Komuniciranje z javnostjo - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor

Breda Ogorelec
Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste
Ljubljana, 1995
1

© Breda Ogorelec
Verzija za splet brez ilustracij in fotografij
Lektorirala:
Sonja Pezdirc
Naklada:
500
Založnik:
Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana
Izdajo priročnika sta sofinancirala Ministrstvo za okolje in prostor in Mesto
Ljubljana
Ljubljana, 1995
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
711.4:659.44
OGORELEC, Breda
Komuniciranje z javnostjo : priročnik za urbaniste / Breda Ogorelec ; (ilustracije Ivan
Stanič, Saša Dalla Valle ; fotografije Tone Urbas). - Ljubljana : Urbanistični inštitut
Republike Slovenije, 1995
ISBN 961-90276-0-4
54688256
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-857/95 z dne 25. 10. 1995 se za
knjigo plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.
2

Vsebina:
Predgovor 4
0. Uvod 6
1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti 8
2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča 12
3. Komuniciranje: osnovni pojmi 14
4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje 16
4.1 Ciljne javnosti: opredelitev 19
4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja 22
4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev 25
4.4 Vrednotenje rezultatov 32
5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu 33
6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej 39
6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija 40
6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij - Burlington, Kanada 42
7. Javna razgrnitev in javna razprava 44
Viri 48
Priloga: Naslovi uredništev 50
3

Predgovor
Strokovnjaki, ki delujejo na različnih področjih rabe prostora, praviloma
doživljajo obvezne javne razgrnitve in obravnave kot izgubo časa. V takih
dogodkih skupinica lokalnih nezadovoljnežev predstavlja javnost. Prisotni
urbanisti tako postanejo odgovorni za vse, kar je po njihovem mnenju v
določenem kraju neustreznega. V obravnavo se vključijo tudi posamezniki,
ki so spoznali, da načrt v razpravi negativno posega v sfero njihovih
zasebnih interesov. Ostale "predstavnike javnosti" bodo poskušali vpreči v
svoj voz in tako razviti skupino za pristisk na lokalne politike. Politiki
praviloma na obravnavi ne sodelujejo in čakajo v ozadju na razplet umetnega
konflikta med "stroko" in "javnostjo". Če je skupina za pritisk dovolj močna,
oziroma interesi v igri dovolj šibki, bodo politiki naročeni načrt žrtvovali.
Urbanist bo tako, poleg frustracije strelovoda javnega nezadovoljstva,
doživel še frustracijo strokovnjaka, ki svoje ustvarjalnosti ne more
materializirati v življenju.
Take ali podobne razmere so voda na mlin neki drugi skupini strokovnjakov.
Slednji razpoložljivih virov ne trošijo za komuniciranje z javnostjo, temveč
jih namenjajo tihi diplomaciji dogovarjanja z merodajnimi dejavniki za
zaprtimi vrati. Rešitve sicer niso nujno v skladu z nenapisanim kodeksom
profesionalne etike. Mogoče pa bodo, v soočenju z javnostjo, doživele več
podpore, ker bo za oblikovanje javnega mnenja skrbelo več dejavnikov, kot
je to bilo v prvem primeru.
Mogoče pa sta potrebni obe skupini strokovnjakov. Prvi zato, ker s svojo
doslednostjo prispevajo k legitimnosti državnih posegov v prostor in drugi
zato, ker s svojo pragmatičnostjo omogočajo investitorjem dostop do
prostora, kar je v nepravnih državah vedno izredno težka in draga naloga.
Mogoče pa potrebujemo še tretjo skupino strokovnjakov?
Pričujoči priročnik ne bi nastal, če ne bi obstajala še tretja možnost
razumevanja vloge urbanista. V tem primeru se strokovnjaki z javnostjo ne
bodo naivno srečali samo v formalno predpisanih postopkih ali pa se javnosti
celo izogibali. Samo komuniciranje z javnostjo ni cilj, ampak sredstvo
dvosmernih odnosov, pri katerem tako vloge kot predmet komuniciranja niso
predhodno zakovane. Skratka, cilj je doseči čim širšo participacijo različnih
javnosti pri načrtovanju prostora. Vloga strokovnjaka ni samo priprava
rešitev, o katerih naj se odloča javnost, temveč mnogo več. Različne javnosti
naj bi sodelovale tako pri opredelitvi samega problema, kot pri njihovem
vrednotenju. Strokovnjaki v tem postopku sodelujejo z ekspertnim znanjem,
vendar na način, ki spodbuja in zagotavlja enakopravno participacijo
bodočih uporabnikov. Cilj torej ni s preglasovanjem zagotoviti izbor
optimalne rešitve, temveč zagotoviti tak proces priprave rešitev, ki bo
omogočal oblikovanje konsenza o uporabi neobnovljivih naravnih virov.
Vsekakor gre za ambiciozen poizkus dograjevanja predstavniške
demokracije, ki se sicer uvršča med največje dosežke zahodne civilizacije.
Velja pa se tudi vprašati, ali nista ti dve obliki - posredna in neposredna
demokracija - odločanja o javnih zadevah med seboj tesno povezani. Ali se
lahko razvije predstavniško odločanje, če se prebivalci nikoli neposredno ne
spopadajo z javnimi problemi svojega kraja?
V družbah, kjer si institucije predstavniške demokracije šele utirajo pot, in ki
se z velikimi materialnimi in človeškimi izgubami rešujejo iz projekta
totalnega samoupravljanja, se z zgodovinsko zamudo uveljavljajo
centralistično-hierarhični modeli, ki na zahodu niso več deležni enoglasne
podpore.
4

S tem razmišljanjem smo poskušali opredeliti različne možne poglede na
vprašanje komuniciranja z javnostjo. Prepričani smo, da so neurejene
razmere na področju načrtovanja prostora velika prepreka uveljavitvi pravne
države v Sloveniji in tudi ena od poglavitnih ovir, ki nas čaka na poti k
približevanju k Evropski uniji. Pričakuje se, da bodo v Evropski uniji na
področju načrtovanja prostora sprejete enotne usmeritve prav za področje
participacije javnosti v načrtovanju, kar pomeni, da bodo strokovnjaki morali
obvladati tehnike, ki so predmet tega priročnika, pa ne glede na to, v katero
od navedenih skupin se uvrščajo.
Jože Dekleva
5

0. Uvod
komu je priročnik
namenjen
cilj
Priročnik temelji na povzetku iz raziskovalne naloge Tehnike in načini
odnosov z javnostjo v urbanističnem načrtovanju, ki smo jo izdelali na
Urbanističnem inštitutu, financiralo pa jo je Mesto Ljubljana. Gradivo je
dopolnjeno z dodatnimi primeri iz tujine in z lastnimi izkušnjami.
Gradivo naj bi pomagalo pri delu predvsem strokovnjakom za prostorsko
planiranje in urbanistično načrtovanje (v nadaljevanju bom zanje uporabljala
kar izraz urbanisti), in sicer tistim v upravi in tistim v organizacijah za
načrtovanje. Čeprav so priporočila namenjena predvsem urbanistom, upam,
da bodo v priročniku našli koristne podatke in napotke tudi politiki,
investitorji in seveda tudi javnost. Upam pa, da bo kmalu izšel tudi priročnik,
ki bo namenjen prav javnosti (podoben priročnik o varstvu okolja je namreč
že izšel 1 ).
Priročnik naj bi v procesu urbanističnega načrtovanja urbanistom pomagal
predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem vključevanju v
načrtovanje.
Urbanisti pri komuniciranju z javnostjo pogosto delamo napake, saj med
študijem nismo bili deležni izobraževanja, ki bi vključevalo tudi
komuniciranje z javnostjo, odnose z javnostjo, vključevanje javnosti v
načrtovanje in ravnanje v konfliktih. Te napake pa dodatno otežujejo, sicer
že precej napete, odnose med nami in javnostjo. Zato priročnik opozarja na
značilne nepravilnosti ter svetuje, kako bi nasprotja morda lahko ublažili.
Čeprav je gradivo usmerjeno predvsem v komuniciranje pri urbanističnem
načrtovanju, bodo urbanisti v njem našli tudi splošna načela v zvezi s
komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč tudi pri komuniciranju z
naročniki (pri trženju), pa tudi pri komuniciranju v lastnih organizacijah (z
notranjo javnostjo).
vsebina ...
... in oblika priročnika
V uvodnih treh poglavjih so navedeni argumenti, ki govorijo v prid
komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovanje, pa tudi
številni nasprotni argumenti, nato so predstavljena izhodišča in osnovni
pojmi. Sledita osrednji poglavji: prvo o učinkovitem načrtovanju
komuniciranja in drugo o sodelovanju javnosti v urbanizmu. Posebna
pozornost je posvečena fazi vključevanja javnosti v načrtovanje, ki jo
zahteva tudi zakon (javnim razgrnitvam in javnim razpravam). V prilogi je
seznam množičnih medijev v Sloveniji z njihovimi naslovi, ki ga bo lahko
marsikdo koristno uporabljal.
Ker je priročnik namenjen predvsem urbanistom v praksi, so predstavljene
najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem pa sledijo napotki za
boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti. Ilustriran je z opisi
številnih primerov iz Slovenije, dodala pa sem tudi dva iz tujine. Teoretične
1 Priročnik o udeležbi javnosti v postopkih sprejemanja odločitev na področju
varstva okolja: sedanja praksa in možnosti razvoja v prihodnje, REC, Ljubljana,
1994, 175 str.
6

kako ga uporabljati
povratne informacije,
prosim
utemeljitve in razlage so karseda kratke, bralcu, ki ga to področje bolj
zanima, pa priporočam v branje literaturo, navedeno na koncu poglavij. Pri
izboru publikacij so upoštevane predvsem tiste, ki so širše dostopne, in tiste,
ki so na voljo v strokovnih knjižnicah.
Priročnik naj ne bi bil nekakšna kuharska knjiga, kjer moramo karseda
natančno upoštevati recept. Naj bi bil le zbirka priporočil, med katerimi pa
izbirajte sami, in sicer tisto priporočilo, ki ga zahteva vaš primer in vaša
javnost. Praktične izkušnje drugih, zbrane na naslednjih straneh, naj vam
bodo le v pomoč in spodbudo. Bodite ustvarjalni in preizkušajte vedno nove
pristope.
Vesela bom, če me boste, bralci, opozorili na morebitne napake in
pomanjkljivosti priročnika, posredujte pa mi tudi svoje lastne prijeme, ki so
se izkazali za uspešne.
Pri pripravi priročnika sta mi z nasveti pomagala Igor Medjugorac in Jože
Dekleva, Siniša Tomi} pa me je seznanil s primeri iz Kanade. Vsem trem se
za njihovo pomoč zahvaljujem.
7

1. Komuniciranje z javnostjo: argumenti
ilustracija: planer-javnost
Časi se spreminjajo in minila so leta, ko je javnost še zaupala politikom in
načrtovalcem, da bodo analizirali probleme in določili rešitve. To so bili
časi, ko so ljudje pričakovali, da je tisto, kar je novo, tudi boljše, zato je bila
vsaka sprememba dobrodošla. Tudi obdobje, ko so urbanisti javnosti
predstavili alternativne rešitve, ljudje pa so o njih izrazili svoje mnenje,
preden so politiki sprejeli končno odločitev, je že mimo.
Lokalne skupnosti, društva in posamezniki danes zahtevajo pravico do
besede že v fazi, ko je treba problem definirati. Sodelovati hočejo že pri
določanju primernih rešitev in pri samem izvajanju izbranih projektov. (1)
Urbanista - prosvetljenega izvedenca, ki vedno ve, kaj je dobro za ljudi, in v
skladu s tem določa dokončne rešitve, zato postopoma nadomešča drugačen
tip strokovnjaka. Takšen - novi - tip strokovnjaka mora svojo energijo med
drugim usmerjati tudi v iskanje rešitev, pri katerih bo sodelovala javnost
oziroma uporabniki (26). Gre torej za dialog, v katerem urbanist predstavlja
svoja mnenja, zagotavlja tehnično znanje in razpravlja o posledicah različnih
rešitev. Pri tem pa se ves čas srečuje z mnenji in informacijami, ki mu jih
posreduje javnost. Z njo tudi sodeluje pri opredeljevanju ciljev in potrebnih
sredstev.
argumenti za:
V številnih uspešnih podjetjih, ki opravljajo različne dejavnosti, sedaj pri
svojem delu upoštevajo pomen odnosov z javnostjo. Ugotovili so namreč, da
je model odnosov, ki temelji na doseganju soglasja, ne le najbolj etičen,
temveč je za obvladovanje konfliktov tudi najbolj učinkovit. Vprašanja o
tem, kaj je prav, rešujejo s pogajanjem. V podjetjih, v katerih niso odgovorni
do javnosti, seveda ne morejo ne morejo imeti dobrih odnosov z njo. (14)
V prid komuniciranju z javnostjo in njenemu vključevanju v načrtovalski
proces govorijo številni argumenti:
• Urbanizem ima pomembne socialne implikacije, kajti z vsako prostorsko
odločitvijo se implicitno ali eksplicitno prerazporeja dohodek.
8

argumenti proti:
vmešavanje laikov
počasno in drago
nereprezentativnost
sodelujočih
• Dialoški način razreševanja konfliktov je ena od bistvenih značilnosti
sodobnih demokracij. Javnost ima priznan status partnerja, zato je proces
sodelovanja javnosti bolj pomemben od rezultatov.
• Odločitve, ki jih podpira javnost, lažje dobijo legitimnost.
• Vključevanje javnosti omogoča, da se med uporabniki in oblastjo
razvijajo humanejši odnosi. Udeleženci namreč lahko spoznajo možnosti
in omejitve posameznega akterja.
• Odziv javnosti je ena od pomembnih informacij, ki politikom omogoča
sprejemanje odločitev oziroma interpretacijo odločitev pred volilci.
• Dejstvo, da javnost predlogu urbanistov ne nasprotuje, povečuje
možnosti za uspešno uresničitev projekta. Slednje velja predvsem za
urbanistične dokumente, ki določajo obveznosti in omejitve večjemu
številu investitorjev.
• Če bivalno okolje načrtujemo skupaj z uporabniki, tako odraslimi kot
otroki in mladino, zmanjšamo verjetnost za odtujenost in nevarnost
vandalizma. Udeleženci, ki so vključeni v načrtovanje, vzpostavijo do
skupnih prostorov drugačen odnos, kajti skupni prostori so načrtovani v
skladu z njihovimi potrebami in nekako postanejo del njihove "lastnine".
• Lokalni prebivalci in prihodnji uporabniki so lahko vir dragocenih
informacij, ki pripomorejo k izboljšanju urbanističnega dokumenta.
• Poznavanje lokalnih virov in sodelovanje pri odločanju o njihovi rabi je
tudi pomemben vzvod za racionalnejše gospodarjenje z viri in ima
ugodne okoljske učinke.
Izkušnje kažejo, da večina urbanistov na javne razgrnitve in razprave, pa tudi
na siceršnje stike z javnostjo in sodelovanje javnosti, gleda z bolj ali manj
prikritim odporom.
Oglejmo si poglavitne vzroke za odpor urbanistov do komuniciranja z
javnostjo, še bolj pa do sodelovanja javnosti v načrtovanju:
• Mnogi urbanisti svoje delo pojmujejo zgolj tehnično, kot delo, ki ga
lahko opravljajo samo izvedenci. Tudi v drugih strokah se laiki ne
vmešavajo, npr. v delo strojnih inženirjev, zato se naj ne bi vpletali tudi
v strokovno odločanje v zvezi z urbanizmom. Hkrati naj bi vmešavanje
amaterjev ogrožalo avtonomnost stroke in povzročalo degradacijo
urbanizma in arhitekture, kreativnih dejavnosti, ki jim laično vmešavanje
lahko odvzame osebno noto.
Številne kritike komuniciranja z javnostjo izhajajo iz vidika hitrosti in
stroškov načrtovanja (7, 21) saj naj bi sodelovanje javnosti pri odločanju
pomenilo:
• zahtevo po času načrtovalcev, državne uprave, politikov, s tem pa tudi
zahtevo po javnih sredstvih (denarju davkoplačevalcev);
• podaljšanje že tako dolgotrajnega postopka načrtovanja;
• podaljšanje obdobja pravne negotovosti lastnikov zemljišč,
• povečanje finančnega bremena investitorjev zaradi daljšega postopka -
kasneje končana investicija bo tudi kasneje povrnila vloženi denar;
• majhno zanimanje javnosti ne upravičuje velikega prizadevanja, ki ga je
zahtevalo njeno vključevanje.
9

• Z urbanisti komunicirajo le nekateri segmenti javnosti, ki pa pogosto
niso reprezentativni predstavniki javnega mnenja. Nadpovprečno se
vključujejo srednji sloji in neposredno prizadeti, podpovprečno pa npr.
nižji sloji in mladina.
konzervativnost javnosti
• Za sodelujoče je pogosto značilen tako imenovani NIMBY sindrom: ne
na mojem dvorišču, oziroma bolje rečeno, ne pred mojim pragom. Gre
za primere, ko se prebivalci nikakor ne strinjajo s povečano
obremenitvijo svoje neposredne okolice. Pri tem ne gre le za
nasprotovanje dejavnostim, ki bi bile lahko moteče - npr. odlagališču
odpadkov ali avtocesti - temveč vsakršni spremembi nasploh. V mnogih
lokalnih skupnostih si prizadevajo ohraniti svoj trenutni položaj, tudi za
ceno izključevanja drugih, to pa je v nasprotju s pravico do enakih
možnosti. Tudi glede oblikovanja javnost pogosto nasprotuje novemu.
grožnja predstavniški
demokraciji
Nekateri teoretiki nasprotujejo temu, da bi se sodelovanje javnosti v
odločanju povečalo, predvsem glede ohranjanja osnovnih načel
predstavniške demokracije (10, 16):
nezanimanje javnosti
javnost reagira
nekulturno
urbanisti kot dežurni
krivci
urbanisti niso šolani za
PR
neizpolnjena
pričakovanja
učinkovitosti ne
vrednotimo
• radikalna demokracija je neustavna, ker zmanjšuje moč izvršilne oblasti;
sodelovanje javnosti naj bi zato tolerirali le v okviru informiranja in
razprave: v demokratičnih ureditvah naj odločajo izvoljeni predstavniki.
• Na splošno velja, da javnost v zvezi z regionalnim planiranjem
(načrtovanjem v velikih merilih) in dolgoročnimi plani večinoma ni
motivirana za vključevanje.
• Neredko predstavniki javnosti niso pripravljeni prisluhniti argumentom z
nasprotne strani, zato prihaja do medsebojnih prerekanj in žalitev.
• Še v nedavni preteklosti so bili urbanistični projekti predmet spopada
med uradno politiko in nezadovoljno javnostjo ali pa med občinsko
upravo in razlaščenimi kmeti. Danes v razpravah o urbanističnih
vprašanjih pogosto privrejo na dan komunalni, okoljski in drugi
problemi, s katerimi se ubada lokalno prebivalstvo.
• Komuniciranje z javnostjo in ravnanje v konfliktnih situacijah nista del
znanja, ki bi ga urbanisti (razen družboslovcev) dobili na fakultetah.
• Prvotno zastavljeni cilji v ambicioznem modelu sodelovanja javnosti -
zlasti glede vključevanja revnih in deprivilegiranih - se niso uresničili,
saj ni prišlo do bistvenih družbenih sprememb in prerazporeditve moči.
Rezultati poskusa so zagovornikom takega sodelovanja javnosti prinesli
razočaranje.
10

• Rezultate akcij, s katerimi so spodbujali sodelovanje javnosti v
načrtovanju, je izredno težko objektivno vrednotiti, zato je težko tudi
utemeljiti porabo časa in denarja.
Primer: odnos (do)
javnosti
Argumenti za stike z javnostjo:
• odnos do javnosti, ki temelji na doseganju soglasja, je bolj etičen in
učinkovit pri obvladovanju konfliktov;
• poveča se kvaliteta urbanističnega dokumenta, ker so v njem izkoriščeni
tudi lokalni viri znanja;
• politiki se lažje odločajo, za svoje odločitve pa lažje pridobijo
legitimnost;
• možnosti za uspešno uresničitev projekta so večje, zmanjšajo se možnosti
za pojav odtujenosti in vandalizma.
Odnos strokovnjakov do sodelovanja javnosti v fazi načrtovanja zgovorno
ponazarja razmišljanje, vpisano v knjigo pripomb ob razstavi preureditve
trga v mestu X. Avtor projekta preureditve je bil eden najpomembnejših
slovenskih arhitektov. Zaradi pretežno odklonilnega odnosa javnosti, se je
pisec omenjenih vrstic vprašal: “Kako ste mogli tako strokovno obdelavo
izpostaviti laičnemu kritikarstvu!!!”(9).
Ponazoritev za majhno zanimanje javnosti za sodelovanje pri načrtovanju pa
lahko dobimo iz rezultatov v danski analizi o vključevanju javnosti v
regionalno planiranje. Število aktivno sodelujočih po posameznih okrožjih
se večinoma giblje okrog 4%, pripravo regionalnega plana pa naj bi
spremljalo 26-38% ljudi. Število tistih, ki so sploh vedeli, da se plan
izdeluje, se je gibalo od 43 do 75%. Pri tem je zlasti važen podatek, da so v
posameznih okrožjih za informiranje in vključevanje javnosti namenili
precej sredstev (15).
Priporočeno branje: Alan Fogg: Public Participation in Australia, Town Planning Review,
Vol. 52, No. 3, julij 1981, str. 259-266; Pavel Gantar in Drago Kos: Sociološka presoja
pripomb in predlogov občanov ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v
Ljubljani (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo,
Ljubljana, 1988; Otto Kimminich: Public Participation in the Federal Republic of Germany,
Town Planning Review, vol. 52, št. 3, 1981; People and Planning, HMSO, London, 1969;
Sven Illers: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54, No. 4, oktober
1981, str. 425-436, Henry Sanoff: Integrating Programming, Evaluation and Participation in
Design - a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.
11

2. Ne pričakujmo čudežev: izhodišča
Nasprotja med javnostjo na eni ter načrtovalci, upravo, politiko in
investitorji na drugi strani, imajo različne vzroke. Del problemov je
posledica motenj v komuniciranju, delno pa so nesoglasja rezultat nasprotnih
interesov.
motnje v komuniciranju
Motnje v komuniciranju so praviloma tehničnega značaja, zato jih lahko
odpravimo z uporabo primernih medijev in postopkov pri komuniciranju. In
k temu naj bi pripomogel tudi ta priročnik.
nasprotni interesi
Nestvarno bi bilo pričakovati, da bo predlog urbanistov - čeprav bi bil
predstavljen po vseh pravilih kvalitetnega komuniciranja - pri javnosti
doživel le naklonjenost. Zavedati se namreč moramo, da vseh različnih
interesov v prostoru ne moremo uskladiti in da bo vedno prihajalo do
konfliktov. Tedaj se bo problem iz sfere komuniciranja preselil v sfero
politike, kjer se bodo nekateri interesi uspeli uveljaviti, drugi pa se bodo
prisiljeni podrediti.
Kadar pride do odločanja o tem, če lahko spreminjamo prostor, pa tudi o
tem, kako ga bomo spremenili, v procesu običajno sodeluje (vsaj) pet
interesnih skupin:
• javnost(i) - npr. lokalni prebivalci, nevladne organizacije (društva);
• investitorji;
• politiki;
• uprava - npr. urbanisti v državni ali občinski upravi;
• načrtovalci - npr. urbanisti, načrtovalci prometa, okoljski strokovnjaki.
Le izjemoma se z investitorjevo namero vsi strinjajo, zato ne pride do
medsebojnih nasprotovanj. Mnogo pogosteje pa so interesi investitorjev
nasprotni interesom, ki jih zastopa vsaj določen del javnosti. Takrat se
politiki, uprava in načrtovalci pridružijo eni ali drugi strani oziroma
zavzamejo nekakšen vmesen položaj, obenem pa skušajo pri tem uveljaviti
še lastne interese.
dosegljivi cilji
Običajno se oblikujeta dva tabora. Na eni strani je javnost, na drugi pa so
urbanisti (načrtovalci in uradniki) ter investitorji. Politiki v takšnem položaju
pogosto čakajo ob robu prizorišča spopada, v javno razpravo pa se le
izjemoma aktivno vključujejo.
Cilj komunikacije med urbanisti in javnostjo, je predvsem oblikovanje
dialoga, izmenjava argumentov. Napačno pa bi bilo, če bi v izboljšanju
tehničnega vidika komuniciranja videli rešitev za vse probleme, še zlasti za
tiste, ki izvirajo iz različnih interesov. Tedaj bi se komuniciranje namreč
sprevrglo v manipulacijo.
Izhodišča učinkovitega komuniciranja:
• s komuniciranjem ni mogoče odpraviti konfliktov, ki nastanejo zaradi
različnih interesov;
• stvarni cilj komuniciranja z javnostjo je vzpostavitev dialoga in
izmenjava argumentov.
Primer: konflikt ostaja
12

V občini X so iskali lokacijo za novo deponijo komunalnih odpadkov.
Pričakovali so, da se bo javnost temu uprla, zato so že v prvih fazah
strokovnega dela pripravili celovit program informiranja javnosti. V
krajevnih skupnostih so organizirali sestanke, na katerih so prebivalcem
pojasnili, katera merila bodo pri izboru najprimernejše lokacije upoštevali.
Vendar je bila udeležba javnosti na teh sestankih dokaj skromna. Ko pa so
objavili seznam možnih lokacij, so se lokalne skupnosti in posamezniki v
prizadetih območjih s svojim nasprotovanjem aktivno odzvali.
Primer nam kaže, da zgolj korektno izvedeno komuniciranje z javnostjo še
ne preprečuje konflikta. To velja predvsem za primere, pri katerih prihaja do
nasprotujočih si interesov širše skupnosti in neposredno prizadetega
prebivalstva. Z medsebojnim obveščanjem in posvetovanjem lahko
ustvarimo zgolj vzdušje večjega zaupanja in spoznavamo argumente
nasprotne strani. V opisanem primeru bodo tako razrešitev verjetno prinesla
pogajanja, na katerih se bodo s prebivalci dogovorili o odškodnini za
prizadeto okolje.
13

3. Komuniciranje: osnovni pojmi
Vsaka dejavnost organizacije vključuje tudi določeno količino informacij oz.
sporočil, zato spada v dejavnost vsake organizacije (seveda poleg njene
redne dejavnosti) tudi komuniciranje. V nadaljevanju nas bo zanimalo
predvsem načrtno in bolj ali manj nadzorovano sporočanje, bodisi urbanistov
bodisi javnosti.
Pri tem je komuniciranje lahko:
• enosmerno - tok informacij je enosmeren, urbanist na primer obvešča
javnost;
• dvosmerno - tok informacij je dvosmeren, urbanist na primer posreduje
javnosti svoj predlog in sprejema odzive javnosti nanj.
Znotraj splošnega pojma, ki zajema komuniciranje, nadalje ločimo še odnose
z javnostjo in oglaševanje. Za uspešno in učinkovito komuniciranje sta
praviloma potrebni obe obliki, čeprav je razmerje med njima odvisno od
organizacije in njenih komunikacijskih problemov. Z obema oblikama
komuniciranja - z odnosi z javnostjo in oglaševanjem - lahko organizacija
doseže večjo naklonjenost javnosti ter ugodnejši vtis organizacije in njene
dejavnosti v javnosti (17).
odnosi z javnostjo
oglaševanje
sodelovanje javnosti
javnost(i)
Pri odnosih z javnostjo (tudi: stiki z javnostjo, angl. public relations - PR)
organizacija uporablja predvsem naslednja sredstva: tiskano in
avdiovizualno gradivo, medije, s katerimi organizacija izraža svojo identiteto
identitete organizacije (elementi celostne podobe), sporočila za javnost,
organizacijo dogodkov, govore, telefonskoinformativne storitve in osebne
stike.
Oglaševanje (angl. advertising) so plačane predstavitve in promocije v
sredstvih javnega obveščanja (17).
Participacija oz. sodelovanje javnosti (angl. public participation) je pojem, ki
ga uporabljamo v zvezi z zelo širokim spektrom različnih oblik vključevanja
javnosti v proces planiranja, zlasti pa odločanja, vse od samega obveščanja
do dejanskega vpliva javnosti na odločitve.
Javnost ni enoznačna skupina posameznikov z enakimi značilnostmi.
Sestavljena je iz večjega števila javnosti, njihove značilnosti pa oblikuje
položaj posameznikov, ki jih vključujejo. Različne javnosti so lahko tako
nevladne organizacije (društva), strokovna javnost, notranja javnost (na
primer zaposleni v urbanistični organizaciji, zaposleni v drugih upravnih
oddelkih) itn. Tudi samo skupino lokalnih prebivalcev lahko uvrstimo v več
javnosti, saj so med njimi mladi, upokojenci, predstavniki srednjega sloja,
mnenjski voditelji itn.
Razlikovanje posameznih javnosti je pomembno, ker imajo različne skupine
različne interese, zato so za komuniciranje oz. sodelovanje z urbanisti tudi
različno motivirane. Razumevanje njihovih interesov pa je eden od osnovnih
pogojev uspešnega komuniciranja.
14

urbanisti
urbanistični dokumenti
Kadar v tem priročniku govorimo o urbanistih, s tem mislimo na
strokovnjake z različnih področij: urejanja prostora/prostorskega planiranja,
urbanizma, urbanističnega načrtovanja, urbanističnega oblikovanja,
krajinskega načrtovanja itd. Čeprav izraz ne zajema vseh navedenih področij
dela, ga kljub temu uporabljamo, saj je kratek in dokaj uveljavljen.
Z urbanističnimi dokumenti označujemo v tem priročniku vso gradivo, ki jih
v predpisih poimenujejo prostorske sestavine, prostorski izvedbeni akti,
strokovne podlage, posebne strokovne podlage, variantne rešitve, osnutek
itd.
Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v raziskovalni
nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993; Todd
Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.
15

4. Učinkovito komuniciranje: načrtovanje
Za urbaniste je učinkovito komuniciranje z javnostjo izredno pomembno.
Kljub temu se ga pogosto lotevamo nenačrtno in necelovito, s tem pa si
nakopljemo nepotrebne težave.
osnovne faze:
opredelitev ciljnih
javnosti
določitev želenega
odziva
oblikovanje sporočila
Osnovni postopek, ki ga uporabljajo organizacije pri načrtovanju
komuniciranja z javnostjo: od tovarn pralnega praška do izobraževalnih
ustanov, sestavlja več faz.
Osnovnih pet faz je naslednjih (17):
1. opredelitev ciljnih javnosti,
2. določitev željenega odziva,
3. oblikovanje sporočila,
4. izbor medijev,
5. vrednotenje rezultatov.
Najprej moramo določiti, komu želimo poslati sporočilo (kdo je naša ciljna
javnost) in kaj posamezno ciljno javnost zanima. Pri tem moramo ciljno
javnost čim natančneje segmentirati. Koristila nam bo recimo delitev glede
na stopnjo prizadetosti (to pomeni, da moramo upoštevati, kdo bo pri tem
pridobil, kdo izgubil), glede na vplivnost in na stopnjo motiviranosti za
komuniciranje.
V naslednji fazi moramo določiti odziv, ki ga želimo doseči pri ciljnih
javnostih. Od te odločitve bodo namreč odvisne vse kasnejše faze
komuniciranja. Cilji, ki jih želimo doseči pri urbanističnem načrtovanju, so
lahko različni: ustvariti želimo ugodnejše mnenje javnosti o urbanistični
organizaciji ali upravi, spremeniti želimo že ustvarjeno mnenje javnosti,
doseči večje zanimanje javnosti, spodbuditi odziv javnosti na predstavljene
predloge, pridobiti podporo javnosti za svoj predlog itd.
Sporočilo oblikujemo besedno in grafično. Pri tem skušajmo izbrati takšno
obliko, ki bo pritegnila pozornost, vzbudila interes, naše sporočilo pa bo
jasno predstavila. Glede na različne faze komuniciranja oziroma na različne
cilje, ki jih želimo doseči, uporabljamo različne oblike sporočil.
Oblika nekaterih sporočil, ki jih urbanisti posredujemo javnosti, je
predpisana, zlasti to velja za javno razgrnitev urbanističnih dokumentov.
Vendar nas predpis nikakor ne ovira, da bi vsebino našega sporočila razširili
ali dopolnili z domiselnejšim oblikovanjem (tlorisom na primer dodamo
aksonometrije).
izbor medijev
Kadar posredujemo sporočilo, uporabljamo dva načina komuniciranja:
osebno in neosebno. Ponavadi uporabljamo ustrezno kombinacijo obeh, saj
imata obe obliki dobre in slabe strani.
16

Predpis zahteva od nas tudi, podobno kot pri oblikovanju, minimalni izbor
medijev. Če želimo sporočiti javnosti o pričetku javne razgrnitve in o
sprejetem urbanističnem dokumentu, predpis določa uporabo neosebnega
komuniciranja (javno objavo), če pa želimo javnosti predstaviti vsebino
osnutka urbanističnega dokumenta, zahteva osebno komuniciranje (javno
razpravo).
vrednotenje rezultatov
pomanjkljivosti prakse
Podatki o odzivih javnosti na sporočilo so naše povratne informacije. Proces
komuniciranja končamo šele z zbiranjem in vrednotenjem rezultatov, to je
učinkov pri komuniciranju na ciljno javnost. Merila za vrednotenje so na
primer število objavljenih člankov in število obiskovalcev na javni
razgrnitvi. Natančnejše rezultate lahko dobimo z raziskavo ciljne javnosti
(javnomnenjsko raziskavo), in sicer z raziskavo njenih stališč pred začetkom
komuniciranja in po zaključku.
Če na podlagi napisanega ocenjujemo značilne pristope, ki jih urbanisti
uporabljamo v komuniciranju z javnostjo, in zlasti, če ocenjujemo njihovo
kakovost, hitro opazimo številne vrzeli in primere površnosti.
Glede na to bomo v naslednjih podpoglavjih posamezne faze podrobneje
obravnavali. In sicer, najprej bomo opisali stanje, nato pa bomo navedli
predloge za izboljšave, ki bi lahko povečale učinkovitost komuniciranja.
Načrtovanje učinkovitega komuniciranja:
• opredelitev ciljne javnosti,
• določitev cilja komuniciranja,
• oblikovanje sporočila,
• izbor medijev in
• vrednotenje učinkov komuniciranja.
primer: nepričakovana
vključitev laične javnosti
V okviru strokovnih preverjanj v zvezi z gradnjo novega vodnjaka na
glavnem trgu v mestu X je mestna uprava poskrbela za postavitev makete.
Ta naj bi strokovnim krogom olajšala razpravo o primernosti lokacije in
oblikovanja vodnjaka. V razpravo se je - za mestno upravo nepričakovano in
zavzeto - vključila tudi laična javnost. Mnenja proti in (redkejša) mnenja za
ni zapisovala le v knjigo pripomb, temveč se je živahna polemika vnela tudi
v dnevnem tisku, zlasti v pismih bralcev. Takšen odziv javnosti je bil za
urbaniste povsem nepričakovan in nenačrtovan.
Nepričakovana vključitev javnosti povzroči urbanistom številne preglavice,
še posebej, ker gre pri tem praviloma za visoko motivirane ljudi, ki bodo
karseda izkoristili razpoložljiva sredstva in tako pomembno vplivala na
oblikovanje javnega mnenja. Do tovrstnega (nepričakovanega) odziva
javnosti pride praviloma, kadar konflikt med urbanisti in javnostjo že obstaja
(vprašanja so že “pregreta”), to pa otežuje nadaljnje komuniciranje. S
pravočasnim načrtovanjem odnosov z javnostjo bi se takšnim pojavom lahko
izognili.
Priporočeno branje: Miro Kline: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini
odnosov z javnostjo, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993 (po katerem sem prevzela tudi
17

velik del tega poglavja); Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS,
Ljubljana, 1995.
18

4.1 Ciljne javnosti: opredelitev
ilustracija: različne javnosti
Predno začnemo s komuniciranjem moramo ugotoviti oziroma opredeliti
našo ciljno javnost, to je skupino, s katero želimo komunicirati. Če je treba,
lahko ciljno javnost razdelimo na več skupin, na posamezne javnosti. Od
lastnosti posameznih javnosti, to so recimo prizadetost, motiviranost za
komuniciranje, vplivnost, organiziranost in izobraženost, bodo odvisni
načini komuniciranja našega sporočila.
stanje
Običajno urbanisti (bolj ali manj) načrtno komuniciramo le z lokalnim
prebivalstvom. Javnost, na katero se obračamo, je teritorialno določena,
praviloma je to krajevna skupnost, redkeje občina. Le izjemoma v procesu
načrtovanja in/ali odločanja načrtno komuniciramo z organizirano strokovno
javnostjo, to so na primer društva urbanistov, arhitektov ali krajinskih
arhitektov. Druge segmente javnosti in druge javnosti pa komunikacija
doseže praviloma le po naključju, ob branju časnikov ali v pogovorih med
ljudmi.
Javnosti praviloma ne segmentiramo, temveč jo obravnavamo kot
homogeno. Prav tako ne ugotavljamo mnenja javnosti pred pričetkom
komunikacije oziroma načrtovanja (ne izvajamo javnomnenjskih raziskav).
priporočila
In končno, prebivalcem status javnosti priznamo šele v fazi, ko to od nas
zahteva zakon - med javno razgrnitvijo osnutka urbanističnega dokumenta.
Torej ne prej in ne kasneje, temveč takrat, ko nam to najbolj ustreza.
V fazi identificiranja javnosti opredeljujemo tako javnosti, na katere
vplivamo s svojo dejavnostjo, kot tudi javnosti, ki vplivajo na nas.
Osredotočiti se moramo predvsem na tiste javnosti, ki so za nas kritičnega
pomena - strateške javnosti. To so predvsem javnosti, ki so oziroma utegnejo
postati aktivno povezane z našim delom, sem pa sodijo investitorji, lokalno
prebivalstvo, strokovna javnost, institucije oblasti itd.
Hkrati moramo opredeljene javnosti segmentirati, saj bomo določili za
različne javnosti različne cilje komuniciranja, za to pa bomo uporabljali
različne oblike sporočil. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi merili:
19

• stopnja prizadetosti (npr. neposredno prizadeti, posredno prizadeti,
neprizadeti),
• stopnja motiviranosti za komuniciranje (aktivni udeleženci, opazovalci,
nezainteresirani),
• vplivnost (npr. mnenjski voditelji),
• stopnja organiziranosti (npr. društva).
Lokalni prebivalci tako niso homogena javnost, saj nimajo enakih interesov
in niso enako motivirani za komuniciranje ali sodelovanje. Dosedanje
izkušnje so pokazale, da se na podeželju javnih razprav udeležujejo
predvsem moški srednje in starejše generacije, mladi in ženske pa so v
manjšini. Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je najbolj aktiven srednji sloj (ki
pozna vzvode oblasti), nižji sloj pa je precej pasiven.
Poleg prej omenjenih “klasičnih” strateških javnosti za urbaniste moramo v
vsakem posamičnem primeru pretehtati, ali se ne pojavljajo še specifične
javnosti. V urbanističnih dokumentih, ki obravnavajo okoljsko zahtevne
projekte, se tako kot ena od javnosti pojavljajo nevladne okoljske
organizacije. Pri izboru lokacij za meteorološki radar se bomo prej ali slej
srečali z interesi planincev.
V fazi opredeljevanja ciljnih javnosti komuniciranja je splošno uporaben
pripomoček seznam ljudi, ki so povezani z organizacijo oziroma imajo v
zvezi z njo kakšen interes. Na tak seznam sodijo naročniki, vladna in lokalna
telesa, uslužbenci, posebne interesne skupine, tekmeci, mediji.
Javnomnenjske raziskave so koristen pripomoček pri opredeljevanju ciljnih
javnosti in pri ugotavljanju njihovega odnosa do spornih vprašanj. Kadar
raziskave zahtevajo več časa in denarja, kot ga imamo na razpolago, si lahko
pomagamo s fokusnimi skupinami. Pri tem načinu raziskovalec oblikuje več
manjših skupin ljudi, ki se nato osredotočijo na razpravo o problemu, ki jih
prizadeva. S takšnimi sestanki lahko recimo identificiramo problematična
območja, in sicer z vidika varnosti ali kvalitete življenja, in zbiramo ideje za
izboljšanje položaja.
Zelo pomembno je tudi pravočasno identificiranje javnosti. Drugače se nam
utegne zgoditi, da bomo komunikacijo vzpostavili šele, ko bo prišlo med
urbanisti in javnostjo do konflikta, torej do položaja, ko bo naše
komuniciranje oteženo in bo zahtevalo posebne načine komuniciranja.
Neredko se zgodi, da se javnosti, ki jih urbanisti ignorirajo, organizirajo, npr.
v aktivistično skupino, morda celo v društvo. S tako, organizirano javnostjo,
je komuniciranje veliko zahtevnejše, pojavi se lahko celo potreba po krizni
komunikaciji.
Opredelitev ciljne javnosti:
• ugotovitev javnosti, ki so kritičnega pomena (strateške javnosti);
• segmentiranje javnosti;
• izvedba javnomnenjske raziskave (če nam sredstva in čas dopuščajo);
• pravočasna identifikacija javnosti, takoj ob pričetku projekta.
primer: lokalni
prebivalci kot ena od
javnosti
20

Pri urejanju grajskega griča v okviru prenove gradu v mestu X so načrtovalci
zapostavljali pomen lokalnega prebivalstva in njegovih interesov.
Anketiranje na terenu pa je pokazalo, da je območje pomembno tudi za
lokalne prebivalce. Skupina načrtovalcev, ki je izvedla anketo ter tako
lokalnim prebivalcem priznala status specifične javnosti, je prebivalcem
omogočila, da so izrazili svoje interese. Te interese so nato lahko primerjali z
interesi drugih meščanov.
Primer kaže, da na lokacijah oziroma v prostorih, ki so zelo pomembni za
celo mesto ali širšo okolico, nekateri načrtovalci v začetni fazi dela lokalnih
prebivalcev ne identificirajo kot posebne javnosti. Zato z njimi ne
komunicirajo, ne poznajo njihovih interesov, kar lahko privede do
nepričakovanega konflikta. Omenjena skupina načrtovalcev, ki je ob pripravi
ankete lokalne prebivalce identificirala kot eno od javnosti, je torej prvi
korak - opredelitev javnosti - izvedla pravilno in s tem zmanjšala verjetnost
nastopa konflikta v naslednjih fazah načrtovanja.
primer: otroci kot
javnost
Načrtovalci so v okviru priprave prostorskih ureditvenih pogojev za vasi kot
posebno skupino obravnavali otroke v osnovni šoli. Otroci so na predlog
urbanistov pri likovnem pouku izdelovali risbe s temo "Najlepša hiša v vasi".
Poudariti moramo, da jim niso sugerirali vrednot, temveč so motiv izbirali
povsem svobodno. Izbor značilnih risb so kasneje, skupaj z komentarjem,
vključili v javno razgrnitev osnutka. Otroke so torej identificirali kot
specifično javnost in jim prilagodili način komuniciranja, zlasti pa način
njihovega odzivanja.
Priporočeno branje: Todd Hunt in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS,
Ljubljana, 1995; Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and Urban Design,
Plan Canada, november 1991.
Primera sta povzeta po: Maja Simoneti: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin
- poglavje v raziskovalni nalogi: Tehnike in načini odnosov z javnostjo, op. cit., Vasi pod
Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje, Urbanistični inštitut
SRS, Ljubljana, 1989.
21

4.2 Želen odziv javnosti: določitev cilja
ilustracija: spodbujanje javnosti, da si ogleda naše predloge
Določanje cilja, ki ga želimo doseči s komunikacijskim programom, pomeni
definiranje želenega odziva opredeljenih javnosti. Od zastavljenega cilja bo
namreč odvisno naše nadaljnje ravnanje. Prvo vprašanje torej ni v tem,
kakšno tehniko naj uporabimo, temveč v tem, kaj je naš cilj.
stanje
Načrtno komuniciranje urbanistov z javnostjo je omejeno predvsem na
komuniciranje z lokalnim prebivalstvom, nekatere urbanistične organizacije
pa se načrtno lotevajo komuniciranja tudi z morebitnimi naročniki.
Cilj komuniciranja z lokalnim prebivalstvom pomeni predvsem obveščanje o
vsebini osnutka urbanističnega dokumenta. Večina urbanistov nikoli ne
preseže minimuma komunikacije, ki ga od nas zahteva zakon. Javne
razgrnitve so praviloma pripravljene minimalistično. Tako se pogosto
dogaja, da takšni dogodki ugledu urbanistične organizacije pri lokalnem
prebivalstvu in naročnikih še dodatno škodujejo. V zvezi s tem se lahko
vprašamo, ali je bila vzpostavitev komunikacije sploh cilj urbanistov.
Le redko urbanisti komunicirajo z javnostjo že pred fazo, ko osnutek javno
razgrnejo, na primer z zgodnjim obveščanjem ali z anketo o odnosu do
sedanjih razmer.
Izjemoma pa urbanistična organizacija poskuša s pomočjo komunikacijskih
programov doseči ugodnejše mnenje javnosti oziroma pridobiti njeno
podporo, vendar je to prej izjema kot pravilo.
priporočila
Cilji komuniciranja so za različne javnosti različni, a tudi pri isti javnosti
lahko v različnih primerih poskušamo doseči različne cilje.
Primeri ciljev, ki jih želimo doseči s pomočjo komunikacije z lokalnim
prebivalstvom, so lahko:
• doseganje ugodnejšega mnenja javnosti o urbanistični organizaciji ali o
upravi (povečanje ugleda);
22

• spreminjanje že ustvarjenega mnenja javnosti - npr. (sedaj naklonjeno)
javno mnenje o razpršeni enodružinski gradnji ali odpor do javnega
prometa;
• doseganje zanimanja javnosti (npr. spodbujanje lokalnih prebivalcev, da
bi si ogledali javno razgrnitev ali se udeležili javne razprave);
• spodbujanje odzivov javnosti na predstavljene predloge (npr. da bi
javnost posredovala svoje mnenje o variantnih rešitvah - povratne
informacije).
Če našo ciljno javnost predstavljajo (morebitni) naročniki, lahko s
komunikacijskim programom skušamo:
• doseči ugodnejše mnenje;
• spodbuditi ciljno javnost, da poišče podrobnejše informacije o naši
organizaciji ali njenem delu;
• obvestiti ciljno javnost o novem področju dela (npr. računalniške
tridimenzionalne predstavitve ali presoje vplivov na okolje) itd.
Cilji komuniciranja s strokovno javnostjo so lahko:
• spreminjanje negativnega mnenja strokovne javnosti, npr. do naše
rešitve urbanističnega problema;
• pridobitev podpore za naš predlog.
Iz navedenega seznama lahko razberemo potrebo po izdelavi več
komunikacijskih programov, ki imajo različne cilje. Tako je lahko prvi cilj
vplivati na odnos javnosti do določenega urbanističnega vprašanja, npr.
novih nakupovalnih središč. Drugi cilj je lahko posredovanje prve
informacije o pričetku dela v zvezi z določenim urbanističnim vprašanjem in
hkrati vzpostavljenje zaupanja javnosti. Cilj naslednjega programa je lahko
motiviranje javnosti, ki naj bi se aktivno vključila v proces načrtovanja.
Temu lahko sledi spodbujanje javnosti, da bi si ogledala naše predloge in se
nanje odzvala. Nadaljnji cilj je lahko povratno informiranje javnosti o naših
pogledih na njihov odziv ali pa - v primeru izrazito negativnega odziva
javnosti - sprememba stališč javnosti za pridobitev večje naklonjenosti itd.
Večinsko slabo mnenje javnosti, tako o urbanizmu kot o upravi, kaže
potrebo po izboljšanju takšnega mnenja. Predstavimo lahko primer, kjer so
stanovalci zadovoljni z urbanistično rešitvijo, ali primer, kjer so urbanisti
uspeli omiliti vplive avtocest na okolje ali upočasniti promet skozi
stanovanjska območja. Urbanisti lahko razložimo upravni postopek in
opozorimo na mehanizme, ki varujejo pravice investitorja in lastnikov
sosednjih parcel.
Če to ne bo škodovalo kvaliteti, lahko glavnemu cilju komuniciranja
pridružimo še sekundarnega. Tak cilj je lahko recimo povečevanje ugleda
organizacije oz. službe.
Določitev cilja komuniciranja:
• za posamezne javnosti določimo specifične cilje komuniciranja,
• celoten sklop komuniciranja s posamezno javnostjo, če je treba,
razdelimo na več komunikacijskih programov, za vsakega posebej pa
določimo cilj.
23

Primer: izboljšanje
ugleda
Ob svoji 30. letnici je neka urbanistična organizacija svojemu mestu
poklonila maketo ožjega mestnega jedra. S tem je želela mestu in
urbanistični organizaciji postaviti trajen pomnik. Motiv makete so izbrali
dokaj spretno, in sicer del mesta, ki je bil zgrajen že v prejšnjih stoletjih in
prvih desetletjih tega stoletja. Ta del mesta namreč večina meščanov zelo
ceni in ga ne povezuje z novejšim urbanizmom (torej z donatorjevo
dejavnostjo).
O dogodku, ko so maketo izročili mestnemu županu, so v sredstvih javnega
obveščanja precej poročali. Hkrati pa maketa, ki so jo postavili na izredno
prometni lokaciji, stalno oddaja pozitivno sporočilo o donatorju. Gre torej za
uspešno potezo pri povečevanju ugleda, z njeno odmevnostjo pa so
zadovoljni tudi donatorji sami.
To je eden od redkih primerov, ko je urbanistična organizacija investirala v
izboljšanje ugleda v javnosti. Lastno promocijo namreč večinoma usmerjajo
k naročnikom, izjeme pa tudi k strokovni javnosti.
24

4.3 Oblikovanje sporočila in izbor medijev
ilustracija: dve razgrnitvi
oblikovanje sporočila
stanje
Sporočilo oblikujemo besedno in grafično, to pomeni, da oblikujemo
njegovo vsebino in njegovo zunanjo podobo. Na obliko bistveno vpliva
izbor medijev, saj mora biti oblikovanje sporočila prilagojeno mediju, ki ga
bomo uporabili pri našem komuniciranju. Tako z osebnim komuniciranjem
posredujemo drugače oblikovana sporočila, kot jih posredujemo v tisku in
spet drugače, kadar gre za razstavo.
Urbanisti svoja sporočila posredujemo predvsem v obliki grafičnih prikazov,
ki so opremljeni tudi z besedili. Kot medij lahko uporabljamo oba osnovna
načina komuniciranja: osebno komuniciranje, to je neposredno
komuniciranje urbanistov z javnostjo, in komuniciranje v sredstvih
množičnega obveščanja.
Čeprav so med urbanisti večinoma šolani oblikovalci (arhitekti, krajinski
arhitekti), je oblikovanje sporočil, ki jih posredujejo javnosti, pogosto
neprimerno. Razloge za takšen odnos do sporočil lahko iščemo v neznanju,
kar zadeva komuniciranje, včasih pa gre tudi za pomanjkanje časa in denarja.
Posebni so seveda primeri, ki kažejo, da si urbanisti z javnostjo pravzaprav
ne želijo komunicirati. Zato so njihova sporočila vizualno neprivlačna,
vsebinsko pa so nerazumljiva in ne vzbujajo posebnega zanimanja.
Tudi izbor medijev je praviloma zelo ozek. Množičnih medijev urbanisti
skorajda ne uporabljajo, le izjemoma naletimo na primere, ko uporabijo
tiskane publikacije.
Kljub takšnemu odnosu je oblikovanje sporočil edina faza v komuniciranju,
ki jo izvedejo vsi urbanisti, kadar komunicirajo z javnostjo. Poleg tega da
niso opravili ne predhodnih in ne nadaljnjih stopenj v komuniciranju, je tudi
ta faza izvedena karseda skromno. Ravno dejstvo, da nekateri urbanisti
preskočijo bolj zgodnje faze v komuniciranju, in se torej ne ukvarjajo niti z
identificiranjem svojih ciljnih javnosti, se dostikrat kaže tudi v
neučinkovitosti posredovanih sporočil.
25

priporočila:
grafična sporočila
Danes dobiva javnost veliko večino informacij v zvezi z urbanizmom v
novinarskih člankih. Le redko so osnovni vir teh informacij urbanistične
organizacije. Pretežno gre za informacije, do katerih se je novinar dokopal s
pomočjo lastnih virov, informacije lahko dobiva tudi od politikov, le redko
pa od uprave. Zelo malo je primerov, ko v urbanističnih organizacijah
organizirajo tiskovno konferenco in pripravijo ustrezno gradivo za novinarje.
Novinarji menijo tudi, da jim urbanisti ne ponujajo kvalitetnih informacij.
Zato ne preseneča dejstvo, da imamo tudi urbanisti pogosto slabo mnenje o
tem, kako novinarji interpretirajo informacije, ki smo jih posredovali. To še
zlasti velja za novinarje, ki se pri lokalnih časopisih ukvarjajo z vsemi
področji, nobenega pa podrobneje ne poznajo, zato jim je tudi urbanizem na
splošno precej tuje področje.
Oblikovanje grafičnih sporočil je posebej pomembno. Glavni načeli naj
bosta razumljivost in privlačnost.
Med oblikovanjem sporočil moramo vedeti, da so javnosti najbolj
razumljivi:
• načrti, kjer je kot podloga uporabljen aeroposnetek,
• makete,
• aksonometrični ali perspektivni prikazi,
• fotomontaže in
• skice.
Med najbolj nerazumljive prikaze lahko uvrstimo enobarvne (ozalidne)
prikaze, to so s številnimi različnimi rastri obdelane karte, kjer je podloga
težko razpoznavna, rastri pa se med seboj slabo ločijo. Zaradi poceni
izdelave takih kart žal nikakor ne prenehamo uporabljati, čeprav je tudi
njihovo arhiviranje zelo zahtevno.
Med nadaljnjimi priporočili za grafično oblikovanje sporočila lahko
upoštevamo še naslednja:
• načrti naj bi bili izdelani tako, da se bodo ljudje čim lažje orientirali, na
primer tako, da so posebej razpoznavne tiste stavbe, ki jih ljudje dobro
poznajo;
• legende h kartam naj bi bile popolne - razloženi naj bi bili vsi znaki;
• sedanje stanje naj bi se nedvoumno razlikovalo od načrtovanega;
• to, kar bo obvezno, predpisano, naj bi bilo jasno ločeno od (dopustnih)
variantnih rešitev.
Uporabimo lahko tudi maketo v naravni velikosti (merilo 1:1). Njena
uporaba pride v poštev zlasti na zelo izpostavljenih lokacijah, na primer v
zgodovinskih naseljih ali na območjih, ki imajo za meščane velik simbolen
pomen.
besedila
Tudi pri oblikovanju besedil sta osnovni načeli razumljivost in privlačnost.
Da bo besedilo čimbolj razumljivo, moramo vse strokovne izraze, ki jih
ciljna javnost ne pozna in ne razume, nadomestiti z bolj poljudnimi izrazi ali
pa jih nadomeščati z opisi. Strokovno izrazje, ki ga spodbujajo tudi zakoni in
drugi predpisi v zvezi z urbanizmom, bralce odbija, nerazumevanje sporočil
pa lahko povzroči tudi napačno razumevanje vsebine. Da so strokovni izrazi
26

za širšo javnost težko razumljivi, nam ponazarja že dejstvo, da celo urbanisti
sami nekatere izraze iz zakona uporabljamo napačno.
Iz besedila moramo izločiti tudi vse kratice (npr. PSP, PUP, PIA, PIN, LN),
če pa se njihovi uporabi ne moremo izogniti, jih na začetku obvezno
razložimo. Izogibajmo se tudi šifram za poimenovanje območij -
uporabljajmo ledinska imena.
Da bi javnost pritegnili k branju našega sporočila, moramo že na samem
začetku vzbuditi njeno zanimanje. Javnost naj takoj spozna, da je sporočilo
namenjeno njej. Privlačnost besedil pa bomo dosegli tudi z urejenostjo in
jedrnatostjo ter z živahnim stilom pisanja. Če je le mogoče, naj bo besedilo
lektorirano.
izbor medija
Osebno komuniciranje je neposredno komuniciranje predstavnikov
organizacije z javnostjo ali pa komuniciranje od ust do ust.
Prednosti osebnega komuniciranja so:
• velika moč prepričevanja in
• hitre povratne informacije
Slabosti pa so:
• počasno širjenje sporočila,
• ker ni množično, lahko z njim dosežemo le del javnosti,
• pri komuniciranju od ust do ust lahko pride do popačenja sporočila.
Neosebno komuniciranje vključuje množične medije, dogodke (npr.
razstave) in direktno pošto.
stanje
priporočila
množični mediji
Prednosti takšnega načina sporočanja sta predvsem:
• množičnost in
• hitrost širjenja sporočila.
Slabosti pa sta:
• prepričljivost takšnega sporočila je manjša,
• nekaterim javnostim tako komuniciranje ne ustreza.
Urbanisti običajno uporabljamo le določene vrste medijev, predvsem tiste, ki
jih predpisuje zakon: to so časopisi, v katerih objavimo sklep o javni
razgrnitvi, Uradni list, v katerem objavimo odlok, in razstave.
Uporabljali naj bi kombinacijo obeh načinov, torej osebno in neosebno
komuniciranje.
Zaradi prednosti, ki jih ima, naj bi urbanisti osebno komuniciranje posebej
spodbujali. Tako lahko recimo identificiramo vplivne posameznike in
skupine - mnenjske voditelje - ter jim posredujemo dodatne informacije ali
jih prosimo za pomoč.
Kadar komuniciramo s pomočjo množičnih medijev, moramo upoštevati
njihova pravila. Sporočila, ki jih želimo posredovati po televiziji, naj bodo
kratka in vizualno pestra. Predolgo sporočilo nam bo urednik skrajšal, morda
celo drugače, kot bi si to sami želeli.
27

Pri uporabi množičnih medijev moramo tudi upoštevati, da nekatera
zajemajo zelo širok spekter javnosti (na primer državna televizija), druga pa
so predvsem lokalno usmerjena (krajevni časopis, lokalni radio). Nekateri
mediji posredujejo daljše novinarske komentarje, "rumenega tiska" pa
novice v zvezi z urbanizmom ne bodo zanimale, če že ne nakazujejo
skorajšnjega konflikta. Poleg narave samega medija je pomembna tudi
struktura bralcev oziroma tistih, ki ga spremljajo. Nekateri časopisi imajo
tako večji krog bralcev v določenih družbenih skupinah, nekateri pa so
namenjeni samo določeni starostni ali izobrazbeni skupini.
Če sporočilo posredujemo preko množičnih medijev, imamo na voljo dve
možnosti:
• objavo našega sporočila v nespremenjeni obliki ali
• objavo naših informacij v novinarskem članku.
Če želimo, da bo sporočilo objavljeno tako, kot smo ga oblikovali, bomo
morali objavo praviloma plačati. Primer plačane objave je na primer objava
sklepa o pričetku javne razgrnitve. Zakon namreč zahteva, da sklep objavimo
na krajevno običajen način, zatorej tej zahtevi ne bi zadoščal novinarski
članek, čeprav bi posredoval vso vsebino.
Nekateri časopisi objavljajo nespremenjena sporočila v posebnih rubrikah,
na primer v Pismih bralcev ali v rubriki Prejeli smo. Tovrstna objava je
brezplačna, vendar je glede dolžine sporočila omejena, poleg tega pa o
objavi ali neobjavi prispevka ter o tem, kdaj bo sporočilo objavljeno, odloča
urednik.
Tretja možnost je objava popravka informacije, ki jo imamo pravico
zahtevati, kadar je objavljena informacija napačna - tudi tu gre za neplačano
objavo nespremenjenega sporočila.
Z večino informacij v zvezi z urbanizmom se javnost seznani v novinarskih
člankih. To pomeni, da novinarji sami izbirajo informacije, za katere menijo,
da bodo za javnost zanimive, največkrat pa jih tudi komentirajo. Prav tako se
novinarji oziroma uredniki sami odločijo, kdaj bodo objavili članek.
sporočilo za objavo
Če želimo z javnostjo načrtno komunicirati s pomočjo množičnih medijev,
upoštevajmo zlasti naslednja priporočila:
• informacije redno posredujmo novinarjem - presojo, ali so zanimive za
javnost ali ne, moramo prepustiti njim samim;
• omogočajmo jim izobraževanje v zvezi z urbanizmom;
• za novinarje pripravljajmo gradiva v obliki izvlečkov, saj praviloma
nimajo časa, da bi se prebijali skozi celotne urbanistične elaborate -
seveda pa novinarju, če to želi, omogočimo tudi pregled celotnega
elaborata;
• izogibajmo se posredovanju informacij po telefonu, kajti verjetno je, da
bo objavljena informacija napačna ali nepopolna; z novinarjem se
poskušajmo dogovoriti, da mu bomo takoj posredovali informacijo v
pisni obliki (po telefaksu ali z elektronsko pošto bo novinar prejel naš
odgovor že po nekaj minutah), seveda pa mu moramo odgovor poslati
takoj, saj je naglica ena od stalnic novinarskega dela.
Kadar želimo z javnostjo komunicirati s pomočjo množičnih medijev, je pri
tej obliki komunikacije ena od ključnih faz priprava sporočil za objavo (angl.
28

press release). To je sporočilo, ki ga pošljemo novinarju ali uredniku. Ta ga
bo morda objavil nespremenjenega, večinoma pa ga bo skrajšal in dopolnil z
informacijami iz lastnih virov.
Za pripravo kvalitetnega sporočila za objavo veljajo zelo stroga pravila:
• Informacije naj bodo podane v obliki piramide: bistvo naj bo v zelo
zgoščeni obliki podano že na začetku, nato pa postopoma dodajamo vse
več informacij (dejstev, razlag). To novinarju omogoča, da prevzame le
uvodni odstavek ali dva ali pa besedilo v nadaljevanju na katerikoli točki
skrajša.
skica - piramida
.......................................................................
.......................................................................
.......................................................................
• Sporočilo naj bo kratko, praviloma na eni strani, le izjemoma na dveh. S
sporočili, ki so dolga več strani, v uvodnih odstavkih pa mlatijo prazno
slamo, se novinarji in uredniki ne ukvarjajo.
• V prvem odstavku, uvajalniku, moramo napovedati vsebino sporočila, iz
tega pa mora bralec razbrati, zakaj je sporočilo zanj pomembno.
Napisano naj bo tako, da bo lahko objavljeno samostojno (14).
• Obvezni dodatni elementi sporočila so: navedba "sporočilo za objavo",
naslov sporočila, datum in navedba kontaktnih oseb z njihovimi
telefonskimi številkami.
• Besedilo naj bo napisano z dvojnimi razmiki med vrsticami, tako da
novinar ali urednik lahko vnaša popravke. Ne uporabljajmo ležečega
tiska.
• Gradivo za novinarje naj bo zelo natančno in nedvoumno napisano, saj
se s tem se izognemo nevarnosti, da nas bodo napačno razumeli in bo
zato v članku objavljena neresnična informacija (novinarji ne pristajajo
na to, da bi urbanisti - ali katerikoli drugi viri informacij - preverili
pravilnost povzetih informacij - Hunt in Grunig celo navajata, da bi bilo
tako ravnanje kršitev novinarske etike).
• Pri pripravi sporočila si delo olajšajmo tako, da se poskušamo vživeti v
vlogo bralca - zamislimo si, katere informacije bi se nam zdele zanimive,
če bi sami prelistavali časopis.
• V izvlečku naj bodo osnovni numerični podatki, na primer o velikosti
območja ali stroških realizacije - čeprav se nam zdijo te številke za
javnost morda nezanimive, nekateri novinarji mislijo drugače.
• Gradivo opremimo z grafičnim prikazom, če je le dovolj kvaliteten in
razumljiv javnosti.
razstava
Priložnosti, ko lahko pripravimo sporočilo za objavo, so številne. Ne
pripravljajmo jih le v kriznih situacijah. Poročamo lahko tudi o zanimivih
dogodkih v organizaciji, na primer obisku znanega gosta iz tujine,
predavanju itn.
Razstave so eden od najbolj primernih načinov informiranja javnosti o
vsebini urbanističnih dokumentov. Žal imajo tudi dve slabi plati: postavitev
29

kvalitetne razstave je draga, hkrati pa si jo bo ogledal le del javnosti (objave
v časopisih dosežejo bistveno več ljudi).
Pri organizaciji razstav priporočamo predvsem:
• o razstavi je treba čimbolj obveščati, in sicer s pomočjo tiska, plakatov,
neposrednega obveščanja društev ipd.;
• ciljna skupina je najširša javnost, zato naj bo gradivo predstavljeno
preprosto, tako da za razumevanje ne bo potrebno strokovno znanje;
• predstavitve naj bodo zanimive, zabavne, uporabljajmo slike, skice,
makete, filme, barvo;
• lokacija za razstavo naj bo primerno izbrana, zlasti točke, ki so že sicer
privlačne, tako da si jo ljudje ogledajo spotoma (npr. v središču naselja,
nakupovalne točke ipd.);
• ljudje naj imajo občutek, da so aktivno vključeni, da od njih pričakujemo
odzive, zato naj bodo na voljo vprašalniki, panoji za komentarje in
podobno;
• za dodatna pojasnila naj bo na voljo dovolj strokovno usposobljeno
osebje.
komunikator
Komunikator je oseba, ki je za javnost vir informacij, zato moramo skrbno
pretehtati njegove lastnosti. Če je vir, ki posreduje sporočilo, po mnenju
javnosti verodostojen, se s tem poveča prepričljivost komunikacije. Javnost
komunikatorja presoja zlasti po naslednjih treh lastnostih:
• strokovnost - komunikator naj bi bil kar zadeva urbanizem, okolje,
promet, naravno in kulturno dediščino ipd. avtoriteta;
• zaupanje - objektivnost, poštenost, odkritost (javnomnenjske raziskave
na primer kažejo, da novinarji in politiki pri nas ne uživajo velikega
zaupanja);
• simpatičnost - naravni videz, sproščenost, humor.
Oblikovanje sporočila:
• vsebino in obliko sporočila prilagodimo ciljni javnosti, njeni
motiviranosti in sposobnostim;
• besedila in grafični prikazi naj bodo razumljivi, nedvoumni (brez
strokovnega izrazja, kratic ali šifer),
• vsebina naj bo privlačna (jedrnata, urejena sporočila), spodbuja naj
zanimanje,
• novinarjem posredujmo informacije (sporočila za objavo, tiskovne
konference).
• čimveč naj bo osebnega komuniciranja,
Primer: sporočilo za
objavo
Ob pričetku uresničevanja ureditvenega načrta je urbanist pripravil sporočilo
za objavo, ki ga je občina nato poslala medijem. Objavljena sta bila dva
članka. Urednik regionalnega časopisa se je odločil, da dobesedno in v celoti
objavi vsebino sporočila za objavo. Novinar osrednjega dnevnika pa je
sporočilo uporabil kot spodbudo, da je pridobil dodatne informacije.
Sporočilo za javnost:
30

Za takojšnjo objavo
ZELENCI BOLJ UREJENI ZA OBISKOVALCE
Kranjska Gora, 10. 10. 1995
V Zelencih, izviru Save Dolinke in naravnem rezervatu, te dni nasipavajo poti in postavljajo mostovž ob
jezercu.
Okolico jezerca in poti do njega bodo letos uredili za obiskovalce, ki so bili sedaj prisiljeni hoditi po
blatu. Ob jezercu bodo postavili lesen mostovž, s katerega si bodo lahko od blizu ogledovali zanimivo
jezersko dno, kjer iz belih vulkančkov vre Sava. Med okoliške smreke bodo postavili razgledni stolp, s
katerega se bo odpiral edinstven pogled na Zelence, Planico in v ozadje Ponce. Poti od parkirišča do
jezerca bodo posuli s peskom, s tem pa zaščitili tudi drevesne korenine, ki so jih številni sprehajalci že
poškodovali. Kasneje bodo za obiskovalce postavili še informativne table in uredili informacijski center.
Dela financirata občina Kranjska gora in Triglavski narodni park, izvaja pa Gradbeno podjetje Bohinj po
načrtih Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Zaradi izrednega naravovarstvenega pomena
Zelencev pri načrtovanju in izvedbi del stalno sodelujejo predstavniki kranjskega Zavoda za varstvo
naravne in kulturne dediščine.
Kontaktni osebi:
Jože Kotnik, župan občine Kranjska Gora, tel. 064 881-846
Saša Dalla Valle, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, tel. 061 125-0712
Priporočeno branje: zbornik Public Participation in Physical Planning - the Role of
Cartography and other Visual Means, Lillehamer, 1984; Todd Hunt in James Grunig:
Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana, 1995.
31

4.4 Vrednotenje rezultatov
stanje
priporočila
Zadnja faza komunikacijskega programa je zbiranje informacij o reakcijah
na naše sporočilo. V tej fazi zberemo in vrednotimo rezultate oziroma učinke
komuniciranja na določeno javnost.
O zbiranju povratnih informacij kot sklepni fazi komunikacijskega programa
pri urbanistih skorajda ne moremo govoriti. Zakon od nas sicer zahteva
evidentiranje nekaterih povratnih informacij, tako da v sklopu javne
razgrnitve zbiramo morebitne pripombe in predloge - vendar gre tu bolj za
pasivno registriranje, ne pa za aktivno zbiranje. Niso znani recimo primeri,
ko bi urbanisti - ali nekdo po njihovem naročilu - ugotavljali, koga je
njihovo sporočilo doseglo in kako je nanj reagiral.
Način zbiranja in zlasti merila vrednotenja so odvisni od cilja, ki smo si ga
zastavili v programu komuniciranja. Če hočemo pritegniti javnost, da bi si
ogledala razstavljen projekt, rezultate vrednotimo glede na število
obiskovalcev. Kadar pa je cilj spodbujanje javnosti, da bi reagirala na naš
predlog, bomo učinke komuniciranja ocenili s številom prejetih odzivov:
pripomb, stališč, predlogov.
V primerih, ko pa je bil naš cilj zbuditi zanimanje ali spremeniti/izboljšati
odnos javnosti do nekega splošnega vprašanja (na primer razpršene
enodružinske gradnje) ali do našega dela oziroma naše organizacije, bo treba
rezultate zbrati z raziskavo ciljne javnosti pred začetkom komuniciranja in
po končanem komuniciranju. Le tako namreč lahko ugotovimo, ali se je
ugled organizacije ali uprave povečal, ali je javnost spremenila že vnaprej
odklonilen odnos do našega predloga. Ob tem moramo biti pazljivi, saj do
nekaterih sprememb v odnosu javnosti ni prišlo zaradi našega
komunikacijskega programa.
Kot smo omenili že prej, pa so kvalitetne raziskave ciljnih javnosti finančno
in časovno precej zahtevne in se bomo verjetno zanje odločali le izjemoma.
Vrednotenje rezultatov:
• zberimo in ovrednotimo rezultate,
• ali nam rezultati dajejo poduk za naprej?
32

5. Sodelovanje javnosti v urbanizmu
ilustracija: predstavniki javnosti v odboru za planiranje
Sodelovanje (participacija) javnosti v procesu načrtovanja in odločanja je
pravica, ki jo zagotavlja sodobna demokratična ureditev. Zato ji v priročniku
posvečamo posebno pozornost.
Nekateri teoretiki sicer opozarjajo na zlorabo izraza sodelovanje, saj gre
pogosto le za enosmerno komunikacijo ali celo za manipulacijo z javnostjo.
Pravo sodelovanje javnosti naj bi namreč javnosti omogočalo, da se vključi v
proces odločanja ter tako bistveno vpliva na končne odločitve.
Obravnavali bomo le vključevanje javnosti v postopek načrtovanja, ki naj bi
uresničevalo dva cilja:
• informiranje/obveščanje javnosti in
• omogočanje aktivnega sodelovanja tistim posameznikom ali skupinam,
ki to želijo.
Vpliv mnenja javnosti na (politične) odločitve v urbanizmu, je odvisen
predvsem od politikov samih. Nekaterih mnenje javnosti, kot kaže, ne
zanima, zato informacij o javnem mnenju niti ne iščejo, drugi se pred
odločitvijo posvetujejo s posebej za to organizirano skupino ljudi, v kateri so
predstavniki javnosti, drugi spet pa so celo pripravljeni sodelovati z
javnostjo v neposrednem dialogu in svoje odločitve - zlasti če so drugačne
od pričakovanj javnosti - javno utemeljijo.
program sodelovanja
javnosti
Program sodelovanja javnosti obsega dejavnosti, ki jih opravijo urbanisti ali
drugi strokovnjaki, in sicer z namenom, da bi dosegli prej omenjena cilja:
posredovanje informacij in sprejemanje odzivov javnosti.
Da bi dosegli čim večji učinek, moramo dobro pretehtati:
• katere informacije bomo posredovali oziroma katere povratne
informacije bomo skušali pridobiti,
• kdaj in
• kako bomo to storili?
33

urbanisti sporočajo
javnosti
pomen izobraževanja
Informacije, ki jih posreduje urbanistična organizacija/služba, se nanašajo
predvsem na:
• vsebino posameznega urbanističnega dokumenta,
• postopke v načrtovanju in možnosti vplivanja javnosti in
• splošna spoznanja o prostoru, pokrajini, okolju, mestih itd.
Te informacije posredujejo na lastno pobudo oziroma kot odziv na reakcije
javnosti. O načinih enosmernega komuniciranja urbanistov z javnostjo smo
govorili že v prejšnjih poglavjih.
Vključevanje informacij, ki so povezane z urbanizmom, v izobraževalne
programe ne bi le olajšalo delo urbanistov, temveč bi koristilo tudi javnim
interesom.
Znanja so nam potrebna na številnih področjih. Kako opazovati, brati mesto
in pokrajino, ju analizirati in kritično vrednotiti? Kako svoje misli
posredovati drugim in kako razumeti njihov jezik? Kako sodelovati pri
odločanju (pogajanja, doseganje soglasja)? Izobraževanje naj zato postane
množično, zajelo naj bi otroke in odrasle, politike, uradnike, investitorje in
projektante.
odzivi javnosti
kdaj
pristopi k spodbujanju
javnosti:
Pogoj za vključevanje javnosti v načrtovanje je interakcija med urbanisti in
javnostjo. Pri tem so možne različne oblike. Od oblik, pri katerih je javnost
pravzaprav objekt proučevanja in vir informacij, do oblik, pri katerih
resnično pride do interakcije med urbanisti in javnostjo, vendar javnost ne
odloča, in končno do oblik, pri katerih javnost (so)odloča:
• javnomnenjske raziskave o posameznih vprašanjih (ankete);
• med urbanisti in javnostjo se vzpostavi dialog, urbanisti se posvetujejo z
javnostjo - javnost tako posreduje informacije in mnenja o predlogih
urbanistov, vendar ne odloča;
• javnost izbira med različnimi ponujenimi rešitvami;
• javnost oblikuje svoje predloge, to so pogosto alternative predlogom
urbanistov;
• javnost (so)odloča s posredovanjem svojih predstavnikov ali
neposredno.
Žal še vedno velja splošno pravilo, da je urbanist tisti, ki določa, kdaj bo
pripustil javnost k svojemu delu. Običajno je to šele takrat, ko je načrt že v
končnih fazah, tik pred začetkom formalnega potrjevanja. Vzrokov za to je
več, nekatere med njimi smo našteli v 1. poglavju.
Obstaja vrsta različnih organizacijskih prijemov, s katerimi spodbujamo
vključevanje javnosti v načrtovanje (4, 21, 26):
• organiziranje mestne tribune,
• ustanovitev posvetovalnih skupin,
• vključevanje v odbore za planiranje,
• določitev predstavnika, ki zastopa krajevne interese,
• vključevanje z aktivnostmi,
34

mestna tribuna
• organiziranje iger,
• delo z modeli in
• ustanovitev informacijskega središča.
Mestna/krajevna tribuna (angl. city/community forum) je oblika sodelovanja
javnosti, ki je aktivna in že organizirana v obliki društev ali združenj -
vključuje na primer predstavnike prostovoljnih socialnih organizacij,
društev, združenj stanovalcev, sindikatov, verskih skupnosti, političnih
strank, gospodarskih zbornic, mladine itd. Na tribuni se razvije razprava in
soočenje različnih interesov.
Prednost tega pristopa je:
• da na enem mestu v nekaj urah zberemo predstavnike javnosti, ki
zastopajo različne poglede.
Slabosti pa so:
• vodenje take tribune je izredno zahtevno;
• razprava je pogosto razpršena na različne teme, zato udeleženci le s
težavo oblikujejo sklepe,
• zajamemo le aktivno in organizirano javnost,
• nekateri ljudje neradi javno nastopajo pred številnim občinstvom, zato
na tribuni ne sodelujejo aktivno.
posvetovalne skupine
Ena od oblik vključevanja organizirane javnosti in posameznikov (pogosto
izvedencev) so tudi posvetovalne skupine (angl. advisory panels). V Veliki
Britaniji so dokaj pogoste kar zadeva varstvo krajine in dediščine.
vključevanje v odbore za
planiranje
V odbore za planiranje, ki so del mestne oziroma občinske oblasti, se lahko
javnost vključuje na več načinov: lahko gre za stalno članstvo ali za začasno
članstvo, ki ga med izdelavo načrta sestavljajo zunanji člani. Člani imajo
lahko polnopraven ali pa zgolj posvetovalni status.
Prednosti odborov za planiranje:
• za mestno upravo je ta oblika vključevanja javnosti finančno in
organizacijsko najbolj enostavna;
• pri tej obliki vključevanja javnosti pogosto sodelujejo tudi ugledni
posamezniki, ki lahko s svojim znanjem koristijo pri delu odbora.
Slabosti:
• ker je število članov omejeno, nekateri deli javnosti pri tej obliki ne
morejo sodelovati,
• članov pogosto ne določa javnost sama, temveč člane, ki naj bi
predstavljali javnost, določijo občinski politiki ali uprava.
predstavnik, ki zastopa
krajevne interese
Da bi pritegnili tudi pasivni ali neorganizirani del javnosti, lahko občina
imenuje predstavnika, ki zastopa krajevne interese (angl. community
development officer). Njegova funkcija je aktivna: posreduje informacije,
sprejema odzive javnosti in jih posreduje mestni upravi, ugotavlja, katere
javnosti so pasivne in spodbuja nastanek posvetovalnih skupin. Njegova
ustanovitev je zlasti smiselna, kadar gre za izvedbene urbanistične
dokumente, manj pa pri pripravi planov.
35

vključevanje v obliki
aktivnosti
igre
delo z modeli
informacijsko središče
pogoji za vključevanje
javnosti
Eden od načinov, kako doseči intenzivno vključevanje javnosti, je
pritegnitev posameznikov ali skupin, ki lahko izvedejo posamezne faze pri
programu sodelovanja javnosti. Sodelujejo lahko pri:
• terenskih raziskavah,
• organizaciji sestankov,
• pripravi in distribuciji informativnih gradiv,
• pripravi razstav.
Za to obliko dela lahko občinska uprava zagotovi tudi plačilo.
S sodelovanjem v obliki iger (angl. games) javnost spozna različne interese
posameznih udeležencev v načrtovanju. Posamezniki ali manjše skupine
prevzamejo vloge lastnikov zemljišč, občinskih svetnikov, urbanistov,
arhitektov, investitorjev, stanovalcev, občinske uprave in tiska.
Najprimernejša je skupina, ki ima 26 do 30 udeležencev. Takšna oblika
sodelovanja je predvsem izobraževalna, saj javnost tako spozna proces
načrtovanja, zlasti pa vlogo in interese ostalih sodelujočih (2).
To obliko (angl. planning for real) uspešno uporabljajo že vrsto let, saj od
javnosti ne zahteva tehničnega predznanja. Različne skupine: mladi, starejši,
šole, organizirani stanovalci in planerji izdelujejo posamezne dele na veliki
maketi območja. Velikost makete je od 3 do 6 m2, posamezni deli pa so
dolgi na primer meter in pol, tako da jih lahko prenašajo. Ta oblika
omogoča, da se ljudje lažje orientirajo. Kmalu pričnejo pri delu razpravljati
tudi o problemih in neizkoriščenih možnostih ter predlagajo različne rešitve.
(26)
Informacijsko središče ustanovimo na primer pri pripravi urbanističnega
načrta za celo mesto. Opravlja dve funkciji: javnosti stalno ponuja sveže
informacije o poteku načrtovanja in splošne informacije o mestu (brošure,
videoprojekcije), hkrati pa javnosti omogoča, da ves čas načrtovanja
sodeluje s svojimi mnenji.
Prednosti informacijskega središča so:
• stalnost pretoka informacij (vsak dan je odprto nekaj ur),
• dopušča osebno, neformalizirano komuniciranje, tako da urbanisti lahko
vzpostavijo stik tudi s tistimi ljudmi, ki se sestankov ne udeležujejo in ne
želijo javno nastopati.
Njegova slabost pa je v tem, da je:
• finančno in organizacijsko zahtevno.
Urbanist bo vključeval javnost, če se zaveda, da je v pluralni družbi
sodelovanje javnosti sestavni del odločanja, ter če bo imel dovolj časa (in
denarja), ki to omogočata.
Pogoji na strani javnosti pa so:
• zanimanje in pripravljenost/motiviranost javnosti, da se vključi v
načrtovanje;
• obstoj zadostnega števila ljudi s sorodnimi interesi v zvezi s problemom.
36

Na motiviranost močno vplivajo pretekle izkušnje, saj doživeta razočaranja
pri javnosti povzročijo apatijo ali pa vodijo v iskanje drugačnih poti, s
katerimi bi lahko vplivali na odločitve (lobiranje pri politikih, pritisk v
množičnih medijih, radikalni upori in protestne akcije ter podobno).
priporočila
Če namerava urbanist v načrtovanje vključiti tudi javnost, bo vzpostavil stik
z njo že na začetku dela:
• javnost bo informiral o pričetku dela, ciljih in - kar je zelo pomembno -
o fazah dela, ko bo javnost že aktivno vključena;
• če mu bodo razmere dopuščale, bo z javnomnenjsko raziskavo ugotovil
odnos javnosti do problema.
Javnost bo imela ves čas načrtovanja možnosti za medsebojno
komuniciranje. Tako bo lahko stalno postavljala vprašanja in dobivala nanje
odgovore, prav tako pa bo lahko posredovala svoja mnenja v zvezi s
problemi.
Urbanist bo v vnaprej določenih fazah dela, napovedanih že ob začetku dela,
če bo treba pa tudi vmes, aktivno vključeval javnost. Te oblike vključevanja
pa so, kot smo že omenili, lahko različne: od dialoga in razprave o različnih
variantah, do spodbujanja javnosti, naj predlaga svoje alternative, ali celo
konsenzualnega odločanja.
Pomembno je tudi, da bo javnost, ki se je aktivno vključila v načrtovanje, o
usodi njenih pobud povratno informiral, drugače utegne motivacija pri
javnosti počasi usahniti. Če javnost ne bo videla rezultatov svojega
vključevanja, bo enostavno prenehala sodelovati.
Problematika urejanja mest je široka, v mestni upravi se z njo ukvarjajo
številni oddelki. Zato bi bilo koristno, če bi se v program sodelovanja
javnosti vključili tudi vsi ti oddelki (na primer za promet, komunalo,
socialne zadeve, stanovanja) in ne zgolj urbanistični oddelki.
Pri vsem tem pa je treba imeti pravo mero. Če bomo javnost pretirano
zasipali z informacijami in jo silili v aktivno sodelovanje v kopici začetnih
faz dela - ko je implementacija še daleč, nas verjetno čaka razočaranje.
Spomnimo se lahko pretiravanj v samoupravljanju pred slabimi desetimi leti.
Predvsem moramo javnosti omogočati, da se vključi. Aktivno spodbujanje
javnosti je potrebno le ponekod, predvsem pri nekaterih socialnih skupinah.
Neposredno (so)odločanje je možno le redko, predvsem kadar gre za majhne
skupine ali za problem, ki pritegne zelo specifično kategorijo javnosti:
prebivalce nekaj stanovanjskih blokov, manjše vasi, uporabnike stavbe
(knjižnice, šole, bolnice) in podobno. Drugače pa javnost izbere
predstavnike, ki zastopajo njene interese, ali pa jo predstavljajo člani društev
in združenj.
Seveda pa bo - v sedanjih razmerah - vse te faze vključevanja javnosti
mogoče izvesti le izjemoma.
Eno od osnovnih pravil pri vključevanju javnosti naj bo: ljudem nikoli ne
postavljajte vprašanja kar naravnost "Kaj hočete?". Vzrok za številne
37

neuspele poizkuse je bil prav v tem napačnem vprašanju. Odgovore nanj
bomo prej dobili z drugače postavljenimi vprašanji, in sicer z vprašanji o
potrebah, željah, nezadovoljstvu.
Sodelovanje javnosti:
• ustvarimo atmosfero medsebojnega zaupanja;
• javnost začnemo obveščati že v prvih fazah načrtovanja;
• javnosti omogočimo, da se bo odzvala;
• v fazah dela, ki to omogočajo, vzpostavimo z javnostjo dialog, v katerem
bo lahko posredovala svoje predloge.
primer:
nepripravljenost za
informiranje pred
pričetkom terenskih
raziskav
primer: raziskava
javnega mnenja
Predstavniki ene od državnih uprav so razmišljali o tem, kdaj in kako naj
vključijo javnost v načrtovanje objekta X, ki ga je javnost zaradi vpliva na
okolje na neki lokaciji že zavrnila. Strokovno delo urbanistov se je
začenjalo, saj so bili v fazi, ko so šele začeli vrednotiti različne možne
lokacije. Strokovnjak za komuniciranje jim je predlagal takojšnjo pripravo
prve informacijo za javnost, in sicer še pred začetkom terenskih raziskav. Le
tako je namreč mogoče graditi zaupanje, saj takoj na začetku seznanimo
javnost s svojimi namerami. Žal pa predstavniki državne uprave na to niso
pristali. Sodili so namreč, da bi v že tako zgodnji fazi povsem po
nepotrebnem razburjali javnost.
Ena od redkih novejših javnomnenjskih raziskav v zvezi z urbanističnim
načrtovanjem ugotavlja odnos javnosti do upravičenosti projekta avtocest v
Sloveniji, prednostne vrednote pri načrtovanju ter zaupanje v glavne nosilce
tega projekta in njihove odločitve. Načrtovalcem avtocest daje raziskava
dragocene podatke o tem, kolikšen pomen pripisuje javnost posameznim
merilom: varnosti, varstvu naravnega okolja, ekonomskim merilom, ter o
tem, ali javnost podpira gradnjo avtocest v bližini naselij ali pa naj bi bile
avtoceste od naselij čimbolj oddaljene.
Tovrstne podatke bi lahko v nadaljnjih fazah načrtovanja avtocest uporabili
na dva načina:
• kot eno od meril za ponderiranje pomena posameznih elementov
naravnega in bivalnega okolja,
• kot opozorilo, na katerih področjih bi bilo treba javnost izobraževati.
Priporočeno branje: People and Planning, HMSO, London, 1969; Cityplan '91 1 - A
Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of Toronto - Planning &
Development Department, 1991; Henry Sanoff: Integrating Programming. Evaluation and
Participation in Design - A Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.).
Drugi primer predstavlja raziskavo Draga Kosa et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v
Sloveniji - zaključno poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede,
Ljubljana, 1994.
38

6. Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej
Primerjalna analiza, ki zajema šest zahodnoevropskih držav (Danska,
Nizozemska, Belgija, Francija, Nemčija in Velika Britanija), Avstralijo 2 in
Kanado, pokaže, da večjih razlik med državami, v zakonsko predpisanem
vključevanju javnosti v prostorsko planiranje in urbanizem, ni. Ugotavljamo
tudi, da je sedanja zakonska ureditev v Sloveniji podobna kot v zgoraj
naštetih državah - le trajanje javne razgrnitve predlogov urbanističnih
dokumentov je drugod praviloma daljše.
Vendar so v nekaterih državah v zvezi s tem naredili korak naprej, in sicer:
• v zahtevi, da se javno obravnava že namera o izdelavi urbanističnega
dokumenta - Nizozemska;
• v zahtevi, da se lastnike zemljišč in stanovalce pisno obvesti o razgrnitvi
- Kanada;
• v zahtevi, da se razgrneta najprej osnutek in nato še predlog
urbanističnega dokumenta - Danska (zanimivo, da je to zahteval tudi
zakon 3 v stari Jugoslaviji);
• v zahtevi, da se mora za nekatere vrste objektov ali ureditev obveščati
javnost tudi o vlogi za dovoljenje - Avstralija;
• z obvezno fazo vključevanja javnosti, kadar gre za nevarne objekte -
Francija.
Splošna težnja pa je, da bi imela javnost tudi zakonsko vse več možnosti za
sodelovanje pri načrtovanju, in to v vse bolj zgodnjih fazah. Primer za to so
tovrstne spremembe zakonov v Franciji, na Nizozemskem in v Nemčiji.
2 Gl. poglavje 3.1 Formalizirane oblike sodelovanja v raziskavi Tehnike in načini
odnosov z javnostjo v procesu urbanističnega načrtovanja, str. 71-84.
3 Zakon o graditvi iz leta 1933 je zahteval tudi dalj{i čas javne razgrnitve - kar tri
mesece (kolikor je sedaj zahtevano v Belgiji), dopu{čal je možnost, da se pripombe
po{lje {e dva tedna po koncu razgrnitve.
39

6.1 Posvetovalne skupine - Sheffield, Anglija
V mestnem središču Sheffielda so se že več kot desetletje ubadali z
zaostajanjem v razvoju, zato naj bi novi plan prinesel tudi nove investicije.
Da pa komercialni interesi ne bi prevladali nad lokalnimi, se je mestni svet
odločil, da v obravnavo osnutka plana intenzivno vključi tudi javnost.
cilji
ciljne javnosti
prva informacija
pomoč mestnih
planerjev in uprave
Program sodelovanja javnosti je vseboval več elementov 4 , vendar si tu
oglejmo le enega od njih: posvetovalne skupine kot eno od metod za zbiranje
informacij in idej.
Oblikovali so 12 posvetovalnih skupin, ki naj bi zastopale posamezna
stališča o mestnem središču. Cilji organizacije skupin so bili:
• ponuditi ljudem pomoč, da bi lažje komentirali plan;
• omogočiti tistim skupinam, ki sicer ne bi mogle sodelovati, da se
vključijo;
• spoznati potrebe posameznih skupin.
Ciljne javnosti, ki so sestavljale posvetovalne skupine, so bile:
• ženske,
• starši z majhnimi otroki,
• starejši prebivalci,
• funkcionalno ovirani,
• nezaposleni,
• zaposleni z nizkimi dohodki in sindikati,
• mladi,
• azijske skupnosti in
• afriške skupnosti.
Že na samem začetku so jasno predstavili:
• kaj predlagajo;
• kaj mestni svet pričakuje od programa sodelovanja javnosti in
• kakšne koristi bodo posamezne skupine imele od sodelovanja.
Na prvem sestanku so urbanisti predstavili tudi:
• proces sodelovanja javnosti;
• pristojnosti, ki jih imajo lokalne skupnosti v načrtovalskem procesu;
• osnutek plana;
• posledice, ki jih utegne imeti načrtovana ureditev za posamezno skupino
prebivalcev.
Oglejmo si, kakšno pomoč so posvetovalnim skupinam ponudili urbanisti in
mestna uprava:
• možnost, da dobijo prostore in pomoč pri organizaciji sestankov;
• možnost, da svoja stališča posredujejo neposredno članom mestnega
odbora za planiranje;
• pomoč pri delu skupine, zato sta na vsak sestanek skupine sta prišla dva
urbanista (urbanisti so pisali zapisnike, odgovarjali na vprašanja, vodili
4 Celoten primer - od teoretskih izhodi{č do vrednotenja rezultatov - je predstavljen
v poglavju 3.2.2 v raziskavi Tehnike in načini odnosov z javnostjo v procesu
urbanističnega načrtovanja (str. 105-115).
40

sestanke, organizirali tipkanje in razmnoževanje gradiv, zagotavljali
prostore za sestanke, pisali prve osnutke stališč skupin);
• možnost, da si skupine naravo, urnik in kraj sestankov določajo same.
razlogi za uspešnost
Uspešnost tega pristopa kažejo naslednji podatki:
• sestajale so se vse skupine (v štirih mesecih so se sestale štirikrat ali
petkrat, vsak sestanek je trajal približno dve uri);
• vse skupine, razen nezaposlenih, so pripravile gradivo za mestni svet;
• vodje skupin so ugotavljali, da so se naučili mnogo novega o planskem
sistemu, da jim je pomoč urbanistov omogočila temeljit razmislek, da so
lahko posredovali svoje poglede in - kar je najpomembnejše - da so
vplivali na ljudi, ki odločajo;
• za tak način dela so se začeli zanimati tudi drugi oddelki v mestni
upravi.
Raziskovalci, ki so spremljali in vrednotili program, navajajo za uspešnost
programa naslednje razloge:
• cilji so bili ves čas programa trdno določeni in jasni - hkrati pa se
programa niso togo oklepali, temveč so dopuščali prilagajanje potrebam
posamezne skupine,
• mestni politiki so bili programu naklonjeni in so v njem aktivno
sodelovali - prav neposredni stiki posvetovalnih skupin s politiki so
ljudem zagotavljali, da se bodo člani mestnega sveta (ko bodo sprejemali
odločitve) odzvali na pobude posvetovalnih skupin;
• planerji in politiki so pristali na to, da so se pravočasno umaknili v
ozadje, tako da so bili določen čas le opazovalci.
(Predstavitev je povzeta po poglavju Richarda Altyja in Roya Darkea: A City Centre for the
People, Involving the Community in Planning for Sheffield’s Central Area, v: Vincent Nadin
in Joe Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120-131.)
41

6.2 Zgoščevanje stanovanjskih območij -
Burlington, Kanada
Povečana intenzivnost rabe v stanovanjskih območjih je za urbaniste
zaželena, ponekod celo nujno potrebna. Zaradi nekaterih slabih izkušenj in
splošnega odpora do sprememb, pa javnost na povečano intenzivnost gleda
skeptično ali pa mu celo nasprotuje. Ker nameravajo v mestu Burlington v
Kanadi 30% novih stanovanj locirati znotraj obstoječih meja mesta, a se
hkrati zavedajo odpora javnosti, so se odločili, da bodo stanovalce vključili v
oblikovanje nove mestne urbanistične politike.
Mestna uprava je pritegnila strokovnjake, ki so pripravili in izvedli program
sodelovanja javnosti. S programom naj bi zmanjšali nezaupanje javnosti in
pridobili ljudi, da bi podprli potrebne spremembe mestnega načrta. Zato so
posebej poudarili izobraževanje javnosti.
Urbanisti so v zvezi s tem organizirali:
• tiskovno konferenco;
• javno tribuno;
• dva niza sestankov fokusnih skupin;
• vmesno predstavitev mestnemu odboru za planiranje;
• program na lokalni kabelski televiziji;
• dva dneva odprtih vrat, da so javnosti predstavili rezultate študije;
• končno predstavitev mestnemu odboru za planiranje.
Posebej so poudarili vključevanje množičnih medijev. Tako je bilo
objavljenih več časopisnih člankov ter radijskih in televizijskih intervjujev,
vse to pa je spodbujalo sodelovanje javnosti.
Gradivo so poživili s primeri zgoščevanja iz Burlingtona, kar je pri javnosti
naletelo na posebej ugoden odziv. Slikovno gradivo so urbanisti predstavili
na javni tribuni in kot podlago za razpravo v fokusnih skupinah.
Naslednja oblika je bila karta točk, ki je na načrtu mesta prikazovala, kje vse
so možnosti za zgoščevanje. Tematiko so tako uspeli zelo plastično prikazati,
in sicer s perspektive celega mesta, v nasprotju z običajno perspektivo
lastnega dvorišča.
Učinkovit je bil tudi prikaz štirih modelov, ki so ponazarjali možne
stanovanjske projekte na lokacijah v mestu Burlington, skupaj z načrti za
stanovanja. To je ljudem pomagalo, da so si predlog zgoščevanja lažje
predstavljali.
Opravili so tudi dve raziskavi javnega mnenja, prvo ob pričetku dela in
drugo v sklepni fazi. V prvi raziskavi so predstavili odnos javnosti do
predlogov za zgoščevanje, na podlagi rezultatov v raziskavi pa so se odločili,
da običajne oblike vključevanja javnosti ne bodo zadoščale. Izbrali so
metodo fokusnih skupin, ki dopušča razpravo, izmenjavo informacij, razlage
- skratka metodo, ki omogoča boljšo komunikacijo. Sprva je bilo zamišljeno,
da bodo skupine sestavljali prostovoljci, toda javili so se le tisti, ki zastopajo
srednji sloj in srednjo generacijo belcev. Zato so z dodatnimi sestanki
pritegnili še:
• ljudi z nizkimi dohodki,
42

• etnične skupine,
• mlade samske ljudi,
• mlade pare in
• starejše ljudi.
Razgovor z meščani je imel sicer status formalnega sestanka, vendar so ga
vodili tako, da so spodbujali sodelovanje. Voditelj razgovora ni sedel na
govorniškem odru, temveč je stal pred poslušalci. Ko je odgovarjal na
vprašanja, se je vsakokrat približal spraševalcu. Vzdušje je bilo zato
neformalno, osebno, tako da je spodbujalo sodelovanje udeležencev
sestanka.
Pozitivni rezultati tako zastavljenega programa so bili:
• ljudje so aktivno sodelovali v fokusnih skupinah - razpravljali so o tem,
kaj jim je v mestu všeč in kaj ne, katere značilnosti mesta si želijo
ohraniti, kakšen je njihov odnos do posameznih tipov stanovanjske
zazidave, urbanistom in politikom pa so posredovali svoje predloge
zgoščevanja in glede sodelovanja javnosti;
• iskali so podrobnejše informacije;
• predlagali so alternativne rešitve;
• javno mnenje se je nekoliko spremenilo v prid zgoščevanja, kot ene od
mestnih politik, saj so spoznali, da jo že izvajajo, vendar pa zanjo
obstajajo še številne možnosti, torej je boljše, da jo mesto načrtno
usmerja.
(Predstavitev je povzeta po članku Karen Pianosi: Intensive Care - Public Participation and
Urban Design v: Plan Canada 31:6/1991).
43

7. Javna razgrnitev in javna razprava
ilustracija: javna razprava
S to obliko komuniciranja z javnostjo se v sklopu urbanističnega načrtovanja
sreča večina urbanistov, zato ji v priročniku posvečam posebno, zadnje
poglavje.
pogosti konflikti
faze
Javna razgrnitev je edina z zakonom zahtevana faza, v kateri v postopku
sprejemanja urbanističnega dokumenta sodeluje javnost. Pogosto to pomeni,
da šele takrat pride do prvega stika urbanista in javnosti. Javnost ima zato
občutek, da je pravzaprav že vse odločeno. Dodatni zapleti nastajajo tudi
zaradi nestrokovnega in neredko malomarnega odnosa urbanistov na eni in
pomanjkanja kulture dialoga na drugi strani.
V nadaljevanju na kratko predstavljamo posamezne faze, in sicer glede na
sedanje razmere in predlog v zvezi z ravnanjem. O načinih komuniciranja v
posamezni fazi pa smo podrobneje govorili že v prejšnjih poglavjih.
Informiranje o tem, da se je pričela javna razgrnitev
Sedanje razmere:
• enkratna objava o pričetku javne razgrnitve v časopisu - objavljen je
sklep o javni razgrnitvi, ki deluje odbijajoče, včasih še ena ali tudi več
objav po lokalnem radiu;
• obvestilo na kraju razgrnitve: občina in krajevna skupnost;
• občasno: članek v dnevnem časopisu, vir informacije: seja, ki se jo
udeleži novinar.
Predlog:
• (plačana) objava o javni razgrnitvi v časopisu, ki naj bo po vsebini in
grafično privlačna, zanimiva;
• (plačana) objava na lokalnem radiu, kabelski televiziji ipd.;
• informacija za novinarje, tiskovna konferenca;
• plakati, zlasti na točkah, kjer se ljudje srečujejo (npr. trgovina lokalne
oskrbe, pošta, knjižnica);
• vabljivo napisana in oblikovana obvestila po gospodinjstvih.
Informiranje o namenu javne razgrnitve in o postopku obravnave pripomb
Sedanje razmere:
44

• praviloma ga ni.
Predlog:
• tovrstne informacije je mogoče vključiti v prejšnjo fazo ali pa jih
posredovati ločeno - vsekakor pa naj bodo na voljo v razstavnem
prostoru.
Javna razgrnitev
Sedanje razmere:
• postavljena je praviloma v prostorih, ki so za ljudi neprivlačni, na primer
na hodnikih občinskih stavb;
• gradivo je večinoma pripravljeno z minimalnimi stroški in s čim manj
dela (nebarvane ozalidne kopije, rastri, slabe geodetske podloge,
besedila niso prilagojena laikom, ni izvlečkov);
Predlog:
• kraj razgrnitve naj bo privlačen (na primer galerija, muzej) ali na
prometni točki (ob nakupovalni ulici);
• grafični prikazi naj bodo razumljivi tudi laikom, omogočajo naj
orientacijo in identifikacijo parcel, izdelani naj bodo v barvni tehniki, če
je le mogoče naj bodo prikazi v perspektivi ali aksonometriji ali celo
makete, fotomontaže; nedvoumno naj se ločijo pravno obvezni elementi
od drugih;
• besedila naj bodo razumljiva, na voljo kot celota in v izvlečku, dodane
naj bodo poljudne splošne razlage ali utemeljitve;
• natisnimo zloženko ali brošuro;
• po možnosti naj bo vsaj ob določenih dneh na voljo nekdo, ki bo lahko
obiskovalcem kaj pojasnil.
Javna razprava
Sedanje razmere:
• pogosto je v občinski stavbi, to pa ljudi odbija (čutijo, da niso na
nevtralnih tleh);
• vodijo jo funkcionarji iz krajevne skupnosti, urbanisti iz občinske uprave
ali načrtovalske organizacije;
• politiki se jo le redko udeležijo.
Predlog:
• če je le mogoče, naj poteka javna razprava na nevtralnih tleh;
• razpravo naj vodi nevtralna oseba, ki ni niti predstavnik oblasti, niti
urbanist;
• zagotoviti moramo čim bolj neformalno vzdušje, ki bo preprečilo delitev
na dva nasprotna tabora - javnost na eni strani in urbanisti na drugi;
• prisotni naj bodo tudi politiki.
Informiranje o poteku javne razgrnitve in javne razprave
Sedanje razmere:
• občasno (le izjemoma) članek v dnevnem časopisju, in še to na pobudo
novinarjev.
Predlog:
• novinarje naj bi spodbujali k obveščanju (na primer tako, da jim
sporočimo kdaj in kje so razprave), saj tovrstni članki spodbujajo
udeležbo javnosti na javni razgrnitvi; hkrati bo to za nekatere prva
informacija o razgrnitvi sploh.
Zbiranje pripomb
45

Sedanje razmere:
• rok za oddajo pripomb je zadnji dan javne razgrnitve;
• pripombe lahko obiskovalci vpisujejo v knjigo pripomb (ki pa utegne
izginiti), pošljejo ali (ponekod) povejo na javni razpravi (ker zapisnikov
dostikrat nihče ne piše, se utegne taka pripomba izgubiti).
Predlog:
• rok za pripombe naj bo vsaj za teden dni daljši od javne razgrnitve;
• ljudem naj bodo v razstavnem prostoru na voljo že naslovljene kuverte
in vzorec, kako se napiše pripombo;
• ljudje naj imajo možnost tudi za ustne in anonimne pripombe.
ilustracija: knjiga pripomb drugam??????????
pripombe z zamudo
Informiranje o odločitvah glede rezultatov javne razgrnitve (stališčih
občinske oblasti do pripomb)
Sedanje razmere:
• v nekaterih občinah so pripombe in stališča v zvezi s pripombami
objavljeni v gradivu za sejo sveta, ponekod pa ostanejo kar med štirimi
stenami občinske stavbe.
Predlog:
• vsem, ki so dali pripombe in navedli svoj polni naslov, naj bi pisno
odgovorili;
• varianta: vsem tistim, ki to posebej zahtevajo, ko oddajo svoje pripombe,
naj bi pisno odgovorili (po vzoru iz Velike Britanije).
Ena od točk stalnih nesporazumov so predhodno sprejete odločitve, npr.
odločitve v občinskem planu, ki morajo biti v izvedbenem dokumentu
obvezno upoštevane. Javnost se nanje praviloma ne odzove, ko se plan
sprejema, temveč šele, ko je izdelan izvedbeni dokument.
Zato naj bi predhodne, že sprejete odločitve nazorno in večkrat predstavili,
saj formalno zahtevani povzetek iz občinskega plana ne zadošča. V vseh
delih besedila, v katerih se pojavljajo take odločitve, naj bi posebej
opozorili, da gre za že prej sprejete elemente, ki jih urbanist mora upoštevati.
Nasprotovanja takim odločitvam namreč ni namenjeno izvedbenemu
dokumentu, temveč občinskemu planu.
Kadar je kritičnih pripomb izredno veliko, izkažejo pa se za utemeljene, bi
bilo plansko odločitev smotrno ponovno pretehtati. Ob takih nasprotovanjih
46

pripombe, poslane na
napačen naslov
se danes enostavno izgovorimo, da so imeli ljudje možnost nasprotovati že
prej, sedaj pa je žal že prepozno.
Ljudje dajejo pisne pripombe in razpravljajo tudi o vprašanjih, ki niso
neposredno povezana z obravnavanim planom oz. načrtom. To kaže na
njihovo pomanjkljivo obveščenost o pristojnosti posameznih upravnih
organov, predvsem pa na to, da jih na teh področjih marsikaj moti, a nimajo
možnosti, da bi povedali svoje mnenje. Najpogosteje gre za komunalne
probleme, zlasti za vzdrževanje komunalnih naprav. Na take pripombe naj bi
opozorili službo, ki je za to pristojna.
Četudi boste upoštevali priporočila, boste prej ali slej deležni kritike, da je
bilo informacij in medsebojnih komunikacij premalo. Včasih celo tedaj, ko
ste v obveščanje javnosti vložili ogromno truda. Takrat je treba brati med
vrsticami: gre morda za nezaupanje javnosti do oblasti ali za slabe izkušnje z
urbanisti v preteklosti? Ali za konflikt interesov?
47

Viri
1. Adams, Eileen in Colin Ward: Art and the Built Environment, Longman, 1982.
2. Alty, Richard & Roy Darke: A City Centre for the People, Involving the
Community in Planning for Sheffield's Central Area; v: Nadin, Vincent & Joe
Doak, ur.: Town Planning Responses to City Change, Avebury, 1991, str. 120-
131.
3. Bežan, Marjan: Pismo dr. Marjanu Tepini, Delo, 15. 6. 1993.
4. Bishop, Jeff in Graham Russel: The Land Development Game, The Planning
Public Inquiry Game, The Future Communities Game, RLDU, Bristol, 1994.
5. Cityplan '91 1 - A Framework for Preparing the 1991 Central Area Plan, City of
Toronto - Planning & Development Department.
6. Darke, R.: Attitudes to Public Participation, Local Government Studies, 1981.
7. Fogg, Alan: Public Participation in Australia, Town Planning Review, Vol. 52,
No. 3, July 1981, str. 259-266.
8. Gantar, Pavel in Drago Kos: Problemi socialne in prostorske strukture Krajevne
skupnosti Rakova jelša (raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične
vede in novinarstvo, Ljubljana, 1988.
9. Gantar, Pavel in Drago Kos: Sociološka presoja pripomb in predlogov občanov
ob javni razgrnitvi projekta preureditve Prešernovega trga v Ljubljani
(raziskovalna naloga), Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo,
Ljubljana, 1988.
10. Garner, J. F.: Comparative Perspectives on Public Participation, Town Planning
Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 257-258.
11. Gottschalk, Georg: Public Participation in the Danish Planning System,
Scandinavian Housing and Planning Research 1/1984, str. 65-79.
12. Grmek, Jadranka: Problemi urbanističnega načrtovanja v mestnem središču.
Referat na 12. srečanju prostorskih planerjev Jugoslavije, Dubrovnik, 12.-13.
april 1990.
13. Grunig, James E. (ur.): Excellence in Public Relations and Communication
Management, Lawrence Erlbaum Associates, 1992, 653 str.
14. Hunt, Todd in James Grunig: Tehnike odnosov z javnostmi, DZS, Ljubljana,
1995.
15. Illers, Sven: Public participation in Denmark, Town Planning Review, Vol. 54,
No. 4, October 1981, str. 425-436.
16. Kimminich, Otto: Public Participation in the Federal Republic of Germany,
Town Planning Review, Vol. 52, No. 3, July 1981, str. 274-279.
17. Kline, Miro: Komuniciranje z javnostjo, poglavje v: Tehnike in načini odnosov z
javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993.
18. Kos, Drago et al.: Socialno-prostorski vplivi avtocest v Sloveniji - zaključno
poročilo, Fakulteta za družbene vede - Inštitut za družbene vede, Ljubljana,
1994.
19. Ogorelec, Breda et al.: : Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna
naloga), Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, 1993.
20. Pacione, Michael: Urban Problems - an Applied Urban Analysis, Routledge,
London, 1990.
21. People and Planning, HMSO, London, 1969.
48

22. Pianosi, Karen: Intensive Care - Public Participation and Urban Design, Plan
Canada, November 1991.
23. Planning Control, HMSO, London, 1989.
24. Public Participation in the Central Area - Discussion Paper, Central Area Plan
Implementation Committee, Hamilton, Canada, 1992.
25. Sanoff, Henry: Integrating Programming. Evaluation and Participation in Design
- a Theory Z Approach, Avebury, Newcastle upon Tyne, 1992.
26. Sanoff, Henry (ur.) Participatory Design - Theory and Techniques, Bookmasters,
1990.
27. Simmie, James: Public Participation in Planning: Theory and Practice in
Yugoslavia, Planner, 7. July 1989, str. 19-22.
28. Simoneti, Maja: Sodelovanje javnosti pri načrtovanju zelenih površin, poglavje
v: Tehnike in načini odnosov z javnostjo (raziskovalna naloga), Urbanistični
inštitut RS, Ljubljana, 1993.
29. Suetens, L. P.: Public Participation in Belgium, Town Planning Review, Vol. 52,
No. 3, July 1981, str. 267-273.
30. Vasi pod Stolom - posebne strokovne podlage za prostorske ureditvene pogoje
(Saša Dalla Valle in Breda Ogorelec), Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana, 1989.
31. Vrišer, Igor: Urbanistično planiranje in javno mnenje, IB - revija za planiranje,
št. 5/1984, str. 12-17.
32. Zakon o graditvi (Sl. N. št. 133, 174 in 297/1931).
33. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84).
34. Zakon o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84).
49

Priloga: naslovi uredništev
Tiskovna agencija
Časopisi
Slovenska tiskovna agencija (STA)
Cankarjeva cesta 5
61 000 Ljubljana
tel. 061/126 2222
fax 061/301 321
Delo
Dunajska cesta 5
61 000 Ljubljana
tel. 061/131 8255
fax 061/133 4032
Dnevnik
Kopitarjeva ulica 2
61 000 Ljubljana
tel. 061/132 5261
fax 061/312 775
Republika
Slovenska cesta 54
61 000 Ljubljana
tel. 061/131 3121
fax 061/132 0126
Slovenec
Dunajska cesta 9
61 000 Ljubljana
tel. 061/320 841
fax 061/320 179
Slovenske novice
Dunajska cesta 5
61 000 Ljubljana
tel. 061/131 8255
fax 061/318 193
Tedniki
Regionalni časopisi
Večer
Svetozarevska ulica 14
62 000 Maribor
tel 062/211 879
fax 062/227 736
Mladina
Resljeva cesta 16
61 000 Ljubljana
tel. 061/132 8175
fax 061/133 1239
MAG
Tivolska cesta 50
61 000 Ljubljana
tel. 061/319 573
fax 061/1329 158
Dolenjski list
Glavni trg 24
50

68 000 Novo mesto
tel 068/323 606
fax 068 322 898
Gorenjski glas
Zoisova 1
64 000 Kranj
tel. 064/223 111
fax 064/222 917
Novi tednik
Prešernova ulica 19
63 000 Celje
tel. 063/442 500
fax 063/441 032
Primorske novice
Ulica OF 12
66 000 Koper
tel 066/23 561
fax 066/25200
Pomurski vestnik
Ulica arhitekta Novaka 13
69 000 Murska Sobota
tel 069/33 019
fax 069/32 175
Radio
Lokalne radijske postaje
Ptujski tednik
Raičeva ulica 6
62250 Ptuj
tel 062/771 261
fax 062/771 223
Radio Slovenija
Tavčarjeva ulica 17
61 000 Ljubljana
tel. 061/131 1333
fax 061/133 4007
Radio Celje
Prešernova ulica 19
63 000 Celje
tel. 063/442 500
fax 063/441 032
Radio City Maribor
Slovenska ulica 35
62 000 Maribor
tel. 062/227 344
fax 224 044
Radio Glas Ljubljane
Kopitarjeva ulica 6
61 000 Ljubljana
tel. 061/132 2210
fax 061/133 3001
Radio Koper Capodistria
51

Ulica OF 15
tel. 066/38 861
fax 066/391 051
Radio Kranj
Slovenski trg 1
64 000 Kranj
tel. 064/221 186
fax 064/221 865
Radio Krka
Adamičeva ulica 2
68 000 Novo mesto
tel. 068/341 150
fax 068/341 170
Radio Maribor
Ilichova 33
62 000 Maribor
tel. 062/ 101 333
fax 062/100 667
Radio Marš
Gosposvetska cesta 87b
62 000 Maribor
tel. 062/221 442
fax 062/221 442
Radio Murski val
Ulica arhitekta Novaka 13
69 000 Murska Sobota
tel 069/21 383
fax 069/22 419
Radio Ognjišče
Štula 23
61 000 Ljubljana
tel. 061/152 1126
fax 061/152 1362
Radio Ptuj
Raičeva ul. 6
62250 Ptuj
tel 062/771 261
fax062/771 223
Radio Študent
ŠN blok 8
Cesta 27. aprila 31
61 000 Ljubljana
tel. 061/ 123 1431
fax 061/123 5176
Televizija
Radio Triglav Jesenice
Čufarjev trg 4
64 270 Jesenice
tel. 064/861 012
fax 064/861 302
52

Kanal A
Tivolska cesta 50
61 000 Ljubljana
tel. 061/133 4133
fax 061/133 4222
MMTV
Žorgova ulica 70
61 000 Ljubljana
tel. 061/371 569
fax 061/161 2022
Televizija Koper Capodistria
Ulica OF 12
66 000 Koper
tel. 066/38 433
fax 066/34 402
Televizija Slovenija
Kolodvorska 10
61 000 Ljubljana
tel. 061/131 1333
fax 061/131 1211
.
53

ZADNJA STRAN NASLOVNICE
Komuniciranje z javnostjo - priročnik za urbaniste naj bi pomagal pri delu
predvsem strokovnjakom za prostorsko planiranje in urbanistično
načrtovanje: tistim v upravi in v organizacijah za načrtovanje.
Priročnik jim bo koristil predvsem pri komuniciranju z javnostjo in njenem
vključevanju v načrtovanje. V njem pa bodo našli tudi splošna načela v zvezi
s komuniciranjem, ki jim bodo lahko v pomoč pri trženju in pri
komuniciranju v lastnih organizacijah.
• Komuniciranje z javnostjo: argumenti
• Ne pričakujmo čudežev: izhodišča
• Komuniciranje: osnovni pojmi
• Učinkovito komuniciranje: načrtovanje
Ciljne javnosti: opredelitev
Želen odziv javnosti: določitev cilja
Oblikovanje sporočila
Izbor medijev
Vrednotenje rezultatov
• Sodelovanje javnosti v urbanizmu
• Sodelovanje javnosti v tujini: korak naprej
• Javna razgrnitev in javna razprava
Poglavja predstavljajo najpogostejše pomanjkljivosti sedanjega stanja, tem
pa sledijo napotki za boljše komuniciranje in večje vključevanje javnosti.
Ilustriran je z opisi številnih primerov iz Slovenije in tujine.
Priročnik bo zanimiv za strokovnjake raznih področij: prostorskega
planiranja, urbanističnega načrtovanja, krajinskega planiranja, pritegnil pa
bo tudi politike, investitorje in seveda javnost.
54