Enajstica - Pustolovec Rajd

Pustolovec Rajd - društvo za reševanje pustolovskih problemov
Enajstica
Kolesarski vzpon na 11 vrhov okolice Ljubljane
V petek 20.4.2012 smo se odpravili na redno aprilsko pustolovščino Pustolovca Rajda. Za cilj
smo si zadali osvojiti 11 vrhov v okolici Ljubljane. Prvotno je opisana pot del akcije Športne
zveze Ljubljane: S kolesom na 10 kolesarskih vrhov v okolici Ljubljane. Namesto predvidene
ene sezone smo se odločili vrhove obiskati v manj kot 24 urah. Kot pustolovci smo cilju dodali
še dodaten pogoj, da nobenega odseka poti ne smemo ponavljati, niti ne smemo poti prekrižati.
Ideja:
Z njo sta prišla Blaž in Miha in nas vse sodelujoče, pa še koga, v trenutku zagrela. Nekateri so
se poslovili od predvidenih planov ( treking liga na Golteh, ...) in raje zajahali kolo.
Udeleženci:

● celotna pot: Miha Urbanija, Blaž Urbanija, Mateja Kržišnik, Nataša Aljančič, Nejc
Zorman, Rok Pestotnik
● od Iga do Rašice: Janez Korošec
Prihod na kontrolne točke:
Start@ Ig: 21:28
Krim: 23:21
Rakitna: 00:14
Koreno: 2:50
Katarina (Dobnikar): 4:22
Toško čelo:4:46
Rašica: 6:36
Dobeno: 6:50
Zagorica: 9:50
Janče: 11:38
Mali Lipoglav:13:41
Kurešček: 16:48
Cilj@ Ig: 17:25
skupaj 190 km 4600 m višine.
Krstna udeležba:
Mateja Kržišnik se je prvič udeležila pustolovščine Pustolovca Rajd in s tem postala njegova
polnopravna članica. Vsi pustolovci ji čestitajo in ji želijo še veliko zanimivih dogodkov.
Zjutraj na Rašici:
Janez se poslavlja
Opis:
Začelo se je pravzaprav že v
Ljubljani, Janez se je pripeljal
mimo mene in skupaj sva za
ogrevanje začela vrteti pedala
proti Igu. Če ne bi zamudil, bi
uspela na črpalki na Igu kupiti še kaj hrane, tako pa sva tja prispela z nekaj minutno zamudo.

Prehiteli so naju tudi ostali, ki so se na štart odpravili z avti. Seveda nisva pričakovala, da bodo
že pripravljeni. Štartali smo tako s polurno zamudo iz parkirišča na Igu.
Jasna noč, nikjer oblačka, prava romantika. Mi pa bolj ali manj v koloni in vštric napademo prvi
vrh - Krim. Malce me je presenetilo, ker se pustolovščini prej nisem preveč posvečal, in sem
šele na Igu spoznal, da si je Blaž zamislil premagovanje vrhov v smeri urinega kazalca, ravno
obratno od moje ideje.
Do vrha nismo kolesarili, saj sicer ne bi mogli voziti navzdol po edini cesti na Krim. tako smo
zadnjih 300 višincev porivali kolo v hrib kar po kolovozu po vzhodnem pobočju. Tišino jasnega
neba je pretrgalo grmenje, ki je postajalo čedalje bolj glasno. Pravo aprilsko vreme je bilo itak
na sporedu še cel naslednji dan. Ampak to smo privzeli, bedvedersi itak vlečejo nase vse čudne
naravne pojave.... Na vrhu je tako že pršilo in pihalo. V koči je bila že tema, tako da smo
požigosali kartončke, se pripravili na dež in se spustili proti Rakitni. Sledili smo markacijam po
vzhodni strani Županovega vrha in po hitrem spustu po singlci prišli do vasi. Do jezera smo se
prebili skozi naselje vikendov, ki so se v zadnjih dveh desetletjih spremenili v kar mogočne vile.
Hotel pri jezeru v Rakitni je bil že zaprt, tako da nam kaj več kot fotografiranje pred njim niti ni
preostalo. Spust do Podpeči, prvi padci ob zaviranju kolone pri trgovini. Na srečo nič
usodnejšega. Sledilo je prečenje Ljubljanskega barja mimo Plešivice do Loga pri Brezovici, čez
Drenov grič do Horjula. Po poti je večinoma deževalo, za naprej pa se tudi ni obetalo kaj bolje.
Vzpon na Koreno nad Horjulom, vzpona je bilo manj kot na Krim, tudi udeleženci smo bili še
relativno pri močeh.
Spust v dolino Gradaščice je bil prav zabaven, vsaj zame, ki sem se tam prvič potikal in nisem
pričakoval takih strmin. Vzpon na Katarino skozi Osredek nam je vsem dobro poznan, čeprav
ne v takih razmerah. Zdelo se mi je, da kar hitro napredujemo, a vseeno je bil jutranji zajtrk s
frocki, ki so doma spali v posteljah, popolna utopija. Kot se je za utopijo izkazal prvotni plan, da
bomo doma zgodaj popoldne. Spust do Toškega čela in naprej v dolino je bil na trenutke prav
zabaven. Sploh, ko smo na gozdnem ovinku prestrašili policista v policijskem avtu, ki sta z
mislijo na mirno noč parkirala tam. Po obronkih Ljubljane napredujemo do Šentvida, skozi
Vižmarje in Tacen do Rašice. Malce smo se spogledovali z bifeji, ki bi ob pol šestih zjutraj že bili
lahko odprti. A niso bili. Do Rašice smo se že kar malo vlekli. Sam sem uspel uloviti še pogled
na prebujajočo se Ljubljano s stolpa. Zdanilo se je, malo smo bili lačni in kar naenkrat se nam ni
več nikamor mudilo. Slikanje pri stolpu že, slikanje pri koči tudi, a abzajl odpade, ker se nam ne
da čakati do osmih zjutraj, da bi se koča odprla in da bi se dokopali do vrvi, ki jo je Janez
prejšnji dan spravil v koči. Janez se poslovi od nas. Malo mu opravičimo, malo pa tudi ne.
Hitro smo na Dobenem, pri Blažu, kjer nas na srečo ob sedmih zjutraj spuščeni pes še ne
požre. So pa zato toliko bolj prijazni gostitelji, ki nam postrežejo z jutranjo kavo. Polnjenje
glikogena, čez kakšno uro se šele spravimo naprej in se po jutranjem soncu spustimo po
blatnih stezicah naravnost v Trzin. Skozi Depalo vas in mimo Agrokombinata Emona se
izognemo Domžalam, čeprav si je Nataša zelo želela, da bi vsaj odložila mokre cunje. Mimo
Ihana se uspemo prebiti do Virja, od tam pa po izohipsi (ki je bolj ali manj pomenila kar nekaj
vzponov in spustov) po pobočju Ciclja do rojstne hiše Jurija Vege v Zagorici pri Dolskem.

Plohe s spusta do Jevnice raje ne omenjam, ampak glede na to, da smo bili od celonočnega
pranja že itak vsi mokri, se z njo sploh nismo obremenjevali. Če nas je ponoči zeblo, potem nas
je dopoldanski sončen vzpon na Janče prav pregrel. Kosilo na Jančah, žal osebje koče ni niti
okretno niti prijazno, pa še ve ne, kakšne sestavine jim plavajo po enolončnicah.
Malo smo se še martinčkali med jedjo, nekateri so padli v krizo, a nas je prihajajoča nevihta z
juga kar zbudila. Spust v dolino Besnice je bil še suh, potem pa se je vsulo kot iz škafa.
Napredovali smo na Ravno brdo in se od tam po popolnoma razmočenih blatnih kolovozih, ki so
pustili sledi tako na kolesih kot tudi na vsakem našem koščku, spustili do Panc in do Malega
Lipoglava. Previdno smo vstopili k Jakopc, povedali, da bi radi le žig, in hitro odšli.
Skozi Šmarje Sap in Hudo polico smo mimo Pijave Gorice po dolini Želimljščice napadali še
zadnji vrh. Pod Turjakom se je začel še zadnji vzpon, ki ga kar ni in ni hotelo biti konca. Do
Zapotoka smo se privlekli v že kar dostojno dolgi kači. Od tu smo se usmerili naravnost po
planinski poti na vrh Kureščka, kjer smo si drug drugemu čestitali, S spustom do koče v bližini
je bil tako osvojen še zadnji, enajsti vrh. Strinjali smo se, da se odpravimo še do Iga, cilja
pustolovščine. Na spustu sem ravno premišljeval, kako lepo je, da nismo imeli nobene okvare,
pa mi je eno minuto zatem počila guma.
In ker sem bil le še okoli 2 km oddaljen od cilja, sem se odločil, da ju pretečem. Najbrž bi dlje
trajalo, če bi menjal gumo na popolnoma blatnem kolesu;)
Po nekaj minut manj kot 20 urah smo tako uspešno opravili pustolovščino. Kot bi rekel Janez:
“Stopnja realizacije 100%”
Pridi pogledat na kakšno od naslednjih pustolovščin še ti.
Rok
Tule pa klikni, če želiš pogledati še nekaj slik s poti.