Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

Slovenska vojska 

Vojaški muzej 

VOJNA ZA SLOVENIJO 1991 

(simpozij, 26. in 27. november 2002, 1. del) 

VOJAŠKA ZGODOVINA 

št. 1/04 (7) 

Ljubljana, oktober 2004 

Letnik 5

Izdajatelj: 

Generalštab Slovenske vojske 

Vojaški muzej 

Uredniški odbor: 

podpolkovnik Karlo Nanut (glavni in odgovorni urednik) 

polkovnik Janez Butara 

podpolkovnik mag. Tomaž Kladnik 

stotnik mag. Marjan Vešnar 

stotnik mag. Matjaž Bizjak 

nadporočnik Zvezdan Marković (namestnik glavnega in odgovornega urednika) 

dr. Damijan Guštin 

mag. Tomaž Teropšič 

dr. Rok Stergar 

Tehnična izvedba: 

Sekretariat generalnega sekretarja MO RS 

Služba za publicistiko 

Lektoriranje: 

Meta Brulec 

Tisk: 

Schwarz, d. o. o. 

Naklada: 

600 izvodov 

ISSN 1580-4828 

Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. 

Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem Vojaškega muzeja in navedbo 

vira. 

3

KAZALO 

Podpolkovnik 

Karlo Nanut SOMRAK GENERALOV (2. DEL)................................... 5 

Brigadir v pokoju 

Janez J. Švajncer 

Brigadir 

Andrej Lovšin 

Mag. 

Pavle Čelik 

Generalmajor 

Janez Slapar 

Polkovnik 

Miloš Šonc 

VZROKI MNOŽ IČNEGA ODPORA V VOJNI 

ZA SLOVENIJO 1991 ................................................. 33 

DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN PROTIOBVEŠČEVALNIH 

SLUŽ B MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO ..................... 62 

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE 

MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO ................................ 73 

VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI OBRAMBI 

MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

Predstavitev praktičnega delovanja 

z vidika poveljujočega ........................................... 85 

OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA 

IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE ................... 91 

4

Podpolkovnik Karlo Nanut 

SOMRAK GENERALOV (2. del) 

VOJNA V SLOVENIJI LETA 1991 PO DOGNANJIH GENERALA 

RADAKOVIĆA 

O pripravah na vojno v Sloveniji še ni podatkov. Z analizo nekaterih dogodkov 

bi lahko ugotovili, da se je maja 1990 JLA pripravljala preprečiti procese 

razdruževanja in da je ofenzivno usmerjena. Če bi vojno delili na posamezne 

faze, bi ugotovili, da je bil cilj JLA doseči črto Maribor—Celje—Vrhnika—Sežana. 

Drugi cilj naj bi bil desant na Trojane, Ljubljansko kotlino in območje Postojnskih 

vrat. To bi omogočilo prihod in delovanje drugega ešalona ter desante na meje. 

Zunaj Slovenije so bile nastanjene sile 32. in 10. korpusa. Po nekaterih virih so 

bile predvidene za vpad v Slovenijo tudi sile Vojaškopomorskega sektorja iz 

Pulja, ki naj bi odplule proti Kopru (Radaković, 69). 

Po porazu se v Generalštabu oboroženih sil (Generalštab OS) pojavijo naslednja 

vprašanja in dileme: pogajanja in reševanje enot ali podaljšanje spopadov, pri 

čemer bi še pred prihodom okrepitev izpostavili enote v vojašnicah. Radaković 

ugotavlja, da je prišlo v armadnem vrhu do strateške paralize, ko je Generalštab 

OS spremenil prvotne cilje in se zadovoljil s tem, kar se je dalo ohraniti. Vse 

govori v prid dejstvu, da je bil Generalštab OS zaradi odpora presenečen, saj je 

bil prepričan, da bo z zaporo meja in demonstracijo sile pokoril Slovenijo 

(Radaković, 69—70). General Radaković je presenečen nad nezrelim vedenjem 

dela armadnega vrha. Po mnogih informacijah naj bi JLA oklevala, preden je 

napadla Slovenijo. Armadni vrh je predvideval vojno v manjšem obsegu, kar naj 

bi narekovala strategija, saj sta bila težiščna cilja za JLA Hrvaška in Bosna in 

Hercegovina (Radaković, 70). 

V Sloveniji je bila operacija JLA improvizirana. Položaj so zveznim silam otežile 

tudi oborožene sile Slovenije, in sicer TO ter milica. Odločilni sta bili njihova 

razporeditev in volja po odporu. Takoj, ko je JLA napadla, je tudi sama postala 

cilj napadov. Imela je ranljivo infrastrukturo, zato ni mogla uresničiti zadanih 

ciljev, bala pa se je tudi partizanskega načina vojskovanja druge strani v spopadu 

(Radaković, 70). 

Začetne pogovore o končanju vojskovanja so vodili predstavniki zveznih organov 

Ante Marković, predsednik Zveznega izvršnega sveta, in generala Stane Brovet 

ter Mićo Ćusić. Iz Predsedstva SFRJ ni bilo nikogar. Zanimivo je, da se pogajanj 

5

SOMRAK GENERALOV (2. DEL) 

nista udeležila generala Veljko Kadijević in Blagoje Adžić. General Radaković je 

opozoril, da ni potekalo vse po načrtu in da je general Kadijević 29. junija 

zahteval nasprotnikovo kapitulacijo (Radaković, 72). 

Pritisk mednarodne javnosti je bil vse močnejši, zato so se 7. julija 1991 sestali 

Stjepan Mesić, Borisav Jović, Ante Marković, Budimir Lončar in Branko Kostić. 

Iz Štaba vrhovnega poveljstva je bil navzoč samo Stane Brovet. Slovensko stran 

so zastopali Milan Kučan, Dimitrij Rupel, France Bučar in Lojze Peterle. Od 

mednarodnih predstavnikov je bil prisoten le Van den Broek. Tega dne je bil 

podpisan Brionski sporazum (Radaković, 72). 

Do začetka vojne leta 1991 je Slovenija zastopala konfederalno idejo, po vojni 

pa le separacijo in mir. Radaković ugotavlja, da Jugoslavija ni razpadla zaradi 

odločitve Slovenije ali različnih stališč. Jugoslavijo je uničil revanšistični 

nacionalizem, od katerih sta bila najagresivnejša srbski in hrvaški. S političnega 

vidika se je propad Jugoslavije začel v obdobju, ko je prevladovala trditev, da 

morajo vsi Srbi živeti v eni državi (Radaković, 72). 

Glede vojne v Sloveniji je Radaković prepričan, da se je ta vodila po načelih 

bliskovite vojne, ker se je zgodila ob nepravem času, na napačnem kraju in z 

napačnimi postopki. Zanj ni pomembno, ali je bila vojna v Sloveniji velika ali 

majhna, vedelo se je, da je nesmiselna. JLA je precenila svoje sposobnosti, ker 

zaradi napačne ocene ni pričakovala odpora. Prav nepravilna presoja vojaškega 

vrha je bila usodna strateška napaka. Že pred vojno nobena pristojna civilna 

ustanova ni nadzirala armadnega vrha, tako da je deloval brez nadzora Predsedstva 

SFRJ, Zveznega izvršnega sveta in Skupščine SFRJ. Sam je sprejemal odločitve 

in predvsem vojaške ukrepe (Radaković, 74). 

Slovenci so leta 1991 dosegli strateško zmago nad mnogo močnejšo silo, ker so 

že pred spopadi verjeli v pozitiven izid. 1 

6 

1 

General Radaković je našel dovolj dokazov, zakaj je bila JLA v Sloveniji onemogočena. 

V zgodovini je dovolj primerov, da so močne države in imperiji doživeli poraze in 

celo razpadali zaradi napadov mnogo šibkejših nasprotnikovih sil (npr. grškoperzijske 

vojne, spopadi Aleksandra Velikega s perzijsko državo, Hanibalove zmage 

nad Rimljani, zmage Julija Cezarja nad Galci, Napoleonove zmage nad koalicijo 

držav idr.). V časopisu Delo je izhajal podlistek avtorja Tarika Alija z naslovom 

Spopad fundamentalistov. Avtor tega dela oziroma knjige z istim naslovom je 

poudaril, da so Arabci strateške zmage nad Bizantinci in Perzijci dosegli zlahka, 

ker so postali verniki izjemno samozavestni in z zavestjo o lastni usodi. Glej: Tarik 

Ali, Spopad fundamentalistov, 8. nadaljevanje, časopis Delo, 11. oktobra 2002.


GENERAL MARTIN ŠPEGELJ IN OBDOBJE 1990—1991 

Hrvaški general Martin Špegelj se je leta 1990 in 1991 zavedal obsega in posledic 

notranjih spopadov v Jugoslaviji. Da bi leta 1991 preprečil oboroženo nasilje 

JLA, je aktivno sodeloval v obrambnih pripravah s Slovenijo. Slovenija je bila 

napadena takoj po sprejetju osamosvojitvenih aktov, vendar je predsednik Tuđman 

Špeglju preprečil, da bi organiziral obrambo in druge dejavnosti, kot je bilo 

opredeljeno v usklajenem obrambnem načrtu med Slovenijo in Hrvaško. 

Iz njegove knjige bom povzel le tiste vsebine, ki bodo poudarile razloge in celo 

vzroke, zakaj je beograjska generaliteta doživela poraz. 

V tem prispevku je večkrat omenjen Štab vrhovnega poveljstva OS SFRJ (ŠVP 

OS SFRJ, skrajšano ŠVP). Štab je imel pomembno vlogo med agresijo na 

Slovenijo, zato jo bom podrobneje predstavil, tako kot jo je opisal general Špegelj. 

Skladno z Zveznim zakonom o ljudski obrambi se ŠVP oblikuje med neposredno 

nevarnostjo pred agresijo na SFRJ. Sestavljajo ga Generalštab JLA in del ZSLO, 

drugi, večji del ZSLO ostane organ zvezne vlade. Tako oblikovan ŠVP je 

ustanovljen zaradi poveljevanja vrhovnega poveljstva OS, torej Predsedstva SFRJ 

med obrambo države pred zunanjo agresijo. General Špegelj ugotavlja, da marca 

1991 ni bil izpolnjen noben pogoj za oblikovanje ŠVP, saj državi ni grozila 

nikakršna nevarnost, pa tudi vojno stanje ni bilo objavljeno. Celo Predsedstvo 

SFRJ ni sprejelo odločitve, da se pred vojno in med njo oblikuje štab za vrhovnega 

poveljnika OS. Sodelovanje generala Kadijevića s ŠVP je bil velik spodrsljaj, ki 

ni bil v skladu z ustavnopravno ureditvijo. V nadaljevanju general Špegelj pravi, 

da se je leta 1991 Generalštab JLA preimenoval v Generalštab oboroženih sil 

SFRJ (GŠOS). To odločitev je sprejel armadni vrh, tako da je GŠOS postal 

nadrejen vsem štabom oboroženih sil SFRJ in ne le štabom JLA. Štabi TO v 

republikah in pokrajinah so bili podrejeni GŠOS (Špegelj, 2001: 187). 2 

General Špegelj je zapisal, da ni bila skrivnost, da je upravljalski vrh JLA že 

mesece pripravljal vojaško akcijo proti Sloveniji in Hrvaški. Osnovno izhodišče 

za napad je bil ažuriran vojni načrt Sutjeska–2 (S–2), ki je bil namenjen obrambi 

pred napadom zveze Nato. Načrt je bil pripravljen zato, ker je upravljalski vrh 

želel ohraniti celovito Jugoslavijo, vključno s Slovenijo (Špegelj, 224). 

2 

Ker bo general Martin Špegelj večkrat citiran, ali bo večkrat povzeta misel iz 

njegovega dela, bo v tem poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki: 

priimkom, letom izdaje in stranjo (Špegelj, 2001: 87), nato pa le s priimkom in 

stranjo (Špegelj, 231). 

7


General Špegelj je v delu s podnaslovom Poduki vojne v Sloveniji napisal, da za 

razumevanje Brionske deklaracije ni dovolj, da jo le preberemo, saj moramo 

poznati tudi razmere na terenu. V deklaraciji je določeno, da se morajo pripadniki 

TO vrniti na območja, kjer živijo. Vse enote TO so sestavljali rezervisti, ki so 

živeli na območju, kjer so bojno delovali. Aktualno vprašanje je bilo, kako JLA 

vrniti objekte, saj so bili na slovenskih tleh in popolnoma obkoljeni. Poleg tega 

je bila v sporazumu napisana zahteva, da se vrnejo vsi vojni ujetniki, čeprav so 

že odšli domov ali pa so vstopili v slovensko vojsko. Slovenska stran naj bi 

enotam TO omogočila odhod v vojašnice, vendar so te enote že razpadle. Prav 

tako ni uresničila nobene točke Brionske deklaracije, ki bi bistveno spreminjala 

odločitve o samostojnosti (Špegelj, 235). Slovenska vojska je zaplenila več kot 

200 tankov, na stotine topov in orožje za zračno obrambo. Zasedena so bila tudi 

vsa skladišča JLA, od koder je potekalo taktično in operativno disperziranje. 

General Špegelj meni, da je bil admiral Mamula radikalen brez razlogov, general 

Kadijević pa je bil omahljiv in je rad taktiziral. Osebne lastnosti admirala Mamule 

bi pripomogle k hitrejšemu koncu vojne, general Kadijević pa ni imel poguma 

za protiudar, zato je izdal odločitev o umiku JLA iz Slovenije. 

V knjigi je zapisano, da je bil operativni načrt za delovanje JLA v Sloveniji 

narejen pod vodstvom generala Adžića, ki ni bil dovolj strokoven za takšno delo. 

Imel je veliko pomanjkljivost, bil je ideološko zaslepljen in nesposoben dojeti, da 

o obstoju ali razpadu Jugoslavije ne odločajo tanki in letala, temveč ljudje, 

njihovi motivi, politična volja, bojna morala in sposobnost. Čeprav je v oboroženih 

silah SFRJ vladalo doktrinarno stališče, da je človeški faktor najpomembnejši, je 

bila ideološka vnema globoko vsajena v predsodke in mentaliteto. To je imelo 

moč nad spoznanjem, zato je bila na obzorju katastrofa (Špegelj, 237). 

POGLEDI GENERALA KONRADA KOLŠKA NA OBOROŽENE 

SPOPADE 

General Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja oziroma Severozahodnega 

bojevališča, je avtor dela z naslovom Spomini na začetek oboroženega spopada v 

Jugoslaviji 1991. Ob tem se nam postavlja vprašanje, zakaj oboroženi spopadi v 

Jugoslaviji, saj sta Slovenija in Hrvaška 25. junija 1991 razglasili samostojnost, 

vendar s to razliko, da Republika Hrvaška ni prevzela v svoje roke meje in 

carinske službe (Janša, 1992: 157). 3 

8 

3 

O posledicah razglasitve samostojnosti v Sloveniji in na Hrvaškem je nazorno pisal 

Janez Janša v knjigi Premiki, str. 157—158. Čas pred razglasitvijo samostojnosti 

Republike Slovenije in dan, ko se je to zgodilo, je opisal tudi dr. Božo Repe v 

svojem delu Jutri je nov dan, str. 330—339. V knjigi Dan prej, ki je delo več


Pri generalu Kolšku lahko že iz naslova knjige ugotovimo, da ne priznava 

osamosvojitvenih aktov in Republike Slovenije kot države. General Kolšek je v 

svojem delu zelo podrobno opisal potek oboroženih spopadov in nemoč enot 

JLA, predvsem na komunikacijah. 4 

SKUPNA SEJA PREDSEDSTVA SFRJ IN ŠTABA VRHOVNEGA 

POVELJSTVA OS 

Avtor Spominov na oborožene spopade v Jugoslaviji je posegel tudi v čas pred 

vojno in opisal skupno sejo Predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljnika oboroženih 

sil in vojaškega vrha kot dela Štaba vrhovnega poveljstva OS. Sestanek je bil 

organiziran na zahtevo vojaškega vrha, kar dokazuje, da je bilo Predsedstvo 

SFRJ nemočno pred svojimi »podrejenimi«. 5 General Kolšek je popisal vse osebe 

z vojaškega vrha, ki so bile na seji 12. marca 1991. V svoji knjigi je zapisal: »Na 

seji so bili poleg zveznega sekretarja generala Kadijevića navzoči naslednji člani 

vojaškega vrha: načelnik GŠ generalpolkovnik Blagoje Adžić, namestnik zveznega 

sekretarja admiral Stane Brovet, podsekretar generalpolkovnik dr. Mićo Ćušić, 

pomočnik za ekonomska vprašanja generalpolkovnik dr. Nikola Čubra, šef 

kabineta predsedstva SFRJ generalmajor Josip Kramarić, načelnik pravne uprave 

generalpodpolkovnik Stevo Radovanović in šef kabineta zveznega sekretarja 

polkovnik dr. Vuk Obradović (Kolšek, 2001: 96) . 

Seja, na kateri je general Adžić povedal, kaj je bistveno za razumevanje vojne v 

Sloveniji, je bila med 12. in 15. marcem 1991. General Kolšek je v svoji knjigi 

avtorjev, so objavljeni vsi dokumenti, ki določajo nov status Republike Slovenije. V 

dodatku sta dokumenta Temeljna ustavna listina in Deklaracija o neodvisnosti. 

Poleg teh je tudi sporočilo za javnost, ki ga je Predsedstvo Republike Slovenije 

sprejelo 27. junija 1991. Sledijo Sklep zvezne vlade, ki se nanaša na prehod državne 

meje na ozemlju Republike Slovenije, in tri vojaška navodila za prevzem mejnih 

prehodov, ki so navodila za enote JLA. Glej str. 199—208. 

4 

Spomine generala Kolška na oborožene spopade v Sloveniji lahko dopolnimo s 

kronologijo dogodkov, ki je predstavljena v knjigi Janeza Janše Premiki. Iz analize 

obeh del spoznamo, da je bila JLA v Sloveniji nepričakovano poražena, ker je bil 

opravljen najpomembnejši napad — napad na strategijo JLA. Janez Janša je bistvo 

poraza opisal v Sun Cujevem citatu, ki je povzet po knjigi The art of war, str. 157. 

5 

Najboljši opis odločilne seje med Predsedstvom SFRJ in Štabom vrhovnega poveljstva 

je podal Janez Drnovšek v knjigi Moja resnica, Ljubljana 1996, str. 279—292. V 

njegovi knjigi so izvlečki stenogramov razprav na marčnih sejah Predsedstva SFRJ. 

Iz tega besedila je razvidno, kako so si Borisav Jović, predsednik Predsedstva 

SFRJ, general Kadijević in general Adžić prizadevali za vzpostavitev izrednega 

stanja v Jugoslaviji. 

9


zapisal pomembna dejstva iz razprave generala Adžića. Ta naj bi poudaril le 

strateško-operativne in taktične težave. General Kolšek pravi, da jih navaja brez 

komentarja. 

1. Naše naloge so delno že predvidene z načrtom S–2. 6 

2. Delno so (naloge) predvidene z direktivo o usposabljanju. 

3. Delno (naloge) pa z direktivo o posebnih ukrepih stalne bojne pripravljenosti 

(Kolšek, 111). 

V nadaljevanju je general Kolšek opisal problematiko, ki je bila predstavljena v 

predlogu odloka o uvedbi izrednih razmer, ki je vseboval pet glavnih točk. Ko 

bo predlog odloka vojaškega vrha na voljo, ga bo treba še posebej proučiti. V 

skrajšani različici je poudarek na: 

1. stalni bojni pripravljenosti vseh mirnodobnih sestav, predvsem enot A in B; 

2. mobilizacijski pripravljenosti oboroženih sil s težiščem na obdobju do 

mobilizacije; 

3. stalnem ocenjevanju položaja (zbiranje informacij); 

4. izvajanju usposabljanja poveljstev in enot; 

5. potrebi po zaščiti vojaških objektov. 

Sledi zahteva po proučitvi direktive, in sicer po točkah (le bistveni povzetki): 

1. poskrbeti se mora za visoko stopnjo bojne pripravljenosti obmejnih enot (v 

skladu s S-2); 

2. del sil je treba nameniti za varovanje mej po načrtu S–2; 

3. obveščati GŠ in predlagati rešitve (velja za nižja poveljstva — op. K. N.); 

10 

6 

S–2 (Sutjeska–2) je bil načrt obrambe SFRJ v primeru napada sil Nata z Zahoda. 

General Špegelj pravi, da je konec februarja 1991 zvedel, da obstaja načrt posega 

v Slovenijo in Hrvaško. Za ta načrt naj bi vedelo tudi nekaj generalov iz Hrvaške. 

Načrt naj bi bil v skladu z načrtom Sutjeska-2, zaradi česar so se enote JLA začele 

premikati iz vzhodnega dela v zahodni del države. Poseg v Slovenijo je bil aktualen, 

ker generalu Kadijeviću v Sovjetski zvezi niso zagotovili podpore ob morebitnem 

udaru v Jugoslaviji. V tem času naj bi Tuđman dejal, da se ne bo mešal v spore v 

Sloveniji. To je navedeno v knjigi Rat u Hrvatskoj ..., str. 51. General Tus je v isti 

knjigi zapisal, da je na ožjem kolegiju poveljnikov vseh zvrsti vojske in vojaških 

območij (bojevališč) nasprotoval novi operativni razporeditvi JLA. Dognal naj bi, 

da se operativni razvoj vojske na Zahodu izvaja zato, da bi ta zavladala na tem 

območju, čeprav ni za to. Ta dejstva so navedena v delu Rat u Hrvatskoj ..., str. 

68—69.


4. zadrževati TO v stanju mirovanja; 

5. storiti vse, da bi se ustavil proces razpadanja države. 

Pred strnitvijo omenjenih ukrepov je še dejal: Obstaja tudi možnost spopada z 

ljudstvom (Kolšek, 112). 

Na koncu prve točke dnevnega reda seje je general Kadijević naročil, da morajo 

biti vsa poročila o bojni pripravljenosti pragmatična in kratka. Poleg tega je 

poudaril, da je treba obliko bojne pripravljenosti prilagoditi položaju. Naslednje 

Kadijevićevo opozorilo je izzvenelo kot opozorilo: do zdaj smo samo govorili, 

napravili pa nismo nič (Kolšek, 112). 

Na skupni seji marca 1991 se je pokazalo, da vojaški vrh razmišlja o uveljaviti 

vojaškega dejavnika v državi. Čeprav skupna seja ni uspela, si je Kadijevićev 

krog prizadeval, da bi uveljavil vladavino sile nad ustanovami, ki so bile nosilec 

legalne in legitimne oblasti v državi. V tem času se je že pojavilo vprašanje, ali 

je JLA legitimna. S tem se je ukvarjala dr. Ljubica Jelušič v svojem delu Legitimnost 

sodobnega vojaštva. 7 

PRVI NEUSPEHI VOJAŠKEGA VRHA 

Neuspešna skupna seja je pokazala, kako se je general Adžić odzval na vse bolj 

zapletene razmere v državi. V začetku maja 1997 je ZSLO sklical sestanek 

poveljnikov vojaških območij in poveljnika vojaškega letalstva ter protiletalske 

obrambe. Sestanku je predsedoval general Adžić, ki je nadomeščal bolnega 

zveznega sekretarja. General Adžić je poudaril naslednje: 

Predsedstvo SFRJ ni upoštevalo ugotovitev ZSLO, sklenjenih marca. V 

Jugoslaviji je izbruhnila državljanska vojna. 

Obstaja nevarnost, da se bodo spopadi razširili in okrepili. 

Do razpada državne meje ne sme priti. Svet ve za to nevarnost, zato JLA 

poziva, naj posreduje. 

Dosedanji način delovanja JLA ni več ustrezen. Obstaja nevarnost, da bodo 

stvari nenadzorovane. 

7 

Dr. Ljubica Jelušič je v svojem delu Legitimnost sodobnega vojaštva dokazala, da 

so po Titovi smrti jugoslovanski profesionalni vojaki v politično javnost vstopili na 

precej nenavaden način. Vpliv jugoslovanske vojaške elite je vse bolj naraščal. Nato 

se začenja kriza legitimnosti vojaštva v Jugoslaviji, zato avtorica razišče vire 

legitimnosti JLA kot političnega dejavnika. Tematiko obdela z več vidikov. Dr. 

Jelušičeva opozori na socialne in funkcionalne vire legitimnosti JLA. Glej str. 

138—160. 

11


Vojska koraka, govori in ne napravi ničesar. Treba je odgovoriti na vsak 

napad na JLA. 

Štab vrhovnega poveljstva ne bo dovolil, da bi bila vojska žrtev tujih sporov. 

Na sestanku je general Adžić ukazal, naj se dvigne bojna pripravljenost in opravi 

mobilizacija nekaterih enot. Prva naloga naj bi bila nadzor nad mejami in 

preprečitev tujega vmešavanja. Opozoril je, da bo JLA nastopila odločno, če 

politični organi ne bodo poiskali rešitve. Za to so potrebni pogum, neomajnost 

in odločnost. Na koncu je dejal, da pomeni jugoslovanska opredelitev boj za 

mirno rešitev krize in da je treba postaviti nadzor nad brezvladjem (Kolšek, 

121—122). 

V 5. vojaškem območju so v vojašnicah zaradi povečane bojne pripravljenosti 

zagotovili stalno navzočnost 50 odstotkom starešin. 

Zvezni sekretariat za obrambo je 18. maja znova sklical sestanek. General Kadijević 

je poudaril, da bodo podprli vse ukrepe za umiritev nastalih razmer in sprejeli 

odločitve za preventivno delovanje. Če te ne bodo uspešne, bo pomagala vojska. 

General Adžić je dejal, da bo posebna skupina podrobno proučila elaborat, ki 

naj ostane državna skrivnost. Od Slovenije je treba zahtevati, da mora spoštovati 

sklepe o vojaški obveznosti, in se dogovoriti za sestanek. Delegacijo naj bi vodil 

poveljnik 5. vojaškega območja, general Kolšek. Predajo evidenc in dokumentacije 

je treba zahtevati z ultimatom, v nasprotnem primeru pa aretirati nosilce načrtov 

in uporabiti silo (Kolšek, 128—129). 

Generali so vse bolj stopnjevali pritisk na Slovenijo, saj »vojska na tem izpitu ne 

sme pasti« (Adžić). Za tem je bilo še več sestankov in kmalu so se zgodile Pekre. 

General Kolšek je opisal stopnjevanje vojaške sile. Občutek premoči je uspaval 

generale, da so spregledali učinkovitost in bojno moralo slovenskih oboroženih 

sil ter voljo Slovencev za obrambo že pridobljenega. 

12 

BORISAV JOVIĆ PRIPOVEDUJE O ZADNJIH DNEVIH JUGOSLAVIJE 

Borisav Jović je napisal zanimivo delo za boljše razumevanje dogajanja pred 

agresijo na Slovenijo. V njegovi knjigi lahko spoznamo celo značajske lastnosti 

ključnih oseb v času, ko se je razpravljalo o tem, kaj storiti s Slovenijo. Opisana 

so tudi dogajanja med vojno in po njej.


Jović, predsednik Predsedstva SFRJ, opisuje tudi čas, ki je bil za Slovenijo 

najbolj odločilen, in sicer obdobje od 15. maja 1990 do 15. maja 1991. Knjiga 

presega sporočilnost dnevnika in spominov, zato si lahko ustvarimo precej 

natančno sliko o dogajanjih, pomembnih za Slovenijo. Hkrati nam Jovićevo 

delo omogoča, da laže razumemo somrak generalov. Dokaz za to je že dogodek 

na začetku leta 1991, ko je general Kadijević Jovića seznanjal s taktiko Zahoda 

do Jugoslavije. Ta naj bi temeljila na domnevi, da je že ustvarjena zveza notranjega 

in zunanjega dejavnika, ki naj bi rušila ustavno ureditev. Po Kadijeviću naj bi 

imela za cilj uničiti levo usmerjene sile v Srbiji in Črni gori. Naslednja dejavnost 

pa naj bi bila usmerjena v razbitje Jugoslavije in označitev Srbije kot trde 

države (Jović, 1996: 233). 8 

Konec januarja je general Kadijević dejal Joviću, da si prizadevajo (mislil je na 

slovensko-hrvaški separatizem (op. K. N.) razbiti Jugoslavijo. Zato je Jović 

zapisal naslednje: »Veljko predlaga, naj se dokonča načrt ali pa pripravi nov 

načrt obrambe države z namestitvijo vojske v zahodnem delu države. Za to 

imamo dovolj razlogov, ker nam le od tam grozi nevarnost tuje intervencije. 

Tako bo vojske dovolj, brez posebnih premikov, zaradi katerih se ves čas 

pritožujejo.« (Jović, 258) 

Vojaški vrh je nenehno ocenjeval položaj in prišel do sklepa, da se položaj v 

državi ne more rešiti brez jasne in trdne napovedi o uporabi sile v obsegu, ki je 

potreben, da bi se kriza končala brez državljanske vojne in demokratično. 

Nasprotujoči pa sta si bistveni trditvi, in sicer uporaba sile je nujna in izhod iz 

krize na demokratičen način. 

Jović se je zavedal, da želi zvezna vojska strmoglaviti oblast v Sloveniji in na 

Hrvaškem, še posebej zato, ker je bil vojaški vrh prepričan, da Zahod v Jugoslaviji 

ne bo posredoval. Temeljna ideja vojske je bila, da se opre na sile, ki so naklonjene 

Jugoslaviji, in da s političnimi in vojaškimi silami zruši oblast, najprej na 

Hrvaškem, potem pa v Sloveniji (Jović, 269—270). 

VOJAŠKI UDAR — DA ALI NE 

Besedo demokratičen je general Kadijević uporabljal nedosledno. Ob znameniti 

skupni seji Predsedstva SFRJ in Štaba vrhovnega poveljstva OS je Jović 13. 

marca 1991 napisal, da je Veljko v navzočnosti generala Adžića dejal: »Začnimo 

8 

Borisav Jović je večkrat citiran, ali pa bo večkrat povzeta misel iz njegovega dela, 

zato bo v tem poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki: priimkom, 

letom izdaje dela in stranjo (Jović, 1996: 233), nato pa le s priimkom in stranjo 

(Jović, 323). 

13


vojaški udar, ne glede na to, ali bodo sprejeli predlagani odlok (odlok o izjemnih 

razmerah — op. K. N.) ali ne. Če ga ne bodo zavrnili, bo to v prvih 48 urah 

razlog za mobilizacijo, če pa ga bodo, bomo mobilizacijo izvedli sami. Toda 

tedaj obstaja nevarnost, da se predsedstvo sestane in zamenja vojaški vrh. Zato 

potrebujemo odlok.« (Jović, 288) 

Vojaški vrh je postajal vse bolj nestrpen, zato je zahteval mir v državi, hkrati pa 

grozil, da bo odstranil tiste, ki so sprli narode. General Kadijević je kar iz 

Karađorđevega poklical Jovića in mu sporočil uradna stališča Štaba vrhovnega 

poveljstva. V tretji točki je bilo opredeljeno, da na temelju ustavne vloge JLA 

Šab vrhovnega poveljstva zahteva od predsedstva in vseh zveznih organov, da 

zagotovijo mir v državi. Peta točka je vsebovala opozorilo, da je Štab vrhovnega 

poveljstva že ukazal dvig bojne morale JLA, mobiliziral pa bo tudi določene 

enote, če organi federacije ne bodo zagotovili miru (Jović, 311). 

V prvi polovici maja se je general Kadijević vrnil z zdravljenja. Takoj je organiziral 

sestanek, na katerem sta bila poleg njega še Slobodan Milošević in Budimir 

Jović. Kadijević je predstavil možnost, ki je predvidevala preureditev države, 

novo ustavo, popolno vojaško oblast, namesto Predsedstva SFRJ Štab vrhovnega 

poveljstva, ZSLO naj bi bil temelj vseh aktivnosti in oblasti, Skupščina SFRJ ne 

bi delovala, povod za začetek vojaške akcije idr. (Jović, 314). 

KONEC, KAKRŠNEGA BORISAV JOVIĆ NI PRIČAKOVAL 

Med vojno v Sloveniji 9 je vedno bolj zorela misel, da je treba opustiti upanje na 

uspeh v Sloveniji. Jović je v začetku julija 1991 zapisal, da so razmere v državi 

tragične. JLA je v Sloveniji poražena, zato je morala v vojski nizka. Poudaril je 

tudi, da srbsko ljudstvo izgublja zaupanje v JLA. Opozicija zahteva oblikovanje 

srbske vojske, ker se vojni (tudi v drugih republikah — op. K. N.) ni mogoče 

izogniti in ker je JLA skoraj razpadla. Tik pred Brionskim sporazumom sta 

Jović in Milošević od generala Kadijevića zahtevala, da Slovencem odgovori 

ostro, z vsemi sredstvi, vključno z letalstvom. Po napadu se lahko JLA umakne 

iz Slovenije. 

Milošević in Jović sta od Veljka (generala Veljka Kadijevića — op. K. N.) zahtevala, 

da se sile JLA zberejo na črti Karlovac—Plitvice na zahodu; Baranja—Osijek— 

14 

9 

Med vojno v Sloveniji leta 1991 naj bi prišel v Slovenijo s posebnim letalom 

general Petar Gračanin. Nastanil naj bi se v neki bazi JLA, kjer naj bi čakal na 

rezultate Kadijevićevega delovanja. General Kadijević je doživel katastrofalen poraz, 

zato je general Gračanin odpotoval iz Slovenije v Beograd. To je bilo objavljeno v 

knjigi Rat u Hrvatskoj ..., str. 51.


—Vinkovci—Sava na vzhodu in Neretva na jugu. Tako bi pokrili vsa ozemlja, na 

katerih živijo Srbi. 

V naslednji točki sta zahtevala, da se iz vojske izloči vse Hrvate in Slovence. 

Akcija proti Sloveniji naj se začne (ponovna operacija — op. K. N.). 

Predsedstvu SFRJ so dali na voljo dve možnosti: ali prisiliti Slovence, da prepustijo 

mejo nadzoru JLA, ali pa bo predsedstvo ukazalo JLA, naj zapusti Slovenijo. V 

obeh primerih bi prišlo do spopada, ker Slovenci ne bodo brez boja dopustili, da 

se odpelje tehnika. Strinjali so se, da se v spopadu ne sme prizanašati. 

Pred koncem sestanka je Jović dejal generalu Kadijeviću: »Veljku sem rekel, da 

je treba biti realen, da ne bi lagali sebi in Francozom. Jugoslavije v dosedanjih 

mejah ni več.« (Jović, 1996: 340) 

RAZMERE V POVELJSTVU 5. VOJAŠKEGA OBMOČJA 

General Kolšek je bil najodgovornejši za učinkovito izvajanje operacij JLA na 

Severozahodnem bojevališču. Kako je poveljeval podrejenim poveljnikom, še 

posebej podrejenim generalom v korpusih poveljstev, je vprašanje, ki ga bo treba 

natančno raziskati. Vemo, da je poveljeval 14. ljubljanskemu korpusu general 

Pavlov, 31. mariborskemu korpusu pa general Delić. General Čad je bil poveljnik 

13. reškega korpusa, saj je bilo območje občine Ilirska Bistrica znotraj 13. 

korpusa. Med generali, ki so poveljevali korpusnim enotam v Sloveniji, sta bila 

pomembna tudi namestnik generala Kolška general Rašeta in načelnik poveljstva 

tega območja general Praščević. Na generalskem položaju je bil tudi polkovnik 

dr. Vaso Predojević, pomočnik za politično delo in pravne zadeve, ki ga lahko 

bolje spoznamo med branjem njegove knjige s pomenljivim naslovom U procjepu, 

Dnevničke zabilješke o razbijanju Partije, Armije i Države (V precepu, Dnevniške 

zabeležke ...). 

V 5. vojaškem območju sta bila med vojno tudi generala ZSLO, in sicer general 

Jevrem Cokić in general Mile Ružinovski, načelnik operativne uprave iz 

Generalštaba OS. Kljub vsem prizadevanjem v poveljstvu tega območja se je že 

27. junija pojavila zmeda, saj ni nič potekalo po pričakovanjih. Takoj po sklenjenem 

premirju 28. junija 1991 je general Kolšek dejal, da bo naslednji dan sprejeta 

tako politična kot vojaška odločitev. Polkovnik dr. Predojević je v svoji knjigi 

zapisal izjavo generala Kolška, ki pravi, da ne smejo dovoliti, da se ohranjajo 

položaji samo na državni meji, ker jih lahko (pripadniki slovenskih oboroženih 

sil — op. K. N.) onemogočijo. Ustaviti se morajo vsi premiki k že doseženim 

15


črtam. Braniti je treba enote, vojsko in objekte. Sledil bo množičen udar vojnega 

letalstva (Predojević, 1997: 103). 10 Naslednji dan, 29. junija 1991, je v poveljstvu 

5. vojaškega območja nastala med sestankom kolegija poveljnika še večja zmeda. 

To je polkovnik dr. Predojević opisal tako: »Nastala je zmešnjava, gneča, metanje 

foteljev, pri čemer sta prednjačila generala Cokić in Ružinovski iz ZSLO.« 

(Predojević, 104) 

Vojaški položaj v 5. vojaškem območju je bil tako katastrofalen, da je prišel 29. 

junija sam načelnik Generalštaba OS, general Adžić, s skupino šestintridesetih 

generalov in visokih častnikov iz generalštaba in ZSLO. Iz knjige dr. Predojevića 

je razvidno, da je bil general Adžić jezen in razočaran. Nameraval je obiskati vse 

enote v Republiki Sloveniji. Na sestanku kolegija poveljnika 5. vojaškega območja 

je general Adžić ukazal, naj ubijejo vsakogar, ki se bo poskušal predati, še 

posebej starešine. Če ne umaknejo svoje odločitve, bo naslednji dan (30. junija 

1991 — op. K. N.) Republika Slovenija gorela. Deblokirati morajo prvo oklepno 

brigado, ki mora prodirati proti Ljubljani. Žrtve niso pomembne. Navzoče je 

seznanil, da bo tega dne ponoči v 1. in 3. vojaškem območju potekala mobilizacija. 

Od poveljnika Kolška je zahteval odločnost. Postopke TO Slovenije je označil 

kot fašistične. Nato se je general Adžić s spremstvom vrnil v Beograd, češ da jih 

tam bolj potrebujejo. V Zagrebu sta ostala generala Ružinovski in Cokić 

(Predojević, 106—107). 

Sestanek kolegija poveljnika Kolška, ki je bil 30. junija, je bilo zadnje pomembnejše 

dejanje pred njegovo odstavitvijo. Nato se začenja somrak generalov v 5. vojaškem 

območju, kar je razvidno iz vsebine izjav posameznih generalov. Kolegij poveljnika 

je bil pod vtisom obiska generala Adžića in vojaškega položaja JLA v Sloveniji. 

Razpoloženje generalov sta slabšala bližajoči se poraz in nezavidljiv položaj v 

poveljstvih in enotah. 11 Povsod prevladujejo razočaranje, nezadovoljstvo in 

ogorčenje (Predojević, 109). Omenjeno razpoloženje je opisano v dokumentu, 

ki ga je podpisal general Kolšek. Informacija v dokumetu je bila namenjena 

Predsedstvu SFRJ, Zveznemu izvršnemu svetu in Štabu vrhovnega poveljstva. 

16 

10 

Polkovnik dr. Vaso Predojević bo večkrat citiran ali pa bo večkrat povzeta njegova 

misel iz njegovega dela. V tem poglavju je določena stran najprej označena s tremi 

podatki: priimkom, letom izdaje dela in stranjo (Predojević, 1997: 108), nato pa le 

s priimkom in stranjo (Predojević, 147). 

11 

Po porazu v Sloveniji naj bi general Kadijević trdil, da bi lahko z uporabo novih sil 

uspešno končali vojno v Sloveniji, vendar bi nadaljnje vojskovanje v Sloveniji pripeljalo 

JLA do popolnega razpada na vseh območjih, razen v Srbiji in Črni gori. Glej: Rat 

u Hrvatskoj ..., str. 61.


Takšno razpoloženje v poveljstvu 5. vojaškega območja je bilo tudi zato, ker 

vojaški vrh pred agresijo na Slovenijo ni upošteval osnovnega vojaškega 

doktrinarnega in strateškega znanja. Že Antoine Henri Jomini (1779—1869), ki 

je proučeval vojskovanje Napoleona, je dokazoval pomen komunikacij in manevra 

glavnih sil, odločilnost težiščne točke, pomen energičnega, odločilnega in hkratnega 

napora vseh sil idr. (Erl, 1952: 98). Če bi generalski vrh to upošteval, bi operacije 

v Sloveniji potekale drugače. 

LEGITIMNOST IN ZVEZNA JUGOSLOVANSKA VOJSKA 

Eden od vzrokov za poraz JLA je bila tudi prepričljivo omajana legitimnost v 

Sloveniji, še posebno po smrti Tita. Slovenci so zgodovinsko gledano stoletja 

pripadali srednjeevropskemu prostoru. Zaradi močnega vpliva Zahoda na področju 

varnostne politike so bili naklonjeni vplivom zahodnoevropskega in 

severnoameriškega tipa prepoznavanja civilno-vojaških odnosov. To razmerje 

določa, da vodenje vojske pripada vrhovni reprezentativni oblasti (kralju ali 

predsedniku države idr.). Politične odločitve sprejema parlament, vojaška oblast 

ima le izvršno nalogo. Vojska v takšnem razmerju ne sme pripadati le eni 

politični stranki, temveč vsem, zato mora biti depolitizirana oziroma 

departitizirana, ker morajo imeti vse politične organizacije enakopraven dostop 

do javnih služb. V vojski ali zunaj nje ne sme biti organizirana nobena politična 

organizacija, ki bi imela večji vpliv na vodenje notranje vojaške politike (Jelušič, 

1997: 139). 12 

Jugoslovanski vojaški vrh je legitimiral svojo pozicijo prek partokratskega modela 

nadvlade nad vojaštvom, ki je nastal pod vplivom marksistične teorije o 

oboroženem ljudstvu ter teorije o vodilni vlogi delavske partije. Poleg tega je 

vplivala na tip tega legitimiranja tudi avtonomna socialistična revolucija na tleh 

Jugoslavije med drugo svetovno vojno, v kateri je prevladala razvita in agresivna 

12 

Ker je dr. Ljubica Jelušič večkrat citirana, ali je povzeta njena misel, bo v tem 

poglavju določena stran najprej označena s tremi podatki: priimkom, letom izdaje 

dela in stranjo (Jelušič, 1997: 139), nato pa le s priimkom in stranjo (Jelušič, 249). 

V tem delu bodo dejstva povzeta iz naslednjih del oziroma prispevkov dr. Jelušičeve: 

Legitimnost sodobnega vojaštva, Ljubljana 1997; Jugoslovanska armada leta 1991 

v Sloveniji, Začetek konca ene največjih evropskih vojsk po koncu hladne vojne 

(prispevek je bil objavljen v Zborniku Slovenska osamosvojitev 1991, Pričevanja in 

analize, Ljubljana 2001 — teme so bile namenjene simpoziju, ki je bil junija 2001 

v Brežicah) in izvirni znanstveni članek Globalnost varnostnih interesov in groženj, 

ki je bil objavljen v reviji Teorija in praksa, št. 4, leto XXXIX, julij/avgust 2001. 

17


dinarska srbska vojaška kultura. V tem modelu je prevladovala Komunistična 

partija kot civilna politična organizacija (Jelušič, 140). 

Še sredi sedemdesetih let se je kazalo, da so jugoslovanski generali poslušni 

komunistični vladavini. Tudi vodstva Jugoslavije niso javno kritizirali, saj je bil 

na čelu vrhovni vojaški poveljnik Josip Broz Tito, prek katerega so poskušali 

prikazati svoje parcialne interese kot interese države. Prav zato se je jugoslovanska 

elita vpletala v politične, ekonomske in družbene razmere. To je pospeševalo 

notranjo destabilizacijo v državi, še posebno takrat, ko se je znašla pod vplivom 

najbolj številnega naroda v državi Srbov (Jelušič, 142). 

VPRAŠANJE LEGITIMNOSTI JUGOSLOVANSKE VOJSKE 

Vprašanje legitimnosti je postajalo vedno bolj pomembno, ko ni bilo več 

karizmatičnega Tita. Pomembna je tudi ugotovitev dr. Ljubice Jelušič, da je bila 

vojaška navzočnost v jugoslovanski politiki nasprotno sorazmerna z legitimnostjo 

političnega sistema. V času, ko je jugoslovanska vojska povečevala svojo politično 

vlogo, so začeli vojaški poveljniki zviška gledati na civilne politike (Jelušič, 142— 

143). 

SFRJ je bila neprestano v krizi (politični, ekonomski, kulturni, socialni idr.), 

zato je zvezna vlada v obdobju globokih kriz le s težavo ohranjala legitimnost. 

To je bila kazen za njene neuspehe. Šele z reševanjem krize je nastal pogoj za 

relegitimnost oblasti. Ta obdobja so bila kratka, ker sta bila tako politični kot 

gospodarski sistem izredno krhka in zato brez možnosti dolgoročnega zaupanja 

oziroma hitrega legitimiranja. Zvezna vojska se je konec osemdesetih let znašla 

v položaju brez močnega civilnega političnega nadzora, zato je imela vse možnosti, 

da nastopa represivno. Vojska je postajala vedno bolj nenadzorovana in tudi 

nelegitimna sila brez možnosti relegitimiranja. Nizko stopnjo svoje legitimiranosti, 

še posebno v Sloveniji, je jugoslovanska vojska dosegla že pred agresijo. 

Zvezna vojska kot posebna institucija se ni zavedala, da bi morala imeti posebno, 

funkcionalno in politično legitimnost. Pomembna je bila predvsem njena 

navezanost na Zvezo komunistov, zato je bila politizacija častnikov v armadni 

partijski organizaciji kanal legitimiranja politične aktivnosti vojakov. Prek te 

organizacije se je vojska laže vpletala v civilno področje. 

18 

Dr. Ljubica Jelušič trdi, da sta bila dva temelja legitimnosti jugoslovanske 

zvezne vojske. Prvi temelj politične legitimnosti je bila formalna povezava s 

politično avtoriteto v obliki vodstva ZKJ, drugi pa zgodovinska dediščina, ker se


je zvezna vojska razglasila za nosilko tradicije partizanskih enot, v katerih je 

bila v imenu bratstva in enotnosti ter zmage proti okupatorju in državljanski 

vojni utemeljena socialistična revolucija. Jugoslovanska vojska je postala vojska 

partije in je morala stalno prežati na protirevolucionarne sile. Med partijo in 

armado ni bilo rivalstva, zato je pozneje protislovje med obrambnostjo in 

revolucionarnostjo jugoslovanske vojske napovedovalo ožjo transformacijo armade 

v notranjo policijsko silo. To se je zgodilo v času, ko je prišlo v mednarodnih 

odnosih do radikalnih sprememb, posledica tega pa je bilo zmanjševanje zunanje 

ogroženosti Jugoslavije (Jelušič, 146). 

JUGOSLOVANSKA VOJSKA: OD TITA IN ZKJ K VELIKOSRBSKIM 

SILAM 

V desetletjih po drugi svetovni vojni je jugoslovanska vojska nenehno dopolnjevala 

svojo monolitnost, centraliziranost in družbeno izoliranost. Vse to je povzročilo, 

da je legitimnost, ki je temeljila na bistvu jugoslovanske revolucije, zamenjal 

nadnacionalni, nadjugoslovanski značaj. Ustava iz leta 1974 je še vedno ohranjala 

politično premoč ZKJ. Njen politični monopol ji je omogočal tudi izvajanje 

civilnega nadzora nad zvezno vojsko, vendar je imela ta svojo partijsko organizacijo 

in v Centralnem komiteju ZKJ kar 15 predstavnikov od 166. V jugoslovanskem 

režimu je bila armada instrument legitimnosti. Znano je bilo, da sta od obstoja 

političnega sistema odvisni funkcionalnost in obstojnost zvezne vojske (Jelušič, 

146—147). 13 

Tito, vrhovni poveljnik armade, si je vedno prizadeval, da bi vzdrževal njeno 

legitimnost. Po njegovi smrti je hotela vojska kar sama prevzeti njegovo vlogo, 

zato je vojaška elita ohranjala Titovo karizmo. Vojaška elita oziroma vojaški vrh 

si je v osemdesetih letih prizadeval usmerjati politične procese v državi, vendar 

pri tem ni bil uspešen. Generaliteta se je zavedala pomena legitimnosti in svoje 

odvisnosti od političnega sistema, zato se je rada sklicevala na svoje mesto v 

ustavnem sistemu. To sklicevanje na ustavno vlogo ji je preprečevalo, da bi 

prevzela oblast v Jugoslaviji. Armada je vplivala na politični sistem v državi, 

vendar ga ni hotela odpraviti. Takratne politične razmere so usmerjale predvsem 

vojaški vrh k prosrbski hegemoniji. Ne glede na to, da se je vojaški vrh povezoval 

z velikosrbskimi silami, so te merile na meje Titove Jugoslavije, kar se kaže leta 

13 

Dr. Božo Repe je v svoji knjigi Jutri je nov dan, Slovenci in razpad Jugoslavije, 

Ljubljana 2002, opisal desetletja pred oboroženimi spopadi v Sloveniji. Poudarek 

je na osemdesetih in devetdesetih letih. Politični del je predstavljen nazorno, opis 

vojaških spopadov pa je strnjen na nekaj straneh. 

19


1991. Velikosrbske težnje so temeljile na nacionalni sestavi vojske, saj so bili v 

generalskih vrstah in v častniški sestavi v večini Srbi in Črnogorci. 14 

20 

ZAKAJ ZMANJŠANA FUNKCIONALNA LEGITIMNOST ZVEZNE 

VOJSKE 

Dr. Ljubica Jelušič je dokazala, kako se je zmanjševala tudi funkcionalna 

legitimnost jugoslovanske vojske. Te ugotovitve so zelo pomembne za spremljanje 

njene legitimnosti. Pomembna so spoznanja, kako je prihajalo do napačnih 

potez v balkanski različici miru. 15 

Funkcionalnost oboroženih sil SFRJ je bila za vojsko vedno problematična, saj 

jugoslovanski vrh ni hotel sprejeti TO kot enakovrednega dejavnika v oboroženih 

silah zvezne države. Zato so bili v armadi vedno bolj nezadovoljni. Vojaški vrh 

ni hotel sprejeti dejsta, da se je z ustavo iz leta 1974 prenesla politična moč tudi 

na republike in da je tako prišlo do politične decentralizacije. General Kadijević 

ni bil edini, ki je zanikal legitimno vlogo TO in republik ter povzdigoval srbstvo 

in hegemonizem. Iz eksistenčne stiske vojaške elite je nastala leta 1990 Doktrina 

Teritorijalne odbrane Oružanih snaga, kar je v bistvu revizija doktrine splošne 

ljudske obrambe in družbene samozaščite. 16 

Jugoslovanska vojska je bila ohromljena zaradi slabšanja njene socialne, politične 

in funkcionalne legitimnosti. To je v vojaškem vrhu povzročalo željo po 

uravnoteženju in odpravi pomanjkljivosti. 

Dojemanje legitimnosti armade je bistvenega pomena za razumevanje dejstev, ki 

so privedla k temu, da je generaliteta sama priklicala svoj razkroj, saj si je vedno 

želela imeti, še posebej po razpadu ZKJ, monopol na oblastnem področju. S 

tem, ko si je prizadevala rešiti temelj svoje moči, torej Jugoslavijo po svoji meri, 

se je morala zbližati s Slobodanom Miloševićem. Njegova moč je usmerila 

generaliteto k dejanjem, ki so bila v prid njegovim željam, ne pa vojaški eliti. S 

to ugotovitvijo je tudi odkrito dejstvo, kdo je odvzel armadi »PRSTAN«. Zaradi 

svojih stisk ga je morala sama ponuditi Miloševiču. 

14 

V tem odstavku so le deloma povzeta dejstva dr. Ljubice Jelušič. Glej Legitimnost 

sodobnega vojaštva, Ljubljana 1997, str. 142—148. 

15 

Balkanska različica miru je moje poimenovanje stanja v družbi, kjer še ni vojne, 

vendar se jo pričakuje, saj so nakopičeni mednacionalni problemi vse bolj v ospredju. 

V takšnem miru se obujajo miti, legende in predsodki. Humanost in pravo sta vse 

bolj v ozadju. Na dan prihajajo stare zamere. Mir postaja celo za množice vse bolj 

odveč, zato kličejo k orožju. Takšen mir je preddverje vojne. 

16 

Dr. Ljubica Jelušič je v svojem delu pravilno razumela pomen nove Doktrine o TO, 

saj naj bi ta prinesla trajno spremembo v oboroženih silah SFRJ. Pri tej doktrini je


CLAUSEWITZEVA VOJNA ALI NOVA VOJNA V SLOVENIJI 

Dr. Ljubica Jelušič trdi, da so bile Clausewitzeve vojne 17 namenjene utrditvi 

oziroma konsolidaciji državne moči, definirane s pomočjo geopolitičnih ciljev, 

kot so meje in ozemlje. Nove vojne izhajajo iz razkroja državnih struktur, kar 

pomeni, da gre za izgubo legitimnosti političnih isntitucij, pa tudi za razpad 

monopola nad organiziranim nasiljem, ki je stoletja pripadal državni strukturi. 

Zato naj bi prihajalo do fragmentacije vojsk in policij, organiziranega kriminala 

in oblikovanja paravojaških skupin. Nove vojne v Bosni in Hercegovini (1992— 

1995), na Kosovu (1998—1999) in v Makedoniji (2001) so potekale na geografsko 

omejenih območjih. Na teh majhnih prostorih so se srečevali veliki politični 

interesi, vendar je bilo kljub temu mnogo neuspehov pri umirjanju trenj in 

spopadov (Jelušič, 2002: 613). 

V novih vojnah je bilo težko ločevati med državnimi in nedržavnimi dejavniki. 

Prav ta dejstva nas silijo k iskanju odgovorov na vprašanja, kakšna vojna je bila 

v Sloveniji. Stališče slovenskih obrambnih in varnostnih sil je bilo, da je vojna 

še vedno potekala po modelu Clausewitza, saj je bil interes Slovencev upoštevanje 

določene politične usmerjenosti, suverenosti države in človekovih pravic. 

Proučevanje Clausewitza nas opozori na dejstvo, da je bil zagovornik defenzive 

in da je obramba močnejša zvrst boja z negativnim ciljem (ohranitev) kot napad, 

ki je močnejša zvrst boja s pozitivnim ciljem (osvajanje). Iz tega izhaja 

Clausewitzeva trditev, da je obrambna oblika vojskovanja močnejša od napadne 

oblike. 18 V slovenskih obrambnih in varnostnih silah se med osamosvojitveno 

vojno ne pojavljajo kriminalni akterji. Po drugi strani pa so bile v spopadu 

imel pomembno operativno vlogo načelnik Generalštaba OS (GŠOS) Blagoje Adžić. 

Po njegovem ukazu naj bi Doktrino preizkusili od taktične do strateške ravni. V 

tem dokumentu je bila določena funkcija TO in JLA v spopadih nizke intenzivnosti. 

Zahteva je bila, da preide TO pod enotno poveljstvo, in sicer pod okvir GŠOS. S 

tem bi bila odpravljena vloga Predsedstva SFRJ kot poveljnika OS. Prepričan sem, 

da je to kopičenje pristojnosti vodenja in poveljevanja v ZSLO in GŠOS še premalo 

znano, zato bo treba določena dejstva nazorneje predstaviti, kot je to poskušal 

opisati general Martin Špegelj v svoji knjigi Sjećanja vojnika. 

17 

O tej problematiki je pisala dr. Ljubica Jelušič v svojem prispevku z naslovom 

Globalnost varnostnih interesov in groženj. Objavljen je bil v reviji Teorija in 

praksa, leto XXXIX, št. 4, julij/avgust 2002, Ljubljana 2002. V svojem članku 

ugotavlja, da konec 20. stoletja narašča unilaterlizem varnostnih institucij zahodne 

civilizacije (Nato/Zahod), pri čemer na podlagi groženj (nevojaške namesto vojaških) 

postajajo vse bolj pomembni nevojaški mehanizmi zagotavljanja varnosti. Hkrati 

narašča število manjših in srednjih oboroženih spopadov, ki potekajo znotraj držav 

in ne več med državami, kot je bilo to v času Clausewitzeve vojne. 

21


dokončne blokade oboroženih prodorov enot JLA storjena dejanja ali izražene 

težnje, ki so neposredno vplivale na razvoj terorizma (civilne žrtve in civilni 

cilji) in pojavljanja različnih groženj. Dejstvo je, da je skušala JLA storiti vse, da 

bi uporabila svoje enote v vojašnicah in na komunikacijah v želji, da bi 

učinkovito izvajala taktične in operativne postopke tako v pogojih nove vojne 

kot v pogojih spopada nizke intenzivnosti. 19 

Med osamosvojitveno vojno se v Sloveniji začenjajo izražati elementi »nove 

vojne«, kar pa bo treba natančneje proučiti. 

Vse bolj sem prepričan, da je treba natančneje proučiti doktrino spopada nizke 

intenzivnosti. V časopisu Vojno delo, od koder sem povzel ugotovitve generala 

Adžića, je objavljen tudi prispevek generala Marijana Kranjca z naslovom 

Savremene vojne doktrine — sukob niskog intenziteta oziroma Osnovna 

opredeljenja i tipologija savremenih doktrina sukoba niskog intenziteta. Avtor 

prispevka je uradno doktrino spopada nizke intenzivnosti kopenske vojske ZDA 

predstavil zelo podrobno. V tej doktrini so opredeljena nebojna vprašanja (npr. 

diplomatska, politično–ideološka, psihološko–propagandna, ekonomsko–finančna, 

znanstveno–tehnološka, policijsko–varnostna idr.) in bojna (npr. vojaške 

intervencije, protigverilska, diverzantsko–teroristična, obveščevalno–izvidniška 

delovanja) ter operacije. 

Na koncu svojega prispevka je general Kranjc zapisal: »Torej, o že preizkušeni 

vojaški doktrini, o kateri se lahko, po našem mišljenju, ob novi in razumski 

kombinaciji in sintezi poznanih činiteljev ter doziranega oboroženega boja in 

ostroumnih nebojnih delovanj, v različnih obdobjih in z različno intenzivnostjo 

dosežejo tudi strateški cilji. Enostavno rečeno, spopad nizke intenzivnosti je 

22 

18 

General Nikola Ljubičić je v podnaslovu Napad in obramba uporabil stališča 

Clausewitza do obrambe in napada. Po tolmačenju generala Ljubičića naj bi bil 

tudi Clausewitz prepričan o prednosti obrambne vojne, vendar pa mora biti obramba 

ofenzivna. General Ljubičić je ta dejsta opisal v svoji knjigi z naslovom Splošni 

ljudski odpor, Strategija miru, Ljubljana 1977, str. 120—121. 

19 

Poznavanje bistva spopada nizke intenzivnosti je eden od pogojev za razumevanje 

vojne v Sloveniji. Precej nazorno je to sintagmo razložil hrvaški sociolog vojne in 

vojske Ozren Žunec v knjigi Rat i društvo, Ogledi iz sociologije vojske i rata, str. 

89—97. To sintagmo sem pojasnil na primerih v svojem prispevku v zborniku 

CVZD z naslovom Čas pred agresijo in osamosvojitvena vojna v Sloveniji leta 1991, 

str. 6—55. Sintagma spopad nizke intenzivnosti mora biti v naslednjih študijah 

pojasnjena, saj je ta vrsta »vsiljene« vojne določila, kdaj in kako se bo dosegel 

strateški cilj.


treba razumeti kot specifičen in najbolj verjetno obliko vojnega spopada v 

bodočnosti ...« 20 

Spopad nizke intenzivnosti je razdeljen na štiri faze in dva tipa, in sicer B ter A. 

Začetni tip je milejši (B), ker poudarek ni le na vojaški sili, drugi tip spopada pa 

vsebuje vrsto bojnih delovanj, tudi operacij, pri čemer je pomembno predvsem 

orožje. Med to doktrino in novimi vojnami je nekaj povezav, kar pa je treba še 

raziskati. 

Vojskovanje po načrtu A in B sem prvič zasledil v knjigi Smrt Jugoslavije, ki sta 

jo napisala Laura Silber in Allan Little. V njunem delu je poudarjeno, da je JLA 

izvedla le prvi del načrta. 21 Poznavanje teh dejstev je potrebno, da bi razumeli, 

zakaj je bilo 26. in 27. junija 1991 tako malo oklepnih sredstev. 

Na podlagi prispevka dr. Ljubice Jelušič lahko postavim hipotezo, da se je 

zaradi zanikanja pravne države začelo probleme reševati z nasiljem vojaškega 

vrha, kar bi lahko imenovali državni terorizem. Zvezna vojska je bila ustanova, 

ki je razširila svoje delovanje na zvezne državne in politične mehanizme in 

reševala probleme na svoj način. Še vedno pa moramo biti previdni do pojma 

nova vojna, saj še niso delovali državni in nedržavni akterji. JLA oziroma vojaški 

vrh je imel svoj politični cilj, zato v Sloveniji še niso prevladali kriminalni 

dejavniki. 

V sklepnem delu mora biti opredeljeno, da je bila vojna v Sloveniji v vseh 

pogledih posebna, zato jo je treba pravilno opredeliti in celo redefinirati. 

ZATON VOJAŠKE ELITE 

V prispevku so predstavljena dejstva, ki dokazujejo, zakaj je bila v Sloveniji 

zvezna vojska hitro in nepričakovano poražena. To je bilo obdobje, ko so se 

20 

Prispevek generala Marijana Kranjca je bil objavljen v časopisu Vojno delo, leto 

XLII, št. 5—6/1990, SSNO, Beograd 1990, str. 83. 

21 

Avtorja knjige Smrt jugoslavije sta napisala, da bi moralo biti 5. vojaško območje v 

skladu z načrtom B nared, da napade Slovenijo. Elitno 63. padalsko brigado iz 

Niša so premestili na letališče v Cerklje. Pripadniki te brigade so imeli natančen 

načrt, kaj je treba zavzeti in koga aretirati. Načrt B je predvidel invazijo na Slovenijo 

in vojaško zmago nad slovensko TO. Glej str.171. Iz njunega opisa je razvidno, da 

je vojaški vrh JLA pri pripravi načrta za agresijo na Slovenijo uporabil temeljna 

izhodišča doktrine spopada nizke intenzivnosti. Vprašanje pa je, zakaj je bilo že na 

začetku toliko nejasnih improvizacij in zakaj niso upoštevali bistvo te doktrine. 

Morda je bilo vse izgubljeno že pri neupoštevanju osnovnih dejavnikov boja in 

podcenjevanju nasprotne strani v spopadu (TO in milice ... idr.). 

23


slovenske obrambne in varnostne sile ob podpori ali povezavi drugih struktur in 

prebivalstva okrepile na taktični in strateški ravni. 

Zaton vojaške elite je pregledno predstavljen v zaključni nalogi 22 brigadirja mag. 

Viktorja Krajnca z naslovom Organizacija in značilnosti vodenja in poveljevanja 

v pripravah in v vojni za Slovenijo 1991. Že iz hipoteze, ki jo povzemam iz 

naloge, je razvidna pripravljenost Slovenije, da s svojo strategijo porazi strategijo 

vojaškega vrha JLA. Hipoteza, ki je v nalogi strokovno in pregledno obdelana, je 

predstavljena v celoti. 

»Organizacija obrambnih priprav in sistem vodenja in poveljevanja sta se v 

procesu osamosvajanja prilagajala takratnim razmeram, potrebam in možnostim. 

Uspešno in učinkovito organizacijo vodenja in poveljevanja med vojno 1991 za 

samostojno Slovenijo lahko pripisujemo pravočasnim organizacijskim pripravam 

na odpor ter usklajenemu in enotnemu sodelovanju vseh subjektov odločanja. 

Pri tem se izpostavlja posebno pomembna vloga Republiške koordinacijske skupine 

in vloga pokrajinskih koordinacijskih podskupin, ki so uspešno usklajevale vse 

obrambne aktivnosti TO, policije in subjektov civilne obrambe. Vodenje in 

poveljevanje je bilo organizirano in se je izvajalo tako na strateški, operativni in 

taktični ravni. Vse to uspešno organiziranje in delovanje pa je v precejšnji meri 

tudi posledica dobro organiziranih obrambno-varnostnih priprav vseh družbenih 

subjektov in osveščenosti ljudi v preteklosti.« (Krajnc, 2000: 2) 

V Sloveniji so bili izpeljani najpomembnejši strateški postopki že pred napadom 

(delna mobilizacija in koncentracija ter razvoj in razporeditev, struktura vodenja 

in poveljevanja v povezavi s koordinacijo, logistična oskrba idr.), zato je bilo 

notranjim in zunanjim (vpadnim!) enotam JLA onemogočeno, da bi izvedle 

strateško ali operativno presenečenje. Ves obrambni potencial Slovenije je bil od 

nastajanja in dokončnega oblikovanja Manevrske strukture narodne zaščite 

(MSNZ) v strateški pripravljenosti. Takšna predvidevanja so vključevala taktiko, 

ki so jo morali upravičiti v bojnih delovanjih. Taktični postopki so se nato 

preoblikovali v operativne, s čimer se je uresničeval strateški cilj vojne. 

Izoblikovano vodenje in poveljevanje na vseh ravneh, kar je dokazal brigadir 

mag. Krajnc, sta preprečila zaskrbljenost ali celo zmedo obrambnega sistema 

Republike Slovenije. V koordinacijskih skupinah in enotah TO ter milice je bil 

24 

22 

Zaključna naloga je bila napisana leta 2000, pred koncem šolanja na generalštabnem 

programu, znotraj Poveljniško-štabne šole Centra vojaških šol.


upoštevan nelinearen in asimetričen položaj, 23 saj so se razmere nenehno 

spreminjale. To je določalo spremenljivost postopkov v različnih oblikah bojnega 

delovanja, dokler niso dosegli strateških ciljev. Nasprotna stran ni upoštevala 

nepredvidljivosti, ker je imela že pri strateški odločitvi premalo informacij. Pri 

pretoku informacij in povelij je strateška raven v Beogradu naredila veliko napako 

strateškega obsega, ki je ni bilo mogoče popraviti. Prepričan sem, da v Štabu 

vrhovnega poveljstva in v Generalštabu OS niso vedeli za model oziroma sistem 

koordinacije, poveljevanja — kontrole in korekcij v oboroženih silah Slovenije. 

Nasprotna stran v spopadu bi morala dobro poznati razmere v Sloveniji vsaj od 

sredine leta 1990. 

Brigadir mag. Krajnc je dokazal tako pomen ustvarjanja obrambnih sil Slovenije 

kot tudi pomen nekaterih pomembnih zakonskih aktov in mnogih dokumentov, 

ki so bili sprejeti pred napadom. Nazorno je prikazal sistem vodenja in 

poveljevanja, ki se je pokazal za učinkovitega, saj so tako dosegli načrtovane 

cilje. 24 Posebnost v vodenju in poveljevanju, kombiniranem s koordinacijo na 

državni in pokrajinski ravni, je omogočala nemoteno uporabo enot in neprestano 

blokiranje nasprotne strani v spopadu. Druga stran se zaradi blokad na 

komunikacijah ni mogla ustrezno in pravočasno premikati, izvajati manevrov in 

se koncentrirati. Ker nasprotna stran ni mogla popravljati zamujenih in napačnih 

postopkov, je vse bolj izstopal strateški preobrat v enotnem operativnem prostoru. 

Napake v vodenju in poveljevanju, predvsem v vojaškem vrhu JLA, so hitro 

prehajale iz stanja popolnega reda v nered in nato v kaos. 25 Vzrok za tako stanje 

je bila neprimerna strateška zamisel, načrtovana že pred napadom. Na teh 

dejstvih temeljijo značilnosti teritorialne vojne, kakor si jo je zamišljal general 

Špegelj pred napadom enot JLA na Slovenijo in Hrvaško. 

General Kolšek je v svojem že navedenem delu poudaril dejstvo, ki je bilo 

usodno za učinkvitost vodenja in poveljevanja v enotah in poveljstvih JLA. Razvoj 

23 

Med predstavitvijo dejstev iz zaključne naloge brigadirja mag. Viktorja Krajnca sem 

uporabil članek Darka Bandule iz revije Hrvatski vojnik (lipanj/junij 2000) z 

naslovom Predvidivost i nepredvidivost u vojnim operacijama. 

24 

Brigadir mag. Krajnc je opisal vodenje in poveljevanje v TO Republike Slovenije. 

Njegov opis je predstavljen nazorno in sistematično, razvidno je, katere obrambne 

in varnostne strukture so bile v sistemu, kjer je delovalo vodenje in poveljevanje na 

treh ravneh. Ravni vodenja in poveljevanja so bile strateška, operativna in taktična. 

Glej str. 18—29. 

25 

V tej opombi bi rad opozoril na delo Draga Jančarja Konec tisočletja, Račun 

stoletja, v katerem je na straneh od 112 do 127 opisal potek vojne v Sloveniji leta 

1991. Zanj je glavni krivec za vojno jugoslovanska generaliteta oziroma jugoslovanska 

generalska hunta (str. 124). 

25


dogodkov je že prvi dan pokazal, da je Štab vrhovnega poveljstva nalogo načrtoval 

nerealno (agresijo na Slovenijo — op. K. N.) in da ni pričakoval takšnega odziva 

Slovencev (Kolšek, 2001: 182). Tudi njegov pomočnik za pravne in politične 

zadeve, polkovnik dr. Vaso Predojević, je ugotovil, da poveljevanje ni učinkovito, 

saj je poveljstvo 5. vojaškega območja zajela panika, kajti starešine niso bili 

seznanjeni z odhodom svojih (Predojevič, 1997: 98). Za enote JLA je bilo 

nestrokovno in neodgovorno poveljevanje usodno. 

Ker je vojaški vrh načrtoval in izvedel agresijo na temelju asimetrične vojaške 

moči, ki jo je izrabil v svojo korist, in linearne zamisli (brez predvidenih zapletov), 

ni imel nikakršnih možnosti, da bi uporabil frontalen način ali drugo učinkovito 

obliko napada na podlagi ustrezne koncentracije in razporeditve sil. Politični in 

vojaški vrh sta preslabo proučila razmere v Sloveniji. Drugače bi bilo, če bi 

poznali vsaj vsebino Deklaracije o suverenosti Republike Slovenije, ki jo je 

slovenska skupščina sprejela 2. julija 1990. V njej je bilo zapisano, da zvezni 

zakoni in drugi zvezni predpisi v Sloveniji veljajo le, če niso v nasprotju z 

republiško ustavo in zakoni. Dobro bi bilo, če bi proučili Pariški memorandum 

o jugoslovanski krizi in namerah Republike Slovenije (Pariz, 21. 11. 1990) 26 ter 

zakone Republike Slovenije (npr. o obrambi in vojaški dolžnosti), ki so bili 

sprejeti leta 1991. 

SOMRAK GENERALOV 

Vojaški vrh se ni hotel ukvarjati z urejanjem notranjih odnosov v državi (npr. 

konfederalna zveza, vključevanje Jugoslavije v evropske integracijske procese ... 

idr.), zato je bilo najprej objavljeno plebiscitarno gradivo in nato 23. novembra 

1990 izveden še plebiscit. Uresničitev želje, izražene na plebiscitu, je bila povod 

za agresijo, ki jo je vojaška elita že dolgo načtrovala. Slovenska strategija je 

premagala strategijo generalov. Zanimivo je dejstvo, kako malo se je vojaški vrh 

naučil od svojih vojaških strategov. General Nikola Ljubičić je v delu Splošni 

ljudski odpor zapisal: »Ko je Lenin analiziral Clausewitzevo teorijo bitke, je 

postavil povsem nasprotno tezo. Po njegovem je treba operacije zavlačevati vse 

dotlej, dokler ne postane sovražnikovo moralno stanje tako slabo, da branilec 

lahko zada odločilen udarec. Ta udarec pa mora biti usklajen s ciljem, ki ga 

želimo doseči.« (Ljubičić, 1977: 118—119) To se je agresorju leta 1991 zgodilo 

tudi v Sloveniji, saj so naše obrambne in varnostne sile obvladovale čas in 

prostor. 

Vojna v Sloveniji je dokazala, da generali nanjo niso bili pripravljeni. Nič niso 

pomagale grožnje generala Adžića, še manj grožnje generala Negovanovića. 

26 

26 

Dokument je objavljen v knjigi Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega 

leta v besedi in sliki, str. 163—164.


Razmere so bile za generalski vrh tako zaskrbljujoče, da je prišel le dan po 

premirju, 29. junija 1991, v Ljubljano general Rašeta, da bi s slovenskim vodstvom 

uskladil pogoje premirja. V pogajanjih je zahteval deblokado vojašnic in oklepnih 

kolon ter možnost njihovega premika v poljubni smeri. Slovenska stran je 

predlagala, naj se oklepne kolone in vojaki umaknejo v najbližje vojašnice. V 

tem času je general Negovanović, načelnik protiobveščevalne službe, 27 ukazal 

Sloveniji, da do naslednjega dne do 9. ure konča vse aktivnosti (Repe, 2002: 

296). Kljub grožnjam se je slovensko osamosvajanje nadaljevalo, saj so bili za to 

dani vsi vojaški pogoji, od taktičnih do strateških. 

V knjigi Smrt Jugoslavije je na koncu poglavja o vojni v Sloveniji napisano: 

»Izkušnja s Slovenijo je JLA strla srce. Desetdnevni spopad je končala ponižana 

doma in na tujem ter očrnjena pred vsem demokratičnim svetom. In kar je 

ključnega pomena — ko se je JLA v tednih, ki so sledili, odpravila na vojno na 

Hrvaškem, je njen umik iz Slovenije pomenil, da tega ne more več počenjati v 

prepričanju ali celo s pretvarjanjem, da brani celovitost Jugoslavije. Od takrat 

dalje je preoblikovanje JLA v srbsko vojsko skokovito napredovalo.« (Silber/ 

Little, 1996: 183) 

IN TAKO MINE SLAVA SVETA 

Borisav Jović je 31. decembra 1991 zapisal, da so po seji predsedstva v kabinetu 

sedeli Jugoslav, Sejdo, Veljko Kadijević in on. Nato Jović zapiše tako: »Nenadoma 

nam Veljko pove, da se je odločil odstopiti. Iz zdravstvenih razlogov. Pravi, da je 

to njegova dokončna odločitev in da nam bo po novem letu dal tudi pisno 

potrdilo.« (Jović, 1996: 413) 

8. maj 1992 

Sprejeta je bila odločitev o sprejemu odstopa načelnika Generalštaba oboroženih 

sil Jugoslavije generala Blagoja Adžića. 

8. maja je bil sprejet odlok o prenehanju vojaške službe in o upokojitvi nekaterih 

generalov in admiralov. To so bili: 

— generalpolkovniki: Života Avramović, Andrija Rašeta, dr. Nikola Čubrilo, 

Slavoljub Ðokić, Dušan Uzelec in admiral Mile Kandić; 

27 

General Marko Negovanović je bil med vojno v Sloveniji član Štaba vrhovnega 

poveljstva OS SFRJ. Zadolžen je bil za politično delo v ZSLO. Glej knjigo: Ilija 

Radaković, Besmiselna YU ratovanja, Beograd 1997, str. 75. Tudi Borisav Jović je 

v svojem delu Zadnji dnevi SFRJ, Ljubljana 1996 v 165. opombi, na 381. strani 

zapisal, da je bil general Negovanović član Štaba vrhovnega poveljstva, zadolžen za 

idejno delo. 

27


— generalpodpolkovniki: Milan Ružinovski, Živan Mirčeta, Marko Negovanović, 

Branko Stanković, Tihomir Grujić, Špiro Niković, Dragutin Ðurković; 

— viceadmiral Miodrag Jokić; 

— generalmajorji: Aleksandar Vasiljević, Jovan Pavlov, Simeon Tumanov, Matej 

Pehar, Dušan Merzel, Rajko Lapić, Dušan Koturović, Slobodan Mikić, 

Milan Pujić, dr. Branislav Popović, Radovan Ðurić, Jovan Šupić, Milan 

Aksentijević, Savo Janković, Zoran Kostovski, Ratko Miličević, Dragoje 

Vasović, Ante Karanužić, Branislav Kuzmanović, Miloš Baroša, Vojislav 

Ðurđevac, Muhamed Fetahagić, Mirko Nikolovski in Jovan Popović. Skupaj 

38 (Jović, 444). 

28 

LITERATURA IN VIRI 

— Blagoje Adžić: Dalja izgradnja jedinstvenih oružanih snaga i jačanje 

mirnodopskog dijela JNA, naše strateško opredeljenje, v: Vojno Delo, št. 5-5/ 

1990, leto XLII, SSNO, Beograd 1990. 

— Elen Arveler (org. Helene Ahrweiler): Politička ideologija vizantinjskog 

carstva, Zavod za izdavačku delatnost Filip Višnjić, Beograd 1988. 

— Dušan Bilandžić: Propast Jugoslavije i stvaranje moderne Hrvatske, AGM 

Zagreb, Zagreb 2001. 

— Stane Brovet: Prihodnost pripada Jugoslaviji, Ustaviti razprodajo države, v: 

Narodna armija, št. 2686, leto XLV, Beograd 4. 1. 1991. 

— Stane Brovet: Enote JLA bodo ostale v Pakracu do normalizacije razmer, v: 

Narodna armija, št. 2695, leto XLV, Beograd 7. 3. 1991. 

— Dan prej (skupina avtorjev), ČZP Primorske novice, d. o. o., Koper, Ljubljana 

1994. 

— Davor Domazet – Lošo: Kako je pripremana agresija na Hrvatsku ili 

preoblikovanje JNA u srbsku imperijalnu silu, Hrvatski vojnik, št. 26, leto VII, 

avgust 1997. 

— Janez Drnovšek: Moja resnica, Jugoslavija 1989 – Slovenija 1991, Založba 

Mladinska knjiga, Ljubljana 1996. 

— Erl: Tvorci moderne strategije, Vojna biblioteka, Klasici, Beograd 1952 (v 

originalu: Edited by Edward Mead Earle: Makers of Modern Strategy, Military 

Thought from Machiavelli to Hitler, Princeton University 1952). 

— Erich Fromm: Anatomija ljudske destruktivnosti, prva in druga knjiga, 

Naprijed, Zagreb 1978. 

— David Ewen: Enciklopedija glasbenih umetnin, druga knjiga, Državna založba 

Slovenije, Ljubljana 1974. 

— Anton Grizold: Oblikovanje slovenske nacionalne varnosti, v: Razpotja 

nacionalne varnosti, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1992.


— Anton Grizold (urednik): Perspektive sodobne varnosti, Fakulteta za družbene 

vede, Ljubljana 1998. 

— Drago Jančar: Konec tisočletja, račun stoletja, Založba Mladinska knjiga, 

Ljubljana 1999. 

— Janez Janša: Premiki, nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992, 

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1992. 

— Ljubica Jelušič: Legitimnost sodobnega vojaštva, Fakulteta za družbene 

vede, Ljubljana 1997. 

— Ljubica Jelušič: Globalnost varnostnih interesov in groženj, v: Teorija in 

praksa, Fakulteta za družbene vede, št. 4, leto XXXIX, julij/avgust 2002. 

— Boris Jež: YU, nikoli več Bela knjiga o razpadu Jugoslavije, Založba Slon, 

Odmevi časa, Ljubljana 1994. 

— Borisav Jović: Zadnji dnevi SFRJ, odlomki iz dnevnika, Slovenska knjiga, 


— Veljko Kadijević: Moje viđenje raspada, Politika, Beograd 1993. 

— Miroljub Kljajić: Teorija sistemov, Moderna organizacija, FOV Kranj, Kranj 

1994. 

— Lado Kocjan: Doktrina in strategija splošne ljudske obrambe – Teritorialna 

obramba kot najvišja oblika organiziranosti za odpor in kot del oboroženih sil, 

v: Vojstvo, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, št. 5, Kranj 1999. 

— Konrad Kolšek: Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji, 

Založba Obzorja, Maribor 2001. 

— Viktor Krajnc: Organizacija in značilnosti vodenja in poveljevanja v pripravah 

in v vojni za Slovenijo 1991, Ljubljana 2000 (zaključna naloga v PŠŠ — 

generalštabni program). 

— Marijan Kranjc: Savremene vojne doktrine — sukob nizkog intenziteta oziroma 

Osnovna opredeljenja i tipologija savremenih doktrina sukoba niskog intenziteta, 

v: Vojno delo, leto XLII, št. 5-5/1990, SSNO, Beograd 1990. 

— Dušan Kveder – Tomaž: Teritorialna vojna, v: Dušan Kveder – Tomaž: O 

osvobodilni vojni, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975. 

— Miroslav Lazanski: Vse oborožene formacije, ustanovljene zunaj enotnih in 

z ustavo SFRJ določenih oboroženih sil, bodo razorožene (intervju z zveznim 

sekretarjem za ljudsko obrambo, generalom armade Veljkom Kadijevićem), v: 

Narodna armija, št. 2682, leto XLV, 6. 12. 1990. 

— Nikola Ljubičić: Splošni ljudski odpor/Splošna ljudska obramba Strategija 

miru, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977. 

— Andrej Lovšin: Skrita vojna, Spopad varnostno-obveščevalnih služb 1990– 

1991, Alpe avto, d. o. o., Mladinska knjiga, Ljubljana 2001. 

— Branko Mamula: Odbrana malih zemalja, Vojnoizdavački i novinski centar, 

Beograd 1988. 

29


30 

— Branko Mamula: Savremeni svijet i naša odbrana, Vojnoizdavački zavod, 

Beograd 1985. 

— Branko Mamula: Slućaj Jugoslavija, CID, Podgorica 2000. 

— Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki (skupina 

avtorjev), Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1991. 

— Viktor Meier: Zakaj je razpadla Jugoslavija, ZPS, d. o. o., Znanstveno in 

publicistično središče, Ljubljana 1996. 

— Janez Menart: Slovenec v Srboslaviji, Knjižna zadruga Ljubljana, Ljubljana 

2001. 

— Miloš Mikeln: Nove meje slovenske svobode, Esej o miselnosti, narodni in 

družbeni, pri Slovencih, Knjižna zadruga Ljubljana, Ljubljana 1997. 

— Karlo Nanut: Delovno gradivo za poučevanje vojaške zgodovine in vojnih 

veščin v šolah CVŠ, Ljubljana 1999—2000. 

— Karlo Nanut: Osamosvojitvena vojna na Slovenskem v letu 1991, v: Vojna 

za Slovenijo 1991, Vojaška zgodovina, Generalštab Slovenske vojske, Center za 

vojaškozgodovinsko dejavnost, št. 2/01 (4), letnik 2, Ljubljana 2001. 

— Karlo Nanut: Čas pred agresijo in osamosvojitvena vojna v Sloveniji leta 

1991, v: Priprave na vojno 1991, Vojaška zgodovina, Generalštab Slovenske 

vojske, Center za vojaškozgodovinsko dejavnost, št. 1/02 (5), letnik 3, Ljubljana 

2002. 

— Karlo Nanut: Struktura in dinamika osamosvojitvene vojne, v: Slovenska 

osamosvojitev 1991, Pričevanja in analize, Državni zbor Republike Slovenije, 

Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2002 (simpozij v Brežicah od 

21. do 22. junija 2001). 

— Mirjana Nastran – Ule: Socialna psihologija, Znanstveno in publicistično 

središče, d. o. o., Ljubljana 1992. 

— Neka pitanja i problemi rukovođenja i komandovanja OS SFRJ (skupina 

avtorjev): Vojnoizdavački zavod, Beograd 1982. 

— Jovo Ninković: Teorijske osnove operatike, Vojnoizdavački zavod, Beograd 

1985. 

— George Orwell: 1984, Mladinska knjiga, Ljubljana 1984. 

— Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918—1992, Nastanek, razvoj ter razpad 

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije, Založba Lipa, Koper 1995. 

— Pravilo o planiranju razvoja oružanih snaga SFRJ u miru i Metodologija za 

izradu planova (prečiščeno besedilo), Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, 

Beograd 1990. 

— Ilja T. Radaković: Besmiselna YU ratovanja, Društvo za istinu o antifašističkoj 

borbi 1941—1945, Beograd 1997. 

— Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1991—1995 (skupina avtorjev), Naklada 

Jesenski i Turk (za Hrvatsko) in Dani (BiH), Zagreb-Sarajevo 1999.


— Božo Repe: Jutri je nov dan, Slovenci in razpad Jugoslavije, Modrijan, 


— Dimitrij Rupel: Skrivnost države, Spomini na domače in zunanje zadeve 

1989—1992, Delo — Novice, Ljubljana 1992. 

— Vaso Predojević: U procjepu, Dnevničke zabeliješke o razbijanju Partije, 

Armije i Države, DAN GRAF, Beograd 1997. 

— Smiljan Samec: Operne zgodbe, Vodnik po domačem in tujem opernem 

svetu, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996. 

— Laura Silber/Allan Little: Smrt Jugoslavije, CO LIBRI, Ljubljana 1996. 

— Slovenija 1990, Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki, 

Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1991. 

— Strategija opštenarodne odbrane i društvene samozaštite SFRJ, Sekretarijat 

za narodnu odbranu, Beograd 1987. 

— Strategija oružane borbe, Sekretarijat za narodnu odbranu, Beograd 1983. 

— Stazama revolucije, Zbornik tekstova o revolucionarnim tradicijama naroda 

i narodnosti SFR Jugoslavije, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu, Politička 

uprava, Beograd 1988. 

— Sun Cu, Umetnost vojne, Založba Amalieti, Ljubljana 1996. 

— Martin Špegelj: Sjećanja vojnika, Nakladnik, Zagreb 2001. 

— Študije o etnonacionalizmu: Zbornik, izbral in uredil Rudi Rizman, Študijska 

organizacija Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1991. 

— Rajko Tanasković: Uvod u teoriju operacije opštenarodnog odbrambenog 

rata, Vojnoizdavački zavod, Savremena vojna misao, Beograd 1977. 

— A. Svečin: Strategija, Vojna biblioteka, Inostrani pisci, Vojno delo, Beograd 

1956. 

— Tariq Ali: Spopad fundamentalizmov, križarstvo, džihad in modernost, v: 

časopis Delo, 11. 10. 2002. 

— Zdravko Tomac: Zločin bez kazne, MATRIX CROATICA – Trst/Zdravko 

Tomac – Zagreb, Zagreb 1999. 

— Vasilios Tatakis: Bizantinska filozofija, Bizantinska srednjeveška misel, 

Mohorjeva družba, Celje 2001. 

— Ustav Socijalističke federativne republike Jugoslavije sa ugrađenim 

amandmanima, Novinsko-izdavačka radna organizacija Zaštita rada, Beograd 

1988. 

— Ustava socialistične republike Slovenije, Center za samoupravno normativno 

dejavnost, Ljubljana 1974. 

— Dušan Višnjić: Pojam oružane borbe, Vojnoizdavački i novinski centar, 

Beograd 1988. 

— Vladimir Vodušek: Dosje 1989—1996, Tretja balkanska vojna, Založba Slon, 


31


— Aleksandar Vojinović: O narodnom ratu, Vojnoizdavački zavod JNA »Vojno 

delo«, Beograd 1960. 

— Vojna enciklopedija, Vojnoizdavački zavod Beograd, 8. knjiga, Beograd 1974. 

— Vojni leksikon: Vojnoizdavački zavod, Beograd 1981. 

— Vojno delo, Opštevojni teorijski časopis, Savezni sekretarijat za narodnu 

odbranu, št. 5-6/1990, leto XLII, Beograd 1990. 

— France Vreg: Demokratizacija družbe in obrambe, v: Razpotja nacionalne 

varnosti, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1992. 

— D. Vukčević: Resnica o štabu vrhovnega poveljstva, v: Narodna armija, leto 

XLV, št. 2698, Beograd 28. 3. 1991. 

— Zakon o obrambi in zaščiti: 6. april 1991, št. 15, leto XLVIII. 

— Warren Zimmermann: Izvor pogube, Jugoslavija in njeni uničevalci, Zadnji 

ameriški veleposlanik pripoveduje, Kaj se je zgodilo in zakaj, Založba Mladinska 

knjiga, Ljubljana 1998. 

— Zgodovina krščanstva (skupina avtorjev): Državna založba Slovenije, Ljubljana 

1992. 

— Ali H. Žerdin: Generali brez kape, Čas odbora za varstvo človekovih pravic, 

Krtina, d. o. o., Ljubljana 1997. 

— Ozren Žunec: Rat i društvo, Ogledi iz sociologije vojske i rata, Naklada 

Jesenski i Turk, Hrvatsko sociološko društvo, Zagreb 1998. 

32

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 

1. del, Ljubljana, 26. in 27. november 2002 

Brigadir v pokoju Janez J. Švajncer 

VZROKI MNOŽIČNEGA ODPORA V VOJNI ZA SLOVENIJO 1991 

Slovenija je po oboroženem nastopu zvezne vojske in policije od 27. junija do 7. 

julija 1991, ko so se po podpisu Brionske deklaracije sovražnosti dokončno 

končale, branila svojo suverenost. To je bil glavni razlog za oborožen odpor nove 

slovenske države in njenega prebivalstva. 

Najpomembnejši razlog za odpor moramo natančneje opredeliti, saj gre za več 

dogodkov. Prvi je bil politični, saj je bila razglasitev samostojne Republike Slovenije 

predvsem politično dejanje. Za slovensko osamosvojitev in obrambo samostojnosti 

niso bili nič manj pomembni ekonomski razlogi. S prepovedjo uvoza iz Slovenije 

in s prekinitvijo gospodarskih stikov s Slovenijo je Srbija Slovenijo že pred 

osamosvojitvijo izločila iz skupne države. K ekonomski samostojnosti jo je prisilila 

že pred slovensko politično samostojnostjo. Gospodarstvo, politika in država so 

v sodobnem svetu povezani, tako sta slovenska samostojnost in njena obramba 

pomenili tudi zaščito interesov slovenskega gospodarstva in prebivalstva. 

Slovenci smo leta 1991 z obrambo slovenske samostojnosti branili tudi svojo 

lastnino. Slovenija in državno vodstvo se nista strinjala o namenjanju denarja za 

nerazvite in o nejasnih poteh odtekanja denarja v glavno mesto in v južni del 

skupne države. Pri tem ni šlo za konkretne številke in primerjave med tem, kar 

je Slovenija dajala, in tem, koliko je na skupnem trgu dobivala, pač pa za 

občutek ogroženosti, ki ga najbolje razlaga psihologija pri opredelitvi odnosov 

moje in tvoje. Dajanje, ki ni bilo posledica prostovoljnih trgovskih in gospodarskih 

odnosov, je bilo eno temeljnih političnih vprašanj prebivalstva Slovenije. 

Nova velikosrbska država je hotela vedno več. Tudi tako si je bilo namreč mogoče 

razlagati nove politične tokove v Beogradu. 

Pomembna razloga za obrambo slovenske suverenosti sta bila tudi kultura in 

šolstvo. Napovedovanje vrnitve nove velikosrbske jugoslovanske države je bilo 

neposredna grožnja slovenski nacionalni kulturi, predvsem tistemu delu, ki 

temelji na jeziku. Slovenci smo zaradi zgodovinskih izkušenj na to zelo občutljivi. 

Grožnja slovenskemu šolstvu so bila skupna učna jedra, ki so z jugoslovanskim 

33

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL 

unificiranjem hotela vplivati na slovensko domovinsko zavest. Čeprav so bila z 

odporom deloma zavrnjena, so kljub temu ostala kot grožnja. 

Politične razloge bi lahko še natančneje analizirali in prišli do jasnejših razlag. 

Javnost je na prvo mesto postavljala tako imenovano demokratizacijo sistema in 

življenja. Pri sistemu je bila pomembna želja po enakopravnem, organiziranem 

izražanju in delovanju političnih usmeritev, šlo je za večstrankarski sistem, pri 

demokratizaciji pa za strah pred poseganjem v človekove pravice in svoboščine. 

Sprožil ga je proces JLA proti tako imenovani četverici. Čeprav še danes ne 

vemo, kaj se je takrat zares dogajalo, je javnost vojaško sojenje slovenskim 

oporečnikom razumela kot napad na politično drugačnost in grožnjo demokraciji. 

Po končani obrambi slovenske samostojnosti je postalo pomembno tudi tisto, za 

kar se je Slovenija borila in so bili njeni prebivalci pripravljeni braniti z orožjem. 

To velja predvsem za dve pomembni vprašanji, in sicer za odnos do slovenske 

samostojnosti in do vrednotenja slovenske zgodovine. 

Z referendumom o samostojnosti so se Slovenci odločili za samostojno državo. 

Tudi dodatek k referendumskemu vprašanju o možnostih poznejšega povezovanja, 

kar so nekateri ocenjevali kot izdajo referendumske zamisli, 1 ni mogoče razlagati 

kot napoved o ponovni vključitvi Slovenije v kakršno koli zvezo, s katero bi se 

Slovenija odrekla svoji suverenosti deloma ali v celoti. Nasprotno, referendumsko 

vprašanje je bodočo Slovenijo, o kateri smo glasovali, zelo jasno opredeljevalo 

kot samostojno in neodvisno državo. To je bil tudi glavni razlog, zaradi katerega 

smo se Slovenci odločili za odhod iz jugoslovanske zvezne države. Če bi decembra 

1990 v referendumu zapisali, da nas naši voditelji peljejo iz ene zveze v drugo, 

torej iz zveze jugoslovanskih republik v zvezo evropskih držav, takega 

referendumskega izida zanesljivo ne bi bilo. Kakšen smisel ima osamosvojitev, 

če gospodarja le zamenjaš in je ta še večji, močnejši, mogočnejši in glede na 

zgodovinske izkušnje Slovencev skrajno sovražen, celo genociden! 

To ni več razpravljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, to je dejstvo, ki referendum 

o samostojni Sloveniji opredeljuje kot zavajanje. 

34 

Tako po napadu JLA in zvezne milice poleti 1991 Slovenci nismo branili svoje 

samostojne prihodnosti, temveč pot k novim gospodarjem. Meje z Avstrijo in 

Italijo bomo ukinili, to sta državi, ki sta v stoletnem odnosu do Slovencev jasno 

pokazali svoja stališča, in še zdaj vsak dan dokazujeta, kaj jima pomenimo, z 

odnosom in izginjanjem Slovencev pa napovedujeta, kaj lahko od njiju 

pričakujemo.


Naši voditelji so nam ob referendumu in obrambi slovenske samostojnosti 

zamolčali prevrednotenje zgodovine. 

V drugi svetovni vojni je bil slovenski narodnoosvobodilni boj del velike 

protifašistične koalicije, v kateri so bile Poljska, Velika Britanija, Francija, Belgija, 

Norveška, Sovjetska zveza, Združene države Amerike in druge države. S porazom 

Italije in Nemčije sta bila poražena fašizem in nacizem, v zasedenih državah pa 

tudi kvizlingi. Fašizem, nacizem, okupatorji in kvizlingi so imeli negativen 

predznak. To je zgodovinsko dejstvo, ki ga tudi svet ne more spremeniti, čeprav 

dokazuje, da so bila dejanja zmagovalcev tudi sporna. 

Z odločitvijo o samostojni Sloveniji in z njeno obrambo leta 1991 smo izglasovali 

in ubranili tudi prevrednotenje zgodovine. Iz tako imenovane sprave, ki bi pobitim 

kvizlingom lahko vrnila le človeško dostojanstvo, ki pripada vsem mrtvim, je 

nastalo politično in etično enačenje kvizlingov z borci za svobodo. Pri tem ni šlo 

za davno preteklost, temveč za preteklost kot vzrok sodobnih razhajanj. Slovenija 

je postala politično razdeljena in pojavila se je nestrpnost, kot je ni poznala od 

vojne naprej. 

Uvod lahko sklenemo s preprostim povzetkom. 

Temeljni vzrok opredelitve Slovencev za samostojno slovensko državo in njeno 

oboroženo obrambo leta 1991 je bila torej jasna predstava Slovencev o tem, 

kakšna bo država, za katero glasujejo in tvegajo življenja, in ne realna predstava 

o samostojnosti in neodvisnosti. 

Država, za katero smo glasovali na plebiscitu decembra 1990 in smo jo bili za 

ceno življenj pripravljeni braniti poleti 1991 v vojni za Slovenijo, je bila posledica 

želja in ne realnost, ki so jo napovedovali nekateri dogodki. 

Ali sta bili krivi naivnost in nesposobnost analize stanja, da nismo videli in 

razumeli, kaj nam pripravljajo Danes ugotavljamo, da so nekatera takratna 

znamenja že napovedovala poznejši razvoj in usmeritev k novim gospodarjem, 

toda verjetno bi bilo za takšne odgovore treba poiskati pomoč v psihologiji. 

Očitno je v človeški naravi, naj gre za posameznika ali narode, da hoče verjeti, 

kar si želi, in ne, kar je res, pa naj bo to še tako očitno. 

ZGODOVINSKO IZROČILO 

Navedeni politični, gospodarski, kulturni, izobraževalni in drugi razlogi, ki so 

opredeljevali odnos in motiviranost Slovencev pri odločitvi za samostojno državo 

in njeno obrambo, imajo tudi pomembno zgodovinsko vzporednico. To je 

35


zgodovinsko izročilo kot razlog za oboroženi boj pri varovanju samostojnosti in 

kot razlog za način oziroma taktiko boja. 

Z vidika šolskega izobraževanja in zgodovinskega proučevanja je zgodovina 

vedno nekaj odmaknjenega in daljnega, nekaj, kar pripada in ostaja v preteklosti. 

Z vidika izročila je zgodovina povsem drugačna. Kot izročilo se spremeni v 

sporočilo. Preteklost so le korenine sedanjosti in ni odmaknjena ali nekaj, kar ne 

sega v naš čas. 

Izročila preteklosti se prenašajo iz roda v rod. Bolj je preteklost odmaknjena, 

bolj zamegljeno in nekonkretno postaja izročilo, kljub temu pa ostaja njegova 

glavna misel enako živa in neposredna. Zato je zgodovina vojn, zlasti obrambnih 

in osvobodilnih, načrtno temeljna prvina vseh nacionalnih zgodovin. Z vidika 

nacionalne samozavesti je nujna. Z njo državni sistem spodbuja in ohranja tisto, 

kar živi med ljudstvom že kot izročilo. To lahko zelo jasno prepoznamo v vsaki 

državi posebej. 

Pri obrambi slovenske države leta 1991 ni moglo biti drugače. Obramba slovenske 

suverenosti je bila najpomembnejša, zato se je oblikoval stereotip, ki ga večkrat 

slišimo v slovesnih govorih in na proslavah, da smo bili pri obrambi domovine 

vsi Slovenci za, enotni kot nikoli prej in pozneje. 

Da bi lahko vedeli, ali je bilo res tako, bi morala vojna trajati dlje in intenzivneje. 

Potem tudi prikrivanje resnice, kot na primer leta 1991, ne bi pomagalo in bi 

prišla v javnost sporna dejstva, ki za samostojno Slovenijo in oboroženo obrambo 

njene suverenosti niso pomenila nič dobrega. 

Podoba, ki si jo ustvarjamo o vojni za Slovenijo, je pri iskanju odgovorov na 

vprašanja o enotnosti skoraj idealna in v nasprotju z izročilom preteklosti. 

Za našo zgodovino je značilna podrejenost in pokornost tujcem. 

36 

Tukajšnji prebivalci so bili stoletja pred našim štetjem pod oblastjo keltskih 

osvajalcev. V prvem stoletju pred našim štetjem so novi gospodarji postali Rimljani. 

Čas Karantanije in Karniole je bilo obdobje državne samostojnosti, vendar zelo 

kratko. Najprej smo bili pod Bavarci, nato pod frankovsko državo, v nekaj 

stoletjih pa smo izgubili vse elemente nacionalne suverenosti. Slovenstvo je 

ostalo le kot jezik. Germanski pritisk s severa in romanski z zahoda sta naše 

ozemlje nenehno zmanjševala in sledi ostankov slovenskih krajevnih imen daleč 

na severu in zahodu so danes skoraj neverjetne.


Ta nenehni pritisk tujih gospodarjev je pustil sledove. Postal je stalnica pri 

oblikovanju slovenskega značaja. Večina prebivalstva je sprejela podrejenost kot 

način življenja in razmišljanja. Poskusi manjšine slovenskega naroda, da bi breme 

odvrgli, so se vedno končali s porazi. K temu je pripomogla tudi večina 

prebivalstva, ki je bila predana tujim gospodarjem oziroma njihovim ciljem. 

Zaradi turških napadov v 15. in 16. stoletju je prišlo do največjih izbruhov 

nezadovoljstva. Kmečki upori in vojne so imeli skupno socialno ter narodno 

idejo, lahko pa je narodna ideja, in sicer upor kot posledica slovenskega odpora 

proti tuji gospodi, na prvem mestu in socialna, torej upor kmetov proti 

izkoriščevalski gospodi, na drugem. 

Vsi omenjeni oboroženi izbruhi so propadli. Primerjalna študija bi lahko razložila, 

zakaj se pri nas ni ponovil uspešen boj Švicarjev proti Habsburžanom, ali pa bi 

pokazala primerjave slovenskih kmečkih vojn in uporov s češkimi taboriti. 

Zelo jasno je slovenski narodni značaj opredelil Ivan Cankar. Izhodišče je bil 

obračun s protestantizmom, ki se je zaradi prve slovenske knjige pokazal tudi 

kot »izbruh« slovenstva. Cankarjeva neprizanesljiva ocena, ki jo je napisal tristo 

let po dogodkih, na katere se je nanašala, je bila narejena prav zato in še najbolj 

zaradi aktualnega dogajanja v času, ko je nastala. 

Ivan Cankar je v drami Hlapci o posledicah protireformacije napisal: »Takrat so 

v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. 

Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« 

Cankarjeva ocena vzrokov o določenih lastnostih slovenskega značaja ni bila 

izkustvena, kot je v znanosti potrebno za potrditev določene teze, kljub temu pa 

bi jo lahko dokazali. Vprašanje je, ali Slovenci hočemo poznati tako resnico o 

sebi. Gotovo je ne želijo poznati državni voditelji, ki izkoriščajo slovensko 

nekritično vodljivost, in tudi ne cerkev, ki nenehno ohranja svojo vlogo zaradi 

omenjene narodove lastnosti, ne zgodovinopisje, literatura in šolstvo, ker bi se 

mnogi miti pokazali kot lažni. 

Ivan Cankar, ki je umrl decembra 1918, ni mogel vedeti, kako hitro se bo 

izbruh slovenske nacionalne samozavesti, do katerega je prišlo ob razpadu Avstro- 

Ogrske, pod novimi gospodarji v Beogradu končal in da jim bodo Slovenci sami 

ponudili svojo suverenost. 

37


Cankar ni mogel vedeti, da bodo slovenski svetni in posvetni voditelji dve desetletji 

pozneje med drugo svetovno vojno sprejeli italijanske in nemške okupatorje, ki 

so našo deželo zasedli z jasnimi načrti o genocidu in jih uresničevali na najbolj 

krute načine. 

Slovensko kvizlinštvo v drugi svetovni vojni ni bilo stvar ozkega kroga politične 

elite, ki bi ji pripadalo predvsem zaradi osebnih koristi. Slovensko kvizlinštvo je 

bilo od leta 1941 do 1945 predvsem posledica narodovega značaja, po katerem 

služenje tujcu ni nemoralno in vredno obsojanja. 

Za vse, kar je storilo slovensko kvizlinštvo med drugo svetovno vojno, ne moremo 

kriviti le vodstva političnih strank in cerkvenih voditeljev. Ti so bili okupatorjevi 

izvajalci, slovensko kvizlinštvo pa je bilo predvsem rezultat narodovega značaja, 

po katerem je tuji gospodar bližji kot brat. Samo zato je bilo za mnoge slovenske 

narodno zavedne vaške stražarje in domobrance samoumevno, da so pod 

poveljstvom italijanskih in nemških voditeljev Slovence preganjali ter pobijali. 

To je značilnost slovenskega značaja, ki se je v manjši meri, drugih oblikah in z 

drugimi cilji ponovila tudi po letu 1945. Slovenska oblast je uporabila veliko 

načinov prepričevanja, da je domovina Slovencev Jugoslavija, Slovenija pa samo 

manj pomembna ožja domovina. Tako so služili predvsem Jugoslaviji, Sloveniji 

pa le toliko, da niso nasprotovali interesom Jugoslavije. Koliko so za to pripravljeni 

storiti, se je pokazalo pri odločitvi, da prepustijo slovenske kraje in ljudi v vaseh 

okoli Razkrižja Hrvaški. Preganjali so namreč tiste, ki so bili za to, da kraji 

ostanejo slovenski. Komandanta bataljona Tomšičeve brigade, ki je tudi po vojni 

zaradi nezadovoljstva z jugoslovansko resničnostjo spet odšel v »partizane«, so 

prijeli Slovenci in ga odpeljali v beograjske zapore. V Sloveniji je prišlo po drugi 

svetovni vojni do političnih obračunov zaradi jugoslovanskih in ne slovenskih 

interesov. To je bilo najbolj opazno pri cestni aferi in obračunu z liberalizmom. 

Ali je potem mogoče pričakovati, da bi bil odziv ob novi preizkušnji drugačen in 

v nasprotju z narodovim značajem 

38 

PLEBISCIT 

Na plebiscitu 23. decembra 1990 je na vprašanje, ali naj Slovenija postane 

samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka udeleženih volivcev pritrdilno 

odgovorilo okoli 95 odstotkov, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh volivcev. 2 Za 

samostojno Slovenijo se ni izreklo 11,5 odstotka vseh odraslih Slovencev oziroma 

državljanov Slovenije. To so bili tisti, ki so na plebiscitu glasovali proti oziroma 

niso volili. Med tistimi, ki so prišli na volišča, jih je bilo proti samo 6,8 odstotka.


Slovencev, ki se niso opredelili za samostojno slovensko državo, je bilo zelo 

malo. 

Samo pol leta po plebiscitu je bila Slovenija tudi uradno samostojna. Zvezna 

vlada se je odzvala tako, da je proti Sloveniji poslala tanke, enote JLA in zvezne 

miličnike. Prišlo je do odločilnih trenutkov, do oboroženega posega proti 

samostojni slovenski državi oziroma do obrambe slovenske samostojnosti. Kljub 

dogodkom v Pekrah 23. maja 1991 in premikom enot na Primorskem 26. junija 

1991 se je vojaški pohod proti slovenski samostojnosti začel v noči s 26. na 27. 

junij 1991, hkrati pa se je stopnjeval tudi slovenski odgovor. Prišlo je do oboroženih 

spopadov in do znanega razvoja dogodkov. 

Slovenija ni potrebovala referenduma, da bi se odločila, ali naj samostojnost 

brani z orožjem in sprejme vojno z Jugoslavijo. Vojno je začela JLA, o tem ni 

dvoma, odločen pa je bil tudi odgovor o obrambi domovine. 

Takšno razmišljanje je posledica dogodkov, toda ali to potrjujejo tudi dejstva 

Ali je bila res vsa Slovenija oziroma 88,5 odstotka državljanov, ki so glasovali za 

samostojnost, pripravljenih braniti Slovenijo in stopiti v vojno. Odgovore na ta 

vprašanja poskušajmo podkrepiti z dejstvi. 

KAKO MERITI 

Naslov pričujočega prispevka Vzroki množičnega odpora v vojni za Slovenijo 

leta 1991 ni le napoved teme, temveč naslov hkrati opredeljuje tudi vrednostno 

sodbo. Za odpor Slovencev oziroma Slovenije v vojni leta 1991 pravimo, da je 

bil množičen. Za utemeljitev pojma množičnosti ne potrebujemo dodatnih pojasnil 

oziroma meril. 

Do zdaj še niso opravili proučevanj, ki bi utemeljevala upravičenost množičnega 

odpora Slovencev leta 1991. 

Posplošeno ugotavljanje ne moremo enačiti s temeljito analizo množičnosti, ki 

naj postane del zgodovinske ocene. Do nje lahko pripelje šele obravnavanje in 

ugotavljanje posameznih elementov odpora leta 1991 in presojanje njihove 

utemeljenosti z vidika množičnosti, enotnosti ali različnosti opredelitev in odnosa 

do odpora znotraj posameznih celot. 

Katere pojme moramo pojasniti, da bomo dobili temeljito splošno oceno To je 

le poskus določitve pojmov, saj bi vsak razlagalec lahko predstavil svojo analizo. 

Ko govorimo o množičnem odporu kot o dejstvu, moramo ugotavljati tudi 

vzroke zanj. 

39


Tudi v vojni predstavljata politika in oboroženi boj celoto, menjajo pa se obdobja 

njune prevlade. Politika je organizirana politična dejavnost, s katero se ukvarjajo 

politiki, oboroženi boj pa je zavračanje sovražnika z orožjem, kar je v pristojnosti 

tistega dela države, ki je organiziran in za to opremljen. V Sloveniji so politiko 

leta 1991 predstavljali državno vodstvo, predstavniški organi in stranke kot 

organizirane politične sile, oboroženi del osamosvojene slovenske države, 

Teritorialna obramba kot nova slovenska vojska in policija kot že dobro organiziran 

in utečen del državnega represivnega aparata. 

Šele ko bodo narejene analize, ki bi potrdile množičnost odpora, za katerega so 

se opredelile politika, vojska in policija, bomo lahko govorili o njem kot o 

dejanskem in neizogibnem. 

Pomembno je tudi vprašanje o odnosu slovenskega prebivalstva do vojne za 

Slovenijo in o organiziranem odporu. 

Ali so bili volivci, ki so se opredelili za samostojno Slovenijo, ljudje, ki so se 

pozneje odločili za oborožen boj proti ljudem, s katerimi so živeli v skupni 

državi, in z nenehno ponavljajočimi se gesli o bratstvu in enotnosti 

Slovensko prebivalstvo je bilo glede omenjenega nerešenega vprašanja razdeljeno 

na podskupine, ki jih moramo obravnavati posebej. Kakšen je bil odnos prebivalcev 

drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki so živeli v Sloveniji, do 

oboroženega nastopa proti njihovim rojakom V naši državi je bilo veliko 

Neslovencev, zato v analizi o množičnosti odpora v Sloveniji ne smemo prezreti 

teh prebivalcev. 

Slovenija je razdeljena na regije, ob tem pa se pojavlja vprašanje, ali so bile pri 

oboroženem odporu vse slovenske pokrajine enako dejavne 

Kako sta se odzvali madžarska in italijanska narodna skupnost Kako so reagirale 

posamezne skupine prebivalstva 

V prispevku ne moremo podrobneje obravnavati množičnega odpora, zato bomo 

analizirali le najpomembnejše kategorije. 

Odločitev za samostojno slovensko državo je bila politična, zato naj predvsem 

politika obravnava vprašanja o oboroženem boju pri obrambi suverenosti 

Republike Slovenije. 

40


DEKLARACIJA ZA MIR 

Odnos slovenske politike in slovenskega javnega mnenja do morebitnega 

oboroženega boja za samostojno Slovenijo je izražen v Deklaraciji za mir. K 

temu uvrščamo tudi posmehljiv odnos tednika Mladina do slovenskih 

osamosvojitvenih in obrambnih ciljev ter članke v časopisih, ki pa niso bili tako 

pomembni kot Deklaracija za mir. Ta je bila posledica negativnega odnosa do 

slovenskih obrambnih oboroženih sil, hkrati pa ga je tudi oblikovala in spodbujala. 

Toliko pomembnejša je bila zato, ker je nastala med mlajšimi intelektualci in 

politiki, ki so bili oblikovalci politične prihodnosti demokratične Slovenije in 

imeli tudi ustrezen ugled. 

Deklaracija za mir je bila slovenski javnosti predstavljena februarja leta 1991. 

Janez Janša jo je v svoji knjigi Premiki 3 označil kot potezo liberalnodemokratske 

in prenoviteljske stranke ob parlamentarnem obravnavanju Zakona o obrambi 

in proračuna, toda javnost je ta pojasnila spregledala. 

Deklaracija za mir je bila kot poziv k humanističnim in splošnim civilizacijskim 

vrednotam. Besedilo je bilo tako tudi napisano in marsikateri površen bralec ali 

podpisnik je prezrl, da je bila zgolj poziv k slovenski samorazorožitvi. 

V Deklaraciji za mir so bili uvodno pojasnilo in konkretne opredelitve. 

V uvodu je bilo zapisano, da »oboroževanje ne prinaša varnosti. Najnovejši 

primeri v svetu in Jugoslaviji to samo potrjujejo. Vlaganje v vojaški kompleks je 

slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega razreševanja političnih 

sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi. 

Prepričani smo, da lahko država svojim prebivalkam in prebivalcem ter vsem 

sosedom zagotovi varnost samo s takšno varnostno politiko, ki temelji na 

človekovih pravicah, političnih svoboščinah in socialni ter ekološki varnosti, v 

odnosu do sosednjih držav in ljudi pa vključuje intenzivne družbene in diplomatske 

ukrepe za nenasilno reševanje sporov ter pomiritev s tistimi, s katerimi spori ali 

napetosti obstajajo«. 

V drugem delu uvoda so bile predstavljene ocene, ki prej navedena splošna gesla 

niso obrnile v prid morebitni slovenski vojski. 

»Tudi če Republika Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more 

meriti s sosednjimi državami. Poleg tega bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju 

za Slovenijo pomenil katastrofo. Ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila 

41


že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in prebivalstva … Slovenija 

se nahaja na relativno konfliktnem območju, ali vsaj na njegovem robu, zato 

lahko z odpravo vojske, z razvijanjem institucij za nenasilno reševanje sporov in 

z mirovno politiko pomembno prispeva k miroljubnemu razpletu odnosov v 

Jugoslaviji in širše … Republika Slovenija ima profesionalno, civilizirano in 

demokratično nadzorovano policijo in profesionalne ter dobro organizirane enote 

civilne zaščite …« 

Zato je bil prvi člen Deklaracije za mir zelo jasen, pa tudi konkreten: »Zavzemamo 

se za Slovenijo kot suvereno, miroljubno državo, ki aktivno prispeva k svetovnemu 

miru, za Slovenijo brez vojske in vojaške industrije.« Mirovni člen v novi slovenski 

ustavi naj se glasi: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno 

obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom …« 

Četrta zahteva je bila: »Zaustavitev nadaljnjega oboroževanja v Sloveniji in 

Jugoslaviji …« In tako dalje. 

Na koncu je bilo zapisano, da so Deklaracijo za mir pripravili: Primož Bulc 

(SKD — mladi), Željko Cigler (SDP), Marko Hren (lista NDG), Lev Kreft 

(SDP), Rastko Močnik (SDUS), Dušan Plut (ZS), Mateja Poljanšek (ZS), Vika 

Potočnik (LDS), Janez Sodržnik (LDS), Mile Šetinc (LDS), Jožef Školč (LDS) 

in Jaša Zlobec (LDS). V četrtek, 7. februarja, je bila na tiskovni konferenci, ki 

so jo vodili Vika Potočnik, Dušan Plut, Jožef Školč in Marko Hren, javna 

predstavitev Deklaracije za mir in njenih prvih podpisnikov. 

Navedena imena niso bila nepomembna, saj so bila v slovenski politiki že 

uveljavljena. To niso bili nepomembni posamezniki nekje z obrobja. Med snovalci 

je bil tudi član Predsedstva Republike Slovenije, tedanji vrhovni poveljnik slovenske 

TO. 

42 

V imenu Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo je v reviji Obramba 

Deklaracijo za mir zavrnil namestnik republiškega sekretarja Jelko Kacin. Toda 

kmalu po predstavitvi jo je zaradi obetajočih načel, ki so prikrivala bistvo, velik 

del javnosti sprejel. Šele po opozorilih, da so prijazna načela le navidezna, je 

javnost postala nezaupljiva in Deklaracija za mir je kmalu izginila s političnega 

prizorišča, in sicer tako, kot da je nikoli ni bilo, kot da v Sloveniji ni bilo 

skupine ljudi, ki so zelo jasno nasprotovali oboroženemu varovanju slovenske 

osamosvojitve. To niso bili le podpisniki, temveč tudi politiki na pomembnih 

dolžnostih, na katerih nasprotovanja obrambni usmerjenosti in njeni krepitvi 

niso bila v skladu z zadolžitvijo.


Deklaracija za mir še ni bila ovrednotena z zgodovinskega, sociološkega in 

varnostnega vidika in zaradi aktualnosti tudi ne more biti. Šele po določenem 

času bomo lahko ugotovili, ali so si sestavljalci prizadevali za mir ali so sledili 

trenutnim političnim interesom in kolikšen je bil vpliv varnostne službe JLA. 

Če bi prišlo do uresničenja Deklaracije za mir, bi Slovenija pred pričakovanim 

spopadom z JLA ostala brez vojske. Zvezna JLA ne bi upoštevala zahteve po 

demilitarizirani Sloveniji, zato bi uresničevanje Deklaracije za mir prizadelo le 

slovensko obrambno sposobnost, ne pa tudi jugoslovanske napadalne. 

Glede oblikovanja podobe o slovenskem odnosu do oboroženega varovanja državne 

samostojnosti pa je v Sloveniji delovala vplivna skupina, ki je nasprotovala 

slovenskemu oboroženemu odgovoru pri varovanju samostojnosti. 

To potrjujejo tudi stališča, ki so jih predstavniki nekaterih strank zastopali v 

proračunski razpravi v slovenski skupščini. Poslanec Lev Kreft je dejal, da 

razmišljanje o tem, da nam bo vojska prinesla samostojnost in neodvisnost, 

pomeni zaslepljenost. Janez Janša v knjigi Premiki navaja še več podobnih stališč. 4 

ODZIV VPOKLICANIH 

Odnos pripadnikov TO do vojne za Slovenijo nam kažejo številke in odstotki 

vpoklicanih in tistih, ki so se odzvali pred začetkom napada na Slovenijo. Večini 

vpoklicanih je bilo v dneh pred razglasitvijo samostojne Slovenije jasno, kdo in 

zakaj jih želi vpoklicati. Po pekrskih dogodkih, 23. maja 1991, si nismo več 

domišljali, da bo JLA mirno spremljala razpad Jugoslavije. 

V Pekrah so bili slovenski teritorialci in pripadniki JLA prvič nasprotniki, z 

orožjem, pripravljenim na strel. V Mariboru je padla tudi prva žrtev. Vsa Slovenija 

je večkrat videla televizijski posnetek, kako se je oklepnik JLA rahlo dvignil, ko 

je zapeljal čez nesrečnega Simčika, in ga ubil. 

Rezervisti, ki jih je Slovenija vpoklicala, so prišli v TO pod vtisom dogodkov in 

z nejasnimi pričakovanji o prihodnosti. Vedeli so, da so branilci slovenske 

samostojnosti, tako da so se tisti, ki so se odzvali pozivu, opredelili zanjo in se 

postavili v vlogo oboroženih branilcev. 

Mobilizacija vseh štabov za TO je bila ukazana 24. junija 1991. Vpoklicani so 

bili vsi štabi in prištabne enote, in sicer 2251 pripadnikov TO, odzvalo se jih je 

1983 oziroma 88 odstotkov. 5 

43


Istega dne ob 20. uri so bile vpoklicane enote za varovanje objektov posebnega 

pomena. Vpoklicali so 9689 pripadnikov, odzvalo pa se jih je 7013 ali 72 

odstotkov. 

Enote TO za oblikovanje sprejemnih centrov in zavarovanje so bile vpoklicane 

25. junija ob 24. uri. Mobiliziranih je bilo 792 pripadnikov TO, odzvalo se jih 

je 644 ali 81 odstotkov. Od 141 vpoklicanih častnikov se jih je odzvalo 115, od 

158 vpoklicanih podčastnikov pa jih je prišlo 134. 

Navedeni odstotki ne kažejo stoodstotnega odziva, kar bi bilo nerealno pričakovati, 

kljub temu pa je bilo zelo visoko število tistih, ki so se odzvali. Štabi in enote za 

TO so od ustanovitve TO po vsaki vaji ali vadbenem sklicu ocenjevali odziv 

vpoklicanih. Pogosto so bile številke precej nižje ali celo zelo nižje od navedenih 

in dokazujejo odziv mobilizirancev v razmerah, ki so bile zelo podobne vojni. 

Približno osem desetin vseh vpoklicanih je bilo pripravljenih z orožjem braniti 

samostojno slovensko državo. 

Pri analizi se lahko opremo na anekdoto o optimistu in pesimistu, ki sedita pri 

napol prazni steklenici. Pesimist bi dejal, da sta se kar dve desetini teritorialcev 

izognili, ko je šlo za obrambo domovine in svobode, optimist pa bi seveda 

navdušeno vzkliknil, kako dobro je, da se je bilo kar 80 odstotkov ljudi pripravljeno 

vojskovati za Slovenijo. Toda to bi bilo precej poenostavljeno razmišljanje in 

verjetno bolj posledica želje razlagalca. 

Ne moremo reči, da so tisti, ki se niso odzvali pozivom TO, nasprotovali slovenski 

samostojnosti in zato niso hoteli sodelovati pri njeni obrambi. Kar nekaj let smo 

se pri vpoklicih enot TO srečevali s tistimi, ki jim ni bilo do tega, da bi oblekli 

uniformo in dan, dva ali kar cel teden počeli nekaj proti svoji volji. Čeprav je 

država od vsakega zdravega odraslega moškega zahtevala, da je vojaško aktiven, 

so se nekateri skušali izogniti tej obveznosti. Jugoslavija ni priznavala ugovorov 

vesti in verskih zadržkov. Ponavljajoče se zaporne kazni so sprejeli samo jehovci, 

drugi slovenski fantje, ki jim ni bilo do vojaščine, pa so to pokazali šele, ko so 

postali rezervisti TO. Prinašali so opravičila ali pa na vaje sploh niso prišli. 

Represivni sistem je bil nepopoln, in se je razlikoval po občinah. Bil je neučinkovit, 

tako da izmikanje obveznostim v TO ni imelo hujših posledic. 

44 

Teritorialna obramba je tak odnos obveznikov do sklicev in vaj sprejela kot 

dejstvo in nanj tudi računala.


Zaradi vojne nevarnosti bi junija 1991 lahko pričakovali, da bi se obveznikom, 

ki so se sklicem vedno izmikali, pridružili še tisti, ki bi se izognili mobilizaciji 

junija 1991 zaradi nasprotovanja osamosvojitvi Slovenije. Oboji bi predstavljali 

kar precejšen delež pripadnikov enot slovenske TO, vendar ni bilo tako. Podatki 

o odzivu na vpoklice kažejo na posebno motiviranost, zaradi katere je kar osem 

desetin vpoklicanih zapustilo delovna mesta, službe, kmetije, družine, domače 

udobje in se oborožilo. 

Slovenska TO je pripravila tudi poseben pregled o vpoklicih in odzivih na dan, 

ko je bila razglašena samostojna Slovenija. 26. junija 1991 so bili podatki o 

pripadnikih TO po posameznih pokrajinah naslednji: 

— Dolenjska: vpoklicanih 2760, prisotnih 2384 ali 86 %, 

— Gorenjska: vpoklicanih 946, prisotnih 748 ali 79 %, 

— Južnoprimorska: vpoklicanih 1328, prisotnih 1123 ali 85 %, 

— Ljubljanska: vpoklicanih 4306, prisotnih 3121 ali 72 %, 

— Severnoprimorska: vpoklicanih 466, prisotnih 379 ali 81 %, 

— Vzhodnoštajerska: vpoklicanih 5956, prisotnih 4283 ali 72 %, 

— Zahodnoštajerska: vpoklicanih 4146, prisotnih 3462 ali 84 %. 

Najslabši odziv je bil v Ljubljani in Mariboru, precej boljši na Gorenjskem, 

najboljši pa na Dolenjskem, Primorskem in v Celju. 

Morda so kje navedene podatke analizirali in ugotovili, zakaj je bil nekje večji ali 

manjši odziv na vpoklice, toda tudi takšne analize dejstev ne bi mogle spremeniti. 

Bile pa bi zanimive in z vidika zgodovine tudi potrebne, saj bi odgovorili na 

pomembno vprašanje, koliko obveznikov se je vpoklicu izognilo zaradi običajnih 

razlogov, koliko zaradi nestrinjanja z osamosvojitvijo Slovenije, koliko pa zaradi 

strahu pred pričakovanim spopadom z JLA. 

ALI RES ENOTNOST V BOJU 

Spomladi 1991 je bil v obrambnem centru v Poljčah pomemben posvet na 

najvišji državni ravni o obrambni pripravljenosti Slovenije. Sodelovali so tudi 

poveljniki pokrajin za TO. Govorili so o morebitni oboroženi obrambi slovenske 

suverenosti, eden pokrajinskih poveljnikov je rekel, da ne moremo kar vnaprej 

pričakovati, da bi slovenski teritorialci streljali na jugoslovanske vojake. 

Maja 1991 so bili na usposabljanju v Poljčah prvi poklicni oficirji TO kot nove 

slovenske vojske. Bodoči poveljniki čet, vodov in oddelkov so se usposabljali v 

učnih centrih na Igu in v Pekrah. Eden od njih je zelo odkrito in jasno govoril, 

45


da se ne bo boril proti Jugoslaviji. Slušatelj je kljub temu ostal na tečaju, odšel 

na dolžnost v učni center in nekaj let po vojni postal major. 

Vojna za Slovenijo se je začela 27. junija 1991. Začetek vpada JLA v Slovenijo je 

nedvoumen, dolgo pa se ni vedelo, ali se Slovenija sploh upira. Iz dokumentov 

smo ugotovili, da so bili ukazi o oboroženem boju jasni, vendar 27. junija 1991 

dopoldne pripadniki TO niso vedeli, kaj se dogaja. Za pohode tankovskih kolon 

so izvedeli prek radia in ne prek svojih poveljstev, glavno vprašanje, kako slovenska 

vojska odgovarja na pohod JLA, pa je ostalo nejasno. Sklepi Predsedstva Republike 

Slovenije z jutranje seje 27. junija so bili napisani v političnem jeziku in zato v 

vojaškem pomenu nejasni. Ukazi, ki so prihajali v enote TO, so govorili le o 

tem, da se mora odgovarjati na ogenj JLA, nič pa ni bilo ukazanega o napadih 

z jasnimi elementi bojnega delovanja. 

Nočni streli v Pogancih so bili osamljen dogodek, dopoldne 27. junija 1991 je 

JLA skoraj povsod napredovala čez nebranjene barikade oziroma improvizirane 

ovire iz tovornjakov in avtobusov. Pripadniki enot TO, ki so bili na položajih ob 

koloni bojnih oklepnih vozil JLA na Medvedjeku, so dobili 27. junija 1991 

ukaz, da ne smejo streljati. Na ogenj lahko odgovorijo šele, če bodo najprej začeli 

streljati iz kolone. Ukazano je bilo, da lahko streljajo šele po drugem strelu iz 

kolone. V vseh enotah TO na Medvedjeku so imeli radijske aparate in so lahko 

poslušali poročila o dogajanju po Sloveniji. Radio je poročal samo o nenasilnih 

blokadah, zato je tudi večina teritorialcev na Medvedjeku menila, da ne gre za 

pravo vojno. 

Začetek bojnega delovanja enot slovenske TO ni bil jasen in preprost, kot se 

nam zdi danes. Vojak potrebuje jasne ukaze, teh pa ni bilo. 

Tudi javno mnenje še ni bilo znano. Manjkala je odločenost za prehod od 

opredelitve za samostojno slovensko državo k odločenosti za njeno oboroženo 

obrambo. Misli o mogočih žrtvah na naši in nasprotni strani v zavesti Slovencev 

še ni bilo. 

Ko je 27. junija 1991 oddelek stotnika Andreja Kutnarja obkolil tank JLA pri 

Komendi in pozival vojake k predaji, so civilni opazovalci negodovali, naj pustijo 

fante pri miru. 

46 

Poleg tega je bil stotnik Kutnar s svojim odločnim nastopom ena redkih izjem 

tistega dopoldneva. Poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine Vladimir Miloševič je


stotnika Bratkoviča predlagal za najvišje odlikovanje, za vojni častni znak, ki ga 

je lahko dobil le eden, in sicer zato, ker je zmogel v tistih težkih urah prvega dne 

prvi ustreliti proti tanku JLA. 

Toda tudi potem, ko so začeli prihajati jasni ukazi o napadih na JLA, do izvršitve 

in bojnega delovanja ni prišlo. 

Najbolj očitno je odpovedala slovenska zračna obramba. Znani so primeri 

sabotiranja, ko so pripadniki onesposobili lastne topove, do tega, da niso 

izpolnjevali ukazov o streljanju proti vojaškim letalom in helikopterjem. Dveh 

helikopterjev torej niso sestrelile enote slovenske zračne obrambe, pač pa enega 

odločni Zoran Dernovšek na Igu in drugega nad Ljubljano dva morisovca. 

Še vedno ni jasno, kako je bilo z začetkom napada na oklepnike v Trzinu 

oziroma o izvršitvi ukaza za napad. 

Kljub zavrnitvi oklepne kolone JLA, bojev na Medvedjeku še niso proučili z 

vojaškega vidika, kljub temu pa je poveljnik, ki je odbil napad na kolono majorja 

Prodanovića, pozneje postal brigadir. Ukaz o napadu na kolono je zavrnil z zelo 

jasnimi besedami, da on ne bo začenjal vojne z Jugoslavijo. Tudi njegov naslednik 

ni izvršil ukaza o napadu na kolono. Do napada je prišlo šele po njegovi zamenjavi. 

Na Medvedjeku so, če uporabimo vojaški besednjak, poslušnost odpovedale kar 

cele enote TO. Po prvi noči na položajih so pripadniki čete 25. območnega 

štaba za TO sklenili, da ne bodo streljali, zapustili so položaje in se odpeljali 

proti Krškemu. Od čete PSD iz Krškega na Medvedjeku ni ostal nihče, položaj 

je zapustilo 72 teritorialcev, ostal je le vod POZ poročnika Praha. Stotnik Završnik, 

ki je poveljeval TO ob zgornji barikadi, je od podrejenih poveljnikov zahteval 

jasen odgovor, ali bodo napadli kolono JLA. Pritrdili so samo trije, eden je 

odločno povedal, da ukaza ne bo izvršil, dva pa sta postavila takšne pogoje, ki 

niso bili izvedljivi. 

Kmalu po začetku vojne so zamenjali kar tri poveljnike pokrajin. Med njimi je 

bil tudi eden najpomembnejših voditeljev Manevrske strukture narodne zaščite. 

Neizvrševanje ukazov, kar je v vojnih razmerah povsod po svetu eno najtežjih 

kaznivih dejanj, je bilo v slovenski vojski, kot lahko beremo v poznejših spominih, 

zelo samoumevno in nekaznovano dejanje. S tem so se pozneje posamezniki 

celo hvalili. 

Kar dva takratna pokrajinska poveljnika danes javno in brez občutka krivde 

pripovedujeta, da nista izpolnila ukaza republiškega štaba o napadu na vojašnice 

JLA. 

47


Kako so ukaze izpolnjevale slovenske enote na terenu, je slovenski javnosti v eni 

osrednjih revij z visoko naklado predstavila poveljnica voda, ki je dobila ukaz za 

napad na sovražno oklepno kolono. Ravnanje poveljnice je bilo opisano takole: 

»Ni ubogala ukaza, ni napadla tankov. Še več! Njen vod ni izstrelil niti enega 

samega naboja, čeprav so se s sovražnikom soočili tako rekoč iz oči v oči.« 6 Vse 

to je opisano v predstavitvi, ki takšno obnašanje priznava in ga obravnava kot 

spoštovanja vredno dejanje. 

Podobna pričevanja prihajajo na dan šele zdaj. Med vojno za Slovenijo niso bila 

odločilna, pomembnejše je nekaj drugega. Kako to, da takšnega ravnanja ne 

opisujejo poročila štabov in enot Kako to, da dejanja niso bila obravnavana, ko 

so se zgodila in so neposredno vplivala na bojno učinkovitost enot. 

Kakšna vojska smo bili, da smo to dopuščali Zato moramo biti pri oblikovanju 

podobe naših štabov in enot v vojni za Slovenijo leta 1991 previdni. 

Dejstvo je, da množičnega odpora v slovenski vojski ni bilo. To najbolj potrjujejo 

številke o padlih in ranjenih na nasprotni strani, ki so nizke, če upoštevamo, da 

je imela slovenska vojska, ko je imela oboroženih največ mož, približno 40.000 

vojakov. 

SLOVENCI V JLA 

Nacionalno sestavo je JLA vedno predstavljala v odstotkih, zato nimamo natančnih 

podatkov o Slovencih v JLA. Glede na izkušnje, ki smo jih imeli z JLA v 

preteklosti, jim ne moremo popolnoma zaupati. V sporočilih za javnost je bila 

resnica podrejena ciljem sporočanja. 

Leta 1991 je bilo med aktivnimi oficirji in podoficirji ter med civilnimi uslužbenci 

JLA veliko Slovencev. Več je bilo tistih, ki so imeli generalske in polkovniške, 

kot tistih, ki so imeli nižje čine. 

48 

Ministrstvo za obrambo je 12. julija 1991 pripravilo natančen seznam aktivnih 

oficirjev in podoficirjev JLA, ki so na poziv Predsedstva Republike Slovenije 

zapustili zvezno vojsko in prestopili v slovensko Teritorialno obrambo. Na seznamu 

je bilo 249 oficirjev in podoficirjev, toda niti enega generala in polkovnika. Bilo 

pa je 8 podpolkovnikov in 13 majorjev. Eden od majorjev ni bil Slovenec in ni 

znal slovensko. Na podlagi seznama ministrstva za obrambo z dne 12. julija 

1991 so v slovensko TO prestopili podpolkovniki Ciril Bohinec, Drago Brenčič, 

Anton Donko, Josip Jauk, Livij Kocina, Jože Konda, Anton Kovačič in Vlado


Radulovič. Med majorji, ki so prestopili v TO, so bili Janez Arko, Oto Brvar, 

Rudolf Čarni, Zvonimir Čretnik, Božidar Horaček, Rasim Imamović, Zvonko 

Knaflič, Gabrijel Možina, Janez Muhvič, Mihael Nagelj, Janko Pavlinič, Vinko 

Tuljak in Vlado Šurbek. 

Če bi imeli natančne podatke o vseh slovenskih generalih, polkovnikih, 

podpolkovnikih in majorjih, bi lahko natančneje opredelili njihov odnos do 

JLA. Toda tudi navedeni podatki povedo dovolj o odnosu slovenskih oficirjev do 

boja njihove domovine za samostojnost. 

Ne vemo pa, kateri izmed prebeglih oficirjev so prešli na slovensko stran zaradi 

domoljubja in katere je kot svoje agente vrinila varnostna služba JLA. 

ODZIV SLOVENSKE JAVNOSTI 

Na čem temelji ocena o množičnem odporu v Sloveniji Na temeljitih analizah, 

ki so bile narejene po vojni, ali na ocenah, ki so jih ustvarjala javna občila in so 

bila med vojno za Slovenijo in po njej posledica potreb dnevne politike 

Dokler ne bomo dobili uradnega odgovora, lahko upoštevamo le drugo možnost. 

Natančna analiza o odzivu Slovencev ob vojaškem pohodu JLA proti slovenski 

neodvisnosti in izstopu iz Jugoslavije bi bila zelo zahtevna. Odvisna bi bila tudi 

od odnosa ocenjevalca do omenjenega vprašanja. Tisti, ki so nasprotovali odcepitvi, 

bi se oprli na laži, ki jih je širila obramba in jih je med vojno razširjal beograjski 

tisk. 

O oboroženem odporu Slovencev lahko govorimo kot o pojavu, ki so ga Slovenci 

sprejeli za svojega. Vanj spadata skrb za lastno varnost, odobravanje oboroženega 

zavračanja sovražnih kolon itn. 

Zanimivo je, da med vojno za Slovenijo ni prihajalo do množičnih demonstracij, 

ki bi podpirale obrambo Slovenije. Demonstracije, ki so bile v Mariboru po 

pekrskih dogodkih in tiste na Primorskem 26. junija, se med vojno niso več 

ponovile. Do manjših oblik izražanja nezadovoljstva prebivalstva je prihajalo v 

nekaterih krajih zaradi vojaških kolon, ki so bile na njihovih cestah, toda večjih 

manifestacij v mestih ni bilo. Za večino slovenskega prebivalstva je bila vojna le 

na televizijskih ekranih in znak za letalski alarm 30. junija. Drugače pa je bilo 

v Gornji Radgoni in v hišah ob krajih spopadov, toda takih dogodkov je bilo 

malo. 

49


Kljub temu je večina prebivalcev z dejanji in tudi sicer podpirala vojno za 

samostojno Slovenijo. Brez te podpore se slovenski politični vrh ne bi ohranil. 

Analitiki JLA so napačno ocenili predvideno ravnanje Slovencev glede odločitve 

za samostojno Slovenijo. Prva napačna ocena je bila, da naj bi bil za zlom 

Slovencev dovolj demonstrativni pohod tankov in nekoliko odločnejši nastop, 

druga pa mnenje, da se za slovensko osamosvojitev zavzemata desno naravnana 

politična koalicija Demos in del politične elite, večina slovenskega prebivalstva 

pa temu nasprotuje. Zato je JLA za kraj prvega obračuna z novo slovensko 

vojsko izbrala prav Pekre. Ocenjevala je, da ima v pretežno delavskem in precej 

narodnostno mešanem Mariboru dovolj močno podporo. 

Pokazalo pa se je drugače. V Mariboru so bile demonstracije proti JLA tako 

silovite, da je umrla prva žrtev. Do podobnega spontanega upora neorganiziranega 

civilnega prebivalstva proti vojaškemu nastopu JLA je prišlo še 26. junija v 

krajih na Primorskem ob pohodu tankovskih kolon JLA proti mejnim prehodom. 

Tam žrtev ni bilo, dovolj je bilo nekaj strelov čez glave zbranih ljudi. 

Slovensko javno mnenje je oblikovalo ministrstvo za informiranje, v pomoč pa 

so mu bili televizija, radio in časopisi. Njihova vloga v vojni za samostojno 

Slovenijo je bila pomembna, čeprav so delali tudi napake. Ministrovo nastopanje 

se je iz odločnosti spremenilo v arogantnost, kar marsikateremu novinarju ni 

bilo všeč, pa tudi uredništva se niso ukvarjala s posledicami svojih poročanj. 

Radijskim poročilom, ki so po napadu na oddajnik na Krvavcu poročala, da ga 

letala niso uničila, je sledil nov letalski napad, ki je bil tokrat bolj učinkovit. 

Poročanje o morebitni ekološki katastrofi po razstrelitvi skladišča v Mokronogu 

ni prispevalo k pomirjanju ljudi. 

Za realno ocenjevanje vloge in pomena televizije, radia in časopisov med vojno 

za Slovenijo bi bila potrebna posebna analiza, ki ne bi temeljila samo na nekaj 

primerih. Dejstvo pa je, da že površen pregled posameznih poročanj časopisov 

pokaže tudi njihov različen odnos do slovenske osamosvojitve tako pred vojno, 

med njo in po njej. 

50 

Najbolj posmehljiv odnos do samostojnosti Slovenije je imel tednik Mladina. 

Zaradi svobodomiselnega slovesa iz prejšnjih let sta njegova vloga in vloga 

uredništva prezrti. Pisanje Mladine o poti do samostojne slovenske države in 

zlasti o nastajanju Teritorialne obrambe kot nove slovenske vojske ni bilo le 

svobodomiselno, dajalo je vtis o drugačnih ciljih.


Vpliv slovenskega novinarstva na prikazovanje obrambe slovenske suverenosti se 

je še bolj pokazalo po vojni. V nekaterih časopisih so se kar vrstili članki, ki so 

hoteli očrniti posamezne vojne dogodke ali odločilne posameznike na slovenski 

strani. Namesto dejstev so ponujali podtikanja, ki pa so na bralce naredila vtis. 

Časopisi niso obravnavali početja treh zamenjanih poveljnikov, pač pa poveljnikov 

Gutmana in Miloševiča, ki sta uspešno poveljevala na dveh najpomembnejših 

slovenskih bojiščih. 

Ali so napade kdaj podrobneje proučili 

Ali je bila kdaj narejena analiza, ki bi pojasnila dogajanje ob javno natisnjenem 

očitku, da je tisoče in tisoče slovenskih teritorialcev pobegnilo v tujino Eden 

izmed slovenskih tednikov je leta 1993 objavil, da je med vojno za Slovenijo 

petnajst tisoč pripadnikov TO in organov za notranje zadeve prebežalo v Avstrijo. 7 

Tega podatka ni nihče uradno zanikal in nikomur v Sloveniji se ni zdelo nič 

posebnega, da tednik z visoko naklado natisne laž, ki jo je posredovala vojaška 

tajna služba v Beogradu. Izdajatelj ni odstavil urednika ali novinarja, ki je širil 

takšne laži. Vlada in njen represivni aparat od izdajatelja in urednika nista 

zahtevala, naj poročata skladno z dogodki, ki so se zgodili. Težava ni bila laž, 

temveč odziv nanjo. 

Informacija, ki je natisnjena in ni zanikana, se lahko uporabi kot potrditev 

določenih ugotovitev, mnenj ali stališč. Slovenski tednik z zelo visoko naklado je 

leta 1993 natisnil izjavo, da so pripadniki slovenske TO in policisti med vojno 

pobegnili v Avstrijo, nato pa ni objavil popravka oziroma zanikal informacije. Iz 

tega lahko sklepamo, da so tudi v uredništvu verjeli podatkom. 

Odgovor na vprašanje o odnosu slovenskih oblikovalcev javnega mnenja do 

oborožene obrambe slovenske suverenosti leta 1991 je bil podoben. V uredništvih 

so poznali resnico, toda kljub temu so natisnili veliko laži. Celo resnica, ki naj bi 

bila temeljno vodilo novinarstva, jim je bila manj pomembna kot prikazovanje 

odpora do oboroženega boja, ki je Sloveniji omogočil neodvisnost. 

Ali je bila kdaj narejena analiza, katera slovenska uredništva, uredniki in novinarji 

so med vojno za Slovenijo zagovarjali stališča proti osamosvojitvi Slovenije in 

njeni obrambi ter so pozneje sodelovala pri omalovaževanju in neresničnem 

prikazovanju vojne 1991 

Najverjetneje nikoli. Za takšna uredništva in novinarje ni bilo posledic, razen 

pri Dnevniku, kjer so šli predaleč. Vse to so javnosti prikrili. Urednik, ki je 

moral oditi, je postal urednik drugega, še bolj »udarnega« lista. 

51


POLITIČNA ELITA MED VOJNO 

Deklaracija za mir je prikazovala odnos do morebitne oborožene obrambe 

slovenske suverenosti v obdobju, ko razmere še niso zahtevale oborožene 

pripravljenosti. Toda ko so oklepniki JLA zapeljali čez mejo proti Novemu 

mestu in Ljubljani, ko je oklepna brigada krenila iz vojašnice na Vrhniki in so 

tudi iz drugih vojašnic JLA po Sloveniji odpeljale tankovske in druge kolone 

proti mejnim prehodom, da odrežejo Slovenijo in preprečijo njeno suverenost, je 

bilo hipotetičnega položaja v trenutku konec. Zdaj je bila agresija realnost in je 

zahtevala odgovor. 

Slovenski uradni in osebni odzivi na pohod kolon JLA so bolj ali manj znani in 

večinoma že opisani. Posebnih presenečenj verjetno ne bo več, toda tudi to, kar 

vemo, ni popolnoma v skladu s tezo o splošni opredelitvi za oboroženo obrambo 

slovenske države. 

Slovenska politična elita že med osamosvajanjem Slovenije ni bila enotna, pri 

oboroženi obrambi slovenske suverenosti pa sploh ne. Ta različnost je segala do 

vrhovnega poveljnika Predsedstva Republike Slovenije. 

France Bučar, ki je bil med osamosvajanjem predsednik slovenske skupščine, je 

ocenil, da je med vojno za Slovenijo »obstajala resna nevarnost, da bi vojska 

zajela in aretirala celotni republiški vrh, predvsem vse člane skupščine, in 

vzpostavila novo oblast iz svojih marionet.« 8 

France Bučar ni navedel imen, bolj določen pa je bil Danilo Slivnik, dober 

poznavalec slovenskega političnega dogajanja. Po Slivnikovih navedbah so prvi 

dan vojne na sedežu Liberalne demokratske stranke burno razpravljali o tem, 

kdo je kriv za začetek vojaškega napada in ali ni mogoče zanj celo bolj kot 

zvezna odgovorna slovenska stran. Jožef Školč je z nekaterimi somišljeniki v 

dopoldanskih urah, ko so se ljudje po vsej Sloveniji pripravljali na obrambo, 

napisal razglas v dveh točkah: 

— Lojze Peterle in Janez Janša morata takoj odstopiti; 

— ker TO za barikade uporablja civilna vozila, je treba obsoditi grobo kršitev 

človekovih pravic. 

Školčeva skupina ni poslala razglasa v javnost samo zato, ker ji je to preprečil 

Mile Šetinc. 9 

52 

Posebnost je bila tudi seja Predsedstva Republike Slovenije 2. julija 1991. 

Predsednik Milan Kučan je bil na delovnem obisku pri nemškem zunanjem


ministru v Avstriji, zato je sejo vodil član predsedstva Ciril Zlobec. Kot je 

zapisal Janez Janša, je bil »tisti dan z moralo povsem na tleh. Če bi sejo po 

naključju prenašala televizija, bi pogum v naših enotah na mah uplahnil za sto 

odstotkov«. 10 Po navedbah Danila Slivnika »naj bi bilo tisti torek na predsedstvu 

zelo napeto in naj bi nekatere zgrabila takšna panika, da so bili pripravljeni 

podpisati tudi separatni mir«. 11 

Kaj se je dogajalo na seji predsedstva, bomo izvedeli, ko bo objavljen zapisnik, 

če je seveda resničen. 

Podrobnosti o odnosu Slovencev do oboroženega odpora v vojni leta 1991 so o 

navedenih primerih manj pomembne, saj dovolj povedo dejstva. V slovenskih 

političnih vrhovih so bili posamezniki oziroma kar skupine, ki so nasprotovale 

oboroženi obrambi Slovenije. Njihovo ravnanje si lahko razlagamo tudi kot 

delovanje pete kolone ali kot vdajanje iz različnih razlogov, poštenih ali le 

značajskih. 

Očitno pa pomen teh dejanj in tistih, ki so to storili, ni po končani vojni nihče 

presojal. Težko je verjeti, da tega ne bi storile niti njihove stranke, seveda pa so 

se te z njihovim ravnanjem lahko tudi strinjale. 

Drugače si ne moremo razložiti, da so posamezniki, ki so bili nasprotniki 

oborožene obrambe slovenske neodvisnosti, ostali v politiki tudi po vojni, in 

sicer v Sloveniji, ki je ostala samostojna prav zaradi oborožene obrambe. Najbolj 

opazna je prav kariera Jožefa Školča. Takšna kariera ni mogla biti odvisna samo 

od Školča in njegovih odlik, pač pa od tistih, ki so o tem odločali, pri čemer so 

gotovo vedeli tudi za Školčev odnos do obrambe slovenske suverenosti. 

Ko bodo nekoč analizirali stališča in delovanje slovenske politične elite med 

vojno za obrambo slovenske samostojnosti, bodo gotovo z dokazi predstavili 

tiste, ki so delovali za samostojno Slovenijo. 

Že zdaj pa lahko ugotovimo, da slovenska politična elita pri odnosu do obrambe 

samostojne Republike Slovenije in vojne ni bila enotna, posamezniki pa so 

delovali tudi proti obrambi slovenske suverenosti. Posebno vprašanje je, ali so to 

storili zaradi drugačnega prepričanja ali še zaradi česa drugega. 

Narediti bo treba politično analizo in proučiti ravnanje tudi drugih pomembnejših 

delov slovenske družbe v vojni za samostojno Slovenijo. 

53


UMETNIKI IN USTVARJALCI NA RAZLIČNIH PODROČJIH 

KULTURE 

Pri osamosvajanju Slovenije je bil zelo pomemben delež aktivnih pisateljev in 

pesnikov, med vojno pa so se, če ocena ni preveč drzna, držali načela, da kadar 

orožje govori, muze molče. Ni znano, da bi se kateri od njih kot prostovoljec 

prijavil v slovenske obrambe sile, kot to ponavadi storijo umetniški zanesenjaki 

v osvobodilnih in obrambnih vojnah po svetu. V najbolj kritičnih dneh jih ni 

bilo slišati. Med njimi ni bilo nobenega Kajuha. Glede slovenske vojske se je 

najbolj izpostavil pesnik Janez Menart pri prvi prisegi vojakov 2. junija 1991 in 

mladi slovenski vojski namenil pesem. 

RIMSKOKATOLIŠKA CERKEV NA SLOVENSKEM 

V vojnah se je Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem vedno javno opredeljevala. 

Prihod sovražnika so napovedovali cerkveni zvonovi, v vseh vojnah so po cerkvah 

brali maše za zmago, poleg tega so škofovske poslanice vernike motivirale. 

Vodstvo Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem se je 25. junija 1991 s posebno 

javno poslanico opredelilo za slovensko samostojnost, v vojni za Slovenijo pa se 

ni izpostavljalo. Svojo dejavnost je omejilo na pošiljanje pozivov za podporo 

slovenski osamosvojitvi papežu v Rim in na druge naslove v tujini. 12 

OBRAMBOSLOVNI KROGI 

Od ustanovitve obramboslovnega študija na FDV je imela Slovenija svoje 

obramboslovno intelektualno jedro. V vojni se ni izpostavilo, po vojni pa so 

najbolj omalovaževali in poskušali vojno za Slovenijo razvrednotiti prav profesorji 

s te fakultete. 

BORCI NOV 

Za oboroženo obrambo slovenske suverenosti se je opredelila večina generalov 

JLA, partizanske generacije na čelu z generalom Rudolfom Hribernikom - 

Svarunom. To so generali med vojno za Slovenijo povedali javnosti v posebni 

izjavi, ki je bila zelo odmevna. 

54 

NESLOVENCI 

Zanje je bila vojna za samostojno Slovenijo še posebej boleča, predvsem za tiste, 

ki so v Sloveniji živeli, niso pa je sprejeli za svojo novo domovino. V učnem 

centru TO v Pekrah je bil vojak, ki po narodnosti ni bil Slovenec. Že pred 

začetkom sovražnosti je dezertiral in pobegnil v Bosno.


Brez temeljite raziskave si pri oblikovanju podobe o odnosu Neslovencev do 

slovenske osamosvojitve, ne pa tudi do vojne, lahko pomagamo z oceno kiparja 

Moma Vukovića, Ljubljančana, po rodu Črnogorca: 

»Tudi sam sem del 35.000 južnjakov, ki živijo v Sloveniji. Na referendumu 

jih je od teh gotovo 80 odstotkov glasovalo za samostojno Slovenijo, sicer 

izid ne bi bil takšen, kot je bil … Po podatkih popisa je bilo tukaj okoli 5000 

Črnogorcev in od teh jih je najmanj 60 odstotkov glasovalo za samostojno 

Slovenijo. Tisti, ki niso bili za Slovenijo kot državo, so bili večinoma oficirji, 

ki niso razumeli, za kaj gre.« 13 

Kot prostovoljec v slovenski vojski se je med vojno za Slovenijo izkazal aktivni 

podoficir JLA Radoslav Djekić. Rešil je ranjenega pripadnika TO in bil odlikovan 

z medaljo za hrabrost. 

TAKTIKA OBOROŽENEGA BOJA KOT POSLEDICA 

ZGODOVINSKEGA IZROČILA 

Slovenska vojna in vojaška zgodovina pomenita po eni strani stoletno službo v 

tujih vojskah za tuje koristi, po drugi strani pa so to izbruhi slovenske vojaške 

samozavesti. V sodobni in dovolj dobro dokumentirani zgodovini so bile to 

kmečke vojne in upori, protiturška obramba, štajerski boj s kruci (zgod. ropar), 

»črna vojska« v času Napoleonovih vojn, prva slovenska vojska 1918—1919 in 

narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno 1941—1945. 

Navedeno je le tisto, kar sodi v okvir slovenske vojne zgodovine. Četudi je šlo za 

splet raznih okoliščin, čeprav so sodelovali tujci, je vendarle šlo za nekaj 

našega. To so bile vojne in vojske, ki so jih generacije kot zgodovinski spomin 

zapuščale naslednikom. Tako na primer vojne Celjanov in boj za celjsko dediščino, 

ki so potekali na večjem delu slovenskega ozemlja, niso v slovenski ljudski in 

umetni besedni umetnosti pustile nobenih sledov, po drugi strani pa so grozoviti 

Turek, junaški kmečki upornik in na vzhodnem Štajerskem kruc še vedno nekaj 

živega v ljudskem zgodovinskem spominu. Izročilo je tako živo, kot da se je to 

dogajalo eni ali dvema generacijama pred nami, ne pa pred sto in več leti ali celo 

pred pol tisočletja. 

Zato je ta del izročila sprejela tudi slovenska literatura. Jemala je iz narodnega 

izročila in ga dopolnjevala, si izmišljala, ga krepila in domišljiji pustila prosto 

pot. 

Zgodovinar dr. Koropec je zapisal, da se po številu kmečkih uporov Slovenija v 

15., 16. in 17. stoletju ne more primerjati z Evropo. Bilo jih je približno 200 in 

55


so bili pomemben del dogajanja na Slovenskem. Postali in ostali so del ljudskega 

izročila. 

Kakšne so bile njihove temeljne značilnosti v vojaškem oziroma taktičnem smislu 

Na prvem mestu je dejstvo, da so bili vsi upori posledica ogroženosti slovenskega 

kmečkega prebivalstva, če upoštevamo narodni in socialni vidik. Narodni vidik 

je namenoma postavljen na prvo mesto, saj so pred velikim štajerskim kmečkim 

uporom leta 1635 štajerski deželni stanovi upor slovenskih kmetov napovedovali 

s sovraštvom med Slovenci in Nemci. V Avstriji in Avstro-Ogrski, ki sta bili 

naslednici srednjeveške Avstrije, seveda ni bilo mogoče pričakovati, da bi lahko 

poudarjali to narodno naravnanost slovenskih kmečkih vojn in uporov. Danes 

takih razlogov ni več in uradno slovensko zgodovinopisje se bo moralo posloviti 

tudi od podedovane dogme. 

Uporne kmečke vojske so nastale v naglici, njihove značilnosti so bile slaba 

organiziranost, slaba oborožitev v primerjavi s plemiško vojsko, neprimerno 

slabša izurjenost, pomanjkanje discipline v boju, tudi nepripravljenost na žrtve. 

Trdo jedro posameznih kmečkih vojsk in uporov je bilo drugačno, toda za 

večino kmečkih upornikov so navedene oznake v glavnem verodostojne. 

V noči pred odločilno bitko s Turki pri Kokovem 26. julija 1478 je koroškemu 

kmečkemu kralju Matjažu pobegnilo približno 2400 borcev. Skupaj s tistimi, ki 

so se mu pridružili, je imel samo 600 mož. Ti so predstavljali prej omenjeno 

trdno jedro, ki je naslednji dan v bitki z veliko močnejšim sovražnikom vztrajalo 

do konca. Po bitki je nastala ljudska legenda o Matjaževi vojski, ki spi v gori in 

ko naj bi se nekoč vrnila, se bodo za Slovence začeli srečni časi. 

Ljudsko izročilo je lepo in je še danes, kljub zmoti nekega Italijana, da je bil to 

madžarski kralj Matija Korvin, nepogrešljivi del slovenskega spomina. Dejstvo 

pa je, da se je bil zares pripravljen bojevati le manjši del precej velike kmečke 

vojske. 

V največji slovenski kmečki vojni leta 1515 je sodelovalo kar 70.000 Slovencev, 

toda v odločilni bitki pri Celju jih je padlo le približno 2000. Kje so bili drugi, 

ko ni šlo več za napade na osamljene gradove, ki jih je branil graščak z nekaj 

lovci in hlapci 

56 

Odločilni bitki na odprtem polju se je večina pripadnikov kmečke vojske raje 

ognila.


V velikem tolminskem puntu 14. junija 1713 je bilo dovolj, da je pri Solkanu 

krajišnik Tolmincu razbil glavo in že so se kmečki uporniki umaknili, čeprav jih 

je bilo okoli tisoč. 

Bistvena značilnost kmečkih vojn in uporov je bila taktika. Njena glavna značilnost 

so bili napadi na slabo branjene gradove, spopadi z majhnimi sovražnimi 

skupinami in zasede. Pri Kokovem je koroški poveljnik Matjaž skušal izrabiti 

prednost ozke doline in z zasedo na tako omejenem prostoru nadomestiti svojo 

šibkost v primerjavi z veliko močnejšo turško vojsko. 

Takšno je bilo tudi vojskovanje na štajerski strani Mure z madžarskimi napadalci 

kruci ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja. Zaseda, hiter napad, pri tem pa se 

je taktika štajerskih branilcev tudi končala. 

Napadi »črne vojske« na francoske vojake leta 1809 niso bili podobni vojaškim 

spopadom, tako da so bili ponekod videti kot napadi roparjev, poleg tega so se 

tako vedli tudi kmetje. 

Slovenska vojska je leta 1918 nastala v naglici iz zanesenjakov in navdušencev. 

Ti so s presenečenji in drznimi dejanji potisnili Avstrijce celo za Borovlje, 

Velikovec, Šentilj in Radgono, toda z mobiliziranci in vojskovanjem, ki je zahtevalo 

vojaško trdnost ter zanesljivost in ki je trajalo kar nekaj časa, so slovenski bataljoni 

doživljali poraz za porazom in se po avstrijski protiofenzivi v začetku maja 1919 

popolnoma potolčeni umaknili s Koroške. Avstrijske enote so se na štajerski 

meji ustavile same in ne zato, ker bi jih ustavili naši vojaki. 

Taktika slovenske narodnoosvobodilne vojske od leta 1941 do 1945 je temeljila 

na partizanskih oblikah vojskovanja, kot so bile zasede in nenadni napadi na 

šibkejše ali izpostavljene sovražnikove sile in postojanke. Frontalnega vojskovanja 

je bilo zelo malo, bilo pa je tudi v nasprotju s partizansko taktiko. Vedno se je 

končalo s porazom, tudi če je bila najprej dosežena določena prednost. 

Za vsa navedena obdobja so bile značilne posebnosti glede na čas in razvoj 

orožij, toda temeljne značilnosti vojskovanja, ki so bile značilne za Slovence, ko 

so se vojskovali sami in zase, so se nenehno ponavljale. 

S tega vidika je bila vojna za Slovenijo leta 1991 samo nadaljevanje izročila 

preteklosti, torej nekaj, kar je bilo slovenskemu borcu dano že v preteklosti, gre 

z njim skozi čas in se nenehno ponavlja. 

Glede slovenskih obrambnih sil leta 1991 postaja aktualno razpravljanje o 

operacijah v smislu operatike, kar se sliši zelo spodbudno, vendar ni resnično. 

57


Policija za vojne operacije ni bila organizirana in tudi ne usposobljena, slovenska 

TO pa je svoje delovanje omejila na taktične prvine, ki so slovenskemu vojaku 

najbližje že iz zgodovine. Velikih združenih enot nismo imeli, strateške zamisli 

o vodenju vojne pa so se na terenu pokazale predvsem kot zasede, obkolitve in 

napadi na šibkejše in izpostavljene sovražne sile. V primerjavi s prej navedenimi 

zgodovinskimi izkušnjami se je spremenilo orožje, drugačna je bila vojaška 

organiziranost, taktika pa se je le ponovila. 

V taktičnem smislu je obrambna vojna za Slovenijo po že omenjeni strateški 

odločitvi o vodenju vojne potekala v obliki ustavljanja sovražnih kolon, obkolitve 

izpostavljenih enot in vojašnic; obkolitve sovražnih sil, ki so z zavzetjem mejnih 

prehodov dosegle postavljene cilje; v obliki napadov na izpostavljene sovražne 

sile tam, kjer so bile slovenske obrambe sile v taktični prednosti; kot zasede, 

posamične ali zaporedne, ki so sovražne kolone ovirale pri napredovanju proti 

ciljem, jih upočasnile, ustavljale in uničevale. Pomembna prvina takega delovanja 

so bili streli ostrostrelcev proti izbranim ciljem, kar je v več primerih bistveno 

vplivalo na potek dogajanja. Napadi, kot so bili na primer v Trzinu, odločni 

udar bojne skupine majorja Lisjaka v Rožni Dolini 28. junija 1991 in dolenjskih 

teritorialcev pod poveljstvom Mitje Teropšiča v Krakovskem gozdu 2. julija 

1991, odločna ustavitev oklepne kolone v Gibini in osvoboditev mejnega prehoda 

Holmec ter ustavitev tankovske kolone v Prilipah pod poveljstvom Janeza Ivšiča 

so bili prej izjema kot pravilo. 

Posebnost delovanja slovenskih obrambnih sil v vojni za Slovenijo je bila tudi 

velikost enot, ki so delovale neposredno v spopadih. Brigad, ki so v slovenski 

TO vse od njene ustanovitve predstavljale glavno silo, ni bilo. Še več: samostojno 

so delovali odredi, čete, celo vodi in oddelki. To so bile klasične pehotne enote, 

kot jih sodobne vojske že dolgo ne poznajo več, opremljene in oborožene s 

preprostim pehotnim orožjem in brez podpore oklepnih enot, topništva in letalstva, 

česar Slovenija ni imela. 

58 

Če deset dni vojne za Slovenijo primerjamo s katero izmed slovenskih kmečkih 

vojn ali kmečkih uporov, lahko ugotovimo, da je tudi prvo, začetno obdobje 

kmečkim vojskam prineslo veliko uspehov in manjših zmag. Leta 1515 so drug 

za drugim padali gradovi, ki so bili temelj vojaške moči fevdalcev. Prav tako 

uspešni sta bili slovenska vojska in policija leta 1991. Toda po prvih uspehih 

kmečkih vojsk so fevdalci zbrali in proti kmetom poslali močnejše sile. Kmečkih 

uspehov je bilo konec. Nekaj odločilnih bitk na raznih koncih Slovenije je leta 

1515 pomenilo popoln poraz slovenske kmečke vojske.


To je bila pomembna razlika v primerjavi z letom 1991. 

V vojni za Slovenijo do odločilnih bitk ni prišlo. Jugoslovanska armada je bila v 

Sloveniji ustavljena, deloma premagana, ne pa tudi zlomljena. Njena udarna 

moč zunaj Slovenije pa je bila popolnoma neprizadeta. 

Če bi si dogodki sledili kot leta 1515, bi lahko na podlagi zgodovinskih primerjav 

napovedali konec. Toda to so le predvidevanja, ki jih zgodovina ne dopušča, 

dopušča pa jih veda, ki prihaja do ugotovitev prav na podlagi takšnih primerjav. 

Imenujemo jo vojna ali vojaška zgodovina oziroma zgodovina vojaške veščine. 

Slovenski oboroženi boj je pri obrambi Slovenije leta 1991 potekal kot drugi 

podobni boji v zgodovini našega naroda. Slabo oborožena slovenska vojska se je 

postavila po robu veliko močnejšemu sovražniku. Pri tem je uporabljala najbolj 

preproste taktične oblike boja in skromne sile, ki so bile v primerjavi s taktiko in 

operatiko sodobnih vojsk že preživete, v Sloveniji pa so se v določeni fazi boja 

pokazale kot učinkovite. 

Takšno taktiko in vojskovanje je določalo bojno izročilo slovenskega zgodovinskega 

spomina. Velike, odločilne bitke so v slovenskem zgodovinskem spominu zapisane 

kot niz večno ponavljajočih se porazov, leta 1991 pa se zgodovina prvič ni 

ponovila. 

SKLEP 

Leta 1991 je slovenska vojska ubranila suverenost naše države kljub temu, da ni 

bila dobra vojaška organizacija, bila pa je boljša od JLA in njenih oficirjev in 

zato je zmagala.To lahko povemo tudi drugače, če so bili oni dobri, smo bili mi 

še boljši, če smo bili mi slabi, so bili oni še slabši. 

Za slovenske obrambne sile je bilo v vojni najpomembnejše dejstvo, da je bila 

vojna kratka in brez velikih bitk, kjer bi zanesljivo prevladala prednost v oborožitvi 

JLA. Toda v spopadih so slovenske obrambne sile pokazale boljše sposobnosti, 

bolje so bile vodene in tudi bolj motivirane. Pomembna prednost slovenskih 

obrambnih sil je bila zavest o obrambi svoje domovine. 

Večina slovenskega prebivalstva vojne ni doživela. V glavnem jo je doživljala ob 

gledanju televizije. Še najbolj grozeč je bil alarm zaradi napovedanega letalskega 

napada, do katerega ni prišlo. Tako ni mogoče vedeti, kako bi se slovenska 

javnost odzvala in kakšne bi bile posledice. 

59


Kljub mariborskim demonstracijam po pekrskih dogodkih, množičnem 

nasprotovanju ob pohodu tankov JLA 26. junija na Primorskem in podobnim, 

manjšim manifestacijam še kje po Sloveniji, ne moremo govoriti o množičnem 

odporu Slovencev ob agresiji JLA. Večina prebivalcev Slovenije je obrambo 

slovenske suverenosti sicer podpirala, vendar predvsem čakala, kaj se bo zgodilo. 

Na prvem mestu je bila želja po koncu in želja prihraniti domačemu kraju vojno 

razdejanje, tudi za ceno obrambe slovenske suverenosti. Zato je ponekod prišlo 

do »separatnega miru« ali podobnih dogovorov o vzajemnem nenapadanju. Tako 

se niso dogovarjali samo civilisti, temveč tudi vojaški poveljniki. Večina prebivalcev 

Slovenije bi se sprijaznila z vsakim zmagovalcem in ga sprejela kot že nekoč v 

preteklosti. 

Po obnašanju poveljstev in enot slovenskih obrambnih sil je mogoče sklepati, da 

bi ob dolgotrajni vojni z mnogo žrtvami vztrajalo in se borilo samo močno jedro 

vojske in policije. 

Oblast na Slovenskem bi, če prevedemo izjavo Franceta Bučarja o marionetah, 

v imenu pravih gospodarjev prevzeli kvizlingi. 

To niso navidezne hipoteze, to so bila pričakovanja, kot jih je napovedovalo 

dogajanje. 

60 

OPOMBE 

1 

Danijel Malenšek: Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, 

Ljubljana 2002, str. 365. 

2 

Osamosvojitev Slovenije, Enciklopedija Slovenije, 8. knjiga, 1994, str. 179. 

3 

Janez Janša: Premiki, Ljubljana 1992, str. 99. 

4 

Janez Janša v knjigi Premiki navaja še več podobnih stališč, Ljubljana 1992, 

str. 95. 

5 

Ta in naslednji podatki so navedeni v knjigi Obranili domovino, Ljubljana 

1993, str. 18—19, povzeti pa so iz uradnih poročil, ki so navedena kot vir. 

6 

Tednik Jana: V prvih bojnih vrstah, 26. 6. 2002, str. 19. 

7 

Bojan Tomažič: Posiljene muslimanke rojevajo črnčke Tednik 7D, št. 18, 

1993, str. 13. 

8 

France Bučar: Ustavnopravni vidiki slovenskega osamosvajanja, Slovenska 

osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, Ljubljana 2002, str. 126. 

9 

Danilo Slivnik, str. 143. 

10 

Janez Janša: Premiki, Ljubljana 1992, str. 209. 

11 

Danilo Slivnik: Sto osamosvojitvenih dni, Ljubljana 1991, str. 176.


12 

Več o tem Anton Jamnik: Delež Cerkve pri slovenskem osamosvajanju, 

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, Ljubljana 2002, str. 

163—177. 

13 

Svobodna misel: Vživeti se moraš v družbo, v kateri živiš, 28. 6. 2002, str. 

9. 

61

Brigadir Andrej Lovšin 

DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN 

PROTIOBVEŠČEVALNIH SLUŽB MED 

OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

UVOD 

O delu obveščevalnih in protiobveščevalnih služb med osamosvojitveno vojno je 

bilo že veliko povedanega in napisanega. Pomembni sta predvsem knjigi obeh 

vodij takratnih služb v Sloveniji, avtorja prispevka Andreja Lovšina in Mihe 

Brejca, ter prispevki, ki so nastali v zadnjem desetletju. To je tema, ki dopolnjuje 

celotno sliko o takratnih dogodkih. Zaradi posebnosti obveščevalnega in 

protiobveščevalnega dela sem opisal daljše obdobje te dejavnosti, saj se je veliko 

dogodkov zgodilo že pred osamosvojitveno vojno. Vojna za Slovenijo in umik 

JLA sta pomenila nadgradnjo ter intenzivnejšo protiobveščevalno in obveščevalno 

dejavnost, ki bi bila brez dobre predhodne operativne priprave mreže sodelavcev 

in tehničnih sredstev za prisluškovanje in elektronsko izidovanje precej otežena. 

Lahko bi jo primerjali z dnevnim časopisjem in televizijo, tako pa smo na tem 

področju naredili več. 

VARNOSTNI SISTEM SFRJ NA PRELOMU 90. LET PREJŠNJEGA 

STOLETJA 

Varnostni sistem Jugoslavije je na prelomu 90. let prejšnjega stoletja sestavljalo 

več varnostno-obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Ta sistem je imel v 

praksi dva sestavna dela, eden je bil civilni, drugi pa vojaški. Pri operativnem 

delu sta se na različnih ravneh dela prepletala in dopolnjevala. Prva povezava je 

bila operativna, to je pomenilo, da so v posameznih akcijah sodelovali pripadniki 

obeh strani. Druga povezava je bila na ravni republike in tretja na ravni države. 

Poleg operativnih zadev so bile pomembne tudi organizacijske in zadeve o 

strateškem vodenju posameznih služb. Posebej je treba poudariti politično 

povezavo s takrat edino stranko Zvezo komunistov Jugoslavije. 

62 

V sestavi Zveznega sekretariata za zunanje zadeve je delovala Služba za analitiko, 

ki se je ukvarjala predvsem z obveščevalnim delom zunaj države in z analiziranjem 

obveščevalnih podatkov za potrebe Zveznega sekretariata za zunanje zadeve. Ta 

služba se ni aktivno vključila v nasprotovanje osamosvojitvenih procesov v 

Sloveniji. Premalo pa vemo o tem, kakšen vpliv je imela v tujini glede 

nasprotovanja osamosvojitvi Republike Slovenije.

DELOVANJE OBVEŠČEVALNIH IN PROTIOBVEŠČEVALNIH SLUŽB MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

V okviru Zveznega sekretariata za notranje zadeve je delovala tudi Zvezna služba 

državne varnosti (ZSDV). Organizacijsko je predstavljala vrh vseh republiških 

služb državne varnosti. Ponavadi so bile republiške službe državne varnosti bolj 

varnostno in protiobveščevalno usmerjene, le zvezna služba državne varnosti je 

delovala obveščevalno tudi v tujini oziroma je v posameznih primerih operativno 

usmerjala delo republiških služb državne varnosti. Lahko rečemo, da je služba 

na zvezni ravni skrbela za vse dejavnosti klasičnih varnostno-obveščevalnih in 

protiobveščevalnih služb. Med slovenskim osamosvajanjem in demokratizacijo 

slovenske družbe je bila ta služba neposredno ali posredno dejavna na območju 

Slovenije. 

Vojaški vidik varnostnega protiobveščevalnega in obveščevalnega dela je bil 

razdeljen med Generalštab JLA, kamor je sodila Obveščevalna uprava GŠ JLA, 

in med Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo (ZSLO) z Upravo varnosti. 

Obveščevalna uprava je opravljala klasično delo vojaških obveščevalnih služb, to 

je proučevanje drugih vojsk s poudarkom na morebitnih nasprotnikih, njihovi 

moči in vojaških načrtih. Oficirji so bili po formaciji razporejeni v samostojne 

enote oziroma polke, brigade in korpuse, v glavnih mestih posameznih republik 

pa so bile še obveščevalne skupine. V teh skupinah je bilo več visokih oficirjev 

JLA, ki so izvajali obveščevalno delo. Ena takšnih skupin je imela prostore na 

Republiškem sekretariatu za notranje zadeve (RSNZ) na Štefanovi 2 v Ljubljani, 

dokler ji takratni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar ni odrekel 

»gostoljubja«. Med osamosvajanjem Republike Slovenije je bila služba dejavna 

predvsem pri iskanju vloge drugih držav in njihovih vojsk pri slovenskem 

osamosvajanju. Časa, da bi se ta služba dejavno vključila v osamosvojitveno 

vojno, je bilo najbrž premalo. V obveščevalno službo lahko s strokovnega stališča 

uvrščamo enote za elektronsko izidovanje, ki so se dejavno vključile v 

osamosvojitveno dogajanje in še posebej v osamosvojitveno vojno. Več o spopadu 

z enotami za elektronsko izidovanje in njihovem nevtraliziranju bom predstavil 

v nadaljevanju. 

V ZSLO je bila Uprava varnosti, ki je usklajevala in vodila delo celotne varnostne 

službe JLA. Uprava varnosti je usklajevala delo z drugimi upravami ZSLO in 

GŠ JLA, posebej z Obveščevalno upravo v njegovi sestavi. Sodelovala in usklajevala 

je delo z ZSNZ oziroma Upravo zvezne službe državne varnosti in službo za 

analitiko v okviru ZSZZ. Uprava je bila razdeljena na tri oddelke, in sicer 

varnostni, protiobveščevalni in tehnični oddelek. V omenjenem obdobju 90. let 

je upravi načeloval generalmajor Marko Negovanovič. 

Na ravni poveljstev vojaških območij sta bila organizirana dva oddelka, in sicer 

oddelek varnosti in protiobveščevalni oddelek. Poveljstvo 5. vojaškega območja v 

63


Zagrebu je imelo v svoji sestavi oba oddelka. Po ukinitvi 9. armade so v Sloveniji 

nastali trije korpusi JLA, večji in pomembnejši 14. korpus s poveljstvom v 

Ljubljani, 31. korpus s poveljstvom v Mariboru, 13. korpus pa je imel poveljstvo 

na Reki, le garnizija je bila v Ilirski Bistrici. Zaradi večjega območja, ki ga je 

pokrival 14. korpus, pomembnosti in moči enot, nekaterih posebnosti, kot na 

primer »ljubljanska vrata«, in zaradi upravne, gospodarske in politične vloge 

Ljubljane je bila varnostna služba JLA organizacijsko in številčno najbolj zastopana 

v 14. korpusu. Prejšnji oddelek varnosti iz sestave 9. armade je bil še naprej 

oddelek, vendar je bil v sestavi 14. korpusa kadrovsko zmanjšan. V 14. korpusu 

je ostal tudi prejšnji protiobveščevalni oddelek 9. armade. Tako varnostno kot 

protiobveščevalno področje je vodil in koordiniral načelnik varnostne službe. V 

drugih dveh korpusih, mariborskem in reškem, je bila sestava enaka, vendar 

slabše kadrovsko zastopana. 

V brigadah in polkih je po formaciji deloval načelnik varnostne službe s 

pomočnikom. Načelnik varnosti je bil na stopnji pomočnika poveljnika oziroma 

je bil pomočnik poveljnika za varnost. V samostojnem bataljonu so imeli referenti 

za varnost pomočnika ali pa so bili brez njega, odvisno od potreb in kadrovskih 

zmogljivosti. Referent za varnost v bataljonu je bil na ravni pomočnika poveljnika 

oziroma je bil pomočnik poveljnika bataljona za varnost. 

Enote vojnega letalstva in protiletalske obrambe, ki so bile razporejene v Sloveniji, 

so imele v svoji sestavi v poveljstvih oficirje in podoficirje za varnost. Ti se niso 

povezovali s kopenskimi korpusi, ki so imeli poveljstvo v Sloveniji, temveč z 

varnostno službo v sestavi poveljstva 5. korpusa vojnega letalstva in protiletalske 

obrambe v Zagrebu. 

Varnostna služba 14. korpusa je imela sedež v Ljubljani, v Vojašnici 4. julij na 

Metelkovi ulici, kjer je bilo poveljstvo 14. korpusa. Vodil jo je načelnik, polkovnik 

Emin Malkoć, njegov namestnik pa je bil polkovnik Miladin Nedović. 

Varnostnemu oddelku je načeloval podpolkovnik Bogoljub Matić. Varnostna 

služba 31. korpusa je imela sedež v Mariboru, v Vojašnici vojvode Mišića na 

poveljstvu 31. korpusa, vodil pa jo je načelnik, podpolkovnik Ratko Katalina. 1 

64 

V organizacijski strukturi takratnega republiškega sekretariata za obrambo je bil 

organiziran tudi Sektor za varnostne zadeve. V notranji organizacijski strukturi 

so ga v tedanjem RSLO označevali kot Sektor 9. Opravljal je naslednje naloge: 

— protiobveščevalna zaščita RSLO, ljudi, objektov in vseh organov v vertikalni 

strukturi (občinski upravni organi za ljudsko obrambo (LO)); 

— varnostno preverjanje prosilcev za zaposlitev in preverjanje že zaposlenih v


strukturah za LO; 

— preverjanje nabornikov za elitne enote JLA, kot so vojaška policija, diverzanti, 

padalci, gardisti, vezisti, itn. 2 

V Sektorju za varnostne zadeve RSLO so delali aktivni oficirji in podoficirji 

varnostne službe JLA, ki so bili v RSLO napoteni iz varnostne službe JLA 14. 

korpusa. Pri svojem delu so sodelovali z varnostno službo JLA vseh treh korpusov, 

ki so pokrivali Slovenijo, sodelovali pa so tudi z RSNZ, predvsem s Službo 

državne varnosti (SDV). Vodja tega sektorja je bil pomočnik republiškega sekretarja 

in mu je bil za naloge, povezane z RSLO, tudi odgovoren, za strokovne operativne 

varnostne in protiobveščevalne naloge pa je bil odgovoren načelniku varnostne 

službe JLA 14. korpusa. Takrat je sektor vodil podpolkovnik varnostne službe 

JLA Ivan Bizjak, za pomočnike pa je imel več podoficirjev varnostne službe 

JLA. Junija 1990 je podpolkovnika Ivana Bizjaka zamenjal samostojni inšpektor 

milice Andrej Lovšin. Vsi pripadniki varnostne službe JLA so morali julija 1990 

zapustiti prostore RSLO. Zaradi nastalih razmer je moral RSLO ustanoviti 

svojo varnostno službo znotraj že obstoječega Sektorja za varnostne zadeve. 

Skladno z zakonom je bil zato Andrej Lovšin, pomočnik republiškega sekretarja 

za ljudsko obrambo, junija 1990 razporejen na delo v načelstvo uprave Službe 

državne varnosti RSNZ. 3 Sektor je v tem obdobju ustanavljal varnostno službo 

RSLO, se ukvarjal s kadrovskimi in materialnimi zadevami, zbiral je podatke o 

JLA ter se ukvarjal z varnostno in protiobveščevalno zaščito RSLO. Uveljavila se 

je ideja, da bi postopno oblikovali naslednje oddelke: 

— oddelek za analitiko, 

— obveščevalni oddelek, 

— protiobveščevalni oddelek, 

— tehnični oddelek. 

V Sektorju za varnostne zadeve ti oddelki še dolgo niso zaživeli, delo se je 

prepletalo, tako da so vsi delali vse. Jesen 1990 je najbolj zaznamoval spor z 

ZSLO o služenju vojaškega roka slovenskih nabornikov na celotnem ozemlju 

SFRJ. Sektor za varnostne zadeve se je aktivno vključeval pri varovanju podatkov 

o nabornikih. 

TO Republike Slovenije je imela tako v Republiškem štabu za TO kot v enotah 

in ustanovah aktivne in rezervne pripadnike obveščevalne in varnostne službe. 

Aktivni pripadniki obeh služb so bili organizirani podobno kot RSLO in varnostna 

služba JLA oziroma Sektor za varnostne zadeve RSLO. Pripadniki obveščevalnih 

organov takratne TO so bili veliko bolj samostojni kot pripadniki varnostne 

65


službe. Teritorialna obramba je imela za izredne razmere in vojno organizirano 

tudi teritorialno izvidniško–obveščevalno službo TIOS. 

V Zakonu o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15 - 535/91), ki je bil objavljen 

6. aprila 1991, so bili predstavljeni pravni temelji za opravljanje strokovnih 

varnostnih zadev na obrambnem področju, ki jih je od takrat naprej opravljal, 

kot pravi zakon, varnostni organ republiškega upravnega organa. Ker je v 

upravnem organu, pristojnem za obrambne zadeve, prišlo do spremembe naziva, 

se je za novo nastajajočo službo uporabljala kratica VOMO, ki je pomenila 

Varnostni organ na Ministrstvu za obrambo. 

V zakonu so bile natančno opredeljene naloge, pooblastila in pristojnosti. Posebej 

pa je treba poudariti, da je 82. člen tega zakona predpisoval nadzor Skupščine 

Republike Slovenije nad zakonitostjo dela varnostnega organa in najmanj enkrat 

na leto predpisoval poročilo o delu ter uporabi metod in sredstev varnostnega 

organa ter vojaške policije. 

Na podlagi 81. člena tega zakona je izvršni svet izdal natančnejše predpise o 

organizaciji in delovanju varnostnega organa republiškega upravnega organa, 

pristojnega za obrambne zadeve, ter vojaške policije in TO. Po odloku so se 

VOMU priključili tudi varnostni organi v TO. 

Pred ustanovitvijo Varnostno-informativne službe (VIS) so bila vprašanja notranje 

varnosti in varstva ustavnega reda v pristojnosti Službe državne varnosti (SDV), 

ki je v Sloveniji delovala kot del nedeljivega jugoslovanskega varnostnega 

sistema s poudarjeno hieararhično strukturo v odnosu do zveznih organov. 4 

Med Službo državne varnosti Republike Slovenije, ki je upoštevala navodila 

slovenskega političnega vodstva, in Zvezno službo državne varnosti je pogosto 

prihajalo do nesoglasij. V tem obdobju sicer ne moremo govoriti o poskusih 

demokratizacije slovenske SDV, lahko pa zaznamo zahteve po decentralizaciji in 

tako imenovane poskuse po uvajanju »slovenskih posebnosti«. 5 

66 

Slovenska SDV je bila po takratni zakonodaji varnostna služba, obveščevalno 

delo pa je bilo v pristojnosti zveznih organov. Nenehno pomanjkanje obveščevalnih 

podatkov je zahtevalo preoblikovanje SDV iz klasične varnostne v varnostnoobveščevalno 

službo. Slovenija je potrebovala vse več podatkov o področju, ki je 

bilo do tedaj v izključni pristojnosti zveznih organov. Marca 1989 so zato v 

SDV reorganizirali in v Upravi službe državne varnosti (USDV) oblikovali: 

— oddelek za zaščito pred delovanjem tujih OS, 

— oddelek za zaščito pred mednarodnim terorizmom,


— oddelek za zaščito pred nasilnim rušenjem ustavnega reda, 

— oddelek za varovanje pomembnejših oseb, ustanov, objektov in območij, 

— obveščevalni oddelek. 

Tako je bil opravljen prehod iz klasične varnostne v novo obveščevalno usmeritev, 

s katerim je SDV dobila pristojnosti na obveščevalnem področju. Pomembno je 

predvsem to, da je bil del operativnih dejavnosti usmerjen v obveščevalno delo, 

kar se je pokazalo na »mitingu resnice«. 6 

V Sloveniji se je SDV začela vse bolj oddaljevati od ZSDV. Nekateri zaposleni, 

predvsem tisti, ki so delovali na notranjem področju, so zapuščali službo, vedno 

več je bilo sporov z zveznimi predstavniki, urejati pa so začeli tudi arhive. 7 Na 

razmere v SDV je postala pozorna tudi varnostna služba JLA. Njeni pripadniki 

so poskušali prijateljske stike s pripadniki SDV uporabiti za zbiranje informacij 

o stanju v SDV in širšem prostoru. Zagovarjali so jugoslovanska stališča, ki pa 

so bila po uspešno izvedenem plebiscitu za Slovenijo nesprejemljiva. Obdobje 

negotovosti je bilo končano novembra 1990 z imenovanjem novega direktorja 

dr. Mihe Brejca. Kmalu je bila izvedena reorganizacija, sprejeti pa so bili tudi 

ukrepi, ki so službo usposobili za spopad z vse bolj nasilno varnostno službo 

JLA, poleg tega so stike z ZSDV popolnoma prekinili. 8 Zaradi teh dogodkov je 

zvezni sekretar Petar Gračanin v dopisu 11. februarja 1991 napovedal poseben 

inšpekcijski pregled v Sloveniji, vendar je dopisu sledil odločen slovenski odgovor. 9 

Takratni republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar je negativen odgovor 

utemeljil s sprejetimi ustavnimi amandmaji, ki drugače urejajo to področje, in s 

plebiscitom, ki je bil izveden decembra 1990. V Sloveniji ni več veljal zakon, po 

katerem so bile notranje zadeve v pristojnosti zveznih upravnih organov. 10 

Rezultati organizacijskih, tehničnih in kadrovskih ukrepov so se kmalu pokazali. 

SDV je zelo povečala število zbranih podatkov in pridobila približno 200 novih 

pozicij med pripadniki JLA, v drugih republikah Jugoslavije in v tujini. Ko je 

bila marca leta 1991 ustanovljena koordinacijska skupina, ki je vodila obrambne 

priprave Slovenije, je bila reorganizacija SDV končana. SDV ni bila več politična 

policija, ki bi se kot nekoč ukvarjala z notranjim sovražnikom, ampak je postala 

pomemben del obrambnega sistema Slovenije. Končno je delovala v korist 

prebivalcem Slovenije in ne proti njim. 11 

Maja 1991 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notranjih 

zadevah, ki je na novo opredelil delovno področje in položaj službe z novim 

imenom Varnostno–informativna služba (VIS). 12 V zakonu so bili opredeljeni 

67


mesto, vloga, naloge in nadzor. Na podlagi zakona se je lahko upokojilo tudi 

večje število pripadnikov službe, tako da se je število do tedaj 600 zaposlenih 

zmanjšalo. 13 Služba se je začela pripravljati na spor z JLA. 

Varnostno-informativna služba je delovala na treh področjih dejavnosti: 

— zbirala je podatke o namenih, ciljih in delovanju JLA ter drugih zveznih 

organov, ki so nasprotovali osamosvojitvi Slovenije; 

— preprečevala je aktivnosti JLA; 

— iskala in proučevala je možnosti za širjenje podatkov o osamosvojitvenih 

procesih v tujino in strukture, ki so dvomile v slovensko osamosvojitev. 14 

VLOGA VARNOSTNO-INFORMATIVNE SLUŽBE MED 


Kot uvod v slovensko osamosvojitveno vojno je VIS intenzivno spremljal dogodke 

na Hrvaškem. Prvi pravi predvojni preskus pa je služba doživela ob pekrskih 

dogodkih maja 1991, ko je bil VIS pravočasno obveščen, da se pripravljata 

ugrabitev in aretacija poveljnika PŠTO Maribor polkovnika Vladimirja 

Miloševiča. 15 Ker koordinacijska skupina ni pravilno ukrepala, je bila ugrabitev 

uspešna. Že med spopadom z JLA je VIS v prvih dneh vojne ustvaril pogoje za 

aretacijo namestnika poveljnika protiobveščevalne službe JLA podpolkovnika 

Miladina Nedovića. 

Operativci VIS-a so pridobili več kot 100 novih pozicij in sodelavcev predvsem 

med pripadniki JLA. Cilj VIS-a je bila tudi vojaška enota v Pivki, kjer je bila 

oklepna brigada JLA. V njenih vrstah je razvil mrežo sodelavcev, da bi onemogočil 

izhod oklepnih vozil iz vojašnice. Enota je 26. julija 1991 dobila ukaz, da 

zapusti vojašnico in odide proti slovensko-italijanski meji. Sodelavcem je uspelo 

onesposobiti 15 oklepnikov, tako jih je iz vojašnice odpeljalo le 16. Eden od 

sodelavcev je pozneje v vojni izgubil življenje. 16 

68 

Po uspešno izpeljani vojaški akciji goriške koordinacijske skupine v Rožni Dolini 

je VIS s sodelavci prepričal poveljnika oklepnega bataljona o nesmiselnosti 

nadaljnjega bojevanja ter k predaji. Po končanem vojaškem spopadu in umiku 

JLA je bil poveljnik oklepnega bataljona JLA zaradi predaje obsojen na leto dni 

zapora. Vojašnico v Pivki je nadzoroval VIS oziroma njegovi sodelavci, ki so 

prišli do podatkov, da obstajajo načrti za preboj preostanka enote do Kninske 

krajine. Tudi poveljnika skladišča na Rakeku je sodelavcu VIS-a uspelo prepričati, 

da je deaktiviral eksploziv. 17


Pomembne pa so tudi konkretne dejavnosti VIS-a, ko je služba s pomočjo svojih 

sodelavcev na tujih radijskih postajah objavljala resnico o slovenski osamosvojitveni 

vojni in pošiljala podatke v tujino. Med spopadi v Sloveniji je VIS pripravil 

tudi več člankov o napadih JLA na slovenske osamosvojitvene cilje in jih objavljal 

v tujem tisku. 

Te primere delovanja VIS-a sta na simpoziju Slovenska osamosvojitev 1991, 

pričevanje in analize predstavila njegov prvi direktor dr. Miha Brejc in njegov 

naslednik Drago Ferš, ki pa je bil takrat operativni koordinator VIS-a na 

Primorskem. Takšnih in podobnih primerov delovanja službe je bilo več, vendar 

kot navajata avtorja, jih še ni mogoče objaviti. 

VLOGA VOMA MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

Zakon o obrambi in zaščiti je v poglavju Ukrepi za varnost in varovanje skrivnosti 

opredelil pomen, vlogo in naloge varnostnega organa, ki opravlja strokovne 

varnostne naloge na obrambnem področju. Zaradi praktičnosti in dolgega naziva 

organa se je v praksi začela uporabljati kratica VOMO. Zaradi posebnosti tistega 

časa je bilo treba oblikovati tudi organizacijsko strukturo in operativno delo v 

praksi. Temeljni razvojni načrti so vsebovali varnostni, protiobveščevalni in 

obveščevalni vidik, ki naj bi ju dopolnjeval še tehnični. 18 

VO RSLO je pozneje, ko se je Republiški sekretariat za obrambo preimenoval v 

MO, postal bolj znan pod kratico VOMO in bil zadolžen za opravljanje 

zahtevnejših nalog. Z majhnim številom ljudi mu je v JLA uspelo splesti vohunsko 

mrežo, ki je pravočasno zaznala kar nekaj pomembnih odločitev in na njih 

opozorila slovensko politično vodstvo. To je povečalo bojno pripravljenost enot, 

ki naj bi poskušale zadržati prvi udar JLA. Zaostritve so se začele decembra 

1990 in se nadaljevale januarja ter v spomladanskih mesecih. Pozorno smo 

spremljali in pazili na vsak premik JLA. S pridobljenimi dokumenti in drugimi 

informacijami, kot so Pregled enot in ustanov JLA na območju Slovenije, 

informacija politične uprave ZSLO, poveljniško-štabni dokument Okop, nastop 

generala polkovnika Blagoja Ađića pred slušatelji visokih vojaških šol, mnoga 

prestrežena radijska sporočila, kot je sporočilo o premiku 1.okbr z Vrhnike, ki 

naj bi se zgodil 1. oktobra 1991, so bila našim pogajalcem v veliko pomoč ob 

umiku JLA. Na podlagi informacij, ki jih je VOMO pridobival na različne 

načine, je v letu dni opravil veliko nalog. Vsega tega ne bi bilo mogoče opraviti 

brez skupine zaposlenih v Sektorju 9 in načelnikov varnostnih organov v PŠTO 

ter njihovih varnostnih organov v štabih in enotah TO. Svoj del pa je prispevala 

še mreža sodelavcev v JLA s kodnimi imeni Planinc, Košarkar II, Mrak, Graščak, 

Rudar, Rudar II, Jože, Ivo in mnogi drugi. 19 

69


Poudaril bom pomen pridobitve obveščevalnega podatka o izvedbi agresije na 

Slovenijo in vzpostavitev ene od tehničnih oblik pridobivanja obveščevalnih 

podatkov, to je elektronsko izidovanje, in poskušal prikazati takratno delovanje 

VOMA. 

Klasična in najstarejša metoda obveščevalnega dela je pridobitev vira oziroma 

sodelavca v nasprotnikovih vrstah. V spomladanskih mesecih leta 1991 je varnostni 

organ RSLO navezal stik s polkovnikom JLA s kodnim imenom Jože. Z njim je 

bilo opravljenih več sestankov, tako da nam je že aprila posredoval dokument 

Okop. Najpomembnejše srečanje pa smo imeli med prvomajskimi prazniki leta 

1991 na Krku. Dobili smo okvirni načrt posega zveznih oblasti in JLA proti 

osamosvojitvi Slovenije. 20 Še isti dan je informacijo dobil takratni republiški 

sekretar za LO Janez Janša, nato pa na razširjenem sestanku predsedstva še širše 

politično vodstvo. Ta obveščevalni podatek je eden najpomembnejših, saj smo v 

vseh nadaljnjih načrtih upoštevali možnost spopada z JLA in temu prilagodili 

priprave na osamosvojitev. 

70 

Med vojno smo imeli težave pri vzpostavljanju stikov s sodelavci, ki so ostali v 

JLA in bili na terenu ali blokirani v vojašnicah. V takih razmerah je bilo zelo 

težko pridobivati obveščevalne podatke o nadaljnjih namerah nasprotnika, poveljih 

in ukazih. Zavedali smo se, da je treba čim prej priti v sisteme zvez, tako 

poveljstev kot enot JLA. Že prve dni vojne so bili najuspešnejši varnostni organi 

7. PŠTO pod vodstvom načelnika Gorazda Vidriha. 21 Prodor v nasprotnikove 

zveze jim je uspel, na našo stran je pristopila posadka radioprisluškovalnega 

centra JLA na Pohorju z vso tehnično opremo. Tehniki so bili celo tako dobri, 

da so prisluškovali in motili pogovore med tankovskimi posadkami. Zgledu 

Mariborčanov smo sledili tudi v Ljubljani, tako da smo po zavzetju 

radioprisluškovalnega centra na Rožniku, ki ga je izvedel vod vojaške policije 6. 

PŠTO Ljubljanske pokrajine, del opreme in ljudi namestili v objektu TO na 

Prulah. Objekt je bil na območju med radiorelejnim centrom JLA na Krimu in 

poveljstvom 14. korpusa. 22 Na Prulah smo namestili tudi opremo, ki smo jo 

zaplenili v vojaškem objektu JLA v Spuhlji pri Ptuju. Nalogo za vzpostavitev 

elektronskega izvidniškega centra na Prulah je usmerjal in vodil načelnik VO 6. 

PŠTO Marino Medeot. Hkrati je potekala naša akcija na Trdinovem vrhu, ki jo 

je vodil načelnik VO v 2. PŠTO Dolenjske pokrajine načelnik Žarko Henigman. 

S takratno posadko JLA smo se dogovorili, da prestopijo na našo stran, ostanejo 

na objektu in nam dostavljajo podatke o komunikacijah 5. VO, ki je imel poveljstvo 

v Zagrebu. Sporazumevanje je potekalo prek Trdinovega vrha s 14. korpusom 

pa tudi z drugimi enotami JLA iz sestava 5. VO. Objekt je zavaroval vod vojaške


policije 2. PŠTO. 23 Tako pridobljeni obveščevalni podatki so nam zelo pomagali 

pri sprejemanju odločitev med spopadi, premirjem in ob umiku JLA. 

SKLEP 

Med slovensko osamosvojitvijo so imele obveščevalne službe zelo pomembno 

vlogo. Pri pripravi na spopad in v spopadu pa tudi ob dogodkih ob umiku JLA 

sta jih uporabljali obe strani. Slovenska novonastajajoča država se je na 

obveščevalnem področju zvezni državi Jugoslaviji postavila po robu s kadrovsko 

prečiščeno in reorganizirano Varnostno-informativno službo ter z Varnostnim 

organom na Ministrstvu za obrambo. Na ravni Republike Slovenije se je oblikovala 

koordinacijska skupina, ki je imela svoje koordinacijske skupine tudi po 

posameznih pokrajinah. V republiški koordinacijski skupini so usklajevali in 

vodili skupne akcije TO, milice in civilne obrambe, ki je že takrat obsegala velik 

del dejavnosti, od cestnih zapor do zdravstvene oskrbe. Sodelovanja so bila 

pomembna tudi zato, ker so bili tako posredovani pomembni obveščevalni podatki, 

potrebni za vse strukture, ki so sodelovale v pripravah na osamosvojitev in v 

osamosvojitveni vojni. Tako zbrani obveščevalni podatki so bili koristno 

uporabljeni za dosego cilja, za zmago v vojni za Slovenijo. 

VIRI IN LITERATURA 

— Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Slovenska osamosvojitev 1991, 

pričevanja in analize, Zbornik, Brežice 21. in 22. 6. 2001. 

— Andrej Lovšin: Skrita vojna, spopad varnostno–obveščevalnih služb 1990— 

1991, Ljubljana 25. 6. 2001. 

OPOMBE 

1 

Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 63. 

2 


3 

Miha Brejc: Vloga VIS v času osamosvajanja, Slovenska osamosvojitev 1991, 

pričevanja in analize, str. 284. 

4 

Drago Ferš: Civilna obveščevalno–varnostna služba in slovenska osamosvojitev, 

Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize. 

5 


Slovenska osamosvojitev 1991, pričevanja in analize, str. 289. 

6 



7 



71


8 


Slovenska osamosvojitev 1991 pričevanja in analize, str. 290. 

9 



10 



11 



12 



13 



14 


15 



16 



17 



18 

Andrej Lovšin: Varnostno–obveščevalna služba Ministrstva za obrambo 

Republike Slovenije (Varnostni organ Ministrstva za obrambo) in njen 

prispevek k zmagi v vojni za Slovenijo, str. 300. 

Zaradi velikega števila dogodkov in malo časa, ki je bil na voljo za pripravo 

osamosvojitve na obveščevalnem področju so se varnostna, protiobveščevalna 

in obveščevalna dejavnost med seboj prepletale. Danes lahko preberemo, da 

sta bila varnostno in protiobveščevalno delo premalo poudarjena, vendar v 

takratnih razmerah ni moglo biti drugače. Za organizacijo tako velike službe, 

ki bi pokrivala vsa področja, smo imeli pramalo časa, tako da so morali te 

naloge prevzeti tudi tisti, ki so sodelovali v osamosvojitvenih pripravah in 

osamosvojitveni vojni. Predvsem mislim na vse enote in štabe TO, upravne 

organe za obrambo in Ministrstvo za obrambo. 

19 


20 

Andrej Lovšin: Skrita vojna, str. 163, 164. 

21 


22 


23 


72

Mag. Pavle Čelik 

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE MED 


Prispevek sem razdelil na dva dela. V prvem poskušam odgovoriti na vprašanje, 

zakaj je milica delovala tudi vojaško, v drugem pa bom opisal postopke in 

metode njenega delovanja. 

OKOLIŠČINE, KI SO OMOGOČILE VOJAŠKO DELOVANJE MILICE 

Slovenska milica je med osamosvajanjem Slovenije opravljala varnostne, obrambne 

in tudi vojaške naloge v posebnih okoliščinah. 

Generalni štab oboroženih sil SFRJ je 14. maja 1990 izdal ukaz o izročitvi 

orožja v objekte JLA. Naslednji dan je enak ukaz izdal poveljnik Teritorialne 

obrambe RS in v nekaj dneh je večino orožja in opreme slovenske teritorialne 

vojske prešlo pod nadzor zvezne vojske. Poleti in jeseni so miličniki in teritorialci 

oblikovali Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), ki je prerasla v novo 

Teritorialno obrambo. Po moči je bila tista pred sredino maja 1990 precej 

boljša, saj je bila celo bolje opremljena kot JLA. 

Milica je bila v odnosu do JLA v boljšem položaju kot TO. Ni imela težke 

oborožitve in ni bila namenjena za opravljanje vojaških nalog, zato je JLA ni 

strogo nadzirala. 

Podobno je veljalo za narodno zaščito, ki je v Beogradu niso povsem razumeli, 

saj je bila slovenska posebnost. Prav zato je bilo MSNZ laže oblikovati, saj je 

nastala iz že delujoče narodne zaščite. Brez težav pa le ni šlo, zato naj spomnim, 

da je na trinajstem kongresu ZKJ poleti 1986 zvezni sekretar za ljudsko obrambo 

Branko Mamula napadel zamisel o narodni zaščiti v Sloveniji. 

Milica je lahko prevzela še obrambne naloge, kar je bilo odvisno od nekaterih 

okoliščin oziroma dejavnikov: 

— od skrbi za primerno vojaško usposabljanje miličnikov, 

— od upoštevanja možnosti za vojaški poseg vojsk socialističnega tabora oziroma 

njihov prehod čez naše ozemlje na Zahod, 

— od omejitev pristojnosti enot JLA na območje vojaških objektov (vojašnice, 

skladišča, mejne stražnice itn.), drugo ozemlje je nadzorovala slovenska 

oblast oziroma milica, 

73

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

— od organiziranosti milice za vse varnostne razmere, 

— od dobrega poznavanja milice delovanja JLA. 

Na kratko bom opisal dejavnike oziroma okoliščine, ki so bile hkrati tudi ugodnosti 

za naše delovanje. 

Vojaško usposabljanje v milici 

Po drugi svetovni vojni se je slovenska milica nenehno usposabljala za opravljanje 

obrambnih nalog. 

Najprej naj omenim obdobje tako imenovane informbirojevske krize, ki je 

zahtevala okrepitev milice, zato so v službo sprejemali tudi fante, ki še niso 

odslužili vojaškega roka in so to opravili v milici. Usposabljanje je bilo organizirano 

na Jesenicah in v Begunjah. 

Leta 1967 so v Sloveniji uvedli kadetski način šolanja miličnikov, pri katerem se 

je upoštevalo, da je učenec med šolanjem odslužil tudi vojaški rok. Koliko 

zahtevanega znanja je bilo treba osvojiti, je določil Zvezni sekretariat za ljudsko 

obrambo v Beogradu. 

Za tiste, ki so prišli k milici po odsluženem vojaškem roku, je bilo med šolanjem 

manj takega usposabljanja. 

Vsebina vojaškega pouka se je vse bolj povezovala s predmetom taktika miličniških 

enot, zadnja leta pred razpadom SFRJ pa so bila ta prizadevanja še močnejša. 

Upoštevana je bila tudi v novem vzgojnoizobraževalnem programu za poklic 

miličnika, ki so ga sprejeli leta 1982 in je vseboval tudi tako imenovano sklepno 

vajo. Trajala je teden dni in je potekala vsako leto v drugem kraju Slovenije. 

Tam so se kadeti, nato pa še učenci šole za miličnike ter študenti višje šole za 

notranje zadeve urili v prehodu iz normalnih v izredne varnostne razmere, v 

primeru neposredne vojne nevarnosti in vojn ter v delovanju na začasno zasedenem 

ozemlju. 

74 

Ne le učenci miličniških šol, temveč vsi miličniki v enotah so vsako leto osvojili 

program usposabljanja in izpopolnjevanja, ki je vseboval tudi obrambne vsebine. 

Ob tem je treba omeniti vlogo miličnikov, ki so končali vojaško akademijo 

kopenske vojske in nato postali nosilci obrambnih priprav in usposabljanj v 

milici. Bilo jih je 36.


Glavni razlog za takšno vojaško usposabljanje je bilo delovanje milice v vojnih 

razmerah in zagotavljanje delovanja naše oblasti. Tudi 43. člen Zakona o obrambi 

in zaščiti iz aprila 1991 je predvidel možnost sodelovanja milice v vojaških 

nalogah. 

Predvidevanja o možnem napadalcu 

Tedanja vojaška doktrina je predvidevala, da bo Jugoslavija napadena le z ene 

strani, pozneje pa je upoštevala še možnost posega z druge strani. Prek puškinih 

cevi naj bi se gledali tudi z vojaki varšavskega sporazuma in ne le z Natovimi 

vojaki. Drugače povedano, lahko bi se srečala nasprotnika, ki bi oba nosila na 

kapah rdeče zvezde. 

To omenjam zato, ker je v zavest miličnikov prihajalo spoznanje, da socialistični 

tabor ni zagotovilo za varnost. Vzhodni tabor je tako izgubljal svoj sijaj. 

S prizadevanji Slovenije po večji vlogi v zvezni državi ali popolni samostojnosti 

se je večala napetost z JLA. Milica kot varuh naše oblasti je morala ukrepati, 

naši nasprotniki pa so lahko postali tudi vojaki JLA. Ta možnost je postajala 

vedno bolj realna in ko je prišlo do posega vojaških enot, nismo bili presenečeni. 

Večino ozemlja je nadzorovala milica 

Med osamosvajanjem je bil le majhen del Slovenije pod nadzorom JLA, in sicer 

le območja, kjer so bili vojaški objekti. Enote JLA so nadzirale mejni pas, ki je 

segal sto metrov v notranjost, izjeme pa so bile na mejnih prehodih, kjer je ta 

pas segal štiristo metrov v notranjost ter dvesto petdeset metrov levo in desno od 

ceste, ponekod pa še globlje v notranjost, na gorska območja. Postaje mejne 

milice in postaje milice s splošnim delovnim področjem ob državni meji so 

razmere ob meji poznale, zato je milica opravljala večino rednih nalog, na območju 

vojaških enot zvezne vojske pa je postala branilka domovine. 

To pomeni, da je večina moštva opravljala redne varnostne naloge, del je opravljal 

obrambne naloge skupaj z enotami Teritorialne obrambe Slovenije, redkeje pa 

so delali samostojno. 

Največje breme obrambnih nalog so nosili pripadniki posebne enote milice 

(PEM). Ko so bili vpoklicani, je na postajah in oddelkih milice nastala praznina, 

ki smo jo nadomestili z vpoklicanimi rezervnimi miličniki. Ti so pomagali 

poklicnim miličnikom opravljati redne naloge, sodelovali pa so tudi v vojaških 

akcijah. 

75


Organiziranost milice leta 1990 

Milica je bila organizirana na republiški, pokrajinski in občinski ravni, v varnostne 

okoliše pa so spadale prav vse krajevne skupnosti. V obrambnih načrtih je bilo 

predvideno, da se milica ne bo umaknila s svojih območij, temveč le zamenjala 

sedež. Tako imenovani prostorski oddelek bi deloval naprej, in sicer na svobodnem, 

polsvobodnem in zasedenem ozemlju. 

Uprava milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) je bila 

razdeljena na šest oddelkov, in sicer na oddelek za javni red in mir, za cestni 

promet, za državno mejo, za vojne ter posebne enote in obrambni načrt, oddelek 

za organiziranost in razvoj milice ter na oddelek za stalno dežurstvo. Neposredno 

pod upravo milice so spadale stalne enote, in sicer zaščitna enota milice, letalska 

enota milice, godba milice pa tudi trenažni center na Jasnici pri Kočevju. Zaščitna 

enota milice je obsegala postajo železniške milice, postajo prometne milice, 

enoto za zavarovanje republiških stavb in ljudi ter vod za posebne naloge. 

Šolski center ONZ je bila samostojna organizacijska enota, ki je povezovala 

Kadetsko šolo za miličnike, Šolo za miličnike, Šolo za poklicne gasilce in gasilske 

tehnike, Višjo šolo za notranje zadeve ter Oddelek za vzgojo vodnikov in urjenje 

službenih psov v Podutiku. 

Na pokrajinski ravni je bilo trinajst uprav za notranje zadeve, in sicer Celje, 

Koper, Kranj, Krško, Ljubljana mesto, Ljubljana okolica, Maribor, Murska Sobota, 

Nova Gorica, Novo mesto, Postojna, Slovenj Gradec in Trbovlje. Milico so 

vodili inšpektorati milice, ki so bili praviloma podobno organizirani kot uprava 

milice. 

K inšpektoratom milice Uprave za notranje zadeve (UNZ) je spadalo dvanajst 

postaj prometne milice. Na UNZ Krško in Trbovlje takih enot ni bilo, v Mariboru 

pa sta bili dve taki postaji. 

K inšpektoratom milice UNZ je spadalo 24 postaj in 7 oddelkov mejne milice, 

skupaj 31 enot mejne milice. UNZ Ljubljana mesto je imela postajo konjeniške 

milice. 

76 

Postaje milice s splošnim delovnim področjem so delovale na območju vseh 

tedanjih občin, nekatere pa so imele tudi svoje oddelke. Delovalo je 62 postaj in 

64 oddelkov, torej 126 enot. Sistemizacija je določala tudi oddelke milice v 

Kozjem, Kostanjevici na Krki in na Bizeljskem, ki pa v resnici niso delovali. Vsa 

milica je imela 4388 pripadnikov.


Poznavanje zveznih sil 

Slovenska milica je precej dobro poznala enote JLA, razmeščene v Sloveniji. Za 

to je bilo več razlogov. 

Na vojnih akademijah se je od leta 1972 do 1991 izšolalo 36 slovenskih starešin, 

ki so poznali strategijo in operatiko, podrobneje pa tudi taktiko vojske. Svoje 

znanje so prenašali na druge, ob pripravah na osamosvojitev pa so lahko 

predvidevali ravnanje JLA. 

Nekateri smo službovali na Zveznem sekretariatu za notranje zadeve (ZSNZ) v 

Beogradu in spoznali tudi to službo. Na podlagi izkušenj smo ob posegu v 

Slovenijo presodili, kako močne so enote Zvezne brigade milice. 

Miličniki na postajah in oddelkih mejne milice so imeli vsak dan stike s cariniki, 

zato so poznali njihovo sestavo, povezano s pripravami na našo samostojnost. 

Moštvo postaj in oddelkov milice, zadolženo za splošno delovno področje, je 

poznalo razmere v vojašnicah, ki so bile na območju posamezne enote, s 

starešinami pa so se poznali tudi osebno. 

Vse to je vplivalo, da spori niso bili zelo ostri. Najbolj bojno razpoloženi so bili 

starešine JLA, ki so posredovali z območij zunaj Slovenije. Vodja je bil polkovnik 

Berislav Popov. 

POSTOPKI IN METODE DELOVANJA MILICE 

Delovanje milice je treba razdeliti na dve obdobji, in sicer na čas priprav na 

osamosvojitev in na poseg JLA. 

Milica pred razglasitvijo slovenske samostojnosti 

Že več mesecev pred oboroženim posegom JLA v Sloveniji je milica kot del 

enotnih organov za notranje zadeve prvič opravljala nekatere naloge, ki jih bom 

razdelil v pet skupin. 

1. Načrtovanje nalog 

• Najprej je treba omeniti načrta Bled I in Bled II, ki smo ju pripravili 10. 

oktobra 1988. Naši varnostni in obrambni načrti so bili zasnovani na 

podlagi zveznih smernic. To je veljalo tudi za ukrepe pripravljenosti milice, 

dokler nismo jeseni 1988 pripravili povsem samostojne načrte. 

• Sledili so načrti za preprečitev tako imenovanega mitinga bratstva in enotnosti, 

77


ki je bil načrtovan za 1. december 1989, ob 71. obletnici razglasitve Kraljevine 

SHS. Prvič smo pripravili načrt zaprtja meje med Slovenijo in Hrvaško. Ti 

načrti so nam zelo koristili pozneje, del načrta pa je uporaben še danes. 

• 4. oktobra 1990, ko je JLA zasedla Republiški štab za TO Slovenije na 

Prežihovi ulici 4, smo pripravili načrt ukrepov za oviranje oziroma preprečitev 

premika oklepne brigade JLA iz Vrhnike v Ljubljano. 

• 12. oktobra 1990 smo pripravili načrt Skala, ki se je nanašal na skrivno 

zasedanje tedanje Skupščine RS. Uresničen je bil 29. junija 1991 ponoči. 

• Načrt akcije Zaliv, pripravljen je bil 11. januarja 1991 pred napadom 

zaveznikov na Irak, je vseboval več ukrepov na meji med Slovenijo in Hrvaško. 

• Načrt Kamen, pripravljen 1. aprila 1991, je upošteval varnostne ukrepe ob 

državni meji. 

• 1. aprila 1991 je bil pripravljen tudi načrt ukrepov ob morebitni vojni v 

Sloveniji. 

• Načrt Carina je 2. maja 1991 predvidel odvzem orožja carinskim organom 

v Sloveniji. Pravico do orožja je določal Zakon o carinski službi iz leta 

1987. 

• 27. maja 1991 smo pripravili načrt o premiku republiškega vodstva na novo 

lokacijo. 

• 19. junija 1991 smo pripravili opomnik za izpolnjevanje nalog milice ob 

razglasitvi neodvisnosti. 

• Sredi junija 1991 smo pripravili načrt za postavitev osmih mejnih nadzornih 

točk na meji s Hrvaško, uresničili pa smo ga 25. junija zjutraj. 

Naštel sem najpomembnejše načrte, bili pa so še drugi. 

78 

2. Pomembni so bili notranji organizacijski in varnostni ukrepi. 

• 18. julija 1990 smo začeli uresničevati ukrepe za varnejšo hrambo orožja in 

opreme ter predvideli uporabo tajnih skladišč pri zanesljivih ljudeh na 

podeželju. 

• 23. avgusta 1990 je dotedanji vod za posebne naloge zaščitne enote milice 

postal specialna enota milice, nato pa ministrstva. 

• 24. avgusta 1990 so posebne enote milice RSNZ RS dobile novo vodstvo. 

• 18. januarja 1991 smo ustanovili gorsko enoto milice in začeli usposabljati 

njene pripadnike. 

• 18. januarja 1991 je bil ponovno ustanovljen oddelek Šole za miličnike v 

Mariboru. 

• 1. marca 1991 je začela delovati postaja prometne milice v Krškem, da je bil 

promet iz smeri Balkana bolje nadzorovan.


3. Vodstvo JLA se ni strinjalo z osamosvojitvenimi težnjami, zato je bilo treba 

nadzorovati enote JLA v Sloveniji. 

• 6. julija 1990 smo začeli opazovati dogajanje v enotah, zlasti premike na 

terenu, o čemer je bilo treba takoj poročati v Ljubljano. 

• 4. oktobra 1990 so enote milice začele opravljati naloge varovanja stavb 

Teritorialne obrambe Slovenije. 

• Ob zasedbi RŠTO Slovenije 4. 10. 1990 smo okrepili varovanje pomembnih 

javnih stavb v Ljubljani. 

• 6. novembra 1990 smo začeli opravljati naloge varovanja nabornikov s 

seznamov občinskih upravnih organov za LO in s seznamov postaj milice. 

• Med pekrskimi dogodki 23. maja 1991 je delovala mariborska posebna 

enota milice. 

• 7. maja 1991 so starešine milice začeli delovati v republiški koordinacijski 

skupini. 

4. Spremljanje dogajanja v drugih delih Jugoslavije in v tujini 

• 25. julija 1990 smo pripravili načrt o morebitnem posegu JLA v Sloveniji. 

• 20. avgusta 1990 smo pripravili pregled dogajanja na Hrvaškem, kjer so se 

začeli tako imenovani kninski dogodki. 

• 25. septembra 1990 smo z milico sprejeli načrt o varovanju slovenskih mej. 

• 17. januarja 1991 smo pripravili opis dogajanj v Litvi. 

5. Sodelovanje z Zveznim sekretariatom za notranje zadeve v Beogradu je bilo 

vse slabše. 

• 27. novembra 1990 smo ob podražitvi bencina v Sloveniji nehali sodelovati 

z zveznim tržnim inšpektorjem. 

• 13. marca 1991 nismo izvedli ukrepov, zapisanih v tiralici, za generalom 

Martinom Špegljem. 

• 20. maja 1991 nismo več sodelovali pri iskanju ljudi iz drugih republik 

SFRJ. 

• 20. junija 1991 smo nehali usposabljati in izpopolnjevati miličnike za 

protidiverzantsko zaščito v Institutu bezbednosti v Beogradu. 

Postopki in metode delovanja milice 

Med posegom JLA je ostala organiziranost milice skoraj nespremenjena, 

spremenile so se le nekatere okoliščine za njeno delovanje. Miličnikov je bilo 

4710. 

Postopki in metode delovanja na ozemlju, ki ga je nadzirala slovenska oblast, se 

glede vsebine dela niso bistveno spremenili. To so bile še vedno varnostne 

79


naloge. Opravljala so jih okrepljena moštva, in sicer vsaj dva moža hkrati, oboroženi 

pa so bili z dolgocevnim orožjem. Upoštevati je bilo treba tudi dejstvo, da se 

lahko nenadoma pojavi enota JLA. 

Med enotami, ki so opravljale skoraj enake naloge kot pred posegom JLA, naj 

omenim postajo železniške milice v Ljubljani, ki je nadzorovala potniški promet 

na pomembnejših progah. 

Postaje prometne milice so patruljirale po cestah, bile vključene v zaporne 

točke in opravljale tako imenovano kurirsko nalogo. S krajev vojaških spopadov 

so namreč odnašale posneto gradivo novinarjev RTV Slovenija ali na tiskovne 

konference v Cankarjev dom. 

Specialna enota Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) je delovala kot zaščitnica 

sedeža MNZ RS in drugih državnih organov, kot nosilka bojev z vojaškimi 

specialci padalske brigade iz Niša pri Trzinu ter pri opravljanju drugih posebnih 

nalog. 

Zaščitna enota milice je v zaostrenih razmerah varovala določena poslopja in 

ljudi. Okrepljena je bila z miličniki godbe milice, učenci Šole za miličnike in 

Višje šole za notranje zadeve. Kadetnica je bila na počitnicah, 4. letnik pa se je 

vključil v moštvo postaj in oddelkov milice. 

Letalska enota milice se je že prej umaknila v Gotenico in potem v druge kraje 

ter poskrbela za varovanje helikopterjev in opreme. 

Najbolj so bile napadane postaje mejne milice, saj se je JLA usmerila na državno 

mejo. Te so ostale na svojih delovnih mestih ali pa so se začasno umaknile s 

prehodov, ki so jih zasedli vojaki, zvezni cariniki in miličniki BM ZSNZ, dokler 

niso bili osvobojeni in spet pod slovenskim nadzorom. To se je zgodilo z bojem, 

pogajanji ali umikom vojakov. Najhujši spopadi so bili na mejnih prehodih 

Rožna Dolina, Holmec in Šentilj. Mejni prehodi, ki so ostali pod slovenskim 

nadzorom, so sicer delovali naprej, posebnega dela pa ni bilo, saj so tujci zapustili 

napadeno republiko, k nam pa ni prišel nihče. 

80 

Zaradi vprašanja območij pod nadzorom JLA oziroma njenih premikov na 

druga območja, ki so simbolizirala slovenske osamosvojitvene težnje, so bili 

nujni novi postopki in metode delovanja.


Zaradi lažjega pregleda jih je mogoče razdeliti v več skupin. 

a) Sodelovanje v zaporah vojašnic, katerih namen je bil preprečiti ali ovirati 

izhod enot JLA iz vojaških objektov. Zanimivo je, da ni prihajalo do resnejših 

vojaških spopadov, zapore pa so bile zelo pomembne, saj je bila vojska zaprta na 

svojem ozemlju. 

b) Sodelovanje v neposrednih vojaških spopadih, ki so potekali na različnih 

točkah, in sicer ob cestnih zaporah, ki naj bi preprečile ali vsaj otežile premike 

vojaških enot po Sloveniji, na nekaterih mejnih prehodih in v nekaterih vojaških 

objektih. 

c) Sodelovanje pri zavzemanju mejnih stražnic, pri čemer je prišlo do spopadov 

z vojaki ali do pogajanj o predaji. 

č) Vodenje pogajanj s starešinami JLA, da bi brez bojev dosegli umik vojakov 

iz mejnih stražnic, z mejnih prehodov in iz skladišč ter drugih objektov, ki so 

bili pod nadzorom vojske. Tu se je pokazalo, kako pomembno je staro znanstvo 

med starešinami milice in starešinami JLA. Ponekod so vojne ujetnike uporabili 

za psihični pritisk na vojake in starešine JLA, ki se niso hoteli predati. 

d) Sodelovanje v akcijah za prijetje določenih starešin, na primer v Gornji 

Radgoni načelnika oddelka za mejo pri poveljstvu 5. vojaškega območja v Zagrebu 

Danila Ðuroviča 28. junija, varnostnega starešine 14. korpusa JLA v Ljubljani 

Miladina Nedoviča 30. junija ter visokih funkcionarjev ZSNZ iz Beograda 

poveljnika brigade milice ZSNZ Mirka Jovića, načelnika uprave za mejne zadeve, 

potne listine in tujce v ZSNZ Dragoljuba Kovačevića 27. junija. Sem je mogoče 

uvrstiti tudi prijetje zveznih carinikov in miličnikov. 

e) Zaradi groženj starešine JLA v vojaškem skladišču goriva v Puščavi pri 

Mokronogu je bilo treba evakuirati okoliško prebivalstvo in poskrbeti za njihovo 

varnost. Nekaj podobnega je bilo treba opraviti v Trzinu ob spopadih teritorialcev 

in miličnikov z vojaško kolono in specialci iz Niša. 

f) Miličniki so pomagali pri prebegih vojakov iz enot in vojašnic ter pri 

njihovi preskrbi s civilno obleko in hrano vse do odhoda iz Slovenije. 

Kriminalistična služba je take naloge opravila tudi zunaj območja Slovenije, 

torej v drugih predelih Jugoslavije. 

g) Treba je bilo poskrbeti za 4832 vojaških oseb, zveznih miličnikov in 

carinikov, ki so bili vojni ujetniki, in sicer pripraviti sezname ter poskrbeti za 

namestitev in varovanje. Skladno z načrtom Kletka so bila organizirana lokalna, 

pokrajinska in republiška zbirališča teh ljudi, na primer v Dolu pri Hrastniku in 

v Kazenskem poboljševalnem domu Dob pri Mirni. Tudi naše moštvo je bilo 

treba seznaniti z mednarodnim pravom o vojnih ujetnikih, zato je RSNZ RS 

pripravil Pravila ravnanja z vojnimi ujetniki. 

h) Po streljanju na patruljno vozilo milice 29. junija je bilo treba zapreti in 

81


pregledati Hotel Tivoli v Ljubljani. 

i) Prometne patrulje so 4. julija spremljale avtobuse iz Srbije, s katerimi so se 

starši pripeljali k svojim sinovom v vojašnicah po Sloveniji. 

j) Med vojnimi spopadi so v Ljubljano prihajali zvezni funkcionarji, ki jih je 

bilo treba ustrezno varovati in spremljati mimo cestnih zapor. 

k) Ob zračnih alarmih 30. junija in 2. julija je bilo treba državljanom pojasnjevati 

pomen teh znamenj in ravnanje ob tem, nato pa poskrbeti za varnost premoženja 

v zapuščenih poslopjih oziroma hišah. 

l) Zaradi številnih nalog je bilo treba okrepiti dežurne skupine na UNZ in 

RSNZ, ki so hkrati skrbele za pretok informacij s TO. To je zlasti veljalo za 

usklajevalne podskupine na ravni tedanjih pokrajinskih štabov za TO. 

m) Med desetdnevno vojno smo poznali tudi umik, in sicer dveh postaj milice, 

treh mejnih nadzornih točk na meji s Hrvaško ter letalske enote milice. Moštvo 

postaje milice v Ribnici se je dvakrat premaknilo na rezervno lokacijo zaradi 

groženj topniških napadov iz bližnje vojašnice 28. junija in 2. maja. Podobno je 

28. junija storilo moštvo postaje milice v Dravogradu zaradi groženj spopadov z 

vojaško kolono. Posadke mejnih nadzornih točk v Središču ob Dravi, Jelšanah 

in na Obrežju so se umaknile, prvo točko so vojaki uničili, tretjo posadko pa 

odpeljali v vojašnico. 

Pri teh nalogah je bila najbolj dejavna posebna enota milice, ki je štela sedem čet 

in samostojni vod v Novem mestu za območje UNZ Novo mesto, Krško in 

Trbovlje, vod UNZ Slovenj Gradec je spadal k četi UNZ Celje, vod UNZ 

Postojna pa k četi v Kopru. Učni program vadbe te enote je obsegal med drugim 

tudi postavljanje zased, pregled vozil, potnikov in prtljage, pregled terena, naselja 

in stavb, delovanje v stavbi, prijetje skupin itn. Večino tega znanja so potrebovali 

med osamosvojitveno vojno. 

Krizno vodenje 

Že pred posegom JLA smo v naše vodenje vnesli prvine, ki jim danes stroka 

pravi krizno vodenje oziroma upravljanje. 

82 

Dotlej smo imeli le nekaj takšnih izkušenj, in sicer o delovanju operativnih 

skupin ali štabov, oblikovanih na republiški, pokrajinski ali občinski ravni. To je 

bilo ob različnih izrednih varnostnih dogodkih, na primer ob zasledovanju 

nevarnih zločincev, naravnih in drugih nesrečah, varnostno tveganih zbiranjih 

in podobno. Opravili smo tudi nekaj vaj, na katerih smo preizkusili delovanje 

takih štabov. V okviru štabov za protispecialno delovanje smo v 80. letih prejšnjega 

stoletja skupaj s predstavniki TO in JLA vadili nekatere krizne razmere, večinoma 

take, ki naj bi nastale zaradi sovražnega delovanja.


Tako je 7. maja 1991 v poslopju tedanjega Izvršnega sveta Skupščine RS začela 

delovati republiška koordinacijska skupina, v kateri so bili predstavniki MNZ 

RS in Ministrstva za obrambo Republike Slovenije. Skupina je med vojno 

usklajevala delovanje obrambnih in varnostnih sil ter se spremenila v nekakšen 

glavni štab obrambe RS. 

Pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti so začeli sektorji za stalno dežurstvo 

UNZ ter oddelek za stalno dežurstvo Uprave milice RSNZ RS delovati v razširjeni, 

okrepljeni sestavi. Zbirali so informacije s terena, jih preverjali, če je bilo treba, 

in odrejali ukrepe na klasičnem varnostnem področju. Na področju obrambe 

RS je ukrepe odobril namestnik ministra Milan Domadenik, in sicer sam ali v 

sodelovanju z republiško koordinacijsko skupino. 

Na ravni tedanjih sedmih pokrajinskih štabov TO so sodelovale tudi koordinacijske 

podskupine, v katerih so bili predstavniki TO in ONZ iz pokrajin. 

V republiški koordinacijski skupini sta bila najvišja predstavnika ministra Igor 

Bavčar in Janez Janša, najpomembnejši pa je bil notranji minister. Na čelu 

koordinacijskih podskupin je bil praviloma predstavnik milice, načelnik 

inšpektorata milice pri UNZ. 

Te oblike organiziranosti vodenja in poveljevanja so imele zelo pomembno vlogo 

v tedanjem delovanju slovenskih varnostnih in obrambnih sil, ki je večinoma 

zapisano in tako na voljo za proučevanje. Menim, da te vloge še nismo dovolj 

proučili. 

Nekaj nalog do odhoda JLA iz Slovenije 

Med tako imenovanim trimesečnim brionskim moratorijem je milica še naprej 

opravljala del nalog, ki so se nanašale na JLA. 

• 26. julija smo pripravili gradivo Varnostni pojavi v Sloveniji, ki jih je bilo 

mogoče predvideti v naslednjih mesecih. 

• Še naprej smo nadzorovali premike enot JLA znotraj Slovenije, posebej pa 

morebitne prevoze okrepitev iz drugih predelov Jugoslavije. 

• Vse mejne enote JLA so se do 27. julija umaknile iz stražnic, zato je bilo 

treba opraviti predajo in prevzem poslopij ter vse zapisati. 

• Naloge varovanja državne meje je prevzela milica. Del teh nalog so prevzele 

postaje mejne milice, večinoma pa postaje milice s splošnim delovnim 

področjem vzdolž meje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko. To ni pomenilo 

posebnih težav, saj so iste enote že dotlej skrbele za tako imenovano globinsko 

83


varovanje državne meje in je takšen koncept postal prevladujoč. 

• Postaje mejne milice so 1. avgusta 1991 prevzele naloge tudi na mejnih 

prehodih za obmejni promet, kar so dotlej opravljale postaje milice s splošnim 

delovnim področjem. 

• Prometne patrulje so spremljale prevoze vojaške tehnike in oborožitve JLA 

do zbirnih središč na Vrhniki, v Cerkljah ob Krki in Mačkovcu pri Postojni. 

• Od 23. julija do 14. oktobra 1991 je v Hotelu Kokra na Brdu pri Kranju 

delovalo opazovalno zastopstvo Evropske skupnosti (OMES), ki ga je bilo 

treba spremljati po Sloveniji in z njim sodelovati. 

• 30. septembra 1991 je vodstvo milice pripravilo predlog za 34 mejnih prehodov 

s Hrvaško, ki so začeli delovati 8. oktobra 1991 ob 8. uri. Tja je bilo 

premeščenih 422 miličnikov, od teh 203 z drugih območij Slovenije, ki so 

že dotlej opravljali mejni nadzor. 

• Pripravili smo načrt preventivnih varnostnih ukrepov ob zamenjavi dinarjev 

z boni, kar se je zgodilo 8. oktobra 1991. Na meji s Hrvaško je nekaj dni 

delovalo 1458 miličnikov. 

•Po izbruhu vojaških spopadov na Hrvaškem smo pripravili načrt PVU ob 

meji s to državo, od koder so k nam kmalu začeli prihajati begunci. 

• Ob umikanju JLA skozi koprsko pristanišče, ki se je končalo 25. oktobra 

1991, smo pripravili poseben načrt delovanja milice in teritorialcev. 

84

Generalmajor Janez Slapar 

VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI 

OBRAMBI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

Predstavitev praktičnega delovanja z vidika poveljujočega 

UVOD 

Ustava RS, amandmaji k ustavi, ustavni zakon, Zakon o obrambi in zaščiti ter 

odredba RSLO o ustanovitvi štabov, poveljstev in enot teritorialne obrambe so 

dali pravno podlago za poveljevanje v TO. Opredeljeni so bili razmerja in 

pristojnosti Republike Slovenije za obrambo in vodenje TO. Razmere, v katerih 

je delovala TO med pripravami in pozneje v vojni, so bile posebne. Zakaj so se 

včasih uporabljale rešitve, ki so se razlikovale od načel vojaške subordinacije 

Dolžnost načelnika RŠTO in poveljnika TO sem prevzel 28. septembra 1990. 

Pravzaprav sem bil samo imenovan, ker mi dolžnosti nihče ni predal. RŠTO je 

bil brez kadra, prostorov in materialnih sredstev, med katera sodijo tudi sredstva 

za komuniciranje oziroma poveljevanje. Vzpostaviti štab ob dejstvu, da v TO ni 

bilo starešinskega kadra, ki bi imel izkušnje za delovanje na strateški ravni 

poveljevanja, je bila zahtevna naloga. Poskušajmo te razmere prenesti na današnji 

čas. Si lahko zamišljate, da bi danes, ko nam nihče ne grozi z vojaškim 

posredovanjem, načelnik GŠSV delal en teden popolnoma sam, brez starešin, 

tajnice, voznika, telefona, vozila, da bi naslednji teden začel delati z enim 

pomočnikom, ki bi ga imenoval prejšnji večer v poznih urah In če pomislim, 

koliko laže bi nam bilo, če bi pred dvanajstimi leti že uporabljali mobilne 

telefone. 

PŠTO in OŠTO sta bila bolje popolnjena, čeprav popolnitev ni dosegala 

zahtevanega števila glede na formacijo. V obdobju razvoja TO je približno 350 

pripadnikov mirnodobne sestave v štabih na treh ravneh organiziralo, popolnjevalo, 

pripravljalo načrte, pripravljalo, usposabljalo in zagotavljalo materialno popolnitev 

ter bojno pripravljenost za več kot 60.000 pripadnikov TO. Ta sestava je 

številčno še nekoliko manjša skupaj s pripadniki vojnih enot TO ustvarila vojsko, 

ki je bila leta 1991 pripravljena in sposobna z orožjem zavarovati samostojnost 

države. 

TO je morala zaradi blokade orožja in druge vojaške opreme organizacijskoformacijsko 

strukturo prilagoditi razmeram in zmožnostim. Enote je bilo treba 

85

VODENJE IN POVELJEVANJE V TERITORIALNI OBRAMBI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO 

oblikovati v formacije glede na bojna sredstva. S postopnimi dobavami se je 

bojna struktura dopolnjevala, kar je zahtevalo nenehno spreminjanje poveljevanja. 

Tik pred vojno smo dobili večjo količino pehotnega orožja in nekaj orožja za 

podporo, protioklepni boj in protizračno obrambo, zaradi česar je bilo treba 

formacije prilagoditi. 

Osebni stiki, telefonske zveze s posebnim in javnim omrežjem, faks ter kurirji so 

bili v letih 1990 in 1991 vrhunec tehnike. Naš nasprotnik je bil razmeščen na 

slovenskem ozemlju, tako da smo se za vojno pripravljali na zasedenem ozemlju. 

Da bi čim hitreje ukrepali, je bilo med pripravami in potem med vojno neposredno 

ali prek posrednikov, na primer častnikov iz operativne skupine, ki so jih poslali 

na neko območje, izdanih več ustnih ukazov. Večina odločitev je bila sprejeta po 

kratkih posvetovanjih s podrejenimi. Ukaze so podrejeni poveljniki prejeli ustno 

tudi zaradi tajnosti naših priprav na osamosvojitev. 

Naš cilj pri določanju oblik, vsebine in ciljev bojnih delovanj je bil, da za 

doseganje rezultata oziroma uresničitev bojne naloge uporabimo način, sile in 

sredstva, ki bodo povzročili najmanj človeških žrtev in najmanjšo možno 

materialno škodo. 

POVELJEVANJE V OSAMOSVOJITVENI VOJNI 

Pri vprašanju, kdaj se je osamosvojitvena vojna v Sloveniji začela in kdaj končala, 

nastane dvom. Lahko bi rekli, da se je za TO Slovenije osamosvojitvena vojna 

začela 28. septembra 1990. Končala se je z odhodom zadnjega vojaka z ozemlja 

Republike Slovenije, in sicer s 25. na 26. oktober 1991. Za Manevrsko strukturo 

narodne zaščite se je, odvisno od ravni in območja oblikovanja, začela že prej, 

končala pa se je 3. oktobra 1990, ko so jo razpustili, njene sile in sredstva pa 

prepodredili TO. 

86 

PREDSEDSTVO RS 

Med pripravami na osamosvojitev je Predsedstvo RS kot kolektivni organ v 

vlogi vrhovnega poveljnika obravnavalo in sprejemalo odločitve skladno s 

pristojnostmi. Na predlog RSLO je imenovalo in razrešilo poveljnika TO Slovenije 

ter načelnika RŠTO. Sprejemalo je poročila o stanju bojne pripravljenosti in 

težavah z njo ter podatke o poteku usposabljanja, dajalo je soglasja k načrtom 

dela in usposabljanja TO ter soglasja k imenovanju poveljnikov pokrajin. 

Predsedstvo je ocenjevalo aktualne razmere in sprejemalo ukrepe. Za neposredne 

priprave na osamosvojitev je Predsedstvo RS 15. maja 1991 izdalo Smernice za 

delovanje v pripravah na osamosvojitev.


Predsedstvo oziroma člani predsedstva so med pripravami TO obiskovali enote 

in štabe na usposabljanju, na primer sedež RŠTO v Tacnu, postroj 3./21. brigade, 

postroj zaščitne brigade v Kočevski Reki, vajo Premik-91, zaprisego nabornikov 

v učnih centrih Ig in Pekre ter usposabljanje nabornikov na Igu. Člani predsedstva 

so med vojno obiskali pokrajine skupaj s predstavniki operativne skupine. 

Predsedstvo je za usklajevanje nalog na področju oboroženega boja in 

neoboroženega odpora zgodaj spomladi 1991 oblikovalo koordinacijsko skupino, 

v kateri so bili predstavniki RSLO, TO, RSNZ in policije ter predstavnik urada 

predsedstva. Skupino sta vodila sekretarja Igor Bavčar in Janez Janša. 

Predsedstvo je na jutranji seji 27. junija 1991 ugotovilo, da je bila izvršena 

agresija, in odredilo, da se osamosvojitev zavaruje z orožjem. 

Med vojno se je predsedstvo v razširjeni sestavi sestajalo dvakrat na dan ter 

pregledovalo in sprejemalo ustrezne aktivnosti. Na podlagi ocen se je odločalo 

za povečanje ali zmanjšanje bojnih aktivnosti TO in policije ter na podlagi 

sklepov, sprejetih na pogajanjih ob posredovanju trojke Evropske unije, tudi 

ukazalo prekinitev bojnih spopadov. 

REPUBLIŠKA KOORDINACIJSKA SKUPINA 

Republiška koordinacijska skupina se je do vojne kadrovsko popolnila. Bila je 

središče, v katerem so se zbirale vse informacije in sprejemale operativne odločitve 

za delovanje teritorialne obrambe, policije, zaščite in reševanja ter drugih struktur, 

ki so bile vključene v neoboroženi odpor. Nekatere ukaze republiške koordinacijske 

skupine so podpisali minister Igor Bavčar, minister Janez Janša in v. d. načelnika 

Janez Slapar. 

Koordinacijske skupine so delovale tudi v pokrajinah. 

POVELJEVANJE V TO 

Za bojno delovanje so bile pripravljene naslednje bojne formacije: 

• RŠTO, 

• 7 PŠTO, 

• 27 ObmŠTO, 

• 85 skupin za oviranje, 

• 92 protioklepnih skupin, 

• 6 bataljonov, 

• 11 odredov, ki so bili sestavljeni kot četa, 

• 33 odredov, ki so bili sestavljeni kot vod, 

87


• 142 čet, baterij, 

• 240 vodov, 

• 59 oddelkov. 

Sile so ustrezale 378 četam ali 94 bataljonom ali 23 brigadam. Zaradi veliko 

skupin, oddelkov, vodov in čet je bilo neposredno poveljevanje enotam zahtevno. 

V praksi je bilo treba iskati začasne rešitve, s katerimi se je predvsem na ravni 

območnega štaba z oblikovanjem začasnih poveljstev število enot, katerim je 

poveljeval poveljnik območnega štaba, zmanjšalo. Za tako prilagoditev so bili 

pristojni in odgovorni poveljniki ObmŠTO. 

Za delovanje TO v vojni nismo imeli pripravljenega le enega načrta oziroma 

ukaza za vse oblike in vsebine bojnega delovanja. Glede na posebne okoliščine 

in naše ocene smo pripravili več načrtov, ki so vsebinsko ločeno določali naloge, 

cilje, enote in sredstva za: 

• blokado vojašnic, 

• zavarovanje in prevzem nadzora državne meje oziroma načrt Kamen, 

• zavarovanje in prevzem preverjanja nadzora zračnega prostora, 

• nasilni odvzem sredstev oborožitve iz skladišč JLA oziroma načrt Nabava, 

• premeščanje učnih centrov TO (nabornikov po enomesečnem usposabljanju 

nismo predvidevali za oboroženi boj), 

• za oblikovanje sprejemnih centrov za prebegle častnike in vojake JLA oziroma 

načrt Jezero, 

• zavarovanje objektov posebnega pomena oziroma načrt Objekti, 

• načrt zvez Jupiter. 

25. julija 1991 sem izdal ukaz za zavarovanje mejnih prehodov in kontrole 

letenja, rok izvršitve je bil isti dan do polnoči, ter ukaz za aktiviranje zbirnih 

centrov, rok je bil naslednji dan do šestih zjutraj. 

V jutranjih urah 27. junija 1991 sem podrejenim poveljnikom posredoval ukaz 

za bojno delovanje po telefonu, pozneje pa še v pisni obliki po faksu. 

88 

Med vojno je v praksi prihajalo tudi do navidezne dvotirnosti. Poleg uveljavljene 

linije poveljevanja v teritorialni obrambi so podrejeni dobivali tudi ukaze 

koordinacijske skupine, v kateri so odločitve večinoma pripravljali Igor Bavčar, 

Janez Janša, Miran Bogataj in Janez Slapar. S tehničnimi sredstvi je operativna 

skupina lahko hitreje prenašala povelja na pokrajinsko koordinacijsko skupino 

kot s sredstvi RŠTO na podrejene štabe in poveljstva. Zaradi posebnih pogojev 

delovanja, predvsem pa temeljnega cilja, da je človeških žrtev in materialne 

škode čim manj, je nekatere bojne aktivnosti TO in policije neposredno vodila


republiška koordinacijska skupina. V sistem neposrednega poveljevanja sta se 

vključevala tudi ministra Janez Janša in Igor Bavčar. Drugače je bilo z razvojno 

skupino, oziroma 27. zaščitno brigado, ki ji je poveljeval podpolkovnik Tone 

Krkovič. Poveljnik enote je opravil več nalog, ki jih je odobril ali ukazal minister 

Janez Janša, in sicer brez vednosti nadrejenega RŠTO. 

5. julija je RŠTO ocenil razmere. Po opravljenem štabnem delu sem izdal povelje 

za nadaljnje delovanje teritorialne obramne (DT 804-01-18), ki je bilo še isti 

dan izročeno podrejenim štabom in poveljstvom. 

Z ukazi med izvajanjem bojnih aktivnosti so bile organizirane nove enote v TO, 

in sicer tankovske, protioklepne, enota bojnih vozil pehote in enote za protizračno 

obrambo. Novoformirane enote so se takoj začele usposabljati. Tudi zaposlovanje 

športnikov biatloncev se je na predlog Janeza Vodičarja začelo že takrat. 

7. julija sem skupaj s poveljnikom milice Pavletom Čelikom obiskal PŠTO 

Dolenjske, ranjene pripadnike TO v novomeški bolnišnici, novooblikovano četo, 

ki se je usposabljala na bojnih vozilih pehote, prizorišče spopadov v Krakovskem 

gozdu in enoto, ki je sodelovala v spopadih v Krakovskem gozdu. Moj pomočnik 

podpolkovnik Daniel Kuzma je obiskal območja vojaških spopadov v 

Vzhodnoštajerski pokrajini. 

Na bojne aktivnosti so vplivali rezultati pogovora političnega vrha s predstavniki 

trojke Evropske unije in pogovori s takratnimi zveznimi organi o prekinitvi 

spopadov. Predsedstvo je odločalo o intenzivnosti in prekinitvah spopadov, zato 

smo nekatere ukazane bojne aktivnosti odložili ali prekinili. V podrejenih štabih 

spreminjanja odločitev niso sprejemali z zadovoljstvom. V desetih dneh spopadov 

smo se enkrat odločili za prekinitev. 

Prvo pisno poročilo o bojnem delovanju je RŠTO oblikoval 3. julija 1991, 

natančna analiza delovanja RŠTO in TO Slovenije pa je bila opravljena 17. 

julija 1991. Na mojo zahtevo so pisno analizo bojnega delovanja pripravili 

podrejeni PŠTO, 310. in 510. učni center ter 30. razvojna skupina. 

POVELJEVANJE V PODREJENIH ŠTABIH 

Razmere v PŠTO, ObmŠTO in 27. brigadi so bile podobne. Poveljniki pokrajin 

in ObmŠTO so morali poveljevanje prilagoditi razmeram. Enote so bile oblikovane 

za opravljanje namenskih nalog glede na materialne zmožnosti, in sicer večinoma 

v skupine, vode, čete in odrede, ki so bili sestavljeni kot čete, zato je bilo treba 

pripraviti rešitve, ki poveljujočemu omogočajo poveljevanje. Večina poveljnikov 

pokrajin in ObmŠTO je poveljevanje ustrezno organizirala. Največje težave so 

89


bile v Ljubljani, zlasti v ObmŠTO na območju mesta, kjer je bilo preveč 

poveljujočih. 

90 

V Južnoprimorski pokrajini poveljnik v določenem obdobju ni imel stika s 

svojim štabom. V obeh primerih sem predsedstvu pojasnil razloge in prosil za 

soglasje za zamenjavo. Tako sta bila 29. junija po razrešitvi Butare in Anderliča 

za poveljnika TO Ljubljane ter TO Južnoprimorske imenovana Janez Lesjak in 

Vojko Štemberger. 

Na nekaterih območjih, na primer v Ljubljani in na Štajerskem, so se med vojno 

pojavljali posamezniki in skupine, ki so poskušali bojno delovati na lastno pobudo. 

Vključili smo jih v enote TO oziroma milice ali pa jih razpustili. 

SKLEP 

V takratnih razmerah je TO izpolnila bojno nalogo in predsedniku predsedstva 

sem 26. oktobra 1991 predal poročilo o njeni izpolnitvi. Skupaj z milico je TO 

z orožjem zavarovala in zagotovila osamosvojitev Slovenije. Z ustreznimi 

pripravami, načrtovanjem, usposobljenostjo in odločenostjo vseh smo bojne 

spopade omejili na deset dni. Izbrali smo ustrezne cilje, v spopad smo bili 

prisiljeni, na bojne aktivnosti smo skladno z materialnimi možnostmi odločno 

odgovorili. Tudi žrtev in neposredne materialne škode za vojni spopad ni bilo 

veliko. 

Po dogovoru med predsedstvom, Ministrstvom za obrambo in Republiškim 

štabom za teritorialno obrambo so upokojeni slovenski generali Stane Potočar, 

Ivan Dolničar, Rudolf Hribernik, Avgust Vrtar, Miha Butara, Janko Sekirnik, 

Miha Petrič, Edvard Pavčič, Lado Kocijan, Rudi Kodrič in Alojz Žokalj obiskali 

nekatera območja spopadov. Na pogovoru 19. julija 1999, dan potem, ko je 

Predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o umiku preostalega dela poražene JLA iz 

Slovenije, so ocenili, da je bilo delovanje Teritorialne obrambe učinkovito in 

uspešno, da je bil čas za pripravo obrambe zelo kratek, da so imeli štabi in 

enote zelo slabe medsebojne zveze, kar je povzročalo velike težave pri poveljevanju, 

da so štabi upoštevali temeljno usmeritev RŠTO, po kateri so morale biti vse 

akcije izvedene tako, da je bilo na obeh straneh čim manj žrtev, da je bojno 

delovanje potekalo v neposredni bližini državne meje in da so med njim potekala 

pogajanja. 

Ali bi bili lahko bolj učinkoviti Ne, kajti nalogo smo opravili. Ni bilo lahko in 

ni bilo brez napak, šteje pa končni rezultat. Naša usposobljenost in sposobnost 

prilagoditi se vojnim razmeram, odločnost, iznajdljivost in samoiniciativnost so 

nadomestili tako pomanjkanje bojnih sredstev kot sredstev za komuniciranje in 

poveljevanje.

Polkovnik Miloš Šonc 

OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA 

IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE 

Posamezna obdobja naše bližnje zgodovine postajajo počasi bolj jasna in 

obravnavajo se tudi teme, ki so mogoče manj znane, vendar ne tudi manj 

pomembne, zato bom poskušal predstaviti nekatere aktivnosti 5. PŠTO Ljubljanske 

pokrajine. 

Cilj prispevka je, da predstavim obveščevalno zagotovitev v času Manevrske 

strukture narodne zaščite (MSNZ) na območju odgovornosti Mestnega štaba za 

narodno zaščito (MŠNZ) Ljubljana mesto in v 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine 

do osamosvojitvene vojne s poudarkom na izvidništvu. 

Obveščevalna zagotovitev bo poudarjena kot štabna funkcija, ki je pri delu takratne 

MSNZ oziroma pozneje TO imela pomembno vlogo. Področja obveščevalnooperativnega 

delovanja in nekaterih sistemskih rešitev ne bom obravnaval, saj 

jih je v svoji knjigi in na simpoziju dobro opisal brigadir Andrej Lovšin. 

Na začetku bi rad izrazil spoštovanje do vseh, ki so opravljali naloge obveščevalne 

zagotovitve in katerih prispevek je še premalo poznan in priznan. 

Sodelovali so moj tedanji namestnik Stasil Burja, Tone Krkovič, Miha Butara, 

Vojko Adamič, Marino Medeot, Borut Zajc, Peter Zor, Luka Levičnik, Miran 

Barborič, Miloš Bregar, Franjo Žagar, Ivo Furlan in številni drugi neimenovani 

pripadniki stalne in rezervne sestave TO mesta Ljubljana, tedanje milice ter 

številni prebivalci, ki so prispevali k zbiranju in posredovanju obveščevalnih 

podatkov. 

Verjetno je krivično, da ne navedem vseh, toda naj napišem misel enega od 

neštetih sodelavcev, ki je ob mojem nadzoru sredi mrzle noči rekel: »Veš kaj, ni 

me treba nadzirati, ker ti zagotavljam, da se zavedam, kako resen je položaj, in 

ti obljubljam, da JLA ne bo šla iz vojašnice, ne da bi ti to vedel!« 

Navedena patriotska zavest, motivacija in znanje so bili temeljno vodilo našega 

dela, zato lahko postavim oziroma zagovarjam tezo: obveščevalno zagotovitev 

smo načrtovali in izvajali pravilno, pravočasno, kakovostno ter tako, da so bile 

naloge v MSNZ in pozneje v TO RS in vsej državi lahko opravljene. 

91

OBVEŠČEVALNA ZAGOTOVITEV MŠNZ LJUBLJANA IN 5. PŠTO LJUBLJANSKE POKRAJINE 

Trditve pojasnjujem z naslednjimi dokazi: 

1. Tedanja grožnja o državnem udaru s strani JLA oziroma uvedba izrednih 

razmer sta bili realni, nasprotnik je bil jasno določen, jasno določen pa je bil 

tudi cilj obveščevalne zagotovitve. 

Strokovno delo se je začelo z zelo konkretnim zbiranjem podatkov avgusta 

1990 in z zahtevo načelnika MSNZ Toneta Krkoviča, da pripravimo natančno 

presojo morebitnega delovanja za Republiko Slovenijo. Oceno sva oblikovala s 

Krkovičevo tajnico gospo Ireno Frelih v stari šoli v vasi Zapotok nad Igom pri 

Ljubljani. Izbira lokacije, čas, medsebojni stiki in način priprave so bili zelo 

varovani. Dokument sva pripravila v eni noči in samo v enem izvodu. Moj 

osnutek in dodatne dokumente sva sproti kurila v peči. 

Presojo smo še enkrat pregledali v ožjem krogu MŠNZ in ker ni bilo pripomb, 

je bila takoj izročena načelniku Antonu Krkoviču. 

Na podlagi presoje za vso Slovenijo sem moral pripraviti še natančno presojo za 

potrebe MŠNZ Ljubljana, ki smo jo posredovali vsem pokrajinskim štabom 

Manevrske strukture narodne zaščite v Sloveniji kot vzorec za pripravo njihovih 

dokumentov. 

Ocena možnega delovanja je bila na začetku temelj aktivnosti MŠNZ Ljubljana. 

Nato so se pripravljali vojaški načrti, določale lokacije tajnih skladišč in razmestitve 

novo formiranih enot MŠNZ Ljubljana. Ocena se je neprestano dopolnjevala. 

Poznejša ocena morebitnega delovanja proti Centru za usposabljanje na Igu 

maja 1991 je bila razlog, da so se enote, ki so varovale prve slovenske nabornike, 

razporedile v obrambo in zagotavljale nemoteno vojaško delo in življenje. 

Sestavljene so bile iz čet za protispecialno delovanje (PSD), lahkega topniškoraketnega 

voda ZO in drugih enot ter obveščevalnoizvidniške mreže v Ljubljani, 

ki je preprečevala nenapovedano delovanje JA. 

92 

2. Območje obveščevalne odgovornosti v času MSNZ je bilo za MŠNZ območje 

petih takratnih ljubljanskih občin. To so bile občine Bežigrad, Center, Moste - 

Polje, Šiška in Vič - Rudnik. Območje obveščevalnega interesa je bilo večje in se 

je nanašalo predvsem na Vrhniko in tamkajšnjo 1. oklepno brigado, skladišče 

Borovnica in letališče Brnik.


To je pomenilo, da so bili z ukazom MŠNZ Ljubljana mesto za pokrivanje 

vojaških objektov JLA določeni posamezni občinski štabi Manevrske strukture 

narodne zaščite, ki so bili seznanjeni z oceno ogroženosti. 

Pozneje, med prenosom pristojnosti poveljevanja na nov RŠTO, se je območje 

obveščevalne odgovornosti razširilo še na obmestne občine, in sicer na Domžale, 

Grosuplje, Litijo in Vrhniko ter na Kamnik in Logatec. 

3. Obveščevalni podatki so se zbirali centralizirano od izvidnikov na terenu, 

prek dežurnega častnika oziroma obveščevalnega častnika v OŠNZ, in dežurnega 

častnika MŠNZ Ljubljana oziroma pomočnika načelnika štaba za obveščevalne 

zadeve. Nato so bili posredovani poveljniku MŠNZ Ljubljana, republiškemu 

vodstvu, pozneje RŠTO RS, milici in drugim uporabnikom, kot so OŠTO idr. 

Če so bili podatki nujni, so jih dostavljali tudi neposredno obveščevalnemu 

častniku v MŠNZ Ljubljana. 

Za posamezne ključne vojaške objekte in smeri smo organizirali obveščevalne 

točke, ki so podatke dostavljale neposredno obveščevalnemu častniku v MŠNZ 

Ljubljana mesto oziroma 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine. Tako so bile obveščevalne 

točke dodaten vir zbiranja podatkov in so zagotavljale še večjo točnost. 

4. Obveščevalne podatke smo zbirali tajno, neprekinjeno, načrtovano in usmerjeno. 

Na začetku je naloge opravljala stalna sestava, potem pa vse bolj rezervna sestava. 

Uporabili smo preverjene in zanesljive pripadnike izvidniških enot, diverzantskih 

vodov, čet za PSD, zaščitnih čet in drugih enot. 

Zaradi števila objektov in štiriindvajseturnega opazovanja smo potrebovali zelo 

veliko ljudi, ki so se izmenjevali pri nalogi, v pripravljenosti in rezervi. Vsaj na 

začetku so obveščevalni častniki oziroma načelniki občinskih štabov Manevrske 

strukture narodne zaščite imeli kar precej težav glede načina aktiviranja in 

odsotnosti ljudi z delovnih mest. 

Opazovali smo v civilnih oblekah, največkrat z motornimi vozili in ustreznim 

prenosom podatkov. Nalogo pa smo opravili celo z letaloma in motornim zmajem. 

5. Zbrane obveščevalne podatke smo analizirali na ravni MŠNZ Ljubljana oziroma 

5. PŠTO, kjer smo od 4. 10. 1990 dalje vodili tudi obveščevalni dnevnik. Vanj 

smo vpisovali vse obveščevalne podatke, čas sprejema, verodostojnost vira, oceno 

točnosti itn. 

93


Obveščevalni dnevnik je postal nepogrešljiv dokument za spremljanje stanja, 

analiziranje, posredovanje podatkov in predlaganje ukrepov poveljniku Mihi Butari. 

6. Pripadniki so pri obveščevalni zagotovitvi tako v okviru štabov in enot MSNZ 

kot TO zelo dobro in učinkovito sodelovali. 

Poudariti moram dobro sodelovanje in izmenjavo podatkov z milico v Ljubljani, 

posebej s poveljnikom posebnih enot milice (PEM) inšpektorjem Stanetom 

Leskovškom in njegovim namestnikom inšpektorjem Stanetom Plohlom. Prav 

tako dobro smo sodelovali z zaščitno enoto milice (ZEM), predvsem s poveljnikom 

inšpektorjemVinkom Beznikom in njegovim namestnikom inšpektorjem Dušanom 

Goršetom. 

Po prenosu pristojnosti Maneverske strukture narodne zaščite na nov RŠTO RS 

je bilo tudi sodelovanje z najodgovornejšim obveščevalnim častnikom Milošem 

Bregarjem zelo dobro, kar velja tudi za sodelovanje ter izmenjavo podatkov s 

sosednjimi PŠTO. 

Izmenjava obveščevalnih podatkov je bila pravočasna, potekala je vertikalno in 

horizontalno ter po strokovni in poveljniški ravni. 

7. Način zbiranja podatkov in izvedbo nalog smo nenehno analizirali in izboljševali 

obveščevalnoizvidniški sistem, hkrati pa strogo upoštevali strokovna načela, imeli 

pobudo pri obveščevalnem delu ter skrbeli za varnost ljudi in izvedbo nalog. 

Z nakupom daljnogledov ter uporabo nočnogledov in druge tehnike se je kakovost 

zbiranja obveščevalnih podatkov zelo izboljšala. 

Hkrati so nadrejeni zahtevali dokazila o podatkih, zato je bilo treba velikokrat 

fotografirati vojaške objekte in aktivnosti. 

Dodatne naloge so pomenile dodatno nevarnost, zato so bili načrtovanje, 

morebitna izbira sodelavcev za izvedbo in izvedba zelo skrbno organizirani. 

Seveda je prihajalo tudi do težav, saj niso imeli vsi nagnjenosti za to delo. 

94 

Sčasoma smo za vojašnice in druge vojaške objekte zbrali toliko podatkov, da 

smo za vsakega posebej pripravili elaborat z natančno shemo, fotografijami, 

razporedom straž in drugim varovanjem ter s podatki, ki so bili bistveni za 

odločitve poveljnikov. Nekatere vojašnice so bile predstavljene tudi na


videoposnetkih, ki jih je posnel sodelavec Stasil Burja. 

Narejen je bil tudi pregled poveljniškega in drugega kadra ter oborožitve in 

opreme ter obdelava motivacije enot JLA za izvajanje bojnih nalog. 

8. Veliko pozornost smo namenili usposabljanju in pridobivanju ter izmenjavi 

izkušenj s področja obveščevalnoizvidniške dejavnosti. 

Na začetku delovanja je usposabljanje pogosto potekalo v manjših skupinah ali 

celo individualno, s poudarkom na načinu dela in osebni varnosti. 

Pozneje so se usposabljale cele enote, tako da smo imeli pred junijsko vojno na 

rednem intenziviranem usposabljanju izvidniške oddelke z zelo pestrim, realnim 

in na terenu izvedenim programom, ki je bil usmerjen na objekte JLA. 

Usposabljali pa so se tudi štabi in v okviru njih obveščevalnoizvidniški organi. 

Obveščevalnoizvidniška zagotovitev vseh aktivnosti TO je bila nenehna, tako da 

so lahko te nemoteno potekale. 

9. Kljub številnim aktivnostim in velikem številu sodelavcev ni prišlo do »odtekanja 

podatkov«, kar je bil velik uspeh. Zaradi zanesljive mreže sodelavcev je bilo tudi 

delovanje MSNZ in pozneje TO Ljubljanske pokrajine uspešno. 

Vsak od aktivnih pripadnikov MSNZ, TO, milice in drugih, ki smo sodelovali 

pri zbiranju obveščevalnih podatkov, ima svojo zgodbo in nešteto dogodkov, ki 

so se nam vtisnili v spomin. 

Skupno vsem pa je, da je vsak prispeval kamenček v mozaik slike, ki predstavlja 

osamosvojitev Republike Slovenije. Čas je dokazal, da smo ravnali prav in 

pogumno. 

Podatki o avtorju: 

Podpisnik je bil v Mestnem štabu za Teritorialno obrambo mesta Ljubljana od 

leta 1979 zaposlen kot pripadnik stalne sestave. Štab je imel rang divizije. Opravljal 

je dolžnost načelnika za organizacijsko mobilizacijske in personalne zadeve in 

pozneje od leta 1988 dolžnost načelnika obveščevalnih zadev. Ima status 

organizatorja MSNZ. Neposredno pred, med in po junijsko–julijski vojni je bil 

95


poveljnik 57. ObmŠTO. Zatem je bil na različnih dolžnostih v RŠTO RS oziroma 

GŠSV ter v 52. BR SV poveljnik 2. bataljona. Trenutno je v GŠSV na dolžnosti 

načelnika oddelka za izvidništvo. 

PRILOGE 

Osnutek in nekateri podatki o vojaškem objektu leta 1990 

96


Povzetek iz obveščevalnega dnevnika 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine 

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, 

leta 1990 in 1991 

97


98 

Osnutek pomočnika za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, 

ki se je nanašal na poročanje o pripravljenosti v letu 1990


Presoja možnega delovanja proti Centru za usposabljanje na Igu 

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, maj 1991 

99


Organizacijsko–formacijska shema MŠNZ Ljubljana 

100


Povzetek iz Presoje možnega delovanja za Mestni štab Manevrske strukture 

narodne zaščite 

Ljubljana, avgust in september 1990 

101


102 

Osnutek ene od ocen, ki jih je zahteval poveljnik 5. PŠTO Ljubljanske 

pokrajine Miha Butara 

Pomočnik za obveščevalne zadeve 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, leta 1990


Vojašnica Boris Kidrič v Ljubljani, 23. 3. 1991 

Foto: Miloš Šonc 

103


Skladišče Roje v Šentvidu pri Ljubljani 

Veliko sredstev in oborožitve je bilo prepeljano na jug, Ljubljana, 23. 3. 1991 


104 

Sredstva zvez v pripravljenosti za nalogo 

Vojašnica Boris Kidrič, Ljubljana, 20. 5. 1991 

Foto: Miloš Šonc


Pristanek HE MI 8 sredi Ljubljane običajno ni napovedoval nič dobrega, zato 

se je intenzivnost obveščevalnega dela povečala, Ljubljana, 28. 5. 1991 


Tudi samovozno artilerijsko orožje je bilo vedno pripravljeno 

Vojašnica Boris Kidrič, Ljubljana, 14. 2. 1991 


105

POPRAVEK NAPAKE V ŠTEVILKI 1/03 (6) 

V številki 1/03, letnik 4, Vojaške zgodovine je pri pripravi publikacije za tisk 

prišlo do napake v članku: 

Sašo Jerše: Obrambne strategije dežel Notranje Avstrije v boju proti Turkom 

v 16. stoletju, Vojaška zgodovina, št. 1, 2003, str. 99—101, 

tabela št. 2, v stolpcih o številu vojakov in stroških vzdrževanja (v gld.). 

Avtorju, bralkam in bralcem se za napako opravičujemo. Objavljamo tabelo s 

popravki. 

Tabela št. 2 

Utrdbe na hrvaški meji. Arhiv Slovenije, Stan I., šk. 934. Toponimom, ki jih 

navaja vir, smo poskušali najti sodoben hrvaški oziroma slovenski toponim. V 

primerih, ko tega nismo našli, navajamo toponim iz vira, v oglatem oklepaju pa 

toponim, kakor ga navaja Johann Loserth. 

Utrdba Število vojakov Stroški vzdrževanja (v gld.) 

Gradež 150 650 

Gorica 40 190 

Trst 60 285 

Devin 10 56 

Prosek 18 

A lgarn (A gläu) 10 56 

Maramuth (Moranuth) 10 56 

Castel Perpeth (Perpeth) 10 56 

Tulmen (Tulmein) 15 140 

Ljubljana 8 62 

Sv. Vid na Reki 10 46 

Trsat 4 19 

Ledenice 

Senj 244 1238 

Brinje 40 168 

Brlog 6 20 

Otoèac 60 230 

Dabar 30 163 

Jesenica 30 123 

Drežnik 20 62 

Tržac 20 63 

Ogulin 20 114 

Modruš 12 48 

106 

Slunj 20 62 

Cetin 10 31 

Vranograè 40 124

Tabela št. 2 (nadaljevanje) 


Novigrad 8 31 

Gradäz 12 36 

Mutmica 11 34 

K rstinja 10 31 

Gornja K laduša 10 31 

Donj a K laduša 10 31 

Posueso (Poswest) 10 31 

Peè 16 52 

Hresno 10 31 

Citiisch (Citisch) 14 43 

Wannia (Waina) 20 71 

Mazin 8 25 

Greda 10 31 

Thombkapoetsch (Conusch Tapetsch) 12 37 

Kostel 6 19 

K remen 10 31 

Repiæ 62 247 

Sokol 12 45 

Bihaè 250 250 

Izaèiæ 20 75 

Toplièki turanj 21 71 

Brekovica 21 71 

Ostrožac 39 154 

Cazin 40 146 

Stena 12 50 

Gvozdansko 80 234 

Bužim 24 75 

Sv. Juraj 10 31 

Blagajski turanj 10 31 

Serin 125 340 

Šturliæ 8 25 

Gora 10 31 

Hrastovica 120 499 

Vinodol 15 53 

Blinja 32 118 

Plaški 12 50 

Gradac 20 62 

107

Tabela št. 3 

Utrdbe na slavonski meji. Arhiv Slovenije, Stan I., šk. 934. 


Zagreb 50 130 

Wigstadt 10 75 

Varaždin 60 269 

Ivaniæ 50 276 

K riževci 85 468 

Sveti Križ 20 66 

Topolovac 9 33 

K oprivnica 88 522 1/2 

Ðurðevac 71 313 1/2 

108

109

Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?