeških omejenosti in

vsiljevanja družbenih sistemov, ki so – ne glede na bleščavo trenutno

prevladujoče blagovne znamke – vedno v službi pohlepa po moči in

prevladi. Provokativna, sugestivna kritika prežeta z izvirno

domišljijsko in ustvarjalno močjo, odeta v plašč izbrušenega,

svojstvenega in duhovitega sloga, ki bo pritegnila vse tiste, ki ne

pristajajo na absurdnost poveličevanja kapitalistične paradigme,

pripravljene umoriti vsakršen vzgib duha, ki ni v soglasju z njenim

sofisticiranim korporativnim makiavelizmom. Hinavec – poslednja

zgodba, seveda ni le Post Scriptum, temveč eruptivni crescendo, skrajno

izostreno zrcalo pravkar povedanemu in povzetek celotne zbirke. Je

poziv na tisti upor, ki daje človeku edino pravo upanje: je poziv na

revolucijo srca.

Knjižna izdaja

• ISBN 961-91252-2-3

• Avtor: Iztok Vrhovec

• Spremna beseda: Gal Perun

• 21 cm, 111 strani

Zvočna knjiga:

• ISBN 961-91252-3-1

• Zgoščenka: 63'

• Interpretira: Gojmir Lešnjak – Gojc

Cena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit

- 202 -

Utrinki

500 in ena misel znamenitih osebnosti

Poleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različico

z navedbo vira. Knjiga vsebuje tudi zgoščenko – e-knjigo, kar

omogoča preprosto iskanje po avtorju, delu, temi ipd.

Primer:

Kolikor lahko spoznamo, je edini smisel človeškega obstoja

prižiganje luči v temi golega bivanja.

Carl Gustav Jung*

*Soweit wir zu erkennen vermögen, ist es der einzige Sinn der

menschlichen Existenz, ein Licht anzuzünden in der Finsternis des blossen

Seins. Carl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psiholog, Erinnerungen, Träume,

Gedanken (1962), 11. pogl.

Knjižna izdaja:

• ISBN 961-91396-1-5

• 21 x 14,8 cm

• 162 str.

• izbral, prevedel in uredil: Iztok Vrhovec

e-knjiga:

• ISBN 961-91396-2-3

• pdf format

Cena knjižne + elektronske izdaje: 4.995 sit

- 203 -

Utrinki

500 in ena misel znamenitih osebnosti

ŽEPNA IZDAJA

Poleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različico

z natančno navedbo vira.

Primer:

Eno najljubših vodil mojega očeta je bilo razlikovanje med dvema

vrstama resnic: med globokimi resnicami, ki jih prepoznamo po tem,

da je njihovo nasprotje prav tako globoka resnica, in plehkostmi,

katerih nasprotja so očitno absurdna.

Niels Bohr *

*One of the favourite maxims of my father was the distinction between

the two sorts of truths, profound truths recognized by the fact that the

opposite is also a profound truth, in contrast to trivialities where opposites

are obviously absurd. Niels Bohr (1885 – 1962), danski fizik, v S. Rozental:

Niels Bohr (1967), str. 3

P odatki o žepni izdaji

• ISBN 961-91396-3-1

• trda vezava

• 10 x 7 cm

• 304 strani

Cena: 2.495 sit

- 204 -

C E P I V A

So zares varna in učinkovita

Ta izčrpna knjiga vsebuje več sto pomembnih

dejstev in podatkov. Vključuje 30 diagramov in več kot 900 navedkov,

tako da lahko preverite vse informacije. Kot skrbni starši boste lahko

prišli do preudarne in odgovorne odločitve o koristnostnostih in

tveganjih, ki jih za vašega otroka prinaša cepljenje ...

Kaj o tej knjigi pravijo drugi:

»Neil Miller s svojo knjigo o cepivih prispeva k spreminjanju

sveta – osveščeno, osvobajajoče delo, ki bo postalo klasika

holistične zdravstvene literature. Hygieia to knjigo najtopleje

priporoča vsem, ki imajo radi otroke in jim ni vseeno za prihodnost

našega planeta.« Jeannine Parvati Baker, dir., Hygieia College, babica,

porodna učiteljica in avtorica knjig Hygeia: A Woman’s Herbal, Consious

Conception in Prenatal Yoga

»G. Miller opozarja na nevarnosti 'obveznih' in mnogih drugih

cepiv. Njegovi opisi posameznih bolezni in spornosti cepiv si

zaslužijo pozornost.« American Library Association Booklist

»Prepričljivi dokazi! Knjiga je name naredila globok vtis. Vsem

skrbnim staršem jo nadvse priporočam.« mag. Rayna Siegler-Dineen,

vzgojiteljica

»To knjigo o cepivih bi morali prebrati vsi starši in vsi, ki se

profesionalno ukvarjajo z zdravstvom. Le želel bi si lahko, da bi bila

na voljo, ko sva se z ženo morala odločiti, ali naj cepiva najino

hčerko ali ne.« dr. Marvin Surkin, naravni zdravnik

- 205 -

»Prebrala sem vašo knjigo o cepivih; globoko me je pretresla in

zelo sem vam hvaležna.« Christine Ostic, prizadeta mama

»Knjiga je bila zame prava ‘možganska bomba’. Hvala vam.«

J. Stewart, New Mom

»Vaša knjiga je izvrstna – širim novico!« Cynthia Goldenberg,

prizadeta mati; njen nekoč zdravi sin je zdaj avtističen zaradi cepiva OMR

»Vse več je spornih mnenj o tej temi in g. Miller zasluži

pozornost.« George R. Schwartz, dr. med., zdravnik, toksikolog in glavni

urednik revije Principles and Practice of Emergency Medicine

»Čestitam! Končno obstaja nekaj, kar lahko dam pacientom, ki

postavljajo vprašanja o tej begajoči uganki. Že mnogim sem

povedala za ta pomembni prispevek.« Janet Zand, dr. nat., dr. vzh.

med. in registrirana akupunkturistka

»Ta knjigo je obvezno branje za vse, ki imajo otroke ali pa

razmišljajo o tem, da bi jih imeli.« NAPRA Trade Journal

»Vse več je ljudi, ki nočejo imunizirati svojih otrok. G. Miller

verjame, da je problem tik pred eksplozijo.« The Boston Herald

»Obstajajo utemeljeni razlogi za dvome o varnosti in

učinkovitosti zdajšnjih programov cepljenja otrok. V knjigi so ti

razlogi jasno in temeljito pojasnjeni.« Harold E. Butrram, dr. med.

P odatki o knjigi

• ISBN 961-91396-0-7

• Avtor: Neil Z. Miller

• Predgovor: Harold E. Butram, dr. med. in

George R. Schwartz, dr. med.

• 21 cm

• 128 strani

Cena: 4.500 sit

CEPLJENJE IN

- 206 -

IMUNIZACIJA

Nevarnosti, zablode in alternative

V javnosti prevladuje stališče, da je imunizacija varen znanstveni

postopek, ki ščiti in varuje zdravje. Resnica pa je nekoliko drugačna od

tovrstnih uradnih sporočil vlade, medicine in javnih občil. Še več.

Mnoge stvari se zde očitne in samoumevne, toda če jih pogledamo

natančneje, se pogosto pokaže, da ne držijo. Obstajajo dokazi o tem,

da nekatere imunizacije kratkoročno nisi varne, saj nudijo precej manj

zaščite, kot si lahko predstavljamo, ter da dolgoročne posledice

določenih oblik imunizacije lahko predstavljajo veliko zdravstveno

tveganje …

Zgodovinsko gledano je zgodba o cepljenju in imunizaciji zgodba

veličastnih trditev, podprtih z navideznimi uspehi, množičnimi in

tragičnimi neuspehi ter izkrivljanjem objektivnih dokazov. Motivi

zanje izhajajo iz najboljšega pa tudi najslabšega v človeški naravi, iz

profesionalne kratkovidnosti in nepripravljenosti za kritičen odnos do

trenutno veljavnih »resnic«. Verodostojnost teh trditev bomo dokazali

v naši knjigi; bralec pa mora priti do lastnih zaključkov. Razmišljanje o

zaščiti z imunizacijo temelji na filozofski ideji o povzročitvi bolezni; ta

pa je že sama sporna, saj sprevrača naše razumevanje notranjih,

avtomatskih mehanizmov telesa.

P odatki o knjigi

• ISBN 961-6274-00-7

• Avtor: Leon Chaitow, dr. nat.

• Predgovor: mag. Petar Papuga, dr. med.

• 21 cm

• 192 strani

Cena: 6.000 sit

- 207 -

Založba VED

spletni naslov

www.svarun.org

e-pošta

VED@svarun.org

- 208 -

Matej Krajnc - Svarun.org

Matej Krajnc - Svarun.org ... View more Matej Krajnc - Svarun.org

Delete template?

Save as template ?

Matej Krajnc - Svarun.org Matej Krajnc - Svarun.org