Slovenski jezuiti december 2010 - Jezuiti v Sloveniji

Slovenski 

december 2010 

XLIV - 6 (259) 

JEZUITI

Slovenski jezuiti 

XLIV - 6 (259) 

december 

2010 

Vsebina 

162 Še vas, če hočete, v ta hlev popeljem 

163 Prijateljem – provincial p. Milan Bizant 

APOSTOLAT MOLITVE 

165 Januar – februar 

166 Anici, Mariški in Milici v spomin in zahvalo 

168 Častitljivi jubilej 

170 Fotomeditacija za začetek leta 

POTA MLADIH 

174 Bog vse objema 

180 Pota 

POKOJNI 

182 + Jože Zupanc 

POGLEDI IN ODMEVI 

183 Poletni tedni na uradu JRS 

186 Ignacijev dom duhovnosti: predavanje p. Marka Ivana 

Rupnika »V pogledu Duha« 

187 Nova knjiga 

188 Kratek pregled leta 2010 

191 Leto 2011 – jubileji 

192 Voščilo p. Janeza Mujdrice iz Zambije 

161


jezuiti 

Vladimir Kos 

Še vas, če hočete, 

v ta hlev popeljem 

Ignacijev Priročnik nam svetuje, 

da se odpravimo za Božič v hlev, 

kjer v slami Božje Detece nočuje – 

morda na stenah ognja bo odsev. 

Še Vas, če hočete, v ta hlev popeljem. 

Kamel tu ni – bodite brez skrbi! 

In če za Jezuščka imate želje – 

napisane kar v jasli skrijte jih. 

Ne bom Ga motil, Jezuščka, med spanjem. 

Le s čelom se dotaknil bom zemljé, 

hvaležen za največje to spoznanje: 

sam Božji Sin je prav to Detece! 

Potem se bom Mariji tih poklonil – 

gotovo se mi bo nasmehnila. 

In Jožefu ob kotla toplih tonih. 

Še ni pastirjev. Noč je zvezdnata. 

Tako se z leta v leto vračam srečen. 

On, Božji Sin, je zdaj naš božji Brat. 

Še moja stara izba se leskeče, 

čeprav je včeraj crknil zadnji vat. 

162



Dragi prijatelji! 

Eden prvih tovarišev sv. Ignacija 

Lojolskega je zapisal o njem: 

»Med mnogimi krepostmi, ki jih 

je imel naš oče, je ena posebej izstopala: 

hvaležnost, zaradi katere 

je posebej vreden občudovanja.« 

Ko se ob koncu iztekajočega se 

leta oziramo nazaj, si ne moremo 

kaj, da ne bi prepoznali Božje milosti, 

ki nas je, slovenske jezuite, 

spremljala. 

So izredni dogodki, ki v naših 

srcih budijo hvaležnost: duhovniško 

posvečenje in nova maša 

Marjana Kokalja; blagoslov obnovljenega 

doma duhovnih vaj pri 

Sv. Jožefu v Ljubljani, ki je tako po 

mnogih desetletjih dobil svojo 

prvotno namembnost; če imenujem 

samo dva. 

Take izrednosti pa niso edini način 

izraznosti Božje milosti. Božja 

milost ni le kot močna voda, ampak 

tudi kot mirno tekoča voda, 

ki napaja zemljo – kot stalna tiha, 

preprosta, običajna prisotnost. 

Mnogo je vsakdanjih Božjih milosti: 

naše sposobnosti in moči, da 

delamo in naredimo kaj dobrega 

za svet in za ljudi; medsebojna 

dobrota v odnosih; vera, upanje 

in ljubezen v naših srcih, da moremo 

hoditi pot življenjskega poslanstva 

in oznanjati Kristusa v 

današnjem času. 

Ob tem, ne morem mimo vas, 

drage bralke in spoštovani bralci. 

Saj s tem, ko prebirate našo revijo, 

kažete, da ste povezani z nami, 

nas spremljate in nas podpirate 

na različne načine. 

Zahvala tudi vsem, ki pišete v ta 

list, pa uredniku p. Kejžarju ter p. 

Cerarju, br. Rezarju in drugim za 

tehnična in praktična dela. Vsa ta 

vaša zavzetost omogoča, da revija 

redno izhaja, pride v vaše roke in 

vam posreduje utrip našega življenja 

in delovanja. 

Vabljeni tudi vi, drage bralke in 

spoštovani bralci, da napišete in 

pošljete kakšno pismo, npr. izkušnjo 

s kom od jezuitov. To bo obogatilo 

revijo in s tem druge bralke 

in bralce. Naj kdo najde razlog, 

da začne. Ni treba čakati izrednosti; 

lahko napišete kakšno preprosto, 

običajno izkušnjo, misel, gledanje. 

PRIJATELJEM 

163



Tudi bolečina nas je doletela v tem letu, 

ko sta nas iznenada in nepričakovano 

zapustila p. Jožef Plevnik in p. Lojze Kovačič. 

Slednji je bil naš arhivar in se je v 

preteklih letih marsikdaj oglasil v reviji s 

kakšnim zgodovinskim zapisom. Zaupamo, 

da sta oba dopolnila svojo zemeljsko 

pot in da jima Gospod v obilju 

daje svoje ljubezni. 

Ko prihaja naproti novo leto, je dobro, 

da postavimo naše temeljno zaupanje 

v Gospoda, ki je prihajajoči. Naše upanje 

ne more biti temeljno naslonjeno 

na nas same, na to, koliko in kaj bomo 

sami uspeli narediti ali doseči. Saj je 

prav, da se trudimo in prizadevamo, a 

če bi mislili, da je to edini način kako 

Bog prihaja v naša življenja in v naš 

svet, bi to dejansko pomenilo, da okupiramo 

ogromno (preveč!) prostora v 

srcu življenja. Bog prihaja na ta svet 

skozi odprto srce, ki dovoli, omogoči 

Bogu prostor. Pomeni, da nima glavne 

besede zanašanje nase, še manj strah 

in obup, pač pa čistina srca, prosojnost 

za Boga. To je skrivnost Marijine brezmadežnosti 

– kar smo obhajali v mesecu 

decembru. 

Naj se v vseh vas, drage bralke, spoštovani 

bralci, utabori ta drža skozi božični 

čas in skozi vse prihajajoče leto. 

Provincial p. Milan Bizant 

Dragi naši prijatelji in bralci Slovenskih jezuitov! 

Že dolga leta mi je poverjena skrb za 

upravo tega našega glasila. To pomeni, 

da sem poleg manjših reči odgovoren 

predvsem za natis, razpošiljanje in računovodstvo. 

Od začetka do danes se 

je revija vzdrževala s prostovoljnimi prispevki 

in tega načina za sedaj ne nameravamo 

spremeniti. Jezuiti so pisma prijateljem, 

prijatelj prijatelju pa ne računa. 

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki ste 

se nas vsaj od časa do časa spomnili, 

tako ali drugače poslali svoj prispevek 

in s tem glasilu omogočili izvrševati poslanstvo, 

zaradi katerega je bilo ustanovljeno. 

Naj Vam bo Bog bogat plačnik. 

Ko boste ob novem letu ali kdaj pozneje 

izpolnjevali razne položnice, naj bo 

ena tudi za Jezuite. Znesek lahko nakažete 

na naslov: Rezidenca DJ, Ljubljanska 

13, Maribor, žiro račun: 0417 

30000 720322 s pripisom: Za revijo. 

Hvala Vam že vnaprej. Želim, naj Vas v 

letu 2011 in vse življenje spremlja Božji 

blagoslov. 

p. Franc Cerar 

164



januar 

Splošni: 

................................................... 

Bogastvo 

stvarstva 

Da bi bilo bogastvo stvarstva 

ohranjeno, cenjeno in vsem razpoložljivo 

kot dragocen Božji dar 

ljudem. 

Misijonski: 

................................................... 

Popolna edinost 

Da bi kristjani dosegli popolno 

edinost in tako vsemu človeškemu 

rodu pričevali za univerzalno 

Božje očetovstvo. 

Slovenski: 

................................................... 

Sveto pismo 

Da bi radi brali Sveto pismo in ob 

tem spoznavali, kaj nam želi Bog 

povedati. 

februar 

Splošni: 

................................................... 

Spoštovanje 

družine 

Da bi družino v njeni istovetnosti 

vsi spoštovali in prepoznali njen 

nenadomestljivi prispevek v prid 

celotne družbe. 

Misijonski: 

................................................... 

Kristusova 

navzočnost s 

trpečimi 

Da bi na misijonskih področjih, 

kjer je nujna borba proti boleznim, 

krščanske skupnosti znale 

pričevati za Kristusovo navzočnost 

s trpečimi. 

Slovenski: 

................................................... 

Magis 

Da bi se mladi ne zadovoljili s 

povprečnostjo, marveč bi iskali, 

kar je več, višje in bolje. 

APOS TO LAT MO LIT VE 

165



Anici, Mariski in Milici 

v spomin in zahvalo 

Naše glasilo Slovenski jezuiti je začelo 

izhajati davnega leta 1967. Časi so bili 

takrat drugačni. Ni bilo računalnikov in 

računalničarjev, redki tiskarji so bili 

strogo nadzorovani, težko je bilo za papir, 

vse je bilo drago, naša komaj rojena 

provinca pa revna in se je le s težavo 

postavljala na noge. Ko je takratni 

predstojnik p. Miha Žužek sklenil, da 

bomo vsaka dva meseca izdajali glasilo 

za naše prijatelje, smo se odločili, da ga 

bomo s čim manjšimi stroški in skupaj z 

našimi dobrotniki ustvarjali sami. Res je 

bilo tako. 

Nabavili smo ciklostilni stroj za razmnoževanje, 

in dovolj primernega papirja. 

Pater Janez Jauh je kot urednik pripravil 

besedilo. Gdč. Marija Zadravec je to 

besedilo natipkala na matrice, gospod 

Ciril Sluga pa ga je na ciklostilu natisnil. 

Potem so bile potrebne pridne roke, ki 

so natisnjene liste zlagale in prepogibale, 

da so postali posamezni izvodi. Ti so 

šli v pregled, da ne bi v katerem od njih 

kakšna stran manjkala ali bila odveč. Zatem 

so pridne roke s strojčkom vsak posamezni 

zvezek v sredini po dvakrat 

spojile. Tako pripravljeni izvodi so morali 

v obrezovalnik, ki smo ga nabavili v starinarni. 

Ko je bilo to delo končano, so morale 

spet pridne roke vsak izvod vložiti v 

že od prej pripravljeno ovojnico, na kateri 

je bil naslov (za kar so tudi poskrbele 

pridne roke). Tako urejeno »robo« smo 

naložili v avto in odpeljali na pošto. 

Zakaj to pišem Nekajkrat sem omenil 

pridne roke. Trikrat po dva para teh 

pridnih rok - ki so bile takrat štirideset let 

mlajše - sta letos omahnila in za vselej 

obmirovala. Spomladi se je preselila v 

večnost gdč. Anica Vajnhandl, v jeseni 

gdč. Mariška Gobar in v decembru sestra 

Milica Špindler. Naj bo o vsaki v hvaležen 

spomin napisanih nekaj besed. 

Anica Vajnhandl je bila rojena leta 

1932 v župniji Marija Snežna v Slovenskih 

goricah. Kot dekle je prišla v Maribor 

in se zaposlila v tekstilni tovarni. V 

njej je delala do upokojitve. Ni ustanovila 

lastne družine, njena družina je bila 

Magdalenska župnija. Pomagala je v 

cerkvi, v kuhinji, v pralnici in na vrtu, 

pela je pri mešanem zboru, sodelovala 

pri Karitasu in še kje. Z veseljem je vsaka 

dva meseca čakala, »kdaj bodo spet 

jezuiti«, in se jih še z večjim veseljem 

skupaj s sodelavkami lotila. Ko se je na- 

166



ša revija v zadnjih 

letih modernizirala 

in je 

delo prevzela 

tiskarna, je bilo 

Anici kar dolg 

čas po njih. Sicer 

pa ji je 

zdravje pešalo 

in se je spomladi 

v 78. letu življenja preselila v večnost. 

Mariška Gobar, nekaj let starejša od 

Anice, doma iz župnije Tišina v Prekmurju, 

je bila zaposlena na otroškem 

oddelku mariborske bolnišnice. Svojih 

otrok ni imela, 

zato pa jih je bilo 

kdo ve koliko 

v bolnišnici, ki 

so imeli priložnost 

čutiti njeno 

skrbnost in 

ljubezen. Znana 

je bila po 

tem, da jih ni 

razvajala in ji ni 

bilo do tega, da bi bila priljubljena. Pozneje 

pa ji je bil marsikateri otrok hvaležen, 

da se je ob njej naučil reda in vzljubil 

higieno. – Mariška je bila po značaju 

tiha in zelo umirjena. Njen dar za red 

in natančnost pa je čutila tudi naša revija. 

Na vse, kar je šlo skozi njene roke in 

so jih odložile, smo se mogli brez skrbi 

zanesti. 

Sestro Milico Špindler nam je dala župnija 

Mala Nedelja v Prlekiji. Rojena davnega 

leta 1915 se je že pred vojno pridružila 

Šolskim sestram. Ko so po vojni 

nove oblasti samostan razlastile, sestre 

pa razgnale, naj gredo, kamor hočejo in 

se znajdejo kakor 

znajo, se je 

Milica znašla tako, 

da si je v Mariboru 

najela 

stanovanje in se 

zaposlila v bolnišnici. 

Na oddelku 

je ostala v 

spominu kot sestra, 

ki je bila 

vedno na nogah. Če je kdaj sedla, ni dolgo 

vzdržala. Vstala je, hodila od sobe do 

sobe, od postelje do postelje in od bolnika 

do bolnika. Rekla mu je besedo, 

dve v spodbudo in tolažbo, popravila 

blazino, poravnala odejo in še kaj. – Tudi 

ona je že kar nestrpno vsaka dva meseca 

pričakovala »jezuite« in ko so prišli, se 

jih je z vso vnemo lotila. Pogosto smo 

imeli priložnost slišati, kako sta znali z 

Anico ob delu sproščeno zapeti. 

Vse našteto ste, draga Anica, Mariška 

in Milica, leta in leta delale z veseljem, 

v Božjo čast in za božji lon. Slovenski 

jezuiti Vam izrekamo priznanje in se 

Vam od srca zahvaljujemo. Tisti, ki ste 

mu vse življenje zvesto služile in Vas je 

letos poklical k sebi, pa Vas bo pri sebi 

nagradil, kakor On zna. 

P. Franc Cerar 

167



Častitljivi jubilej 

V začetku decembra je še manjkalo člankov za to številko Slovenskih jezuitov, pa 

sem, urednik, po pregovoru »Kdor jezika špara, kruha strada« razposlal sobratom 

po svetu klic »Na pomoč«. Še ni preteklo pet minut, ko dobim e-mail iz Rusije. Poslal 

ga je p. Janez Sever: »Franc, sem na praksi v Moskvi, za tretjo probacijo. Sem odlašal 

in odlašal, in prišel je čas! Moja stara mama - Antonija Burger ja najstarejša bralka 

Slovenskih jezuitov. 16. novembra je izpolnila 100 let. Pošiljam članek, ki ga je 

napisala moja teta, njena hči, Antonija Delak. Vidiš, kos kruha«! F. K. 

Tončka Burger je stara mama jezuita 

Janeza Severja. 16. novembra 

2010 je praznovala 100- letnico 

rojstva. Veliko praznovanje je bilo 

že v soboto, 13. novembra. Pater 

Krizolog iz slovenske cerkve sv. Cirila 

in Metoda v New Yorku je prišel 

na njen dom in imel zanjo mašo. 

Soudeležila sta se je tudi mamin 

vnuk, Janez Sever, in njegov 

prijatelj Damjan Ristić, tudi jezuit, 

ki sta prišla iz Bostona. Zbrala se je 

vsa družina, otroci, nečakinji, vnuki in 

vnukinje, ki so za to slovesnost prišli iz 

raznih oddaljenih krajev Amerike. 

Tončka Burger je Ribničanka iz znane 

Novakove (Susčeve) družine. Imeli so 

pekarno in trgovino, oče je bil dalj časa 

tudi ribniški župan. Od vseh štirinajstih 

otrok je ona edina dočakala tako visoko 

starost. Odraščala je v Ribnici, se šolala 

na meščanski šoli v Ljubljani pri 

usmiljenkah in jo končala pri usmiljenkah 

v Kočevju. Zaposlena je bila pri 

svojem bratu, zobozdravniku v Ribnici.. 

Leta 1939 se je poročila z Vinkom Burgerjem. 

Imela sta tri otroke. Leta 1945 

je šel mož v begunstvo v Avstrijo. Ostala 

je sama s tremi otroki in taščo. Pridružila 

se ji je še svakinja s tremi prav 

168



tako majhnimi otroki, ker je tudi svak 

bežal v Avstrijo. Čisto se je posvetila 

družini, svakinja je hodila v službo. Prijela 

je za vsako delo, skrbela za hišo in 

šest majhnih otrok. Kljub hudemu pomanjkanju, 

sta vladali v hiši sreča in mir. 

Tončka je imela vse otroke enako rada, 

ni delala razlik in še sedaj jo imajo vsi 

radi kot svojo mamo. 

Po desetih letih se je družina pridružila 

očetu v Ameriki. Tukaj se je zaposlila, 

da je pomagala pri vzdrževanju družine. 

Vedno je imela rada otroke, zato je 

z velikim veseljem pozneje pazila vnuke. 

Vzgajala jih je v krščanskem duhu in 

s svojim zgledom je največ naredila. Ko 

so odraščali jih je bodrila in jim dajala 

korajžo, zaupanje vase. Veselila se je 

njihovih uspehov. Še sedaj jim je vzor 

in so zelo navezani nanjo. 

Še vedno je polna življenja, je vesele 

narave, žalost prepodi z lepo knjigo. 

Branje in molitev ji krajšata čas. 

Častitljivi slavljenki Tončki voščimo tudi 

iz uredništva Slovenskih jezuitov in ji želimo 

Božjega blagoslova še na mnoga 

leta, njej in njenim domačim v veselje! 

169



Fotomeditacija za začetek leta 

Avtor: p. Janez Sever 

Fotografiranje me je spremljalo vsak dan velikih, mesečnih duhovih vaj, ki sem jih 

opravljal v Gloucestru, Massechusetts, v ZDA na obali Atlantskega oceana. Bilo nas 

je trinajst, ki smo jih delali in dva patra sta nas spremljala. Proces fotografiranja mi 

pomaga ostati v sedanjosti, kjer sem in kjer je Gospod. Pomaga mi videti. Vedno 

sem imel majhen aparat s sabo v žepu in ob koncu dneva sem za eksamen (molitveni 

pregled dneva z Jezusom) izbral tiste kadre, ki so mi govorili, ali pa je Gospod 

po njih meni govoril. Tu jih je nekaj, in kaj so mi sporočili: 

1. Ta starec je bil povsem zadnji v 10-kilometrskem teku, ki je potekal mimo našega 

doma duhovnih vaj. Zakaj je tekel, oziroma skakal iz ene noge na drugo, daleč 

zadaj za vsemi ostalimi tekmovalci Imel je tudi regularno številko in organizatorji 

tekme so ga čakali, da jo je končal! Ali ima res tako močno voljo Kaj hoče 

dokazati in komu Morda je kot sv. Pavel, ki teče, da bo zmagal... 

170



2. Prvi teden duhovnih vaj. Ta umetnik nima potrebe nikomur ničesar dokazati. 

Atelje: "Odprto slučajno ali po naročilu". Želim si take svobode! 

3. Tri dni smo imeli dež, močan veter in oblačno vreme. Dolgo sem čakal, da se 

bo zjasnilo, da lahko grem na "dober" sprehod. Zgubljal sem živce in odločil sem 

se, da vseeno grem ven. Tedaj sem videl čudovite stvari! Nič ni odvisno od mojega 

pričakovanja ali želja.... Pomembno je videti zares. Kako slabo opazujem in 

vidim zares! Moja pričakovanja in predsodki me ovirajo, da bi videl Gospoda. 

171



4. in 5. Vstajenje! Po hudi nevihti uničena past za jastoge leži na obali. Zgodnja 

jutranja svetloba prodira v votlino. 

172



6. Skušnjava – »dobra, lepa in okusna« - italijanski kanoli. 

7. Mir. Po 30-ih dneh tišine, smo se navadili ne govoriti, ampak le opazovati in poslušati. 

Srečanje pred odhodom iz doma duhovnih vaj. 

173



Bog vse objema 

(POTA Indija 2010) 

POTA MLADIH 

Na pot 

Nikoli nisem razmišljal, da bi šel 

kam daleč iz Evrope. Pa je že tako, 

da Bog vedno znova preseneča. 

Lani sem se namreč znašel kot 

jezuit pri programu POTA pri Sv. 

Jožefu v Ljubljani in vzljubil delo, 

v katerega je letno vključenih približno 

50 mladih, ki želijo doživeti 

drugo kulturo na misijonu, največkrat 

pri enem od slovenskih 

misijonarjev ali misijonark. Tudi 

letos smo bili na osmih različnih 

krajih, ki so vključevali Južno 

Ameriko, Afriko, Azijo in Evropo. 

Naneslo je, da sem bil član »indijske« 

skupine. 

Kljub temu, da bivanje na misijonu 

navadno traja »le« približno en 

mesec in sicer poleti, celoten program 

obsega skoraj celo leto. S 

pripravami pričnemo marca, zaključno 

srečanje pa je konec novembra. 

V tem času je precej 

možnosti, da se mladi vsaj deloma 

spoznamo s kulturo, kamor 

smo namenjeni in tudi zato, da se 

posamezne skupine vsaj do neke 

mere med sabo povežejo. V ta 

namen imamo vsako leto skupne 

vikende, pa tudi nekaj kateheze. 

Želimo namreč, da je skozi ves 

čas prisoten krščanski duh. 

Ker sam, poleg evropske, nisem 

bil v stiku še z nobeno drugo kulturo, 

se nisem zavedal, kako lep 

dar je pravzaprav taka možnost 

obiska Indije. Vsak trenutek so se 

mi odpirala nova obzorja, nova 

vprašanja, pa tudi vse polno novih 

odgovorov. V naslednjih odstavkih 

bom nanizal nekaj stvari, 

ki so se me dotaknile, kot mi bo 

narekovala misel… 

Premišljevanja ob Indiji 

V naši skupinici nas je bilo 6: Alma, 

Ančka, Erika, Klemen, Petra in 

jaz. V Indiji smo bili en mesec: 

prva polovica je potekala v Nagalandu 

(severovzhod), druga pa v 

Kalkuti, kjer smo pomagali v centrih 

Matere Terezije. 

Prvič v življenju sem se resnično 

zavedel, da le kaka šestina ali sedmina 

sveta živi na način, kot smo 

174



ga vajeni v Evropi. Vse 

ostalo je povsem nekaj 

drugega, vsaj po materialni 

plati. Sveta ne moremo 

soditi po tem, kar vidimo 

le v lastnem mestu ali 

državi. Zato sem začel še 

bolj ceniti in se zahvaljevati 

za dejstvo, da jezuiti 

navadno lahko okusimo 

življenje različnih držav. 

Kljub veliki različnosti 

med »svetovi« pa sem videl, 

da je med nami veliko 

popolnoma enakih tem in pogledov. 

Na primer družina. Presenetilo me je, 

kako indijski duhovniki poudarjajo pomen 

družine. Kot da bi vedeli, kakšen 

razpust se dogaja na tem področju v 

Evropi. V zelo kratkem času smo bili 

lahko tudi priče, kako je otrok željan toplega 

pogleda, dotika, pozornosti… V 

vasici Zhadima, kjer sva s prostovoljko 

Eriko preživela prva dva tedna, sva lahko 

občudovala lepe odnose v družinah, 

med otroki, med sosedi, predvsem pa 

pozornost staršev do otrok. Ti otroci so 

bili deležni tega, kar si vsak človek želi 

– ljubezni, zato je bilo potrebno kar nekaj 

dni, da smo se skupaj začeli igrati in 

peti. Vse to najmlajši namreč dobijo v 

svojih družinah. Popolnoma drugačna 

slika pa je bila v mestu Dimapur v neki 

sirotišnici, kjer živijo sirote brez staršev. 

Tukaj so se otroci že v prvih minutah 

srečanja pobesili po naših rokah, nam 

razlagali to in ono in sploh želeli biti z 

nami. 

Ko sem doživljal to neverjetno hrepenenje 

po čisto preprosti bližini, sem si 

mislil, da bom verjetno še celo življenje 

ponavljal v Evropi, kako osnovnega pomena 

je družina in ljubezen, ki se zgodi 

znotraj nje. V situaciji razpadajočih družin, 

ki je danes pri nas močno prisotna, 

zato sploh ni čudno, da mladi in manj 

mladi ne vedo več, kaj je to zaupanje in 

ljubezen, saj tega preprosto niso bili 

deležni; v zaupanje ne verjamejo več, 

saj nimajo izkušnje biti pod resničnim 

in toplim okriljem staršev. Ni čudno, da 

mladi in manj mladi ne zmorejo več velikih 

življenjskih dokončnih odločitev. 

Ni čudno, da ni več porok, kaj šele duhovnikov. 

In ni čudno niti to, da veliko 

ljudi ne živi svojega življenja v lepoti 

polnosti. Evropa gre skozi veliko očiščevanje 

in morda je ravno to čas, ko se 

bo zopet prigrizla do jedra življenja. 

V Indiji sem se zavedel, da imajo veliko 

duhovnih poklicev. Kako to Jezuitski 

prednoviciat pri njih je poln, pri nas pa 

ni skorajda nikogar. Kaj tako nagovarja 

175



mlade fante Po enem mesecu bi bila 

iluzija odgovoriti na to vprašanje, vsaj 

kakšen delček pa je bil vendarle očiten. 

V Indiji duhovniki, patri, redovne sestre 

pomenijo veliko. Poleg tega, da oznanjajo 

na živ in nagovarjajoč način, imajo 

zidane hiše, avtomobile, denar za 

šolstvo itd. Na nek način lahko nekdo, 

ki vstopi v red, iz revščine preide v dostojno 

življenje. In človeka vabijo tudi 

take stvari… Pri nas v Evropi pa se je 

ugled duhovnikov in sester skozi stoletja 

skorajda izničil; danes v posvečenem 

načinu življenja - vsaj navzven - nimaš 

več ničesar. Vse redkeje najdemo 

nekaj zunanjega, ki bi nekoga potegnilo 

v to, da se v Evropi odloči za redovništvo. 

Še pred nekaj leti je bilo morda 

drugače. In za to dejstvo vedno znova 

hvalim Boga – pripeljal nas je namreč v 

situacijo, ko imamo posvečeni ljudje 

vedno manj zemeljskega bogastva. In 

zato sem si takrat v Indiji mislil: »Kdor 

se danes v Evropi odloči za posvečeno 

življenje ima verjetno le dve možnosti: 

ali je nor, da zapušča vse, ali pa je res 

doživel bistvo človeškega življenja – 

Boga.« 

V teh krajih sem lahko opazil tudi, kako 

je Bog prisoten v vsakomur od nas. 

Kristjanu in nekristjanu. Muslimanu, 

hindujcu, budistu… Doživeti toliko pristnih 

nasmehov nekristjanov ne pomeni 

drugega, kot okušati Kristusa v njih. Pristen 

nasmeh je ljubezen. Ljubezen je 

Kristus. Res so se mi zdela nenavadna 

vsa tista pregovarjanja, ki jih velikokrat 

slišim, kadar zavračamo vse druge religije, 

samo naše katoliške ne. Seveda 

smo v vseh časih poznali verske skrajneže, 

jih poznamo in jih bomo še poznali, 

kar pa ne pomeni, da v verujočem 

hindujcu ni Kristusa. Kolikokrat 

sem bil deležen tudi prijateljskih pogovorov 

z različno verujočimi ljudmi. Tukaj 

res lahko najdemo sožitje ver – ponekod 

različno verujoči skupaj praznujejo 

celo svoje verske praznike. 

Razmišljal sem tudi o umetnosti. Ker 

ljudje živijo večinoma v revščini, si ne 

morejo privoščiti veliko stvari za ustvarjanje. 

Denar, ki ga ni, je potreben za 

čopič, platno, glino, violino, orgle, fotoaparat… 

Zato so Indijci večinoma 

omejeni na ples in predvsem petje. Pa 

176



vendar sem doživljal v tem, kar so imeli, 

toliko življenja! S kakšno močjo zapojejo 

že mladi otroci. To nagovori, te 

vzvalovi. Pri nas v Evropi pa imamo toliko 

»umetnosti«, a se velikokrat zdi povsem 

brez življenja, brez moči pravega 

dialoga z gledalcem, poslušalcem… In 

zanimivo, tega se dobro zavedajo tudi 

Indijci. Ko sem se pogovarjal z nekim 

učiteljem o šolskem sistemu in nato tudi 

o umetnosti, mi je dal jasno vedeti, 

da Evropejce pozna (skoraj) bolje, kot 

se poznamo mi sami. Rekel mi je, da 

smo težko umetniško ustvarjalni, saj 

smo ujeti predvsem v razumski svet. 

Veliko stvari jemljemo le preko razuma, 

čustva pa so večkrat zatrta ali izražena 

na (pre)silovit način. In čisto prav sem 

mu dal, ko sem potiho razmišljal, na 

kakšen način smo se na primer v gimnaziji 

lotevali branja kake pesmi – analitično 

mehanski. Nismo znali dopustili 

pesmi, da bi se nam odprla, kadar bi želela. 

Tako tudi umetnik, kot da ne bi dopustil, 

da mu Bog govori tudi preko čustev; 

ali pa se pobesnelim čustvom popolnoma 

prepusti in niza na papir stvari, 

ki rušijo, namesto da bi poljubljale. 

Od vseh kontinentov imam najrajši 

prav Evropo, pa vendar sem v le nekaj 

odstavkih napisal že toliko kritik na njen 

račun. Mogoče smo res v času prečiščevanja 

in iskanja bistva 

Tudi naslednji odstavek govori o tem. 

Kljub temu, da pri nas kar naprej govorimo 

o tem, da preveč delamo, da vedno 

več časa preživimo po službah in ne 

uspemo več najdi kvalitetnega časa za 

družino, za človeka, sem to dejstvo še 

močneje občutil v mali indijski vasici. Je 

že res, da je težko primerjati načine življenja 

med sabo, pa vendar sem lahko 

jasno videl, koliko časa ljudje preživijo 

skupaj v Indiji. Mladi, stari, zdravi, bolni, 

prizadeti... Skupaj kuhajo, sedijo, se 

igrajo, delajo. Bistvo ni delo, ampak biti 

skupaj. Biti s sočlovekom. Dialog. 

Po drugi strani pa sem videl, kako si 

verjetno vsi ljudje, vse človeštvo, deli 

ista ali podobna hrepenenja in tudi težave. 

Pri nas se zdi, da imamo vsega 

dovolj, v Indiji pa, kot da nimajo skoraj 

ničesar - še tekoče vode nismo imeli. Pa 

vendar povsod hrepenimo po smislu ži- 

177



vljenja. Človek je nemiren, dokler ga ne 

najde. Verjetno je enako na vsakem kotičku 

Zemlje. Vsaj v Sloveniji in Indiji se 

zdi, da je tako… In celo v Indiji materialno 

bogastvo samo po sebi ne prinaša 

kakšnega posebnega veselja. 

V Kalkuti smo bili lahko vsaj malo v stiku 

s sestrami Misijonarkami ljubezni – 

to so sestre matere Terezije. Rekel bi, 

da nimajo takega imena brez pomena. 

Njihovi obrazi gorijo in govorijo. Imeli 

smo še to milost, da smo bili tam ravno 

v času stote obletnice njenega rojstva, 

kar pomeni, da je bilo pripravljenih veliko 

spominskih dogodkov. Tako kar nisem 

mogel verjeti, da je le pred nekaj 

leti umrla ena od ustanoviteljic večje 

kongregacije. Zato je pri njih še vse tako 

sveže: tudi to, da sestre s tako ljubeznijo 

govorijo o svoji »materi«. Kljub 

temu, da je to eden najstrožjih redov, 

ima veliko novink. Njihovo poslanstvo 

je delo z najbolj ubogimi, da pa bi se 

jim lahko približale, tudi one same živijo 

uboštvo v polnem pomenu besede: 

tako duhovnem, kot materialnem – vsaka 

ima le po 3 sarije, skoraj vse ostalo 

pa je skupno. Ljudje v njihovih zavetiščih 

spijo v velikih skupnih sobah. Tudi 

sestre v samostanu. 

Mati Terezija se je znala v pravem trenutku 

odločiti za pravo stvar. Kljub temu 

da ni bilo lahko. Ob morju revežev 

na Kalkutskih cesta, je spoznala, da Gospod 

želi, naj se posveti njim. In tako je 

storila. Mislim, da bo v mojem srcu 

ostala kot priprošnjica pri odločitvah. 

Zaključek 

Po končani izkušnji pa menim, da v meni 

najbolj odmeva neko preprosto dejstvo. 

Verjetno še nikoli v življenju nisem 

bil priča taki revščini, umazaniji, pohabljenosti… 

Ta človeška beda se mi je 

zdela tako velika, da nisem imel nobene 

želje po tem, da bi jo fotografiral. 

Spomnil sem se namreč, da sem sam 

že velikokrat videl razne fotografije in 

filme, ki to prikazujejo, vendar se nikoli 

nisem mogel zavedati, za kaj gre. Šele 

ko se tega dotakneš, vidiš na lastne oči, 

vohaš z lastnim nosom, te vse tako pretrese, 

da ne moreš verjeti, da je kaj takega 

res. Kako je lahko mogoče, da 

178



človek gnije na pločniku poleg živali 

Po drugi strani pa ima Indija kar nekaj 

ljudi med najbogatejšimi na svetu. Tukaj 

odpove ves razum. Kako lahko Bog 

kaj takega dopušča 

Pa vendar sem ves čas doživljal, da je 

vse kar obstaja – tudi Kalkutske ceste - 

v Božjih rokah. Ves čas sem imel pred 

očmi 37. poglavje preroka Ezekijela: 

mrtve kosti, ki oživijo. Vsi ti ljudje so 

kaj sploh lahko še stori. Bog je namreč 

storil že vse, kar je bilo potrebno storiti. 

Vse je že objel in pripel k sebi. Po drugi 

strani pa vse objema na popolnoma 

svoboden način. Vse se lahko obrača v 

lastni svobodi. In vse kar mi je storiti, je 

to, da v tej svobodi ustvarjam skupaj z 

njim. 

Andrej Brozovič, oktober 2010 

pred mano ves čas plesali rajski ples, tako 

polno Boga se mi je zdelo vse. Vseprisotnost 

Boga. Tudi njih Bog drži v 

svoji roki. Tudi oni plešejo. Svet je odrešen. 

Vse vere, vsa ljudstva, vse bolezni. 

Zahodni svet, zahodna filozofija težko 

opiše taka stanja, ker ne dopušča kontradiktornosti, 

pa vendar je v tem odrešenem 

svetu toliko kontradiktornosti: 

Bog vse stvarstvo – tudi te umirajoče 

reveže – drži s tako sigurnostjo, da človek 

pred tem le še bolšči in se sprašuje, 

179



POTA 

Tole pisanje želi biti dodatna razlaga 

Andrejevemu zapisu o izkušnji prostovoljnega 

dela v Indiji. 

Andrej je zapisal, da je Indijo prispel v 

sklopu programa POTA. Kje se izvaja ta 

program in za kaj gre pri vsem skupaj 

Program poteka na Mladinsko informacijskem 

centru (MIC), ki ga od leta 2005 

vodimo jezuiti in ki je našel svoje mesto v 

Duhovnem središču svetega Jožefa v Ljubljani. 

Več o programu samem pa nam 

razkrije njegovo polno ime: „POTA – 

program mednarodnega skupinskega 

prostovoljstva.“ 

Vsaka od teh štirih besed ima svojo težo 

in pomen, ki jo velja pogledati malo pobližje. 

„Program“ pomeni, da ta dejavnost ni 

več samo projekt, ki bi trajal samo neko 

določeno (krajše) časovno obdobje, ampak 

da je zastavljena tako, da se izvaja 

dlje časa. Letošnja izvedba je bila že peta 

po vrsti, na kar smo ponosni in kar nas 

navdaja z veseljem in zaupanjem, da delamo 

dobro in v pravo smer. 

„Mednarodno“ pomeni, da gre za dejavnost, 

ki želi presegati okvire našega naroda 

in kulture (zato je bilo nekaj časa v igri 

tudi poimenovanje „medkulturno“), nas 

potegniti iz tega, kar nam je domače in 

običajno ter nas izpostaviti drugačnim 

načinom, pogledom, vrednotam, razumevanjem 

in praksam – tako stopamo v 

dialog z drugo kulturo preko skupnega 

dela, podeljevanja izkušenj, predvsem pa 

medsebojnega učenja in bogatenja. 

„Skupinsko“ nam pove, da v tej dogodivščini 

ni poudarek na posamezniku, ampak 

le-ta vanjo vstopa kot del skupine. Življenje 

v skupini nas teše in oblikuje povsem 

drugače, kot kadar živimo sami: 

učimo se prilagajanja, sklepanja kompromisov, 

sprejemanja in priznavanja svojih 

napak, odpuščanja napak drugih, podeljevanja 

lepih in priznavanja težkih trenutkov, 

in skozi vse to spoznavamo same 

sebe na popolnoma nove načine. 

„Prostovoljstvo“ končno pomeni, da ne 

gre za turizem ali za počitnice, ampak za 

delo, ki ga opravimo zastonj, brez pričakovanja, 

da bi v zameno dobili kakšno finančno 

ali materialno povračilo. V svetu, 

kjer se na karkoli zastonjskega marsikdaj 

gleda bodisi kot na nekaj nevrednega 

(„vse, kar je vredno, nekaj stane“) bodisi 

kot na nekaj nespametnega („samo bedaki 

delajo zastonj, ko bi lahko za to zahtevali 

plačilo“), ima odločitev za prostovoljno 

delo pozitivne posledice tako za 

tistega, ki je deležen njegovih učinkov 

(„še so ljudje, ki ne gledajo na denar ali 

na svojo neposredno korist“), kot za prostovoljca 

samega (odkritje, da človeka 

180



bolj obogati pogled, poln vesele hvaležnosti, 

kot visoka denarna nagrada, je neprecenljivo). 

Kakšen je torej osnovni namen tega programa 

Morda ga najlažje opišemo z besedo 

„eksperiment“, ki jo tudi moramo 

najprej razložiti. Primer: v Slovenskih jezuitih 

je bilo opisanih že kar nekaj romanj 

naših novincev ob koncu njihovega noviciatskega 

obdobja – in to romanje je 

eden od zadnjih eksperimentov, skozi katere 

mora novinec in v času katerih je postavljen 

v neobičajno okolje, da bi tam 

morda odkril o sebi kaj novega, zagotovo 

pa poglobil in jasneje videl to, kar pri sebi 

že pozna. V tem smislu bi lahko rekli, da 

je glavni namen programa POTA ponuditi 

„eksperiment“, se pravi okolje, v katerem 

se udeleženec lahko sreča s samim 

seboj pod novimi pogoji, da bi o sebi izvedel 

kaj novega: preveril svoje poglede 

na svet in njegovo razumevanje, morda 

spoznal kakšne nove talente in sposobnosti, 

ki jih nikoli prej ni bil prisiljen uporabiti 

ali razviti, bolj jasno prepoznal svoje 

življenjske vrednote in svoj poklic … 

Za zaključek tega razmišljanja velja dodati 

še dvoje poudarkov. Prvi je povezan z 

izrazom „misijonski“, ki se ga velikokrat 

povezuje s programom POTA. Dejstvo je, 

da je večina naših gostiteljev bodisi slovenskih 

misijonarjev in misijonark bodisi 

drugih, ki delujejo na takšnem ali drugačnem 

misijonskem področju. Kljub temu, 

da torej naši prostovoljci delujejo tudi na 

misijonih in v tem smislu v času svojega 

bivanja tam so tako ali drugače misijonarji, 

v imenu programa nikjer ne piše „misijonski“, 

ker njegov glavni namen ni misijonska 

pomoč (čeprav prostovoljci vsako 

leto zberejo precej sredstev, ki jih odnesejo 

svojim gostiteljem v podporo njihovega 

delovanja), ampak formacija udeležencev 

v zrelejše in odgovornejše ljudi. 

Drugi poudarek pa velja krščanskemu 

značaju programa. V logotipu programa 

je črka T oblikovana kot križ – diskreten, a 

jasen. Tako so tudi krščanske vrednote v 

programu jasna osnova, čeprav jih nikoli 

ne poudarjamo toliko, da bi to postalo 

ovira za udeležbo tistih, ki se morda ne 

čutijo kristjane. Križ tako ni nekaj, kar bi 

ljudi delilo na „naše“ in „njihove“, temveč 

postaja znamenje, ki okoli sebe zbira vse, 

ki verjamejo v Ljubezen, Resnico, Dobroto 

in Lepoto. 

Število udeležencev programa se vsako 

leto giblje med 50 in 70, kar nas navdaja 

z zaupanjem, da delamo to, kar je dobro 

in potrebno. In če v prihodnosti srečate 

koga, ki se je programa udeležil, le izkoristite 

priložnosti in ga povprašajte o njegovih 

izkušnjah – podelitev bo zagotovo 

lepa obogatitev za oba! 

 

Primož Jakop 

181



+ Jože Zupanc 

POKOJNI 

V nedeljo, 28. novembra je v 83. 

letu življenja umrl Jože Zupanc, 

oče Marka Zupanca, zadnjega od 

petih otrok. Pogreb je bil v 2. decembra 

v Dolnjem Logatcu, kjer 

leži tudi žena Angela, ki je umrla 

pred leti. Pri pogrebu in sv. maši 

za pokojnega je bilo več duhovnikov. 

Tudi jezuitov se nas je nekaj 

udeležilo zadnjega slovesa od pokojnega 

očeta Jožeta ter seveda 

številni sorodniki, znanci, župljani. 

Na pogrebu in pri maši je bil 

tudi provincial p. Milan Bizant. 

Pogreb in somaševanje sta vodila 

viški župnik p. Marjan Čuden in 

kaplan p. Andraž Arko, frančiškana, 

ker je bil pokojni viški župljan. 

Govorniki na pogrebu so poudarili 

to, kar je o pokojnem rekel njegov 

rodni brat, duhovnik Marijan 

Zupanc na vprašanje, kaj bi rekel 

o svojem bratu: »Vsekakor bi poudaril 

njegovo poglobljeno vero, 

ki se je izražala v verski vzgoji 

otrok, v zavzetosti za Marijino legijo 

in v zelo aktivnem sodelovanju 

v župniji Ljubljana-Vič.« Sin 

Marko je še dodal njegovo dobrodelnost, 

saj je pomagal in sodeloval 

ter se odzival na mnoge 

prošnje za pomoč in pri dobrodelnih 

pobudah, ki so jih organizirali 

frančiškani, jezuiti ali druge 

cerkvene ustanove. 

Pokojni oče je bil močno povezan 

z jezuiti kot dobrotnik in nedvomno 

z zvesto molitveno podporo. 

Njegova voščila za božič in veliko 

noč so o tem pričala. Zato smo 

Gospodu hvaležni zanj in za vse, 

kar smo po njem prejeli. 

182



Poletni tedni na uradu JRS 

Tudi letošnje poletje je bilo naporno in obarvano z mnogimi dogodki. 

Najpomembnejši dogodek je, da smo se 'osamosvojili' - na prošnjo Evropske 

JRS s sedežem v Bruslju - in ustanovili novo slovensko društvo z 

uradnim imenom Jezuitsko združenje za begunce Slovenije. Torej novo 

ime društva, a še vedno ista ekipa in isto poslanstvo v službi ljudem v stiski 

bodisi v Azilnem domu, v Centru za tujce ali drugod po Sloveniji. 

Ostali pomembnejši dogodki so 

bili: 

* 9. junija je bila v prostorih Evropskega 

parlamenta predstavitev 

mednarodnega raziskovalnega 

projekta o ranljivosti prosilk in 

prosilcev za mednarodno zaščito 

v Centrih za tujce v 23 državah 

Evropske Unije. Raziskavo v Sloveniji 

je vodil dr. Robin Schweiger 

direktor Jezuitskega združenja za 

begunce Slovenije, ki se je tudi 

udeležil te predstavitve. 

* JRS je v mesecu juniju organizirala 

v Centru za tujce t.i. »Igre 

brez meja«, ki vedno dobro 'vžgejo' 

med vsemi, ki so nastanjeni v 

tem centru. Letos smo imeli zelo 

vroče in soparno vreme. Igrali 

smo odbojko in celo nogomet. 

Nogometna tekma je bila 'svetovno 

prvenstvo' v malem, saj so 

igrali predstavniki različnih kontinentov 

Evrope, Afrike, Azije in Latinske 

Amerike. Igralci so bili iz 

Mehike, Somalije, Eritreje, Palestine, 

Afganistana, Turčije in Bosne. 

Igre smo zaključili v sproščenem 

pogovoru ter ob prigrizku slovenskih 

dobrot, ki so jih pripravili naši 

prostovoljci. Te igre so bile lepa 

priložnost tudi za medkulturni 

dialog, ki gre 'lažje' ne samo preko 

igre, ampak tudi v konkretnem 

spoznavanju ljudi tudi ob slovenskih 

dobrotah. 

* Ob dnevu begunca je bila 17. junija 

osrednja slovesnost v Azilnem 

domu v Ljubljani. Slovesnosti 

se je udeležila tudi ministrica 

za notranje zadeve Katarina Kresal. 

V imenu nevladnih organizacij 

je vse udeležence pozdravil tudi 

dr. Robin Schweiger, ki je v svojem 

govoru kritično predstavil trenutno 

situacijo v Sloveniji in v Ev- 

POGLEDI IN ODMEVI 

183



ropi glede migracijske politike in 

podal pobude za pravičnejšo 

ureditev. V nedeljo 20. junija pa 

je bila v Centru za tujce mašna 

daritev ob dnevu begunca za 

špansko govoreče katoličane. 

* Dr. Robin Schweiger, je sodeloval 

na 20. Dragi mladih v Mariboru 

z naslovom "Živi in pusti 

sled...". V svojem nagovoru je 

na kratko predstavil delo in poslanstvo, 

ki ga opravlja pri Jezuitskem 

združenju za begunce Slovenije. Poudaril 

je, da so migracije - znotraj njih 

še posebej begunska tematika - vrh ledene 

gore težkih in neurejenih družbenih 

razmer v svetu. Ljudje so in bodo 

vedno na poti za boljše in varnejše življenje. 

Zato je potrebno reševati vzroke, 

da ljudje ne bi več zapuščali svoje 

domove in izvorne države. Od leta 

1991 pa do leta 2010 je zaprosilo za 

mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 

18 tisoč ljudi, skozi Center za tujce 

pa je šlo 75 tisoč ljudi. Evropska unija 

ima vedno »bolj trdnjavsko mentaliteto 

v odnosu do tujcev, a obenem potrebuje 

delovno silo, zato je potrebno 

ustvarjati in graditi drugačno vizijo sobivanja 

v Evropi«, je poudaril direktor te 

nevladne organizacije. 

* V mesecu avgustu (16.-22. avgust) je 

JRS že osmič organiziral tedenski program 

»Počitnice« za matere in njihove 

otroke – begunce, tujce, prosilke za 

mednarodno zaščito ob morju, v Portorožu. 

V letošnjem letu se nam je pridružilo 

8 žensk in 17 otrok s skupino 7 animatork 

in animatorjev pod vodstvom 

strokovne delavke Rebeke Balažić Tonkli. 

Letos je bilo vreme precej naklonjeno, 

saj je bilo večinoma sončno 

in vroče. Tako so precej časa 

preživeli na plaži in se kopali v 

morju ter se igrali razne družabne 

in športne igre. Ob večerih 

so spoznavali lepote Portoroža 

in izdelovali razne izdelke na 

ustvarjalnih delavnicah. Otroci 

so osvojili veščine plavanja, kot 

vsako leto pa so bili najbolj aktualni 

skoki v vodo s pomola. Ob 

slovesu so si obljubili, da ostane- 

184



jo v stiku skozi celo leto in se morda 

drugo leto ponovno srečajo na istem 

mestu. 

* Od 8. do 10. septembra je dr. Robin 

Schweiger sodeloval v Španiji na mednarodni 

konferenci, ki jo je organiziral 

Scribani network z naslovom "European 

Migration and Asylum policies: 

Coherence or Contradiction - An Interdisciplinary 

Evaluation of the EU 

Summits of Tampere (1999), The Hague 

(2004) and Stockholm (2009)". Na 

tej konferenci, je direktor Jezuitskega 

združenja za begunce Slovenije imel 

referat z naslovom "The 'Average detainee' 

in Slovenian detention center", 

kjer je predstavil izsledke raziskave, ki 

jo je opravil v Centru za tujce v preteklem 

letu. 

* V četrtek 16. septembra je JRS pripravil 

dogodek v sklopu drugega socialnega 

tedna v RS pod naslovom »Preživeti 

ali zaživeti Njen direktor je v župniji 

Ljubljana-Dravlje imel predavanje z naslovom: 

Migracije: Izziv za Slovenijo 

* Direktor Jezuitskega združenja za begunce 

Slovenije se je udeležil Svetovnega 

foruma o migracijah, ki je med 8. 

in 12. oktobrom potekal v ekvadorski 

prestolnici Quito. Tema že četrtega 

takšnega foruma je bila: "People on the 

move towards universal citizenship: 

tearing down the model, building social 

actors". Namen tega Foruma je bilo 

srečanje in iskanje še večje povezanosti 

različnih akterjev na področju boja 

za bolj humano migracijsko politiko in 

posledično svetovnega reda. 

Pogled naprej 

Naše delo pri Jezuitskem združenju za 

begunce Slovenije se lahko nadaljuje, 

ker nas mnogi znani in neznani dobrotniki 

podpirajo s finančnimi sredstvi, z 

nasveti, s konkretno pomočjo ter z molitvijo. 

Vsak človek, ki se nahaja v specifični 

situaciji je hvaležen za vsako pomoč 

tudi za lepo besedo ali pogled sočutja. 

Hvala vsem, ki na mnogotere načine 

prispevate k drugačni kulturi sobivanja, 

h kulturi sprejemanja in ljubezni 

med različnimi ljudmi ter narodi. 

Rebeka Balažić Tonkli & 

p. Robin Schweiger 

Kdor bi rad pomagal ter nakazal denar 

za naše delo v službi ljudem, ki so 

potrebni pomoči lahko to stori na TRR 

pri NLB: 0201 4025 8833 891, s pripisom 

donacija. Že vnaprej hvala! 

185



Ignacijev dom duhovnosti 

Predavanje p. Marka Ivana Rupnika 

»V pogledu Duha« 

Ignacijev dom duhovnosti in enoletni 

študijski program Duhovnega izpopolnjevanja 

na Teološki fakulteti sta ob 

470. obletnici ustanovitve Družbe Jezusove, 

85. obletnici blagoslovitve 

prvega slovenskega Doma duhovnih 

vaj in ob ponovnem odprtju ter blagoslovu 

tega doma 12. decembra 2010 

na Teološki fakulteti organizirala predavanje 

p. Marka Ivana Rupnika »V pogledu 

Duha«. 

Predavatelj je poslušalcem v nabito 

polni dvorani spregovoril o močni alergiji 

sodobnega sveta, ki jo ima do Boga 

in sploh krščanstva. Krivi smo mi kristjani, 

ker smo iz Boga naredili predmet, ki 

se ga moramo naučiti. Božjo ljubezen 

smo spremenili v moralne zakone. Vera 

je postala prisila, a ne svobodna odločitev 

na temelju osebnega izkustva Boga 

ljubezni, ki jo vsakemu razodeva Jezus 

Kristus. Treba je živeti Kristusa in z življenjem 

pričevati o njem. Nikakor ni 

dovolj samo vedeti o njem kot zgodovinski 

osebnosti. Najprej je potrebno 

ljubezensko življenje z Bogom v Jezusu, 

šele nato razmišljanje in govorjenje 

o tem izkustvu. To izkustvo nam daje 

Sveti Duh, ki je v nas, tega izkustva ne 

moremo narediti z nobeno človeško 

metodo. Vsa vzgoja naj bi to upoštevala. 

Vzgojitelji morajo najprej pokazati, 

kako živijo iz moči in modrosti Duha in 

le toliko so lahko prepričljivi in uspešni. 

p. Jože Roblek http://www.jezuiti.si 

186



Nova knjiga 

Anton Gričnik 

Božji mlini 

Pri Župnijskem zavodu 

Dravlje je izšla knjiga Antona 

Gričnika, BOŽJI MLI- 

NI, Nekaj primerov v razmislek, 

kako se v življenju 

dobro plačuje in hudo 

kaznuje. 

Kot je pojasnjeno v podnaslovu, 

avtor v knjigi najprej 

poda nekaj teoloških 

opozoril in razlag glede 

obravnavane tematike, 

sledijo pričevanja nekaterih 

slovenskih duhovnikov 

in nekaj pričevanj vernih 

laikov. Avtor je knjigo posvetil 

»prerano preminulemu 

prijatelju, jezuitskemu 

p. dr. Lojzetu Kovačiču, ki 

me je s številnimi prispevki 

zanjo zelo vzpodbujal.« 

Knjiga ima 256 str., stane 

pa 5 EUR. 

187



Kratek pregled leta 2010 

• P. provincial je v imenu jezuitov čestital novoimenovanim (nad)škofom v začetku 

leta: dr. Antonu Stresu za ljubljansko nadškofijo, dr. Petru Štumpfu za 

murskosoboško škofijo, dr. Marjanu Turnšku za mariborskega nadškofa pomočnika. 

Čestital je dr. Stanislavu Lipovšku ob imenovanju za celjskega škofa. 

• V Slovenskih jezuitih smo v dveh nadaljevanjih objavili pripovedovanje p. Radka 

Rudeža o slovenskih jezuitskih misijonarjih v Zambiji in Malaviju, ki ga je zapisal 

p. Janez Mlakar. Predstavila sta se nam novinca Benjamin Bevc in Egon 

Hriberšek; Bog pa je poklical k sebi Ireno Vetrih Bertolini, mamo p. Frančka in 

Ivanko Benda, mamo p. Andreja. 

• Od 8. do 10. aprila nas je devet slovenskih jezuitov poromalo v San Giovanni 

Rotondo, kjer smo se priporočili svetniku. Občudovali smo sobrata p. Marka 

Rupnika z ekipo Centra Aletti pri zaključnih delih sijajnega mozaika v kripti 

cerkve. 

• Za veliko noč je izšla odlična knjiga Johna O'Malleya »Prvi jezuiti« v prevodu 

Anamarije Beniger. Za svoje delo avtor piše, »da ni nobene knjige v katerem 

koli jeziku, ki bi obravnavala pastoralne dejavnosti (službe – ministeria) in kulturo 

prvih jezuitov na tako vseobsegajoč način, kakor poslušam sam v tej knjigi« 

(str. 24). 

• 18. aprila je bil v Valladolidu v Španiji proglašen nov blaženi iz Družbe Jezusove: 

p. Bernard de Hoyos (1711 – 1735), prvi apostol Srca Jezusovega v Španiji. 

V junijski številki naše revije nam ga je predstavil p. Adolfo Nicolás, vrhovni 

predstojnik Družbe. 

• V prvi polovici leta je Bog poklical k sebi kardinala p. Tomaša Špidlika, duhovnega 

očeta in voditelja p. Marka Rupnika in Centra Aletti; p. Jožeta Plevnika, 

Kanadčana, slovenskega jezuita, avtorja draveljskih knjig z razlago novozaveznih 

spisov Božje besede; p. Lojzeta Kovačiča, arhivarja in kaplana pri Sv. Jakobu 

v Ljubljani. 

• Od 6. do 9. junija smo se v Splitu srečali in pogovarjali hrvaški provincial p. 

Ivan Koprek s svetovalci ter slovenski provincial p. Milan Bizant s svetovalci. 

Koristne pogovore je spremljalo lepo vreme, že toplo morje in prijetno bratsko 

druženje. 

188



• Sončnega 13. junija je bil v Celju množično obiskan Slovenski evharistični kongres. 

P. Tomaž Podobnik je v aprilski številki Slovenskih jezuitov v pripravi na ta 

kongres objavil članek »Klic k povezavi za evharistično prenovo Slovenije.« Lojze 

Grozde je bil razglašen za blaženega. V njem nam je Bog »razodel zgled ljubezni 

do Kristusa in doslednega življenja po evangeljskih načelih« (iz molitve). 

• Diakon Marjan Kokalj je bil 26. junija v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika, 

novo mašo pa je pel 11. julija v Selcih nad Škofjo Loko. »Kje me je Kristus 

našel Pritegnila me je njegova luč, ki razblinja temo in daje vsemu življenje, 

barvo, obliko obstoj« (v junijski številki Slovenskih jezuitov). 

• P. Marko Ivan Rupnik je 27. junija v Črnem vrhu nad Idrijo obhajal srebrno mašo. 

• Konec junija smo se slovenski jezuiti že tradicionalno srečali na Ignaciju, Rdeči 

breg na Pohorju. Naš gost pri pogovoru o Cerkvi v Sloveniji in naši vlogi v njej 

je bil dr. Ivan Štuhec. 

• V začetku julija je skupina slovenskih jezuitov pod vodstvom provinciala p. Milana 

Bizanta v Stični opravila letne 8-dnevne duhovne vaje. Na Bledu so letovali 

novinci iz noviciata v Genovi v Italiji, kjer sta bila tudi Egon Hriberšek in Benjamin 

Bevc. Novincem in magistru se je pridružil tudi naš magister p. Jože Roblek. 

• God sv. Ignacija smo slavili pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Somaševanje je vodil novomašnik 

p. Marjan Kokalj. Vsako leto se god sv. Ignacija slovesno obhaja tudi 

v edini Ignaciju posvečeni cerkvi v Sloveniji, na Rdečem bregu na Pohorju. 

• Poleti so bili na oddihu v Sloveniji misijonarji, patri Jože Grošelj, Janez Mujdrica 

in Lojze Podgrajšek iz Zambije in Malavija ter p. Janez Mihelčič iz Kirgizije. 

Jeseni je bil v Sloveniji na obisku p. Vladimir Kos iz Tokia, ki je v Dravljah obhajal 

svojo biserno mašo. 

• Poletje je v Cerkvi na Slovenskem tudi čas personalnih sprememb, podobno v 

slovenski provinci DJ: na študij v ZDA sta odšla patra Damjan Ristić in Miran 

Žvanut; iz Rima sta se vrnila v Slovenijo patra Lojze Cvikl in Janez Sraka – oba 

sta v Mariboru; tretjo probacijo sta končala patra Ivan Bresciani in Jožko Zajec 

in prišla v Ljubljano; v tretji probacijo so šli p. Peter Lah v ZDA in p. Albert Bačar 

na Irsko ter p. Janez Sever v ZDA (iz Ruske regije DJ); študij teologije v Londonu 

je končal Robert Dolinar in prišel v Ljubljano; v Dravljah je ostal novomašnik 

p. Marjan Kokalj; iz Maribora v Ljubljano je prišel p. Jože Roblek, iz Ljubljane 

v Rim za voditelja slovenske sekcije Vatikanskega radia pa je odšel p. 

189



Ivan Herceg; p. Franček Bertolini je bil v okviru mariborske nadškofije imenovan 

za župnijskega upravitelja župnije Maribor – Sv. Rešnje Telo. 

• Pri založbi Dravlje je izšla knjiga p. Jožeta Puclja »Človek na poti k uresničenju«, 

s podnaslovom »Po sledeh krščanske etike«. 

• Apostolski nuncij Santos Abril y Catelló je 26. septembra blagoslovil obnovljeni 

dom duhovnih vaj pri Sv. Jožefu v Ljubljani – Ignacijev dom duhovnosti. Blagoslov 

je sovpadel s 85-letnico blagoslovitve prvega doma duhovnih vaj in 

470-letnico ustanovitve Družbe Jezusove. 

• Pomembne jubileje so jeseni slavili patri Janez Knafeljc – zlato mašo, 60 let redovniškega 

življenja in 80-letnico; Vladimir Kos – biserno mašo; in Jože Kokalj 

– 65 let redovniškega življenja (7. decembra). 

• Še nekaj imenovanj: p. general je imenoval p. Milana Žusta za svojega svetovalca 

za ekumenski dialog s pravoslavnimi; mariborski nadškof dr. Franc Kramberger 

je imenoval p. Janeza Srako za asistenta za pastoralo izobražencev v 

Mariboru in p. Janeza Poljanška, na prošnjo vodstva, za duhovnega voditelja 

Slovenika v Rimu; p. Lojze Cvikl je bil jeseni imenovan za začasnega ravnatelja 

Gospodarske uprave Nadškofije Maribor. Stanuje na nadškofiji, pripada pa 

skupnosti rezidence Srca Jezusovega na Ljubljanski 13 v Mariboru. 

• P. Marko Rupnik je z Ateljejem Centro Aletti v Sloveniji ustvaril mozaika v župnijski 

cerkvi v Pertoči v Prekmurju in župnijski cerkvi Kranj – Zlato polje. 

• P. Marko Ivan Rupnik je od 13. do 17. decembra v Nazarjah dajal duhovne vaje 

slovenskim škofom. 

• 28. in 29. decembra – že tradicionalni simpozij slovenskih jezuitov pri Sv. Jožefu 

v Ljubljani. Posebej povabljena gosta: ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in 

asistent Centralno-vzhodnoevropske asistence DJ p. Adam Žak. 

Hrvaško kulturno društvo v Mariboru je v začetku decembra, ob dvajsetletnici 

obstoja, podelilo pokojnemu p. Radogostu Grafenauerju Zlato plaketo za 

zasluge; p. Francu Cerarju pa prav tako zlato plaketo in ga obenem proglasilo 

za Častnega člana društva. Oba odlikovanca sta vsak na svoj način omogočila, 

da so Hrvati v Mariboru mogli imeti in še imajo nedeljsko sveto mašo v primernih, 

pozimi tudi ogrevanih bogoslužnih prostorih. 

190



Leto 2011 - jubileji 

Mašniška jubileja 

Diamantni mašnik 

P. Radko Rudež, Lusaka (Zambija), 28. 06. 1946 – 65 let duhovništva 

Biseromašnik 

P. Alojzij Kukovica, Buenos Aires (Argentina), 19. 03. 1951 – 60 let duhovništva 

Redovniški jubileji 

65 let redovništva v Družbi Jezusovi 

P. Franc Cerar, Maribor, 01. 02. 1946 

P. Vital Vider, Maribor, 03. 10. 1946 

(P. Jože Kokalj, Ljubljana, 07. 12. 1945, je ta jubilej obhajal 2010) 

50 let redovništva v Družbi Jezusovi 

Br. Ivan Podgrajšek, Maribor, 19. 10. 1961 

P. Tomaž Podobnik, Ljubljana, 07. 09. 1961 

P. Jože Roblek, Ljubljana, 30. 09. 1961 

Br. Martin Rezar, Maribor, 17. 02. 1961 

P. Stanko Rozman, Kasungu (Malavi), 07. 09. 1961 

191



Voščilo p. Janeza Mujdrice iz Zambije 

Dragi Franc! 

Kmalu bo božič - Jezusov 

rojstni dan. Pošiljam 

ti sliko moje bivše študentke 

s svojim sinčkom. 

Njegov nasmeh 

izraza božično skrivnost 

na enkraten način. Molim, 

da to vsi globoko 

doživimo: naj se zalesketajo 

solze globoke 

sreče v naših očeh. 

Konec tedna grem obiskat 

jezuitske kolege v 

sosedno državo Malavi. 

Tam bomo gradili veliko 

jezuitsko gimnazijo. Lojze Podgrajšek me stalno vabi, naj se mu pridružim. On bo 

odgovoren za gradnjo, jaz pa naj bi prevzel odgovornost za vzgojo. V misijonu Kasungu 

je okrog 15 katoliških osnovnih šol, ki naj bi dale večino jezuitskih dijakov. 

Najprej naj bi poskušal dvigniti kvaliteto vzgoje na teh osnovnih šolah. Potem bi pa 

pomagal profesorjem nove gimnazije doumeti lepoto in moč jezuitske vzgoje. Skupaj 

z Lojzetom bi tako prispevala k razcvetu jezuitske vzgoje v Malaviju. Še pol leta 

sem vezan na zambijsko katoliško univerzo in potem, če Bog da in sreča junaška, bi 

se preselil v Malavi. 

Vse dobro in prisrčen pozdrav iz afriških daljav! 

Janez 

»Vsem prijateljem misijonov želim vse najboljše za Božič in v novem letu,« vošči 

tudi p. Jože Grošelj. »Iskrena hvala za vse molitve in darove.« 

Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno. 

Ureja in odgovarja p. Franc Kejžar, Ljubljana. 

Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar). 

Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: 

Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: "Za revijo". 

Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. 

ISSN: 1854-8776 

192

Fotgrafija: p. Albert Bačar

Slovenski jezuiti december 2010 - Jezuiti v Sloveniji

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?