Revija 3, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve
Revija 3, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve
Revija 3, 2010 - Ministrstvo za notranje zadeve
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 257-258<br />
Spoštovani bralci,<br />
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo izhaja že<br />
dobrih šestdeset let. V <strong>za</strong>četku je izhajala pod naslovom<br />
Kriminalistična služba in je bila namenjena predvsem<br />
strokovnjakom na področju kriminalistike. Takratni prispevki<br />
so bili pove<strong>za</strong>ni predvsem z analizo prakse preiskovanja<br />
kaznivih dejanj. Leta 1959 se je Kriminalistična<br />
služba preimenovala v Revijo <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo<br />
in postopoma postajala znanstvena revija s<br />
področja kriminologije in sorodnih disciplin. Struktura<br />
revije, ki so jo določili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja,<br />
se je ohranila do danes (revijo sestavljajo znanstveni<br />
članki, strokovni prispevki, poročanja iz prakse, poročila<br />
s konferenc in prikazi novih knjig in pregled nove kriminološke<br />
literature, pridobljene v dveh kriminoloških<br />
knjižnicah). <strong>Revija</strong> je dokumentirala tudi znanstvenoraziskovalno<br />
delo Inštituta <strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni<br />
fakulteti v Ljubljani, saj je večina objavljenih člankov<br />
temeljila na izsledkih raziskovalnega dela znanstvenikov<br />
tega inštituta, njena značilnost pa so bili tudi prikazi<br />
znanstvenega in strokovnega dela na področju kriminologije<br />
in nekoliko manj kriminalistike. Danes je <strong>Revija</strong><br />
<strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo vodilna slovenska<br />
periodična publikacija s področja kriminologije, kriminalistike<br />
in družbenega nadzorstva v Sloveniji in širše.<br />
Že od <strong>za</strong>četka izdajanja je skrb <strong>za</strong> kakovost prispevkov<br />
in pove<strong>za</strong>nost teorije s prakso najpomembnejša dejavnost<br />
urednikov in uredniškega odbora. V <strong>za</strong>kladnico<br />
slovenskih kriminoloških, kriminalističnih in družbenonadzorstvenih<br />
razprav, raziskav in informacij o razvoju<br />
posameznih področij je prispevalo svoja dela <strong>za</strong>vidljivo<br />
število avtorjev. <strong>Revija</strong> priča tudi o pomenu pove<strong>za</strong>nosti<br />
slovenske kriminologije, kriminalistike in družbenega<br />
nadzorstva z razvojem teh disciplin predvsem v <strong>za</strong>hodni<br />
civili<strong>za</strong>ciji. Gre <strong>za</strong> prenos idej, misli, raziskav, primerjav<br />
in kritičnih refleksij o praksah na področju družbenega<br />
nadzorovanja ter prikaze novosti, sprememb in razvoja<br />
na področju odkrivanja kriminalitete, dela institucij<br />
formalnega in neformalnega družbenega nadzorstva,<br />
delovanja civilne družbe, razumevanja sodobnih tokov<br />
na področju razumevanja, obvladovanja, omejevanja,<br />
preprečevanja kriminalitete in drugih oblik odklonskega<br />
vedenja posameznikov in skupin. <strong>Revija</strong> je v <strong>za</strong>dnjih<br />
desetih letih dobila tudi mesto v mednarodnih ba<strong>za</strong>h<br />
abstraktov, leta 2008 pa se je uvrstila v Social Science<br />
Citation Index, kar pomeni, da je postala članica družbe<br />
najuglednejših revij s področja kriminologije in penologije<br />
(orig. SSCI – Criminology and Penology).<br />
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo se je letos<br />
tudi nekoliko kadrovsko spremenila. Odgovorni urednik<br />
dr. Darko Maver mi je predal funkcijo in postal član<br />
uredniškega odbora. Tudi uredniški odbor se je okrepil z<br />
novimi člani: izr. prof. dr. Katjo Filipčič s Pravne fakultete<br />
v Ljubljani, izr. prof. dr. Zoranom Kandučem z Inštituta<br />
<strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ter dr.<br />
Gregorjem Urbasom, kriminologom in pravnikom slovenskega<br />
porekla z Australian National University v<br />
Canberri v Avstraliji. Ostali člani uredniškega odbora so<br />
ostali isti.<br />
Uredniški odbor Revije <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo<br />
ima pred seboj nekaj izzivov. Kljub uvrstitvi revije<br />
v SSCI je treba povečati citiranost prispevkov iz revije v<br />
drugih publikacijah, da bi bila revija uvrščena v skupino<br />
najboljših SSCI-revij na področju kriminologije in penologije.<br />
<strong>Revija</strong> je še vedno v fazi ocenjevanja <strong>za</strong> t. i. faktor<br />
vpliva (orig. impact factor), ki kaže na citiranost del<br />
v neki reviji v drugih revijah ali isti SSCI-reviji. Avtorje<br />
prispevkov v drugih mednarodnih revijah s SSCI <strong>za</strong>to<br />
pozivamo, da mednarodno javnost ustrezno obveščajo o<br />
dosežkih slovenske kriminološke, kriminalistične in družbenonadzorstvene<br />
misli ter pri tem citirajo ustrezne vire.<br />
<strong>Revija</strong> bo v prihodnosti dobila tudi svojo spletno stran s<br />
ka<strong>za</strong>li vseh predhodnih številk in povzetki prispevkov v<br />
slovenskem in angleškem jeziku.<br />
V uredniškem odboru si tudi pri<strong>za</strong>devamo uravnotežiti<br />
razmerje med znanstvenimi in strokovnimi prispevki ter<br />
med kriminološkimi in kriminalističnimi članki. Slednji so<br />
v <strong>za</strong>dnjih desetletjih v manjšini, <strong>za</strong>to pozivamo praktike<br />
in raziskovalce na področju kriminalistike k pisanju prispevkov<br />
<strong>za</strong> revijo. Na tem mestu je pomembno poudariti<br />
vlogo Ministrstva <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve in Policije, katerih<br />
dodatna pomoč in podpora sta potrebni <strong>za</strong> to, da bi se raziskovanje<br />
na področju kriminalistike še bolj razvilo.<br />
V letošnjem letu so <strong>za</strong> razvoj, skrb <strong>za</strong> redno izhajanje<br />
in dolgoletno sodelovanje pri Reviji <strong>za</strong> kriminalistiko in<br />
kriminologijo prejeli srebrne znake policije Darko Maver,<br />
Marinka Milenković in Ivanka Sket. Dr. Darko Maver<br />
sodeluje pri Reviji <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo že<br />
od leta 1976. V <strong>za</strong>četku je pripravljal znanstvene članke<br />
s področja kriminalistike, <strong>za</strong>tem pa tudi izvlečke iz tujih<br />
257
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 257-258<br />
kriminalističnih revij ter recenzije domačih in tujih knjig.<br />
Od leta 1990 do leta 1993 je opravljal delo glavnega urednika<br />
revije, leta 1993 pa je postal odgovorni urednik revije<br />
in to delo nato opravljal do <strong>za</strong>četka letošnjega leta. Ves<br />
čas je bil tudi recenzent prispevkov s področja kriminalistike.<br />
Kot odgovorni urednik je skrbel <strong>za</strong> visoko strokovno<br />
raven objavljenih člankov in prispevkov v reviji. V času<br />
njegovega vodenja uredniškega odbora je revija postala<br />
še bolj prepoznavna v domačih in tujih strokovnih krogih<br />
pa tudi v širši javnosti. Njena uvrstitev v različne svetovne<br />
baze, kot so Sociological Abstract, Criminal Justice<br />
Abstract, NCJRS in Social Science Citation Index (SSCI),<br />
dokazuje, da je postala ena izmed najboljših kriminoloških<br />
revij v svetovnem merilu; k temu dosežku je izjemno<br />
prispeval dr. Maver skupaj s člani uredniškega odbora.<br />
Srebrni znak policije <strong>za</strong> sodelovanje je prejela tudi<br />
Marinka Milenković, dolgoletna lektorica in zdaj redaktorica<br />
Revije <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo, ki pri<br />
reviji sodeluje že od leta 1975. Od tedaj je prevedla vrsto<br />
strokovnih člankov iz ruskih revij, pripravljala povzetke<br />
iz ruskih kriminalističnih revij in skoraj 30 let lektorirala<br />
revijo. Kasneje je napisala vrsto člankov o tem, kako nekateri<br />
slovenski in tuji pisatelji v svojih leposlovnih delih<br />
obravnavajo deviantne pojave, med njimi tudi kriminalne.<br />
Članki so bili objavljeni v Reviji <strong>za</strong> kriminalistiko in<br />
kriminologijo, kasneje pa so izšli v samostojni monografiji<br />
z naslovom Kriminologija in leposlovje. Nekaj člankov<br />
obravnava tudi kriminalistiko v leposlovju. Od leta 1993<br />
opravlja redaktorsko delo, ki <strong>za</strong>jema med drugim zbiranje<br />
avtorskih člankov in drugih prispevkov ter izbor <strong>za</strong><br />
objavo (skupaj z odgovornim urednikom), posredovanje<br />
člankov recenzentom, sodelovanje in usklajevanje z avtorji<br />
glede jezikovnih vprašanj, stike s tiskarno in navodila<br />
oblikovalcu, pregled popravljenih odtisov in nadaljnja<br />
navodila tiskarni, vodenje seznama naročnikov in njegovo<br />
dopolnjevanje ter posredovanje revije svetovnim ba<strong>za</strong>m<br />
podatkov.<br />
Prejemnikom srebrnih znakov slovenske policije, ki<br />
simbolizirajo pomemben prispevek k varnosti v Sloveniji,<br />
v imenu uredniškega odbora in bralcev revije iskreno čestitam,<br />
saj brez njihovega neizmernega prispevka <strong>Revija</strong><br />
<strong>za</strong> kriminalistiko ne bi dosegla tako <strong>za</strong>vidljivega razvoja<br />
in vrhunske kakovosti. Čestitke in <strong>za</strong>hvale pa gredo tudi<br />
vsem avtorjem prispevkov in Ministrstvu <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve,<br />
ki že več kot šestdeset let izdaja Revijo <strong>za</strong> kriminalistiko<br />
in kriminologijo.<br />
Gorazd Meško,<br />
odgovorni urednik<br />
Ivanka Sket, ki je nekaj desetletij skrbela <strong>za</strong> kakovost<br />
revije, je pretežni del svoje delovne dobe aktivno sodelovala<br />
pri Reviji <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo. V prvih<br />
letih je prispevala posamezne prevode, kasneje pa je redno<br />
pripravljala izvlečke iz anglofonskih revij (angleških,<br />
ameriških, evropskih, mednarodnih), kar je služilo informiranju<br />
strokovne javnosti o razvoju, trendih in novostih<br />
na kriminološkem in kazenskopravnem področju. Vsa<br />
leta je tudi prevajala izvlečke člankov v angleški jezik, izdelovala<br />
letna vsebinska, avtorska in stvarna ka<strong>za</strong>la ter<br />
ob jubilejnih številkah tudi desetletna ka<strong>za</strong>la.<br />
258
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru - pilotska študija aplikacije<br />
BackTrack TM Suite<br />
Katja Drobnič, * Anja Oblak, ** Aljaž Žbogar ***<br />
Obstaja več metod <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru. Metode se razlikujejo v načinu izvedbe, ki sega<br />
od povsem ročno izvedenega do povsem avtomatiziranega postopka analize. V prispevku je predstavljena enostavna<br />
in učinkovita metoda <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru z računalniško aplikacijo BackTrack TM<br />
Suite. V študiji je bilo analiziranih devet krvnih sledi, ustvarjenih v šestih poskusih. Skupno je bilo analiziranih 80<br />
krvnih madežev. Povprečna razlika med pravimi in izračunanimi vrednostmi izvora krvnih madežev v 3D-prostoru z<br />
BackTrack TM Suite je <strong>za</strong> koordinati X, Y, ki določata umestitev izvora krvnih madežev v tloris prostora, 5,9 cm (± 4,3)<br />
in 6,1 cm (± 7,8). Povprečna razlika pri tretji koordinati (koordinati Z), s katero ugotavljamo oddaljenost izvora krvnih<br />
madežev od tal, pa je bistveno večja in znaša 15,4 cm (± 10,5). Izračunali smo tudi povprečno vrednost koordinate<br />
Z, ki je bila <strong>za</strong> krvne sledi na steni znotraj 6 cm (± 2,1) glede na pravo vrednost. Rezultati študije so, da sta točnost in<br />
natančnost metode ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM Suite ustrezni <strong>za</strong><br />
predvideni namen, ta pa je ugotavljanje območja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru in ne točke izvora. Ustreznost<br />
metode smo preverjali ne samo <strong>za</strong> madeže na steni kot dosedanje študije (Carter et al., 2005; Carter et al., 2006), ampak<br />
tudi <strong>za</strong> madeže na tleh. Točnost in natančnost metode s programom BackTrack TM Suite smo potrdili še s primerjavo<br />
rezultatov, ki smo jih izračunali s tangentno metodo. Po nam znanih podatkih je to prva do zdaj objavljena primerjalna<br />
validacijska študija obeh metod. V povprečju so bili rezultati s programom BackTrack TM Suite točnejši in natančnejši.<br />
Metodo ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM Suite smo že preverili tudi pri<br />
rekonstrukciji kaznivega dejanja. Rezultati so bili skladni z izjavami udeležencev.<br />
Ključne besede: krvni madež, krvna sled, pilotska študija, validacija, izvor krvnih madežev v 3D-prostoru, metoda<br />
viziranja z vrvicami, tangentna metoda, BackTrack TM Suite.<br />
UDK: 343.983.2<br />
1 Uvod<br />
Krvni sledovi 1 sodijo med posredne materialne dokaze, ki<br />
so pomembni pri razjasnitvi dogodkov (kaznivih dejanj, prekrškov,<br />
nesreč ali samomorov). Danes sta v svetu uveljavljeni naslednji<br />
osnovni področji preiskav krvnih sledov: preiskave DNK<br />
in preiskave oblik krvne sledi. Končni namen preiskav DNK je<br />
odgovoriti na vprašanje, kdo je bil prisoten na kraju dogodka,<br />
namen preiskav oblik krvnih sledi pa je, kaj se je zgodilo.<br />
*<br />
Dr. Katja Drobnič, izredna profesorica <strong>za</strong> kriminalistično tehniko<br />
FVV, UM, nadzornica kakovosti v Centru <strong>za</strong> forenzične preiskave,<br />
GPU Policija, MNZ.<br />
**<br />
Anja Oblak, univ. dipl. varstvoslovka.<br />
***<br />
Aljaž Žbogar, univ. dipl. biokemik, kriminalistično-tehnični izvedenec<br />
v Centru <strong>za</strong> forenzične preiskave, GPU Policija, MNZ.<br />
1<br />
V kriminalisti je sled opredeljena kot vsaka vidna ali nevidna fizična<br />
sprememba, ki jo povzroči živa ali neživa narava (človek, žival<br />
Vloga in pomen preiskav DNK pri preiskovanju kaznivih dejanj<br />
je bila v slovenskem prostoru osvetljena v kar nekaj prispevkih<br />
(Drobnič 1999; 2000; 2001; 2002; 2006; 2007; 2008), medtem<br />
ko so preiskave oblik krvnih sledi skoraj povsem prezrto področje.<br />
V <strong>za</strong>dnjih 20 letih je bil v slovenskem prostoru objavljen le en<br />
pregleden članek s področja preiskav oblik krvnih sledi (Drobnič,<br />
2002a). Tej tematiki je namenjenih tudi nekaj podpoglavij v knjigi<br />
Kriminalistika (Drobnič, 2004, str. 425–437). Iz pregleda publicistične<br />
dejavnosti s tega področja preiskav je razvidno, da tudi<br />
pred 20 leti slika ni bila bistveno drugačna. Empiričnih raziskav<br />
s področja preiskav oblik krvnih sledi ni bilo, o pomenu preiskav<br />
oblik krvnih sledi pri rekonstrukciji dogodka pa sta od slovenskih<br />
avtorjev zelo na kratko pisala le Vidic (1973, str. 77–78 ) in Žerjav<br />
(1983, str. 121). Edini, ki je nekoliko podrobneje razložil nastanek<br />
določenih oblik krvnih sledi in jih tudi shematsko prika<strong>za</strong>l, je bil<br />
beograjski zdravnik dr. Gorkič (1981, str. 69–72).<br />
ali predmet) pri storitvi kaznivega dejanja (Vidic, 1973, str. 41).<br />
Krvno sled sestavlja en ali več krvnih madežev.<br />
259
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
Z namenom, da bi v slovenskem prostoru vsaj nekoliko<br />
<strong>za</strong>polnili praznino, ki vlada na izredno pomembnem področju<br />
forenzičnih preiskav, tj. preiskav oblik krvnih sledi, smo<br />
prispevek <strong>za</strong>stavili nekoliko širše. V njem smo poleg prika<strong>za</strong><br />
programa BackTrack TM Suite, ki je računalniška metoda <strong>za</strong><br />
ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru 2 (http://<br />
www.bloodspattersoftware.com), in rezultatov naše pilotske<br />
študije, izvedene v Centru <strong>za</strong> forenzične preiskave, predstavili<br />
še prednosti in slabosti različnih metod ugotavljanja izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru, primerjavo rezultatov<br />
računalniške metode s tangentno metodo in ugotovite glede<br />
uporabnosti računalniškega programa BackTrack TM Suite pri<br />
preiskavi sledov krvi v konkretnem kaznivem dejanju.<br />
Krvne sledi so različnih velikosti in oblik. Iz oblike, položaja<br />
in razporeditve posameznih krvnih madežev v sledi lahko<br />
rekonstruiramo dogodek, kar pomeni, da lahko obnovimo<br />
potek dogodka. Pri rekonstrukciji med drugim ugotavljamo:<br />
• izvor krvnih madežev v 3D-prostoru,<br />
• smer, iz katere je kri priletela na podlago,<br />
• medsebojni položaj oseb,<br />
• število <strong>za</strong>danih udarcev,<br />
• kateri predmet 3 je bil uporabljen pri dogodku.<br />
Izmed vseh zgoraj naštetih preiskav, ki se lahko izvajajo<br />
med rekonstrukcijo dogodka, bomo v članku, kot smo že<br />
omenili, podrobneje predstavili le preiskavo izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru. Preden podrobneje predstavimo<br />
posamezne metode, naj že v uvodu poudarimo, da se izvor<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru, ne glede na natančnost 4 uporabljene<br />
metode, vedno podaja v območju, in sicer z opisi, kot<br />
so na primer: oseba je stala, oseba je sedela, oseba je klečala in<br />
podobno (MacDonell, 1997, str. 39–40). Z nobeno od metod<br />
namreč ne moremo z absolutno točnostjo določiti, kje natančno<br />
v prostoru se je dogodek zgodil, saj na rezultat vpliva veliko<br />
spremenljivk (Bevel in Gardner, 2002, str. 190). Glede na<br />
ugotovitve Bevela in Gardnerja (2002) ter Eckerta in Jamesa<br />
(1989) dajejo vse metode bolj ali manj enake rezultate. Razlike<br />
med njimi temeljijo v načinu zbiranja in obdelave podatkov,<br />
2<br />
Izraz izvor krvnih madežev v 3D-prostoru (angl. origin of bloodstains)<br />
opredeljuje višino, iz katere je kri priletela na tla, pa tudi<br />
oddaljenost od sten, če so sledi na njej, oziroma umestitev v tloris<br />
prostora. Torej položaj osebe, ki je krvavela, v prostoru.<br />
3<br />
Krvavitev osebe lahko povzročijo zelo različni predmeti, na primer<br />
pest, kij, strelno ali hladno orožje itd. Zaradi različne sile, s<br />
katero je bila povzročena krvavitev, nastanejo tudi različni krvni<br />
madeži, ki se razlikujejo po velikosti in razpršenosti. Iz tega se da<br />
nato sklepati, kateri predmet je bil uporabljen.<br />
4<br />
Natančnost še ne pomeni točnost. Točnost pomeni bližino izmerjene<br />
vrednosti glede na pravo vrednost, natančnost pa predstavlja<br />
stopnjo skladnosti med rezultati (Hönigsfeld Adamič, 1999).<br />
kar ima <strong>za</strong> posledico različno stopnjo avtomati<strong>za</strong>cije postopka.<br />
Zaradi načina zbiranja in obdelave podatkov prihaja med<br />
metodami do razlik v času, potrebnem <strong>za</strong> merjenje in izvedbo<br />
analiz, kot tudi v <strong>za</strong>pletenosti in preverljivosti postopka.<br />
Mnogo let je bila metoda viziranja z vrvicami osnovna<br />
metoda ugotavljanja izvora krvnih madežev v 3D-prostoru.<br />
Dandanes ta metoda, <strong>za</strong>radi praktičnih težav, s katerimi se<br />
preiskovalci srečujejo pri njenem izvajanju na kraju dogodka,<br />
počasi tone v po<strong>za</strong>bo. Kljub temu je metoda še vedno zelo<br />
uporabna, kadar želimo nazorno predstaviti izvor krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru. Prvi, ki je opisal postopek izvedbe te<br />
metode, je bil Herbert MacDonell (1995), medtem ko je njene<br />
znanstvene temelje postavil že Baltha<strong>za</strong>rd (1939, str. 25).<br />
Značilnost metode viziranja z vrvicami je, da izvor krvnih<br />
madežev določamo na samem kraju dogodka z napenjanjem<br />
vrvic. Postopek je naslednji: izberemo najprimernejše krvne<br />
madeže, izračunamo njihov vpadni kot in določimo območje<br />
stečišča. 5 Nato na sredino stečišča postavimo stojalo. Nad vsakim<br />
madežem pod izračunanim kotom in smerjo napnemo<br />
vrvico ter jo prilepimo na stojalo (Eckert in James, 1989, str.<br />
23–25). Mesto, kjer se vrvice stikajo, predstavlja izvor krvnih<br />
madežev, torej območje in višino v prostoru, od koder je kri<br />
priletela na preiskovano površino. Slabosti metode viziranja z<br />
vrvicami so (Carter, Forsythe-Erman, Hawkes, Illes, Laturnus,<br />
Lefebvre, Stewart in Yamashita, 2006):<br />
• metoda je dolgotrajna in <strong>za</strong>mudna,<br />
• <strong>za</strong> njeno izvedbo sta potrebni vsaj dve osebi,<br />
• natančno napenjanje vrvic pod izračunanim kotom je<br />
težavno,<br />
• obstaja visoka verjetnost kontaminacije krvnih madežev<br />
(problem rezultatov preiskav DNK) in<br />
• ponovljivost postopka in s tem preverjanje rezultatov<br />
praktično nista mogoča.<br />
Druga metoda <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev v<br />
3D-prostoru je tangentna metoda, ki <strong>za</strong> izračun izvora krvnih<br />
madežev uporablja trigonometrično funkcijo tangens<br />
(Bevel in Gardner, 1997, str. 133–136). Bistvena prednost<br />
tangentne metode pred metodo viziranja z vrvicami je, da ne<br />
potrebujemo stojal in vrvic, kar zmanjša obseg in trajanje ročnih<br />
opravil na kraju dogodka. Kljub temu je metoda še vedno<br />
dolgotrajna, saj stečišče določamo na kraju dogodka fizično,<br />
možnost napak <strong>za</strong>radi ročnega merjenja in izračunavanja, ter<br />
velikokrat premajhnega števila analiziranih krvnih madežev 6<br />
pa naj bi bila precejšnja (prav tam, str. 136–137). Sistemska<br />
5<br />
Stečišče je projekcija 3D-izvora krvnih madežev v 2D-prostor oziroma<br />
na ravnino. Glej tudi opombo 13.<br />
6<br />
Preiskovalci na kraju dogodka <strong>za</strong>radi različnih pritiskov zmanjšajo<br />
število analiziranih madežev na spodnji minimum.<br />
260
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
napaka obeh metod je, da pri izračunavanju izvora krvne sledi<br />
v 3D-prostoru ne upoštevata, da krvne kaplje ne letijo povsem<br />
ravno, temveč v obliki parabole.<br />
7<br />
Najenostavnejša definicija validacije je, da je to postopek preverjanja,<br />
da je metoda primerna <strong>za</strong> reševanje določenega analiznega<br />
problema (SIST ISO/IEC 17025, 2005). Razlikujemo dve vrsti validacij:<br />
razvojno in interno. Razvojno opravijo tisti, ki odkrijejo<br />
novo metodo ali program, interno pa mora opraviti vsak laboratorij,<br />
ki metodo uporablja.<br />
8<br />
Za prve programe, kot sta Trajectorijes, BackTrack/strings, ni objavljene<br />
nobene validacijske študije.<br />
9<br />
Od tega jih je Evropi le sedem. Menim, da je razlog povsem v človeškem<br />
faktorju. Program je bil namreč razvit v Kanadi, informacije<br />
pa se pri pretoku med celinami izgubijo.<br />
10<br />
To so površine, ki so paralelne glede na izvor krvne sledi v 3Dprostoru:<br />
tla, stene, strop.<br />
11<br />
To so površine, ki so pod kotom glede na izvor krvne sledi v 3Dprostoru<br />
(na primer mi<strong>za</strong> in drugo).<br />
V <strong>za</strong>dnjih desetih letih se <strong>za</strong>radi slabosti zgoraj omenjenih<br />
metod vedno bolj uveljavlja nov metodološki pristop <strong>za</strong> ugotavljanje<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru, ki temelji na računalniških<br />
programih. Prvi računalniški program, ki je ugledal<br />
luč sveta, je bil Trajectories; pod tem imenom ga je leta 1987 izdal<br />
Forensic Computing of Ottawa (FCO), Univer<strong>za</strong> v Carletonu<br />
(Kanada), program pa je razvil A. Carter (prav tam, str. 139). V<br />
naslednjih 23 letih ga je nadgradil z novimi funkcijami. Zadnjo<br />
generacijo je FCO izdal pod imenom BackTrack TM Suite (http://<br />
www.bloodspattersoftware.com). Za prve programe ni bilo doka<strong>za</strong>no,<br />
da so primerni <strong>za</strong> rekonstrukcijo krvnih sledi na kraju<br />
dogodka (MacDonell, 1997, str. 41). Validacijska študija, 7 s katero<br />
je Carter potrdil, da njegov računalniški programa BackTrack TM<br />
Suite izpolnjuje <strong>za</strong>hteve <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev 8<br />
v 3D-prostoru, je bila objavljena šele leta 2001 (Carter). Število<br />
uporabnikov tega programa v <strong>za</strong>dnjih letih strmo narašča. Po<br />
javno dostopnih podatkih ta program trenutno uporablja 53 forenzičnih<br />
oziroma policijskih laboratorijev (oddelkov) 9 z vsega<br />
sveta, med njimi tudi FBI (ZDA) (http://www.physics.carleton.<br />
ca/~carter/Clients.html). Program BackTrack TM Suite je namenjen<br />
ugotavljanju izvora krvnih madežev v 3D-prostoru na<br />
paralelnih površinah. 10 Prednost računalniške metode pred ročnimi<br />
je, da je lahko v celoti avtomatizirana, mogoča je ponovitev<br />
preiskav, s tem pa tudi preverjanje rezultatov. Možnost napak<br />
je <strong>za</strong>radi avtomati<strong>za</strong>cije postopka zmanjšana na minimum. Do<br />
napačnih rezultatov lahko pride predvsem <strong>za</strong>radi nepravilnega<br />
fotografiranja krvnih madežev na kraju dogodka (na primer fotografiranje<br />
brez merila) ter napačne izbire in napačne določitve<br />
elipse (http://www.bloodspattersoftware.com). Pomanjkljivost<br />
programa BackTrack TM Suite je, da ne vsebuje algoritmov <strong>za</strong><br />
preiskavo krvnih madežev na neparalelnih oziroma nagnjenih<br />
površinah. 11 Trenutno poleg programa BackTrack TM Suite obstaja<br />
samo še en preverjen (validiran) računalniški program. Gre<br />
<strong>za</strong> FORidentovo aplikacijo HemoSpat (http://hemospat.com).<br />
Aplikacija HemoSpat je prišla na trg pred nedavnim, točneje<br />
konec leta 2008. FORidentova validacijska študija, s katero so<br />
potrdili, da je program HemoSpat enako natančen in <strong>za</strong>nesljiv<br />
kot program BackTrack TM Suite, pa je bila objavljena šele avgusta<br />
2009 (FORident, 2009). Po javno dostopnih podatkih aplikacijo<br />
HemoSpat uporablja najmanj 23 laboratorijev. Natančno število<br />
uporabnikov ni znano, saj vsi niso dovolili javne objave (http://<br />
hemospat.com). Maloney et al. (2009) so potrdili, da je program<br />
HemoSpat točen in natančen tudi pri ugotavljanju izvora krvnih<br />
madežev na neparalelnih oziroma nagnjenih površinah.<br />
2 Predstavitev računalniškega programa Back-<br />
Track TM Suite<br />
Aplikacija BackTrack TM Suite (http://www.bloodspattersoftware.com)<br />
je matematični analitski računalniški program,<br />
ki na podlagi digitalnih fotografij krvnih madežev z znanimi<br />
koordinatami določi izvor krvnih madežev v 3D-prostoru.<br />
Temelji na fizikalnih <strong>za</strong>konih gibanja, hitrosti in trigonometriji.<br />
Aplikacija temelji na algoritmu ravnih črt, ki so v rezultatu<br />
analize predstavljeni z izrisom virtualnih vrvic. Prednost<br />
računalniške metode pred ročnimi je, da je program <strong>za</strong>snovan<br />
tako, da na rezultat analize ne vplivata velikost in hitrost potovanja<br />
krvne kaplje, delno pa je tudi neodvisen od krivulje<br />
leta krvne kaplje (Carter et al., 2006). Aplikacija je razvita<br />
<strong>za</strong> delovanje v različnih operacijskih sistemih, kot so Linux,<br />
Microsoft Windows ali Apple Mac OS.<br />
Aplikacijo BackTrack TM Suite sestavljata dva medsebojno<br />
pove<strong>za</strong>na programa, BackTrack/Images in BackTrack/Win.<br />
Uporaba programov je enostavna in uporabniku prijazna.<br />
Naloga programa BackTrack/Images je sprejem digitalnih<br />
fotografij krvnih madežev in podatkov o položaju krvnega<br />
madeža na določeni površini, tj. oddaljenost krvnega madeža<br />
na steni od tal in vogalov stene. Sprejema lahko fotografije<br />
različnih grafičnih formatov (BitMap, JEPG in GIF). Funkcija<br />
programa BackTrack/Images je kalibracija slike (pixel/cm)<br />
na <strong>za</strong>slonu računalnika ter izračun dveh kotov krvne kaplje:<br />
smernega (kot gama – γ ) in vpadnega kota (kot alfa – α).<br />
Program lahko šele na podlagi rezultatov obeh kotov določi<br />
usmerjenost krvnega madeža v prostoru. Smerni kot krvnega<br />
madeža ali kot gama ima lahko vrednost med 0° in 360°. Je<br />
kot, izmerjen med daljšo stranico krvnega madeža in navpičnico.<br />
12 Vpadni kot ali kot alfa pa je kot, pod katerim je krvna<br />
12<br />
Drugače povedano, smerni kot krvnega madeža na steni predstavlja<br />
naklon njegove daljše osi glede na navpičnico. Smerni kot ima<br />
0°, ko je daljša os krvnega madeža na steni vzporedna s tlemi.<br />
261
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
kaplja <strong>za</strong>dela podlago. Kot alfa ima lahko vrednost malo nad<br />
0° (ostri kot) in do 90° (pravi kot). Krvna kaplja <strong>za</strong>dene podlago<br />
pod pravim kotom takrat, ko nanjo pade pravokotno (na<br />
primer navpično na tla). S program BackTrack/Images lahko<br />
uporabnik sočasno analizira 100 krvnih madežev. Program je<br />
<strong>za</strong>snovan tako, da uporabnik podatke o smernem in vpadnem<br />
kotu ter koordinatnih pozicijah krvnega madeža sproti shranjuje<br />
v posebno bazo z datotekami. Na koncu analize program<br />
BackTrack/Images <strong>za</strong> vsak analiziran krvni madež s pomočjo<br />
virtualne vrvice/črte grafično prikaže let njegove krvne kaplje.<br />
Let krvne kaplje je grafično prika<strong>za</strong>n z dveh perspektiv: ptičje<br />
(pogled od zgoraj) in s strani (slika 1). Natančnost analize z<br />
BackTrack/Images je, tako kot pri drugih metodah, odvisna<br />
od števila analiziranih krvnih madežev. V povprečju <strong>za</strong>dostuje<br />
6 do 10 krvnih madežev s skupnim stečiščem. 13 Za dokončno<br />
analizo, tj. ugotovitev izvora krvnih madežev v 3D-prostoru<br />
oziroma določitev oddaljenosti izvora krvnih madežev<br />
od sten in tal, mora uporabnik rezultate analize z BackTrack/<br />
Images uvoziti v program BackTrack/Win.<br />
stečišče ter umestitev položaja izvora krvnih madežev v tloris<br />
prostora (slika 2). V programu imata koordinati X in Y oznako<br />
CPx oziroma CPy. V naslednjem koraku uporabnik z uporabo<br />
analize »pogled od strani« oceni zgornjo vrednost višine<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru oziroma koordinato Z<br />
(v programu označena s CPz). Rezultat te analize je določiti<br />
najvišjo oddaljenost izvora krvnih madežev od tal (slika 3).<br />
Slika 2: Grafična predstavitev analize »pogled od zgoraj« s programom<br />
BackTrack/Win. Kvadrat predstavlja tloris sobe. Krogci na koncu črt predstavljajo<br />
posamezen krvni madež na tleh. Črte pona<strong>za</strong>rjajo let posamezne<br />
krvne kaplje. Številka 36 označuje stečišče (koordinati CPx, CPy), ki je<br />
projekcija izvora krvnih madežev iz 3D- v 2D-prostor oziroma ravnino.<br />
(Vir: BackTrack/Win, http://www.bloodspattersoftware.com/.)<br />
Slika 1: »Pogled od zgoraj« in »pogled od strani« s programom BackTrack/<br />
Images na let krvnih kapelj madežev na tleh. Koordinati X in Y predstavljata<br />
steno, koordinata Z višino. Sivi kvadratki na koncih črt predstavljajo<br />
posamezen krvni madež na tleh. Črte pona<strong>za</strong>rjajo let posamezne krvne<br />
kaplje. (Vir: http://www.bloodspattersoftware.com/.)<br />
Program BackTrack/Win je matematični program, <strong>za</strong>snovan<br />
na algoritmu ravne črte (algoritem virtualnih vrvic).<br />
Cilj analize je, da iz položaja krvnih madežev ugotovimo število<br />
<strong>za</strong>mahov, lokacijo posameznega dogodka in položaj oseb.<br />
Program omogoča sočasno analizo 100 krvnih madežev na 12<br />
paralelnih površinah. Uporabnik lahko program BackTrack/<br />
Win uporablja samostojno ali pa vanj uvozi podatke, analizirane<br />
v programu BackTrack/Images. Anali<strong>za</strong> s programom<br />
BackTrack/Win je dejansko sestavljena iz dveh ločenih analiz.<br />
S prvo analizo »pogled od zgoraj« program omogoča uporabniku<br />
določitev vrednosti dveh koordinat X in Y izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru. S tem uporabnik določi njihovo<br />
13<br />
Stečišče je, poenostavljeno povedano, točka, pravilneje pa bi bilo<br />
območje, kjer se v ravnini sekajo poti krvnih kapelj. Glej tudi<br />
opombo 5.<br />
Slika 3: Grafična predstavitev analize »stranski pogled« krvnih madežev,<br />
ki izvirajo iz dveh izvorov krvi v 3D-prostoru, s programom BackTrack/<br />
Win. Črte pona<strong>za</strong>rjajo let posamezne krvne kaplje. Črna križca označujeta<br />
izvor krvnih madežev v 3D-prostoru oziroma oddaljenosti izvora krvnih<br />
madežev od tal (CPz). (Vir: http://www.bloodspattersoftware.com/.)<br />
262
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
Uporabnik lahko rezultate analize s programom BackTrack/<br />
Win uvozi tudi v druge računalniške programe, kot sta Crime Zone<br />
(http://www.cadzone.com/default.htm) in AutoCAD (Maloney et<br />
al., 2005), namenjene virtualni 3D-rekonstrukciji dogodka.<br />
Prednost programa BackTrack TM Suite pred ročnimi metodami<br />
je, da pri določitvi stečišča (CPx, CPy) upošteva tudi počasi<br />
leteče krvne kaplje. Značilnost teh je, da letijo v obliki parabole,<br />
kar vpliva na nenatančnost pri ročnem merjenju, medtem<br />
ko na rezultat analize z računalniškim programom to ne vpliva.<br />
Program namreč povprečno vrednost CPx, CPy izračuna s pomočjo<br />
analize »pogled od zgoraj«. V tej perspektivi je let krvne<br />
kaplje videti v ravni liniji 14 (slika 2) (Carter et al., 2006).<br />
Program BackTrack TM Suite omogoča točnejšo meritev<br />
dolžine in širine krvnega madeža, ker podatke odčitava neposredno<br />
z digitalnih fotografij. Izračun vpadnega kota krvne<br />
kaplje je tako točnejši, posledično je točnejša tudi določitev izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru. Druge prednosti programa<br />
so še: izključitev človeških napak pri izračunih, zmanjšana<br />
subjektivnost preiskave, odpade tudi <strong>za</strong>mudno viziranje z vrvicami<br />
na kraju dejanja kot tudi določanje stečišča. Program<br />
daje dobre rezultate tako na vodoravnih (tla) kot na navpičnih<br />
površinah (stene). Analize krvnih madežev na slednjih so z<br />
ročnimi metodami problematične (Carter et al., 2006).<br />
Program BackTrack TM Suite ima tudi nekaj pomanjkljivosti.<br />
Poleg težav z napačno oceno vrednosti smernega kota so težave<br />
tudi pri ročnih metodah. S programom BackTrack TM Suite je lahko<br />
izračunana oddaljenost izvora krvnih madežev od tal (CPz)<br />
višja od prave vrednosti. Program namreč izračuna vrednost pozicije<br />
CPz na podlagi metode algoritma ravnih linij, kar pomeni,<br />
da ne upošteva, da je let krvne kaplje v realnosti v obliki parabole.<br />
Previsoko ocenjena vrednost pozicije CPz pa ni le problem računalniške<br />
metode, ampak je sistemska napaka vseh metod. Vse<br />
metode namreč pri izračunu oddaljenosti od tal (CPz) upoštevajo<br />
algoritem ravne linije namesto parabole. Naslednja pomanjkljivost<br />
je napačno ocenjena vrednost smernega in vpadnega kota,<br />
ki pa sta v osnovi posledica človeške nenatančnosti in ne računalniškega<br />
programa kot takega oziroma deformiranosti krvnih madežev,<br />
<strong>za</strong>jetih v analizi. Napaka pri izračunu smernega kota nastane<br />
<strong>za</strong>radi nepravilnega naklona premice, ki jo uporabnik izriše po<br />
sredini dolžine krvnega madeža, pri izračunu vpadnega kota pa<br />
<strong>za</strong>radi nepravilnega izrisa elipsoidne oblike krvnih madežev.<br />
Čeprav številni laboratoriji že nekaj let uporabljajo program<br />
BackTrack TM Suite, smo po pregledu publikacij ugotovili, da sta<br />
bili do zdaj objavljeni le dve validacijski študiji (glej opombo 7)<br />
14<br />
Analogijo lahko potegnemo z letom žoge med dvema otrokoma,<br />
če jo opazujemo z višine. Ne glede na to, kako visoko en otrok<br />
drugemu vrže žogo, ta med njima leti premočrtno (v ravni liniji),<br />
če jo opazujemo od zgoraj.<br />
(Carter et al., 2005; Carter et al., 2006). Prva temelji na rezultatih,<br />
ki so jih zbrali na podlagi večletnih usposabljanj študentov <strong>za</strong><br />
delo s programom BackTrack TM Suite v različnih organi<strong>za</strong>cijah.<br />
Naj naštejemo le nekatere: Univer<strong>za</strong> Carleton v Ottawi, Kanadska<br />
policijska šola, FBI, Nizozemski forenzični inštitut. Skupno število<br />
sledi, <strong>za</strong>jetih v študiji, je bilo 122. Razlika med pravo vrednostjo<br />
koordinat X, Y, Z 15 izvora krvnih madežev v 3D-prostoru<br />
in izračunano vrednostjo omenjenih koordinat s programom<br />
BackTrack TM Suite je odstopala tudi do 30 cm. Največje odstopanje<br />
je bilo pri koordinati Z, tj. pri ugotavljanju oddaljenosti<br />
izvora krvnega madeža od tal, vendar tudi to ni bilo zelo veliko,<br />
saj je bila povprečna razlika med pravo vrednostjo koordinate Z<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru in izračunano vrednostjo<br />
s programom BackTrack TM Suite manjša od 7 cm. Standardnih<br />
odklonov izvora krvnih sledi v 3D-prostoru niso mogli izračunati,<br />
ker je bila vsaka krvna sled analizirana le enkrat 16 (Carter et<br />
al., 2005), medtem ko standardnega odklona povprečne razlike<br />
med pravo in izračunano vrednostjo izvora krvnih madežev v<br />
članku niso predstavili. V drugi validacijski študiji je sodelovalo<br />
8–11 laboratorijev, ki so v analizo prejeli iste krvne madeže iz 18<br />
krvnih sledi. Na tak način so želeli oceniti natančnost samega<br />
programa BackTrack TM Suite in ne metode v celoti. Analizo so<br />
opravili izkušeni strokovnjaki. Računalniški program se je izka<strong>za</strong>l<br />
<strong>za</strong> zelo natančnega, saj je bil razpon standardnega odklona <strong>za</strong><br />
vse tri koordinate (X, Y in Z) od 0,46 do 7,02 cm.<br />
Pomanjkljivost obeh validacijskih študij je, da sta v preverjanje<br />
delovanja programa BackTrack TM Suite vključili le<br />
krvne madeže na steni, krvne sledi na tleh pa sta povsem izključili<br />
iz raziskave. Pri kaznivih dejanjih pa krvne sledi velikokrat<br />
nastanejo le na tleh.<br />
Glede na pomanjkanje validacijskih študij o delovanju programa<br />
BackTrack TM Suite in pomanjkljivost objavljenih študij<br />
smo se odločili izvesti še lastno študijo. Forenzični laboratoriji<br />
morajo namreč <strong>za</strong> vse metode, vključno z računalniškimi programi,<br />
ki jih uporabljajo pri svojem delu, potrditi, da dajejo<br />
pravilne rezultate, kar pomeni, da jih morajo validirati (glej<br />
opombo 7). Izjema so na primer programi, katerih pravilno<br />
delovanje so potrdili številni drugi uporabniki in so splošno<br />
uporabni, kot je na primer uporaba programa Microsoft Excel<br />
<strong>za</strong> statistične izračune. Torej, več kot je objavljenih in ponovljenih<br />
validacijskih študij, bolj je potrjena ali pa ovržena toč-<br />
15<br />
Da ne bi prišlo do pomote, oznake X, Y in Z, ki se nanašajo na<br />
prostorski izvor krvnih madežev, ustre<strong>za</strong>jo oznakam CPx, CPy<br />
in CPy, ki jih uporablja Program BackTrack TM Suite. Program <strong>za</strong><br />
označevanje pozicije krvnega madeža na določeni površini (2D)<br />
uporablja kombinacijo dveh oznak, sestavljeno iz črk X, Y ali Z.<br />
16<br />
Prave vrednosti koordinat X, Y in Z, tj. prostorski položaji izvora<br />
krvnih madežev, so bile različne med posameznimi krvnimi sledmi,<br />
<strong>za</strong>to povprečne vrednosti <strong>za</strong> posamezno koordinato ni mogoče<br />
izračunati, s tem pa tudi ne standardnega odklona.<br />
263
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
nost neke metode ali programa. Namen naše pilotske študije 17<br />
je bil preveriti primernost uporabe računalniškega programa<br />
BackTrack TM Suite <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev v<br />
3D-prostoru, predvsem na vodoravni površini (tleh), nato pa<br />
še na navpični (stena), ter preveriti naše rezultate s predhodnimi<br />
študijami. Izvor krvnih sledi v 3D-prostoru smo <strong>za</strong>radi<br />
<strong>za</strong>gotavljanja kakovosti izvedbe raziskave ugotavljali z dvema<br />
metodama: s tangentno metodo in z računalniško metodo z<br />
uporabo aplikacije BackTrack TM Suite. Hkrati smo primerjali<br />
točnost in natančnost ene metode glede na drugo, kajti do zdaj<br />
še ni bila objavljena primerjalna validacijska študija o točnosti<br />
obeh metod. Carter et al. (2006) le navajajo, da tangentna metoda<br />
daje zelo dobre rezultate, vendar pa ne navajajo podatkov,<br />
s katerimi bi bilo mogoče primerjati obe metodi.<br />
3 Metoda<br />
3.1 Splošno o pilotski študiji<br />
Pri izvedbi in analizi eksperimenta sta sodelovali dve osebi.<br />
Pri izbiri krvnih madežev, določitvi njihovega položaja in stečišča<br />
pri tangentni metodi sta postopke izvajali skupaj, pri uporabi<br />
programa BackTrack TM Suite pa sta analizo najprej izvedli<br />
ločeno, nato pa sta skupaj preverili rezultate in jih potrdili.<br />
3.2 Izvedba eksperimenta<br />
Površino tal v velikosti 3 x 4 m smo pokrili z belim papirjem<br />
in ga po vsakem poskusu <strong>za</strong>menjali. Za krvne madeže,<br />
ki smo jih želeli ustvariti na steni, smo izdelali pano. Z belim<br />
papirjem višine 2 m in širine 1,5 m smo oblepili pokončni kovinski<br />
okvir, izdelan prav <strong>za</strong> namen te študije (slika 4). Tudi ta<br />
papir smo po vsakem poskusu <strong>za</strong>menjali. Da bi bila situacija<br />
čim bolj podobna realni, smo s svinjsko krvjo napolnili 0,2-<br />
mililitrsko mikrocentrifugirko, ki ima srednje debelo steno<br />
(imitacija človeške kože). Mikrocentrifugirko s krvjo smo namestili<br />
na ravno mizico na višini 71 cm od tal. Krvne madeže<br />
smo ustvarili tako, da smo s kladivom udarili po napolnjeni<br />
mikrocentrifugirki, nameščeni na mizici (slika 4).<br />
17<br />
Izraz pilotska namesto validacijska študija smo uporabili, ker smo<br />
pri preverjanju delovanja uporabili demoverzijo programa Back-<br />
Track TM Suite, ki je prosto dosegljiv. Cena programa je visoka,<br />
razlika med demoverzijo in kupljenim programom pa je le v obsegu<br />
analiz. Z demoverzijo programa je obseg analiz omejen na 20<br />
krvnih sledi. Avtor programa Carter <strong>za</strong>gotavlja, da imata programa<br />
povsem enake značilnosti (http://www.bloodspattersoftware.com).<br />
Slika 4: Prikaz fingiranega kraja krvnih sledi, ustvarjenih na steni in na<br />
tleh z enim <strong>za</strong>mahom kladiva. Puščica A kaže na izvor krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru (mizico, na katero je bila položena mikrocentrifugirka s<br />
krvjo). Puščica B kaže na pravokotno ravnilo, ki je služilo kot izhodišče<br />
koordinatnega sistema X, Y, Z. (Vir: fotografije A. Žbogar, CFP.)<br />
Za pilotsko študijo smo v šestih poskusih ustvarili devet<br />
krvnih sledi. Vsaka krvna sled je posledica enega <strong>za</strong>maha s kladivom<br />
(en izvor). Prve tri krvne sledi smo ustvarili na tleh, druge<br />
tri pa sočasno na tleh in na steni. Položaj mikrocentrifugirke<br />
v prostoru oziroma koordinate X, Y, Z izvora krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru so bile pri vsakem poskusu znane. Iz posamezne<br />
krvne sledi smo <strong>za</strong> analizo izbrali od šest do deset krvnih madežev.<br />
Izbrani krvni madeži so morali biti čim bolj podolgovati in<br />
nedeformirani. Za določitev izhodišča koordinatnega sistema<br />
X, Y, Z smo dali izdelati 2 x 2 m veliko kovinsko pravokotno<br />
ravnilo (slika 4). Izbrane krvne madeže smo oštevilčili in fotografirali<br />
skupaj z merilom (slika 5). To smo postavili tako, da je<br />
pri analizi z BackTrack TM Suite služilo kot navpičnica.<br />
Slika 5: Prikaz pravilnega dokumentiranja krvnega madeža številka 3.<br />
Madež je označen s številko in fotografiran skupaj z merilom. (Vir: fotografije<br />
A. Žbogar, CFP.)<br />
Krvne sledi oziroma madeže smo fotografirali s fotoaparatom<br />
znamke Canon, model 50D, z objektivom 17–85 mm.<br />
Fotoaparat ima natančen sistem <strong>za</strong> samodejno ostrenje z devetimi<br />
križnimi točkami. Tak sistem omogoča, da ne pride do<br />
264
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
popačenja robov digitalne fotografije. Fotografije so primerne <strong>za</strong><br />
uvoz v program Corel Draw, s katerim je mogoče določiti pozicijo<br />
predmetov na sliki. Pri fotografiranju je treba paziti le, da<br />
so fotografije jasne in da so na njih <strong>za</strong>jeti vsi krvni madeži, ki<br />
jih bomo izbrali <strong>za</strong> analizo. Opravili smo dve vrsti posnetkov,<br />
bližinske in daljinske. Z bližinskim posnetkom smo <strong>za</strong>jeli vsak<br />
madež posebej, z daljinskim pa smo <strong>za</strong>jeli celotno krvno sled na<br />
določeni površini. Na daljinskem posnetku mora biti viden tudi<br />
skrajni rob površine, na kateri se krvna sled nahaja (rob ravnila<br />
ali stene). Objektiv fotoaparata pa mora biti usmerjen pravokotno<br />
na podlago s krvnimi madeži.<br />
3.3 Anali<strong>za</strong> s tangentno metodo<br />
Dolžino in širino krvnih madeže, ki smo jih <strong>za</strong>jeli v analizi,<br />
smo izmerili s posebno lupo s 7-kratno povečavo, ki ima<br />
vgrajeno merilo. Z uporabo funkcije arc sinus smo izračunali<br />
vpadni kot (α) po naslednji formuli: vpadni kot (α) = arc sin<br />
širina krvnega madeža/dolžina krvnega madeža. Koordinati X<br />
in Y vseh izbranih krvnih madežev na tleh in koordinati Y in Z<br />
madežev na steni smo izmerili ročno z metrom z milimetrsko<br />
razdelitvijo. Stečišče izbranih krvnih madežev na ustrezni površini<br />
smo določili s pomočjo vrvic, tako da smo vzdolžno os<br />
vsakega krvnega madeža z vrvico podaljšali v smeri, iz katere<br />
je kaplja priletela. Stečišče izvora krvnih madežev smo določili<br />
na podlagi povprečne vrednosti koordinat vseh presečišč med<br />
vrvicami. Razdaljo posameznega krvnega madeža do stečišča<br />
smo ročno izmerili na milimeter natančno. Oddaljenost izvora<br />
krvnih madežev od tal (koordinato Z) smo izračunali z uporabo<br />
trigonometrične funkcije tangens po naslednji formuli:<br />
TAN vpadnega kota (α) = oddaljenost stečišča do izvora krvnih<br />
madežev/razdalja od krvnega madeža do stečišča. Na enak<br />
način smo <strong>za</strong> madeže na steni izračunali oddaljenost izvora<br />
krvnih madežev od stene (koordinato X).<br />
3.4 Anali<strong>za</strong> s programom BackTrack TM Suite<br />
Digitalno fotografijo daljinskega posnetka vsake krvne<br />
sledi smo uvozili v program Corel Draw, s katerim smo nato<br />
<strong>za</strong> vsako sled posebej odčitali koordinati X, Y oziroma Y, Z<br />
izbranih krvnih madežev glede na površino, na kateri so se<br />
nahajali (tla ali stena).<br />
V program BackTrac/Images smo <strong>za</strong> vsako krvno sled posebej<br />
vnesli bližinske posnetke izbranih krvnih madežev. S posebno<br />
funkcijo smo sliko kalibrirali. Za vsak madež smo nato<br />
vnesli podatke o površini, na kateri se je nahajal (tla ali stena), in<br />
o njegovi poziciji na tej površini (X, Y ali Y, Z). Za vsak madež<br />
smo s programom izračunali kota alfa in gama. Vse podatke<br />
o krvnih madežih smo shranili v posebno datoteko programa<br />
(slika 6). Rezultate vsake sledi smo shranili v svojo datoteko.<br />
Slika 6: Končni prikaz analize fingirane krvne sledi iz poskusa 1 s programom BackTrack/Images. Tabela prikazuje bazo podatkov devetih analiziranih<br />
krvnih madežev, ustvarjenih na tleh. Dolžinske mere so v centimetrih, kotne v stopinjah. Koordinati X in Y označujeta lego posameznega<br />
madeža na tleh. Slika na levi prikazuje let krvnih kapelj pri »pogledu od zgoraj« (s ptičje perspektive), slika na desni pa pri »pogledu od strani«.<br />
265
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
Podatke iz programa BackTrac/Images smo nato <strong>za</strong> vsako<br />
sled posebej uvozili v program BackTrack/Win. Za vsako analizo<br />
posebej (»pogled od zgoraj« in »pogled od strani«) smo<br />
izmed analiziranih krvnih madežev izbrali tiste, katerih poti se<br />
križajo blizu ena drugi (slika 7). Z analizo »pogled od zgoraj«<br />
smo izračunali koordinati X, Y (v programu označeni z CPx in<br />
CPy) oziroma stečišče krvnih madežev. Z analizo »pogled od<br />
strani« smo izračunali oddaljenost izvora krvnih madežev od<br />
tal – koordinato Z (v programu oznaka CPz). Skupni rezultat<br />
analize z BackTrack/Win je določitev pozicije X, Y, Z (v programu<br />
oznake CPx, CPy, CPz) oziroma ugotovitev izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru. Sliki 7 in 8 prikazujeta rezultat analize<br />
z BackTrack/Win fingirane sledi iz poskusa 5 na steni. Izvor krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru je na sliki 8 prika<strong>za</strong>n grafično in z<br />
vrednostmi koordinat X, Y, Z.<br />
4 Rezultati<br />
Rezultati analize izvora krvnih madežev v 3D-prostoru<br />
treh krvnih sledi na tleh s programom BackTrack TM in tangentno<br />
metodo so prika<strong>za</strong>ni v tabeli 1. Pri vsaki krvni sledi<br />
so vrednosti X, Y, Z izračunane na podlagi šestih do desetih<br />
krvnih madežev. Absolutne vrednosti razlik med pravimi<br />
vrednostmi X, Y, Z in izračunanimi vrednostmi s posameznim<br />
programom so navedene v stolpcih 4 in 6.<br />
Tabela 1: Rezultati analize treh krvnih sledi na tleh, ki so nastale<br />
z enim <strong>za</strong>mahom kladiva, s tangentno metodo in s programom<br />
BackTrack TM . Absolutne vrednosti razlik med<br />
pravimi vrednostmi X, Y in Z izvora krvnih madežev v<br />
3D-prostoru in izračunanimi vrednostmi so v stolpcih<br />
4 in 6. Mere v tabeli so v centimetrih.<br />
Koordinata<br />
Prava<br />
vrednost<br />
Tangentna<br />
metoda<br />
Razlika<br />
Program<br />
BackTrack TM<br />
Razlika<br />
Poskus 1<br />
X 17,5 13 4,5 15 2,5<br />
Y 127 108 19 121,9 5,1<br />
Z 71 69,7 1,3 65,1 5,9<br />
Slika 7: Rezultat analize »pogled od zgoraj« (top view) fingirane krvne<br />
sledi iz poskusa 5 s programom BackTrack/Win (glej tudi tabelo 2) je določitev<br />
stečišča (križec na sliki) oziroma položaj izvora krvnih madežev<br />
v tlorisu glede na obe steni (2D-prostor). Črte predstavljajo let krvnih<br />
kapelj, ki so povzročile madeže na steni. Kvadrat označuje izbor krvnih<br />
madežev, <strong>za</strong>jetih v izračunu stečišča krvnih madežev. Vrednosti CPx in<br />
CPy določata položaj stečišča krvnih madežev v tlorisu prostora.<br />
Poskus 2<br />
X 12 11 1 8,5 3,5<br />
Y 101 103,5 2,5 107,4 6,4<br />
Z 71 102,4 31,4 97,1 26,1<br />
Poskus 3<br />
X 6 8,5 2,5 11,8 5,8<br />
Y 119,5 119,5 0 119 0,3<br />
Z 71 97 26,8 96 25<br />
Povprečna razlika med pravimi vrednostmi izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru in izračunanimi vrednostmi s programom<br />
BackTrack TM Suite je pri krvnih sledeh na tleh (poskus<br />
1–3) <strong>za</strong> koordinato X 3,9 cm (± 1,7), <strong>za</strong> koordinato Y 3,9 cm (±<br />
3,2) in <strong>za</strong> koordinato Z 19 cm (± 11,4). Pri tangentni metodi<br />
pa je povprečna razlika med pravo in izračunano vrednostjo<br />
pri enakih sledeh <strong>za</strong> koordinato X 2,7 cm (± 1,8), <strong>za</strong> koordinato<br />
Y 7,2 cm (± 10,3) in <strong>za</strong> koordinato Z 19,8 cm (± 16,2).<br />
Slika 8: Rezultat analize »pogled s strani« (side view) fingirane sledi poskusa<br />
5 s programom BackTrack/Win (glej tudi tabelo 2) je ocenitev oddaljenosti<br />
od tal (križec na sliki), ki določa koordinato CPz. Črte predstavljajo<br />
let krvnih kapelj, ki so povzročile madeže na steni. Vse tri vrednosti<br />
CPx, CPy in CPz pa predstavljajo izvor krvnih madežev v 3D-prostoru.<br />
To je oddaljenost izvora krvnih madežev od tal in posameznih sten.<br />
V drugem delu eksperimenta smo z enim <strong>za</strong>mahom ustvarili<br />
krvne madeže na tleh in na steni. Rezultati izračuna izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru, ustvarjenih v treh poskusih,<br />
so prika<strong>za</strong>ni v tabeli 2. Rezultati <strong>za</strong> posamezno površino (tla<br />
ali steno) so prika<strong>za</strong>ni ločeno. Absolutne vrednosti razlik med<br />
pravimi vrednostmi X, Y, Z in izračunanimi vrednostmi so<br />
navedene v stolpcih 5 in 6 ter 9 in 10.<br />
266
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
Tabela 2: Rezultati analize treh krvnih sledi, ustvarjenih na tleh in steni z enim <strong>za</strong>mahom kladiva, s tangentno metodo in s<br />
programom BackTrack TM . Absolutne vrednosti razlik med pravimi vrednostmi X, Y in Z izvora krvnih madežev v 3Dprostoru<br />
in izračunanimi vrednostmi so v stolpcih 5 in 6 ter 9 in 10. Mere v tabeli so v centimetrih.<br />
Prava<br />
vrednost<br />
Tangentna metoda Razlika Program BackTrack TM Razlika<br />
Tla Stena Tla Stena Tla Stena Tla Stena<br />
Poskus 4<br />
X 23,7 31 18,9 7,3 4,8 28 18,8 4,3 4,9<br />
Y 45 31 44,5 14 0,5 45,4 42,4 0,4 2,6<br />
Z 71 137,1 87 66,1 16 99,7 73,5 28,7 2,5<br />
Poskus 5<br />
X 24 39,5 27,2 15,5 3,2 38,6 18,3 14,6 5,7<br />
Y 43,5 50,5 33 7 10,5 68,3 41,5 24,8 2<br />
Z 71 109 92,5 38 21,5 92,4 75,6 21,4 4,6<br />
Poskus 6<br />
X 26 31 15,2 5 10,8 25,3 15,2 0,7 10,8<br />
Y 25 10 30 15 5 27,5 36,2 2,5 11,2<br />
Z 71 106 79 35 8 89 77,7 18 6,7<br />
Za tri krvne sledi na tleh (poskus 3–6) je povprečna razlika<br />
med pravimi vrednostmi izvora krvnih madežev v 3D-prostoru<br />
in vrednostmi, izračunanimi s programom BackTrack TM Suite,<br />
<strong>za</strong> koordinato X 6,5 cm (± 7,2), <strong>za</strong> koordinato Y 9,2 cm (± 13,5)<br />
in <strong>za</strong> koordinato Z 22,7 cm (± 5,5), <strong>za</strong> krvne sledi na steni pa <strong>za</strong><br />
koordinato X 7,1 cm (± 3,2), <strong>za</strong> koordinato Y 5,3 cm (± 5,1) in<br />
<strong>za</strong> koordinato Z 4,6 cm (± 2,1). Za krvne sledi na tleh je povprečna<br />
razlika med pravimi vrednostmi izvora krvnih madežev v<br />
3D-prostoru in vrednostmi, izračunanimi s tangentno metodo,<br />
<strong>za</strong> koordinato X 9,3 cm (± 5,5), <strong>za</strong> koordinato Y 12 cm (± 4,4) in<br />
<strong>za</strong> koordinato Z 46,4 cm (± 17,2). Za sledi na steni pa povprečne<br />
razlike znašajo: <strong>za</strong> koordinato X 6,3 cm (± 4), <strong>za</strong> koordinato<br />
Y 5,3 cm (± 5) in <strong>za</strong> koordinato Z 15,2 cm (± 6,8).<br />
Iz vseh šestih sledi na tleh smo izračunali povprečne<br />
razlike med pravo in izračunano vrednostjo s programom<br />
BackTrack TM Suite. Izračunane povprečne razlike so naslednje:<br />
<strong>za</strong> koordinato X 5,2 cm (± 4,9), <strong>za</strong> koordinato Y 6,6 cm (±<br />
9,3) in <strong>za</strong> koordinato Z 20,9 cm (± 8,2). Pri tangentni metodi<br />
po so razlike naslednje: <strong>za</strong> koordinato X 6 cm (± 5,1), <strong>za</strong> koordinato<br />
Y 9,6 cm (± 7,6) in <strong>za</strong> koordinato Z 33,1 cm (± 20,8).<br />
Če upoštevamo vseh devet sledi, je povprečna razlika med<br />
pravo in izračunano vrednostjo izvora krvnih madežev v 3Dprostoru<br />
s programom BackTrack TM Suite <strong>za</strong> koordinato X 5,9<br />
cm (± 4,3), <strong>za</strong> koordinato Y 6,1 cm (± 7,8) in <strong>za</strong> koordinato Z<br />
15,4 cm (± 10,5), s tangentno metodo pa <strong>za</strong> koordinato X 6,1<br />
cm (± 4,5), <strong>za</strong> koordinato Y 8,2 cm (± 6,8) in <strong>za</strong> koordinato Z<br />
27,1 cm (± 19,1).<br />
Ker je med poskusi ostajala vseskozi enaka le vrednost<br />
koordinate Z, smo lahko izračunali le njeno povprečno vrednost.<br />
Povprečna vrednost koordinate Z, skupaj s standardnim<br />
odklonom, je pri programu BackTrack TM 85,1 cm (± 12,37),<br />
pri tangentni metodi pa 97,74 cm (± 19,52). Pri izračunu smo<br />
upoštevali vseh devet sledi.<br />
5 Interpretacija rezultatov<br />
Iz rezultatov obeh metod, tangentne in računalniške, je<br />
razvidno (tabeli 1 in 2), da sta obe metodi pri ugotavljanju<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru precej točni, čeprav je<br />
bila pri tangentni metodi v enem primeru razlika med pravo<br />
in izračunano vrednostjo koordinate Z večja od 60 cm (tabela<br />
2, poskus 4). V povprečju so razlike med pravo in izračunano<br />
vrednostjo koordinat X, Y (predstavljene so v poglavju rezultati)<br />
<strong>za</strong> krvne sledi na tleh pri obeh metodah manjše od 10 cm.<br />
Precej večja je razlika pri izračunu vrednosti <strong>za</strong> višino oziroma<br />
koordinato Z. Povprečna razlika med pravo in izračunano<br />
vrednostjo koordinate Z pri krvnih sledeh na tleh je pri programu<br />
BackTrack TM Suite 20,9 cm (± 8,2), medtem, ko je pri<br />
tangentni metodi 33,1 cm (± 20,8). Pri vseh poskusih so odstopanja<br />
med pravo in izračunano vrednostjo nekoliko večja<br />
pri tangentni metodi kot pri programu BackTrack TM Suite<br />
(tabeli 1 in 2). Pri programu BackTrack TM Suite je standardni<br />
odklon <strong>za</strong> krvne sledi na tleh, <strong>za</strong> vse tri koordinate, v razponu<br />
od 0,3 do 26 cm (glej poglavje rezultati), pri tangentni metodi<br />
pa je standardni odklon nekoliko večji in znaša od 0 do 31,4<br />
267
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
cm. Natančnost obeh metod je v mejah sprejemljivega, saj izvor<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru podajamo v območju.<br />
Iz tabele 2 je razvidno, da so rezultati ugotavljanja izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru <strong>za</strong> krvne sledi na steni bolj<br />
natančni kot pri sledeh na tleh. Povprečne razlike vseh treh<br />
koordinat X, Y, Z na steni so pri programu BackTrack TM Suite<br />
pod 10 cm, pri tangentni metodi pa odstopa le koordinata Z,<br />
ki je 15,2 cm. Standardni odkloni so majhni, in sicer v razponu<br />
od 2 do 6,8 cm. Večja točnost obeh metod pri krvnih sledeh<br />
na steni izvira iz dejstva, da je bila pot krvne kaplje do stene (v<br />
povprečju je bila stena oddaljena od izvora 23 cm) krajša kot<br />
do tal (izvor na višini 71 cm). Zaradi krajše poti krvne kaplje<br />
je tudi vpliv krivulje leta krvne kaplje na rezultat manjši. Kot<br />
smo že omenili, obe metodi pri izračunu koordinate Z upoštevata<br />
algoritem ravnih linij, krvne kaplje pa letijo v obliki parabole.<br />
Počasnejša kot je kaplja, izrazitejša je parabola.<br />
Rezultati programa BackTrack TM Suite (<strong>za</strong> koordinato X<br />
5,2 cm (± 4,9), <strong>za</strong> koordinato Y 6,6 cm (± 9,3) in <strong>za</strong> koordinato<br />
Z 20,9 cm (± 8.2)) so pri upoštevanju šestih krvnih<br />
sledi na tleh točnejši kot rezultati tangentne metode (<strong>za</strong> koordinato<br />
X 6 cm (±5,1), <strong>za</strong> koordinato Y 9,6 cm (±7,6) in<br />
<strong>za</strong> koordinato Z 33,1 cm (±20,8)), saj sta dolžina in širina<br />
krvnega madeža natančneje izmerjena na digitalnih fotografijah.<br />
Poleg tega pri programu BackTrack TM Suite let krvnih<br />
kapelj v obliki parabole manj vpliva na točnost določitve izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru kot pri tangentni metodi<br />
(Carter et al., 2006).<br />
S programom BackTrack TM je <strong>za</strong> vseh devet sledi povprečna<br />
razlika med dejanskimi in izračunanimi vrednostmi<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru <strong>za</strong> koordinati X in<br />
Y manjša od 10 cm, <strong>za</strong> koordinato Z pa 15 cm. Standardni<br />
odkloni so v razponu od 4 do 10 cm. To pomeni, da je <strong>za</strong><br />
določanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru ta metoda<br />
dovolj točna in natančna, saj omogoča določitev območja<br />
izvora krvnih madežev v velikosti manjše žoge (Bevel in<br />
Gardner, 2002, str. 190).<br />
Iz tabele 3 je razvidno, da rezultati s programom<br />
BackTrack TM v naši študiji ne odstopajo od rezultatov validacijskih<br />
študij, ki so jih izvedli Carter et al. (2005; 2006).<br />
Primerjali smo le krvne sledi na steni, saj so v prej omenjenih<br />
študijah analizirali le tovrstne krvne sledi. Standardnih odklonov<br />
nismo primerjali, saj jih druge skupine niso izračunale.<br />
Prav tako nismo primerjali rezultatov tangentne metode, saj<br />
pri iskanju literature na to temo nismo našli nobenega članka.<br />
Glede tangentne metode Carter et al. (2006) v svojem članku<br />
niso predstavili rezultatov, temveč so le <strong>za</strong>pisali, da tudi tangentna<br />
metoda nudi dobre rezultate.<br />
Tabela 3: Primerjava naših rezultatov (prvi stolpec) z rezultati<br />
Carterja in sodelavcev pri ugotavljanju izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru s programom BackTrack TM<br />
Suite <strong>za</strong> krvne sledi na steni. Mere v tabeli so v centimetrih.<br />
Povprečna razlika med pravimi in izračunanimi<br />
vrednostmi BackTrack TM Suite<br />
CFP a Carter et al. Carter et al.<br />
(2006) b (2005) c<br />
X 7,1 ( ± 3,2) 4,2 2,5<br />
Y 5,3 (± 5,1) 3,1 2,3<br />
Z 4,6 (± 2,1) 6,2 8,1<br />
a<br />
Vrednosti v oklepaju so standardni odkloni metode. Različne sledi analizirane enkrat.<br />
b<br />
Standardni odklon niso izračunani.<br />
c<br />
Skupni standardni odklon v članku ni bil podan, le razpon, ki je bil od 0,46 do 7,02 cm.<br />
Standardni odklon programa in ne metode, iste sledi analizirane večkrat.<br />
Ker je bila v vseh poskusih določitve izvora krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru enaka le koordinata Z, smo lahko izračunali<br />
le njeno povprečno vrednost. Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da<br />
sta metodi manj točni in natančni pri analizi krvnih sledi na<br />
tleh kot na steni (tabela 4). Povprečna vrednost koordinate Z<br />
iz treh sledi na steni je s programom BackTrack TM 75,6 cm (±<br />
2,1), s tangentno metodo pa 86,17 cm (±6,79). Vidimo lahko,<br />
da povprečna vrednost le malo odstopa od prave, tudi razpršenost<br />
rezultatov ni velika, saj sta standardna odklona majhna<br />
(2,1 oziroma 6,8). Rezultati s programom BackTrack TM<br />
so skladni z rezultati Maloneyja et al. (2005), ki poročajo o<br />
standardnih odklonih <strong>za</strong> koordinato Z v razponu od 7,6 do<br />
11, 9 cm (analizirali so le dve krvni sledi na steni), in precej<br />
večji kot pri Carterju et al. (2005), ki poročajo o standardnih<br />
odklonih od 0,9 do 7 cm (tabela 4), ki so dejansko le standardni<br />
odkloni programa in ne metode. V Carterjevi validacijski<br />
študiji so namreč vsi preiskovali iste krvne madeže, v naši in<br />
Maloneyjevi študiji pa smo preiskovali različne krvne madeže.<br />
Standardnih odklonov pri tangentni metodi nismo mogli<br />
primerjati, ker jih Carter et al. (2006) niso objavili.<br />
Tabela 4: Primerjava povprečnih vrednosti koordinate Z in standardnega<br />
odklona med programom BackTrack TM Suite<br />
in tangentno metodo pri ugotavljanju izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru na različnih površinah.<br />
Površina<br />
(št. poskusa)<br />
Prava vrednost<br />
Z<br />
Vrednost Z,<br />
izračunana z<br />
BackTrack TM<br />
Suite<br />
Vrednost Z,<br />
izračunana<br />
s tangentno<br />
metodo<br />
tla (1–6) 71 89,9 ± 12,7 103.5 ± 21,69<br />
stena (4–6) 71 75,6 ± 2,1 86,17 ± 6,79<br />
tla (1-6) +<br />
stena (4–6)<br />
71 85,1 ± 12,37 97,74 ± 19,52<br />
268
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
Validacijska študija je poka<strong>za</strong>la, da sta obe metodi (tangentna<br />
metoda in računalniška metoda z uporabo programa<br />
BackTrack TM Suite) dovolj <strong>za</strong>nesljivi <strong>za</strong> uporabo. Razlike med<br />
metodama pri oceni položaja izvora krvnih madežev v ravnini<br />
(koordinati X in Y – kar pomeni umestitev izvora krvi v<br />
tloris prostora) so minimalne. Pri ocenitvi oddaljenosti izvora<br />
krvnih madežev od tal (koordinata Z) pa so rezultati s programom<br />
BackTrack TM Suite v povprečju točnejši, kot so rezultati<br />
tangentne metode. Standardni odkloni niso majhni (3 do<br />
17 cm), vendar pa so <strong>za</strong> namene preiskav ugotavljanja izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru povsem <strong>za</strong>dovoljivi. Ponovno<br />
namreč poudarjamo, da je vsaka določitev izvora krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru zgolj ocena in ne absolutna vrednost.<br />
6 Razprava<br />
Metoda viziranja z vrvicami <strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih<br />
madežev v 3D-prostoru <strong>za</strong>radi svoje <strong>za</strong>mudnosti počasi<br />
tone v po<strong>za</strong>bo. Danes forenzični laboratoriji <strong>za</strong> ugotavljanje<br />
izvora krvnih madežev v 3D-prostoru najpogosteje uporabljajo<br />
tangentno metodo, vse bolj pa v ospredje prihaja uporaba<br />
računalniških programov, ki omogočajo enostavno analizo.<br />
Trenutno je v svetu najbolj razširjen in validiran program<br />
BackTrack TM Suite.<br />
Vrednost naše študije je, da smo v preiskavo vključili<br />
tudi krvne madeže na tleh, ki do zdaj še niso bili vključeni v<br />
nobeno od nam znanih in objavljenih študij. Ugotovili smo,<br />
da so rezultati, ne glede na uporabljeno metodo (program<br />
BackTrack TM Suite ali tangentna metoda), pri analizi krvnih<br />
sledi na tleh manj točni kot pri sledeh na steni. Rezultati so<br />
skladni s teorijo, da krvna kaplja potuje v paraboli, vse metode<br />
pa temeljijo na algoritmu ravnih črt. Ker je bila oddaljenost od<br />
tal večja kot oddaljenost od stene, je pri analizi sledi na tleh oblika<br />
leta bolj vplivala na napako metode. Pri izbiri krvnih sledi<br />
<strong>za</strong> rekonstrukcijo kraja dogodka je tako pomembno upoštevati,<br />
kje se kri nahaja. Čeprav danes program BackTrack TM Suite<br />
izpodriva tangentno metodo, do zdaj še niso bile objavljene<br />
primerjalne validacijske študije o točnosti ene oziroma druge.<br />
V naši študiji smo doka<strong>za</strong>li, da je tangentna metoda nekoliko<br />
manj točna in natančna kot program BackTrack TM Suite, še<br />
zlasti pri oceni oddaljenosti izvora krvnih madežev od tal.<br />
K netočnosti rezultatov, izračunanih s programom<br />
BackTrack TM Suite, naj bi največ prispevala oblika madeža<br />
in izbira madežev (Carter et al., 2005), vendar to ni težava le<br />
pri programu BackTrack TM Suite, temveč pri vseh metodah<br />
<strong>za</strong> ugotavljanje izvora krvnih madežev v 3D-prostoru. Enako<br />
smo ugotovili tudi v naši študiji, saj smo iste krvne madeže<br />
enkrat analizirali s programom BackTrack TM Suite in drugič<br />
s tangentno metodo ter pri tem ugotovili, da so rezultati,<br />
izračunani s programom BackTrack TM Suite, kljub vsemu<br />
celo točnejši od rezultatov, izračunanih s tangentno metodo.<br />
Točnost naših rezultatov se ujema s predhodnimi validacijskimi<br />
študijami (tabela 3) (Carter et al., 2005; Carter et al., 2006).<br />
Pri vseh metodah tudi na natančnost rezultata najbolj vplivajo<br />
pravilna izbira krvnih madežev, primernih <strong>za</strong> analizo in določitev<br />
njihove širine in dolžine, ter v zvezi s tem usposobljenost<br />
in izkušenost forenzičnega strokovnjaka, ki je tisti, ki izbira<br />
in določa obliko madežev. To so poka<strong>za</strong>li tudi naši rezultati,<br />
saj so bili standardni odkloni veliki, kajti v opravljeni študiji<br />
so sodelovali neizkušeni posamezniki. V prihodnje je treba<br />
nujno razmisliti o tem, da se v CFP vpelje stalna oblika usposabljanja<br />
strokovnjakov <strong>za</strong> preiskave oblik krvnih sledi, saj le<br />
občasne študije ne <strong>za</strong>gotavljajo kompetentnosti forenzičnega<br />
strokovnjaka.<br />
Zaradi objektivnosti bomo predstavili tudi metodološke<br />
pomanjkljivosti posameznih študij.<br />
Prva pomanjkljivost vseh študij je, da eksperimenti potekajo<br />
v nadzorovanem okolju. Hkrati nam to bistveno olajša<br />
analizo in omogoča primerljivost med dejanskimi in izračunanimi<br />
vrednostmi ter s tem ugotovitev natančnosti in točnosti<br />
metode. Karger, Rand, Fracasso in Pfeiffer (2008) v študiji<br />
o primerjavi med realnim in fingiranim krajem dejanja opo<strong>za</strong>rjajo,<br />
da je kompleksnost realne situacije bistveno večja od<br />
umetno ustvarjene. V realni situaciji se lahko različni madeži<br />
prekrivajo, jih na nekem mestu, kjer bi jih pričakovali, sploh<br />
ni ali pa so proti pričakovanjem na nekem mestu zelo zgoščeni.<br />
Zaradi te kompleksnosti in hkrati velikokrat stresne situacije<br />
je <strong>za</strong> preiskavo oblik krvnih sledi še pomembnejše, da se<br />
vpeljejo standardni postopki preiskave, saj le tako pridemo do<br />
pravilnih rezultatov.<br />
Naslednja pomanjkljivost naše študije je, da se nismo mogli<br />
povsem izogniti vplivu subjektivnosti opravljenih analiz, saj sta<br />
osebi, ki sta analizirali krvne madeže, te tudi ustvarili. Analizo<br />
smo <strong>za</strong>to <strong>za</strong>radi <strong>za</strong>gotavljanja čim večje objektivnosti izvedli<br />
vedno po enakem postopku, kljub temu pa poznavanje izvora<br />
krvne sledi vpliva na subjektivnost pri izbiri primernih krvnih<br />
madežev <strong>za</strong> analizo ugotavljanja izvora krvnih madežev.<br />
Pilotsko študijo programa BackTrack TM Suite smo opravili<br />
z demonstracijsko verzijo programa, ki se po <strong>za</strong>gotovilih<br />
avtorja programa Carterja (http://www.bloodspattersoftware.<br />
com) ne razlikuje od komercialne verzije. Namenjena je uporabnikom,<br />
da preverijo, ali jim program ustre<strong>za</strong> <strong>za</strong> uporabo.<br />
Študija nam je dala osnovni vpogled v njegovo primernost <strong>za</strong><br />
preiskavo krajev kaznivih dejanj. Na podlagi dobrih rezultatov<br />
naše študije smo se odločili, da program BackTrack TM Suite<br />
uporabimo <strong>za</strong> pojasnitev poteka dogodka na kraju kaznivega<br />
dejanja. Rezultati o izvoru krvnih madežev v 3D-prostoru s<br />
269
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 259-271<br />
programom BackTrack TM Suite so bili skladni z izjavami prič.<br />
Rezultati so namenjeni le <strong>za</strong> usposabljanje forenzičnih strokovnjakov<br />
in ne v pravosodne namene.<br />
Ne glede na natančnost podajanja rezultatov, ki ga ponuja<br />
računalniški program BackTrack TM Suite, moramo poudariti,<br />
da je izvor krvne sledi v 3D-prostoru idealiziran, <strong>za</strong>to<br />
rezultatov preiskav ne smemo razumeti kot absolutno točne.<br />
Računalniški program nam omogoča enostaven in učinkovit<br />
način ugotavljanja izvora krvnih sledi v 3D-prostoru, vendar<br />
natančnejši matematični izračun sočasno še ne pomeni absolutne<br />
natančnosti pri ugotavljanju dogodkov. Ne glede na to,<br />
katero metodo uporabimo (metodo viziranja z vrvicami, tangentno<br />
metodo ali računalniško metodo), izvor krvnih madežev<br />
v 3D-prostoru vedno določamo v območju (v našem<br />
primeru smo natančnost rezultata opredelili na velikost žoge),<br />
saj na rezultat vpliva veliko dejavnikov.<br />
7 Sklepne misli<br />
Uporaba računalniških programov <strong>za</strong> ugotavljanje izvora<br />
krvnih madežev v 3D-prostoru predstavlja prihodnost preiskovanja<br />
oblik krvnih sledi. Rezultati različnih validacijskih<br />
študij, med njimi tudi naša, so poka<strong>za</strong>li, da so rezultati s programom<br />
BackTrack TM Suite dovolj točni in natančni. Metoda<br />
je od predhodnih preprostejša, učinkovitejša in v določenih<br />
primerih tudi točnejša. Njena velika prednost je, da omogoča<br />
preverjanje rezultatov, kar pri drugih metodah ni mogoče<br />
ali pa je zelo omejeno. Navkljub natančnosti programa<br />
BackTrack TM Suite se ugotovitev o izvoru krvnih madežev v<br />
3D-prostoru ne podaja do točke natančno, temveč v območju<br />
in se izraža opisno, na primer oseba je sedela, oseba je stala<br />
ali oseba je ležala. Na rezultat najbolj vplivata izbira krvnih<br />
madežev in določitev njihove oblike, kar opravi forenzični<br />
strokovnjak sam, tudi v primeru uporabe računalniške metode.<br />
To dejansko pomeni, da je natančnost končnega rezultata<br />
v veliki meri odvisna prav od usposobljenosti in izkušenosti<br />
forenzičnega strokovnjaka.<br />
Literatura<br />
1. BackTrack TM software, dostopno na http://www.bloodspattersoftware.com<br />
(12. februar 2009).<br />
2. Baltha<strong>za</strong>rd, V. et al. (1939). Etude des gouttes de sang projecte.<br />
XXII Congress De Medicine Legale. Pariz, Baillière.<br />
3. Bevel, T.; Gardner, R. M. (1997). Bloodstain Pattern Analysis.<br />
With an Introduction to Crime Scene Reconstruction. Boca<br />
Raton (etc.), CRC Press.<br />
4. Bevel, T.; Gardner, R. M. (2002). Bloodstain Pattern Analysis.<br />
Second edition. With an Introduction to Crime Scene<br />
Reconstruction. Boca Raton (etc.), CRC Press.<br />
5. Carter, A. L. (2001). The Directional Analysis of Bloodstain<br />
Patterns. Theory and Experimental Validation. Canadian Society<br />
of Forensic Science Journal 34/4: str. 173–189.<br />
6. Carter, A. L. et al. (2005). Further Validation of the BackTrack<br />
Computer Program for Bloodstain Pattern Analysis – Precision<br />
and Accuracy. IABPA News 21/3: str. 15–22.<br />
7. Carter, A. L. et al. (2006). Validation of the BackTrack suite of<br />
programs for bloodstain pattern analysis. Journal of Forensic<br />
Identification, 56/2: str. 242–254.<br />
8. Drobnič, K. (1999). Identifikacija oseb in sledi s preiskavo DNK<br />
v pove<strong>za</strong>vi z <strong>za</strong>varovanjem bioloških sledi pri kaznivih dejanjih<br />
zoper spolno nedotakljivost. <strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo,<br />
50/4: str. 307–317.<br />
9. Drobnič, K. (2000). V: Ivanc, B. Brez milosti: ranjeni, invalidni in<br />
bolni povojni ujetniki na Slovenskem. Ljubljana, Nova revija, str.<br />
351–369.<br />
10. Drobnič, K. (2001). Vpliv zbirke podatkov DNK na učinkovitost<br />
preiskovanja kaznivih dejanj. Varstvoslovje, 3 /3: str. 141–148.<br />
11. Drobnič, K. (2002). Zgodovinski pregled genetskih preiskav pri<br />
kriminalističnem preiskovanju v Sloveniji. <strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko<br />
in kriminologijo, 53/3: str. 249–255.<br />
12. Drobnič, K. (2002a). Osnove preiskovanja oblik krvnih sledi.<br />
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo, 53/2: str. 152–161.<br />
13. Drobnič, K. (2004). V: Maver, D.: Kriminalistika. Ljubljana,<br />
Uradni list RS, str. 413–460.<br />
14. Drobnič, K. (2006). Uporabnost genetskih preiskav pri kaznivih<br />
dejanjih, pove<strong>za</strong>nih z nasiljem in zlorabami. V: Korenhauser, P.;<br />
Balažič, J.: Zloraba in nasilje v družini in družbi, XII. Spominsko<br />
srečanje akademika Jane<strong>za</strong> Milčinskega. Medicinsko izvedenstvo<br />
2002. Ljubljana, Inštitut <strong>za</strong> sodno medicino Medicinske<br />
fakultete, str. 122–130.<br />
15. Drobnič, K. (2007). Ugotavljanje identitete posameznika z uporabo<br />
genetskih informacij, metode verižne reakcije s polimerazo<br />
in računalniško podprte tehnologije. V: Schrader, Š., in sodelavci:<br />
GENIalna prihodnost – Genetika, determinizem in svoboda.<br />
Mednarodni posvet Biološka znanost in družba (Zbornik prispevkov).<br />
Ljubljana, Zavod RS <strong>za</strong> šolstvo, str. 152–163.<br />
16. Drobnič, K. (2008). Dokazna vrednost nizkih količin DNK. V:<br />
Dvoršek, A.; Selinšek, L.: Nekateri praktični problemi dokazovanja<br />
v kazenskih postopkih. Maribor, Univer<strong>za</strong> v Mariboru,<br />
Pravna fakulteta, Fakulteta <strong>za</strong> varnostne vede, str. 51–57.<br />
17. Eckert, G. E.; James, S. H. (1989). Interpretation of bloodstain<br />
evidence at crime scene. New York, Elsevier.<br />
18. EURACHEM (1998). The Fitness for Purpose of Analytical<br />
Methods, A Laboratory guide to Method Validation and Related<br />
Topics, verzija 1.0. VB, dostopno na http://www.eurachem.org/<br />
guides/valid.pdf (22. maj <strong>2010</strong>).<br />
19. FORidentSoftware Inc. (2009). FORident software technical paper<br />
– HemoSpat validation, dostopno na http://hemospat.com (14.<br />
marec <strong>2010</strong>).<br />
20. Gorkič, S. (1981). Medicinska kriminalistika. Beograd, IRO<br />
Privredna štampa.<br />
21. HemoSpat, Bloodstain Pattern Analysis Software, dostopno na<br />
http://hemospat.com (26. februar <strong>2010</strong>).<br />
22. Hönigsfeld Adamič, M., ur. (1999). VIM – Mednarodni slovar osnovnih<br />
in splošnih izrazov s področja meroslovja – (Vocabulaire<br />
International des Termes Fondamentaux et Généraux de<br />
Métrologie). Ljubljana, Urad RS <strong>za</strong> standardi<strong>za</strong>cijo in meroslovje.<br />
23. Karger, B. et al. (2008). Bloodstain pattern analysis-Casework experience.<br />
Forensic Science International, 181: str. 15–20.<br />
270
Katja Drobnič, Anja Oblak, Aljaž Žbogar: Sodobna metoda ugotavljanja izvora krvnih madeže v 3D-prostoru . . .<br />
24. MacDonell, H. (1995). Baltha<strong>za</strong>rd Was great but he didn't string us<br />
along. Int.Assoc.Bloodstain Pattern Analysts, 11/1: str. 10.<br />
25. MacDonell, H. (1997). Bloodstain pattern. New York, Laboratory<br />
of Forensic Science.<br />
26. Maloney, K. et al. (2005). Three-Dimensional Representation of<br />
Bloodstain Pattern Analysis. Journal of Forensic Identification,<br />
55/6: str. 711–725.<br />
27. Maloney, K. et al. (2009). The Use of HemoSpat To Include<br />
Bloodstains Located on Nonorthogonal Surfaces in Area-of-<br />
Origin Calculations. Journal of Forensic Identification, 59/5: str.<br />
513–524.<br />
28. SIST EN ISO/IEC 17025: 2005: Splošne <strong>za</strong>hteve <strong>za</strong> usposobljenost<br />
preskuševalnih in kalibracijskih laboratorijev.<br />
29. Vidic, V. (1973). Kriminalistična tehnika. Ljubljana, Šolski center<br />
<strong>za</strong> strokovno izobraževanje delavcev v organih <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve.<br />
30. Žerjav, C. (1983). Kriminalistika. Ljubljana, Mladinska knjiga.<br />
Contemporary method of establishing a bloodstain source in<br />
3D space – a pilot study on the application of BackTrack TM Suite<br />
software<br />
Katja Drobnič, Ph.D., Associate Professor of Criminalistics, University of Maribor,<br />
Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia; Quality Control Manager,<br />
National Forensic Laboratory, General Police Directorate, Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia<br />
Anja Oblak, A Graduate in Criminal Justice and Security Studies<br />
Aljaž Žbogar, A Graduate in Biochemistry, Expert in Criminalistics, National Forensic Laboratory,<br />
General Police Directorate, Ministry of the Interior, Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia<br />
There are several methods of analysing a source of bloodstains in 3D space. They differ in terms of mode of execution, which can<br />
range from an entirely manual to a completely automated process of analysis. This paper will present a simple and efficient method of<br />
establishing a source of bloodstain patterns in 3D space using BackTrack TM Suite software. For the purpose of this study, 9 bloodstains<br />
were analysed, realised in six attempts, while a total of 80 blood stains were subject to analysis. The average difference between the actual<br />
and calculated values of source of bloodstains in 3D space with BackTrack TM Suite software is behind the coordinates X, Y, both of which<br />
determine the location of the source of bloodstains in the layout plan of a space 5.9 cm (± 4.3) and 6.1 cm (± 7.8). The average difference<br />
in the third coordinate (coordinate Z), which is used to establish the distance of the source of bloodstains from the floor is, however,<br />
considerably larger, measuring 15.4 cm (± 10.5). The mean value of coordinate Z, which, for bloodstains on the wall, was within 6<br />
cm (± 2.1) of the actual value, was also calculated. The study confirmed that the precision and the accuracy of analysing the source of<br />
bloodstain patterns by 3D space with BackTrack TM Suite software is adequate for the envisaged purpose, that is for establishing the<br />
area of the source of bloodstains and not the point of source. The appropriateness of this method was not tested only for stains on a<br />
wall, as had been done by previous studies (Carter et al., 2005, Carter et al., 2006), but also for stains on the floor. The precision and<br />
accuracy of this method with BackTrack TM Suite software was additionally confirmed by comparison of results that were calculated with<br />
a tangent method. To the best of our knowledge, this study is the first comparative validation study of the two methods published to<br />
date. The results obtained by the BackTrack TM Suite software are on average more precise and accurate. The method of establishing<br />
the source of blood stains by 3D space with BackTrack TM Suite software has already been tested in crime scene reconstruction. The<br />
results conformed to the statements of participants.<br />
Key words: bloodstains, blood traces, pilot study, validation, source of bloodstains in 3D space, virtual string method, tangent<br />
method, BackTrack TM Suite.<br />
UDC: 343.983.2<br />
271
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
Trpinčenje na delovnem mestu - <strong>za</strong>znavanje,<br />
pojavne oblike in odzivi<br />
Petra Dolinar, 1 Maja Jere, 2 Gorazd Meško, 3 Iztok Podbregar 4 in Katja Eman 5<br />
Trpinčenje na delovnem mestu še vedno prepogosto ostaja skrito, čeprav se lahko dogaja v katerikoli organi<strong>za</strong>ciji<br />
in povzroča resne posledice žrtvam, njihovim sodelavcem in organi<strong>za</strong>ciji, prijateljem, družinskim članom ter konec<br />
koncev celotni družbi. Prispevek, ki temelji na študiji primera in empirični raziskavi, predstavlja pojavne oblike<br />
trpinčenja na delovnem mestu in odzive nanj. Prikazuje nekatere značilnosti storilcev in žrtev, vzroke <strong>za</strong> tako vedenje,<br />
potek po fa<strong>za</strong>h, posledice in trenutno stanje v Sloveniji v pove<strong>za</strong>vi z nacionalno raziskavo, spremembami <strong>za</strong>konodaje<br />
in informiranostjo javnosti o problemu.<br />
Na podlagi ugotovitev študije primera žrtve trpinčenja na delovnem mestu in analize rezultatov preteklega raziskovanja<br />
je bil oblikovan anketni vprašalnik <strong>za</strong> ugotavljanje dinamike odnosov in oblik neustreznega vedenja na delovnem mestu<br />
v organi<strong>za</strong>ciji, kjer je <strong>za</strong>poslena obravnavana žrtev. Ugotovitve kažejo na različne oblike trpinčenja na delovnem mestu,<br />
od zelo prefinjenih do nasilnih, pri čemer med vzroki <strong>za</strong> ta pojav vprašani izpostavljajo slabo vodenje, veliko mero<br />
stresa na delovnem mestu in omejeno moč odločanja znotraj organi<strong>za</strong>cije. Vprašani poudarjajo pomen medsebojnega<br />
razumevanja in pozitivnega reševanja konfliktov. Pomembno vlogo pri reševanju problema pripisujejo vodstvu<br />
in sindikatom, <strong>za</strong>to bi bilo lahko koristno in učinkovito uvajanje posebnih pooblaščencev <strong>za</strong> pomoč trpinčenim v<br />
organi<strong>za</strong>ciji. V širšem smislu je <strong>za</strong> izboljšanje stanja bistvenega pomena informiranje, izobraževanje, usposabljanje in<br />
osveščanje o trpinčenju na delovnem mestu ter <strong>za</strong>gotavljanje svetovanja in pomoči žrtvam.<br />
Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, delovno okolje, žrtev, storilec, informiranost.<br />
UDK: 349.2 : 331.443<br />
1 Uvod<br />
Trpinčenje na delovnem mestu 6 je v današnji tekmovalni<br />
in potrošniško usmerjeni družbi precej pogost pojav, vendar<br />
se o njem dolgo časa ni govorilo. V <strong>za</strong>hodni Evropi se je <strong>za</strong>nimanje<br />
<strong>za</strong>nj povečalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja,<br />
pojavile so se številne opredelitve in raziskave ter vzporedno z<br />
1<br />
Petra Dolinar je diplomantka Fakultete <strong>za</strong> varnostne vede Univerze<br />
v Mariboru, e-pošta petra.dolinar@gmail.com.<br />
2<br />
Maja Jere je doktorska študentka na Fakulteti <strong>za</strong> varnostne vede<br />
Univerze v Mariboru, e-pošta mjere@siol.net.<br />
3<br />
Gorazd Meško je redni profesor <strong>za</strong> kriminologijo in dekan Fakultete<br />
<strong>za</strong> varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta gorazd.<br />
mesko@fvv.uni-mb.si.<br />
4<br />
Iztok Podbregar je izredni profesor kadrovskega menedžmenta na<br />
Fakulteti <strong>za</strong> varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta iztok.<br />
podbregar@fvv.uni-mb.si.<br />
5<br />
Katja Eman je mlada raziskovalka in asistentka <strong>za</strong> kriminologijo<br />
na Fakulteti <strong>za</strong> varnostne vede Univerze v Mariboru, e-pošta katja.<br />
eman@fvv.uni-mb.si.<br />
6<br />
V prispevku bomo namesto izrazov mobbing oziroma bullying<br />
uporabljali izraz trpinčenje na delovnem mestu. Tako je tuje izraze<br />
njimi prvi ukrepi <strong>za</strong> njegovo preprečevanje. V Sloveniji so se<br />
z njim <strong>za</strong>čeli ukvarjati nekako na prelomu iz drugega v tretje<br />
tisočletje, večji premiki na tem področju pa so se pojavili v<br />
letu 2006 in se z ustanovitvijo društva »POGUM – društvo <strong>za</strong><br />
dostojanstvo pri delu« in spremembami na <strong>za</strong>konodajnem področju<br />
nadaljevali v letih 2007 in 2008. Tako se danes postopoma<br />
<strong>za</strong>čenjajo ka<strong>za</strong>ti sadovi pa tudi pomanjkljivosti in težave<br />
opravljenega dela.<br />
Trpinčenje na delovnem mestu je mogoče pojasnjevati s<br />
krizo sodobnega kapitalističnega sistema ter pritiski in spremembami,<br />
ki so jim organi<strong>za</strong>cije posledično izpostavljene<br />
oziroma jim morajo slediti (Sheehan, 1999). Če povemo na<br />
kratko, pred tovrstnim nasiljem danes ni varen nihče, pojavi<br />
se lahko v kateri koli organi<strong>za</strong>ciji, poleg tega pa je lahko<br />
tudi povzročitelj praktično kdor koli. Kljub temu obstajajo<br />
nekatere smernice in karakteristike, na podlagi katerih lahko<br />
opazimo psihično nasilje na delovnem mestu, in kar je še naj-<br />
prevedla Komisija <strong>za</strong> medicinsko terminologijo pri Slovenski akademiji<br />
znanosti in umetnosti. Poleg tega omenjeni izraz uporablja<br />
tudi slovenska <strong>za</strong>konodaja (Zakon o spremembah in dopolnitvah<br />
Zakona o delovnih razmerjih, 2007, in Kazenski <strong>za</strong>konik, 2008).<br />
272
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
pomembnejše, se nanj odzovemo ter ga omejujemo. Slednje<br />
je izrednega pomena predvsem <strong>za</strong>radi hudih posledic, ki jih<br />
trpinčenje povzroča, pa naj gre neposredno <strong>za</strong> žrtve ali pa <strong>za</strong><br />
njihove sodelavce in organi<strong>za</strong>cijo, kjer so <strong>za</strong>posleni, prijatelje,<br />
družinske člane ter konec koncev <strong>za</strong> celotno družbo, katere<br />
del smo mi vsi.<br />
V prispevku bodo na kratko opredeljena teoretična izhodišča<br />
trpinčenja na delovnem mestu, pove<strong>za</strong>na z ugotovitvami<br />
do zdaj izvedenih raziskav. V nadaljevanju bodo predstavljeni<br />
rezultati in ugotovitve empirične raziskave, izvedene v<br />
delovni organi<strong>za</strong>ciji v Sloveniji. Na podlagi analize dobljenih<br />
rezultatov in ugotovitev bodo na koncu podani tudi predlogi<br />
<strong>za</strong> izboljšanje stanja na obravnavanem področju. Trpinčenje<br />
na delovnem mestu je dandanes žal postalo realnost v delovnih<br />
okoljih sodobne družbe, ki ima lahko resne in uničujoče<br />
posledice, <strong>za</strong>to je njegovo prepoznavanje in odzivanje nanj<br />
ključnega pomena tako <strong>za</strong> zdravje kot tudi <strong>za</strong> življenje <strong>za</strong>poslenega,<br />
žrtve trpinčenja v delovni organi<strong>za</strong>ciji.<br />
2 Trpinčenje na delovnem mestu<br />
Trpinčenje na delovnem mestu je dandanes postalo realnost<br />
marsikaterega <strong>za</strong>poslenega in delovnih okolij povsod po<br />
svetu. Za pojav tovrstne oblike trpinčenja v svetu obstaja kar<br />
nekaj različnih izrazov (mobbing, bullying, bossing, šikaniranje,<br />
trpinčenje itd.), njihov pomen pa je z manjšimi odstopanji<br />
bolj ali manj podoben. Poleg tega so tudi same opredelitve<br />
trpinčenja različne. Najbolj celovito opredelitev trpinčenja<br />
na delovnem mestu je podal švedski delovni psiholog Heinz<br />
Leymann, ki je tovrstno nasilje prvi v Evropi znanstveno<br />
preučeval. V Leymannovi (1996c: 5) definiciji je <strong>za</strong>pisano:<br />
»Mobbing 7 je konfliktov polna komunikacija na delovnem mestu<br />
med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je<br />
napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim<br />
in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom<br />
in/ali posledico izrina iz sistema, pri tem pa napadena<br />
oseba to občuti kot diskriminirajoče.« Vse ostale (kasnejše) definicije<br />
praktično izhajajo iz Leymannove in se posledično z njo<br />
bolj ali manj ujemajo. 8 Pomembno je, da gre <strong>za</strong> ponavljajoča<br />
se, slabonamerna dejanja, ki jim Udrih La<strong>za</strong>r (2006) pripisuje<br />
še naslednje lastnosti: usmerjena so v enega ali več <strong>za</strong>poslenih;<br />
žrtve jih <strong>za</strong>vračajo; <strong>za</strong> žrtev so vedno ponižujoča in žaljiva ter<br />
jo pehajo v stisko; lahko negativno vplivajo na opravljanje dela<br />
in/ali ustvarjajo neprijetno delovno okolje.<br />
7<br />
V tem primeru je uporabljen izraz mobbing, ker gre neposredno <strong>za</strong><br />
citat avtorja. Poleg tega je to izraz, ki ga je <strong>za</strong> poimenovanje tovrstnega<br />
nasilja na delovnem mestu vpeljal prav Leymann (1996a).<br />
8<br />
Več o skupnih značilnostih opredelitev trpinčenja na delovnem<br />
mestu v Urdih La<strong>za</strong>r (2006).<br />
Trpinčenje na delovnem mestu glede na to, kdo ga izvaja<br />
in kdo je žrtev, lahko najprej razdelimo na horizontalno in<br />
vertikalno (Kostelić-Martić, 2007). O vertikalnem trpinčenju<br />
govorimo takrat, ko se psihično nasilje izvaja med ljudmi na<br />
različnih hierarhičnih položajih v organi<strong>za</strong>ciji. 9 Horizontalno<br />
trpinčenje pa se izvaja med sodelavci na isti stopnji hierarhične<br />
lestvice (Kostelić-Martić, 2007).<br />
Poleg različnih vrst trpinčenja poznamo tudi njegove<br />
različne pojavne oblike. Gre <strong>za</strong> različna dejanja ali opustitve<br />
dejanj, ki jih strokovnjaki uvrščajo pod to obliko nasilja.<br />
Leymann (1996a, 1996c) je že pred časom opredelil 45 tako<br />
imenovani mobbing dejanj. Razdelil jih je v pet skupin, in<br />
sicer napadi na možnost komuniciranja (na primer omejevanje<br />
možnosti komuniciranja s strani nadrejenega, kritiziranje<br />
osebnega življenja žrtve), napadi na socialne stike (na primer<br />
premestitev v pisarno daleč od sodelavcev, splošno ignoriranje<br />
v podjetju), napadi na socialni ugled (na primer opravljanje<br />
<strong>za</strong> hrbtom, širjenje govoric), napadi na kakovost delovnega in<br />
življenjskega položaja (na primer posameznik ne dobiva novih<br />
delovnih nalog, dodeljene so mu nesmiselne delovne naloge)<br />
in napadi na zdravje (na primer siljenje k opravljanju zdravju<br />
škodljivih nalog, grožnje s fizičnim nasiljem). Zaradi hitrega<br />
napredka sodobne tehnologije in njenega vsesplošnega vključevanja<br />
v delovno okolje lahko tem skupinam dejanj dodamo<br />
tudi različne oblike e-psihičnega nasilja na delovnem mestu.<br />
Brečko (2007) v to skupino nasilja uvršča dejanja, kot so na<br />
primer okužene datoteke, spremembe vstopnih šifer brez vednosti<br />
žrtve, namerno inštaliranje programskih napak, vdiranje<br />
v sistem in kopiranje datotek brez vednosti žrtve, ki so danes, v<br />
dobi sodobne informacijske tehnologije lahko zelo enostavna<br />
in prefinjena oblika šikaniranja na delovnem mestu.<br />
Vsa dejanja trpinčenja na delovnem mestu izvajajo tako<br />
moški kot ženske, čeprav naj bi obstajale nekatere razlike med<br />
tem, <strong>za</strong> katera dejanja se običajno pogosteje odločajo prvi<br />
in <strong>za</strong> katera druge (Galjot, 2007). Obstajajo tudi raziskave o<br />
tem, kdo pogosteje izvaja trpinčenje nad kom glede na spol<br />
(Leymann, 1996a; Workplace Bullying Institute in Zogby<br />
International, 2007). Povzročitelj je lahko praktično kdor koli.<br />
Enako lahko <strong>za</strong>pišemo tudi <strong>za</strong> žrtve. In kot navaja Kostelić-<br />
Martić (2007), so najpomembnejši vzrok trpinčenja na delovnem<br />
mestu še vedno situacijski dejavniki.<br />
Mnenja o storilcih oziroma povzročiteljih trpinčenja na<br />
delovnem mestu so različna. Najpogosteje so storilci opisani<br />
kot ljudje z neustrezno osebnostno strukturo, pri katerih prihaja<br />
do izrazitih notranjih konfliktov med potrebami in zmožnostmi.<br />
Za razrešitev konfliktov tako uporabljajo njim dobro<br />
9<br />
Več o vertikalnem trpinčenju na delovnem mestu glej v Bakovnik<br />
(2006) in Kostelić-Martić (2007).<br />
273
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
znano agresivno vedenje. Zanje je značilna nizka stopnja empatije,<br />
strokovnjaki pa poudarjajo tudi egocentričnost. Posledica<br />
omenjenih lastnosti je oteženo prilagajanje normativom socialne<br />
sredine, v kateri živijo, ter destruktivno delovanje na druge<br />
<strong>za</strong> <strong>za</strong>dovoljitev svojih potreb (Mobbing, 2007). Take osebe<br />
pogosto označujejo <strong>za</strong> narcistične ali celo disocialne (Mobbing<br />
– psihično nasilje na delovnem mestu, 2007). Drugod literatura<br />
o povzročiteljih trpinčenja govori kot o osebah spremenljivega<br />
značaja z nizko stopnjo osebne integritete, nagnjenih k pretiranemu<br />
nadzorovanju, ki ne priznajo svojih napak in so nepoštene<br />
do sebe in drugih (Confidenti, 2006). V zvezi s tem Tkalec<br />
(2006) navaja, da trpinčenja med sodelavci običajno ne izvajajo<br />
po naravi zlobni ljudje, ampak se to razvije <strong>za</strong>to, ker povzročitelji<br />
ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj. Nasprotno pa<br />
Galjot (2007) govori celo o osebah z narcističnimi motnjami<br />
osebnosti, ki naj bi imele izmed vseh povzročiteljev največ izkušenj<br />
pri izvajanju trpinčenja. Po njegovem mnenju je <strong>za</strong> take<br />
osebe značilno bolestno precenjevanje samega sebe, so bolestno<br />
egocentrične, drugih ljudi ne morejo doživljati kot sebi enakih<br />
(pomembni so le, če strežejo njihovemu samopotrjevanju),<br />
poleg tega pa tudi niso sposobne odnosov jaz – ti.<br />
Trpinčenje na delovnem mestu lahko sprožijo različne<br />
osebnostne značilnosti žrtve. Pogosto je dovolj že, da posameznik<br />
izstopa iz delovne sredine s svojo osebnostjo, spolom,<br />
barvo kože, kulturološko ali nacionalno identiteto, s tem pa<br />
pritegne pozornost povzročiteljev nase. Posledično so trpinčenju<br />
najpogosteje izpostavljene osebe, ki so poštenjaki, 10 invalidi,<br />
mladi ali starejši, osebe, ki <strong>za</strong>htevajo več samostojnosti<br />
pri delu ali nove delovne pripomočke, osebe, ki po dolgih letih<br />
brezhibnega dela <strong>za</strong>htevajo priznanje delovnega položaja<br />
in višjo plačo, presežek delovne sile in pripadniki manjšinskih<br />
skupin (Kostelić-Martić, 2007).<br />
Brečko (2007) in Kostelić-Martić (2007) navajata, da iz<br />
opravljenih raziskav izhaja, da se žrtve trpinčenja na delovnem<br />
mestu na tovrstno nasilje odzivajo podobno. Brečko<br />
(2007) meni, da pri žrtvi najprej nastopi tako imenovano <strong>za</strong>četno<br />
samoobtoževanje, pri čemer jo spremljajo občutki, da<br />
je <strong>za</strong> nastalo situacijo kriva sama, saj je gotovo nekaj naredila<br />
narobe. Sledi osamljenost, pri čemer gre <strong>za</strong> močan občutek,<br />
10<br />
Kot poštenjaki (angl. whistle blowers) so mišljene osebe, ki so prijavile<br />
nepravilnosti pri delu, neupoštevanje delovnih pravil ali<br />
<strong>za</strong>konskih odlokov v svoji organi<strong>za</strong>ciji (Kostelić-Martić, 2007).<br />
Velikokrat pa je dovolj že samo, da oseba slučajno opazi, sliši ali<br />
vidi posamezno informacijo ali dogodek, ki bi po mnenju njenega<br />
nadrejenega ali sodelavca morala ostati skrita, oziroma izve <strong>za</strong> to<br />
informacijo ali dogodek, <strong>za</strong>radi česar se ta nadrejeni ali sodelavec<br />
počuti ogroženega in <strong>za</strong>to <strong>za</strong>čne napadati. Tako nič hudega sluteča<br />
oseba, ki bi razkrito ji informacijo ali dogodek prej ali slej po<strong>za</strong>bila<br />
oziroma ji ni namenjala nobene posebne pozornosti, nenadoma<br />
postane žrtev trpinčenja na delovnem mestu.<br />
da se trpinčenje dogaja samo žrtvi in nikomur drugemu. V<br />
tej fazi se žrtve pogosto počutijo tudi osramočene in jim je<br />
nerodno. Na koncu sledi osebno razvrednotenje, občutki, da<br />
oseba ni kos nastali situaciji, da problema ne more rešiti, da<br />
je nesposobna, da ni ničesar vredna (Brečko, 2007). Ob vsem<br />
tem se hkrati pojavljajo tudi čedalje hujša bolezenska stanja,<br />
kot so izčrpanost, občasna slabost, glavoboli, motnje spanja,<br />
želodčne in žolčne težave, napadi znojenja, težave s krvnim<br />
obtokom, pospešeno bitje srca.<br />
Velikokrat je bilo že poudarjeno, da je pojav trpinčenja<br />
na delovnem mestu mogoč predvsem <strong>za</strong>to, ker se tolerira oziroma<br />
ga omogoča tudi okolje. Sodelavci v dogajanje običajno<br />
ne želijo posegati in ostajajo zgolj pasivni gledalci. Razlogi<br />
<strong>za</strong> to pa so, kot navaja Mlinarič (2006), v pomanjkanju poguma,<br />
predvsem pa v strahu, da ne bi sami postali žrtve. Še<br />
zlasti pomembno vlogo pri razvoju trpinčenja na delovnem<br />
mestu imajo osebe, ki so povzročiteljem in žrtvam nadrejene.<br />
Največja napaka, ki jo pri tem lahko naredijo (seveda v primeru,<br />
da sami ne izvajajo trpinčenja), je, da dogajanje enostavno<br />
ignorirajo. Tako se žrtev z odgovorno osebo poskuša pogovoriti,<br />
vendar traja mesece, preden jo je ta sploh pripravljena<br />
poslušati. Pogovor ne prinese rezultatov, odgovorna oseba pa<br />
žrtev napoti na<strong>za</strong>j na osebo, ki trpinčenje izvaja, in <strong>za</strong>čarani<br />
krog je sklenjen. Posledično se na delovnem mestu pojavijo<br />
nekooperativnost, skrivanje informacij, resignacija. Delo<br />
postane muka, prihod na delo trpljenje, medsebojni odnosi<br />
hladni in neiskreni, na delovnem mestu je čutiti hladnost, ne<strong>za</strong>upanje<br />
in negativno energijo, kar vse močno vpliva na rezultate<br />
dela (Mlinarič, 2006).<br />
Leymann (1996b, 1996c) je samo dogajanje v procesu trpinčenja<br />
na delovnem mestu razdelil v pet faz. Za vsako so<br />
značilne različne pojavne oblike trpinčenja, precej specifične<br />
pa so tudi posledice <strong>za</strong> žrtev, ki so čedalje hujše, čim dlje traja<br />
trpinčenje in čim intenzivnejše je (Leymann, 1996c):<br />
– Prva fa<strong>za</strong>, ki jo omenja Leymann, je konflikt. Trpinčenje<br />
na delovnem mestu se razvije iz nerazrešenega konflikta, ki<br />
postaja čedalje manj pomemben, v ospredje pa prihaja osebni<br />
spor. Sama dejanja trpinčenja še niso tako izrazita, se pa pri<br />
žrtvah že pojavijo posledice, kot so razdražljivost, potrtost,<br />
nejevoljnost, izčrpanost, občasna slabost, glavoboli, motnje<br />
spanja, želodčne in žolčne težave, napadi znojenja, težave s<br />
krvnim obtokom, pospešeno bitje srca.<br />
– V drugi fazi je konflikt potisnjen v o<strong>za</strong>dje, tarča napadov<br />
pa postane osebnost žrtve. Pojavljajo se nova in nova dejanja<br />
trpinčenja, komunikacija je prekinjena. Napadena oseba se v tej<br />
fazi močno spremeni in postane <strong>za</strong> sodelavce »outsider«, pojavijo<br />
se lahko motnje med žrtvijo in njenim socialnim okoljem<br />
ter posttravmatska stresna motnja (Leymann in Gustafsson,<br />
1996; Matthiesen in Einarsen, 2004; Tehrani, 2004).<br />
274
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
– Sledijo prvi disciplinski ukrepi (tretja fa<strong>za</strong>). Žrtev postane<br />
<strong>za</strong>radi trpinčenja problematična, saj je neskoncentrirana,<br />
dela napake, je pogosto na bolniškem dopustu. Posledica<br />
številnih disciplinskih in drugih ukrepov v tej fazi je, da primer<br />
postane javen, in vsi, tudi tisti, ki tega do zdaj niso vedeli,<br />
vedo, da je z žrtvijo nekaj narobe, slab ugled pa jo spremlja<br />
povsod. V tej fazi se psihični in fizični simptomi pri žrtvah<br />
samo še stopnjujejo. Poveča se tudi nevarnost zlorabe zdravil<br />
ali odvisnosti od njih, pogost je alkoholizem, pojavi pa se tudi<br />
samomorilnost (Leymann, 1996c).<br />
– Četrta fa<strong>za</strong>, ki jo omenja Leymann (1996b), so tako<br />
imenovane napačne diagnoze, ki jih postavijo psihiatri ali psihologi,<br />
ko žrtve pri njih iščejo pomoč.<br />
– Zadnja fa<strong>za</strong> po Leymannu (1996c) je prenehanje delovnega<br />
razmerja. Veliko žrtev je po odpovedi popolnoma nesposobnih<br />
<strong>za</strong> delo in se invalidsko upokojijo. Če se trpinčenje<br />
konča s prenehanjem delovnega razmerja, so pri nekaterih<br />
žrtvah psihosomatska obolenja tako huda, da so te osebe trajno<br />
delovno nesposobne in se invalidsko upokojijo.<br />
Kostelić-Martić (2007) med posledicami navaja še depresijo,<br />
anksioznost, napade joka, občutek razosebljenja, napade<br />
panike in druge. Pojavijo se lahko tudi popolna pasivnost<br />
(izolacija), motnje hranjenja in druge motnje. Posledica vsega<br />
naštetega so številne bolniške odsotnosti, izguba samospoštovanja<br />
in družbene vloge, spremembe v družabnih odnosih in<br />
seveda ekonomske posledice <strong>za</strong>radi številnih odsotnosti z dela<br />
ali izgube <strong>za</strong>poslitve.<br />
Vzroke trpinčenja na delovnem mestu lahko iščemo v različnih<br />
dejavnikih, ki izhajajo s področij, kot so splošna kultura<br />
v organi<strong>za</strong>ciji, negotovost glede delovnega mesta, nesoglasja<br />
in nerazumevanje na vertikalni in horizontalni ravni hierarhične<br />
strukture, visoke <strong>za</strong>hteve na delovnem mestu in stresna<br />
narava dela (Cvetko, 2003). Sežemo lahko še širše v družbo in<br />
iščemo vzroke v individualistično naravnanem sistemu vrednot,<br />
ki vpliva na pojav drugačnih, prikritih oblik nasilja, kakršno<br />
je tudi trpinčenje na delovnem mestu (Brečko, 2007).<br />
Po Leymannu (1996c) lahko vzroke <strong>za</strong> pojav trpinčenja na<br />
delovnem mestu najdemo v tipu organi<strong>za</strong>cije dela, oblikovanju<br />
delovnih nalog, vodenju in pa v socialni dinamiki v skupinah.<br />
Sicer pa lahko vzroke <strong>za</strong> njegov pojav (Brečko, 2007) razdelimo<br />
v štiri širše skupine, in sicer glede na organi<strong>za</strong>cijo dela, 11<br />
način vodenja, 12 socialni položaj žrtev 13 ter glede na raven morale<br />
posameznikov. 14<br />
11<br />
Sem spadajo nedorečena in motena hierarhična struktura, podcenjevanje<br />
sposobnosti in dela <strong>za</strong>poslenih, ne<strong>za</strong>sedena delovna<br />
mesta, časovni pritisk, visoka odgovornost in nizka stopnja odločanja.<br />
V Sloveniji je trpinčenje na delovnem mestu pravno opredeljeno<br />
v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/<br />
2002, 103/2007) in v Kazenskem <strong>za</strong>koniku (Uradni list RS, št.<br />
55/2008, 66/2008). Tako Zakon o spremembah in dopolnitvah<br />
Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, 103/2007,<br />
v nadaljevanju ZDR-A), ki je <strong>za</strong>čel veljati 18. novembra 2007,<br />
uvaja 6.a člen, v katerem ureja prepoved spolnega in drugega<br />
nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. V četrtem<br />
odstavku tega člena se na novo določa prepoved trpinčenja na<br />
delovnem mestu, kar je »vsako ponavljajoče se ali sistematično,<br />
graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje,<br />
usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali<br />
v zvezi z delom« (ZDR-A). Pomemben je tudi 16. člen ZDR-A,<br />
ki določa spremembo 45. člena Zakona o delovnih razmerjih<br />
(Uradni list RS, 42/2002), katerega določilo tako vsebuje<br />
dolžnost delodajalca, da sprejme ustrezne ukrepe <strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito<br />
delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem<br />
na delovnem mestu. V istem členu pa določa tudi, da je<br />
v primerih trpinčenja pred sodiščem dokazno breme na strani<br />
delodajalca (ZDR-A).<br />
S 1. novembrom 2008 je v Sloveniji <strong>za</strong>čel veljati novi<br />
Kazenski <strong>za</strong>konik (Uradni list RS, 55/2008, 66/2008, v nadaljevanju<br />
KZ-1), ki v nasprotju s prejšnjim Kazenskim <strong>za</strong>konikom<br />
(Uradni list RS, 95/2004) vsebuje novo, 22. poglavje o<br />
kaznivih dejanjih zoper delovno razmerje in socialno varnost,<br />
v njem pa kot posebno kaznivo dejanje uvaja šikaniranje na<br />
delovnem mestu.<br />
V prvem odstavku 197. člena KZ-1 je tako določeno, da se<br />
z <strong>za</strong>porom do dveh let kaznuje tisti, ki na delovnem mestu ali<br />
v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem,<br />
trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči<br />
drugemu <strong>za</strong>poslenemu ponižanje ali prestrašenost. Če pa ima<br />
dejanje iz prvega odstavka <strong>za</strong> posledico psihično, psihosomatsko<br />
ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti <strong>za</strong>poslenega,<br />
se storilec kaznuje z <strong>za</strong>porom do treh let (KZ-1).<br />
Velik korak naprej k o<strong>za</strong>veščanju in nudenju druge pomoči<br />
žrtvam trpinčenja na delovnem mestu pomeni ustanovitev<br />
društva »POGUM 15 – društvo <strong>za</strong> dostojanstvo pri delu«<br />
12<br />
To so avtoritarni način vodenja, ne<strong>za</strong>dostna komunikacija in toleriranje<br />
očitnih znakov trpinčenja.<br />
13<br />
Ta skupina obsega kulturno in nacionalno pripadnost, posebne<br />
osebnostne lastnosti, spol, barvo kože, invalidnost in položaj matere<br />
samohranilke.<br />
14<br />
V to skupino spadajo strah pred izgubo oblasti oziroma delovnega<br />
mesta, ne<strong>za</strong>dovoljstvo na delovnem mestu, ventil <strong>za</strong> sproščanje<br />
agresije, krepitev občutka pove<strong>za</strong>nosti in uveljavljanje moči.<br />
15<br />
Društvo pogum o<strong>za</strong>vešča ljudi o trpinčenju na delovnem mestu<br />
tudi s pomočjo spletne strani http://www.pogum.org/.<br />
275
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
2. oktobra 2007. Poleg ustrezne pravne ureditve <strong>za</strong> žrtve in<br />
druge pri<strong>za</strong>dete ali pa <strong>za</strong>interesirane ima društvo tudi druge<br />
zelo pomembne naloge. Namen obstoja uresničujejo »z vzpostavljanjem<br />
kulture dostojanstva, medsebojnega spoštovanja in<br />
obzirnosti med sodelavci v delovnem okolju« (Statut društva<br />
»POGUM – društvo <strong>za</strong> dostojanstvo pri delu«, 2007).<br />
Glede na naravnanost društva predvsem k pomoči žrtvam<br />
in k preventivnim dejavnostim, je <strong>za</strong>dostna stopnja informiranosti<br />
javnosti odločilna, saj je o<strong>za</strong>veščanje oziroma informiranje<br />
o pojavu trpinčenja na delovnem mestu, denimo v<br />
obliki javnih ali internih organi<strong>za</strong>cijskih kampanj, učinkovito<br />
preventivno sredstvo. Kot navaja Brečko (2007), o<strong>za</strong>veščanje<br />
in izobraževanje na vseh hierarhičnih ravneh (vodstvo, <strong>za</strong>posleni)<br />
lahko bistveno pripomore k večji meri prepoznavanja<br />
trpinčenja, kar je že prvi korak k preprečevanju pojava in<br />
lahko prepreči hujše posledice. Zaradi tega je <strong>za</strong> vse, ki se s<br />
trpinčenjem na delovnem mestu srečajo na kakršen koli način,<br />
posebej pa <strong>za</strong> žrtve, pomembno, da lahko na enem mestu<br />
najdejo verodostojne informacije; to nalogo dobro izpolnjuje<br />
spletna stran društva Pogum. Največ informacij je še vedno<br />
namreč moč najti na internetu, osebe pa se <strong>za</strong>čnejo seznanjati<br />
s pojavom (običajno) šele, ko same ali pa kateri izmed njihovih<br />
bližnjih ali sodelavcev postanejo žrtev.<br />
Sicer bi lahko ocenili, da stopnja informiranosti o trpinčenju<br />
v Sloveniji počasi narašča. V medijih (časopisi, revije, televizija)<br />
lahko občasno <strong>za</strong>sledimo zgodbe posameznikov, 16 ki so doživeli<br />
trpinčenje na delovnem mestu, v času javnomnenjske raziskave<br />
o trpinčenju na delovnem mestu v Sloveniji pa je bilo v poljudnih<br />
medijih objavljenih tudi nekaj izvlečkov rezultatov. 17<br />
2.1 Študija primera trpinčenja na delovnem mestu v<br />
Sloveniji – izhodišče <strong>za</strong> raziskavo<br />
Raziskovanje pojavov trpinčenja na delovnem mestu je<br />
vedno pogostejše, kar predstavlja dobro izhodišče <strong>za</strong> spremembe<br />
v samih organi<strong>za</strong>cijah in ukrepe zoper trpinčenje na<br />
delovnem mestu oziroma <strong>za</strong> njegovo preprečevanje. Posebnost<br />
še vedno ostajajo razlike znotraj posameznih organi<strong>za</strong>cij. Prav<br />
tako nekatere omejitve pri raziskovanju še vedno predstavlja<br />
precej veliko nepoznavanje pojava in strah pred posledicami v<br />
primeru, da <strong>za</strong>posleni o tovrstnem nasilju na delovnem mestu<br />
odkrito spregovorijo.<br />
Slovenija tudi pri trpinčenju na delovnem mestu nikakor<br />
ne odstopa od ostalih evropskih in drugih držav. Pojav je vedno<br />
pogostejši tudi pri nas. Da se slovenska družba resnosti<br />
pojava trpinčenja na delovnem mestu <strong>za</strong>veda, kaže pozitivna<br />
sprememba <strong>za</strong>konodaje v prid žrtve in vedno več študij, ki<br />
razkrivajo specifike slovenskih storilcev in žrtev trpinčenja na<br />
delovnem mestu ter tudi odzive na pojave trpinčenja znotraj<br />
posameznih organi<strong>za</strong>cij, kot bo prika<strong>za</strong>no v nadaljevanju.<br />
V Sloveniji je bilo v prvi polovici leta 2008 žrtev trpinčenja<br />
na delovnem mestu 10,4 odstotka <strong>za</strong>poslenih Slovencev<br />
in Slovenk. Po podatkih številnih raziskav v Sloveniji in tujini<br />
(na primer Parent-Thirion, Fernandez Macias, Hurley<br />
Vermeylen, 2007; Workplace Bullying Institute, Zogby<br />
International, 2007) so ženske pogosteje žrtve trpinčenja na<br />
delovnem mestu kot moški. 18 Po podatkih slovenske raziskave,<br />
ki so jo izvedli leta 2008 na Kliničnem inštitutu <strong>za</strong> medicino<br />
dela, prometa in športa, pa je bilo v <strong>za</strong>dnjih šestih mesecih<br />
pred izvedbo raziskave v Sloveniji trpinčenih 62,8 odstotka<br />
žensk in le 37,2 odstotka moških (Česen, Damej, Kečanović,<br />
Modrej, Pečnik Posel, Posel, Urdih La<strong>za</strong>r, 2009). Po podatkih<br />
iste raziskave je bilo v prvi polovici leta 2008 v Sloveniji od<br />
10,4 odstotka trpinčenih Slovencev in Slovenk 1,5 odstotka<br />
trpinčenih dnevno ali večkrat tedensko. V <strong>za</strong>dnjih petih letih<br />
pred raziskavo pa je trpinčenje doživljalo 19,4 odstotka vprašanih<br />
(Česen in sodelavci, 2009).<br />
Raziskave govorijo tudi o tem, da je trpinčenje na delovnem<br />
mestu veliko bolj prisotno v poklicih z višjo in visoko<br />
izobrazbo kot med manj izobraženimi delavci in delavkami<br />
(Žaler, 2007). Prej omenjena slovenska raziskava (podobno<br />
kot Leymann, 1996a; Hoel, Cooper, 2000; Parent-Thirion in<br />
sodelavci, 2007) pa med dejavnostmi, kjer je trpinčenja največ,<br />
izpostavlja predelovalno industrijo (28,2 odstotka vseh<br />
primerov), sledijo zdravstvo in socialno varstvo (12,6 odstotka),<br />
javna uprava ter finančne in posredniške dejavnosti (po<br />
10,3 odstotka) (Česen in sodelavci, 2009).<br />
Kot navaja Česen (2009), so v Sloveniji žrtve trpinčenja<br />
na delovnem mestu najpogosteje izpostavljene pretiranim<br />
delovnim obremenitvam, širjenju govoric, opravljanju nalog<br />
pod ravnijo zmožnosti, <strong>za</strong>drževanju informacij v zvezi z delom,<br />
odvzemu odgovornosti na ključnih področjih, žaljenju<br />
in neprijetnemu komentiranju osebnosti, poniževanju ali posmehovanju<br />
v zvezi z delom ter ignoriranju posameznikovih<br />
16<br />
Na primer prispevek v oddaji Preverjeno, februar 2008, http://<br />
poptv.si/preverjeno.<br />
17<br />
Na primer http://www.delo.si/clanek/73865, http://www.dnevnik.si/<br />
novice/zdravje/1042228767, http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_<br />
mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_id=189108,<br />
http://24ur.com/novice/slovenija/ko-vas-sodelavci-<strong>za</strong>lijo.html.<br />
18<br />
Posamezni avtorji se s temi ugotovitvami ne strinjajo povsem.<br />
Tako na primer Leymann (1996a) v svoji raziskavi navaja, da so<br />
žrtve mobbinga/trpinčenja na delovnem mestu v 55 odstotkih<br />
ženske, moški pa v 45 odstotkih, vendar te razlike hkrati opisuje<br />
kot <strong>za</strong>nemarljive in jih pripisuje strukturi <strong>za</strong>poslitve na Švedskem<br />
glede na spol. Različna so tudi mnenja o pomenu starosti žrtev<br />
(Leymann, 1996a; Parent-Thirion in sodelavci, 2007).<br />
276
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
mnenj in pogledov. Nadalje slovenske raziskave kažejo, da<br />
žrtve običajno niso trpinčene same. Tako je bilo po podatkih<br />
raziskave Česna in sodelavcev (2009) samo 9,4 odstotka žrtev<br />
trpinčenih samih, 63,5 odstotka je bilo trpinčenih skupaj<br />
s sodelavci, v 27,1 odstotka primerov pa so bile trpinčene cele<br />
delovne skupine. Poleg tega tudi storilci v večini primerov ne<br />
napadajo sami, ampak v skupini od 2 do 4 oseb, zelo redko pa<br />
se zgodi tudi, da bi celotna delovna skupina trpinčila enega<br />
posameznika (Česen, 2009; Brečko, 2007; Leymann, 1996a).<br />
Po podatkih slovenske raziskave so povzročitelji najpogosteje<br />
nadrejeni, in sicer v 81 odstotkih, sledijo sodelavci v<br />
33 odstotkih ter podrejeni v 14,9 odstotka, stranke, bolniki in<br />
študentje. Seštevek deležev je višji od 100 odstotkov, kar pomeni,<br />
da je lahko v posameznih primerih več povzročiteljev,<br />
ki so <strong>za</strong>posleni na različnih organi<strong>za</strong>cijskih ravneh (Česen in<br />
sodelavci, 2009). Nekatere druge raziskave (Angeles Carnero,<br />
Martinez, Sanchez–Mangas, 2006) pa so poka<strong>za</strong>le nekoliko<br />
drugačno stanje, po katerem največ trpinčenja na delovnem<br />
mestu prihaja prav od sodelavcev. Tako tudi slovenska raziskava<br />
iz leta 2003 (Brečko, 2007) navaja, da so v največji meri<br />
izvajalci trpinčenja sodelavci (44 odstotkov), sledijo nadrejeni<br />
(37 odstotkov), nato nadrejeni in podrejeni skupaj (10 odstotkov)<br />
ter ne na<strong>za</strong>dnje tudi podrejeni sami (9 odstotkov).<br />
Rezultati študij, opravljenih v Sloveniji (Brečko, 2007;<br />
Žaler, 2007; Česen in sodelavci, 2009), so poka<strong>za</strong>li, da trpinčenje<br />
na delovnem mestu, ne glede na to, da se danes o njem<br />
govori veliko več kot pred leti, še vedno vse prepogosto ostane<br />
skrito. Sodelavci žrtev dogajanje običajno le nemo opazujejo,<br />
saj se bojijo <strong>za</strong>se in <strong>za</strong> svojo službo. Tudi ukrepanje nadrejenih<br />
in pristojnih institucij je vse prepogosto še vedno precej medlo.<br />
Poleg tega so nadrejeni v veliko primerih tisti, ki povzročajo<br />
nasilje in ne ukrepajo <strong>za</strong>to, ker bi s tem ukrepali zoper sebe.<br />
Žrtvam sčasoma prenehajo verjeti tudi njihovi družinski člani<br />
in prijatelji, kar jih pahne v še večji obup.<br />
V februarju 2009 je bila izvedena študija primera (Dolinar,<br />
Jere, Meško, 2009) na podlagi pogovorov z žrtvijo trpinčenja na<br />
delovnem mestu. V organi<strong>za</strong>ciji, kjer je <strong>za</strong>poslena, sta bila storilca<br />
dva, moški je bil žrtvin sodelavec, ženska pa njuna nadrejena.<br />
Trpinčenje na delovnem mestu je tako potekalo horizontalno in<br />
vertikalno. Sprva je bila žrtev deležna dejanj, kot so izpodbijanje<br />
njene avtoritete, preverjanje njenega dela pri podrejenih,<br />
drobne žalitve na strokovnih sestankih, negiranje njenih kompetenc<br />
in podobno. V dveh letih, kolikor je trpinčenje trajalo,<br />
so dejanja postajala opaznejša, spremljali pa so jih tudi številni<br />
disciplinski ukrepi, vsi v škodo žrtve. Med prvimi posledicami<br />
je žrtev navajala izgubo motivacije <strong>za</strong> delo, nemoč in občutek,<br />
da ne obvladuje položaja, v katerem se je znašla. Porajali so se ji<br />
dvom o svojih lastnih sposobnostih, brezvoljnost, razočaranje,<br />
občutek <strong>za</strong>puščenosti in osamljenost. Pojavljati so se <strong>za</strong>čele tudi<br />
prve zdravstvene težave v obliki kronične utrujenosti, pogostih<br />
glavobolov, občutkov tesnobe, slabosti in bruhanja, kar je vodilo<br />
k <strong>za</strong>tekanju v bolniško odsotnost. 19<br />
Trpinčenje na delovnem mestu nikoli ne pri<strong>za</strong>dene samo<br />
svojih žrtev, ampak vedno tudi njihove sodelavce, celotno<br />
organi<strong>za</strong>cijo, družinske člane žrtev, prijatelje. Prav <strong>za</strong>to tudi<br />
pri reakcijah na tovrstno nasilje ne gre le <strong>za</strong> reakcije žrtev,<br />
temveč <strong>za</strong> reakcije vseh, ki jih je trpinčenje na kakršen koli<br />
19<br />
V študiji primera je bila obravnavana žrtev ženska, stara 52 let, z višjo<br />
izobrazbo, ki je že kar nekaj časa (32 let) vključena v trg delovne sile.<br />
Različna dejanja trpinčenja na delovnem mestu so se pri obravnavani<br />
žrtvi <strong>za</strong>čela po 30 letih dela, in sicer precej nedolžno in neopazno.<br />
Tako je bila deležna dejanj, kot so spodbijanje njene avtoritete, preverjanje<br />
njenega dela pri podrejenih, drobne žalitve na strokovnih<br />
sestankih, negiranje njenih kompetenc itn. Dejanja trpinčenja naj bi<br />
se (čeprav trpinčenje v drugačni in bolj prikriti obliki še vedno traja)<br />
končala s prenehanjem pogodbe o <strong>za</strong>poslitvi. Žrtev je prejela odpoved<br />
iz krivdnih razlogov, po sodni poravnavi nekaj mesecev kasneje<br />
pa je dobila staro službo na<strong>za</strong>j (Dolinar, Jere, Meško, 2009).<br />
Trpinčenje je pri obravnavani osebi potekalo precej stereotipno in<br />
po fa<strong>za</strong>h, kot jih je opisal že Leymann (1996b, 1996c). Razvilo se<br />
je iz nerazrešenega konflikta, ki je bil posledica dejstva, da je žrtev<br />
opo<strong>za</strong>rjala na nepravilnosti v svoji organi<strong>za</strong>ciji. Začetni konflikt je<br />
postajal sčasoma čedalje manj pomemben, dokler ni bil povsem potisnjen<br />
v o<strong>za</strong>dje, tarča napadov pa je postala osebnost žrtve. Dejanja<br />
trpinčenja, hkrati z njimi pa tudi posledice, so bila v skladu z napredovanjem<br />
v fa<strong>za</strong>h čedalje hujša. Tudi končalo se je stereotipno<br />
– z odpovedjo delovnega razmerja. Žrtev trpinčenja na delovnem<br />
mestu je svoja storilca opisala kot osebi, ki ne preneseta kritike, sta<br />
bolni od občutka oblasti, <strong>za</strong>nju je značilen avtokratski način vodenja<br />
<strong>za</strong> prikrivanje slabe strokovne usposobljenosti, sta maščevalna,<br />
nezrela in nesposobna dialoga, kar se ujema z opažanji stroke. Prav<br />
tako je bilo žrtev trpinčenja poleg v študiji obravnavane osebe v<br />
organi<strong>za</strong>ciji več, saj so bili tisti, ki so opo<strong>za</strong>rjali na nemogoče medsebojne<br />
odnose v kolektivu, prav tako podvrženi različnim oblikam<br />
šikaniranja in napadov. Pristojne osebe znotraj organi<strong>za</strong>cije so bile<br />
o dogajanju obveščene, a reakcije so bile blede – odredili so redni in<br />
izredni strokovni nadzor, ki v delovanju organi<strong>za</strong>cije ni odkril ne<strong>za</strong>konitosti.<br />
V obravnavanem primeru je bila <strong>za</strong> žrtev velika težava že<br />
v tem, da je trpinčenje nad njo izvajala tudi neposredno nadrejena<br />
oseba, ki posledično seveda ni odreagirala na očitke. O nedvomnem<br />
trpinčenju je poleg žrtve spregovorila šele njena odvetnica na glavni<br />
obravnavi na sodišču (Dolinar, Jere, Meško, 2009). Kot opo<strong>za</strong>rja<br />
tudi Mlinarič (2006), je ignoriranje očitnih znakov trpinčenja velika<br />
težava, saj žrtve, ki že tako ali tako težko zberejo pogum in voljo <strong>za</strong><br />
iskanje pomoči, pri odgovornih naletijo na gluha ušesa. Ponovno<br />
občutijo krivico in nemoč ter so tako ujete v <strong>za</strong>čarani krog. V študiji<br />
obravnavana žrtev vidi vzroke <strong>za</strong> pojav trpinčenja v njihovi organi<strong>za</strong>ciji<br />
predvsem v avtokratskem načinu vodenja in v strahu storilcev<br />
pred izgubo oblasti. Izpostavila je tudi nedorečeno in iz različnih<br />
vzrokov moteno hierarhično strukturo, ki vodi v slabo organizirano<br />
delo. Velika težava znotraj organi<strong>za</strong>cije se ji zdi tudi nezmožnost<br />
ločevanja med poklicnim, osebnim in <strong>za</strong>sebnim življenjem ter uveljavljanje<br />
moči <strong>za</strong> vsako ceno namesto skupne vizije in timskega<br />
dela (Dolinar, Jere, Meško, 2009).<br />
277
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
način pri<strong>za</strong>delo. Glede na to, da v študiji, ki so jo opravili<br />
Dolinarjeva, Jeretova in Meško (2009), obravnavana oseba<br />
ni bila edina žrtev, se je splošno stanje v delovnem kolektivu<br />
in v vsej organi<strong>za</strong>ciji slabšalo. Vodstvo institucije je <strong>za</strong>to <strong>za</strong>prosilo<br />
<strong>za</strong> analizo stanja v organi<strong>za</strong>ciji. Na podlagi ugotovitev<br />
študije primera in analize rezultatov preteklega raziskovanja<br />
je bil oblikovan vprašalnik, s katerim naj bi preučili dinamiko<br />
odnosov in oblike neustreznega vedenja na delovnem mestu.<br />
Rezultati opravljene raziskave v omenjeni organi<strong>za</strong>ciji bodo<br />
predstavljeni v nadaljevanju.<br />
3 Metoda<br />
Anketni vprašalnik smo naslovili »Anketa o oceni stanja<br />
na delovnem mestu«. Vprašalnik je sestavljen iz 27 vprašanj in<br />
trditev različnih vrst ter je razdeljen na štiri dele. Na <strong>za</strong>četku so<br />
splošna vprašanja, ki se nanašajo na <strong>za</strong>dovoljstvo <strong>za</strong>poslenih,<br />
odnose na delovnem mestu in vzdušje v organi<strong>za</strong>ciji. Drugi<br />
del se osredotoča na opis in oceno stanja v organi<strong>za</strong>ciji, sprašujemo<br />
po <strong>za</strong>znavi konkretnih dejanj, po storilcih teh dejanj,<br />
njihovem številu, spolu, položaju v organi<strong>za</strong>ciji ter vzrokih <strong>za</strong><br />
stanje v organi<strong>za</strong>ciji. Sledi del, ki je namenjen odkrivanju in<br />
ovrednotenju različnih načinov <strong>za</strong> izboljšanje stanja, v njem<br />
pa sprašujemo po obveščanju odgovornih in iskanju pomoči<br />
ter po dolžnostih <strong>za</strong>poslenih in sindikata. V <strong>za</strong>dnjem delu<br />
sprašujemo po demografskih podatkih. Vprašalnik smo oblikovali<br />
na podlagi teoretičnih spoznanj s področja trpinčenja<br />
na delovnem mestu in ugotovitev študije primera. Pri <strong>za</strong>stavljanju<br />
vprašanj smo bili še posebej pozorni na znake trpinčenja,<br />
na posledice <strong>za</strong> žrtev in okolico, na odnose v organi<strong>za</strong>ciji,<br />
značilnosti storilcev, vzroke in organi<strong>za</strong>cijske ukrepe ter<br />
sankcije <strong>za</strong> storilce. Poleg dihotomnih vprašanj smo mnenja<br />
vprašanih merili na petstopenjski lestvici Likertovega tipa.<br />
Anketa je bila izvedena v juniju 2009 v instituciji v<br />
Sloveniji, ki je <strong>za</strong>radi občutljivosti obravnavane tematike ne<br />
bomo imenovali. V sami organi<strong>za</strong>ciji smo <strong>za</strong>poslenim razdelili<br />
90 anketnih vprašalnikov in v dogovorjenem roku prejeli<br />
vrnjenih 51 izpolnjenih vprašalnikov, kar pomeni 56,67-odstotno<br />
odzivnost. Podatke iz vprašalnikov smo prenesli v bazo<br />
in <strong>za</strong> obdelavo podatkov uporabili statistični paket SPSS.<br />
3.1 Značilnosti vzorca<br />
Večina respondentov (76,5 odstotka) so bile ženske. Največ<br />
respondentov (30 odstotkov) je imelo končano srednjo šolo ali<br />
gimnazijo (30 odstotkov), delež vprašanih, ki so končali osnovno,<br />
poklicno ali višjo šolo, je bil 14 odstotkov. Dvanajst odstotkov<br />
vprašanih je <strong>za</strong>ključilo visoko strokovno, 16 odstotkov pa<br />
univerzitetno izobraževanje. Povprečna starost respondentov je<br />
bila 43 let, povprečna delovna doba pa je znašala 20 let.<br />
4 Rezultati<br />
4.1 Oblike trpinčenja na delovnem mestu<br />
Respondentom je bilo <strong>za</strong>stavljeno vprašanje, ki je vsebovalo<br />
opise različnih situacij v pove<strong>za</strong>vi s trpinčenjem na<br />
delovnem mestu. Respondenti so odgovarjali, ali so se s to<br />
situacijo v organi<strong>za</strong>ciji že kdaj srečali kot žrtev trpinčenja ali<br />
so bili samo priča opisane oblike napada na žrtev trpinčenja.<br />
Odgovori so prika<strong>za</strong>ni v tabeli 1 spodaj in kažejo zelo različne<br />
in pogoste oblike trpinčenja na delovnem mestu kot tudi zelo<br />
visok delež samih žrtev ter velikokrat še večji delež prisotnosti<br />
pri storitvi posameznega dejanja sodelavcu. Gre <strong>za</strong> zelo prefinjene<br />
(izmikanje stikom, ignoriranje, ogovarjanje <strong>za</strong> hrbtom,<br />
kritiziranje dela, napačno ocenjevanje delovnih naporov,<br />
širjenje govoric in poskusi smešenja) in tudi nasilne oblike<br />
(kričanje oziroma jasno zmerjanje, pisne in besedne grožnje,<br />
vdiranje v računalniški sistem, premestitev, poskusi prisile v<br />
psihiatrični pregled) trpinčenja na delovnem mestu.<br />
Tabela 1: Oblike trpinčenja na delovnem mestu<br />
Žrtev<br />
Priča<br />
Spremenljivka<br />
f % f %<br />
Izmikanje stikom 22 46,8 22 51,2<br />
Odklonilne geste oziroma pogledi 21 43,8 23 54,8<br />
Ignoriranje 21 43,8 19 46,3<br />
Ogovarjanje <strong>za</strong> hrbtom 20 45,5 32 78<br />
Kritiziranje dela 20 42,6 25 59,5<br />
Dajanje nejasnih pripomb 20 41,7 26 61,9<br />
Napačno ocenjevanje delovnih naporov<br />
19 40,4 16 41<br />
Širjenje govoric 18 39,1 29 69<br />
Poskusi smešenja 14 31,1 20 48,8<br />
Omejevanje možnosti izražanja 12 25 16 36,4<br />
Dvom o poslovnih odločitvah 11 24,4 19 46,3<br />
Jemanje besede 11 22,9 18 40,9<br />
Dodeljevanje vedno novih delovnih<br />
nalog<br />
11 22,9 10 25<br />
Kričanje oziroma glasno zmerjanje 8 17 13 31<br />
Dodeljevanje nesmiselnih delovnih<br />
nalog<br />
7 14,6 7 17,1<br />
Pisne grožnje 6 12,8 8 19,5<br />
Kritiziranje osebnega življenja 6 12,5 11 26,8<br />
Besedne grožnje 6 12,5 9 22<br />
Dodeljevanje delovnih nalog daleč pod<br />
ravnijo sposobnosti<br />
Sodelavcem je prepovedan pogovor<br />
z osebo<br />
6 12,5 7 17,1<br />
5 10,9 8 20<br />
278
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
Domnevanje, da je oseba psihiatrični<br />
bolnik<br />
Napadi na politično ali versko prepričanje<br />
4 8,9 10 25,6<br />
4 8,7 4 10<br />
Vdiranje v računalniški sistem 3 6,8 2 5,1<br />
Z osebo se nihče več ne pogovarja 3 6,7 7 17,5<br />
Premestitev v pisarno stran od sodelavcev<br />
Siljenje k opravljanju nalog, ki negativno<br />
vplivajo na samo<strong>za</strong>vest<br />
Namerno nameščanje programskih<br />
napak<br />
3 6,5 3 7,3<br />
3 6,5 2 5,1<br />
2 4,8 1 2,7<br />
Okužene datoteke na računalniku 2 4,5 1 2,6<br />
Poskusi prisile v psihiatrični pregled 2 4,4 2 5<br />
Oponašanje načina hoje, glasu ali gest<br />
– smešenje<br />
Oseba je deležna kletvic in obscenih<br />
izrazov<br />
2 4,4 8 20<br />
2 4,4 10 25<br />
Norčevanje iz <strong>za</strong>sebnega življenja 2 4,4 10 25<br />
Dodeljevanje nalog daleč nad ravnijo<br />
kvalifikacij z namenom diskreditacije<br />
2 4,3 5 12,2<br />
Nadlegovanje po telefonu 2 4,2 1 2,5<br />
Norčevanje iz telesnih hib 1 2,3 9 22<br />
Norčevanje iz narodnosti 1 2,2 8 20<br />
Dodeljevanje nalog, ki žalijo dostojanstvo<br />
1 2,2 2 4,8<br />
Oseba ne dobiva novih delovnih nalog 1 2,2 1 2,4<br />
Siljenje k opravljanju zdravju škodljivih<br />
nalog<br />
1 2,1 0 0<br />
Poskusi spolnega zbliževanja 0 0 1 2,5<br />
Sprememba vstopnih šifer brez vednosti<br />
osebe<br />
0 0 3 7,7<br />
Kopiranje datotek brez vednosti osebe 0 0 2 5,3<br />
Rezultati iz zgornje tabele so jasen poka<strong>za</strong>telj težav znotraj<br />
organi<strong>za</strong>cije, ki nakazujejo na pojave trpinčenja na delovnem<br />
mestu ter izražajo nujno potrebno posredovanje odgovornih<br />
in razrešitev nastalih konfliktnih situacij oziroma izvedbo<br />
ukrepov <strong>za</strong> preprečevanje tovrstnega nasilja v njihovi organi<strong>za</strong>ciji.<br />
Sledila so vprašanja o <strong>za</strong>dovoljstvu z delom, medsebojnih<br />
odnosih in reševanju konfliktov na delovnem mestu, torej<br />
o dejavnikih, ki lahko pomembno vplivajo na pojav trpinčenja<br />
na delovnem mestu, kot bo prika<strong>za</strong>no v nadaljevanju.<br />
4.2 Faktorska anali<strong>za</strong> delov vprašalnika<br />
Vprašalnik smo obdelali s faktorsko analizo, da bi ugotovili<br />
faktorsko veljavnost, ustreznost vzorčenja in dejavnike, ki<br />
vplivajo na trpinčenje na delovnem mestu.<br />
Iz tabele 2 je razvidno, da so <strong>za</strong>posleni v organi<strong>za</strong>ciji <strong>za</strong>dovoljni<br />
z odnosi v službi, saj izražajo pozitivno mero <strong>za</strong>dovoljstva<br />
s sodelavci, neposredno nadrejenimi, s samim delom in<br />
delovnimi pogoji. Nekoliko manjša, a še vedno srednja mera<br />
<strong>za</strong>dovoljstva, je izražena pri možnostih izobraževanja, ki jih<br />
institucija nudi <strong>za</strong>poslenim.<br />
Tabela 2: Zadovoljstvo z odnosi v službi<br />
Spremenljivka<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
Zadovoljstvo s sodelavci 0,809 3,60 0,83<br />
Zadovoljstvo z neposredno<br />
0,759 3,59 1,27<br />
nadrejenimi<br />
Zadovoljstvo z delom 0,644 3,68 0,91<br />
Zadovoljstvo z možnostmi<br />
izobraževanja<br />
0,602 2,92 1,21<br />
Zadovoljstvo z delovnimi pogoji 0,548 3,61 1,06<br />
Zadovoljstvo<br />
z odnosi v službi % variance Standardni odklon KMO α<br />
53,48 3,48 0,73 0,68 0,73<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni popolnoma ne<strong>za</strong>dovoljen in 5 pomeni zelo <strong>za</strong>dovoljen.<br />
Kot prikazuje tabela 3, vprašani pripisujejo precejšnjo pomembnost<br />
medsebojnim odnosom na delovnem mestu, saj so<br />
označili medsebojno razumevanje, medsebojno <strong>za</strong>upanje in<br />
<strong>za</strong>upanje v kolektiv kot izredno pomembne, prav tako se jim<br />
zdi pomembno, da so <strong>za</strong> svoje delo pohvaljeni. Nekoliko manjšo,<br />
a še vedno veliko pomembnost pa so vprašani pripisali pripadnosti<br />
skupini sodelavcev in razumevanju težav drugih.<br />
Tabela 3: Harmonija – odnosi na delovnem mestu<br />
Spremenljivka<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
Pohvala 0,83 4,31 0,74<br />
Pripadnost skupini 0,80 4,16 0,96<br />
Razumevanje težav drugih 0,69 4,06 0,94<br />
Medsebojno <strong>za</strong>upanje 0,65 4,55 0,81<br />
Medsebojno razumevanje 0,53 4,55 0,70<br />
Harmonija - odnosi % variance Standardni odklon KMO α<br />
35,89 4,35 0,59 0,75 0,80<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni popolnoma nepomembno in 5 pomeni zelo pomembno.<br />
279
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
Tabela 4: Reševanje konfliktov<br />
Spremenljivka<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
Cenimo delo svojih sodelavcev 0,76 2,88 1,15<br />
Odnosi med delavci so dobri 0,79 2,98 0,79<br />
Bolj sodelujemo kot tekmujemo 0,72 2,98 0,85<br />
Konflikte rešujemo v skupno<br />
korist<br />
0,87 2,78 1,05<br />
Med seboj si <strong>za</strong>upamo 0,81 2,71 0,86<br />
Reševanje konfliktov % variance Standardni odklon KMO α<br />
62,34 2,89 0,74 0,82 0,84<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni sploh ne drži in 5 pomeni popolnoma drži.<br />
Tabela 4 prikazuje, kako se vprašani v organi<strong>za</strong>ciji odzivajo<br />
v primeru reševanja konfliktov. Respondenti se na reševanje<br />
konfliktov odzivajo različno, saj je bila pri vseh vprašanjih<br />
izražena srednja vrednost. Nekoliko bolj ne<strong>za</strong>upljivi so bili<br />
vprašani le glede medsebojnega <strong>za</strong>upanja pri reševanju konfliktov;<br />
izrazili so, da jih večkrat ne rešujejo v skupno korist,<br />
kot pa da jih.<br />
Tabela 5 prikazuje mnenja vprašanih o oblikah trpinčenja<br />
na delovnem mestu, ki so ga doživeli. Kot izhaja iz tabele, se<br />
<strong>za</strong>posleni pogosto srečujejo s podtikanji, žalitvami, spletkarjenjem<br />
in <strong>za</strong>vistjo. Le tekmovalnosti so pripisali nekoliko manjši<br />
pomen oziroma jo le deloma uvrščajo med oblike trpinčenja<br />
na delovnem mestu.<br />
Tabela 5: Trpinčenje na delovnem mestu<br />
Spremenljivka<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
Podtikanja 0,90 3,78 1,23<br />
Žalitve 0,89 3,78 1,27<br />
Spletkarjenje 0,80 3,80 1,26<br />
Tekmovalnost 0,80 3,29 0,94<br />
Zavist 0,69 3,47 0,96<br />
oziroma <strong>za</strong>radi samega dela ter posameznikova omejena moč<br />
odločanja v organi<strong>za</strong>ciji. Nadalje so vprašani kot pomembne<br />
dejavnike, ki vplivajo na pojav slabih medsebojnih odnosov<br />
ter posledično lahko vodijo v trpinčenje na delovnem mestu,<br />
označili tudi slabo, nezdravo vzdušje med sodelavci, pomanjkanje<br />
medsebojne komunikacije in slabo, nezdravo vzdušje<br />
med <strong>za</strong>poslenimi in nadrejenimi. Poleg teh so vprašani kot<br />
potencialne dejavnike, ki lahko vplivajo na pojav trpinčenja<br />
na delovnem mestu, označili tudi slabo odločanje, napake pri<br />
odločanju, zmanjšano storilnost, agresivno komuniciranje,<br />
<strong>za</strong>mujanje, izostajanje in težave z disciplino.<br />
Zaposleni v organi<strong>za</strong>ciji zelo pomembno vlogo pri urejanju<br />
problematike trpinčenja na delovnem mestu pripisujejo<br />
delodajalcu oziroma vodstvu, ki je odgovorno <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijo<br />
dela, način vodenja ter tudi <strong>za</strong> preprečevanje ne<strong>za</strong>želenega vedenja<br />
v organi<strong>za</strong>ciji, saj jih 45 (88,23 odstotka) pričakuje, da<br />
bo vodstvo izboljšalo organi<strong>za</strong>cijo dela, 46 (90,2 odstotka) jih<br />
meni, da je treba izboljšati način vodenja, in 39 (76,47 odstotka)<br />
jih želi, da se uvedejo ukrepi <strong>za</strong> preprečevanje ne<strong>za</strong>želenega<br />
vedenja v organi<strong>za</strong>ciji.<br />
Prav tako pa imajo pomembno vlogo tudi sindikati oziroma<br />
njihovi predstavniki v organi<strong>za</strong>ciji, ki so odgovorni<br />
<strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito in varovanje pravic delavcev. Tabela 6 prikazuje,<br />
da vprašani sindikatom in tudi delavcem samim pripisujejo<br />
pomembno vlogo pri o<strong>za</strong>veščanju v pove<strong>za</strong>vi s trpinčenjem<br />
na delovnem mestu, pri čemer so po mnenju vprašanih potrebni<br />
pri<strong>za</strong>devanje <strong>za</strong> dvigovanje o<strong>za</strong>veščenosti ter razumevanje<br />
resnosti problemov v organi<strong>za</strong>ciji, spremljanje razmer<br />
na delovnem mestu ter vključevanje v razreševanje nastalih<br />
konfliktov in ne<strong>za</strong>želenega vedenja. Prav tako je pomembno<br />
medsebojno sodelovanje delavcev in sindikatov pri ocenjevanju<br />
ogroženosti delavcev ter oblikovanju preventivnih ukrepov<br />
zoper trpinčenje na delovnem mestu. Enako pomembno<br />
vlogo igrajo tudi sodelovanje in oblikovanje organi<strong>za</strong>cijske<br />
kulture, kvalitetno in odgovorno izpolnjevanje delovnih obvez,<br />
skupno oblikovanje delovne kulture, norm in vrednostnih<br />
meril <strong>za</strong> obvladovanje ne<strong>za</strong>želenega vedenja ter spodbujanje<br />
partnerskega vedenja na vseh organi<strong>za</strong>cijskih ravneh med<br />
sindikatom in delavci.<br />
Trpinčenje na<br />
del. mestu % variance Standardni odklon KMO α<br />
56,30 3,62 0,93 0,84 0,88<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni popolnoma nemoteče in 5 pomeni zelo moteče.<br />
Vprašani menijo tudi, da slabo vodenje pozitivno vpliva<br />
na pojav trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer sta še<br />
posebej izpostavljena velika mera stresa na delovnem mestu<br />
280
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
Tabela 6: Sindikat – o<strong>za</strong>veščanje<br />
Spremenljivka<br />
Delavci in sindikat si morajo<br />
pri<strong>za</strong>devati <strong>za</strong> dvigovanje o<strong>za</strong>veščenosti<br />
in jasno razumevanje<br />
resnosti problemov v organi<strong>za</strong>ciji<br />
Delavci in sindikat morajo<br />
sodelovati pri ocenjevanju<br />
ogroženosti in oblikovanju preventivnih<br />
ukrepov<br />
Delavci in sindikat morajo<br />
stalno spremljati razmere na<br />
delovnem mestu in se vključevati<br />
v razreševanje problematičnega<br />
ne<strong>za</strong>želenega vedenja<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
0,94 4,55 0,71<br />
0,93 4,37 0,78<br />
0,67 4,46 0,58<br />
Sindikat -<br />
o<strong>za</strong>veščanje % variance Standardni odklon KMO α<br />
56,30 3,62 0,93 0,84 0,88<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni sploh se ne strinjam in 5 pomeni popolnoma se strinjam.<br />
V primeru pojava in obravnavanja primera trpinčenja na<br />
delovnem mestu vprašani zelo resno in v korist žrtve dojemajo<br />
odziv, stanje in nadzor v organi<strong>za</strong>ciji, kot je to prika<strong>za</strong>no v<br />
tabeli 7. Glede formalnega postopka zoper storilca trpinčenja<br />
na delovnem mestu bi vprašani takoj uvedli disciplinske in<br />
druge delovnopravne postopke, prav tako so vprašani naklonjeni<br />
posredovanju inšpektorja <strong>za</strong> delo in premestitvi povzročitelja<br />
na drugo delovno mesto.<br />
Tabela 7: Odziv na trpinčenje na delovnem mestu<br />
Spremenljivka<br />
Lastna<br />
vrednost<br />
Standardni<br />
odklon<br />
Temeljito raziskati problem 0,77 4,56 0,62<br />
Poziv povzročitelja k opustitvi 0,77 4,56 0,74<br />
ravnanja<br />
Poučitev povzročitelja o pravnih 0,72 4,58 0,74<br />
posledicah ravnanja<br />
Ugotovitev in dokumentiranje<br />
dejanskega stanja<br />
0,69 4,48 0,65<br />
Svetovanje in pomoč žrtvi 0,57 4,60 0,68<br />
Opravičilo žrtvi ali druge oblike<br />
rehabilitacije<br />
Spremljanje dogajanja v delovni<br />
sredini tudi po <strong>za</strong>ključku primera<br />
0,55 4,50 0,74<br />
0,53 4,35 0,86<br />
Odziv na<br />
trpinčenje % variance Standardni odklon KMO α<br />
22,65 4,52 0,50 0,66 0,82<br />
Trditve so respondenti ocenjevali na petstopenjski lestvici, pri čemer<br />
1 pomeni povsem neprimeren in 5 pomeni povsem primeren.<br />
Kar <strong>za</strong>deva odnos oziroma pomoč žrtvi trpinčenja na delovnem<br />
mestu po odkritju primera v organi<strong>za</strong>ciji, se vprašanim<br />
zdi primerno plačilo izobraževanja ali druge strokovne<br />
pomoči žrtvi. Naklonjeni so tudi njeni premestitvi na drugo<br />
delovno mesto in plačilu stroškov javnih objav s strani povzročitelja.<br />
Prav tako vprašani menijo, da bi morala žrtev dobiti<br />
dodatni plačani dopust, zoper povzročitelja pa so po mnenju<br />
vprašanih primerne moralne sankcije.<br />
4.3 Posledice neustreznih delovnih razmer in <strong>za</strong>znave<br />
trpinčenja na delovnem mestu<br />
Pogost spremljevalec oziroma posledica trpinčenja na<br />
delovnem mestu so tudi pojavi duševnih in psihosomatskih<br />
motenj. Tudi <strong>za</strong>posleni v organi<strong>za</strong>ciji, <strong>za</strong>jeti v raziskavo, so poročali<br />
o pogostih in včasih zelo resnih zdravstvenih težavah,<br />
kar prikazuje tabela 8.<br />
Tabela 8: Zaznava duševnih posebnosti pri sebi v <strong>za</strong>dnjih šestih<br />
mesecih<br />
Duševna posebnost<br />
Da<br />
Ne<br />
f % f %<br />
Splošna preutrujenost 34 66,7 17 33,3<br />
Razdražljivost 30 58,5 21 41,5<br />
Nezmožnost koncentracije 24 47,1 27 52,9<br />
Ne<strong>za</strong>dostno samospoštovanje 21 41,5 30 58,5<br />
Motnja spanja 18 35,3 33 64,7<br />
Samoobtoževanje 16 31,4 35 68,6<br />
Strahovi 15 29,4 36 70,6<br />
Depresija 12 23,5 39 76,5<br />
Prebavne motnje 12 23,5 39 76,5<br />
Povišan krvni tlak 12 23,5 39 76,5<br />
Težave v družinskih odnosih 10 19,6 41 80,4<br />
V tabeli 8 so predstavljeni rezultati posledic neustreznih<br />
delovnih razmer in <strong>za</strong>znave trpinčenja na delovnem mestu,<br />
pri čemer najbolj izstopajo splošna preutrujenost, razdražljivost,<br />
nezmožnost koncentracije, znižanje samospoštovanja in<br />
motnje spanja. Zaskrbljujoč je pojav depresije in povišanega<br />
krvnega tlaka, ki lahko resno ogroža zdravje in življenje žrtve.<br />
Respondenti najredkeje poročajo o težavah v družinskih odnosih,<br />
iz česar lahko sklepamo, da družina še vedno predstavlja<br />
varno <strong>za</strong>vetje <strong>za</strong> žrtev in ji je v oporo.<br />
5 Razprava<br />
Iz analize rezultatov raziskave, opravljene na prošnjo<br />
preučevane organi<strong>za</strong>cije, izhaja, da so oblike trpinčenja na<br />
delovnem mestu zelo različne in pogoste ter da je zelo vi-<br />
281
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
sok delež samih žrtev ter velikokrat še večji delež prisotnosti<br />
pri storitvi posameznega dejanja sodelavcu. V organi<strong>za</strong>ciji se<br />
srečujejo z zelo prefinjenimi (izmikanje stikom, ignoriranje,<br />
ogovarjanje <strong>za</strong> hrbtom, kritiziranje dela, napačno ocenjevanje<br />
delovnih naporov, širjenje govoric in poskusi smešenja)<br />
in tudi nasilnimi oblikami (kričanje oziroma jasno zmerjanje,<br />
pisne in besedne grožnje, vdiranje v računalniški sistem,<br />
premestitev, poskusi prisile v psihiatrični pregled) trpinčenja<br />
na delovnem mestu.<br />
Kljub pogostim pojavom trpinčenja na delovnem mestu<br />
pa so <strong>za</strong>posleni v organi<strong>za</strong>ciji <strong>za</strong>dovoljni z odnosi v službi,<br />
saj izražajo tako pozitivno mero <strong>za</strong>dovoljstva s sodelavci, neposredno<br />
nadrejenimi, s samim delom in delovnimi pogoji.<br />
Nadalje vprašani pripisujejo precejšnjo pomembnost medsebojnim<br />
odnosom na delovnem mestu, saj so označili medsebojno<br />
razumevanje in medsebojno <strong>za</strong>upanje v kolektiv kot<br />
izredno pomembni značilnosti. Prav tako se jim zdi pomembno<br />
pozitivno reševanje konfliktov v organi<strong>za</strong>ciji, česar pa žal<br />
niso vedno deležni.<br />
Vprašani tudi menijo, da slabo vodenje organi<strong>za</strong>cije pozitivno<br />
vpliva na pojav trpinčenja na delovnem mestu, pri<br />
čemer sta še posebej izpostavljena velika mera stresa na delovnem<br />
mestu oziroma <strong>za</strong>radi samega dela ter posameznikova<br />
omejena moč odločanja v organi<strong>za</strong>ciji. Pogost spremljevalec<br />
oziroma posledica trpinčenja na delovnem mestu so tudi pojavi<br />
duševnih in psihosomatskih motenj, saj so <strong>za</strong>posleni v<br />
organi<strong>za</strong>ciji poročali o pogostih in včasih zelo resnih zdravstvenih<br />
težavah. Nadalje pa se je poka<strong>za</strong>lo, da so težave v<br />
družinskih odnosih pri žrtvi trpinčenja na delovnem mestu<br />
redke in da družina še vedno predstavlja varno <strong>za</strong>vetje <strong>za</strong> žrtev<br />
in ji je v oporo.<br />
Zaposleni v organi<strong>za</strong>ciji zelo pomembno vlogo pri urejanju<br />
problematike trpinčenja na delovnem mestu pripisujejo<br />
delodajalcu oziroma vodstvu, ki je odgovorno <strong>za</strong> organi<strong>za</strong>cijo<br />
dela, način vodenja ter tudi <strong>za</strong> preprečevanje ne<strong>za</strong>želenega vedenja<br />
v organi<strong>za</strong>ciji. Prav tako pa imajo pomembno vlogo tudi<br />
sindikati oziroma njihovi predstavniki v organi<strong>za</strong>ciji, ki so odgovorni<br />
<strong>za</strong> <strong>za</strong>ščito in varovanje pravic delavcev ter po mnenju<br />
<strong>za</strong>poslenih morajo skrbeti <strong>za</strong> o<strong>za</strong>veščanje o trpinčenju na<br />
delovnem mestu, njegovih lastnostih in posledicah, predvsem<br />
pa neprimernosti tovrstnega ravnanja. V primeru pojava in<br />
obravnavanja primera trpinčenja na delovnem mestu vprašani<br />
zelo resno in v korist žrtve dojemajo odziv, stanje in nadzor<br />
v organi<strong>za</strong>ciji. Prav tako bi zelo strogo, z disciplinskimi<br />
in drugimi delovnopravnimi postopki ter tudi premestitvijo<br />
kaznovali storilca trpinčenja na delovnem mestu.<br />
Rezultati raziskave so jasen poka<strong>za</strong>telj o problemih znotraj<br />
organi<strong>za</strong>cije, ki nakazujejo na pojave trpinčenja na delovnem<br />
mestu ter izražajo nujno potrebno posredovanje odgovornih<br />
in razrešitev nastalih konfliktnih situacij oziroma izvedbo<br />
ukrepov <strong>za</strong> preprečevanje tovrstnega nasilja v njihovi organi<strong>za</strong>ciji.<br />
Zato bi bilo v prihodnosti v organi<strong>za</strong>ciji treba izboljšati<br />
predvsem preventivne ukrepe zoper tovrstno nasilje. Gre zlasti<br />
<strong>za</strong> dvig informiranosti o trpinčenju na delovnem mestu,<br />
tudi s pomočjo izobraževanja in z o<strong>za</strong>veščanjem prek medijev.<br />
Prav tako bi bilo treba izboljšati <strong>za</strong>gotavljanje pomoči žrtvam,<br />
tako pravne (svetovanje) kot zdravniške. V Sloveniji lahko na<br />
tem področju, še posebej glede preprečevanja trpinčenja na<br />
delovnem mestu, zelo veliko stori društvo »POGUM«, katerega<br />
nadaljnji razvoj je bistvenega pomena tako <strong>za</strong> žrtve kot tudi<br />
<strong>za</strong> druge, ki se na kakršen koli način soočajo s trpinčenjem na<br />
delovnem mestu. Vsekakor pa bodo <strong>za</strong>stavljeni cilji dosegljivi<br />
veliko teže, če žrtve in tisti, ki jim želijo pomagati, ne bodo<br />
deležni podpore javnosti.<br />
Zaradi škodljivih posledic se je na pojav trpinčenja na<br />
delovnem mestu treba odzivati hitro, pa vendar odmerjeno.<br />
Posebej je treba poudariti, da pojav trpinčenja na delovnem<br />
mestu ni problem posameznika, temveč vodstva organi<strong>za</strong>cije.<br />
Tudi Brečko (2003) v svoji raziskavi ugotavlja, da se tovrstno<br />
vedenje ne sme dopuščati in se šteje <strong>za</strong> dejanje, ki ga je z<br />
moralnega vidika treba <strong>za</strong>tirati. Lahko ga preprečimo s tremi<br />
celostnimi dejavnostmi, in sicer s preventivnim delovanjem, z<br />
zgodnjimi intervencijami in s poklicno rehabilitacijo. Seveda<br />
pa morata biti <strong>za</strong> zgodnje odkrivanje trpinčenja na delovnem<br />
mestu organi<strong>za</strong>cija in njeno vodstvo sposobna odkriti prve<br />
znake trpinčenja.<br />
Poleg vodstva organi<strong>za</strong>cije in njenih <strong>za</strong>poslenih ter sindikatov<br />
so <strong>za</strong> preventivno delovanje in zgodnje odkrivanje lahko<br />
zelo koristni posebni pooblaščenci <strong>za</strong> pomoč trpinčenim<br />
na delovnem mestu. Ti imajo lahko ključno vlogo še posebej<br />
pri prepoznavanju vertikalnega trpinčenja, kjer so udeleženi<br />
posamezniki iz vrst vodstva organi<strong>za</strong>cije.<br />
Posebni pooblaščenci naj bi bile osebe, ki imajo kompetence<br />
v preventivnem preprečevanju trpinčenja na delovnem<br />
mestu, sposobnost zgodnjega odkrivanja pojava in obvladajo<br />
proces rehabilitacije po trpinčenju.<br />
Za uspešno preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu<br />
je zelo pomembno komuniciranje v organi<strong>za</strong>ciji, kar je poka<strong>za</strong>la<br />
tudi raziskava med slovenskimi policisti (Gorenak, 2005).<br />
Vertikalno komuniciranje in <strong>za</strong>dovoljstvo delavcev je še posebej<br />
pomembno v specializiranih organi<strong>za</strong>cijah, kot je policija,<br />
kjer se uporabljajo posebna pooblastila. Komunikacijske veščine<br />
tako podrejenih kot nadrejenih so pomembne <strong>za</strong> <strong>za</strong>dovoljstvo<br />
<strong>za</strong>poslenih, <strong>za</strong>to je pomembno, da vodilni in vodstveni<br />
delavci že pred <strong>za</strong>sedbo delovnega mesta pridobijo veščine<br />
komuniciranja.<br />
282
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
Vodstvo organi<strong>za</strong>cije je lahko s pravilno uporabo metod<br />
in tehnik vodenja avtonomno uspešno pri preprečevanju trpinčenja<br />
na delovnem mestu pri vseh organi<strong>za</strong>cijskih dejavnikih<br />
vzrokov trpinčenja na delovnem mestu. Manjše pa so<br />
možnosti <strong>za</strong> uspeh pri dejavniku osebnost povzročitelja, <strong>za</strong>to<br />
mora v teh primerih organi<strong>za</strong>cija poiskati zunanjo specializirano<br />
strokovno pomoč psihologov in zdravnikov ter drugih<br />
subjektov zunanjega okolja organi<strong>za</strong>cije.<br />
Če se organi<strong>za</strong>cije in njihovi subjekti želijo uspešno razvijati,<br />
morajo poleg vseh drugih oblik rasti veliko pozornost<br />
namenjati o<strong>za</strong>veščanju, izobraževanju in usposabljanju <strong>za</strong><br />
preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu.<br />
6 Sklep<br />
V Sloveniji je bilo v prvi polovici leta 2008 žrtev trpinčenja<br />
na delovnem mestu 10,4 odstotka <strong>za</strong>poslenih Slovencev in<br />
Slovenk, od tega 62,8 odstotka žensk in 37,2 odstotka moških.<br />
Trpinčenje na delovnem mestu je v današnji družbi očitno pereč<br />
pojav, ki glede na rezultate študije primera in raziskave posega<br />
globoko v osebnost in življenje žrtev, v najširšem smislu<br />
pa negativno vpliva tudi na družbo kot celoto.<br />
Poleg prve nacionalne raziskave se v <strong>za</strong>dnjih letih stanje<br />
problematike trpinčenja na delovnem mestu počasi izboljšuje,<br />
predvsem v smislu <strong>za</strong>vedanja pojava in njegovega preprečevanje.<br />
Tako je bilo ustanovljeno društvo POGUM, spremenil se<br />
je Zakon o delovnih razmerjih in sprejet je bil novi Kazenski<br />
<strong>za</strong>konik, ki inkriminira trpinčenje na delovnem mestu.<br />
Potrebne so nadaljnje izboljšave, zlasti na področju preventivnih<br />
ukrepov zoper tovrstno nasilje. Pomembno si je<br />
pri<strong>za</strong>devati <strong>za</strong> dvig informiranosti o trpinčenju na delovnem<br />
mestu, tudi s pomočjo izobraževanja in z o<strong>za</strong>veščanjem prek<br />
medijev. Prav tako bi bilo treba izboljšati <strong>za</strong>gotavljanje pomoči<br />
žrtvam, tako v obliki pravnega svetovanja kot zdravniške<br />
pomoči. Organi<strong>za</strong>cije lahko preprečimo trpinčenje na delovnem<br />
mestu z uporabo treh celostnih dejavnosti, in sicer s<br />
preventivnim delovanjem, z zgodnjimi intervencijami in s<br />
poklicno rehabilitacijo.<br />
Čeprav se o trpinčenju na delovnem mestu danes govori<br />
veliko več kot nekdaj, še vedno vse preveč pogosto ostane<br />
skrito. Sodelavci žrtev dogajanje običajno le nemo opazujejo,<br />
saj se bojijo <strong>za</strong>se in <strong>za</strong> svojo <strong>za</strong>poslitev, še posebej, če so glavni<br />
izvajalci trpinčenja predstavniki vodstva. Tudi ukrepanje<br />
nadrejenih in pristojnih institucij je precej medlo in neučinkovito,<br />
pri čemer običajno prevladuje <strong>za</strong>nikanje. Zaposleni<br />
pomembno vlogo pri reševanju problematike trpinčenja na<br />
delovnem mestu pripisujejo prav vodstvu in sindikatom, <strong>za</strong>to<br />
se lahko uvajanje posebnih pooblaščencev <strong>za</strong> pomoč trpinčenim<br />
znotraj organi<strong>za</strong>cije izkaže <strong>za</strong> koristno in učinkovito.<br />
Literatura<br />
1. Angeles Carnero, M., Martinez, B., Sanchez-Mangas, R. (2006).<br />
Mobbing and its determinants: the case of Spain. Applied<br />
Economics, 40 (24). Članek je bil dobljen 10. februarja 2009 na<br />
http://www.webmeets.com/files/papers/SAE/2006/270/<br />
mob_junio.pdf.<br />
2. Bakovnik, R. (2006). Vloga sveta delavcev pri odkrivanju in<br />
preprečevanju mobbinga. Industrijska demokracija, 10 (12), 3–5.<br />
3. Brečko, D. (2003). Mobbing, psihično in čustveno nasilje na delovnem<br />
mestu, raziskava. Ljubljana, Planet GV.<br />
4. Brečko, D. (2007). Mobbing – kako ga pravočasno prepoznati in<br />
ukrepati. Delavci in delodajalci, 7 (2/3), 415–428.<br />
5. Confidenti, D. (2006). Pojav mobbinga kot posebne vrste<br />
šikaniranja v slovenski policiji. V: Lobnikar, B. (ur.). Sedmi slovenski<br />
dnevi varstvoslovja. 31. maj–2. junij 2006, Bled, Ljubljana,<br />
Fakulteta <strong>za</strong> policijsko-varnostne vede.<br />
6. Cvetko, A. (2003). Mobbing – posebna vrsta šikane v delovnih<br />
razmerjih. Podjetje in delo, 29 (5), 895–906.<br />
7. Česen, T., Damej, M., Kečanović, B., Modrej, A., Pečnik Posel, S.,<br />
Posel, F., Urdih La<strong>za</strong>r, T. (2009). Mobing, trpinčenje, šikaniranje<br />
… Nekaj usmeritev <strong>za</strong> pogum pri ohranjanju dostojanstva. Ljubljana,<br />
POGUM – društvo <strong>za</strong> dostojanstvo pri delu.<br />
8. Dolinar, P., Jere, M., Meško, G. (2009). Skrito nasilje na delovnem<br />
mestu – med <strong>za</strong>nikanjem in trpljenjem – študija primera.<br />
Varstvoslovje med teorijo in prakso, 10. slovenski dnevi varstvoslovja.<br />
4.–5. junij 2009, Ljubljana, Fakulteta <strong>za</strong> varnostne vede.<br />
9. Galjot, S. (2007). Žrtve mobbinga, psihičnega nasilja na delovnem<br />
mestu. V: Meško, G. (ur.). Izbrana poglavja iz viktimologije 1.<br />
Mala čitanka viktimologije <strong>za</strong> varstvoslovce: Študijsko gradivo.<br />
Ljubljana, Fakulteta <strong>za</strong> varnostne vede.<br />
10. Gorenak, I. (2005). Pove<strong>za</strong>nost vertikalnega komuniciranja in<br />
<strong>za</strong>dovoljstva policistov pri delu v Slovenski policiji. Varstvoslovje<br />
7 (2), 115–122.<br />
11. Hoel, H., Cooper, C. L. (2000). Destructive Conflict and Bullying<br />
at Work. Manchester School of Management. Raziskava je bila dobljena<br />
1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/<br />
res/umist.pdf.<br />
12. Kazenski <strong>za</strong>konik. Uradno prečiščeno besedilo. (2004). Uradni list<br />
RS, št. 95/2004.<br />
13. Kazenski <strong>za</strong>konik. (2008). Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008.<br />
14. Kostelić-Martić, A. (2007). Mobbing – psihičko maltretiranje<br />
na radnome mjestu. Članek je bil dobljen 2. novembra 2007 na<br />
http://www.delavska-participacija.com/clanki/Kostelič.<br />
doc.<br />
15. Leymann, H. (1996a). Epidemiological findings. The mobbing encyclopedia.<br />
Bullying; Whistleblowing. Članek je bil dobljen 20. oktobra<br />
2007 na http://www.leymann.se/English/frame.html.<br />
16. Leymann, H. (1996b). Mobbing – its Course Over Time. The mobbing<br />
encyclopedia. Bullying; Whistleblowing. Članek je bil dobljen<br />
20. oktobra 2007 na http://www.leymann.se/English/frame.<br />
html.<br />
17. Leymann, H. (1996c). The content and development of mobbing at<br />
work. European journal of work and organi<strong>za</strong>tional psychology,<br />
5 (2), 165–184. Članek je bil dobljen 20. oktobra 2007 na http://<br />
www.ste.uji.es/old/mobbing/LeymannEI.pdf.<br />
283
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 272-285<br />
18. Leymann, H., Gustafsson, A. (1996). Mobbing at work and the development<br />
of post-traumatic stress disorders. European journal<br />
of work and organi<strong>za</strong>tional psychology, 5 (2), 251–275. Članek<br />
je bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/leymann96.pdf.<br />
19. Matthiesen, S. B., Einarsen, S. (2004). Psychiatric distress and<br />
symptoms of PTSD among victims of bullying at work. British<br />
journal of guidance & counselling, 32 (3), 335–356. Članek je<br />
bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/matthiesen.pdf.<br />
20. Mlinarič, P. (2006). Mobbing kot problem menedžmenta in <strong>za</strong>konodaje.<br />
Industrijska demokracija, 10 (12), 3–5.<br />
21. Mobbing. (2007). Članek je bil dobljen 13. oktobra 2007 na http://<br />
poslovni-ba<strong>za</strong>r.si/?mod=articles&article=242.<br />
22. Mobbing – psihično nasilje na delovnem mestu. Članek je bil<br />
dobljen 13. oktobra 2007 na http://trendi.siol.net/default.<br />
aspx?site_id=155&page_id=116&article_id=1551160705<br />
18111721111&cid=406.<br />
23. Parent-Thirion, A., Fernandez Macias, E., Hurley, J., Vermeylen, G.<br />
(2007). Fourth European Working Conditions Survey. Evropska<br />
fundacija <strong>za</strong> izboljšanje življenjskih in delovnih razmer. Raziskava<br />
je bila dobljena 27. julija 2008 na http://www.eurofound.europa.eu/pubdocs/2006/98/en/2/ef0698en.pdf.<br />
24. Sheehan, M. (1999). Workplace bullying – responding with some<br />
emotional intelligence. International journal of manpower, 20<br />
(1/2), 57–69. Članek je bil dobljen 28. julija 2008 na http://www.<br />
worktrauma.org/research/research07.htm.<br />
25. Statut društva »POGUM – društvo <strong>za</strong> dostojanstvo pri delu«.<br />
(2007). »POGUM – društvo <strong>za</strong> dostojanstvo pri delu, Ljubljana.<br />
Statut je bil dobljen 10. avgusta 2009 na http://www.pogum.<br />
org/?page_id=31.<br />
26. Tehrani, N. (2004). Bullying: a source of chronic post traumatic<br />
stress?. British journal of guidance & counselling, 32 (3), 357–<br />
366. Članek je bil dobljen 1. avgusta 2008 na http://bullyinginstitute.org/research/res/tehrani.pdf.<br />
27. Tkalec, L. (2006). Mobbing – psihoteror na delovnem mestu.<br />
Industrijska demokracija, 10 (12), 6–12.<br />
28. Urdih La<strong>za</strong>r, T. (2006). V prihodnost s pogledom v preteklost:<br />
mobbing, bullying, psihično nasilje na delovnem mestu v Evropi.<br />
V: Dodič-Fikfak, M., Molan, M. (ur.). Nasilje na delovnem mestu.<br />
Sanitas et labor: slovenska znanstveno-strokovna periodična<br />
publikacija. Ljubljana, Klinični center, Klinični inštitut <strong>za</strong> medicino<br />
dela, prometa in športa.<br />
29. Workplace Bullying Institute in Zogby international. (2007). U.S.<br />
bullying survrey. Raziskava je bila dobljena 1. avgusta 2008 na<br />
http://bullyinginstitute.org/zogby2007/WBIsurvey2007.<br />
pdf.<br />
30. Zakon o delovnih razmerjih. (2002). Uradni list RS, št. 42/2002.<br />
31. Zakon o spremembah in dopolnitvah <strong>za</strong>kona o delovnih razmerjih.<br />
(2007). Uradni list RS, št. 103/2007.<br />
32. Žaler, J. (2007). Osebni (ne)razvoj: Mobbing se pojavlja tudi v<br />
Sloveniji. Članek je bil dobljen 13. oktobra 2007 na http://www.<br />
revija.mojedelo.com/karierni-razvoj/osebni-ne-razvojmobing-se-pojavlja-tudi-v-sloveniji-186.aspx.<br />
284
Petra Dolinar, Maja Jere, Gorazd Meško, Iztok Podbregar, Katja Eman: Trpinčenje na delovnem mestu . . .<br />
Mobbing - perception, forms and responses<br />
Petra Dolinar, A Graduate of the University of Maribor, Faculty of Criminal Justice and Security,<br />
Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, petra.dolinar@gmail.com.<br />
Maja Jere, Ph.D. Candidate at the University of Maribor, Faculty of Criminal Justice and Security,<br />
Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, mjere@siol.net<br />
Gorazd Meško, Ph.D., Full Professor of Criminology and Dean of the Faculty of Criminal Justice and Security,<br />
University of Maribor, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, gorazd.mesko@fvv.uni-mb.si<br />
Iztok Podbregar, Ph. D., Associate Professor in Human Resource Management, University of Maribor,<br />
Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, iztok.podbregar@fvv.uni-mb.si<br />
Katja Eman, Young Researcher, Assistant Lecture in Criminology, University of Maribor,<br />
Faculty of Criminal Justice and Security, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana, Slovenia, katja.eman@fvv.uni-mb.si.<br />
Mobbing is a phenomenon that too often remains concealed, although it can occur in any organi<strong>za</strong>tion and has serious consequences<br />
for its victims, their fellow workers and the organi<strong>za</strong>tion, friends, family members and, ultimately, the entire society. Based on a case<br />
study and an empirical research study, the paper presents various forms of mobbing and reactions to it. It describes some of the<br />
characteristics of perpetrators and victims, examines the causes of such conduct, analyses its course and its consequences. It also<br />
presents the current situation in Slovenia with regard to the findings of a national research study, legislative modifications and the<br />
awareness of the general public about these problems.<br />
On the basis of the case study findings on mobbing and an analysis of past research results, the investigators developed a questionnaire<br />
for studying the dynamics of relations and the forms of inappropriate behaviour in the workplace within the organi<strong>za</strong>tion in which the<br />
relevant victim was employed. The findings indicate various forms of mobbing, from very refined to violent ones. In terms of the causes<br />
of this phenomenon, the respondents highlight bad management of the organi<strong>za</strong>tion, a high level of workplace stress and limited power<br />
of decision making within the organi<strong>za</strong>tion. Respondents emphasized the importance of interpersonal understanding and a positive<br />
approach to solving conflicts. An important role in solving these problems is assigned to the management and labour unions, so it<br />
would be useful and efficient to introduce special agents empowered to provide assistance to a victim of mobbing in the organi<strong>za</strong>tion. In<br />
order to improve the current situation, it is essential to inform people about mobbing, to organise appropriate education and training,<br />
to make them aware of it and to provide counselling and assistance to victims of mobbing.<br />
Key words: mobbing, workplace environment, victim, perpetrator, being informed about mobbing<br />
UDC: 349.2 : 331.443<br />
285
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 286-294<br />
Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in<br />
posledice pri speciali<strong>za</strong>ntih medicine v Sloveniji<br />
v letu 2009<br />
Polona Selič *<br />
Ana Jakopin *<br />
Trpinčenja na delovnem mestu (s kratico TDM, s tujko mobbing) je pogost pojav pri <strong>za</strong>poslenih v javnem sektorju,<br />
predvsem v izobraževalnem in zdravstvenem. Posebej pogost je tam, kjer delovne naloge in pričakovanja niso jasno<br />
opredeljene, ali se nenehno spreminjajo. Trpinčenje škodljivo vpliva na zdravje pri<strong>za</strong>detih, povzroča stroške in<br />
zmanjšuje delovno učinkovitost. Za TDM obstaja več definicij. V naši raziskavi smo upoštevali, da mora vsaj ena od 45<br />
pojavnih oblik po Leymannu (1990) trajati vsaj 6 mesecev v pogostnosti enkrat na teden.<br />
Z raziskavo smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri je TDM razširjeno med slovenskimi speciali<strong>za</strong>nti medicine. Zanimala<br />
nas je tudi pove<strong>za</strong>va med trpinčenjem in nekaterimi simptomi ter izobrazbeni status povzročiteljev. Vsem zdravnikom,<br />
ki so v času <strong>za</strong>jemanja podatkov opravljali speciali<strong>za</strong>cijo medicine (1164 oseb), smo aprila 2009 poslali preveden in<br />
prirejen vprašalnik LIPT (Leymann Inventory of Psychological Terrori<strong>za</strong>tion) skupaj z vprašanji o izbranih simptomih<br />
in ostalih podatkih - spolu, starosti, delovni dobi, bolniškem staležu in izobrazbenem statusu povzročiteljev trpinčenja.<br />
Preiskovancem je bila <strong>za</strong>gotovljena popolna anonimnost. Vprašalnik je vrnilo 318 oseb, 6 vprašalnikov ni bilo<br />
veljavnih. V analizo smo vključili še 312 vprašalnikov (26.8 odstotka populacije speciali<strong>za</strong>ntov medicine v študijskem<br />
letu 2008/9), 77.2 odstotka preiskovancev je bilo ženskega spola.<br />
Med speciali<strong>za</strong>cijo je TDM doživljalo 70.8 odstotka speciali<strong>za</strong>ntov, ki so vrnili vprašalnike. V času izpolnjevanja<br />
vprašalnika jih je bilo TDM še vedno izpostavljenih 125 ali 40.0 odstotkov preiskovancev. Trpinčenje se je poka<strong>za</strong>lo<br />
tako, da so jim največkrat <strong>za</strong>molčali pomembne informacije. Ostale najpogostejše oblike TDM so bile: verbalni<br />
napadi v zvezi z delovnimi <strong>za</strong>dolžitvami, <strong>za</strong>hteve po opravljanju dela, ki je bilo pod nivojem njihove usposobljenosti,<br />
širjenje govoric in <strong>za</strong>hteve po opravljanju dela, <strong>za</strong> katero so bistveno premalo usposobljeni. Speciali<strong>za</strong>nti, ki so bili v<br />
času izpolnjevanja vprašalnika še vedno izpostavljeni TDM, so statistično pogosteje navajali bolezenske simptome.<br />
Povzročitelji TDM so imeli najpogosteje višji izobrazbeni status od preiskovancev.<br />
Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, žrtev, storilec, zdravje, posledice, družinska medicina, speciali<strong>za</strong>nt<br />
medicine<br />
UDK: 331.443 + 616-051 (497.4) “2009”<br />
1 Izhodišča<br />
Evropska agencija <strong>za</strong> varnost in zdravje pri delu (2006)<br />
definira trpinčenje na delovnem mestu kot ponavljajoče se<br />
neprimerno ravnanje z <strong>za</strong>poslenim ali skupino <strong>za</strong>poslenih,<br />
ki ogroža zdravje in varnost. V <strong>za</strong>dnjih desetletjih smo priča<br />
spremembam stališč družbe do uporabe oziroma zlorabe<br />
*<br />
Doc. dr. Polona Selič, univ. dipl. psih.<br />
Ana Jakopin, dr. med.<br />
Katedra <strong>za</strong> družinsko medicino, Medicinska fakulteta Univerze v<br />
Ljubljani, Poljanski nasip 58, Ljubljana<br />
moči. Zmanjšala se je toleranca <strong>za</strong> več oblik nasilja – med drugim<br />
tudi <strong>za</strong> telesno, spolno, duševno, socialno in versko nasilje<br />
(Rus Makovec, 2003:108–17). Posledica je več mednarodnih<br />
deklaracij v zvezi s pravicami tistih posameznikov, ki jih <strong>za</strong>radi<br />
različnih dejavnikov sami težje uveljavijo. Praviloma gre <strong>za</strong><br />
osebe v razmerju z osebo ali skupino, ki ima več (fizične, ekonomske,<br />
socialne) moči ali vpliva. Zaradi neenakega položaja<br />
so ti ljudje ranljivi <strong>za</strong> zlorabo.<br />
Trpinčenje na delovnem mestu je prvi natančneje opredelil<br />
Heinz Leymann kot sovražno in neetično komuniciranje,<br />
ki je usmerjeno večinoma samo na eno osebo, ta pa je <strong>za</strong>radi<br />
tega porinjena v položaj nemoči. Iz tega položaja se <strong>za</strong>radi nenehne<br />
izpostavljenosti dejanjem TDM ne more izvleči, saj se<br />
286
Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in posledice pri speciali<strong>za</strong>ntih medicine . . .<br />
dejanja pojavljajo pogosto in trajajo dolgo. Ker je sovražno<br />
obnašanje tako pogosto in dolgotrajno, privede do bistvene<br />
duševne, psihosomatske in socialne pri<strong>za</strong>detosti (Leymann,<br />
1990). Einarsen s soavtorji (Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper,<br />
2003) opredeljuje TDM kot nadlegovanje, žaljenje, izločanje<br />
nekoga iz družbe ali negativno vplivanje na delovne naloge,<br />
kar se spet mora dogajati pogosto (na primer tedensko) in trajati<br />
dlje časa (na primer šest mesecev), da govorimo o TDM.<br />
Prijemališča TDM so po Leymannu (Leymann, 1996) napad<br />
na možnost sporazumevanja pri<strong>za</strong>detega, napad na možnost<br />
ohranjanja družabnih stikov, napad na osebni ugled, onemogočanje<br />
kvalitetnega dela ter ogrožanje telesnega zdravja.<br />
V skladu s tem je sestavljen vprašalnik LIPT – Leymann<br />
Inventory of Psychological Terrorisation in tudi zelo podoben<br />
vprašalnik NAQ – Negative Acts Questionnaire. Da bi lahko<br />
nekoga označili kot žrtev TDM, snovalci teh dveh vprašalnikov<br />
<strong>za</strong>htevajo pozitiven odgovor na vsaj eno vprašanje, hkrati<br />
pa mora trpinčenje trajati vsaj šest mesecev in vsaj enkrat tedensko<br />
(Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper, 2003).<br />
Rezultati študij v različnih državah Evrope, narejeni s<br />
tema dvema vprašalnikoma, kažejo na pogostnost TDM med<br />
3 in 7 odstotkov. Raziskave, ki so bile narejene z drugačno metodologijo,<br />
kažejo bistveno višje številke – od 10 do 25 odstotkov<br />
(na primer če je ugotavljanje TDM temeljilo na vprašanju:<br />
»Ali ste bili izpostavljeni TDM v <strong>za</strong>dnjih šestih mesecih?« ali<br />
če so bili uporabljeni drugačni vprašalniki) (Agervold, 2007).<br />
Kljub različnim opredelitvam je mogoče pri TDM izpostaviti<br />
skupni vidik – gre <strong>za</strong> čustveno in fizično nasilje na<br />
delovnem mestu, pogosto z zlorabo moči. Razlikujemo med<br />
dvema vrstama TDM – pri prvi gre <strong>za</strong> posledico stopnjujočega<br />
se konflikta, pri drugi pa žrtev ni vpletena v konflikt,<br />
temveč se slučajno znajde v položaju, v katerem storilec izživlja<br />
svojo agresijo (iskanje »grešnega kozla«). Tkalec (2001)<br />
izpostavlja, da je <strong>za</strong> TDM značilno, da se dejanja pojavljajo v<br />
natančno določenem socialnem okviru, v delovnem okolju,<br />
ki si ga oseba ni sama izbrala, ker pa jo <strong>za</strong>vezuje obveznost,<br />
se ne more kar umakniti. Koić in Apostolovska (2006) opisujeta,<br />
da TDM lahko poteka na različnih hierarhičnih ravneh.<br />
Gre <strong>za</strong> horizontalno TDM (45 odstotkov), med <strong>za</strong>poslenimi<br />
na isti ravni v hierarhiji, torej znotraj iste intenzitete moči in<br />
vloge, in vertikalno TDM (55 odstotkov), ki se dogaja, ko se<br />
predpostavljeni loti podrejenega delavca ali drugega <strong>za</strong> drugim,<br />
dokler ne uniči celotne skupine. Mogoče je tudi obrnjeno<br />
vertikalno TDM, ko se skupina delavcev loti predpostavljenega<br />
(5 odstotkov primerov). TDM lahko povzroči veliko problemov<br />
tako <strong>za</strong>poslenim kot tudi sami organi<strong>za</strong>ciji. Struktura<br />
<strong>za</strong>poslenih po spolu in starosti ne nudi ustrezne prestave o<br />
potencialnem TDM, saj so ga deležni tako ženske kot moški.<br />
Izobrazbena in hierarhična struktura pa jasno pokažeta, da so<br />
problemu TDM bolj izpostavljena <strong>za</strong>htevna delovna mesta in<br />
nekateri intelektualno usmerjeni poklici v znanosti, izobraževanju,<br />
športu (Cvetko, 2003).<br />
1.1 Vzroki trpinčenja na delovnem mestu<br />
Na razvoj TDM vpliva veliko dejavnikov. Med najpomembnejšimi<br />
je t. i. organi<strong>za</strong>cijska kultura oziroma pomanjkanje<br />
konstruktivne organi<strong>za</strong>cijske kulture (Keashly in<br />
Jagatic, 2003). Do TDM največkrat prihaja v kolektivih, kjer<br />
ima vodstvo pozitiven odnos do trpinčenja in tovrstno nasilje<br />
predstavlja del tradicije delovnega okolja. Zato nekateri avtorji<br />
trdijo, da do TDM brez posrednega ali neposrednega soglasja<br />
vodstva sploh ne more priti. V organi<strong>za</strong>cijah, ki jih <strong>za</strong>znamuje<br />
visoka stopnja konformizma (<strong>za</strong>pori, bolnišnice, vojska),<br />
je TDM zelo pogosto. Tako ne preseneča, da so povzročitelji<br />
praviloma nadrejene osebe. Avtokratski in avtoritativni način<br />
vodenja sta enako problematična kot različica laissez-faire, ki<br />
predstavlja zelo plodna tla <strong>za</strong> horizontalno TDM. V formalnih<br />
delovnih okoljih, kjer so meje obnašanja jasne, naj bi bilo<br />
TDM manj (Zapf, Einarsen, Hoel in Vartia, 2003).<br />
Tudi organi<strong>za</strong>cija dela je tesno pove<strong>za</strong>na s TDM. V delovnih<br />
okoljih, kjer se <strong>za</strong>posleni soočajo z nerazumnimi <strong>za</strong>htevami<br />
na eni strani in slabimi delovnimi pogoji na drugi strani,<br />
se TDM pojavlja pogosteje. V tem smislu so še posebej problematična<br />
okolja, ki so vpletena v neetične ali proti<strong>za</strong>konite<br />
dejavnosti. Zanimivo pa niso ugotovili pove<strong>za</strong>ve med TDM in<br />
intenziteto dela (Einarsen in Zapf, 2003).<br />
1.2 Posledice trpinčenja na delovnem mestu<br />
V raziskavi o pojavu TDM v Sloveniji, ki je potekala v<br />
letu 2003, so vprašani najpogosteje navajali kot posledice<br />
TDM nezmožnost koncentracije, razdražljivost, ne<strong>za</strong>dostno<br />
samospoštovanje, motnje spanja ter splošno preutrujenost in<br />
izžetost (Metelko, Teržan in Žebovec, 2006). Neposredne posledice<br />
so lahko presenečenje, osuplost, je<strong>za</strong>, aktivna obramba,<br />
poskusi rešitve konflikta, iskanje kompen<strong>za</strong>cije zunaj<br />
delovnega okolja, ignoriranje napadov, iskanje pomoči pri<br />
nadrejenih ali/in pri sodelavcih. Žrtev doživlja psihične in<br />
fizične posledice TDM, izgubo delovnega mesta, depresijo,<br />
socialno osamitev, nezmožnost <strong>za</strong> delo ipd. Posledice stresa<br />
se lahko kažejo v obliki fizičnih, psihičnih in psihosomatskih<br />
obolenj. Posttravmatska stresna motnja lahko nastopi kot<br />
<strong>za</strong>pozneli odgovor na stresni dogodek ali zelo obremenilne<br />
okoliščine. Znaki motnje se navadno pokažejo po določeni<br />
časovni latenci in imajo v veliki meri značilnosti tesnobnosti<br />
in depresije (Rus Makovec, 2003:15). Poleg depresije se lahko<br />
kažejo še fobije, motnje spanja, prebavne motnje, glavobol,<br />
razdraženost, utrujenost, težave s srcem in žolčem, obolenja<br />
mišic in okostja. Žrtev je mnogokrat odstotna z dela <strong>za</strong>ra-<br />
287
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 286-294<br />
di umikanja in zdravljenja težav, ki jih povzroča napadalec<br />
(Cvetko, 2006).<br />
TDM povzroča veliko gmotno škodo, saj se v pri<strong>za</strong>detih<br />
delovnih okoljih soočajo z višjimi stroški <strong>za</strong>radi bolniških nadomestil<br />
in povečanega števila odpovedi delovnega razmerja,<br />
večkrat najbolj kompetentnih delavcev. Stroški nastanejo<br />
tudi <strong>za</strong>radi zdravljenja žrtev, sodnih postopkov in zmanjšane<br />
storilnosti (Keashly in Jagatic, 2003; Davenport, Schwartz in<br />
Elliot, 1999; Carnero in Martinez, 2005).<br />
1.3 Razširjenost pojava<br />
Raziskave po Evropi in svetu kažejo, da TDM pri<strong>za</strong>dene<br />
od 4 do 9 odstotkov vseh <strong>za</strong>poslenih. Nadrejeni TDM pogosto<br />
uporabljajo (ali vsaj tolerirajo) <strong>za</strong> zmanjševanje števila <strong>za</strong>poslenih;<br />
tako se izognejo plačevanju odpravnin, saj pri<strong>za</strong>deti<br />
sami dajo odpoved, ker razmer na delovnem mestu ne zdržijo<br />
več (Tkalec, 2006). Ženske so pogosteje žrtve, moški pa povzročitelji.<br />
Psihično nasilje se pojavlja na vseh organi<strong>za</strong>cijskih<br />
ravneh, med povzročitelji so tako nadrejeni kot sodelavci.<br />
Pogosto je povzročiteljev več, v tem primeru psihično nasilje<br />
tudi traja dlje. Na Švedskem je Leymann ugotovil, da je 3,5<br />
odstotka delovne sile žrtev TDM in da ta odstotek iz leta v<br />
leto narašča (Leymann, 1996). Podatki Evropske agencije <strong>za</strong><br />
varnost in zdravje pri delu (2006) kažejo, da je pri<strong>za</strong>detih od<br />
8 do 10 vseh <strong>za</strong>poslenih evropskih delavcev. Odstotek je še<br />
višji v ZDA, kjer nasilje na delovnem mestu pri<strong>za</strong>dene kar 16<br />
odstotkov delavcev. Iz raziskave, ki je bila leta 2007 izvedena<br />
v Nemčiji (Weber, Hoermann, Koellner, 2007), je razvidno,<br />
da je v evropskih državah pri<strong>za</strong>detih med 2 in 15 odstotkov<br />
<strong>za</strong>poslenih, v nacionalnem poročilu pa znaša odstotek <strong>za</strong><br />
Nemčijo 3 odstotke <strong>za</strong>poslenih, med njimi so pogosteje pri<strong>za</strong>dete<br />
ženske. Posledice TDM največkrat prevladujejo v javnem<br />
sektorju (zdravstvo, sociala in šolstvo). Ugotovljeno je bilo, da<br />
v podjetjih najpogosteje opažajo napake pri delu, agresivno<br />
komuniciranje, izostajanje z dela ter poskus izoliranja posameznikov<br />
od ostalih sodelavcev. Brečko (2006) navaja, da se<br />
TDM najpogosteje izvaja v državni upravi (14 odstotkov), v<br />
šolstvu in zdravstvu (12 odstotkov), sledijo turistični sektor<br />
(12 odstotkov), transport in komunikacije (12 odstotkov), trgovina<br />
(9 odstotkov), rudarstvo in predelovalna industrija (6<br />
odstotkov), finančno posredovanje (5 odstotkov), gradbeništvo<br />
(5 odstotkov), elektrooskrba (3 odstotki) in kmetijstvo (3<br />
odstotki). Rezultati kažejo tudi na velike razlike med državami.<br />
Tako naj bi bilo na Finskem 15 odstotkov <strong>za</strong>poslenih trpinčenih<br />
na delovnem mestu, na Nizozemskem 14 odstotkov,<br />
na Švedskem 12 odstotkov, v Belgiji 11 odstotkov v Franciji in<br />
na Irskem 10 odstotkov, na Danskem 8 odstotkov, v Nemčiji<br />
in Luksemburgu 7 odstotkov, v Avstriji 6 odstotkov, v Španiji<br />
in Grčiji 5 odstotkov, v Italiji in na Portugalskem pa 4 odstotki<br />
(Evropska agencija <strong>za</strong> varnost in zdravje pri delu, 2006).<br />
Prepoznavanje opozorilnih znamenj, ki kažejo na morebitno<br />
prisotnost nezdravih medosebnih odnosov v delovnem<br />
okolju, tudi psihičnega nasilja, je pri preprečevanju<br />
TDM in zmanjševanju njegovih posledic velikega pomena.<br />
Posamezniki so kot psihična in fizična opozorilna znamenja<br />
največkrat navajali nezmožnost koncentracije, razdražljivost,<br />
izžetost ter motnje spanja. Na ravni organi<strong>za</strong>cije pa se največkrat<br />
kažejo opozorilni znaki, kot so razdražljivost sodelavcev<br />
in/ali nadrejenih, napake pri delu ter povišana odsotnost z<br />
dela <strong>za</strong>radi bolezni (Tkalec, 2006).<br />
V Sloveniji so bile narejene študije, ki so vključile premajhne<br />
(nereprezentativne) vzorce oziroma le določene ciljne<br />
skupine ljudi in <strong>za</strong>to <strong>za</strong> resnejše sklepanje o <strong>za</strong>konitostih<br />
pojavljanja TDM v slovenskih podjetjih in drugih delovnih<br />
okoljih ne predstavljajo ustrezne podlage. Študije so opozorile<br />
na pojavnost TDM med <strong>za</strong>poslenimi ter na nujnost zgodnjega<br />
<strong>za</strong>znavanja pojava in učinkovitega upravljanja. Zadnja objavljena<br />
raziskava, ki je bila narejena na temo vlog kadrovskih<br />
služb pri obvladovanju TDM, je bila izvedena v 51 slovenskih<br />
podjetjih. Ugotovljena povprečna ocena ogroženosti <strong>za</strong> TDM<br />
v opazovanih podjetjih raste z velikostjo in uvajanjem organi<strong>za</strong>cijskih<br />
struktur ogroženosti podjetij <strong>za</strong> TDM (Tuškej,<br />
2007:41). Razširjenost TDM v Sloveniji so leta 2008 raziskali<br />
na Kliničnem inštitutu <strong>za</strong> medicino dela, prometa in športa<br />
(KIMDPŠ) v prvi nacionalni raziskavi o tej problematiki<br />
(Urdih La<strong>za</strong>r in Stergar, 2009). Rezultati, pridobljeni z vprašalnikom<br />
NAQ, so poka<strong>za</strong>li, da je bilo TDM v času izpolnjevanja<br />
ankete izpostavljenih 7,8 odstotka preiskovancev, v <strong>za</strong>dnjih<br />
petih letih pred raziskavo pa 19,4 odstotka.<br />
1.4 Trpinčenje na delovnem mestu v zdravtsvu<br />
Posebna pozornost je bila v <strong>za</strong>dnjem času namenjena t. i.<br />
motečemu (angl. disruptive) obnašanju zdravnikov do ostalih<br />
<strong>za</strong>poslenih. Definirano je kot neprimerno obnašanje, ki se<br />
kaže v interakciji z ostalimi zdravniki in drugimi <strong>za</strong>poslenimi<br />
v zdravstvu, bolniki in svojci in drugimi osebami ter moteče<br />
vpliva na oskrbo bolnikov ali je razumno pričakovati, da bi<br />
lahko moteče vplivalo na oskrbo bolnikov. Najpogostejša oblika<br />
je nespoštljiva komunikacija, vendar so pogoste tudi druge<br />
oblike – na primer kričanje, žaljenje osebja in odklanjanje<br />
dokončanja opravil. Tako obnašanje ogroža varnost bolnikov,<br />
negativno vpliva na vzdušje v delovni organi<strong>za</strong>ciji in poveča<br />
fluktuacijo delovne sile, odgovorno pa naj bi bilo tudi <strong>za</strong><br />
zmanjšano učinkovitost in večjo porabo sredstev (Leape in<br />
Fromson, 2006). Avtorji tega članka ocenjujejo, da ima težave<br />
z motečim obnašanjem 3–5 odstotkov zdravnikov. Verjetnost<br />
<strong>za</strong> izkazovanje takega obnašanja se (med drugim) poveča ob<br />
stresu, čezmernem delu, utrujenosti in v neurejenih delovnih<br />
razmerah.<br />
288
Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in posledice pri speciali<strong>za</strong>ntih medicine . . .<br />
Z različnih delov sveta prihaja čedalje več poročil, ki kažejo<br />
na posebej pogosto pojavljanje TDM nad zdravniki v procesu<br />
izobraževanja (Bairy in sod., 2007; Cheema, Ahmad, Giri,<br />
Kaliaperumal in Naqvi, 2005; Scott, Blanshard in Child, 2008;<br />
Quine, 2007). S stališča družinske medicine je <strong>za</strong>nimiv tudi<br />
podatek iz nedavne raziskave Sindikata bančništva Slovenije,<br />
kjer ugotavljajo, da žrtve TDM o dogodkih najpogosteje obvestijo<br />
prav zdravnika (Robnik in Milanovič, 2008).<br />
Glede na omenjene izsledke in naravo dela speciali<strong>za</strong>ntov<br />
medicine nas je <strong>za</strong>nimalo, kako pogosto so se speciali<strong>za</strong>nti<br />
medicine srečali s TDM. Zanimalo nas je tudi, v kolikšni meri<br />
drži trditev iz Leymannove definicije TDM – da trpinčenje<br />
privede do »bistvene duševne, psihosomatske in socialne pri<strong>za</strong>detosti«<br />
(Leymann, 1996).<br />
2 Preiskovanci in metode<br />
V študiji smo želeli ugotoviti pogostnost TDM na vzorcu<br />
populacije slovenskih speciali<strong>za</strong>ntov medicine ter morebitno<br />
pove<strong>za</strong>vo s simptomi tesnobe in depresije, reakcije na<br />
stres in prilagoditvene motnje, kar je glede na literaturo (Rus<br />
Makovec, 2003:108–17) najpogostejša posledica zlorabe na<br />
delovnem mestu. Zanimalo nas je, ali je TDM med speciali<strong>za</strong>nti<br />
medicine v primerjavi s splošno slovensko populacijo<br />
pogostejši, ali TDM vpliva na zdravje preiskovancev ter kakšno<br />
izobrazbo imajo izvajalci trpinčenja na delovnem mestu.<br />
Študija je imela dva kraka – presečnega in retrospektivnega.<br />
2.1 Preiskovanci<br />
Vsem zdravnikom, ki so po podatkih Zdravniške zbornice<br />
opravljali v študijskem letu 2008/09 speciali<strong>za</strong>cijo na katerem<br />
koli področju medicinskih ved (skupno 1164 oseb), smo aprila<br />
2009 poslali preveden in prirejen vprašalnik LIPT (Leymann<br />
Inventory of Psychological Terrori<strong>za</strong>tion). Vprašalnik je vrnilo<br />
318 oseb, šest vprašalnikov ni bilo veljavnih. V analizo smo<br />
vključili preostalih 312 vprašalnikov, kar predstavlja 26,8 odstotka<br />
populacije speciali<strong>za</strong>ntov iz obdobja <strong>za</strong>jema.<br />
Preiskovanci so bili stari povprečno 33 let, povprečno so<br />
imeli skoraj šest let delovne dobe. V vzorcu so prevladovale<br />
osebe ženskega spola – 77,2 odstotka (tabela 1), kar se sklada<br />
s trenutno strukturo populacije slovenskih speciali<strong>za</strong>ntov.<br />
2.2 Pripomočki<br />
Poleg prevedenega in prirejenega vprašalnikika LIPT<br />
(Leymann Inventory of Psychological Terrori<strong>za</strong>tion) smo vključili<br />
vprašanja o spolu, starosti, delovni dobi, bolniškem dopustu<br />
preiskovancev in izobrazbi povzročiteljev trpinčenja.<br />
Navedeno je bilo tudi vprašanje o občutku spoštovanosti na<br />
delovnem mestu.<br />
Vprašalnik LIPT obsega 45 vprašanj, razdeljena so po<br />
sklopih A–E, ki predstavljajo posamezne oblike TDM. Sklop<br />
A <strong>za</strong>jema 10 vprašanj, ki raziskujejo možnost sporazumevanja<br />
pri<strong>za</strong>detega, sledi pet vprašanj v zvezi z možnostjo ohranjanja<br />
družabnih stikov na delovnem mestu, sklop C s pomočjo<br />
14 vprašanj odkriva napade na osebni ugled, <strong>za</strong>jeta pa<br />
so tudi vprašanja o onemogočanju kvalitetnega dela (sklop<br />
D, sedem vprašanj) ter enako število vprašanj <strong>za</strong> odkrivanje<br />
ogrožanja telesnega zdravja (sklop E). Pošiljka je vsebovala<br />
tudi kratko informacijo o namenu poizvedbe in neoznačeno,<br />
frankirano kuverto. Zagotovljena je bila popolna anonimnost<br />
preiskovancev.<br />
2.3 Statistična anali<strong>za</strong><br />
Skupino preiskovancev, ki so dosegli kriterij <strong>za</strong> izpostavljenost<br />
TDM, smo statistično primerjali s skupino speciali<strong>za</strong>ntov,<br />
ki niso obkrožili nobenega odgovora pri vprašanjih o<br />
TDM. Tako smo oblikovali dve primerjalni skupini.<br />
Iz vprašalnika smo konstituirali naslednje spremenljivke:<br />
izpostavljenost TDM kadar koli v času speciali<strong>za</strong>cije, izpostavljenost<br />
TDM v času reševanja vprašalnika, občutek spoštovanosti<br />
na delovnem mestu, pogostnost bolniškega dopusta v<br />
<strong>za</strong>dnjem letu (odsotnost z dela <strong>za</strong>radi bolezni, vsakič vsaj <strong>za</strong><br />
tri dni) ter duševne in telesne simptome bolezni. Demografske<br />
podatke smo prika<strong>za</strong>li v obliki frekvenc <strong>za</strong> kategorične spremenljivke<br />
in v obliki srednjih vrednosti (SV) in standardnih<br />
odklonov (SD) <strong>za</strong> numerične spremenljivke. Test <strong>za</strong>nesljivosti<br />
zbranih podatkov o dimenzijah TDM smo preverili s koeficientom<br />
Cronbach alfa. Vpliv demografskih podatkov in TDM<br />
na psihične in fizične zdravstvene težave smo računali s testom<br />
hi-kvadrat in testom T. Statistično pomembno pove<strong>za</strong>ne spremenljivke<br />
s psihičnimi in fizičnimi zdravstvenimi težavami<br />
smo vključili v multivariatno logistično regresijo in izračunali<br />
neodvisne dejavnike vpliva. Rezultate logistične regresije smo<br />
prika<strong>za</strong>li z vrednostjo hi-kvadrata, faktorjem vpliva, 95-odstotnim<br />
intervalom <strong>za</strong>upanja in vrednostjo p. Nato smo oblike<br />
TDM znotraj vsake dimenzije od A do E sešteli.<br />
Statistična anali<strong>za</strong> je bila opravljena s programom SPSS<br />
15.0. Vrednost p < 0,05 je predstavljala statistično pomembnost.<br />
Predstavljamo samo statistično pomembne izsledke.<br />
Zaradi praktičnih razlogov navajamo podatke v moški obliki.<br />
289
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 286-294<br />
3 Rezultati<br />
3.1 Demografski podatki o preiskovancih<br />
Tabela 1: Demografski podatki<br />
Spol<br />
Število Odstotek (%)<br />
moški 71 22,8<br />
ženski 241 77,2<br />
Bolniški dopust <strong>za</strong>radi bolezni v <strong>za</strong>dnjem letu dni<br />
nikoli 85 27,2<br />
enkrat 136 43,3<br />
dvakrat 64 20,4<br />
trikrat in večkrat 27 8,6<br />
Starost v letih 32,6 ± 4,6<br />
Delovna doba v letih 5,8 ± 4,2<br />
3.2 Odgovori na vprašalnik<br />
srednja vrednost + standardna<br />
deviacija (SV ± SD)<br />
Več kot 70 odstotkov od 312 v raziskavo vključenih speciali<strong>za</strong>ntov<br />
je bilo med speciali<strong>za</strong>cijo izpostavljenih TDM. Na<br />
podlagi Z-testa <strong>za</strong> ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili,<br />
da je bilo v času opravljanja speciali<strong>za</strong>cije statistično pomembno<br />
več sodelujočih speciali<strong>za</strong>ntov izpostavljenih TDM<br />
(p < 0,001). Zaradi omejenega odziva v populaciji pa lahko<br />
ugotovimo, da je bilo TDM kadar koli v času speciali<strong>za</strong>cije izpostavljenih<br />
vsaj 18,8 odstotka speciali<strong>za</strong>ntov medicine.<br />
Slika 1: Izobrazbeni status povzročiteljev TDM<br />
Speciali<strong>za</strong>ntom so najpogosteje <strong>za</strong>molčali pomembne informacije<br />
(31 odstotkov), zelo pogosto so navajali verbalne<br />
napade v zvezi z delovnimi <strong>za</strong>dolžitvami (28 odstotkov), dodeljevanje<br />
delovnih opravil, ki ne ustre<strong>za</strong>jo kompetencam (24<br />
odstotkov), in širjenje govoric (23odstotkov).<br />
Simptome depresije in tesnobe so statistično pomembno<br />
(p < 0,001) pogosteje navajali tisti speciali<strong>za</strong>nti, ki so bili izpostavljeni<br />
TDM. Tudi težave, pove<strong>za</strong>ne s posameznim organskim<br />
sistemom, so bile ob izpostavljenosti TDM značilno pogostejše<br />
(p < 0,001).<br />
Preiskovanci, ki so se na delovnem mestu počutili spoštovani,<br />
so značilno redkeje (p < 0,001) tožili o zdravstvenih<br />
težavah, navedenih v vprašalniku.<br />
Preiskovanci, ki so bili izpostavljeni TDM, so značilno<br />
pogosteje (p < 0,001) beležili tri bolniške odsotnosti (vsako<br />
v trajanju vsaj tri dni) <strong>za</strong>radi bolezni v <strong>za</strong>dnjem letu (slika 2)<br />
ali več.<br />
V času reševanja vprašalnika je bilo TDM še vedno izpostavljenih<br />
40,1 odstotka preiskovancev. Na podlagi Z-testa <strong>za</strong><br />
ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili, da je bilo v času<br />
reševanja vprašalnika statistično pomembno več speciali<strong>za</strong>ntov<br />
izpostavljenih TDM kot ne (p < 0,001). V populaciji vseh<br />
speciali<strong>za</strong>ntov medicine to pomeni vsaj 10,7 odstotka.<br />
Med povzročitelji TDM so bili največkrat navedeni uslužbenci<br />
z višjo izobrazbo od speciali<strong>za</strong>nta. Možnih je bilo več<br />
odgovorov, <strong>za</strong>to podajamo rezultate (slika 1). Na podlagi Z-<br />
testa <strong>za</strong> ugotavljanje razlike med deleži smo ugotovili, da je<br />
imelo statistično pomembno več povzročiteljev TDM višjo<br />
izobrazbo status od speciali<strong>za</strong>nta (p < 0,001).<br />
Slika 2: Pove<strong>za</strong>va med TDM in bolniškim dopustom<br />
Zanesljivost meritev dimenzij TDM smo preverili s koeficientom<br />
Cronbach alfa, pri meritvah v svoji raziskavi smo večinoma<br />
dobili visoke koeficiente, nad priporočeno vrednostjo,<br />
290
Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in posledice pri speciali<strong>za</strong>ntih medicine . . .<br />
ki znaša vsaj 0,7. Dejavnike, ki so bili univariatno statistično<br />
pove<strong>za</strong>ni z duševnimi simptomi, smo vključili v multivariatno<br />
analizo <strong>za</strong> izračun dejavnikov, ki so najmočneje neodvisno<br />
pove<strong>za</strong>ni z duševnimi simptomi. Uporabili smo logistično<br />
regresijo. Rezultati so poka<strong>za</strong>li, da je z duševnimi simptomi<br />
(spremembami) najmočneje pove<strong>za</strong>no spoštovanje <strong>za</strong>poslenih,<br />
sledita TDM in bolniški dopust. Vse tri univaritno statistično<br />
pomembno pove<strong>za</strong>ne spremenljivke z duševnimi simptomi<br />
so ostale statistično pomembne tudi v multivariatnem<br />
modelu logistične regresije (tabela 2).<br />
Dejavnike, ki so bili univariatno statistično pove<strong>za</strong>ni s<br />
telesnimi simptomi, smo vključili v multivariatno analizo <strong>za</strong><br />
izračun dejavnikov, ki so najmočneje neodvisno pove<strong>za</strong>ni s<br />
telesnimi simptomi (okvarami zdravja). Uporabili smo logistično<br />
regresijo. Rezultati so poka<strong>za</strong>li najmočnejšo pove<strong>za</strong>vo<br />
med TDM, bolniškim dopustom, spoštovanjem <strong>za</strong>poslenih in<br />
telesnimi simptomi. Vse tri univariantno statistično pomembno<br />
pove<strong>za</strong>ne spremenljivke so ostale statistično pomembne<br />
tudi v multivariantnem modelu logistične regresije (tabela 3).<br />
Tabela 2: Dejavniki, pove<strong>za</strong>ni z duševnimi simptomi<br />
TDM prisotno tudi<br />
sedaj<br />
Bolniški dopust <strong>za</strong>radi<br />
bolezni v <strong>za</strong>dnjem<br />
letu dni<br />
Čutite spoštovanje<br />
<strong>za</strong>poslenih<br />
hi-kvadrat<br />
Faktor<br />
vpliva<br />
95-odstotni<br />
interval<br />
<strong>za</strong>upanja<br />
21,6 3,9 2,2–6,9
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 286-294<br />
preiskovanci najpogosteje izbrali funkcionalne prebavne motnje.<br />
Naštete simptome je v trajanju več kot dva tedna skupaj z<br />
motnjami spanja navedlo več kot 30 odstotkov speciali<strong>za</strong>ntov,<br />
izpostavljenih TDM. Navedeni simptomi poleg depresije sodijo<br />
tudi v kontekst reakcij na stres in prilagoditvenih motenj, kar<br />
pomeni, da ima TDM najverjetneje vzročno vlogo. Ugotovili<br />
smo še, da tisti speciali<strong>za</strong>nti, ki so na bolniškem dopustu na leto<br />
več kot trikrat, pogosteje navajajo TDM. Če združimo to opažanje<br />
s tistim o pove<strong>za</strong>vi simptomatike depresije in TDM, lahko<br />
domnevamo, da je v ambulanti družinskega zdravnika ob obisku<br />
speciali<strong>za</strong>nta medicine, ki v letu tretjič <strong>za</strong>prosi <strong>za</strong> bolniški<br />
dopust, smiselno povprašati o občutku spoštovanosti v službi in<br />
v primeru negativnega odgovora še o simptomatiki depresije. V<br />
raziskavi namreč opažamo, da je občutek spoštovanosti v službi<br />
pomembno pove<strong>za</strong>n z izpostavljenostjo TDM in navajanjem<br />
simptomov tesnobe ali depresije.<br />
Prednost študije je v osvetlitvi problematike trpinčenja<br />
na delovnem mestu v skupini speciali<strong>za</strong>ntov medicine, ki so<br />
opravljali speciali<strong>za</strong>cijo na katerem koli področju medicinskih<br />
ved v študijskem letu 2008/9.<br />
Podatki bodo morda v pomoč pri reorgani<strong>za</strong>ciji programov<br />
speciali<strong>za</strong>cije, poleg tega pa lahko služijo zdravnikom<br />
družinske medicine kot oprijemališča <strong>za</strong> obravnavo <strong>za</strong>poslenih<br />
oseb, ki prihajajo v ambulanto s pritožbami o simptomih,<br />
značilno pove<strong>za</strong>nih s TDM. Največja omejitev študije je vsekakor<br />
pristranski vzorec, ki ne dopušča posplošitev na populacijo<br />
vseh speciali<strong>za</strong>ntov medicine v Sloveniji.<br />
V duhu pri<strong>za</strong>devanja <strong>za</strong> preventivo TDM smo oblikovali<br />
tudi nekatere predloge <strong>za</strong> izboljšanje delovnih pogojev speciali<strong>za</strong>ntov<br />
(in njihovih sodelavcev), ki poleg sprememb v<br />
organi<strong>za</strong>ciji specialističnega dela vključujejo tudi priporočila<br />
<strong>za</strong> preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu, periodična<br />
izobraževanja, usmerjena v obravnavo TDM, in izobraževanje<br />
vodstvenega kadra o sodobnih principih vodenja in dela<br />
z ljudmi. Poseben pomen ima izobraževanje zdravnikov družinske<br />
medicine v zvezi s problematiko TDM, saj pri<strong>za</strong>deti<br />
najprej iščejo pomoč prav pri njih. Iz tega razloga ima lahko<br />
družinska medicina ključno vlogo pri oblikovanju protokolov<br />
<strong>za</strong> obravnavo TDM ter pri ustvarjanju strokovnih pove<strong>za</strong>v s<br />
strokovnjaki, ki imajo izkušnje s tega področja.<br />
5 Zaključek<br />
Rezultati so sicer pristranski <strong>za</strong>radi vzorčenja, vendar<br />
kažejo, da je trpinčenje na delovnem mestu med slovenskimi<br />
speciali<strong>za</strong>nti medicine vsaj enako, če ne celo bolj pogosto kot<br />
v poklicnih skupinah, o katerih so dostopni rezultati (Urdih<br />
La<strong>za</strong>r in Stergar, 2009; Robnik in Milanovič, 2008; Pranjić,<br />
Maleš Bilić, Beganlić in Mustajbegović, 2006; Einarsen, Hoel,<br />
Zapf in Cooper, 2003; Bairy, 2007; Cheema, Ahmad, Giri,<br />
Kaliaperumal in Naqvi, 2005; Scott, Blanshard in Child, 2008;<br />
Quine, 2007; Agervold, 2007). Pove<strong>za</strong>no je s pri<strong>za</strong>detostjo na<br />
področju telesnega, duševnega in socialnega blagostanja – torej<br />
z vsemi tremi dimenzijami definicije zdravja (Svetovna zdravstvena<br />
organi<strong>za</strong>cija (WHO), 1946). Glede na razpoložljivo literaturo<br />
(Rus Makovec, 2003:108–117; Selič, 2009; Česen in sod.,<br />
2009; Leymann, 1990; Einarsen, Hoel, Zapf in Cooper, 2003;<br />
Davenport, Schwartz in Elliot, 1999; Rosenstein in O’Daniel,<br />
2008; Leape in Fromson, 2006) je v obravnavi tovrstne zlorabe<br />
daleč najpomembnejša preventiva kompetentnega in nepristranskega<br />
vodstva, ki ima sodobno znanje s področja upravljanja<br />
človeških virov. Vsekakor si tematika <strong>za</strong>služi nadaljnjo<br />
pozornost.<br />
Zahvala<br />
Predstavljena študija je del specialističnega dela Pogostnost<br />
pojava trpinčenja na delovnem mestu in pove<strong>za</strong>va med trpinčenjem,<br />
bolniško odsotnostjo ter izbranimi simptomi pri speciali<strong>za</strong>ntih<br />
medicine v Sloveniji, katerega izvedbo je z logistično<br />
podporo pri pripravi in distribuciji vprašalnika omogočila<br />
Zdravniška zbornica Slovenije.<br />
Pripravljeno v okviru raziskovalnega programa P3-0339<br />
ARRS.<br />
Literatura<br />
1. Agervold, M. (2007). Bullying at work: a discussion of definitions<br />
and prevalence, based on an empirical study. Scand J Psychol,<br />
48/2, str. 161–172.<br />
2. Bairy, K. L., Thirumalaikolundusubramanian, P., Sivagnanam,<br />
G., Saraswathi, S., Sachidananda, A., Shalini A. (2007). Bullying<br />
among trainee doctors in Southern India: a questionnaire study. J<br />
Postgrad Med, 53: str. 87–90.<br />
3. Brečko, D. (2006). Mobbing – psihoteror tekmovalne družbe.<br />
Industrijska demokracija, 12: str. 12–18.<br />
4. Carnero, M. A., Martinez, B. (2005). Economic and health consequences<br />
of the initial stage of mobbing: the Spanish case. XXX<br />
Simposio de analisis economico; 15.–17. december 2005; Murcia,<br />
Španija.<br />
5. Cheema, S., Ahmad, K., Giri, S. K., Kaliaperumal, V. K., Naqvi, S.<br />
A. (2005). Bullying of junior doctors prevails in Irish health system:<br />
a bitter reality. Ir Med J, 98/9: str. 274–275.<br />
6. Cvetko, A. (2003). Mobbing – posebna vrsta šikane v delovnih<br />
razmerjih. Podjetje in delo, 29/5: str. 895–906.<br />
7. Cvetko, A. (2006). Mobbing – psihično nasilje. Nasilje na delovnem<br />
mestu. Sanitas et labor, 5/1: str. 25–39.<br />
8. Česen, T., Damej-Pauko, M., Kečanović, B., Mordej, A., Pečnik, S.,<br />
Posel, F., Urdih La<strong>za</strong>r, T., Gantar, P., Čebašek-Travnik, Z., Germič,<br />
L., Dodič-Fikfak, M. (2009). Mobing, trpinčenje, šikaniranje: nekaj<br />
usmeritev <strong>za</strong> ohranjanje dostojanstva. Ljubljana: Pogum.<br />
9. Davenport, N., Schwartz, R. D., Elliot, G. P. (1999). Mobbing<br />
– emotional abuse in American workplace. Iowa: Civil Society<br />
Publishing.<br />
292
Polona Selič, Ana Jakopin: Trpinčenje na delovnem mestu - razširjenost in posledice pri speciali<strong>za</strong>ntih medicine . . .<br />
10. Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C. (2003). The concept<br />
of bullying at work- the European tradition. V: Einarsen, S., Hoel,<br />
H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and emotional abuse in the<br />
workplace – international perspectives and practice. London/<br />
New York: Taylor and Francis, str. 6–11.<br />
11. Einarsen, S., Zapf, D. (2003). Individual antecedents od bullying. V:<br />
Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and emotional<br />
abuse in the workplace – international perspectives and<br />
practice. London/New York: Taylor and Francis, str. 168–215.<br />
12. Evropska agencija <strong>za</strong> varnost in zdravje pri delu. (2006).<br />
Ustrahovanje na delovnem mestu. Članek je bil dobljen 31. avgusta<br />
2007 na http://osha.europa.eu/publications/factsheets/23<br />
13. Keashly, L., Jagatic, K. (2003). US perspectives on workplace bullying.<br />
V: Einarsen, S., Hoel, H., Zapf, D., Cooper, L. C.: Bullying and<br />
emotional abuse in the workplace – international perspectives<br />
and practice. London/New York: Taylor and Francis, str. 50–51.<br />
14. Koić, E., Apostolovski, J. (2006). Mobing. Najčešća pitanja in odgovori.<br />
Udruga <strong>za</strong> pomoć i edukaciju žrtava mobbinga. Zagreb:<br />
Gradski ured <strong>za</strong> zdravstvo, rad i socijalnu <strong>za</strong>štitu i branitelje.<br />
15. Leape, L. L., Fromson, J. A. (2006). Problem doctors: is there a system<br />
level solution. Ann Intern Med, 144: str. 107–115.<br />
16. Leymann, H. (1990). Mobbing and psychological terror at workplaces.<br />
Violence Vict, 5/2: str. 119–126.<br />
17. Leymann, H. (1996). The Mobbing Encylopaedia. Bullying;<br />
Whistleblowing. Članek je bil dobljen 31. avgusta 2007 na http://<br />
www.leymann.se/english<br />
18. Metelko, M., Teržan, M., Žebovec, S. (2006). Stanje na področju<br />
preprečevanja nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu v<br />
Sloveniji. Članek je dobljen 7. februarja 2009 na http://hwi.osha.<br />
europa.eu/topic_prevention_violence/slovenia/state_of_play.pdf/<br />
sl_version/at_download/file.<br />
19. Pranjić, N., Maleš – Bilić L., Beganlić, A., Mustajbegović, J. (2006).<br />
Mobbing, stress, and work ability index among physicians in<br />
Bosnia and Herzegovina: survey study. Croat Med J, 47: str. 750–<br />
758.<br />
20. Quine, L. (2002). Workplace bullying in junior doctors: questionnaire<br />
survey. BMJ; 324: str. 878–879.<br />
21. Robnik, S., Milanovič, I. (2008). Trpinčenje na delovnem mestu.<br />
Rezultati raziskave Sindikata bančništva Slovenije in priporočila <strong>za</strong><br />
delodajalce. Ljubljana: Sindikat bančništva Slovenije.<br />
22. Rosenstein, A. H., O’Daniel, M. (2008). A survey of the impact of<br />
disruptive behaviors and communication defects on patient safety.<br />
Jt Comm J Qual Patient Saf, 34: str. 464–471.<br />
23. Rus – Makovec, M. (2003). Zloraba moči in duševne motnje ter<br />
poti iz stiske. Ljubljana: Cankarjeva <strong>za</strong>ložba, str. 108–117.<br />
24. Scott, J., Blanshard, C., Child, S. (2008). Workplace bullying of<br />
junior doctors: cross-sectional questionnaire survey. N Z Med J,<br />
22/121: str. 10–14.<br />
25. Selič, P. (2009). Nasilje na delovnem mestu: opredelitev,<br />
razširjenost, odkrivanje, preiskovanje, obravnava in preprečevanje.<br />
V: Klemenc-Ketiš, Z., Zelko, E.: Nasilje v zdravstvu in novosti v<br />
preventivi – II. Zadravčevi dnevi; 11.–12. september 2009, Beltinci,<br />
Slovenija. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine<br />
SZD. Družinska medicina 2009/7 Suppl 6: str. 39–59.<br />
26. Svetovna zdravstvena organi<strong>za</strong>cija (WHO) Preambula ustave<br />
Svetovne zdravstvene organi<strong>za</strong>cije (WHO). Mednarodna<br />
zdravstvena konferenca; 19.–22. junij 1946, New York.<br />
27. Tkalec, L. (2001). Šikaniranje. Teorija in praksa, 38/5: str. 908–<br />
926.<br />
28. Tkalec, L. (2006). Mobbing – psihoteror na delovnem mestu.<br />
Industrijska demokracija, 12: str. 6–12.<br />
29. Tuškej, M. (2007). Vloga kadrovskih služb pri obvladovanju<br />
mobbinga. Magistrska naloga, Ljubljana, Univer<strong>za</strong> v Ljubljani,<br />
Fakulteta <strong>za</strong> družbene vede.<br />
30. Urdih La<strong>za</strong>r, T., Stergar, E. (2009). Razširjenost trpinčenja na delovnem<br />
mestu v Sloveniji. Glasnik Kliničnega inštituta <strong>za</strong> medicino<br />
dela, prometa in športa, 1: str. 11–15.<br />
31. Weber, A., Hörmann, G., Köllner, V. (2007). Mobbing – a work<br />
related risk factor of service – based society? Gesundheitswesen,<br />
69/5: str. 267–276.<br />
32. Zapf, D., Einarsen, S., Hoel, H., Vartia, M. (2003). Empirical finding<br />
on bullying in the workplace. V: Einarsen, S., Hoel, H., Zapf,<br />
D., Cooper, L.C.: Bullying and emotional abuse in the workplace<br />
– international perspectives and practice. London/New York:<br />
Taylor and Francis, str. 104–110.<br />
293
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 286-294<br />
Mobbing of trainee doctors in Slovenia: prevalence and impact on<br />
their health in 2009<br />
Polona Selič, Ph.D in Psychology, Department of Family Medicine, Medical Faculty,<br />
Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana, Slovenia<br />
Ana Jakopin, M.D., Department of Family Medicine, Medical Faculty,<br />
Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana, Slovenia<br />
Mobbing is common in educational and health sectors. It is especially common in workplaces in which work tasks are not clearly<br />
defined or are frequently changed. Research shows a high incidence of such behaviour among trainee doctors in various parts of the world.<br />
Mobbing affects health. There are several definitions of mobbing. For the purpose of this research, mobbing is defined as experiencing at<br />
least one of 45 Leymann`s (1990) forms of mobbing behaviour at least once a week over a period of at least six months.<br />
In order to assess the frequency of reported mobbing and the association between mobbing and chosen symptoms in Slovenian<br />
trainee doctors, in April 2009, all 1164 Slovene trainee doctors in aforementioned period were sent an adapted LIPT (Leymann Inventory<br />
of Psychological Terrori<strong>za</strong>tion) questionnaire, together with questions about gender, age, sick leave, working experience, educational<br />
status of the possible perpetrator and chosen symptoms. The respondents’ anonymity was assured.<br />
A 27% response rate was achieved. Six questionnaires were not valid, so a total of 312 questionnaires was analyzed (26.8% of the<br />
population was covered), 77.2% of respondents were female which is in accordance with the population structure of all Slovene trainee<br />
doctors in 2009. A total off 70.8% of trainee doctors reported being subjected to mobbing during training; 40.0% were still experiencing<br />
mobbing at the time of completing the questionnaire. The most common form of bullying behaviour were withholding important<br />
information, verbal aggression in relation to work assignments, work assignments far below his/her capacity, spreading rumours and<br />
work assignments far above his/her capacity. Trainee doctors who were still mobbed during the time of this research reported symptoms<br />
of illness more frequently than the remainder of the sample (p=
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov *<br />
Mitja Muršič **<br />
Prispevek opisuje pestro čustvenost pri nasilnem ravnanju voznikov avtomobilov in opozori na širše družbene<br />
določilnice ter posledice »nasilnih čustvenih odzivov« v cestnem prometu ter njihov pomen <strong>za</strong> prometno varnost. Avtor<br />
<strong>za</strong>govarja sistemsko zmanjševanje agresivnega in destruktivnega ravnanja voznikov, ki <strong>za</strong>hteva strukturno krepitev<br />
kulture medsebojnega spoštovanja na vseh prizoriščih vsakdanjega življenja. Ob tem se <strong>za</strong>vzema <strong>za</strong> s kriminološkega<br />
vidika bolj <strong>za</strong>želeno družbo, ki bi bila socialno bolj vključujoča, povezovalna, pravičnejša in (<strong>za</strong>to) vsestransko varnejša.<br />
S socialnopsihološkega vidika izpostavlja specifične čustvene dejavnike tveganja <strong>za</strong> nasilno ravnanje in utemeljuje<br />
potrebo po »čustvenem opismenjevanju« voznikov. Z napredovanjem na razvojni liniji čustvene osveščenosti bi se<br />
vozniki avtomobilov predvsem bolje <strong>za</strong>vedali vzrokov, posledic in fenomenologije čustvenih odzivov v prometu. Tako bi<br />
čustva tudi lažje konstruktivno (nenasilno in varno) upravljali. Izbor vsebin in spretnosti, ki jih je treba usvojiti v procesu<br />
pridobivanja vozniškega dovoljenja, velja dopolniti z razvijanjem socialnih in čustvenih zmožnosti prihodnjih voznikov.<br />
Ključne besede: nasilje v prometu, čustva, vozniki avtomobilov, prometna varnost.<br />
UDK: 316.647.3 : 656.1<br />
1 Uvod in teoretično uokvirjanje<br />
Pogoj <strong>za</strong> celovito razumevanje (ne)kulture ravnanja ljudi<br />
v cestnem prometu je kriminološki premislek o prevladujočih<br />
kulturnih značilnostih sodobne družbe in o njeni strukturni<br />
ureditvi v pomenu specifične razporeditve virov in bremen<br />
(ter s tem statusa, moči in vpliva ljudi). Te lastnosti družbe pač<br />
pomembno prispevajo k oblikovanju značajskih struktur ljudi,<br />
vsakodnevnih življenjskih praks (na primer v prometu) in<br />
načina delovanja ljudi na teh običajnih (rutinskih) poteh. Sebe<br />
in svoj način življenja torej ustaljeno izražamo tudi na cestah, 1<br />
ki so med najbolj pomenljivimi prispodobami prepletenosti,<br />
<strong>za</strong>pletenosti in »morilske kvazinujnosti« 2 sodobnega časa.<br />
V utemeljevanje razmerja med širšimi značilnostmi družbe<br />
in ravnanjem ljudi (na primer <strong>za</strong> volanom) je smiselno vpeljati<br />
*<br />
Članek je nastal v okviru raziskave Dejavniki varnosti cestnega<br />
prometa v Republiki Sloveniji (Inštitut <strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni<br />
fakulteti v Ljubljani, <strong>2010</strong>).<br />
**<br />
Mitja Muršič, dr. znanosti s področja kriminologije, Inštitut <strong>za</strong><br />
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Poljanski nasip 2.<br />
1<br />
Da vozimo tako, kot živimo, sta na polovici prejšnjega stoletja pravilno<br />
<strong>za</strong>ključila že Tillman in Hobbs (1949) v študiji o voznikih, ki<br />
so nagnjeni k nesrečam (accident-prone drivers).<br />
2<br />
Glede na visoko stopnjo predvidljivosti obsega prometnih nesreč s<br />
smrtnim izidom o njih ne moremo prepričljivo govoriti kot o zgolj<br />
»nesrečnih slučajih«. V tem smislu so več kot nesreče. Jacoby jih<br />
razume kot del morilske »nujnosti«, ki je določena s specifično (in<br />
ne nujno!) strukturno ureditvijo družbenega (zlasti ekonomskega)<br />
življenja v interesu kapitalističnega kopičenja (Jakoby, 1981: 130).<br />
3<br />
Prim. Kanduč, 1999: 24.<br />
koncept »čustev«. Tako lahko pojasnimo, kako se (čustveno<br />
vplivne) kulturne in strukturne značilnosti družbe prevajajo<br />
v (čustveno obarvano) delovanje konkretnih posameznikov, 3<br />
pa tudi to, kako tako delovanje posameznika povratno vpliva<br />
na lastnosti družbenega konteksta (glej Barbalet, 2002: 287).<br />
Preučevanje čustev je nasploh med spoznavno najplodnejšimi<br />
in najobetavnejšimi področji <strong>za</strong> razreševanje nekaterih perečih<br />
problemov v sodobnem družboslovju (Šadl, 1999: 148).<br />
V načelu je vsako nasilno ravnanje v neposrednih medosebnih<br />
interakcijah del posameznikovega čustvenega odzivanja<br />
(glej Muršič, 2008: 200). Resnejše izrecno ukvarjanje<br />
s čustvi znotraj kriminologije srečamo šele pri predstavnikih<br />
fenomenoloških smeri (na primer Mat<strong>za</strong>, 1964, Yochelson in<br />
Samenow, 1976, Katz, 1988), <strong>za</strong> naše teoretično izhodišče pa<br />
so pomembni tudi nekateri bolj sociološko usmerjeni avtorji,<br />
kot so De Haan in Loader (2002), Barbalet (2002) in Young<br />
(2003), ki ponujajo oporo stališču, da so (čustvene) težnje k<br />
nasilnemu ravnanju družbeno spodbujene in da imajo nasilni<br />
čustveni odzivi – poleg družbenih razlogov (»vzrokov«) – tudi<br />
družbene posledice (»učinke«).<br />
Raziskovanje čustvenosti nasilnega ravnanja (prim. Young,<br />
2003: 408) naj bi pove<strong>za</strong>lo dve kriminološki dediščini – tisto,<br />
ki ponuja strukturni in kulturni zorni kot (na primer Merton,<br />
1968), in tisto, ki opo<strong>za</strong>rja na energetsko nabito čustvenost<br />
nasilnega ravnanja (na primer Katz, 1988). Posameznikov<br />
posebni strukturni položaj (z vidika socialnega statusa, moči,<br />
295
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
vpliva) lahko spodbuja nastanek nekaterih (tveganih) čustev<br />
(glej Barbalet, 2002: 287), poleg tega pa ga tudi (problematična)<br />
sporočila referenčne kulture usmerjajo, kako naj kaj<br />
osmišlja, kaj naj visoko ceni (vrednoti) in kako naj se glede na<br />
to čustveno odziva. Tak strukturni in kulturni vpliv se naposled<br />
odrazi v pojavno pestri čustvenosti posameznikovega nasilnega<br />
ravnanja v najrazličnejših življenjskih situacijah. Tudi<br />
<strong>za</strong> volanom avtomobila.<br />
2 Oris problema<br />
V sodobnem hiper(avto)mobilnem svetu vse več ljudi vse<br />
več časa preživi <strong>za</strong> volanom. Vožnja z avtomobilom je morda<br />
celo najnevarnejša (socialna) dejavnost večine ljudi v sodobni<br />
civili<strong>za</strong>ciji (glej James, Nahl, 2000). Čeprav v Sloveniji v<br />
<strong>za</strong>dnjem času <strong>za</strong>znavamo upadanje števila prometnih nesreč<br />
s hudimi in najhujšimi posledicami, 4 je človeška, materialna<br />
in družbena škoda od tega še zmeraj srhljiva in nedopustna.<br />
Ogroženost udeležencev v prometu je pri nas na splošno nesprejemljivo<br />
visoka (tudi primerjalno v EU). 5<br />
Med dejavniki (ne)varnosti cestnega prometa se na tem<br />
mestu omejujemo na ravnanja voznikov avtomobilov – zlasti<br />
v pove<strong>za</strong>vi s čustvi, ki jih na cesti doživljajo. Človeka in njegovo<br />
ravnanje kaže nasploh šteti <strong>za</strong> »najpomembnejši dejavnik<br />
prometne varnosti« (Žlender, 2007: 22, Polič, 2007: 25).<br />
Spreminjanje vzorcev vedenja voznikov je verjetno največji<br />
(in najbolj smiseln) izziv pri<strong>za</strong>devanj <strong>za</strong> varnost na cestah.<br />
S stališča, da nekateri (strukturno in kulturno spodbujeni)<br />
neželeni čustveni odzivi voznikov predstavljajo pomemben<br />
dejavnik ne-varnosti na cestah, nas <strong>za</strong>nimajo predvsem »nasilni<br />
čustveni odzivi« voznikov avtomobilov. Merimo na tista<br />
(reaktivna) poniževalna, agresivna ali celo destruktivna ravnanja,<br />
s katerimi vozniki na nedopusten način izražajo čustva 6<br />
(antipatije) do drugih udeležencev v prometu – jim grozijo, jih<br />
žalijo, namerno ogrožajo ali poškodujejo ali celo ubijejo (prim.<br />
Deffenbacher, Richards and Lynch, 2004: 116). Na »kontinuumu«<br />
nasilnega vedenja (do izbranih »tarč«) lahko zvrstimo<br />
relativno milejša ravnanja voznikov, kot so na primer moteče<br />
ka<strong>za</strong>nje sredinca ter druge nebesedne in besedne žaljivke, nestrpno<br />
dolgotrajno zvočno ali svetlobno signaliziranje, resnejša<br />
ravnanja, kot so na primer demonstrativno agresivno prehitevanje,<br />
divje speljevanje, tesno <strong>za</strong>sledovanje, vijuganje oziroma<br />
menjavanje pasov, objestno jemanje prednosti, nenadno nepotrebno<br />
<strong>za</strong>viranje, počasna vožnja z namenom oviranja drugega<br />
vozila, namerno poškodovanje tujega vozila z lastnim vozilom,<br />
izrivanje drugega vozila s ceste, in pa najhujša škodoželjna ravnanja<br />
v smislu neposredne povzročitve težke telesne poškodbe<br />
ali smrti. Zanimajo nas torej ravnanja, ki jih v referenčni literaturi<br />
najpogosteje <strong>za</strong>jemata poimenovanji »agressive driving«<br />
(agresivna vožnja) in road rage (bes, gnev, »furor« 7 na cesti).<br />
Taka ravnanja ne ogrožajo samo tistih, ki so neposredne tarče,<br />
nastradajo lahko tudi drugi udeleženci cestnega prometa<br />
(vključno s sopotniki nasilnega voznika).<br />
Zdi se, da številni (sicer socialno prilagojeni) ljudje <strong>za</strong> volanom<br />
rutinsko uporabljajo problematična (vsaj ogrožajoča, če<br />
že ne bolj neposredno škodljiva) ravnanja na podlagi vzburjenih<br />
čustev (glej na primer Lajunen in Parker, 2001). Kaže, da<br />
splošna populacija jezo (in druga čustva, ki jih doživlja) v prometu<br />
verjetneje izrazi kot v drugih situacijah (glej na primer<br />
Chapman et al. 2000, Lawton in Nutter, 2002), kar je mogoče<br />
pojasnjevati s specifičnimi značilnostmi udeležbe v prometu v<br />
vlogi voznika (na primer večja anonimnost, nezmožnost neposrednega<br />
komuniciranja z drugimi udeleženci prometa, 8<br />
dojemanje avtomobila kot dovolj varnega prostora <strong>za</strong> nebrzdane<br />
čustvene odzive, neobičajna moč, možnost pobega).<br />
Nekateri avtorji pa dokazujejo, da se tisti, ki se pogosto<br />
vedejo nasilno tudi sicer v življenju, vendarle vpletajo v bistveno<br />
več resnejših agresivnih ali celo destruktivnih epizod<br />
tudi v prometu (v primerjavi s tistimi, ki nimajo izraženih<br />
agresivnih osebnostnih značilnosti) (Smith, Waterman,<br />
Ward, 2006: 397–400). K destruktivnemu vedenju bolj nagnjeni<br />
posamezniki naj bi – posebej v nejasnih okoliščinah<br />
– ravnanju drugih voznikov pogosteje pripisovali sovražne<br />
motive, medtem ko naj bi osebnostno bolj konstruktivni<br />
vozniki ravnanje drugih udeležencev v prometu pogosteje<br />
dojemali kot (nesrečni) slučaj ali kot upravičeno ravnanje<br />
4<br />
Vir: statistični podatki o varnosti v cestnem prometu na spletni<br />
strani Ministrstva <strong>za</strong> promet RS.<br />
5<br />
Vsakršen človeški krvni davek na cesti je nesprejemljiva osebna,<br />
družinska in družbena tragedija, v Sloveniji pa v manj kot petih letih<br />
dosegamo število 1000 smrtno ponesrečenih (najmanj v letu 2009<br />
– 171), kar je izrazito nad povprečjem EU, kjer je po številu mrtvih<br />
na milijon prebivalcev najvarnejša Nizozemska (vir: Eurostat).<br />
6<br />
Gre bodisi <strong>za</strong> (prolongirana) čustva oziroma razpoloženja, ki jih je<br />
voznik doživljal tudi pred samo vožnjo (in prispevajo k doživljanju<br />
njegovih interakcij z drugimi vozniki), bodisi <strong>za</strong> čustva, ki se porodijo<br />
šele med udeležbo v prometu.<br />
7<br />
Če z besedo bes označujemo afekt jeze (tj. zelo intenzivno jezo),<br />
lahko z besedo furor označimo afekt sovraštva (Milivojević, 2008:<br />
436).<br />
8<br />
Ta komunikacijska omejenost pomeni tudi oviranost pri poskusih<br />
opravičiti se (v primeru kakšne storjene napake pri vožnji), kar<br />
predstavlja pomembno tveganje z vidika možnosti nasilne eskalacije<br />
situacije. Z jasnim opravičilom oziroma izražanjem kesanja,<br />
obžalovanja bi se voznik namreč poka<strong>za</strong>l kot sočuten, samokritičen,<br />
moralen, kar je lahko v funkciji preprečevanja sovražnih odzivov<br />
drugih voznikov.<br />
296
Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov<br />
(glej Sharkin, 2004: 193). Dodatno empirično potrditev teze<br />
o splošni nagnjenosti k nasilju kot dejavniku tveganja predstavlja<br />
ugotovitev, da so v sovražna obračunavanja na cestah<br />
najpogosteje vpleteni mladi moški (s prestopniško zgodovino),<br />
zlasti tisti, ki v avtomobilu prevažajo orožje (Hemenway,<br />
Vriniotis, Miller, 2006: 691).<br />
Podatki nakazujejo, da obstaja tudi veliko prekrivanje<br />
med množicama povzročiteljev in žrtev nasilnega ravnanja<br />
na cestah – velik delež vpletenih se torej pojavlja v obeh vlogah<br />
(glej na primer Miller et al., 2002, Asbridge et al., 2003,<br />
Roberts in Indermaur, 2008), kar ni v skladu s popularno<br />
predstavo, da so pri tem pojavu viktimizirani sami nedolžni<br />
vozniki. Zdi se, kot da se vozniki, ki so nagnjeni k pripisovanju<br />
sovražnih namenov drugim voznikom, nekako najdejo in se<br />
čustveno angažirajo v nasilni interakciji (Roberts, Indermaur,<br />
2008: 760), v kateri je pogosto bolj od naključja odvisno, kateri<br />
od »srboritežev« bo naposled figuriral kot žrtev. Poleg tega<br />
kaže, da se povzročitelji in žrtve hujšega nasilnega ravnanja<br />
v prometu v pomembnem (večinskem) deležu rekrutirajo iz<br />
podobnih družbenih skupin 9 – nekatere tuje raziskave (glej<br />
Roberts, Indermaur, 2008: 759) ugotavljajo, da je največ žrtev<br />
in (hkrati) povzročiteljev med (tudi sicer prestopniškimi)<br />
mladimi moškimi iz nizkih slojev družbe (ki imajo nasploh<br />
težave z nadzorovanjem svojih čustev in ob <strong>za</strong>znanih provokacijah<br />
postanejo nasilni) (prav tam).<br />
Nasilne interakcije v prometu se na splošno štejejo kot<br />
pomemben dejavnik prometnih nesreč (glej na primer Wells-<br />
Parker et. al., 2002). Tako žrtve kot povzročitelji nasilja na<br />
cesti (ne glede na to, ali so v obeh vlogah ali ne) so bolj verjetno<br />
vpleteni v prometne nesreče oziroma bolj izpostavljeni<br />
tovrstnemu tveganju (Mann et. al. 2007: 384). Taka statistika<br />
bi utegnila biti pove<strong>za</strong>na tudi s splošnim (problematičnim)<br />
načinom vožnje teh ljudi (in ne samo z neposrednim tveganjem<br />
<strong>za</strong>radi vpletenosti v medosebno nasilje na cesti) (glej<br />
prav tam: 390).<br />
V vsakem primeru lahko ugotovimo, da nesporna nevarnost<br />
in škodljivost nasilnega »razsajanja« na cestah nimata<br />
ustreznega odgovora v smislu sistematičnega in poglobljenega<br />
raziskovanja čustvenih razsežnosti tega razširjenega fenomena,<br />
ki bi omogočilo ustreznejše razumevanje in učinkovitejše<br />
preprečevanje pojava.<br />
9<br />
Ta pojav je na splošno (ne samo v pove<strong>za</strong>vi s prometom) znan kot<br />
načelo homogamije (principle of homogamy) (Hindelang, Gottfredson,<br />
Garofalo, 1978).<br />
3 Raziskovalni primanjkljaj<br />
Dosedanje raziskovanje čustvenosti nasilja na cestah je<br />
razdrobljeno, sporadično in nasploh ne<strong>za</strong>dostno razvito.<br />
Preučevanje vloge čustev v prometu se je donedavna osredotočalo<br />
predvsem na čustvo jeze (v pove<strong>za</strong>vi z impulzivnostjo<br />
in agresijo) pa tudi na dejavnike čustvenega stresa 10 in na vpliv<br />
razpoloženj na vožnjo (glej Mesken, 2003). Redke raziskave so<br />
nasilje v prometu pojasnjevale (glej Kölbel, 2003: 923–935) še<br />
s čustvi frustriranosti <strong>za</strong>radi najrazličnejših okoliščin v prometu.<br />
Frustriranost naj bi se – v kontekstu splošne čustvene<br />
vzburjenosti, ki domnevno spremlja vsako udeležbo v prometu<br />
– zlahka pretvorila v nasilno ravnanje. Raziskave so med<br />
čustvi izpostavljale kvečjemu še željo po nadzoru lastnega<br />
prostora in po visokem statusu med vozniki ter posledično<br />
teritorialno in statusno preobčutljivost <strong>za</strong> domnevno nespoštljivo<br />
ravnanje soudeležencev v prometu (prav tam).<br />
Po pregledu literature opažamo, da se vlogi čustev v prometu<br />
vendarle posveča vse več pozornosti, kar se zrcali v večjem<br />
številu raziskav, ki se specifično osredotočajo na določilnice<br />
in posledice čustev voznikov. V znanstveni literaturi se v<br />
<strong>za</strong>dnjem času čustvom na splošno (torej ne samo zgoraj omenjenim)<br />
priznava pomembna vloga pri ravnanju udeležencev<br />
v prometu, zlasti pri kompleksni in <strong>za</strong>htevni dejavnosti vožnje<br />
avtomobila, ki <strong>za</strong>hteva ustrezno fizično in psihično stanje voznika.<br />
Po eni strani se raziskovalci (na primer Mesken, 2006:<br />
157) vprašujejo, kateri dejavniki izzivajo specifična čustva v<br />
prometu, po drugi strani pa jih seveda <strong>za</strong>nimajo učinki teh<br />
čustev oziroma njihov vpliv na ravnanje voznikov in na varnost<br />
v prometu.<br />
V sodobnem raziskovanju čustev je najbolj uveljavljeno<br />
razumevanje čustvenih procesov kot posledic posameznikovega<br />
vrednotenja oziroma ocenjevanja situacij (na primer<br />
Schachter, 1966). V duhu te (že od Stoikov navdahnjene) paradigme<br />
11 kaže tudi čustva voznikov avtomobilov razumeti<br />
predvsem kot odraz njihovega razumevanja in vrednotenja<br />
<strong>za</strong>znanih situacij. Vzburjanje (specifičnih) čustev, ki jih posameznik<br />
doživlja v prometu, naj bi bilo torej odvisno od tega,<br />
kako stvari interpretira in koliko so mu pomembne (La<strong>za</strong>rus,<br />
1991: 59, Milivojević, 1999: 15, Ben-Ze’ev, 2003: 155–156.)<br />
10<br />
Konceptualno nam je blizu Lazurusovo razumevanje stresa (kot posledice<br />
interakcije med dogodkom in posameznikovim procesom<br />
ocenjevanja dogodka), ki ga Polič (2007: 28) pov<strong>za</strong>me na naslednji<br />
način: »Da bi bil neki dogodek ocenjen kot stresor, mora biti pomemben<br />
<strong>za</strong> posameznika in obstajati mora <strong>za</strong>znano neskladje med<br />
<strong>za</strong>htevami razmer in posameznikovimi viri <strong>za</strong> spoprijem z njimi.«<br />
11<br />
Vidnejši predstavniki tega danes prevladujočega pogleda na čustva<br />
(kot posledice evalvacije stimulusne situacije) so na primer La<strong>za</strong>rus,<br />
Scherer, Charland, I<strong>za</strong>rd, Solomon (po Prinz, 2003: 69–73).<br />
297
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
Nekateri (glej Mesken, 2006: 20) ocenjujejo, da je večina<br />
teoretičnih izpeljav omenjene paradigme (zlasti najpopularnejša<br />
appraisal theory – La<strong>za</strong>rus) uporabna predvsem <strong>za</strong><br />
pojasnjevanje nastajanja specifičnih čustev pri udeležencih<br />
cestnega prometa, manj pa <strong>za</strong> ugotavljanje specifičnih posledic<br />
teh čustev. Mesken (prav tam: 157) opo<strong>za</strong>rja na appraisal<br />
tendency approach (Lerner and Keltner, 2000: 477), ki delno<br />
presega to omejitev: nastalo čustvo naj bi vplivalo na interpretacijo<br />
nadaljnjih dogodkov v skladu s specifičnim vrednotenjem,<br />
ki je sprožilo to čustvo. Milivojević (2008: 105) tak vpliv<br />
čustev omenja v okviru koncepta »protimičnega učinka« čustev,<br />
pri katerem se – v interesu posameznikove prilagoditve<br />
na pomembno dogajanje – vse funkcije človekovega psihičnega<br />
aparata ukvarjajo s prioritetno temo (na »<strong>za</strong>-čustvo-specifičen«<br />
način) (glej tudi Frijda, 1986). Za intenzivno čustveno<br />
stanje značilna ozka osredotočenost (na najpomembnejše) naj<br />
bi poleg tega ovirala celostno presojo situacije in povečevala<br />
verjetnost, da bo posameznik spregledal varnostno in socialno<br />
pomembne vidike resničnosti. Na primer v prometni<br />
situaciji lahko čustveno angažirani voznik povsem <strong>za</strong>nemari<br />
<strong>za</strong>hteve varne vožnje. Svoj glavni cilj (ki naj bi bil priti varno<br />
in pravočasno na <strong>za</strong>mišljeno destinacijo) utegne povsem<br />
podrediti uresničitvi težnje po nasilnem soočenju z drugimi<br />
udeleženci prometa.<br />
Za razpravo o vplivu oziroma posledicah čustev (na ravnanje<br />
voznikov) je znotraj omenjene interakcionistične paradigme<br />
razumevanja čustev relevanten tudi pojem »akcijska<br />
tendenca« (Frijda, 1986; La<strong>za</strong>rus, 1991: 59), ki se nanaša na<br />
posameznikovo (prilagoditveno) težnjo, da bi storil nekaj<br />
specifičnega v zvezi s situacijo, na katero se odziva z nekim<br />
čustvom (na primer, da bi v afektu sovraštva nekoga kar ubil).<br />
Akcijsko tendenco v okviru teorije krožne emocionalne reakcije<br />
omenja tudi Milivojević (1999: 37) in opo<strong>za</strong>rja, da se ta<br />
specifična težnja lahko bodisi impulzivno udejanji (po principu<br />
acting out) bodisi čaka na nadaljnjo obdelavo informacij v<br />
procesu bolj premišljenega ocenjevanja situacije in izbiranja<br />
načina vedenja. Impulzivno ravnanje v skladu z »<strong>za</strong>-čustvospecifično«<br />
težnjo je lahko seveda v izrazitem neskladju z<br />
merili ustreznega ravnanja v prometu. (Pa tudi ravnanje po<br />
premisleku ni nujno varnostno in socialno ustrezno.)<br />
V okoliščinah izrazitega pomanjkanja specifičnega raziskovanja<br />
učinkov različnih čustev na vedenje voznikov (na primer<br />
čustev sovraštva oziroma »sovražne destruktivnosti« voznikov<br />
avtomobilov) ne preseneča, da raziskave ugotavljajo otipljive<br />
pove<strong>za</strong>ve predvsem v razmerju med intenzivno jezo (besom) in<br />
agresivnim ravnanjem na cesti. 12 Konsistentno se ugotavlja (glej<br />
na primer Parker, Lajunen & Summala, 2002, Deffenbacher,<br />
12<br />
Seveda gre <strong>za</strong> kontingentne zveze, ne pa <strong>za</strong> avtomatske, nujne oziroma<br />
neizogibne pove<strong>za</strong>ve.<br />
White in Lynch, 2004, Dahlen in White, 2006) predvsem to, da<br />
se agresivni vozniki od neagresivnih razlikujejo po višji stopnji<br />
jeze. Podatki kažejo, da se voznikova nagnjenost k pogostemu<br />
doživljanju besa v prometu odraža v večji verjetnosti tako agresivnega<br />
vedenja na cesti kot tudi vpletenosti v prometne nesreče.<br />
Slednje je morda pove<strong>za</strong>no tudi z empirično potrjenim<br />
dejstvom, da čustvo jeze pri voznikih prispeva k podcenjevanju<br />
tveganosti lastnega ravnanja oziroma situacije (lowered risk perception)<br />
(glej Mesken, 2006: 117).<br />
Zadnje odstavke lahko povežemo v ugotovitev, da so čustva<br />
po eni strani rezultat voznikovega specifičnega vrednotenja<br />
situacije, v kateri se nahaja, po drugi strani pa voznikova<br />
čustva (in razpoloženja) 13 očitno vplivajo na njegovo nadaljnje<br />
dojemanje in doživljanje prometne situacije, na njegove<br />
vedenjske težnje, izbiranje vedenja in dejansko ravnanje.<br />
Splošno uveljavljeno laično prepričanje je, da so prijetna<br />
čustva <strong>za</strong> volanom pozitivna <strong>za</strong> varnost na cesti, neprijetna čustva<br />
pa negativna. Dejstvo pa je, da vsako intenzivno čustvovanje<br />
(prijetno ali neprijetno) okupira pomemben del voznikovih<br />
psihičnih funkcij (na primer pozornost, zmožnost ocenjevanje<br />
tveganj, odzivnost oziroma reakcijski čas, načrtovanje akcij, izbiro<br />
ravnanja), kar nima nujno pozitivnih učinkov. Ob tem pa<br />
tudi posebne prednostne teme posameznih vrst čustev (ki se<br />
silijo v ospredje <strong>za</strong>vesti) pogosto niso v funkciji kompetentnega<br />
in ustreznega ravnanja v prometu. Na primer, pri zgoraj<br />
omenjenih afektih jeze in sovraštva voznik svoje razpoložljive<br />
vire v principu zoženo investira v ukvarjanje z »neustreznim«<br />
ali celo »zlobnim« drugim voznikom, morda pa tudi v (povračilno)<br />
pozunanjenje in (moralistično) sporočanje svojega doživljanja<br />
dotičnemu vozniku (in morebiti pričam) (glej Katz,<br />
1999: 66). Vozniki pogosto dajo prednost osebnemu obračunavanju<br />
pred interesom varne vožnje (glej Mesken, 2006: 70).<br />
Ob <strong>za</strong>vedanju, da lahko varnost ogrozijo tudi voznikova<br />
prijetna čustva, kaže obenem opozoriti, da pa »negativna<br />
valenca« oziroma neprijetnost voznikovega čustvovanja ne<br />
predstavlja vselej dejavnika tveganja <strong>za</strong> varnost na cesti, pogosto<br />
je ravno nasprotno – na primer čustvo <strong>za</strong>skrbljenosti ali<br />
strahu v zvezi s prometno situacijo utegne voznika motivirati<br />
k večji previdnosti in pripravljenosti na hiter odziv v interesu<br />
večje varnosti.<br />
Čustva voznikov se v pretežni meri porajajo v njihovih<br />
interakcijah z drugimi udeleženci v prometu (Mesken, 2006:<br />
158), torej bolj »v zvezi z« ljudmi, ki jih srečujejo na cesti, in<br />
manj v zvezi z drugimi situacijskimi okoliščinami v prometu.<br />
Nas v tem prispevku posebej <strong>za</strong>nimajo »relacijska« čustva<br />
antipatije v medsebojnih interakcijah voznikov avtomobilov<br />
13<br />
Glej Schwartz in Clore (1983) – »Mood as Information model«.<br />
298
Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov<br />
in nasilni odzivi (ter njihove očitajoče 14 sporočilne funkcije)<br />
na podlagi teh čustev.<br />
4 Čustveni dejavniki tveganja <strong>za</strong> nasilje <strong>za</strong> volanom<br />
V skladu z omenjeno referenčno tradicijo (kognitivnega)<br />
razumevanja čustev je nastanek nekega čustva odvisen od<br />
specifične vsebine ocenjevanja (osmišljanja in vrednotenja)<br />
<strong>za</strong>znanih okoliščin oziroma konteksta. Čustva kaže v načelu<br />
razumeti kot posameznikov (različno o<strong>za</strong>veščen) odziv na<br />
situacijo, ki se mu zdi – glede na njegove vrednote oziroma<br />
cilje – pomembna v pozitivnem (prijetnem) ali negativnem<br />
(neprijetnem) pomenu (prim. La<strong>za</strong>rus, 1991).<br />
Po našem razumevanju »čustvenega konteksta« nasilnega<br />
vedenja (Muršič, 2008: 239–240) posameznik (na primer<br />
voznik) v skladu s svojimi referenčnimi merili oceni (ne nujno<br />
povsem <strong>za</strong>vestno), da neka situacija (na primer v prometu)<br />
nudi priložnost <strong>za</strong> uresničitev nečesa, kar mu je pomembno,<br />
oziroma da je v neki situaciji neka njegova vrednota ogrožena.<br />
Posamezniku se nasilno ravnanje zdi najbolj smiseln razpoložljivi<br />
način ščitenja oziroma uresničevanja vrednote. Njegova<br />
namera je vedno »pozitivna«, saj nasilno vedenje – kot sestavni<br />
(a ne-nujni) del čustvenega odziva – v sebi vedno nosi težnjo po<br />
prilagoditvi na aktualno situacijo. 15 Pogoj ustrezne prilagojenosti<br />
pa je, poleg gole učinkovitosti, seveda tudi socialna sprejemljivost<br />
vedenja, ki pri nasilju radikalno umanjka. Nasilno vedenje<br />
nad drugimi se tako, ironično, praviloma izteče v še večjo<br />
»nasilnikovo« čustveno in socialno neprilagojenost.<br />
S (socialno)psihološke perspektive lahko po teoriji (glej<br />
Muršič, 2008: 176–177) izpostavimo predvsem naslednje »potencialne<br />
dejavnike tveganja« <strong>za</strong> porajanje nasilnih čustvenih<br />
odzivov voznikov (prim. Milivojević, 1999): očitajoče pripisovanje<br />
odgovornosti <strong>za</strong> lastna neprijetna čustva drugim udeležencem<br />
v prometu; 16 voznikovo negativno etiketiranje ali celo<br />
dehumaniziranje drugih ljudi na cesti; reduciranje drugih na<br />
sredstvo ali oviro; voznikovo ne<strong>za</strong>vedanje oziroma pomanjkljivo<br />
<strong>za</strong>vedanje lastnih čustev, vedenja in njegovih posledic; 17<br />
14<br />
Za nastanek (»očitajočega«) čustva je ključno pripisovanje odgovornosti<br />
(<strong>za</strong> neugoden potek oziroma izid situacije) drugemu (glej<br />
Frijda, 1986; La<strong>za</strong>rus, 1991; Scherer, 2001).<br />
15<br />
Cilj vsakega čustvenega odziva je prilagoditev na pomembno (čustveno)<br />
neravnovesje, ki ga je povzročila subjektova specifična<br />
mentalna obdelava stimulusne situacije (Milivojević, 1999: 34).<br />
16<br />
Situacija, ko posameznik <strong>za</strong> svoja neprijetna čustva krivi druge,<br />
poveča tveganje <strong>za</strong> njegovo nasilno vedenje (Baumeister, Bushman,<br />
2003: 484).<br />
17<br />
Glej Milivijević, 1999: 63, 72.<br />
presežek ali primanjkljaj določenega čustva 18 pri vozniku (na<br />
primer višek sovraštva na račun pomanjkanja spoštovanja,<br />
sočutja, čustva krivde, adekvatnega sramu); kopičenje in seštevanje<br />
(nepredelanih oziroma neizraženih) čustev, 19 ki se<br />
lahko naposled izrazijo na eksploziven način; »infantilne«<br />
čustvene reakcije, ki so po svoji kvaliteti primitivne, zelo intenzivne<br />
in razpršene; 20 neustreznost v kateri koli fazi »krožne<br />
emocionalne reakcije« 21 (Milivojević) (<strong>za</strong>znavanje situacije/<br />
pripisovanje pomena situaciji/pripisovanje pomembnosti situaciji/telesno<br />
doživljanje/mišljenje in izbiranje vedenjskega odziva/akcija);<br />
kaotično oziroma nerazčlenjeno in neo<strong>za</strong>veščeno<br />
čustvovanje (aleksitimija); 22 nagnjenost k prenosu intenzivnih<br />
neprijetnih čustev na drugo (oziroma tretjo) osebo; nagnjenost<br />
k prezrtju lastnega prispevka v konfliktnih situacijah; dojemanje<br />
sebe kot izključne žrtve; 23 splošna nagnjenost k pripisovanju<br />
slabih in zlobnih motivov drugim; enačenje čustev in<br />
vedenja, 24 impulzivnost (acting out: med doživljanjem čustva<br />
in vedenjem ni vmesne faze premisleka); prepričanje, da ni<br />
mogoče hkrati misliti in doživljati intenzivnih čustev; <strong>za</strong>nemarjanje<br />
pomembnih vidikov realnosti (perspektive drugega,<br />
posledic); nasilju naklonjena stališča.<br />
Med posamičnimi čustvi so (tudi psihološke) raziskave v<br />
pove<strong>za</strong>vi z agresivnim oziroma nasilnim vedenjem daleč najpogosteje<br />
izpostavljale jezo. Z (nasilnim) izražanjem jeze naj<br />
bi posameznik (voznik) skušal predvsem »<strong>za</strong>strašiti« druge in<br />
jih s tem prisiliti, da se vedejo v skladu z njegovimi željami<br />
oziroma <strong>za</strong>htevami (glej Baumeister, Bushman, 2003: 482). Z<br />
mislimi pri prometu lahko predpostavimo, da je <strong>za</strong> preprečevanje<br />
nasilnega eskaliranja konfliktnih situacij v prometu spoštljivo<br />
izražanje jeze (in drugih neprijetnih relacijskih čustev)<br />
zelo funkcionalno.<br />
Poleg čustva jeze lahko – na podlagi Milivojevićeve teorije<br />
čustev – izpostavimo nekatera čustva, ki naj bi v specifičnih<br />
kombinacijah z zgoraj navedenimi pogoji (»potencialnimi dejavniki<br />
tveganja«) povečala verjetnost <strong>za</strong> nasilno vedenje (v<br />
cestnem prometu).<br />
18<br />
Glej Milivojević, 1999: 161.<br />
19<br />
Glej Milivojević, 1999: 77–78.<br />
20<br />
Glej Milivojević, 1999: 84.<br />
21<br />
Prim. Moiso, 1984: 69–75.<br />
22<br />
Gre <strong>za</strong> »čustveno nepismenost«, ki ima doživljajsko, kognitivno,<br />
besedno in vedenjsko komponento (glej Milivojević, 1999: 189).<br />
23<br />
Seveda obstajajo situacije, ko je tako dojemanje povsem upravičeno<br />
oziroma skladno z dejstvi.<br />
24<br />
Gre <strong>za</strong> neupoštevanje dejstva, da se človeku ni treba nujno vesti na<br />
»<strong>za</strong>-čustvo-specifičen« način (na primer sovraštvo-uničenje) – vsa<br />
čustva lahko izrazimo na nenasilen način, imamo pa tudi možnost,<br />
da jih sploh ne izrazimo.<br />
299
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
Pri frustraciji gre <strong>za</strong> posameznikov čustveni odziv na neizpolnitev<br />
pričakovanj oziroma na oviranje aktualne pomembne<br />
želje s strani drugega (Milivojević, 1999: 263). Odziv naj bi<br />
bil odvisen od tega, kako (voznik) doživlja osebo, ki ga ovira<br />
(simpatija/antipatija). Posebno tvegana naj bi bila situacija, ko<br />
posameznik svojo željo (na primer priti hitro na cilj) pretvori<br />
v psevdopotrebo – iz »želim« v »moram!«. Takrat naj bi bil<br />
način izražanja frustracije in pri<strong>za</strong>devanja <strong>za</strong> uresničitev cilja<br />
bolj verjetno brezkompromisen. V o<strong>za</strong>dju tako imenovane infantilne<br />
frustracije naj bi bilo posameznikovo ne-razlikovanje<br />
med svojo željo in seboj kot osebo, ki pomeni, da posameznik<br />
vsako oviranje njegove želje s strani drugega doživlja na oseben<br />
način – kot izraz osebne antipatije (prav tam: 266).<br />
Dolgčas lahko razumemo kot posameznikov odziv na oceno,<br />
da v situaciji nima možnosti <strong>za</strong>dovoljiti nobene svoje pomembne<br />
želje (Milivojevič, 2008: 327). Dolgočasje je lahko (na primer<br />
v prometu) pomembna motivacijska spodbuda <strong>za</strong> angažiranje<br />
v (na primer nasilnih) ravnanjih, ki naj situacijo naredijo <strong>za</strong>nimivejšo<br />
oziroma preženejo dolgčas. Tvegano čustvo dolgčasa na<br />
cesti naj bi bilo (prav tako kot čustvo frustriranosti) pove<strong>za</strong>no<br />
tudi z veliko količino časa, preživetega na cesti, oziroma s količino<br />
prevoženih kilometrov (Bone, Moven, 2006: 461).<br />
Pri jezi gre <strong>za</strong> čustveni odziv na oceno, da drugi (na primer<br />
udeleženec v prometu) neupravičeno ogroža/ovira neko<br />
posameznikovo vrednoto, izražanje jeze pa predstavlja <strong>za</strong>htevo<br />
po spremembi vedenja (Milivojević, 1999: 319). Ko »jezni«<br />
posameznik v načelu ne razlikuje med osebo kot tako in njenim<br />
ravnanjem, naj bi namesto jeze (ki je po definiciji usmerjena<br />
na vedenje) izražal osebno <strong>za</strong>vračanje drugega udeleženca<br />
v prometu (prezir ali sovraštvo); prav tako pa naj bi si vsako<br />
jezo, ki jo nanj usmerijo drugi udeleženci v prometu, razlagal<br />
kot izraz prezira ali sovraštva.<br />
Prezira se oseba, ki se šteje kot slaba (manjvredna, nevredna),<br />
sovraži pa oseba, ki se ocenjuje kot zlobna (škodoželjna).<br />
Razlikovati kaže torej med agresivnostjo (tj. bolj ali manj<br />
socializiranim izražanjem jeze), destruktivnostjo (ki izhaja iz<br />
sovraštva) in poniževanjem (ki izhaja iz prezira) (prav tam:<br />
323). Najhujše nasilje (tudi v cestnem prometu) naj bi izhajalo<br />
iz čustva sovraštva (ki teži k maščevalnemu uničenju sovražnika),<br />
pa tudi na podlagi prezira se lahko razvije brutalno nasilje,<br />
s katerim skuša posameznik (voznik) drugega prisiliti, da<br />
prizna svojo nekompetentnost in inferiornost.<br />
Zavist se doživlja, ko posameznik oceni, da nekdo drug<br />
ne<strong>za</strong>služeno poseduje nekaj vrednega (na primer boljši avto,<br />
privlačno sopotnico), do česar ima sam enako ali večjo pravico.<br />
To čustvo temelji na posameznikovi želji, da ne bi bil v<br />
statusno inferiorni poziciji glede na drugega (prav tam: 382).<br />
V o<strong>za</strong>dju destruktivne (nasilno izražene) <strong>za</strong>visti naj bi bila<br />
pogosto posameznikova <strong>za</strong>bloda, da mu drugi s statusnimi<br />
simboli, ki jih posedujejo, sporočajo, da ga prezirajo, ker je<br />
»zguba« (glej prav tam: 384).<br />
Čustvo strahu v medosebnih interakcijah v prometu posameznik<br />
doživlja, kadar ocenjuje, da je ogrožena njegova varnost<br />
in da se sam ne more ustrezno zoperstaviti grožnji (prim.<br />
prav tam: 447). Posameznik, ki se ustraši, lahko postane v prvi<br />
fazi tudi nasilen, preden se umakne iz ogrožajoče situacije.<br />
Če pa oceni, da se ne da umakniti in da nima moči, da bi se<br />
uprl viru ogrožanja, lahko <strong>za</strong>čne doživljati paniko, pove<strong>za</strong>no<br />
s kaotičnim vedenjem, ki je lahko tudi destruktivno oziroma<br />
nasilno (prav tam). Strah naj bi se izražal na bolj kompleksne<br />
načine, ko je posameznik razdvojen, ko se boji samo »en<br />
del njega«, »drugi del« pa ocenjuje, da je močnejši od vira<br />
grožnje, in reagira z jezo, besom, sovraštvom. Značilno naj bi<br />
bilo, da je vedenje na podlagi take kombinacije agresivnosti,<br />
destruktivnosti in strahu pretirano intenzivno. Maksimalna<br />
uporaba sile (nasilja) naj bi bila opravičena s predstavo »enega<br />
dela sebe« o lastni nemoči (prav tam: 454–455).<br />
Pri sovraštvu do sebe in preziru do sebe gre <strong>za</strong> posameznikovo<br />
doživljanje, da je zloben (samosovraštvo) ali slab (samoprezir)<br />
(prav tam: 419, 356). To se lahko po principu projekcije pretvori<br />
v sovraštvo oziroma prezir do drugih ali pa posameznik drugim<br />
pripiše, da ga sovražijo (oziroma prezirajo). V obeh primerih je<br />
tveganje <strong>za</strong> nasilno ravnanje (na primer v prometu) povečano.<br />
Sram posameznik doživlja v situaciji, ko ocenjuje, da je<br />
pred pomembnimi ljudmi izpadel osebnostno neustrezno.<br />
Osramočeni posameznik (na primer voznik) lahko nasilno<br />
obračuna z domnevnim krivcem (in morda še s pričami) njegove<br />
neustrezne samoprezentacije pred pomembnimi drugimi<br />
(glej prav tam: 514). Nasilno lahko reagirajo na primer »narcisoidni«<br />
vozniki, ki so nagnjeni k dramatičnim odzivom, ko<br />
je načeta njihova idealizirana predstava o sebi (glej prav tam:<br />
529) (na primer predstava o sebi kot neranljivem vozniku).<br />
Potencial <strong>za</strong> nasilno vedenje v cestnem prometu je tudi v<br />
čustvu »ponosa«, pri katerem gre (po Milivojevićevi definiciji)<br />
<strong>za</strong> posameznikovo oceno, da s svojimi ravnanjem ali svojimi<br />
lastnostmi (ali na primer odličnim avtomobilom) vzbuja odobravanje<br />
pri pomembnih drugih (prav tam: 526) (slednji so<br />
lahko fizično navzoči ali pa prisotni zgolj »v duhu«). Ko ponosnemu<br />
25 vozniku kdo na cesti kaže neodobravanje oziroma<br />
mu s svojim ravnanjem (na primer ignoriranjem, neupoštevanjem)<br />
oporeka superiornost, se lahko zelo občutljivo (poniževalno<br />
ali maščevalno) odzove. Ponosna oseba naj bi bila<br />
25<br />
Vozniki naj bi čustvo ponosa doživljali predvsem v pove<strong>za</strong>vi z lastno<br />
zmožnostjo voziti hitro in hkrati varno (glej Levelt po Mesken<br />
2003: 36).<br />
300
Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov<br />
posebej občutljiva, ko je prisoten nekdo tretji (na primer v<br />
njegovem avtomobilu), ki je <strong>za</strong>nj avtoriteta. Tisti, ki pogosto<br />
doživljajo ponos, so pretirano odvisni od mišljenja drugih,<br />
<strong>za</strong>to se pri njih kronično pojavlja problem »ranjenega ponosa«<br />
(prav tam: 533), ki povečuje verjetnost nasilnega odziva.<br />
V skupino »čustev statusne ali ‘narcisistične’ občutljivosti«<br />
voznikov lahko – poleg že omenjenih <strong>za</strong>visti, sramu, ponosa<br />
– uvrstimo tudi užaljenost in kljubovanje.<br />
Užaljenost (glej Milivojević, 2008) je posameznikov čustveni<br />
odziv na oceno, da ga drugi s svojim ravnanjem (na<br />
primer v prometu) neupravičeno podcenjuje (ali sebe precenjuje).<br />
Če so prisotne še priče, se užaljenost lahko še stopnjuje,<br />
prav tako pa tudi težnja ubraniti svojo čast. Užaljeni posameznik<br />
se po navadi odzove z jezo, lahko pa tudi s prezirom<br />
ali celo sovraštvom, kar se lahko sprevrže v nasilno uničevalno<br />
igro moči. »Užaljivost« je lastnost tistih posameznikov, ki<br />
so (pre)pogosto užaljeni, ker so preveč občutljivi <strong>za</strong> to, kako se<br />
drugi vedejo do njih, poleg tega pa ravnanju drugih pogosto<br />
napačno pripišejo žaljivost. V o<strong>za</strong>dju užaljivosti naj bi bil po<br />
navadi problem v tem, da sebe premalo spoštujejo.<br />
Kljubovanje (prav tam) je čustvo, ki ga posameznik doživlja,<br />
kadar meni, da drugi z neko svojo <strong>za</strong>htevo ali pričakovanjem izraža<br />
nespoštovanje do njega. Na to se odzove v smislu: »Kdo pa<br />
misliš, da sem jaz!?« ali: »Kdo pa misliš, da si ti!?« Prepogosto<br />
kljubujejo tisti (na primer vozniki), ki niso gotovi vase oziroma<br />
v svoj položaj in so pretirano odvisni od tega, kako se bodo<br />
do njih vedli drugi. V svoji preobčutljivosti drugim (na primer<br />
voznikom) pogosto napačno pripišejo, da so do njih nespoštljivi,<br />
pokroviteljski. Kljubovalni posamezniki so preveč odvisni<br />
od upiranja drugim. Kljubovalno upiranje se lahko v interakciji<br />
seveda stopnjuje do nasilja (na primer v prometnih situacijah).<br />
Nasilno ravnanje voznikov je lahko torej izraz različnih čustev,<br />
ne samo jeze (oziroma besa kot afekta jeze), kot neustrezno implicira<br />
sporna (in nekonsistentno uporabljana) sintagma road rage,<br />
ki se zdi <strong>za</strong>vajajoča, ne<strong>za</strong>dostno operacionalizirana in poenostavljajoča<br />
(glej na primer Smith, Waterman, Ward: 2006: 400).<br />
5 Fenomenologija čustvenih odzivov<br />
Ob pristopih, ki čustva (voznikov) obravnavajo kot spremenljivke<br />
(odvisne, neodvisne, posredujoče), nas posebej<br />
<strong>za</strong>nimajo pristopi, ki se <strong>za</strong>vzemajo <strong>za</strong> (bolj fenomenološko)<br />
preučevanje čustva kot »živete izkušnje« (lived experience) (na<br />
primer Denzin, 1990: 109, Katz, 2002).<br />
Katz pri preučevanju porajanja čustvenih odzivov v različnih<br />
življenjskih kontekstih upošteva vsakokratno strukturo<br />
socialne interakcije (ki naj bi pogojevala specifična čustva), od<br />
katere so interakcijski partnerji odvisni (in ki jo tiho analizirajo)<br />
(Katz, 1999: 29). Med primeri iz sodobnega vsakdanjega<br />
življenja navaja situacijo vožnje z avtomobilom, ki jo označuje<br />
kot »neumen« način premikanja po javnem prostoru, saj naj<br />
bi izrazito omejevala izrazne zmožnosti 26 (<strong>za</strong>to neartikuliranih)<br />
voznikov in ustvarjala neskončno število dvoumnih oziroma<br />
nejasnih trenutkov (ter s tem omogočala, da vozniki projicirajo<br />
lastne vsebine – na primer ponižujočo situacijsko omejenost<br />
oziroma nezmožnost – v nedefinirano situacijo in v druge udeležence<br />
v prometu). Čustveni odzivi voznikov naj bi bili tako<br />
šablonsko grozni (agresivni, destruktivni, nasilni) prav <strong>za</strong>radi<br />
strukture njihove medsebojne interakcije, ki jo vsiljuje situacija<br />
vožnje z avtomobilom (prav tam: 30). Sama situacija vožnje in<br />
srečevanja z drugimi vozniki naj bi izzivala agresivne čustvene<br />
odzive, bes, globoke <strong>za</strong>mere, sovražnost in maščevalnost. 27 Katz<br />
ugotavlja, da vozniki z nasilnimi odzivi v prometu po eni strani<br />
priznavajo, po drugi pa skušajo kompenzirati oziroma preseči<br />
ponižanje <strong>za</strong>radi lastnega položaja v strukturi situacije vožnje,<br />
v kateri so razmeroma nemočni, ranljivi, nezmožni, izrazno<br />
omejeni, frustrirani, pogosto spregledani, neupoštevani, ogroženi<br />
in nespoštljivo, žaljivo, krivično, brezčutno, brezobzirno<br />
obravnavani od drugih voznikov (prav tam: 317).<br />
Čustveno vzburjeni voznik ima – po Katzu – praktični cilj,<br />
namreč odkriti način, kako priti iz situacije, v kateri se doživlja<br />
<strong>za</strong>tiranega in razvrednotenega (prav tam: 59). Pogosto se odzove<br />
dramatično, sen<strong>za</strong>cionalistično, maščevalno, žaljivo, nasilno,<br />
drugega hoče naučiti lekcije, ga javno ponižati in razkrinkati kot<br />
nemoralnega (sebe pa povzdigniti) in mu »povzročiti« neprijetno<br />
občutenje; na ta način skuša transformirati lastna neprijetna<br />
čustva, opo<strong>za</strong>rja Katz. 28 Druga stran se lahko odzove na podoben<br />
način, in krog se sklene. Voznika pa s tem nehote priznata<br />
(in se hkrati trudita <strong>za</strong>nikati), da sta njuni čustveni življenji (in<br />
situacijski identiteti) prepleteni oziroma da se ne moreta upreti<br />
čustvenemu vplivu drugega, subtilni invazivni odvisnosti od<br />
drugega. Tako priznanje naj bi – ironično – naposled prispevalo<br />
k pomiritvi njune pri<strong>za</strong>detosti. 29 (Glej Katz, 1999: 65, 69.)<br />
26<br />
Zmožnost izražanja lastnega razumevanja in namenov drugim voznikom<br />
je pri vožnji z avtomobilom resno oslabljena (Katz, 1999: 24).<br />
27<br />
Čustveni odzivi voznikov naj bi pogosto imeli vsebino razrednih<br />
družbenih dimenzij (nemalokrat ljudje na primer fantazirajo o tem,<br />
kako bi s trkom uničili avtomobil bogataša) (glej Katz, 1999: 40).<br />
28<br />
Zdaj ni nič več impotentna žrtev, ampak prijetno vznemirjen (in<br />
naposled običajno pomirjen) opazovalec lastne uprizoritve dramatične<br />
kreacije moralnega zmagovalca (glej Katz, 1999: 70).<br />
29<br />
Neprijetna čustva naj bi pogosto prenehala kontrolirati doživljanje<br />
voznika šele, ko voznik vidi, da mu uspeva oblikovati neprijetna<br />
čustva nasprotne strani; običajno pa naj bi se neprijetna čustva razpršila<br />
kmalu potem, ko se posameznik vrne v tok svojih drugih,<br />
siceršnjih življenjskih projektov (zlasti če ima v teh drugih kontekstih<br />
socialno pomembne in cenjene vloge) (glej Katz, 1999: 69).<br />
301
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
Vozniki naj bi bili posebej občutljivi, ker se z avtomobilom<br />
– kot ugotavlja Katz (prav tam: 33) – prepletejo v neločljivo<br />
celoto (to naj bi bil pogoj <strong>za</strong> učinkovito vožnjo): 30 identiteti<br />
voznika in avtomobila se prepleteta; voznik se senzualno zlije z<br />
avtomobilom in poljem, ki ga <strong>za</strong>znava – dobimo humaniziran<br />
avtomobil in avtomobilizirano osebo. Voznik odnos drugih do<br />
njegovega avtomobila dojema kot odnos do njega samega, trdi<br />
Katz. Če se kdo vrine predenj oziroma mu odv<strong>za</strong>me prednost,<br />
to lahko doživi (glede na svojo avtomobilizirano identiteto)<br />
kot svojevrstno osebno amputiranost. Kakor koli, incidente v<br />
prometu naj bi voznik praviloma doživljal kot neprijetne motnje<br />
njegove tihe utelešene prepletenosti z avtomobilom in neposrednim<br />
okoljem (katero želi obraniti oziroma povrniti) (prav<br />
tam: 41). Vemo, da vozniki svoj avtomobil pogosto doživljajo<br />
podobno kot domačo dnevno sobo, kot varno <strong>za</strong>točišče in<br />
morda kot estetsko popoln osebni prostor. Zato ne preseneča,<br />
da se na nespoštljiv 31 odnos do tega »svetega« prostora voznik<br />
pogosto odzove s čustvom užaljenosti, ker drugi vozniki njegov<br />
avtomobil dojemajo kot neosebno stvar, ne pa kot del njega. Ne<br />
gre <strong>za</strong> <strong>za</strong>mero, ker bi jih drug voznik s svojim ravnanjem žalil<br />
kot posameznike – problem je ravno v tem, da je bil drugi premalo<br />
oseben, indiferenten, ravnodušen (prav tam: 45).<br />
Vožnja z avtomobilom naj bi imela – poleg situacijskega pomena<br />
– vselej tudi pomene oziroma relevantnost <strong>za</strong> voznikovo<br />
življenje in njegovo identiteto onkraj trenutne situacije. Ti presežni<br />
pomeni situacije (ki drugim voznikom običajno ne morejo<br />
biti poznani) 32 naj bi bili močno vplivne čustvene spodbude<br />
(prav tam: 33). Določeno frustrirajočo ali konfliktno situacijo<br />
lahko voznik na primer dojame kot hudo grožnjo kakšnemu<br />
svojemu pomembnemu projektu ali svoji (morda grandiozni)<br />
predstavi o samem sebi (na primer kot izjemno iznajdljivem<br />
vozniku) ali pa kot ogrožanje njegove privatne lastnine oziroma<br />
posvečenega, popolnega prostora (in morda edinega, doslej<br />
vselej varnega <strong>za</strong>točišča). Mogoči so – trdi Katz – tudi primeri,<br />
ko pri<strong>za</strong>deti posameznik v določeni prometni situaciji impulzivno<br />
<strong>za</strong>ključi, da mu je bila odvzeta <strong>za</strong>dnja bilka <strong>za</strong> spoštovanja<br />
vredno članstvo v družbi. 33 (Glej Katz, 1999: 37–47, 325.)<br />
Vožnja z avtomobilom ima – ob instrumentalno-racionalnih<br />
motivih – tudi globljo čustvenosimbolično motivacijo<br />
oziroma funkcije, kot so samoizražanje, statusno pozicioniranje,<br />
doživljanje moči, nadzora, superiornosti, svobode<br />
(glej na primer Steg, Vlek, Slotegraff, 152–153). Lahko si<br />
predstavljamo, da v neugodnih strukturnih okoliščinah siceršnjega<br />
vsakdana voznikom avtomobil in vožnja pogosto<br />
pomenita enega redkih prostorov avtonomije in možnosti samopotrjevanja<br />
(v globalizirani kulturi, kjer so najrazličnejše<br />
samopotrditve oziroma »dosežki« imperativ in merilo posameznikove<br />
vrednosti). Te dobrine so nemalokrat pripravljeni<br />
braniti tudi z nasiljem, ko ocenijo, da jih drugi <strong>za</strong>vestno in<br />
namerno ogroža oziroma nespoštljivo obravnava (zlasti ko v<br />
takem ravnanju kljub njihovim signalom vztraja in še stopnjuje<br />
agresivnost).<br />
Iz fenomenološkega zornega kota lažje razumemo, da je<br />
nasilni čustveni odziv domala vselej razpoložljiva, <strong>za</strong>peljiva<br />
in instantna praktična alternativa samoobvladanemu in samokritičnemu<br />
reflektiranju različnih vidikov in implikacij<br />
konfliktnih situacij v prometu (slednje bi verjetno bistveno<br />
zmanjšalo število prometnih nesreč). Čustveni odzivi voznikov<br />
so očitno odvisni od njihovih interpretacij situacij, v<br />
katerih se znajdejo. Gre <strong>za</strong> bolj ali manj o<strong>za</strong>veščene odzive na<br />
to, kaj neka situacija subjektivno pomeni v aktualnem trenutku<br />
in kako je pove<strong>za</strong>na z voznikovim življenjem. Katz nam<br />
sugerira (1999: 6), da torej ne gre samo <strong>za</strong> to, kar se dogaja<br />
»tukaj in zdaj«, temveč tudi <strong>za</strong> to, kakšno zvezo ima to s »tam<br />
in takrat« (s siceršnjim življenjem, osebnimi vrednotami, pomembnimi<br />
projekti in odnosi).<br />
Katz je opozoril na napore voznikov, da izkoristijo vsa razpoložljiva<br />
izrazna sredstva <strong>za</strong> potrebe svojega (moralističnega<br />
projekta) obračunavanja z drugimi vozniki. Na vsak (tudi ekscesen)<br />
način hočejo doseči, da bi jih drugi slišal, videl, upošteval,<br />
priznal, da obstajajo (prav tam: 28–28). Ka<strong>za</strong>nje sredinca<br />
je paradigmatska metafora voznikovega besa oziroma gneva.<br />
S to gesto (invazivne simbolične falične penetracije v svet drugega)<br />
voznik učinkovito in najhitreje pov<strong>za</strong>me poanto svojega<br />
sporočila (prav tam: 62–63).<br />
Pomembna spodbuda <strong>za</strong> besen odziv naj bi bila kombinacija<br />
ogrožajočega ravnanja drugega voznika in njegovo ignorantsko<br />
nadaljevanje vožnje (brez opravičila), kot da se ni nič<br />
zgodilo. Ironija je v tem, da se besni voznik z divjim odzivom<br />
pogosto spravi v veliko bolj tvegano situacijo od originalne situacije,<br />
na katero se je odzval (prav tam: 22). Med pomembni-<br />
30<br />
Prepletenost s predmeti (in svojevrstna samopo<strong>za</strong>ba) je nujni pogoj<br />
<strong>za</strong> kompetentno uporabljanje teh predmetov, na primer avtomobil<br />
mora postati voznikova naravna koža (Katz, 1999: 41, 42).<br />
31<br />
Seveda je težko predvideti, katera ravnanja bo voznik <strong>za</strong>nesljivo<br />
(ali sploh) dojel kot nespoštljiva, obstajajo namreč individualne<br />
razlike v merilih, občutljivosti (v odvisnosti od psihološkega referentnega<br />
okvirja posameznika).<br />
32<br />
Včasih se tega transcendentnega pomena (in pomembnosti) situacije<br />
posameznik niti sam ne <strong>za</strong>veda (glej Katz, 1999: 5, 37).<br />
33<br />
V prometu je posebej izrazito vidno, kako hitro in zlahka lahko posameznik<br />
minorne spremembe svojega položaja v interakciji doživi<br />
kot nosilke najsplošnejše pomembnosti <strong>za</strong> njegovo celotno življenje,<br />
sporočila drugega, s katerim pride v konflikt, pa razume kot življenje,<br />
sporočila drugega, s katerim pride v konflikt, pa razume kot<br />
generalizirane izjave absolutnega prezira oziroma nespoštovanja. Z<br />
nasilnim odzivom naj bi se tako boril tudi proti priznanju nečesa<br />
groznega o sebi (in lastni vrednosti). (Glej Katz, 1999: 326, 331.)<br />
302
Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov<br />
mi dejavniki <strong>za</strong> nastanek nasilnih čustvenih odzivov voznikov<br />
Katz izpostavlja tudi »percepcijo asimetričnega <strong>za</strong>vedanja«,<br />
ko voznik ugotavlja, da je sam bistveno bolj pozoren in kompetenten<br />
voznik od številnih drugih, ki pa ne cenijo njegove<br />
vljudne pripravljenosti na prilagajanje njihovi omejenosti in<br />
neustreznosti (prav tam: 29). Mera tolerance je – v kontekstu<br />
frustirajoče jalovosti lastne superiornosti – lahko hitro polna,<br />
odziv pa buren. Katz (prav tam: 20) omenja še »rutinsko<br />
produkcijo nejevere« (v zvezi z ravnanjem drugih) in značilne<br />
fraze: »Pa ne morem verjeti!« ali: »Pa saj to ni res!«, »Pa kako<br />
lahko človek naredi kaj takega!?!!« Presenetljivo je, da vozniki<br />
prav te fraze ponavljajo dan <strong>za</strong> dnem in se nikoli ne nehajo<br />
čuditi oziroma ka<strong>za</strong>ti osuplosti. Ogorčeni vozniki se ob tem<br />
vedejo kot laični sociologi in – da bi osmislili ravnanje drugih<br />
voznikov – uporabljajo razne demografske variable, stereotipne<br />
in posplošujoče negativne karakteri<strong>za</strong>cije (tipiziranje, etiketiranje).<br />
34 Da bi ujeli čim več podrobnosti, informacij o drugem<br />
(tip avtomobila, grb na registrski tablici, voznikov obraz,<br />
obleka ...), se poslužujejo tudi kočljivih, agresivnih, tveganih<br />
manevrov (prav tam: 52, 59).<br />
S pravkar predstavljene fenomenološke perspektive je<br />
agresivno (ali celo destruktivno) obračunavanje voznikov na<br />
cesti oblika socialne interakcije, nasilno ravnanje pa svojevrsten<br />
pragmatični, pripovedni 35 projekt in pomenljivo 36 sredstvo<br />
<strong>za</strong> dosego želenega (na primer ubranitve časti). Voznik<br />
reaktivno skonstruira dramo in specifično moralno filozofijo,<br />
ki naj bi (po možnosti pred pričami!) 37 legitimirala njegovo<br />
»nasilno« ravnanje v razmerju do (neustreznega, slabega ali<br />
zlobnega) drugega voznika. To naj bi omogočilo tranformativni<br />
proces – od porajanja neprijetnih čustev antipatije (znak<br />
neadaptiranosti na ravnanje drugega voznika) do njihovega<br />
»ugašanja« (znak ponovne vzpostavitve skladnosti med seboj<br />
in okoljem) (prim. Milivojević, 1999: 34).<br />
34<br />
Katz (prav tam: 52) opisuje mentalne akrobacije, ki si jih razburjeni<br />
vozniki privoščijo v procesu presojanja situacije, ko delajo<br />
vrtoglave skoke od posameznih stvari, ki jih opazijo pri drugem<br />
vozniku, k sociološko formuliranim razlagam splošnih patologij<br />
v družbi. Njegovi očitki so naposled usmerjeni k vsem slabim ali<br />
zlobnim voznikom na svetu oziroma k vsem ljudem »tega tipa«.<br />
To naj bi mu omogočalo, da v polni meri razvije in izrazi svoj bes<br />
oziroma gnev.<br />
35<br />
Nasilno vedenje naj bi govorilo (čustveno nasičeno) zgodbo o medosebni<br />
interakciji (glej Katz, 1999: 47).<br />
36<br />
Nasilje ima koherenten, zgovoren interakcijski pomen, ki se ga da<br />
razumeti (Katz, 20002: 260).<br />
37<br />
Pogosto poskuša pritegniti priče in uprizoriti herojsko dramo obče<br />
pomembnosti pred univer<strong>za</strong>lnim občestvom (Katz, 1999: 48).<br />
6 Družbeni dejavniki nasilnih čustvenih odzivov<br />
Že v uvodu smo opozorili na širši družbeni kontekst nasilnih<br />
ravnanj na podlagi čustev v cestnem prometu. Sodobni<br />
globalizirani »duh časa« strukturno in kulturno izziva tvegana<br />
čustva ter spodbuja nasilno pozunanjenje čustev nasploh<br />
(torej ne samo v prometu). Večina ljudi je postavljena v neugoden,<br />
negotov, čustveno nespodbuden strukturni položaj,<br />
mnogi od teh pa so prikrajšani celo <strong>za</strong> najbolj elementarne,<br />
bistvene vire <strong>za</strong> golo preživetje. Young (2003: 408) opo<strong>za</strong>rja,<br />
da je danes večina ljudi bodisi strukturno izključena bodisi<br />
frustrirajoče in nestabilno strukturno vključena. Z drugimi<br />
besedami, malokdo je <strong>za</strong>ščiten pred ekonomskimi, ontološkimi,<br />
identitetnimi in drugimi negotovostmi ter pred <strong>za</strong>htevami<br />
vsakodnevnega odrekanja, žrtvovanja in samoomejevanja.<br />
Praktično nihče pa ni izključen iz nabora naslovnikov <strong>za</strong>peljivih<br />
sporočil globalizirane kulture, ki slikajo »itak ultimativni«<br />
način življenja (domnevno vsem dosegljiv). Najbolj problematična<br />
– z vidika tveganja <strong>za</strong> razvoj nasilnih čustvenih odzivov<br />
– naj bi bila ravno kombinacija posameznikove kulturne<br />
integriranosti in njegovega neugodnega oziroma ne<strong>za</strong>dovoljujočega<br />
strukturnega položaja (glej prav tam 389– 408).<br />
Čustvena netiva nespoštljivega obravnavanja soljudi (na<br />
primer v cestnem prometu) so torej neločljivo pove<strong>za</strong>na z<br />
ustaljenim delovanjem oziroma ureditvijo družbe, ki ljudem<br />
določa neustrezne objektivne pogoje vsakdanjega življenja<br />
in jih nepretrgoma nagovarja s problematičnimi, perfidnimi<br />
ideološkopropagandnimi sporočili. Med slednjimi je tudi ekstremno<br />
pogojevanje posameznikove vrednosti s socialnim<br />
oziroma družbenim statusom, kot ga dosega po merilih prevladujoče<br />
globalizirane kulture (glej Muršič, 2008: 204–205).<br />
Vsakodnevno življenje je danes <strong>za</strong> večino ljudi čustveno<br />
izrazito obremenjujoče in demoralizirajoče, morda zlasti <strong>za</strong>to,<br />
ker so pogoji in načini življenja ljudi bistveno heteronomno<br />
določeni, kar pomeni, da je praktično nemogoče uresničevati<br />
kulturno posredovane aspiracije, še manj pa živeti življenje po<br />
svoji (avtonomno prikrojeni) meri. Kanduč opo<strong>za</strong>rja (2007:<br />
413), da je – z vidika progresivnega dela postmoderne kulture<br />
– ključno moralno načelo prav posameznikova pravica do<br />
avtonomnega določanja lastne eksistence. Ravno v tem smislu<br />
pa je večina ljudi dandanes najbolj prikrajšana (na številnih<br />
ključnih prizoriščih vsakdanjega življenja). Take okoliščine so<br />
vse prej kot spodbuda ljudem, da bi sebe in druge spoštljivo,<br />
nenasilno obravnavali kot subjekte človekovih pravic – torej<br />
<strong>za</strong>res kot ljudi.<br />
Med ključnimi rutinskimi življenjskimi stresorji sodobnega<br />
človeka lahko (v maniri kritične kriminologije) <strong>za</strong> primer<br />
izpostavimo »heteronomno delo«, ki se kot upoštevanja<br />
303
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
vreden dejavnik pojavlja tudi v empiričnih študijah o nasilju<br />
na cestah. Na primer Hoggan in Dollard (2007) sta ugotovila,<br />
da tisti, ki se – glede na vloženi trud – doživljajo prikrajšani<br />
na delovnem mestu (na primer <strong>za</strong>radi prenizkega statusa,<br />
slabe plače ali prekarnosti/brezperspektivnosti <strong>za</strong>poslitve),<br />
pogosteje doživljajo intenzivno jezo med vožnjo (prav tam:<br />
1286). Med dejavniki tveganja <strong>za</strong> razvoj pogoste in intenzivne<br />
jeze (ter drugih neprijetnih čustev voznikov) pa je treba – poleg<br />
navedenega ne<strong>za</strong>dovoljstva na delovnem mestu – seveda<br />
omeniti tudi brezposelnost in nasploh ekonomske pritiske v<br />
sodobni družbi (glej na primer Novaco, 1993).<br />
7 Zaključek<br />
Pogoj <strong>za</strong> sistemsko zmanjševanje in učinkovito preprečevanje<br />
medosebnega nasilja so po navadi radikalne ter obsežne<br />
strukturno-kulturne družbene spremembe (Fattah, 2003:<br />
780). V interesu zmanjševanja nasilnega ravnanja voznikov<br />
avtomobilov je <strong>za</strong>to smiselno kriminološko raziskovati predvsem<br />
družbene makrookoliščine, ki izzivajo tvegane čustvene<br />
odzive v cestnem prometu. Stremeti kaže k takim (socialno<br />
pravičnejšim, povezovalnim, vključujočim) značilnostim globalizirane<br />
družbe, ki bodo – med drugim – spodbujale drugačno<br />
kulturo ravnanja na cestah (ali na primer na parkiriščih,<br />
kjer pogosto prihaja do nekultiviranih načinov soočanja s<br />
konflikti v zvezi s parkirnim prostorom).<br />
Družbeno ustaljeno in splošno razširjeno <strong>za</strong>želeno ravnanje<br />
na cestah je verjetno pričakovati le v kontekstu siceršnjih<br />
dosledno spoštljivih, empatičnih in solidarnih odnosov med<br />
ljudmi v <strong>za</strong>sebnih in javnih sferah. Aktualne značilnosti sodobne<br />
družbe takim odnosom žal niso naklonjene. V družbah,<br />
kjer so nasilni odnosi med ljudmi nekaj vsakdanjega (sistemsko<br />
pogojenega), pa prav<strong>za</strong>prav ne gre pričakovati občutnejšega<br />
zmanjšanja nasilnega ravnanja ljudi (glej Elias, 2001: 380, 294).<br />
Kljub vsemu naj bi si vsakdo sam pri<strong>za</strong>deval <strong>za</strong> razvijanje<br />
take lastne omikanosti, ki bo lahko vztrajala tudi v takih<br />
objektivnih družbenih okoliščinah, ki niso v prid spoštljivim<br />
odnosom med ljudmi. Z <strong>za</strong>dostno mero o<strong>za</strong>veščenosti se da<br />
– razmeroma neodvisno od objektivnega zunanjega konteksta<br />
– narediti razvojni korak v smeri večje civiliziranosti lastnega<br />
čustvenega odzivanja oziroma razvijanja lastnih zmožnosti<br />
<strong>za</strong> nenasilno ravnanje. S tem lahko ne<strong>za</strong>nemarljivo povečamo<br />
verjetnost, da tudi družba kot celota stori strukturni in<br />
kulturni civili<strong>za</strong>cijski premik (k »emocionalni pismenosti«<br />
– Steiner, 2007).<br />
Elias (prav tam) sicer predpostavlja drugačno <strong>za</strong>poredje:<br />
spremenjeno (manj nasilno) čustveno odzivanje ljudi naj bi<br />
bilo posledica spremenjenih strukturnih značilnosti družbe.<br />
Mi pa opo<strong>za</strong>rjamo na »možnost, da posameznik tudi v neugodnih<br />
družbenih pogojih proaktivno poskuša živeti in <strong>za</strong>govarjati<br />
tako nenasilno kulturo (čustvenega odzivanja), ki lahko<br />
prispeva k drugačni strukturi in prevladujoči kulturi družbe«.<br />
(Muršič, 2008: 214). Tako o<strong>za</strong>veščeno delovanje posameznika<br />
(na primer na cesti) predpostavlja (poleg moralne) tudi »čustveno<br />
refleksivnost« in »čustveno samodoločenost«, torej<br />
posameznikovo o<strong>za</strong>veščenost in avtonomnost (tj. relativno neodvisnost<br />
od nespodbudnih zunanjih pogojev) v razmerju do<br />
lastnih čustev oziroma čustvenih odzivov (prav tam: 222).<br />
V (posrednem) pri<strong>za</strong>devanju <strong>za</strong> varnost in drugačno<br />
kulturo na cestah se je torej smiselno osredotočiti tako na <strong>za</strong>gotavljanje<br />
strukturnih (družbenih) možnosti kot tudi čisto<br />
osebnih zmožnosti <strong>za</strong> ustaljeno prakticiranje alternativne kulture<br />
medsebojnega občevanja. Merimo na tako splošno kulturo,<br />
ki bi – z afirmiranjem ideje o pravici vsakega človeka do<br />
spoštljivega obravnavanja – omejevala razvoj tveganih čustev<br />
medsebojne antipatije (zlasti prezira in sovraštva), oziroma če<br />
smo bolj realni, vsaj nasilno izražanje takih čustev. Tako kulturo<br />
kaže krepiti na vseh ravneh pedagoških, 38 andragoških in<br />
medijsko o<strong>za</strong>veščevalnih 39 procesov. Posebej seveda v okviru<br />
usposabljanja prihodnjih voznikov avtomobilov, ki naj bi <strong>za</strong>jemalo<br />
razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc, vključno<br />
z zmožnostjo predvidevanja in ustreznega interpretiranja<br />
ravnanja drugih udeležencev prometa (Mesken, 2006: 129) ter<br />
ustreznega čustvenega odzivanja na njihova ravnanja.<br />
Literatura:<br />
1. Asbridge, M., Smart, R. G., Mann, R. E. (2003). The “homogamy”<br />
of road rage: Understanding the relationship between victimisation<br />
and offending among aggressive and violent motorists. Violence<br />
and Victims, 18, str. 517–531.<br />
2. Barbalet, J. M. (2002). Moral indignation, class inequality and<br />
justice: An exploration and revision of Ranulf. Theoretical<br />
Criminology, 6(3), str. 279–297.<br />
3. Baumeister, R. F., Bushman, B. (2003). Emotions and Agressiveness.<br />
V: Heitmeyer, W., Hagan, J. (ur.), International Handbook of<br />
Violence Research. Kluver Academic Publishers, Dordrecht/<br />
Boston/London, str. 479–493.<br />
4. Ben-Ze’ev, A. (2003). The Logic of Emotions. V: Hatzimoysis, A.<br />
(ur.), Philosophy and the Emotions. Cambridge University Press,<br />
Cambridge, str. 147–162.<br />
5. Bone, S. A., Mowen, J. C. (2006). Identifying the traits of aggresive<br />
and distracted drivers: a hierarchical trait model approach. Journal<br />
of Consumer Behaviour 5, str. 454–464.<br />
6. Chapman, P., Evans, J., Crundall, D., Underwood, G. (2000).<br />
Anger and aggression in driving and nondriving contexts. V:<br />
Proceedings of the International Conference on Traffic and<br />
Transport Psychology, Berne, Switzerland, 4-7 september 2000.<br />
38<br />
Glej Zabukovec, 2007.<br />
39<br />
Glej Divjak, 2007.<br />
304
Mitja Muršič: Nasilno ravnanje in čustva voznikov avtomobilov<br />
7. Dahlen, E. R., White, R .P. (2006). The Big Five factors, sensation<br />
seeking, and driving anger in the prediction of unsafe driving.<br />
Personality and Individual Differences 41, str. 903–915.<br />
8. De Haan, W., Loader, I. (2002). On the emotions of crime, punishment<br />
and social control. Theoretical Criminology, 6(3), str.<br />
243–253.<br />
9. Deffenbacher, J. L., White, G. S., Lynch, R. S. (2004). Evaluation<br />
of two new scales assessing driving anger: The Driving Anger<br />
Expression Inventory and the Driver’s Angry Thoughts<br />
Questionnaire. Journal of Pyschopathology and Behavioural<br />
Assessment, 26(2), str. 87–99.<br />
10. Deffenbacher, J. L., Richards, T. L., & Lynch, R. S. (2004).<br />
Anger, aggression, and risky behavior in high anger drivers. V:<br />
J. P. Morgan (ur.), Focus on aggression research. Hauppage,<br />
Nova Science Publishers, New York.<br />
11. Denzin, N. K. (1990). On Understanding Emotion: The<br />
Interpretive-Cultural Agenda. V: Kemper. T. (ur.), Research agendas<br />
in the sociology of emotions. State University Press, Albany,<br />
str. 85–115.<br />
12. Divjak, M. (2007). Medijske kampanje. V: Zabukovec, V. (ur.),<br />
Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v prometu. Filozofska<br />
fakulteta, Ljubljana, str. 81–128.<br />
13. Elias. N. (2001). O procesu civiliziranja – Drugi zvezek:<br />
Spremembe v družbi. Osnutek teorije civiliziranja. *cf., Ljubljana.<br />
14. Fattah, E. A. (2003). Violence against the Socially Expendable.<br />
V: Heitmeyer, W., Hagan, J. (ur.), International Handbook of<br />
Violence Research. Kluver Academic Publishers, Dordrecht/<br />
Boston/London, str. 767–784.<br />
15. Frijda, N. (1986). The Emotions. Cambridge University Press,<br />
Cambridge.<br />
16. Hemenway, D., Vriniotis, M., Miller, M. (2006). Is an armed society<br />
a polite society? Guns and road rage. Accident Analysis and<br />
Prevention, 38, str. 687–695.<br />
17. Hindelang, M., Gottfredson, M., Garofalo, J. (1978). Victims of<br />
personal crime: An empirical foundation for a theory of personal<br />
victimi<strong>za</strong>tion. MA: Ballinger, Cambridge.<br />
18. Hoggan, B. L., Dollard, M. F. (2007). Effort–reward imbalance at<br />
work and driving anger in an Australian community sample: Is<br />
there a link between work stress and road rage? Accident Analysis<br />
and Prevention, 39, str. 1286–1295.<br />
19. Jacoby, R. (1981). Družbena amnezija: Kritika sodobne psihilogije<br />
od Adlerja do Lainga. Cankarjeva <strong>za</strong>ložba, Ljubljana.<br />
20. James, L., Nahl, N., 2000. Road Rage and Aggressive Driving.<br />
Prometheus, Amherst, New York.<br />
21. Kanduč, Z. (1999). Kriminologija: (Stran)poti vede o (stran)<br />
poteh. Inštitut <strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,<br />
Ljubljana.<br />
22. Kanduč, Z. (2007). Logika sprememb in razvojne težnje<br />
(ne)formalnih nadzorstvenih mehanizmov (v postmodernem<br />
družbenem kontekstu). Inštitut <strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni<br />
fakulteti, Ljubljana.<br />
23. Katz, J. (1988). Seductions of Crime: Moral and Sensual<br />
Attractions in Doing Evil. Basic Books, New York.<br />
24. Katz, J. (1999). How Emotions Work. University of Chicago Press,<br />
Chicago.<br />
25. Katz, J. (2002). Social ontology and research strategy. Theoretical<br />
Criminology, 6(3), str. 255–278.<br />
26. Kölbel, R. (2003). Violence on the Roads. V: Heitmeyer, W., Hagan,<br />
J. (ur.), International Handbook of Violence Research. Kluver<br />
Academic Publishers, Dordrecht/Boston/London, str. 923–936.<br />
27. Lajunen, T., Parker, D. (2001). Are aggressive people aggressive<br />
drivers? A study of the relationship between self-reported general<br />
aggressiveness, driver anger and aggressive driving. Accident<br />
Analysis and Prevention, 33, str. 243–255.<br />
28. Lawton, R., Nutter, A. (2002). A comparison of reported levels and<br />
expression of anger in everyday and driving situations. British<br />
journal of psychology, 93, str. 407–423.<br />
29. La<strong>za</strong>rus, R. S. (1991). Emotion and Adaptation. Oxford University<br />
Press, New York.<br />
30. Lupton, D. (2002). Road rage: drivers’ understandings and experiences.<br />
Journal of Sociology 38, str. 275–290.<br />
31. Mann, R. E., Zhao, J., Stoduto, G., Adlaf, E., Smart, R. G., Donovan,<br />
J. E. (2007). Road Rage and Collision Involvement. American<br />
Journal of Health Behavior, 31(4), str. 384–391.<br />
32. Mat<strong>za</strong>, D. (1964). Delinquency and Drift. John Wiley, New York.<br />
33. Mesken, J. (2003). The role of emotions and moods in traffic.<br />
SWOV Institute for Road Safety Research, The Netherlands,<br />
Leidschendam.<br />
34. Mesken, J. (2006). Determinants and consequences of drivers’ e<br />
motions. Disertation. SWOV Institute for Road Safety Research,<br />
The Netherlands, Leidschendam.<br />
35. Merton, R. K. (1968) Social Theory and Social Structure. The<br />
Free Press, New York.<br />
36. Milivojević, Z. (1999). Emocije: psihoterapija i razumevanje<br />
emocija. Prometej, Novi Sad.<br />
37. Milivojević, Z. (2008). Emocije: razumevanje čustev v psihoterapiji.<br />
Psihopolis institut, Novi Sad.<br />
38. Miller, M., Azrael, D., Hemenway, D., Solop, F. I. (2002). Road<br />
rage in Arizona: armed and dangerous? Accident Analysis and<br />
Prevention 34, str. 807–814.<br />
39. Muršič, M. (2008). Strukturne kontingence emocionalne fenomenologije<br />
medosebne nasilnosti. Disertacija, Pravna fakulteta v<br />
Ljubljani, Ljubljana.<br />
40. Novaco, R. W. (1991). Aggression on roadways. V: R. Baenninger<br />
(ur.), Targets of violence and aggression. Elsevier, Amsterdam,<br />
str. 253–326.<br />
41. Parker, D., Lajunen, T., & Summala, H. (2002). Anger and aggress<br />
ion in three European countries. Accident Analysis and Prevent<br />
ion, 34, str. 229–235.<br />
42. Polič, M. (2007). Človek – dejavnik prometne varnosti. V:<br />
Zabukovec, V. (ur.), Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v<br />
prometu. Filozofska fakulteta, Ljubljana, str. 23–79.<br />
43. Roberts, L.D., Indermaur, D. W. (2008). The “Homogamy” of Road<br />
Rage Revisited. Violence and Victims, 23(6), str. 758–772.<br />
44. Schachter, S. (1966). The interaction of cognitive and physiological<br />
determinants of emotional state. V: C. D. Spielberger (ur.), Anxiet<br />
y and Behavior. Academic Press, New York.<br />
45. Sharkin, B. S. (2004). Road Rage: Risk Factors, Assessment, and<br />
Intervention Strategies. Journal of Counseling and Development,<br />
82(2), str. 191–198.<br />
46. Smith, P., Waterman, M., Warde, N. (2006). Driving aggression<br />
in forensic and non-forensic populations: Relationships to self reported<br />
levels of aggression, anger and impulsivity. British Journal<br />
of Psychology, 97, str. 387–403.<br />
47. Steg, L., Vlek, C., Slotegraaf, G. (2001). Instrumental-reasoned and<br />
symbolic-affective motives for using a motor car. Transportation<br />
Research Part F, str. 151–169.<br />
48. Steiner, C. (2007). Školovanje srca – učenje emocionalne pismenosti.<br />
Psihopolis Institut, Novi Sad.<br />
305
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3, s. 295-306<br />
49. Šadl, Z. (1999). Usoda čustev v <strong>za</strong>hodni civili<strong>za</strong>ciji. Znanstveno<br />
in publicistično središče, Ljubljana.<br />
50. Tillman, W. A., Hobbs, G. E. (1949). The accident-prone automobile<br />
driver: A study of the psychiatric and social background.<br />
American Journal of Psychiatry, 106, str. 321–331.<br />
51. Yochelson, S. in Samenow, S. E. (1976). The Criminal Personality<br />
(vol. 1). Jason Aronson, New York.<br />
52. Young, J. (2003). Merton with energy, Katz with structure: The<br />
sociology of vindictiveness and the criminology of transgression.<br />
Theoretical Criminology, 7(3), str. 389–414.<br />
53. Wells-Parker, E., Ceminsky, J., Hallberg, V., Snow, R. W., Dunaway,<br />
G., Guiling, S., Williams, M., Anderson, B. (2002). An exploratory<br />
study of the relationship between road rage and crash experience<br />
in a representative sample of US drivers. Accident Analysis and<br />
Prevention, 34, str. 271–278.<br />
54. Zabukovec, V. (2007). Izobraževanje otrok <strong>za</strong> prometno varno vedenje.<br />
V: Zabukovec, V. (ur.), Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti<br />
v prometu. Filozofska fakulteta, Ljubljana, str. 129–154.<br />
55. Žlender, B. (2007). Prometna varnost. V: Zabukovec, V. (ur.),<br />
Psihološki vidiki preventivnih dejavnosti v prometu. Filozofska<br />
fakulteta, Ljubljana, str. 11–22.<br />
Violent behaviour and emotions of car drivers<br />
Mitja Muršič, Ph. D. in Criminology, Institute of Criminology at the Faculty of Law, University of Ljubljana,<br />
Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana, Slovenia<br />
The paper describes the great variety of emotions present in the violent conduct of car drivers and highlights the broader social<br />
determinants and consequences of »violent emotional reactions« in road traffic and their implications for road traffic safety. The<br />
author advocates the systemic reduction of aggressive and destructive conduct of drivers, which requires a structural strengthening<br />
of the culture of interpersonal respect in all areas of everyday life. From the criminological point of view, the author argues in favour<br />
of a friendlier society, which would be more socially inclusive, integrative, fairer and (therefore) safer in all regards. He highlights<br />
the socio-psychological aspects of specific emotional risk factors for violent behaviour and justifies the need for making drivers<br />
»emotional literate«. By making progress on the develomental scale of emotional awareness, car drivers would be more aware of causes,<br />
consequences and the phenomenology of emotional responses in traffic. Drivers would thus manage to cope with their emotions in a<br />
more constructive way (non-violently and safely). The selection of contents and skills that must be acquired in the process of obtaining<br />
a driving licence could be completed with the development of the social and emotional skills of the future drivers.<br />
Key words: violence in road traffic, emotions, car drivers, road traffic safety<br />
UDC: 316.647.3 : 656.1<br />
306
Iz prakse<br />
Ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada<br />
v Sloveniji kot odziv na sodobne - nekonvencionalne<br />
oblike kriminalitete<br />
Aleksander Jevšek 1<br />
Avtor v prispevku predstavi povode in okoliščine, ki so spodbudili ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada (v<br />
nadaljevanju NPU) v Sloveniji. Ugotavlja, da tudi v Sloveniji finančna (gospodarska) kriminaliteta in korupcija potekata<br />
prek vse bolj <strong>za</strong>pletenih poslovnih dogodkov, najpogosteje z mednarodnimi razsežnostmi in z novimi, do zdaj nepoznanimi<br />
načini storitve. Protipravno pridobljena premoženjska korist se glede na preteklost povečuje, s čimer je vse bolj ogroženo<br />
delovanje pravne in socialne države. Organizirana kriminaliteta (droge, orožje, trgovanje z nevarnimi odpadki, organiziranje<br />
ilegalnega prehajanja ljudi čez državno mejo, izsiljevanja …) dobiva mednarodne razsežnosti. Z razvojem visokih tehnologij<br />
in množično uporabo medmrežja se vzporedno razvija in širi kriminaliteta visokih tehnologij, ki se uporablja <strong>za</strong> izvajanje<br />
finančne kriminalitete, otroške pornografije, rasne nestrpnosti, terorizma, preprodaje ukradenih predmetov, ilegalne droge<br />
… Terorizem postaja grožnja <strong>za</strong> varnosti in je vse bolj prepleten z različnimi oblikami kriminalnih dejavnosti. Sedanja<br />
organiziranost slovenske kriminalistične policije pa ni prilagojena opisanim spremembam.<br />
V prispevku so na podlagi statističnih in opisnih metod identificirane nove pojavne oblike kriminalitete v<br />
Sloveniji. Predstavljena je anali<strong>za</strong> vzrokov in posledic, ki so narekovale organi<strong>za</strong>cijske spremembe v boju zoper<br />
nove nekonvencionalne oblike kriminalitete. Izdelana je anali<strong>za</strong> nekaterih evropskih organi<strong>za</strong>cijskih modelov<br />
kriminalističnih policij in slovenskega modela NPU.<br />
Ključne besede: nekonvencionalna kriminaliteta, nacionalni preiskovalni urad, kriminalistična policija, gospodarska<br />
kriminaliteta, korupcija, organizirana kriminaliteta.<br />
UDK: 351.76 : 343. 98<br />
1 Uvod<br />
Iskanje najučinkovitejših strategij in modelov omejevanja<br />
kriminalitete je v <strong>za</strong>dnjih desetletjih izjemno intenzivno.<br />
Policije razvitih držav so v tem obdobju iskale in izoblikovale<br />
nove postopke <strong>za</strong> uspešnejši spopad s kriminalom, s posebnim<br />
poudarkom na boju zoper gospodarski kriminal, korupcijo,<br />
pranje denarja, organizirano kriminaliteto in druge hujše<br />
oblike kriminalitete. Te dejavnosti izvirajo predvsem iz spoznanj,<br />
da so storilci tovrstnih kaznivih dejanj hitro, učinkovito<br />
in intenzivno <strong>za</strong>čeli izkoriščati izjemne možnosti, ki jih ponuja<br />
informacijska revolucija.<br />
Slovenija je tako kot ves sodobni svet v <strong>za</strong>dnjih dveh desetletjih<br />
na krilih informacijske revolucije prešla skozi izjemno<br />
1<br />
Aleksander Jevšek, magister pravnih znanosti, direktor Uprave kriminalistične<br />
policije pri Generalni policijski upravi, Štefanova ulica<br />
2, 1000 Ljubljana, vodja medresorske delovne skupine <strong>za</strong> ustanovitev<br />
Nacionalnega preiskovalnega urada (aleksander.jevsek@policija.si).<br />
intenziven razvoj, ki je globoko preoblikoval slovensko družbo.<br />
To se ne kaže samo v vedno večji uporabi sodobnih komunikacijskih<br />
in informacijskih sredstev (mobilnih telefonov,<br />
interneta), ampak tudi v sami organi<strong>za</strong>ciji delovnih procesov<br />
in njihovem razumevanju. Gospodarski in organizirani kriminal<br />
je hitro izkoristil vse šibkosti, ki jim je izpostavljena sodobna<br />
informacijska družba, ter obenem tudi vse njene prednosti.<br />
Temu sta sledila tako preoblikovanje načina in delovanja<br />
kriminalnih združb kot tudi pojav novih oblik kriminalitete.<br />
Gospodarski in javnofinančni kriminal ter korupcija pa niso<br />
samo varnostni in kazenskopravni problem, ogrožajo tudi<br />
samo bistvo delovanja pravne države in transparentnih tržnih<br />
mehanizmov. Neuspeh države, da ta kriminal učinkovito omeji,<br />
prinaša izgubo razvojnih potencialov in neposredno ogroža<br />
mednarodno konkurenčnost države ter njen družbenogospodarski<br />
razvoj, obenem pa ima negativen vpliv tudi na socialno<br />
enakost in na <strong>za</strong>konito delovanje demokratičnih institucij.<br />
Da bi se organi odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj<br />
učinkovito zoperstavili novim, nekonvencionalnim oblikam<br />
kriminalitete in še naprej <strong>za</strong>gotavljali varnost posameznika<br />
307
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
in družbe, je bilo nujno, da se organi<strong>za</strong>cijsko in metodološko<br />
prilagodijo novim razmeram.<br />
2 Ocena stanja na področju gospodarske kriminalitete<br />
in korupcije<br />
Kriminalistična policija <strong>za</strong>dnjih nekaj let prioritetno obravnava<br />
gospodarsko kriminaliteto, kar je razvidno tako iz naraščajočega<br />
števila obravnavanih kaznivih dejanj kakor tudi iz<br />
naraščajoče <strong>za</strong>znave gospodarske škode, povzročene s kaznivimi<br />
dejanji. Število obravnavanih kaznivih dejanj gospodarske<br />
kriminalitete se je od leta 2001 do leta 2009 gibalo v razponu<br />
od 5837 v letu 2004 do 9259 v letu 2009. Gospodarska<br />
kriminaliteta je v letu 2009 presegala devetletno povprečje <strong>za</strong><br />
24,3 odstotka. V letu 2009 je <strong>za</strong>radi gospodarske kriminalitete<br />
nastalo <strong>za</strong> 193.281,147 EUR materialne škode, kar <strong>za</strong> 106,9<br />
odstotka presega devetletno povprečje.<br />
Tabela: Gibanje gospodarske kriminalitete in povzročene<br />
materialne škode v času od leta 2001 do leta 2009<br />
Število<br />
kaznivih<br />
dejanj<br />
Povzročena<br />
škoda (v<br />
mio. €)<br />
Preiskana<br />
kazniva<br />
dejanja<br />
(v %)<br />
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009<br />
7215 8527 7168 5825 6115 8471 7962 7459 9259<br />
70,1 81,4 59,7 100,1 69,4 87,0 106,8 112,5 193,2<br />
95,3 95,6 96,7 94,4 95,5 97,3 96,3 96,3 95,3<br />
Trend povečevanja dejavnosti in učinkovitosti – vsaj v<br />
smislu delovanja organov odkrivanja in pregona kriminalnih<br />
dejanj – je očitno in statistično preverljiv predvsem <strong>za</strong> leti<br />
2008 in 2009, ko je bil boj zoper tovrstno kriminaliteto postavljen<br />
kot absolutna strateška prioriteta Ministrstva <strong>za</strong> <strong>notranje</strong><br />
<strong>za</strong>deve in policije. Toda ob sedanjih organi<strong>za</strong>cijskih in<br />
institucionalnih omejitvah ni pričakovati, da se bo ta trend<br />
nadaljeval. Organi odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj<br />
imajo namreč na razpolago omejene človeške in finančne<br />
vire. Z jasnim določanjem prioritet in obstoječo organi<strong>za</strong>cijo<br />
je mogoče doseči samo omejen napredek, ne pa tudi kvalitativnega<br />
in trajnostnega preskoka.<br />
Analize nesporno kažejo, da sedanja organiziranost in<br />
usposobljenost organov odkrivanja in pregona kriminalnih<br />
dejanj, metodologija dela, strategije in prioritete niso sistemsko<br />
ustrezne <strong>za</strong> odzivanje na nove <strong>za</strong>htevne oblike kriminalitete<br />
niti niso primerljive z najboljšimi sodobnimi praksami na<br />
tem področju v izbranih drugih evropskih državah.<br />
Zato je <strong>Ministrstvo</strong> <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve že konec leta 2008<br />
<strong>za</strong>čelo s projektom konceptualnih sprememb organi<strong>za</strong>cije in<br />
dela kriminalistične policije na državni in regionalni ravni,<br />
ki bi omogočil sistemski, trajnostni in kvalitativni preboj na<br />
področju preprečevanja in preiskovanja najtežjih oblik gospodarske<br />
kriminalitete in korupcije ter drugih najhujših oblik<br />
kriminalitete, ki <strong>za</strong>htevajo specializirana znanja.<br />
Delovna skupina <strong>za</strong> pripravo koncepta uspešnejšega in<br />
učinkovitejšega odzivanja organov odkrivanja in pregona<br />
kriminalnih dejanj na nove oblike kriminalitete je opravila<br />
temeljito analizo dela kriminalistične policije na državni in<br />
regionalni ravni. Anali<strong>za</strong> problemskega stanja je poka<strong>za</strong>la naslednje<br />
pomanjkljivosti, ki vplivajo na učinkovitost dela policije<br />
pri preiskovanju gospodarske kriminalitete, korupcije in<br />
drugih hujših oblik kaznivih dejanj:<br />
• neustrezna <strong>za</strong>konodaja (ni bilo ustrezne <strong>za</strong>konske podlage<br />
<strong>za</strong> multidisciplinarni pristop k preiskovanju gospodarske<br />
in organizirane kriminalitete, določbe Uredbe o sodelovanju<br />
državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev<br />
kaznivih dejanj niso bile ustrezne …),<br />
• neustrezna organiziranost kriminalistične policije (prepletanje<br />
operativnih in neoperativnih nalog v kriminalistični<br />
policiji, preveč ostalih nalog zunaj tega delovnega področja),<br />
• neustrezna kadrovska politika (premajhno število ustrezno<br />
usposobljenih kadrov, fluktuacija kadrov <strong>za</strong>radi podcenjenih<br />
delovnih mest),<br />
• neustrezna materialna sredstva (prepočasno sledenje<br />
razvoju tehnologij),<br />
• neustrezno izobraževanje in usposabljanje (<strong>za</strong>prt sistem<br />
usposabljanja),<br />
• pomanjkljivo medinstitucionalno sodelovanje (neusklajeno<br />
delovanje vseh, ki sodelujejo v predkazenskem postopku).<br />
Grafikon: Anali<strong>za</strong> problemskega stanja na regionalni in državni ravni<br />
308
Iz prakse<br />
Da bi se doseglo izboljšanje pri preiskovanju in posledično<br />
tudi pri preprečevanju teh oblik kriminalitete, je bil<br />
podrobno preučen proces odkrivanja in pregona kaznivega<br />
dejanja; ta se <strong>za</strong>čne z <strong>za</strong>znavo kaznivega dejanja ter prek več<br />
stopenj, v katerih sodelujejo tudi drugi državni organi s svojimi<br />
specialnimi znanji in strokovnjaki, privede po krajšem<br />
ali daljšem času do obtožnice. Pristojni državni organi in institucije<br />
sicer že zdaj sodelujejo v predkazenskem postopku,<br />
vendar tako sodelovanje ni koordinirano, <strong>za</strong>to so postopki<br />
dolgotrajnejši, v določenih primerih so z vidika taktike in<br />
metodike dela v predkazenskem postopku tudi neučinkoviti.<br />
V praksi tako prihaja do nepotrebne izgube časa, ko policija<br />
<strong>za</strong> potrebne podatke prosi druge pristojne državne organe in<br />
institucije, ki so ji po Zakonu o kazenskem postopku sicer<br />
dolžni posredovati nekatere podatke, ob tem pa prihaja do<br />
podvajanja obravnavanih <strong>za</strong>dev (na primer eden od državnih<br />
organov v skladu s svojo pristojnostjo že obravnava neko<br />
<strong>za</strong>devo, iz katere, po mnenju policije, izvira sum kaznivega<br />
dejanja s področja gospodarskega kriminala ali korupcije, o<br />
čemer pa policija ni seznanjena, dokler tega državnega organa<br />
ne <strong>za</strong>prosi <strong>za</strong> podatke). Pri preučevanju tega procesa smo<br />
spoznali, da napredka brez skrajšanja in optimi<strong>za</strong>cije navedenega<br />
procesa ni mogoče doseči in da policija na tem področju<br />
sama ne more narediti koraka naprej.<br />
Nadaljnji zelo izrazit problem je področje <strong>za</strong>časnega <strong>za</strong>varovanja<br />
in trajnega odvzema koristi, ki jo storilci pridobijo<br />
z izvrševanjem kaznivih dejanj. Policija je v času od leta 2004<br />
do leta 2009 opravila 365 finančnih preiskav; njihov namen<br />
je identificirati premoženje, ki izhaja iz kaznivih dejanj organizirane<br />
in gospodarske kriminalitete. Od tega je policija na<br />
državna tožilstva podala 172 pobud <strong>za</strong> <strong>za</strong>časno <strong>za</strong>varovanje<br />
premoženja, v 138 primerih pa s finančno preiskavo ni ugotovila<br />
premoženja oziroma razlogov, da bi podala pobudo <strong>za</strong><br />
<strong>za</strong>časno <strong>za</strong>varovanje. Po podatkih policije so na podlagi pobud,<br />
ki jih je podala tožilcem, sodišča izdala (le) 17 sklepov<br />
o <strong>za</strong>časnem <strong>za</strong>varovanju premoženja. Ob tem je treba poudariti,<br />
da policija sicer nima točnih podatkov o izdanih sklepih<br />
sodišč, saj trenutno <strong>za</strong> neposredno izmenjavo podatkov med<br />
sodišči in policijo ni pravne podlage. Slednje jasno kaže na<br />
sistemske probleme na tem področju na celotni relaciji delovanja<br />
»verige pravice« (chain of justice) – od policije prek<br />
tožilstva do sodstva.<br />
Grafikon: Proces odkrivanja in pregona kaznivega dejanja<br />
309
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Tabela: Pregled števila finančnih preiskav v obdobju 2004–<br />
2009<br />
LETO<br />
FIN.<br />
PREISKAVE<br />
POROČILA POBUDA SKLEP PS*<br />
2004 10 2 8 1<br />
2005 47 25 22 5<br />
2006 35 24 11 1<br />
2007 70 39 31 4<br />
2008 83 48 35 3<br />
2009 120 44 65<br />
SKUPAJ 365 172 172 17<br />
Že samo bežen pregled stanja, ki pravi, da je bilo v letu<br />
2008 izvedenih 83 finančnih preiskav, izmed vseh teh preiskav<br />
pa so, po nam znanih podatkih, preiskovalni sodniki izdali le<br />
tri sklepe <strong>za</strong> <strong>za</strong>časno <strong>za</strong>varovanje <strong>za</strong>htevka <strong>za</strong> odvzem protipravne<br />
premoženjske koristi, nam pove, da je na tem področju<br />
potreben učinkovit preobrat. NPU s predvideno organiziranostjo<br />
predstavlja odgovor tudi na tem področju. Posebej<br />
usposobljeni in specializirani finančni preiskovalci bodo <strong>za</strong>gotavljali<br />
dosledno izvajanje finančnih preiskav in predlaganje<br />
odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.<br />
3 Ustanovitev medresorske delovne skupine<br />
<strong>za</strong> izdelavo projekta NPU<br />
Na podlagi izpostavljenih pomanjkljivosti in problemov,<br />
ki v veliki meri <strong>za</strong>znamujejo delo organov odkrivanja<br />
in pregona kriminalnih dejanj v boju zoper gospodarsko in<br />
organizirano kriminaliteto ter korupcijo je interna delovna<br />
skupina Ministrstva <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve izdelala <strong>za</strong>snovo učinkovitejšega<br />
odkrivanja in pregona na tem področju. Šestega<br />
aprila 2009 je to <strong>za</strong>snovo na pobudo in vabilo Ministrstva <strong>za</strong><br />
<strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve in Policije predstavila državnim organom<br />
in institucijam, ki sodelujejo tako v procesu odkrivanja kot<br />
pregona kriminalitete: generalni državni tožilki, predstavnikom<br />
Vrhovnega državnega tožilstva, Ministrstva <strong>za</strong> pravosodje,<br />
Ministrstva <strong>za</strong> finance, Komisije <strong>za</strong> preprečevanje<br />
korupcije, Urada <strong>za</strong> preprečevanje pranja denarja, Urada <strong>za</strong><br />
varstvo konkurence, Računskega sodišča, Carinske uprave,<br />
Davčne uprave, Agencije <strong>za</strong> trg vrednostnih papirjev in informacijskega<br />
pooblaščenca. Ko so vsi navedeni soglasno<br />
sprejeli predstavljeno <strong>za</strong>snovo, je Vlada Republike Slovenije<br />
imenovala medresorsko delovno skupino, v kateri poleg <strong>za</strong>poslenih<br />
iz Policije in Ministrstva <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve sodelujejo<br />
predstavniki državnega tožilstva in večine drugih nadzornih<br />
institucij v Republiki Sloveniji (DURS, CURS, UPPD, UVK,<br />
Komisija <strong>za</strong> preprečevanje korupcije itd.), ter projektni svet<br />
v sestavi državnih sekretarjev Ministrstva <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve,<br />
Ministrstva <strong>za</strong> pravosodje, Ministrstva <strong>za</strong> finance, Ministrstva<br />
<strong>za</strong> javno upravo in Vrhovnega državnega tožilca.<br />
V kontekstu iskanja najboljše rešitve in dobrih praks na<br />
tem področju sta bila opravljena primerjalni pregled in anali<strong>za</strong><br />
organiziranosti držav članic EU ter priporočil in ugotovitev<br />
organi<strong>za</strong>cij, kot sta OECD in Svet Evrope, na področju boja<br />
proti gospodarskemu in organiziranemu kriminalu ter korupciji.<br />
Na podlagi teh analiz in pregledov je bila ugotovljena<br />
ustreznost finskega modela Nacionalnega preiskovalnega biroja,<br />
ki pa ga je želela Slovenija s tem projektom še nadgraditi<br />
z multidisciplinarnim pristopom in adaptiranim konceptom<br />
»one-stop office« – tako da bodo specializirane preiskovalne<br />
skupine imele skupni sedež, ki bo omogočal tudi optimalno<br />
varovanje tajnih podatkov in podatkov, relevantnih <strong>za</strong> potek<br />
postopkov preiskav primerov.<br />
V nadaljevanju je medresorska delovna skupina pod vodstvom<br />
direktorja Uprave kriminalistične policije delo razdelila<br />
v šest tematskih skupin: <strong>za</strong> <strong>za</strong>konodajo, <strong>za</strong> kadre in delovnopravni<br />
status <strong>za</strong>poslenih v NPU, <strong>za</strong> materialnotehnično<br />
podporo, <strong>za</strong> izobraževanje in usposabljanje, <strong>za</strong> reorgani<strong>za</strong>cijo<br />
uprave kriminalistične policije ter prototipno skupino <strong>za</strong> pripravo<br />
pregleda potrebnih informacijskih virov in podatkov.<br />
Cilji, ki bi <strong>za</strong>gotovili večjo uspešnost na področju omejevanja,<br />
odkrivanja, preiskovanja in pregona omenjenih kaznivih<br />
dejanj ter predvsem na področju povečanja <strong>za</strong>sega in<br />
odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi, so<br />
<strong>za</strong>gotovitev ustrezne organiziranosti nadzornih institucij,<br />
organov odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj, izboljšanje<br />
sodelovanja med institucijami, sprejem ustrezne pravne podlage<br />
<strong>za</strong> delo, <strong>za</strong>gotavljanje ustreznejše usposobljenosti kadrov,<br />
<strong>za</strong>gotovitev ustreznih materialnih in tehničnih pogojev <strong>za</strong><br />
delo ter izvajanje konsistentne kriminalne politike.<br />
Med temeljnimi institucionalnimi predlogi omenjene delovne<br />
skupine je bila tudi ustanovitev NPU, ki bi ob ustrezni<br />
avtonomnosti deloval znotraj policije na državni ravni in bi<br />
ključno prispeval k reali<strong>za</strong>ciji zgoraj naštetih ciljev. Obenem<br />
pa je bilo treba sprejeti dopolnitev Zakona o policiji kot logičen<br />
in nujen naslednji korak <strong>za</strong>dnje spremembe Zakona<br />
o kazenskem postopku, katerega pobudnik je bilo prav tako<br />
<strong>Ministrstvo</strong> <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve. Dopolnitev omogoča optimiziranje<br />
predkazenskih postopkov in tesnejše sodelovanje strokovnjakov<br />
iz številnih strok ves proces preiskovanja kaznivih<br />
dejanj, od <strong>za</strong>četka do konca (sprememba 160.a člena ZKP, ki<br />
uvaja specializirane preiskovalne skupine).<br />
310
Iz prakse<br />
NPU je <strong>za</strong>čel delati 1. januarja <strong>2010</strong>. V prvi fazi izbornih<br />
postopkov <strong>za</strong> vodje preiskav in preiskovalce je <strong>za</strong>čelo delati<br />
sedemindvajset kriminalistk in kriminalistov. Dvajsetega junija<br />
<strong>2010</strong> so <strong>za</strong>čele veljati določbe Zakona o spremembi in dopolnitvi<br />
Zakona o policiji, ki so omogočile pravno podlago <strong>za</strong><br />
izbor in imenovanje direktorja NPU. Po končanem izbornem<br />
postopku je bil konec junija imenovan direktor NPU. Do njegovega<br />
imenovanja pa je NPU vodil njegov pomočnik s pooblastilom<br />
<strong>za</strong> vodenje.<br />
4 Primerjava ureditev v nekaterih drugih pravnih<br />
sistemih<br />
4.1 Finski nacionalni preiskovalni urad<br />
Naloge finskega nacionalnega preiskovalnega urada (fin.:<br />
Keskusrikospoliisi, KRP) so usmerjene predvsem na odkrivanje,<br />
preprečevanje in preiskovanje organizirane kriminalitete<br />
(medregionalnih ali mednarodnih razsežnosti) in drugih<br />
najtežjih pojavnih oblik kriminalitete. Med slednjimi je<br />
poudarek predvsem na preiskovanju finančne kriminalitete,<br />
pranja denarja, računalniške kriminalitete, nerešenih primerov<br />
umorov, novih pojavnih oblik kriminalitete, kompleksnih<br />
in korupcijskih kaznivih dejanj. Delovanje finskega nacionalnega<br />
preiskovalnega urada zoper organizirane kriminalne<br />
združbe ali druge posameznike je ciljno usmerjeno in izhaja<br />
iz ocene tveganj in groženj, ki jih predstavljajo organizirane<br />
kriminalne združbe in posamezniki <strong>za</strong> družbo. Poglavitno<br />
orodje usmerjenega in ciljnega delovanja urada je kriminalistično<br />
analitična obveščevalna dejavnost. Finski nacionalni<br />
preiskovalni urad prav tako <strong>za</strong>gotavlja strokovno podporo<br />
ostalim službam v policiji in drugim varnostnim organom, in<br />
sicer: forenzične preiskave, mednarodno policijsko sodelovanje,<br />
posebne preiskovalne naloge, kriminalistično obveščevalno<br />
dejavnost in operativno kriminalistično analitiko. Finski<br />
nacionalni preiskovalni urad ima poleg centralne enote svoje<br />
regionalne enote.<br />
4.2 Irski nacionalni preiskovalni urad<br />
V okviru irske policije (irs.: An Garda Siochana) je na<br />
centralni ravni organiziran nacionalni preiskovalni urad (irs.:<br />
An Biúró Náisiúnta um Imscrúdú Coiriúil). Urad je bil ustanovljen<br />
<strong>za</strong>radi potreb po učinkovitem zoperstavljanju organizirani<br />
kriminaliteti in drugim težjim pojavnim oblikam<br />
kriminalitete. Ustanovljen je bil z združitvijo številnih nacionalnih<br />
preiskovalnih enot. Pri odkrivanju in preiskovanju<br />
kriminalitete je urad usmerjen predvsem na nerešene umore,<br />
tatvine motornih vozil, težje in organizirane oblike kriminalitete,<br />
izsiljevanja, tatvine umetnin, družinsko nasilje, težje<br />
oblike spolnega nasilja, spolnega nasilja nad otroki, krajo intelektualne<br />
lastnine, poštne tatvine in goljufije. Odgovornost<br />
<strong>za</strong> preiskovanje kaznivih dejanj ostaja na regionalnih/lokalnih<br />
policijskih enotah, urad prav tako v obliki specialističnih<br />
preiskovalnih skupin <strong>za</strong>gotavlja pomoč regionalnim/lokalnim<br />
enotam v vseh oblikah preiskave. Regionalni/lokalni predstojnik<br />
policijske enote <strong>za</strong>prosi nacionalni preiskovalni urad <strong>za</strong><br />
pomoč pri preiskovanju organizirane kriminalitete in drugih<br />
težjih pojavnih oblik kriminalitete. Prevzem naloge je prav<br />
tako lahko določen na <strong>za</strong>htevo vodstva policije.<br />
4.3 Nizozemski nacionalni preiskovalni urad<br />
V okviru nacionalnega policijskega organa (angl.: National<br />
Police Services Agency) je organiziran nacionalni preiskovalni<br />
urad Nizozemske (niz.: Dienst Nationale Recherche, DNR).<br />
Urad vodi preiskave zoper organizirano kriminaliteto in druge<br />
težje pojavne oblike kriminalitete, ki presegajo regionalne okvirje<br />
ali državno mejo Nizozemske. Poseben poudarek dajejo<br />
preiskavam, ki so pove<strong>za</strong>ne s sintetičnimi drogami, tihotapstvom<br />
ljudi, večjimi organiziranimi kriminalnimi združbami,<br />
kriminaliteto, pove<strong>za</strong>no s transportnimi središči (luke, letališča),<br />
večjimi goljufijami, težjimi oblikami gospodarske kriminalitete,<br />
terorizmom in vojnimi zločini. Delujejo neodvisno<br />
od regionalnih enot policije, vendar pa dajejo velik poudarek<br />
skupnemu sodelovanju policije in preiskovalnih skupin pri<br />
odkrivanju in preiskovanju kriminalitete. Urad organi<strong>za</strong>cijsko<br />
deluje tako centralno kot regionalno po posameznih izpostavah.<br />
Poleg preiskovalnih nalog v uradu prav tako dajejo velik<br />
poudarek preventivnim ukrepom.<br />
5 Konceptualna umestitev NPU v sistem odkrivanja<br />
in pregona kaznivih dejanj<br />
NPU je del slovenske policije in kot avtonomna kriminalistično<br />
preiskovalna enota Generalne policijske uprave upravno<br />
umeščen v Upravo kriminalistične policije. Izvaja izključno<br />
operativne naloge, ki terjajo vrhunsko usposobljene kadre<br />
in najsodobnejšo opremo. Pristojen je <strong>za</strong> odkrivanje in preiskovanje<br />
gospodarske, korupcijske in druge oblike resne kriminalitete,<br />
katerih <strong>za</strong>htevnost terja posebno usposobljenost,<br />
organiziranost in opremljenost preiskovalcev ter usklajeno<br />
in skupno izvajanje nalog različnih institucij na nacionalni in<br />
mednarodni ravni.<br />
Pri svojem delu je NPU pomembno pove<strong>za</strong>n s sektorji<br />
kriminalistične policije in s policijskimi postajami na regionalni<br />
oziroma lokalni ravni prek sistema izmenjave operativnih<br />
informacij in izvajanja nalog na celotnem območju<br />
311
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Republike Slovenije. Prav tako pa kriminalisti in policisti policijskih<br />
uprav in policijskih postaj sodelujejo pri <strong>za</strong>ključnem<br />
delu preiskovalcev NPU (hišne preiskave, odvzemi prostosti,<br />
pridržanja …).<br />
V NPU ni posebnih notranjih organi<strong>za</strong>cijskih enot s posameznimi<br />
vodji, temveč so v njem poleg direktorja <strong>za</strong>posleni<br />
še njegov pomočnik, vodje preiskav, višji kriminalistični inšpektorji<br />
preiskovalci ter strokovnotehnično osebje. Temelj<br />
delovanja NPU je torej visoko strokovno delo. Na podlagi<br />
obravnavane <strong>za</strong>deve bo sestavljena in določena skupina preiskovalcev<br />
<strong>za</strong> vsak primer posebej, in sicer glede na njihovo<br />
specialno znanje (na primer področje trga vrednostnih papirjev,<br />
bančništva, davkov, carine, varstva konkurence, preprečevanja<br />
korupcije …).<br />
5.1 Avtonomija in pristojnost Nacionalnega preiskovalnega<br />
urada<br />
NPU vodi direktor z dolgoletnimi izkušnjami s področja<br />
pregona in odkrivanja kriminala, ki je pri opravljanju svojega<br />
dela strokovno neodvisen, samostojen in operativno avtonomen.<br />
Vodjo urada imenuje generalni direktor policije ob<br />
upoštevanju mnenja posebne strokovne komisije, sestavljene<br />
iz predstavnikov državnotožilskega sveta, predstavnika Urada<br />
<strong>za</strong> preprečevanje pranja denarja in priznanega strokovnjaka s<br />
področja dela varnostnih organov, kriminalistike, kazenskega<br />
prava ali dela organov odkrivanja ali pregona kriminala, ki ga<br />
imenuje minister <strong>za</strong> <strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve.<br />
Kandidat <strong>za</strong> direktorja NPU mora poleg splošnih pogojev<br />
izpolnjevati tudi pogoje, kot jih Zakon o policiji določa tudi<br />
<strong>za</strong> kandidata <strong>za</strong> namestnika generalnega direktorja policije.<br />
Direktor NPU je avtonomen pri odločanju, katere <strong>za</strong>deve bo<br />
obravnaval in preiskoval NPU, pri tem pa so v Zakonu o dopolnitvah<br />
Zakona o policiji primeroma navedeni kriteriji, ki<br />
bodo služili pri tem odločanju.<br />
S tem konceptom se <strong>za</strong>gotavlja ustrezna strokovna neodvisnost<br />
direktorja NPU, ki ima pomembno in izključno pristojnost<br />
glede prevzemanja <strong>za</strong>dev v preiskavo. Njegov položaj je<br />
glede izbirnega postopka unikaten v slovenski policiji in v tem<br />
delu primerljiv z izbirnim postopkom generalnega direktorja<br />
policije. Politika je od odločanja izključena. Pomembno je, da je<br />
enak sistem predviden tudi <strong>za</strong> morebitno razrešitev direktorja<br />
– ta brez soglasja zunanje strokovne komisije ni mogoča.<br />
Pobudo <strong>za</strong> dodelitev <strong>za</strong>deve v preiskavo NPU lahko direktorju<br />
NPU podajo direktor Uprave kriminalistične policije,<br />
vodja Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave,<br />
vodja Skupine državnih tožilcev <strong>za</strong> pregon organiziranega kriminala,<br />
vodja posameznega okrožnega državnega tožilstva ali<br />
predstojniki državnih organov in institucij iz prvega odstavka<br />
160.a člena ZKP. Zavrnitev pobude bo moral direktor NPU<br />
pisno pojasniti. V primeru spora o prevzemu ali odstopu preiskave<br />
med direktorjem NPU in direktorjem Uprave kriminalistične<br />
policije odloči generalni direktor policije. Uprava<br />
kriminalistične policije in sektorji kriminalistične policije po<br />
policijskih upravah nudijo NPU vso potrebno podporo pri<br />
operativnem delu. Obveščanje in način sodelovanja pri tem<br />
bo predpisal generalni direktor policije.<br />
Direktor NPU bo <strong>za</strong>radi preverjanja učinkovitosti, transparentnosti<br />
in posrednega nadzora moral pripravljati letna<br />
poročila o delu NPU in z njimi seznaniti ministra <strong>za</strong> <strong>notranje</strong><br />
<strong>za</strong>deve; ta bo s poročilom seznanil Vlado Republike Slovenije,<br />
ta pa pristojni odbor Državnega zbora Republike Slovenije, in<br />
sicer najkasneje do 31. maja <strong>za</strong> preteklo leto.<br />
5.2 Preiskovalci in medinstitucionalno sodelovanje<br />
NPU kot operativna enota bo poleg direktorja in njegovega<br />
pomočnika <strong>za</strong>posloval samo določeno število vodij<br />
preiskav in preiskovalcev. Vsi bodo imeli naziv višjih kriminalističnih<br />
inšpektorjev; akt o sistemi<strong>za</strong>ciji predvideva ustrezne<br />
(nadpovprečne) tarifne plačne razrede in 86 <strong>za</strong>poslenih.<br />
Vodje preiskav, preiskovalci in strokovno tehnično osebje so<br />
z NPU sklenili delovno razmerje <strong>za</strong> nedoločen čas. Postopek<br />
izbora kandidatov <strong>za</strong> <strong>za</strong>poslitev v NPU je na predlog generalnega<br />
direktorja policije predpisala ministrica, pristojna <strong>za</strong><br />
<strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve, in vključuje tudi delo posebne izbirne komisije.<br />
Kandidati <strong>za</strong> pomočnika direktorja, vodje preiskav ali <strong>za</strong><br />
preiskovalce v NPU bodo morali poleg pogojev, določenih<br />
v predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih<br />
uslužbencev, med drugim imeti še delovne izkušnje na enem<br />
ali več področjih delovanja organov odkrivanja in pregona<br />
kaznivih dejanj, davkov, carin, trga finančnih instrumentov,<br />
finančnega poslovanja, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja<br />
korupcije, varstva konkurence, prepovedanih drog in<br />
inšpekcijskega nadzora.<br />
Z namenom, da bodo naloge preiskovanja in odkrivanja<br />
<strong>za</strong>htevnih oblik kaznivih dejanj zoper gospodarstvo izvajali<br />
najbolj usposobljeni preiskovalci in vodje preiskav, bo direktor<br />
NPU vsaka štiri leta ocenil delo pomočnika direktorja<br />
NPU, vodij preiskav in preiskovalcev. Dopolnitev <strong>za</strong>kona tako<br />
uvaja potrebno kontinuiteto v NPU kakor tudi potrebno pozitivno<br />
fluktuacijo, da bi se <strong>za</strong>gotovili najboljši učinki izvajanja<br />
nalog NPU.<br />
Da bi se uspešno zoperstavili sodobnim oblikam kriminala,<br />
je proces predkazenskega postopka nujno optimizirati in<br />
<strong>za</strong>gotoviti tesno sodelovanje strokovnjakov iz številnih strok<br />
ves proces preiskovanja kaznivih dejanj, od <strong>za</strong>četka do konca<br />
312
Iz prakse<br />
(temu je sledila tudi <strong>za</strong>dnja sprememba 160.a člena ZKP, ki<br />
uvaja specializirane preiskovalne skupine). V NPU bodo <strong>za</strong>posleni<br />
strokovnjaki iz kar najširših področij, NPU pa bo to<br />
sodelovanje ponesel še korak dlje, saj bodo zunanji strokovnjaki<br />
postali sestavni del specializiranih preiskovalnih skupin<br />
pod vodstvom državnega tožilca, sestavljali pa jih bodo preiskovalci<br />
iz NPU in glede na konkretni obravnavani primer<br />
tudi zunanji strokovnjaki iz relevantnih področij iz drugih državnih<br />
organov. Zunanji strokovnjaki bodo, ob svoji strokovni<br />
avtonomnosti, izvajali naloge iz svojega delovnega področja,<br />
<strong>za</strong>to ne bodo potrebovali policijskih pooblastil. V specializiranih<br />
preiskovalnih skupinah bodo delovali le v časovnem<br />
obdobju, ki ga bo določil državni tožilec. V skladu z določbo<br />
Zakona o kazenskem postopku bo pisno odredbo o ustanovitvi<br />
specializirane preiskovalne skupine po predhodnem soglasju<br />
predstojnikov v 160.a členu navedenih državnih organov in<br />
institucij <strong>za</strong> vsak posamezen primer izdal vodja pristojnega<br />
državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pobudo policije.<br />
Specializirana preiskovalna skupina bo imela tudi svojega<br />
operativnega vodjo, ki bo predstavnik policije oziroma<br />
preiskovalec NPU. Konkretnejšo sodelovanje v specializirani<br />
preiskovalni skupini bo opredelila spremenjena Uredba o sodelovanju<br />
državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in<br />
pregonu storilcev kaznivih dejanj. Zagotovo pa bodo specializirane<br />
preiskovalne skupine, ki bodo eden temeljnih načinov<br />
dela NPU, <strong>za</strong>dostile potrebi po učinkovitejšem multidisciplinarnem<br />
pristopu pri odkrivanju <strong>za</strong>htevnejših oblik kaznivih<br />
dejanj, predvsem s področij organizirane oziroma gospodarske<br />
kriminalitete in korupcije.<br />
Na predlog vodje medresorske delovne skupine je Vlada<br />
RS podaljšala mandat delovni skupini z nalogo, da v drugi<br />
polovici letošnjega leta prvič oceni projekt in poda predloge<br />
<strong>za</strong> njegovo dopolnitev. Končna ocena uspešnosti in učinkovitosti<br />
ustanovitve NPU pa bo izdelana v <strong>za</strong>četku leta 2013.<br />
Ustanovitev NPU pomeni pomemben mejnik na področju<br />
odkrivanja in pregona najhujših oblik gospodarske kriminalitete,<br />
korupcije, organizirane in druge hude oblike kriminalitete<br />
pri nas. Ob nujnosti organi<strong>za</strong>cijskih in metodoloških<br />
sprememb <strong>za</strong>radi prilagajanja odkrivanja in pregona novim,<br />
nekonvencionalnim oblikam kriminalitete pa posebno dodano<br />
vrednost pomeni sprememba procesa odkrivanja in pregona<br />
kriminalitete. Na področju učinkovitejšega odkrivanja<br />
in pregona gospodarske (in drugih vrst) kriminalitete je bilo<br />
izdelanih že kar nekaj strategij in akcijskih načrtov. Njihova<br />
pomanjkljivost pa je bila v tem, da so temeljile na parcialnih<br />
spremembah in ne na multidisciplinarnem pristopu, kar je<br />
bilo osnovno vodilo NPU. Multidisciplinarnost <strong>za</strong>gotavlja<br />
optimalno izrabo in izmenjavo informacij, znanja in izkušenj,<br />
ki jih imajo različne institucije v državi, ki se ukvarjajo bodisi<br />
s preventivo ali kurativo na področju odkrivanja in pregona<br />
kriminalitete. Ob upoštevanju visokih standardov varovanja<br />
osebnih podatkov je izmenjave informacij med institucijami<br />
veliko premalo. Multidisciplinarnost pa <strong>za</strong> uspešnejše in učinkovitejše<br />
odkrivanje in pregon novih, nekonvencionalnih oblik<br />
kriminalitete ni zgolj izziv, ampak vse bolj nujen pogoj.<br />
6 Zaključek<br />
Projekt NPU je bil priložnost tudi <strong>za</strong> druge organi<strong>za</strong>cijske<br />
spremembe znotraj sedanje organi<strong>za</strong>cijske strukture Uprave<br />
kriminalistične policije. Z reorgani<strong>za</strong>cijo Uprave kriminalistične<br />
policije je bil ustanovljen Center <strong>za</strong> kriminalistično<br />
obveščevalno dejavnost (CKOD), katerega osnova delovanja<br />
je »Intelligence-led policing« (ILP) oziroma obveščevalno vodeno<br />
policijsko delovanje; to <strong>za</strong>deva poslovni model in obliko<br />
upravljanja, ki svoje cilje dosega s premišljeno uporabo obveščevalnih<br />
informacij, na podlagi katerih poteka odločanje in<br />
načrtovanje policijske dejavnosti, usmerjene k preprečevanju,<br />
odkrivanju in <strong>za</strong>tiranju kriminalitete.<br />
CKOD bo opravljal naloge kriminalistične obveščevalne<br />
dejavnosti (KOD) kot dela kriminalističnega obveščevalnega<br />
procesa in se bo ukvarjal z operativno kriminalistično obveščevalno<br />
analitiko, strateško kriminalistično obveščevalno<br />
analitiko, delom z informatorji ter informacijskim in sistemskim<br />
razvojem kriminalistične obveščevalne dejavnosti.<br />
313
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Establishment of the National Bureau of Investigation in Slovenia as<br />
a response to the contemporary unconventional forms of crime<br />
Aleksander Jevšek, LL.M., Director of Criminal Police Department at the General Police Directorate,<br />
Štefanova 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, Head of the Working Group for the Foundation of the National Bureau<br />
of Investigation, aleksander.jevsek@policija.si<br />
The author presents in his paper the reasons and circumstances that prompted the establishment of the National Bureau of<br />
Investigation in Slovenia. He states that financial (economic) crime and corruption take place also in Slovenia through increasingly<br />
complicated business transactions, most often involving international elements and the new, so far unknown modes of operation.<br />
Illegal benefits have grown in comparison with the past period and represent an increasing threat to the functioning of a rule-of -law<br />
state and welfare state. Organised crime (drugs, trafficking in arms, trafficking in ha<strong>za</strong>rdous waste, organisation of illegal crossing of<br />
a state border, extortion etc.) has gained international dimensions. A development of high technology and the massive use of internet<br />
have given rise to the parallel development and expansion of high technology crime, used for the commission of financial crime, child<br />
pornography, racial intolerance, terrorism, trafficking in stolen goods, illegal drugs etc. Terrorism has become a major threat to security<br />
and has been ever more connected with various forms of criminal activities. The present organisation of Slovene criminal police has<br />
not actually followed the described changes and has not been adapted to them. On the basis of statistical and descriptive methods, the<br />
author identifies in his paper new forms of crime in Slovenia and presents the analysis of causes and consequences that dictated the<br />
organisational changes in the fight against new unconventional forms of crime. In the paper are also analysed European organisational<br />
models of criminal police organisations and compared to the Slovene model of the National Bureau of Investigation.<br />
Key words: unconventional crime, National Bureau of Investigation, criminal police, economic crime, corruption, organised crime<br />
UDC: 351.76 : 343. 98<br />
314
Pregled strokovnih člankov<br />
Criminologie, Montréal, leto <strong>2010</strong>, št. 1:<br />
Karabanow, J., idr.: Delati <strong>za</strong> preživetje: izkoriščanje dela<br />
brezposelnih mladih, ki živijo na ulici (Formalno-<strong>za</strong>konito in<br />
neformalno-ne<strong>za</strong>konito delo oz. delo »na črno« poznajo povsod<br />
po svetu. V Kanadi so raziskovali, kako se preživljajo brezposelni<br />
mladi in ugotovili, da večina dela »na črno«, da si <strong>za</strong>gotovijo<br />
sredstva <strong>za</strong> življenje, razvedrilo ter <strong>za</strong> drogo in alkohol. Številne<br />
»plačane« dejavnosti mladih so ne<strong>za</strong>konite: preprodaja drog,<br />
prodaja ukradenega blaga, prostitucija. Veliko mladoletnikov<br />
preživi večino svojega časa na ulici ali v različnih <strong>za</strong>vetiščih.<br />
Čeprav okolje šteje take mladoletnike <strong>za</strong> deviante in delinkvente,<br />
se številni med njimi želijo preživljati z rednim delom, vendar<br />
jih pri tem stigma ovira, da ne dobijo redne <strong>za</strong>poslitve. V<br />
raziskavi so mladoletniki priznali, da jim »delo na črno« prinaša<br />
prednosti pred formalno <strong>za</strong>poslitvijo: so časovno neodvisni, so<br />
sami sebi »šefi« in gospodarji, <strong>za</strong>služijo, kolikor želijo oziroma<br />
potrebujejo, pri delu lahko pokažejo vse svoje sposobnosti in inteligenco,<br />
lahko celo napredujejo v svoji »črni poklicni karieri«,<br />
poleg tega <strong>za</strong>nje kot brezposelne skrbijo socialne službe, tako<br />
da je <strong>za</strong>nje pogosto bolje poskrbljeno kot <strong>za</strong> redno <strong>za</strong>poslene<br />
mladoletnike.) - Larouche, A.: Vpliv mladoletniškega <strong>za</strong>pora na<br />
oblikovanje mladoletnikove osebnostne identitete (V Kanadi<br />
so raziskovali vpliv mladoletniškega <strong>za</strong>pora na mladoletnikovo<br />
osebnost. Izhodišče raziskave je bilo, da so tako kot v drugih<br />
državah tudi v Kanadi sodišča vedno strožja pri obravnavanju<br />
mladoletnikov in da je namesto prevzgoje sedaj pomembno le<br />
kaznovanje. V pokrajini Québec so ugotovili, da je bilo aretiranih<br />
že 80 odstotkov mladih, ki živijo na ulici, 50 odstotkov<br />
pa jih je že bilo v mladoletniškem <strong>za</strong>poru. Raziskava je poka<strong>za</strong>la,<br />
da <strong>za</strong>por <strong>za</strong>pušča na mladoletnih obsojencih številne<br />
psihološke in družbene posledice. Večini <strong>za</strong>por otežuje nadaljnje<br />
normalno življenje v družbi, ne nudi jim potrebne pomoči<br />
<strong>za</strong> osebnostno dozorevanje in ne prispeva k izgradnji njihove<br />
pozitivne osebnostne identitete. Raziskava je poka<strong>za</strong>la velik<br />
prepad med dejansko osebno identiteto mladoletnikov in med<br />
osebno <strong>za</strong>želeno oziroma pričakovano identiteto in ta prepad<br />
povzroča mladoletnikom velike težave. Večina mladoletnikov<br />
se po prestani kazni ni pripravljena in sposobna prilagoditi<br />
družbenim normam.) – Kaminski, D.: Pravice <strong>za</strong>pornikov in<br />
normali<strong>za</strong>cija <strong>za</strong>pora (Zapori po vsem svetu so še vedno totalne<br />
ustanove kljub vse večji demokrati<strong>za</strong>ciji družbe in vedno novim<br />
mednarodnim pravilom <strong>za</strong> ravnanje z obsojenci. V praksi<br />
doživlja <strong>za</strong>por številne kritike, saj ne izpolnjuje pričakovanj boja<br />
s kriminaliteto ter ne zmanjšuje niti primarne niti povratniške<br />
kriminalitete. V večini evropskih držav so <strong>za</strong>pori prenaseljeni,<br />
kar je posledica strožjih (daljših) <strong>za</strong>pornih kazni. Zaradi kritike<br />
resociali<strong>za</strong>cijske tretmanske usmeritve se je po 1970. letu najprej<br />
v ZDA in nato še v <strong>za</strong>hodnoevropskih državah <strong>za</strong>čela vse<br />
bolj uveljavljati retribucijska, kaznovalna in povračilna ideologija,<br />
vendar tudi ta ne daje pričakovanih učinkov na področju<br />
preprečevanja kriminalitete. Kljub večkratnim odločitvam<br />
Evropskega sodišča <strong>za</strong> človekove pravice, »da se smejo pravice<br />
in svoboščine <strong>za</strong>pornikov omejiti samo toliko, kolikor to <strong>za</strong>hteva<br />
varnost demokratične družbe«, se v <strong>za</strong>porih nič ne spremeni.<br />
Očitno je »normali<strong>za</strong>cija« <strong>za</strong>pora še daleč od svoje uresničitve<br />
in ostaja le politično geslo.) – Moulin, V.; Sévin, A.-S.: Poklicni<br />
odnosi med delavci <strong>za</strong>pora (Čeprav je <strong>za</strong>por družbeno, kulturno<br />
in ideološko sprejet kot neizogibna ustanova, ima javnost<br />
napačne predstave o življenju <strong>za</strong>pornikov. V Franciji so <strong>za</strong>pori<br />
že desetletja prenaseljeni in tudi novo zgrajeni državni in privatni<br />
<strong>za</strong>pori niso rešili tega problema. Negativna podoba <strong>za</strong>porov<br />
se prenaša tudi na delavce v <strong>za</strong>porih, ki s svojim odnosom do<br />
obsojencev ustvarijo iz <strong>za</strong>pora totalno ustanovo. Zakonita moč<br />
države, da kaznuje in <strong>za</strong>pira obsojence <strong>za</strong>radi varstva družbe,<br />
omogoča na drugi strani veliko arbitrarnosti in ne<strong>za</strong>konitosti.<br />
Pazniki doživljajo pri svojem delu konflikte in strese, saj prihaja<br />
med njimi in obsojenci do zelo različnih medsebojnih odnosov.<br />
Poleg strokovnega znanja naj bi bil paznik psihično stabilen in<br />
sposoben konstruktivne obrambe. Raziskava je ugotovila, da<br />
pazniki pogosto ne vidijo smisla v svojem poklicnem delu.)<br />
Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles,<br />
leto <strong>2010</strong>, št. 3:<br />
De Coninck, G., Lemire, G.: Vloga direktorja <strong>za</strong>pora (Čeprav<br />
je vloga direktorja odločilna <strong>za</strong> delovanje <strong>za</strong>pora, je malo raziskav<br />
o njegovi osebnosti in strokovnosti.. V preteklosti je bilo<br />
direktorovanje »družinski poklic«, saj so fevdalni gospodje,<br />
kralji ali cesarji določenim družinam prepuščali vodenje <strong>za</strong>porov,<br />
danes pa so postali direktorji <strong>za</strong>porov državni menedžerji,<br />
ki delajo strogo po <strong>za</strong>konu in se držijo nacionalnih in mednarodnih<br />
birokratskih pravil. Ne glede na zgodovinski čas pa je<br />
vedno veliko možnosti, da direktor <strong>za</strong>pora deluje po svoji osebni<br />
življenjski filozofiji. Dosedanje raziskave so ugotovile štiri<br />
prevladujoče tipe vodenja <strong>za</strong>porov: skrb <strong>za</strong> varnost <strong>za</strong>pora in<br />
preprečevanje begov s statičnim in dinamičnim nadzorom<br />
<strong>za</strong>pornikov; preprečevanje nereda in konfliktov s situacijskim<br />
nadzorom; nadzor s povečanimi socialnimi stiki z <strong>za</strong>porniki<br />
in razvojem medsebojnega <strong>za</strong>upanja med delavci in <strong>za</strong>porniki;<br />
stabilnost <strong>za</strong>pora se dosega z različnimi pozitivnimi režimi, saj<br />
se direktor <strong>za</strong>pora <strong>za</strong>veda, da reda ne more ohraniti samo z disciplinsko<br />
samico. Praksa pa kaže, da številni direktorji delujejo<br />
ne<strong>za</strong>konito, kar ugotavljajo tudi nacionalna sodišča in Evropsko<br />
sodišče <strong>za</strong> človekove pravice v Strasbourgu.)<br />
Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles,<br />
leto 2009, št. 4:<br />
Finceur, B.: Športne stave v teniškem tekmovanju<br />
(Ugotovljeno je, da visoke vsote denarja, ki krožijo v poklicnem<br />
tenisu, spodbujajo goljufije, saj je prišlo na dan že več<br />
315
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
tovrstnih škandalov. Tako je bil doka<strong>za</strong>n doping na turnirju<br />
v Wimbledonu leta 2007 in na svetovnem turnirju U. S.<br />
Open. Še večji škandali so izbruhnili, ko so doka<strong>za</strong>li goljufije<br />
pri športnih stavah, ko so dobri igralci tenisa in njihovi<br />
družinski člani visoko stavili na lastni poraz in z »izgubljeno«<br />
igro <strong>za</strong>služili več denarja, kot bi ga dobili, če bi zmagali. V<br />
Angliji je policija v 5 letih ugotovila 45 goljufij pri športnih<br />
stavah v tenisu. Sami igralci priznavajo, da prejemajo bolj ali<br />
manj anonimne ponudbe do 100.000 evrov, če izgubijo dvoboj.<br />
Goljufije priznavajo tudi organi<strong>za</strong>torji športnih stav, ki<br />
so prepričani, da so »nenavadni« rezultati lahko samo posledica<br />
goljufij. Poklicna svetovna organi<strong>za</strong>cija tenisa je dolgo<br />
časa <strong>za</strong>nikala doping in goljufije, v <strong>za</strong>dnjem času pa kaže<br />
večjo pripravljenost <strong>za</strong> preprečevanje goljufij. Kot v vsaki dejavnosti,<br />
so tudi v teniškem športu številni kriminogeni dejavniki.<br />
Tak dejavnik je dejstvo, da je samo v Franciji 2007.<br />
leta krožilo na športnih stavah 7 milijard evrov.) – Beernaert,<br />
M.-A.: Premestitev nevarnega obsojenca v oddelek s strožjim<br />
režimom prestajanja <strong>za</strong>porne kazni (Belgijski <strong>za</strong>kon o<br />
izvrševanju kazenskih sankcij dovoljuje, da direktor osrednje<br />
uprave <strong>za</strong> izvrševanje kazenskih sankcij premesti »nevarnega«<br />
obsojenca v strožji režim prestajanja kazni najdalj <strong>za</strong> dva meseca,<br />
če je potrebno, se namestitev lahko večkrat podaljša, kar<br />
pomeni, da obsojenec lahko celotno kazen preživi v posebno<br />
strogem režimu prestajanja kazni. Strožji režim odv<strong>za</strong>me obsojencu<br />
številne <strong>za</strong>porske pravice in ugodnosti. Strogi režim<br />
je Belgija uvedla 2008. leta, najprej samo <strong>za</strong> obsojene teroriste,<br />
danes pa se uporablja tudi <strong>za</strong> ostale nevarne obsojence. Zakon<br />
predpisuje natančne postopke in pogoje <strong>za</strong> uporabo strožjega<br />
režima prestajanja kazni.)<br />
Revue de droit pénal et de criminologie, Bruxelles,<br />
leto 2009, št. 5:<br />
Bordojska deklaracija o sodelovanju med evropskimi<br />
tožilci in sodniki v demokratični družbi (Vsebino deklaracije<br />
je pripravila posebna skupina evropskih tožilcev in sodnikov<br />
na sestanku na Brdu pri Kranju 18. novembra 2009, deklaracija<br />
sama pa je bila uradno sprejeta na sestanku Posvetovalnega<br />
sveta evropskih tožilcev in Posvetovalnega sveta evropskih<br />
sodnikov v Strasbourgu, 8. decembra 2009. Osnovno sporočilo<br />
Deklaracije je, da mora demokratična evropska družba <strong>za</strong>gotoviti<br />
vsem ljudem enako, celovito in učinkovito pravosodje.<br />
Zato morajo tožilci in sodniki v vseh fa<strong>za</strong>h kazenskega<br />
postopka skrbeti, da bodo <strong>za</strong>varovane človekove pravice in<br />
svoboščine ter javni red in varnost družbe. Potrebno je <strong>za</strong>gotoviti<br />
spoštovanje enakosti orožij obtožbe in obrambe. Država<br />
mora <strong>za</strong>gotoviti popolno neodvisnost sodstva po načelu<br />
ločenosti <strong>za</strong>konodajne, upravno-izvršilne in sodne oblasti.<br />
Potrebno je načrtno strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje<br />
tožilcev in sodnikov o pravnih in etičnih vrednotah<br />
demokratične družbe. Tožilci in sodniki morajo <strong>za</strong>gotavljati<br />
mednarodno sodelovanje na področju pravosodja. Povečati<br />
je treba tudi medsebojno <strong>za</strong>upanje med pravosodnimi organi<br />
različnih držav. Tožilci in sodniki kot temeljni dejavniki<br />
pravosodja v demokratični in pravni državi morajo preprečiti<br />
vse, kar bi lahko zmanjšalo <strong>za</strong>upanje v njihovo neodvisnost<br />
in celovitost. Nenehno morajo skrbeti <strong>za</strong> povečanje svojega<br />
ugleda, časti in avtoritete.)<br />
Revue internationale de criminologie et de police<br />
technique et scientifique, Genève, leto <strong>2010</strong>, št. 2:<br />
Bergeron, C. in drugi: Strah pred kriminaliteto pri starejših<br />
osebah v Québecu, Kanada (Po 1960. letu se je <strong>za</strong>čelo v<br />
svetu raziskovanje strahu pred kriminaliteto oz. pred viktimi<strong>za</strong>cijo.<br />
ZN ter Svet Evrope so sprejeli številne akte o varstvu<br />
žrtev. Številne raziskave so ugotovile večji strah pred kriminaliteto<br />
pri starejših osebah kot pri ostalih skupinah prebivalstva.<br />
V Kanadi od 1970. leta dalje vsakoletne raziskave kažejo, da<br />
izraža strah pred kriminaliteto od 27 do 43 odstotkov starejših<br />
oseb. Pri tem je <strong>za</strong>nimivo, da objektivni statistični podatki<br />
kažejo, da je pri tej skupini prebivalstva najmanjše tveganje,<br />
da postanejo žrtve kriminalitete. To razhajanje raziskovalci<br />
pripisujejo slabi operacionali<strong>za</strong>ciji in metodološkim pomanjkljivostim<br />
pri sestavi vprašalnikov in pri njihovi obdelavi. Za<br />
zmanjšanje napak pri raziskovanju strahu pred kriminaliteto<br />
vsebuje kanadski vprašalnik še skupino vprašanj, ki pokažejo<br />
dejansko tveganje <strong>za</strong> viktimi<strong>za</strong>cijo glede na določene<br />
lastnosti anketiranca. Starejše osebe se skušajo varovati tako,<br />
da se izogibajo določenih nevarnih krajev, ponoči ostajajo<br />
doma, se <strong>za</strong>pirajo v stanovanja, kupujejo alarmne naprave in<br />
osebno oborožitev <strong>za</strong> obrambo pred napadalcem. Vse sedanje<br />
viktimi<strong>za</strong>cijske raziskave merijo le abstraktni strah pred<br />
kriminaliteto, vendar so kljub temu koristne, saj omogočajo<br />
spoznavanje odnosa ljudi do kriminalitete in olajšujejo različne<br />
preprečevalne programe na področju kriminalitete.) –<br />
Dupont, B.; Aïmeur, E.: Različne oblike tatvin človekove identitete<br />
(Tatvina identitete je že nekaj let kaznivo dejanje, ki kaže<br />
velik porast. V ZDA je bilo leta 2008 kar 9,900.000 odraslih<br />
ljudi žrtev tega kaznivega dejanja, kar predstavlja 4,3 odstotka<br />
vseh odraslih prebivalcev. Istega leta je bilo v Kanadi 1,700.000<br />
oseb žrtev goljufije s tatvino identitete, kar 6,7 odstotka vseh<br />
odraslih prebivalcev. Kljub razširjenosti tatvin identitete je to<br />
področje še slabo raziskano. V ZDA in v nekaterih evropskih<br />
državah je tatvina identitete samostojno kaznivo dejanje,<br />
v drugih pa je le sestavni del drugih premoženjskih kaznivih<br />
dejanj. V literaturi so opisane tri etape tatvine identitete: pridobitev<br />
identifikacijskega dokumenta živih ali umrlih oseb<br />
s tatvino torbice, denarnice ali z računalniškim piratstvom;<br />
prodaja ukradene identitete ne<strong>za</strong>konitim trgovskim organi<strong>za</strong>cijam,<br />
ki nato z lažnimi računi obremenijo žrtvin bančni<br />
316
Pregled strokovnih člankov<br />
račun, ali pa tat sam izdela lažni identifikacijski dokument (na<br />
primer plačilno kartico), ki ga uporabi <strong>za</strong> pridobivanje blaga<br />
ali denarja; dejanska goljufija z uporabo ukradene identitete,<br />
saj v nekaterih državah sama posest lažnega identifikacijskega<br />
dokumenta ni kaznivo dejanje. Med tehnološkimi sredstvi se<br />
najpogosteje uporabljajo <strong>za</strong> tatvino identitete: anali<strong>za</strong> vsebine<br />
računalniškega »koša«, odvržene datoteke ali elektronska pošta,<br />
neposredna tatvina elektronske pošte, socialni inženiring<br />
itd. Novost so računalniški logistični vohuni (SPYWARE)<br />
in lažna pošta (spam), »fišing«, »clic pop-up, Wet drive–by<br />
Down load) in drugi.) - Diev, F.: Femini<strong>za</strong>cija francoske žandarmerije<br />
in policije (V Franciji se že nekaj let razpravlja o<br />
(pre)tirani femini<strong>za</strong>ciji določenih poklicev. V tej zvezi se govori<br />
o konzervativizmu, diskriminaciji in »vojni spolov«. Po<br />
1970. letu se je <strong>za</strong>čela femini<strong>za</strong>cija žandarmerije in policije,<br />
zlasti ko je 1975. leta bil sprejet <strong>za</strong>kon o enakopravnosti žensk<br />
in moških v javnih funkcijah. Od 1983. leta, ko je bilo z odlokom<br />
predpisano najmanjše število žensk, vpisanih na policijsko<br />
akademijo, je bilo 1997. leta odpravljeno obvezno število<br />
žensk, saj to <strong>za</strong>radi »splošnega položaja žensk v družbi« ni bilo<br />
več potrebno. Čeprav je bilo 2008. leta v žandarmeriji <strong>za</strong>poslenih<br />
že 12,5 odstotka in v policiji 17,5 odstotka žensk, se še<br />
vedno govori, da ženske opravljajo »moški« poklic. Pogoji <strong>za</strong><br />
sprejem in programi usposabljanja žensk so podobni pogojem<br />
<strong>za</strong> moške. Edino delovno mesto, ki ga ženske ne morejo dobiti,<br />
je delo v specialni policijski enoti in to predvsem <strong>za</strong>radi<br />
varnosti žensk. Sicer pa so ženske - enako kot moški - <strong>za</strong>poslene<br />
v prometni (motorizirani) policiji, konjenici, planinskih<br />
enotah, pri potapljačih itd.) – Uranaka, C.: Policija in družbeni<br />
formalni nadzor na Japonskem (Že dolgo je znano, da<br />
je na Japonskem več kot 50 odstotkov manj kriminalitete kot<br />
v ZDA in prav tako je 50 odstotkov manj policije na 100.000<br />
prebivalcev. Ameriški raziskovalec Bayley je l978. leta raziskoval<br />
razmere na Japonskem in ugotovil 8 razlogov <strong>za</strong> tako stanje:<br />
nizka stopnja ne<strong>za</strong>poslenosti, nizka stopnja spreminjanja<br />
stalnega prebivališča v življenju posameznika, nizka stopnja<br />
razvez in enostarševskih družin, preživljanje prostega časa v<br />
okviru družine, neenakopravnost žensk glede pravic v primerjavi<br />
z moškimi, majhno število policijskih škandalov, ki bi<br />
krnili ugled in avtoriteto policije, splošna politika v delovanju<br />
policije v skupnosti, politična stabilnost in odsotnost stavk ter<br />
javnih demonstracij. Razlog <strong>za</strong> porast kriminalitete v <strong>za</strong>dnjih<br />
letih naj bi bila nemoč tradicionalnih družbenih mehanizmov.<br />
Denis S<strong>za</strong>bo, kanadski kriminolog, vidi razloge <strong>za</strong> razpad<br />
tradicionalnih vrednot japonske družbe v odnosih med<br />
družbeno strukturo, moralo, običaji in pravom. Prav moč<br />
morale, običajev in prava določajo organi<strong>za</strong>cijo družbe, vlogo<br />
in položaj policije in tudi kriminaliteto. Če je <strong>za</strong> Japonsko do<br />
1970. leta veljal model integrirane družbe z individualnimi in<br />
kolektivnimi moralnimi in običajnimi sankcijami, je Japonska<br />
po 1980. letu prestopila v model delno integrirane družbe;<br />
mlada generacija je izgubila smisel <strong>za</strong> »srečno« tradicionalno<br />
družbeno <strong>za</strong>prto življenje v ozkem družinskem krogu, k temu<br />
so po 1993. letu prispevale tudi družbeno politične razmere<br />
- v obdobju od 1993-2009 se je <strong>za</strong>menjalo 10 predsednikov<br />
vlad, število samomorov je naraslo na 30.000 letno, tradicionalna<br />
kultura vedno bolj izgublja družbeno nadzorno moč<br />
in pričel se je razvoj številnih subkultur. Posledica je porast<br />
mladoletniškega prestopništva, zlasti nasilja na vlakih, oboroženih<br />
ropov, napadov na starejše osebe, porast nasilja v šolah<br />
med učenci in do učiteljev.)<br />
Revue pénitentiaire et de droit pénal, Paris, leto<br />
<strong>2010</strong>, št. 1:<br />
Renaut, M.-H.: Sodne zmote in kršitve človekovih pravic<br />
v francoskem kazenskem pravu (Zgodovina kaznovanja<br />
je polna sodnih zmot, ki niso bile samo posledica volje ali<br />
nesposobnosti sodnikov, temveč tudi lažnih dokazov. Očitno<br />
ni mogoče organizirati kazenskega pravosodja tako, da bi se<br />
sodne zmote preprečile, <strong>za</strong>to je treba omogočiti revizijo kazenskega<br />
postopka in izbrisati zmotno obsodbo nedolžnih<br />
oseb. Že iz rimskega prava velja načelo avtoritete razsojene<br />
<strong>za</strong>deve (res judicata pro veritate habetur), ki prepoveduje ponovno<br />
obravnavanje razsojene <strong>za</strong>deve. Prav tako je bistvo kazenskega<br />
prava načelo, da se ne sme ponovno odločati o že<br />
razsojeni <strong>za</strong>devi (ne bis in idem). Francoska ustava in kazenski<br />
<strong>za</strong>konik iz 1791. leta sta prepovedovala ponovno obtožbo <strong>za</strong><br />
dejanje, <strong>za</strong> katero je bil storilec že obsojen ali oproščen. Danes<br />
pa višji interesi in interes humanosti <strong>za</strong>htevajo možnost obnove<br />
vsakega končanega kazenskega postopka. Francoski <strong>za</strong>kon<br />
iz leta 2000 je poleg izrednega pravnega sredstva obnove postopka<br />
uvedel še novo možnost »postopka preverjanja«, ki je<br />
dopusten izključno <strong>za</strong>radi kršitve določb Evropske konvencije<br />
o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, postopek pa<br />
vodi Evropsko sodišče <strong>za</strong> človekove pravice. Pri vsakem poskusu<br />
spreminjanja že sprejete odločitve je treba upoštevati<br />
dve načeli: najprej nujnost poprave storjene krivice s sodno<br />
zmoto in nato skrb, da ne pride do zlorabe postopka. Zato<br />
mora <strong>za</strong>kon določiti stroge pogoje <strong>za</strong> vsak poseg v razsojeno<br />
<strong>za</strong>devo in izdano sodno odločbo. Vsaka sprememba razsojene<br />
<strong>za</strong>deve temelji na načelu iskanja materialne resnice in na<br />
drugi strani na domnevi nedolžnosti človeka, dokler se mu ne<br />
dokaže krivda. Ker se po francoski ustavi Evropska konvencija<br />
o človekovih pravicah in svoboščinah uporablja neposredno<br />
v <strong>notranje</strong>m pravnem redu, se obsojenec lahko sklicuje na<br />
kršitve določb konvencije v svoji <strong>za</strong>htevi <strong>za</strong> spremembo sodbe<br />
<strong>za</strong>radi kršitve priznanih pravic. Z novimi možnostmi poseganja<br />
v razsojeno <strong>za</strong>devo sodne odločitve niso izgubile svoje<br />
avtoritete in verodostojnosti, temveč narobe, sedaj je vedno<br />
manj dvomov v pravičnost kazenskih sodb.) – Leturmy, L.:<br />
Osnovna načela novega francoskega <strong>za</strong>kona o izvrševanju kazenskih<br />
sankcij iz leta 2009 (Novi <strong>za</strong>kon je <strong>za</strong>čel nastajati že<br />
317
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
1995. leta, ko je minister <strong>za</strong> pravosodje dal obsojencem pravico<br />
do pritožbe zoper vsako izrečeno disciplinsko kazen oddaje<br />
v samico, 1996. leta pa je bil vpeljan nov disciplinski režim<br />
prestajanja <strong>za</strong>porne kazni. Velika spodbuda <strong>za</strong> oblikovanje<br />
novega <strong>za</strong>kona so bile tudi odločitve Evropskega sodišča <strong>za</strong><br />
človekove pravice in sprejem Evropskih <strong>za</strong>porskih pravil leta<br />
2006. Zasluge, da je Francija dobila nov <strong>za</strong>kon o izvrševanju<br />
kazenskih sankcij ima tudi predsednik države Sarcozy, ki je<br />
tak <strong>za</strong>kon obljubil pred predsedniškimi volitvami. Zakon je<br />
doživel številne spremembe. Novi <strong>za</strong>kon <strong>za</strong>gotavlja vsem <strong>za</strong>pornikom<br />
»spoštovanje njihovega dostojanstva in pravic, ki jih<br />
je mogoče omejiti samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da<br />
se ohranita red in varnost v <strong>za</strong>poru, <strong>za</strong> preprečevanje povratništva<br />
in varstvo interesov žrtev.) – Desessard, L.: Prilagajanje<br />
francoskega prava Rimskemu statutu o Mednarodnem kazenskem<br />
sodišču (Francija je 2008. leta priznala pristojnost<br />
Mednarodnega kazenskega sodišča, da sodi vojne zločine na<br />
francoskem ozemlju in zločine, ki so jih storili francoski državljani<br />
kjer koli na svetu. Francija je aktivno sodelovala pri<br />
pripravi Rimskega statuta, prav tako je leta 2000 sprejela poseben<br />
<strong>za</strong>kon o sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem.<br />
Ta <strong>za</strong>kon <strong>za</strong>vezuje Francijo, da sodeluje z Mednarodnim<br />
kazenskim sodiščem, aretira osebe, ki jih išče to sodišče in jih<br />
z uporabo evropskega <strong>za</strong>pornega naloga izroči sodišču, ter da<br />
izvršuje <strong>za</strong>porne kazni, ki jih je izreklo Mednarodno kazensko<br />
sodišče. Vse navedeno velja le <strong>za</strong> kazniva dejanja genocida,<br />
kazniva dejanja zoper človečnost in vojne zločine. Nima pa<br />
francoski kazenski <strong>za</strong>konik nobene določbe o kaznivosti vojnih<br />
zločinov naklepnega uboja ali mučenja z ženevsko konvencijo<br />
<strong>za</strong>varovanih oseb. Ker vsebuje Rimski statut določbo<br />
o ne<strong>za</strong>staranju genocida in drugih kaznivih dejanj, <strong>za</strong> katere je<br />
pristojno Mednarodno kazensko sodišče, mora tako določbo<br />
vsebovati tudi francoski kazenski <strong>za</strong>konik.)<br />
Pripravil Franc Brinc<br />
The British Journal of Criminology, London,<br />
leto <strong>2010</strong>, št. 4:<br />
Tema revije je »Terorizem: kriminološke perspektive« in<br />
je namenjena »teoretično osveščeni empirični analizi terorizma«.<br />
Uredniki uvodoma poudarijo, da je »uradna« kriminologija<br />
dolgo časa spregledovala preučevanje terorizma, <strong>za</strong>to<br />
pa je ta našel teoretično osmišljanje v znanstveni publicistiki<br />
»kritične« kriminologiji in tisti o »pravu in družbi«. S to posebno<br />
številko želijo <strong>za</strong>polniti vrzel empirične analize terorizma<br />
in študij primera v »uradni« kriminologiji. Tematska<br />
številka izpušča iz analize državni in državno sponzorirani<br />
terorizem, ker naj bi bil v preteklosti že dovolj obdelan.<br />
Publikacija je razdeljena na tri vsebinske sklope: (1) globalne<br />
perspektive, (2) motivacija, strategije in poti (ki vodijo v) terorizma<br />
in (3) odzivanja na terorizem in <strong>za</strong>gotavljanja miru<br />
na konfliktnih območjih. – LaFree, G. in drugi: Mednarodni<br />
vzorci terorizma (Članek analizira podatke o 73.961 napadih<br />
na 206 območjih (državah in teritorijih) med letoma 1970 in<br />
2006. Avtorji primerjajo tri različne metode merjena terorizma<br />
in analizirajo podatke, pridobljene iz Centra START, iz t.<br />
i. Global Terrorism Database, saj uradne policijske statistike,<br />
vikitimi<strong>za</strong>cijske in samo-prijavne študije običajno ne vključujejo<br />
terorizma. Rezultati raziskave pokažejo, da obstajajo na<br />
svetovni ravni »žariščna mesta«, ki so v času precej stabilna:<br />
v desetih državah se je v preučevanjem obdobju zgodilo 38<br />
odstotkov vseh terorističnih napadov, več kot tri četrtine terorističnih<br />
napadov pa se je zgodilo na 32 območjih. Raziskava<br />
pokaže tudi vznik novih terorističnih »žariščnih mest« v državah<br />
južne in jugovzhodne Azije, Bližnjega Vzhoda in v Afriki.)<br />
– Levi, M.: Boj zoper financiranje terorizma: zgodovina in<br />
ocena nadzora »ogroževalnega financiranja« (Avtor analizira<br />
zgodovino mednarodnih pri<strong>za</strong>devanj pri nadzoru finančnih<br />
tokov denarja, namenjenega »terorističnim skupinam«, ki potekajo<br />
prek formalnega finančnega sistema. Ugotavlja močno<br />
motivacijo nekaterih držav in mednarodnih bančnih ustanov,<br />
da bi zmanjšali teroristične napade, ki škodijo državljanom,<br />
klientom, uslužbencem in dobičku, a je kljub temu zelo težko<br />
oceniti, kako sedanje javno-<strong>za</strong>sebno partnerstvo policijskega<br />
nadzora lahko <strong>za</strong>dane »tvegani kapital«. Finančna obveščevalna<br />
dejavnost ima zelo majhen zunanji učinek na zmanjševanje<br />
terorizma ali na kazenske obsodbe. Članek analizira razloge<br />
<strong>za</strong> ta manko, ki bi se lahko skrival v slabem merjenju pojava,<br />
slabi teoriji ali slabi uporabi pravil.) – Berko, A. in drugi:<br />
Spolne vloge, kriminaliteta in terorizem: primer arabske/palestinske<br />
ženske v Izraelu (Avtorji analizirajo motivacijo, življenjske<br />
poti in <strong>za</strong>porske izkušnje arabskih/palestinskih žensk,<br />
ki prestajajo kazen <strong>za</strong>pora <strong>za</strong>radi konvencionalnih kaznivih<br />
dejanj, s tistimi, ki so <strong>za</strong>prte <strong>za</strong>radi prestopkov, pove<strong>za</strong>nih z<br />
varnostjo in terorizmom. Raziskovalna metoda je globinska<br />
anali<strong>za</strong> vsebine intervjujev, ki so bili opravljeni v <strong>za</strong>porih v<br />
Izraelu, kjer ženske prestajajo <strong>za</strong>porne kazni. Skupina je intervjuvala<br />
tudi <strong>za</strong>porsko osebje in pregledala <strong>za</strong>porske in sodne<br />
spise obsojenk, da bi preverila veljavnost njihovih izpovedi o<br />
življenjskih poteh in kaznovalni preteklosti. Rezultati raziskave:<br />
ženske obeh primerjanih skupin so si zelo podobne v tem,<br />
da so postopoma porušile pričakovanja, ki pritičejo ženski<br />
spolni vlogi. Obe skupini žensk pa se razlikujeta glede osebne<br />
zgodovine in načina, kako so na njihove kršitve vplivale<br />
spolne vloge in Izraelsko-palestinski konflikt. V nasprotju s<br />
tezo, da so <strong>za</strong>prti v <strong>za</strong>poru dovzetni <strong>za</strong> radikali<strong>za</strong>cijo, članek<br />
poudari, da je zelo majhna možnost, da bi bile tradicionalne<br />
Palestinske prestopnice dovzetne <strong>za</strong> rekrutiranje v teroristične<br />
skupine.) – Wilson, M.A. in drugi: Vedenjska anali<strong>za</strong> teroristične<br />
akcije: atentati in bombni napadi (baskovske) ETA med<br />
letoma 1980 in 2007 (Avtorji analizirajo psihološke dimenzije<br />
318
Pregled strokovnih člankov<br />
dveh standardnih orožij baskovske separatistične organi<strong>za</strong>cije<br />
ETA: atentatov in bombnih napadov. Z uporabo večdimenzionalnega<br />
»kumulativnega lestvičenja« (angl. Multidimensional<br />
Scalogram Analysis) ugotavljajo, da se incidenti med seboj razlikujejo<br />
glede na značilnosti žrtev. Za atentate sta ti značilnosti<br />
bližina in specifičnost tarče, bombni napadi pa se med seboj<br />
razlikujejo glede na stopnjo »namena škodovanja« in glede<br />
na tip žrtev (španske oblasti, turisti ali lokalno prebivalstvo).<br />
Korelacijska anali<strong>za</strong> je poka<strong>za</strong>la, da ima skupina ETA obdobje<br />
večje in manjše aktivnosti in da ni substitucijskega učinka<br />
med različnimi metodami povzročanja škode.) – Ruggiero,<br />
V.: Oborožen spopad v Italiji: kriminološke omejitve v analizi<br />
političnega nasilja (Članek analizira obsežno znanstveno<br />
produkcijo, ki preučuje nasilne politične konflikte, in prikaže<br />
njihove omejitve. Avtor meni, da kriminološke teorije in domneve<br />
tradicionalne kriminologije ne <strong>za</strong>dostujejo <strong>za</strong> pravilno<br />
razumevanje političnega nasilja. Sam se <strong>za</strong>vzema <strong>za</strong> dodatne<br />
pojasnjevalne kategorije (pojme in koncepte), ki jih črpa iz<br />
širšega družbenoteoretičnega polja. Svoje <strong>za</strong>ključke pona<strong>za</strong>rja<br />
s študijo primera političnih konfliktov v Italiji v 70. in 80. letih<br />
prejšnjega stoletja. Za to obdobje je značilno delovanje številnih<br />
oboroženih skupin, med katerimi so sicer najbolj znane<br />
rdeče brigade, avtor pa navaja 24 skupin, ki so izvajale različne<br />
nasilne napade. Osredotoča se izključno na levičarske oborožene<br />
skupine, z nekaterimi nekdanjimi člani skupin pa opravi<br />
intervjuje. Tako <strong>za</strong>črta temeljni definicijski problem terorizma<br />
in kritično poveže načine razumevanje terorizma z ideologijo<br />
in kulturnimi boji.) – Weisburd, D. in drugi: Teroristične<br />
grožnje in policijsko delovanje: študija izraelskih skupnosti<br />
(Članek se ukvarja z učinki terorizma in terorističnih groženje<br />
na učinkovitost policije. Predstavi pretekle ugotovitve<br />
raziskav o vplivu terorizma na delo policije, ki so poka<strong>za</strong>le, da<br />
povečane teroristične grožnje zmanjšujejo policijska sredstva<br />
<strong>za</strong> boj proti konvencionalni kriminaliteti, da protiteroristične<br />
aktivnosti <strong>za</strong>senčijo običajno policijsko delo pa tudi, da teroristične<br />
grožnje krepijo nadzorstveno delo policije, kar (nehote)<br />
ustvarja kriminalitetnoprevencijske koristi. V raziskavi<br />
se usmerijo na vplive, ki jih je imelo povečanje terorističnih<br />
napadov in groženj v Izraelu v obdobju druge Intifade (2000-<br />
2004) na delo tamkajšnje policije, <strong>za</strong>nima pa jih le en vidik<br />
policijskega dela – <strong>za</strong>ključevanje primerov. Teroristične grožnje<br />
imajo pomemben učinek na ta vidik policijskega dela, a<br />
je ta učinek v različnih tipih skupnosti različen: višje stopnje<br />
groženj so pove<strong>za</strong>ne z nižjimi stopnjami <strong>za</strong>ključenih primerov<br />
v judovskih skupnostih, medtem ko je delež <strong>za</strong>ključenih<br />
primerov v skupnostih s pretežnim arabskim prebivalstvom<br />
večji.) – Jonathan, T.: Vključenost policije v protiteroristične<br />
dejavnosti in odnos javnosti od policije v Izraelu – 1998-2007<br />
(Avtor analizira učinke, ki jih ima terorizem na odnos javnosti<br />
do policije v Izraelu. Ugotavlja, da je ta odnos odvisen od<br />
resnih terorističnih groženj in da se <strong>za</strong> krajši čas poveča <strong>za</strong>upanje<br />
v delo policije, na dolgi rok pa to <strong>za</strong>upanja upada (t. i.<br />
»rally effect«). Tovrstno nihanje vpliva terorističnih groženj na<br />
odnos javnosti do policije ni ključnega pomena, temveč je ta<br />
odnos odvisen od »širših družbenih sil«.)<br />
Criminology, Maryland, leto <strong>2010</strong>, št. 2:<br />
Rafter, N.: Molk in spomin v kriminologiji – nagovor<br />
»Southerland 2009« Ameriškemu združenju <strong>za</strong> kriminologijo<br />
(Nagovor je odziv na dva nagovora članov predsedstva<br />
Ameriškega združenja <strong>za</strong> kriminologijo v letu 2009 (glej natis<br />
v Criminology, letnik 48, številka 1, <strong>2010</strong>), ki kot osrednjo<br />
težavo sodobne kriminologije identificirata pomanjkanje<br />
študij zgodovine kriminologije. Govornica pojasni, <strong>za</strong>kaj so<br />
te študije nujno potrebne: intelektualna področja potrebujejo<br />
občutek <strong>za</strong> lastno zgodovino in poznavanje lastnih izvorov in<br />
razvoja vednosti, ker zgodovina (so)oblikuje individualne in<br />
kolektivne identitete, polaga temelje <strong>za</strong> sociologijo vednosti,<br />
spodbuja refleksivnost, nas uči, od kod prihajajo ideje in daje<br />
smisel našemu sedanjemu delu. Govornica predlaga okvir <strong>za</strong><br />
razumevanje evolucije kriminologije kot znanosti, ki sega v<br />
pozno 18. stoletje in opredeljuje tri »primarne faze« kriminološkega<br />
razvoja: (1) raziskovalni modernizem (Guerry leta<br />
1833 in Quetelet leta 1935), (2) samo<strong>za</strong>vestni modernizem (od<br />
Lombrosa l. 1876 do 70. let prejšnjega stoletja) in (3) polemični<br />
(agonistični) modernizem (od 70. let dalje), ki (po)dvomi v<br />
znanstvene in epistemološke domneve doslejšnje kriminologije.)<br />
– Green, D.P.; Winik, D.: Ocena učinkov onesposabljanja<br />
in pogojnega odpusta na povratništvo prestopnikov, obsojenih<br />
<strong>za</strong> kazniva dejanja v zvezi s prepovedanimi drogami glede<br />
na naključne (pre)dodelitve primerov (različnim) sodnikom<br />
(Raziskava se osredotoča na vpliv, ki ga ima naključno dodeljevanje<br />
kazenskih <strong>za</strong>dev povratnikov različnim sodnikom,<br />
torej ne tistim sodnikom, ki so izrekli predhodno obsodbo.<br />
Raziskovalno vprašanje je, ali je pri obdolžencih (povratnikih),<br />
ki so dodeljeni bolj kaznovalno nastrojenemu sodniku,<br />
drugačna verjetnost recidivizma kot pri tistih, ki so dodeljeni<br />
bolj pri<strong>za</strong>nesljivim sodnikom. Avtorja analizirata 1003 obdolžence,<br />
ki so bili obdolženi kaznivega dejanja, pove<strong>za</strong>nega s<br />
prepovedanimi drogami, te podatke pa primerjata s 4-letnim<br />
obdobjem njihove predkaznovanosti. Sodniki so v novih <strong>za</strong>devah<br />
odmerili občutno drugačne dolžine <strong>za</strong>pornih kazni ali<br />
dolžine preizkusne dobe. Avtorja ugotavljata, da naključno<br />
različne dolžine kazni nimajo <strong>za</strong>znavnega učinka na stopnjo<br />
ponovne aretacije in da <strong>za</strong>piranje ter nadzorovanje pogojno<br />
odpuščenih ne odvračata kriminalnega vedenja.) – Bernasco,<br />
W.: Sentimentalna pot k zločinu: vpliv kraja posameznikovega<br />
prebivališča na izbiro kraja storitve kaznivega dejanja (Avtor<br />
preverja uveljavljeno kriminološko tezo, da storilci pogosto<br />
izvršujejo kazniva dejanja na krajih blizu njihovih prebivališč.<br />
Raziskava potrjuje, da storilci kazniva dejanja ropa, vloma,<br />
tatvin iz avtomobilov in telesnih napadov bolj verjetno iz-<br />
319
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
vršijo dejanja na območjih, kjer prebivajo v trenutku storitve<br />
dejanja ali kjer so prebivali v preteklosti. Bolj je tudi verjetno,<br />
da bodo prestopniki izvrševali tovrstna kazniva dejanja na območju<br />
sedanjega ali preteklega prebivališča, če so tam živeli<br />
daljše obdobje. Bolj je tudi verjetno, da bodo kazniva dejanja<br />
izvršili na območju preteklih prebivališč, če so se od tam<br />
preselili pred kratkim.) – Jacobs, B.A.: Zastraševanje in <strong>za</strong>strašljivost<br />
(Avtor pretresa utilitaristično kriminološko idejo<br />
<strong>za</strong>straševanja, po kateri pride do zločina, ko prestopnik preračuna,<br />
da pričakovane koristi odtehtajo pričakovana tveganja.<br />
Povečevanje tveganj <strong>za</strong>to, vsaj teoretično, preprečuje večino<br />
kaznivih dejanj. Avtor razlikuje med <strong>za</strong>straševanjem kot obsojenčevim<br />
dojemanjem in preračunavanjem koristi in izgub,<br />
in <strong>za</strong>strašljivostjo kot prestopnikovo zmožnostjo, da opravi<br />
tovrstno računsko operacijo. To razlikovanje je po njegovem<br />
mnenju ključno <strong>za</strong> razumevanje kriminalitete z utilitarne perspektive.)<br />
– Hipp, J.R.: Dojemanje kriminalitete in nereda s<br />
strani stanovalcev: kdaj gre <strong>za</strong> »predsodek« in kdaj <strong>za</strong> razlike<br />
med družbenimi okolji? (Zaznavanje kriminalitete in družbenega<br />
nereda v soseski je odvisno od značilnosti prebivalcev.<br />
Članek pretresa okoliščino, koliko gre pri poročanju o kriminaliteti<br />
<strong>za</strong> predsodke in koliko <strong>za</strong> »normalno« odzivanje na<br />
nered in znake kriminalitete. S primerjavo različnih sosesk<br />
avtor ugotavlja, da belci pogosteje menijo, da je v soseski več<br />
kriminalitete in nereda. Tudi ženske, posebej tiste z otroki, in<br />
prebivalci, ki dalj časa bivajo v soseski, sosesko dojemajo kot<br />
obremenjeno z več kriminalitete in nereda kot drugi prebivalci.)<br />
– Stewart, E.A.; Simons, R.L.: Rasa, <strong>za</strong>kon ulice in nasilniška<br />
odklonskost: večnivojska raziskava kulture ulice in posameznikovih<br />
norm nasilja (Članek analizira vpliv <strong>za</strong>kona ulice<br />
na izvrševanje nasilnih kaznivih dejanj. Na podlagi podatkov<br />
o 700 temnopoltih mladoletnikih iz ZDA sta avtorja preučila:<br />
(1) ali kultura ulice v (določeni) soseski napoveduje mladoletnikovo<br />
nasilje, ki gre preko in nad posameznikove vrednote<br />
uličnega <strong>za</strong>kona, in (2) ali kultura ulice v (določeni) soseski<br />
ublaži vrednote glede mladoletniškega nasilja na individualni<br />
ravni. Avtorja ugotavljata, da kultura ulice v posamezni soseski<br />
napoveduje nasilno odklonsko vedenje mladoletnikov<br />
in da so učinki vrednot uličnega <strong>za</strong>kona večji v soseskah, kjer<br />
ulično kulturo sprejemajo z odobravanjem.)<br />
Pripravil Aleš Završnik<br />
European journal of criminology, London, leto<br />
<strong>2010</strong>, št. 3 :<br />
Theobald, D.; Farrington, D.P.: Ali lahko iz raziskav o<br />
vplivu <strong>za</strong>konske zveze na kršitelje pov<strong>za</strong>memo določene sklepe?<br />
(V nedavnem članku v reviji (Theobald in Farrington,<br />
2009) je bilo doka<strong>za</strong>no, da se je število moških (obsojenih)<br />
kršiteljev zmanjšalo po sklenitvi prve <strong>za</strong>konske zveze, ki je<br />
trajala najmanj pet let. V odgovor komentarju, objavljenem<br />
v tej številki, Lyngstad in Skardhamar (<strong>2010</strong>) nasprotujeta<br />
«nekaterim sklepom», ki jih okvirno predstavita v <strong>za</strong>ključku<br />
članka. Navajata tudi, da «raziskovalci občasno na vsak način<br />
želijo priti do <strong>za</strong>ključkov». Njune argumente je mogoče<br />
povzeti: 1. ni dokazov, da ima <strong>za</strong>konska zve<strong>za</strong> učinek na<br />
odločitve - <strong>za</strong>konska zve<strong>za</strong> je lahko rezultat, ne pa vzrok <strong>za</strong><br />
spremembe v vedenju ; 2. ni doka<strong>za</strong>no, da <strong>za</strong>konska zve<strong>za</strong><br />
vpliva na znižanje stopnje kaznivih dejanj ; 3. <strong>za</strong>konske zveze,<br />
sklenjene v mladosti, niso priporočljive, saj običajno sledijo<br />
razveze ; 4. v različnih časovnih obdobjih imaj sklepanje<br />
<strong>za</strong>konskih zvez azlične posledice.) - Van Steden, R.; Nalla,<br />
M.K.: Zadovoljstvo državljanov Nizozemske z <strong>za</strong>sebnimi<br />
varnostniki (V <strong>za</strong>dnjih desetletjih se je povečalo <strong>za</strong>poslovanje<br />
<strong>za</strong>sebnih varnostnikov v mnogih evropskih državah in<br />
Nizozemska ni nobena izjema. Toda kljub velikemu porastu<br />
<strong>za</strong>sebne varnostne industrije je le malo znanega o tem, kako<br />
javnost <strong>za</strong>znava <strong>za</strong>sebno varovanje in njegovo vlogo pri preprečevanju<br />
kriminala in povečanju občutka varnosti. Članek<br />
proučuje odnos državljanov do dela varnostnikov, njihovo<br />
pove<strong>za</strong>vo z javno policijo in njihovo stopnjo <strong>za</strong>dovoljstva z<br />
<strong>za</strong>sebnimi službami. Ugotovitve kažejo, da imajo nizozemski<br />
državljani različna mnenja o <strong>za</strong>sebnih varnostnikih. Kljub<br />
temu, v nasprotju z domnevno javno podobo <strong>za</strong>sebnega varovanja,<br />
ugotovitve kažejo tudi, da anketiranci ponavadi ne<br />
gledajo na naravo dela varnostnikov in njihovo strokovnost v<br />
povsem negativni luči.)<br />
European journal of criminology, London, leto <strong>2010</strong>,<br />
št. 4 :<br />
Wong, T. M. L. In drugi: Dejavniki tveganja <strong>za</strong> prestopniško<br />
vedenje pri mladoletnikih in mladih ženskah: evropski<br />
pregled (Članek poroča o rezultatih tridesetih evropskih študij<br />
o dejavnikih tveganja <strong>za</strong> prestopniško vedenje pri mladoletnikih<br />
in mladih ženskah. Dejavniki so primerljivi z dejavniki<br />
(mladoletnih) moških prestopnikov. Bolj ko se študije usmerjajo<br />
na posebna področja dejavnikov tveganj ali določene tipe<br />
prestopniškega vedenja; bolj izrazite so razlike med spoloma.<br />
Področje preučevanja ženskih prestopnic je omejeno, <strong>za</strong>to pa<br />
toliko bolj <strong>za</strong>željeno v prihodnjih raziskavah.) - Friestad, C.;<br />
Skog Hansen I.L.: Razlike glede na spol <strong>za</strong>pornikov pri njihovi<br />
odločenosti o neponavljanju kaznivih dejanj (Članek<br />
obravnava vpliv <strong>za</strong>pornikove odločenosti <strong>za</strong> neponavljanje<br />
kaznivih dejanj po odsluženi <strong>za</strong>porni kazni. Namen raziskave<br />
je ugotoviti, v kolikšni meri je tako pričakovano vedenje pove<strong>za</strong>no<br />
s pomanjkanjem dobrega počutja, socialnim statusom in<br />
dojemanjem samega sebe med <strong>za</strong>porniki, kot tudi to, kako se<br />
tako vedenje razlikuje med moškimi in ženskami. Podatki izhajajo<br />
iz raziskave reprezentativnega vzorca norveških <strong>za</strong>po-<br />
320
Pregled strokovnih člankov<br />
rnikov (225 moških in 35 žensk), ki so poka<strong>za</strong>li močno slabo<br />
počutje med <strong>za</strong>porniki in <strong>za</strong>pornicami. Kljub temu pa večina<br />
<strong>za</strong>pornikov upa oz. predvideva, da se bodo lahko v prihodnje<br />
vzdržali ponovnih storitev kaznivih dejanj.<br />
Criminal Justice and Behavior, Beverly Hills,<br />
leto <strong>2010</strong>, št. 5:<br />
Posebna izdaja: Spolna kriminaliteta in njeni storilci<br />
– proti dokazno podprti varnostni politiki (Od zgodnjih 90.<br />
let prejšnjega stoletja dalje so severnoameriški zvezni in državni<br />
<strong>za</strong>konodajalci oblikovali in uveljavili vrsto predpisov in<br />
politik, namenjenih upravljanju s tveganji, ki jih <strong>za</strong> družbo<br />
pomenijo spolni prestopniki. V <strong>za</strong>dnjih letih postaja »spolna«<br />
<strong>za</strong>konodaja ena najpomembnejših (kriminaliteno- in<br />
varnostno)političnih agend, v katero se je vmešal tudi ameriški<br />
kongres. Navkljub širjenju znanja o diagnosticiranju,<br />
zdravljenju in nadzorovanju spolnih delinkventov ostaja včasih<br />
kontraproduktiven prepad med teoretskimi usmeritvami<br />
in njihovo praktično (ne)uporabo.) – Veysey, B. M.; Zgoba,<br />
K. M.: Premislek o spolni kriminaliteti in njenih storilcih<br />
(Avtorici ugotavljata, da je število prijavljenih kaznivih dejanj<br />
zoper spolno samoodločbo v ZDA v <strong>za</strong>dnjih 25 letih<br />
upadlo. Začetek tega trenda je mogoče umestiti v obdobje<br />
pred uporabo javnih registrov spolnih delinkventov in predpisov<br />
o obveščanju skupnosti v sredini 90. let. Nejasno ostaja,<br />
ali je <strong>za</strong>konodaja registracije in obveščanja povzročila kvalitativne<br />
spremembe v demografskih, kliničnih, kriminogenih<br />
in kriminalnih značilnostih prestopniške populacije ter v napovedih<br />
spolnega povratništva. Članek predstavlja rezultate<br />
empirične študije na to temo.) – Harris, A. J. in drugi: Spolno<br />
prestopništvo in težke duševne bolezni (Pisci opažajo, da sta<br />
v <strong>za</strong>dnjem desetletju problemski polji obravnavanja duševno<br />
bolnih storilcev kaznivih dejanj ter družbene rizičnosti spolnih<br />
prestopnikov privabili pozornost raziskovalcev, politikov<br />
in oblikovalcev politik kazenskega pravosodja, medtem<br />
ko je njuno združevanje ostalo v veliki meri nepreučevano.<br />
Dileme, ki se ob tem porajajo, so zlasti: vpliv številnih <strong>za</strong>konskih<br />
omejitev <strong>za</strong> osebe z zgodovino spolne delinkvence<br />
na specifične življenjske karakteristike in potrebe duševno<br />
bolnih, vzpostavljanje »standardnih« modelov zdravljenja in<br />
nadzora seksualnih deviacij ter prilagajanje programov ustanov<br />
<strong>za</strong> mentalno zdravje <strong>za</strong>htevam lika spolnega prestopnika.<br />
Članek se v povezovalni luči loteva teh in sorodnih vprašanj<br />
na ravni kriminalitetne in varnostne politike.) – Zandbergen,<br />
P. A. in drugi: Oddaljenost storilčevega prebivališča od šol in<br />
dnevnih centrov (Pisci opo<strong>za</strong>rjajo na vedno večje omejevanje<br />
naseljevanja obsojenih storilcev spolnih kaznivih dejanj,<br />
ne glede na pomanjkanje empiričnih dokazov <strong>za</strong> domnevo,<br />
da bližina njihovih bivališč šolam in podobnim institucijam<br />
prispeva k povratništvu. V floridski empirični raziskavi med<br />
letoma 2004 in 2006 ni bila ugotovljena nikakršna tovrstnapove<strong>za</strong>va.)<br />
Criminal justice and behavior, Beverly Hills,<br />
leto <strong>2010</strong>, št. 6<br />
Lowenkamp, C.T. in drugi.: Prevzgojni domovi <strong>za</strong> mladoletne<br />
prestopnike v Ohiu (Čeprav so pretekle raziskave poka<strong>za</strong>le,<br />
da prevzgojni programi učinkovito zmanjšujejo povratništvo,<br />
se je ob tem poka<strong>za</strong>lo tudi, da so nekateri programi<br />
bolj učinkoviti od drugih. To pomeni, da je opredelitev značilnosti<br />
učinkovitih vzgojnih programov pomembna <strong>za</strong> delo s<br />
prestopniki. Ameriška raziskava ne preučuje le učinkovitosti<br />
programov ustanov v Ohiu, ampak dejansko preverja pozitivne<br />
učinke prevzgoje na raven povratništva. Ugotovitve so<br />
razkrile, da so programi, ki so bili višje in bolje ocenjeni, bolj<br />
učinkoviti pri preprečevanju ponovitev kaznivih dejanj.)<br />
Criminal justice and behavior, Beverly Hills,<br />
leto <strong>2010</strong>, št. 8<br />
Hilton Z. et al.: Ocena tveganja med moškimi <strong>za</strong>porniki,<br />
povzročitelji družinskega nasilja (Članek opredeljuje rezultate<br />
študije, ki je temeljila na t.i. ODARA (Ontario Domestic<br />
Assault Risk Assessment) testu. Vzorec je sestavljalo 150 <strong>za</strong>pornikov,<br />
povzročiteljev družinskega nasilja, ki so bili, na<br />
njihovo prošnjo, v letih 1995-2000 premeščeni v posebno<br />
institucijo s programom <strong>za</strong> preprečevanje družinskega nasilja.<br />
Kot nasilje so opredelili incident v družini, pri katerem je<br />
storilec fizično napadel partnerico. Rezultati raziskave kažejo,<br />
da je stopnja povratništva 27%, pri čemer se večina dejanj<br />
ponovi v obdobju do 8-ih let po odpustu iz <strong>za</strong>pora. Test je<br />
predvidel tudi resnost povratništva in možnost preživetja.<br />
Podana je še primerjava z rezultati, pridobljenimi v okviru<br />
celotnega prebivalstva.) - Gibson, C. L. et al.: Kako je spol<br />
upoštevan pri merjenju samokontrole? (Raziskava je preverjala<br />
veljavnost t.i. Grasmickove vedenjske lestvice (1993) glede<br />
na spol. Gre <strong>za</strong> inštrument, s katerim se na podlagi 24 točk<br />
ocenjuje stopnja obvladovanja samega sebe. Ugotovili so, da<br />
je 8 točk pristranskih glede na spol – petim točkam so bile<br />
ženske bistveno manj naklonjene, trem pa moški. Te točke<br />
so bile izključene iz lestvice, vendar pa je rezultat kljub temu<br />
ostal enak – moški se težje samoobvladujejo kot ženske. Ne<br />
glede na spol in upoštevanje teh 8 točk velja, da je verjetnost<br />
samoprijave kaznivega dejanja večja pri tistih z nižjo samokontrolo.<br />
Grasmickova lestvica je glede na ugotovitve precej<br />
<strong>za</strong>nesljiva, tako <strong>za</strong> ženske kot <strong>za</strong> moške.)<br />
Barbara Bizilj in Saša Kmet<br />
321
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto<br />
<strong>2010</strong>, let. 53, št. 4:<br />
Naylor, T.: Podzemlje dragih kamnov – Tretji del: „Vroči<br />
kamni, trda valuta“ (V tretjem in <strong>za</strong>dnjem delu vpogleda v<br />
podzemlje dragih kamnov nam avtor izčrpno predstavi ne<strong>za</strong>konite<br />
dejavnosti pri prodaji nakita na drobno.) - Park, A. S. J.:<br />
Otroci kot vojaki in razdeljevalna pravičnost: kako se odzvati<br />
na meje pravnega urejanja? (Prispevek obravnava omejen domet<br />
pravnih odzivov na problem otrok kot vojakov. Najprej so<br />
predstavljeni primeri sojenja rekruterjem pred Mednarodnim<br />
kazenskim sodiščem in pred Posebnim sodiščem <strong>za</strong> Sierra<br />
Leone, nato pa se avtor loti analize strukturnih dejavnikov.<br />
Ugotavlja, da mednarodna kriminali<strong>za</strong>cija rekrutiranja otrok<br />
<strong>za</strong> vojskovanje ni uspela izkreniniti tega pojava, ker ne namenja<br />
dovolj pozornosti strukturnim dejavnikom, ki mladoletnike<br />
vodijo v „prostovoljno“ članstvo v oboroženih skupinah.)<br />
- Bisschop, L.: Okoljska odgovornost korporacij in kriminologija<br />
(Prispevek je kriminološka anali<strong>za</strong> okoljske odgovornosti<br />
korporacij. Avtor najprej predstavi razmerje med družbeno in<br />
okoljsko odgovornostjo podjetij ter konceptom trajnostnega<br />
razvoja, temu pa sledi poskus definiranja okoljske odgovornosti<br />
in identifikacije vzrokov <strong>za</strong> ta pojav. Vir podatkov <strong>za</strong> analizo<br />
so delno strukturirani intervjuji/vprašalniki s ključnimi akterji<br />
v EU (nevladne organi<strong>za</strong>cije, korporacije, Evropska komisija).<br />
- White, R.: Pregon in izrekanje sankcij v pove<strong>za</strong>vi z okoljsko<br />
kriminaliteto: trendi z vidika družbenega in normativnega<br />
razvoja (Po kratkem pregledu tega, kdo kaj dela na področju<br />
okoljskega normiranja, se članek usmeri na nastajajoči sistem<br />
sankcij na tem področju. Predstavljene so meje in zmožnosti<br />
pregona v primeru okoljskih kršitev. Avtor v <strong>za</strong>ključku opozori<br />
na pomanjkanje sistematičnega zbiranja podatkov o kršiteljih<br />
ter oceni, da zgolj ekonomske spodbude (korenček) niso<br />
dovolj, potrebna je tudi „dolga palica“ <strong>za</strong> mednarodne korporacije).<br />
- Jacques, S.; Wright, R.: Kriminologija kot družbeni<br />
nadzor: diskriminatorne raziskave in njihova vloga pri reprodukciji<br />
družbenih neenakosti in kriminala (Avtorja izhajata iz<br />
postavke, da ne diskriminirajo samo <strong>za</strong>koni, temveč so lahko<br />
diskriminatorni tudi kriminologi. V prispevku se išče odgovor<br />
na vprašanje: „Ali družbeni status prestopnikov vpliva na<br />
verjetnost, da bodo izbrani <strong>za</strong> raziskave o prestopništvu?“ Če<br />
so namreč kriminologi diskriminatorni, potem so sami aktivni<br />
udeleženci v reprodukciji družbenih neenakosti. Avtorja<br />
<strong>za</strong>ključita, da je potrebno <strong>za</strong>vestno razviti metodološke pristope,<br />
ki bodo odpravili tovrstno diskriminatorno prakso v<br />
kriminologiji.) - Rothe, D., L.: Odstiranje pokrivala imunitete:<br />
razprava o univer<strong>za</strong>lnem načelu odprave imunitete, realpolitiki<br />
in pravnem precedensu (Avtor analizira problem imunitete<br />
visokih državnikov, predvsem državnih poglavarjev. Osrednje<br />
mesto v analizi imata primera bivšega čilenskega predsednika<br />
Avgusta Pinocheta ter Abdoulaye Yerodia (zunanji minister<br />
Demokratične Republike Kongo) pred Meddržavnim sodiščem<br />
iz leta 2002. Avtor sklene, da smo še daleč od popolne<br />
odprave imunitete „visokih državnikov“.).<br />
Crime, Law and Social Change, Dordrecht, leto<br />
<strong>2010</strong>, letn. 53, št. 5:<br />
Thoumi, F. E.; Anzola, M.: Pranje denarja in drugega premoženja<br />
v Boliviji, Kolumbiji in Peruju: <strong>za</strong>konodajni vsadek v<br />
ranljivih okoljih? (Prispevek se ukvarja s problemi, ki pestijo<br />
Bolivijo, Kolumbijo in Peru pri vzpostavljanju učinkovitega<br />
sistema <strong>za</strong> boj proti pranju denarja. V navedenih državah je ta<br />
boj bolj posledica mednarodnih kot domačih pobud. Predmet<br />
posebne analize so: obseg „neformalne“ ekonomije, nizka<br />
stopnja razvitosti finančnega sektorja in šibek sistem lastninske<br />
pravice. Avtorja <strong>za</strong>ključita, da je, <strong>za</strong>radi posebnosti obravnavanih<br />
držav, učinkovita vprašljiva uporaba mednarodnih<br />
konvencij in v prihodnje predlagata večjo pozornost institucionalnim<br />
posebnostim.) - Rothe, D. L.: Omogočanje korupcije<br />
in kršitev človekovih pravic: vloga mednarodnih finančnih institucij<br />
(Avtorica analizira, kako določeni elementi v politikah<br />
mednarodnih finančnih institucij namesto da bi <strong>za</strong>virali, pospešujejo<br />
koruptivne prakse režimov, paravojaških organi<strong>za</strong>cij<br />
in mednarodnih korporacij. Po krajšem pregledu literature na<br />
to temo in predstavitvi integralne kriminološke teorije, ki naj<br />
bi pojav pojasnila, avtorica predstavi nekaj konkretnih primerov<br />
slabih praks Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne<br />
banke (Pakistan, Uganda, Indonezija).) - Koemans, M.: Vojna<br />
proti uličnemu „terorju“- Zakaj se ukvarjamo z antisocialnim<br />
vedenjem? (Prispevek predstavi t.i. antisocialnoa vedenje,<br />
družbene odzive nanj ter konkretne vzroke <strong>za</strong> povečano regulacijo.<br />
V ospredju analize so <strong>za</strong>konodajni ukrepi, ki so jih sprejeli<br />
v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer je pojav agresivnega<br />
vedenja v javnosti (npr. vpitje ter pljuvanje na potnike<br />
javnega prometa in <strong>za</strong>straševanje voznikov) privedel do poostrenega<br />
družbenega nadzora nad marginalnimi skupinami.<br />
Avtorica primerja nove represivne institute v Veliki Britaniji, ki<br />
so bili preneseni tudi na Nizozemsko, v nekoliko spremenjeni<br />
obliki ter opo<strong>za</strong>rja na nevarnosti in pasti tega pristopa.).<br />
Journal of Research in Crime and Delinquency,<br />
Beverly Hills, leto <strong>2010</strong>, št. 2:<br />
Piquero A. R. in drugi.: Poti prestopništva in njihova korelacija<br />
z (ne)uspešnim življenjem v poznih srednjih letih:<br />
ugotovitve raziskave iz Cambridga o prestopniškem razvoju<br />
(Prispevek skuša s statistično analizo odgovoriti na vprašanje, v<br />
kolikšni meri je mogoče iz prestopništva v mladosti napovedati<br />
(ne)uspešnost življenja v poznih srednjih letih. Vzorec predstavlja<br />
411 moških iz južnega Londona, katerih (prestopniški)<br />
razvoj opazujejo od njihovega 8 leta starosti. Po oceni avtorjev<br />
322
Pregled strokovnih člankov<br />
rezultati podpirajo hipotezo, da je kriminalna dejavnost posameznikov<br />
v mladosti relativno dober neodvisni napovedovalec<br />
(ne)uspešnosti življenja v poznih srednjih letih.) - Boutwell, B.<br />
B.; Beaver, K. M.: Medgeneracijski prenos nizke stopnje samoobvladovanja<br />
(Avtorja najprej na podlagi pregleda literature<br />
predstavita ugotovitve glede medgeneracijskega prenosa nesocialnega<br />
obnašanja, nato pa se posvetita konkretnemu dejavniku<br />
samoobvladovanja. Rezultati njune statistične analize<br />
kažejo, da je stopnja samoobvladovanja pri materi (bolj) in<br />
očetu (manj) relativno dober poka<strong>za</strong>telj stopnje samoobvladovanja<br />
pri otrocih. Anali<strong>za</strong> je poka<strong>za</strong>la tudi to, da način vzgoje ni<br />
izključni dejavnik pri medgeneracijskem prenosu samoobvladovanja,<br />
temveč da je treba upoštevati še številne druge - biološke<br />
in genetske – dejavnike.) - Cowell, A., J. in drugi.: Študija<br />
koristi in stroškov projekta „Prekinimo krog“ <strong>za</strong> mladoletnike<br />
(Prispevek predstavi t. i. cost/benefit analizo glede projekta<br />
„Juvenile Breaking the Cycle“, ki so ga izvajali v ameriški zvezni<br />
državi Oregon. Gre <strong>za</strong> projekt, ki naj bi od krivih poti odvrnil<br />
visoko rizično mladino; po identifikaciji dejavnikov tveganja<br />
naj bi jim nudili koordinirano in integrirano strokovno pomoč<br />
ter vzpostavili sistem sankcij in nagrad. Čeprav je v naslovu<br />
članka anali<strong>za</strong> stroškov in koristi, gre predvsem <strong>za</strong> analizo<br />
stroškov. Po rigorozni statistični analizi avtorji (ne)presenetljivo<br />
ugotovijo, da so stroški <strong>za</strong> mladoletnike, ki so vključeni v<br />
projekt, večji od stroškov, ki jih imajo z mladoletniki, ki niso<br />
vključeni v projekt in so deležni zgolj običajne oskrbe.)<br />
Ciril Keršmanc<br />
Crime & Delinquency, London, leto <strong>2010</strong>, št. 3:<br />
Carbone-Lopez, K.; Kruttschnitt, C.: Tvegana razmerja?<br />
(Raziskave kažejo, da so storilke kaznivih dejanj statistično<br />
pomembno pogosteje žrtve partnerskega nasilja kakor ženske<br />
v splošni populaciji. Kljub precejšnjemu številu študij o stopanju<br />
žensk na kriminalne (stran)poti so pove<strong>za</strong>ve s povečanim<br />
tveganja viktimiziranosti v partnerskem nasilju slabo osvetljene.<br />
Avtorici preučujeta življenjske stile in intimne »strategije«<br />
vzorca obsojenk ter med drugim ugotavljata pričakovano večjo<br />
verjetnost viktimi<strong>za</strong>cije v razmerjih s kriminalno aktivnimi<br />
partnerji.) – Craun, S. W.: Ocenjevanje <strong>za</strong>znavanja registriranih<br />
spolnih prestopnikov v skupnosti (Cilj registracije spolnih delinkventov<br />
je <strong>za</strong>ščititi okoliške prebivalce pred njihovim morebitnim<br />
ponovnim prestopništvom. Pričujoča študija ugotavlja,<br />
kolikšen odstotek ljudi, ki stanujejo blizu delinkventa, je seznanjenih<br />
s podatki iz registra in z varnostnimi opozorili. Bližnji<br />
sosedje domnevno nevarnega storilca so statistično pogosteje<br />
seznanjeni z njegovo navzočnostjo kot oddaljeni prebivalci.)<br />
– Walsh, W. A.: Preganjanje spolnih zlorab otrok (V primerjavi<br />
z mnogimi sodnopsihološkimi razpravami o položaju otroka<br />
kot žrtve (priče) v kazenskem postopku so empirične raziskave<br />
o vplivu dostopnih dokazov na politiko pregona kaznivih dejanj<br />
spolne zlorabe otrok slabo <strong>za</strong>stopane. Pisci ugotavljajo, da<br />
na večje število vloženih obtožnih aktov vpliva predvsem dokazni<br />
material v obliki osumljenčevega priznanja, materialnih<br />
dokazov in prič. Na »pogumnejše« postopanje tožilcev vpliva<br />
tudi soobstoj vsaj dveh, medsebojno relativno neodvisnih vrst<br />
dokazov.) – Clodfelter, T. A. in drugi: Viktimiziranost v luči<br />
spolnega nadlegovanja med odraščanjem (Spolno nadlegovanje<br />
lahko (tudi) med študentsko populacijo vodi v resnejše oblike<br />
spolnega nasilja. Članek obravnava različne pojavne oblike<br />
spolnega nadlegovanja v študentskem kampusu in dejavnike<br />
(ne)prijavljanja tovrstnih incidentov ter skuša pojasniti etiološke<br />
razloge <strong>za</strong> to vrsto spolne kriminalitete s kriminološkimi<br />
teorijami rutinskih dejavnost, teorijo samonadzorovanja (brzdanja)<br />
in splošno teorijo kriminala.)<br />
Pripravil Saša Kmet<br />
European Journal of Crime, Criminal Law and<br />
Criminal Justice, leto <strong>2010</strong>, št.: 2<br />
Borgers, M. J.: V<strong>za</strong>jemno priznavanje in Sodišče Evropskih<br />
skupnosti: Pomen konsistentne, avtonomne in enotne razlage<br />
prava Unije <strong>za</strong> razvoj načela v<strong>za</strong>jemnega priznavanja v kazenskih<br />
<strong>za</strong>devah (Avtorjevo izhodišče je ugotovitev o sproščenem<br />
odnosu držav članic EU pri uporabi instrumentov, ki temeljijo<br />
na načelu v<strong>za</strong>jemnega priznavanja v kazenskih <strong>za</strong>devah. Razlog<br />
<strong>za</strong> to vidi v neenotnih razlagah besedil okvirnih sklepov. Avtor<br />
analizira pristope Sodišča Evropskih skupnosti v konkretnih<br />
primerih, v katerih je to utemeljilo in uporabilo načela konsistentne,<br />
avtonomne in enotne razlage prava EU. ) - Groening,<br />
L.: Kazenskopravni sistem ali sistemski deficit? Misli o sistemu<br />
kazenskega prava EU ( Avtorica v članku analizira elemente<br />
nacionalnih, državnih kazenskopravnih sistemov. Kot njihove<br />
temeljne značilnosti navaja sistemskost pravil in organi<strong>za</strong>cijo<br />
pristojnih institucij, ki ustvarjata monistični sistem. Hkrati morajo<br />
tradicionalni sistemi spoštovati načela demokratične legitimnosti<br />
in varstva temeljnih pravic posameznikov. Avtorica<br />
pristopi k analizi kazenskopravnih pravil, ki nastajajo znotraj<br />
EU in poskuša ugotoviti, katere lastnosti to celoto oddaljujejo<br />
od državnih, nacionalnih kazenskopravnih sistemov. Tako<br />
ugotavlja tri skupine problemov: legitimnost, asimetrijo in<br />
pluralnost. Poskuša naka<strong>za</strong>ti, v katero smer naj bi se kazensko<br />
pravo EU moralo razvijati, če bi ga želeli približati tradicionalnim<br />
razumevanjem kazenskopravnih sistemov.) - Spapens, T.:<br />
Makromreže, skupnosti in poslovni proces: integrirani pristop<br />
k organiziranemu kriminalu (Avtor predstavlja tri uveljavljene<br />
pristope k razlagi organizirane kriminalitete. Prvi, funkcionalni<br />
pristop, izvira v ZDA in temelji na predstavi o 24 tesno pove<strong>za</strong>-<br />
323
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
nih mafijskih družinah, z lastnim obredjem in pravili ravnanja<br />
ter na družinskih vezeh utemeljeno organi<strong>za</strong>cijo. Drugi pristop<br />
je ekonomski, ki v organiziranem kriminalu vidi dejavnik na<br />
trgu prepovedanih dobrin, organiziranost pa je primerljiva z<br />
podjetji, ki delujejo <strong>za</strong>konito. Tretji pristop temelji na konceptu<br />
družbenih mrež in vidi organizirani kriminal v ne-hierarhično<br />
strukturiranih kriminalnih skupinah, ki so fleksibilne in se povezujejo<br />
<strong>za</strong>radi različnih kriminalnih podvigov. Avtor poskuša<br />
v nadaljevanju predstaviti enovit pristop: organizirani kriminal<br />
poskuša pojasniti s pojmom ohlapne in fleksibilne »kriminalne<br />
makromreže«, znotraj katere se po potrebi oblikuje kriminalna<br />
skupnost, katere pripadniki imajo potrebna znanja <strong>za</strong> izvedbo<br />
kriminalnega podviga, ki odgovarja na povpraševanje ali ponudbo<br />
na trgu prepovedanih dobrin.)<br />
Kriminologisches Journal, Weinheim, leto <strong>2010</strong>,<br />
42, št. 2:<br />
Sack, F.: Uvodnik: K vrnitvi družbe in države v kriminologijo<br />
in kriminalitetno politiko II - Četudi uvodnik, prispevek<br />
razkriva stanje sodobne nemške kriminologije, ki jo - tako<br />
avtor - preveva metodološki individualizem, <strong>za</strong>radi katerega<br />
naj bi si nemška kriminologija <strong>za</strong>tiskala oči pred t.i. kaznovalnim<br />
»obratom«, ki je pljusknil tudi v Nemčijo. Avtor navaja tri<br />
dejavnike, ki to stanje vzdržujejo in preprečujejo kriminološki<br />
znanosti, da bi o<strong>za</strong>vestila in preučevala tudi kolektivne družbene<br />
pojave. Prvi je empirično pogojeno <strong>za</strong>nikanje pojava<br />
oziroma njegovo »bagateliziranje«. Drugi dejavnik je pomanjkljiv<br />
pojmovni aparat, ki ga nemška kriminologija priznava<br />
kot veljavnega in skozi katerega se »konstruira« družbena<br />
resničnost. In tretjič, poskusi preučevanja pojava kaznovalnosti<br />
ne<strong>za</strong>dostno povezujejo spoznanja o posameznih udeležencih<br />
in programi kriminalitetne politike.) - Wacquant, L.:<br />
Rasna stigma v izgradnji ameriške kaznovalne države (Avtor<br />
analizira porast <strong>za</strong>porniške populacije v ZDA, ki prehaja v<br />
»hiperinkarceracijo.« Pri tem ne gre zgolj <strong>za</strong> obsojence, ki jim<br />
je odvzeta prostost; občutno je opazen tudi porast tistih, ki<br />
so nadzorovani v okviru pogojnih odpustov. Strukturo <strong>za</strong>pornikov<br />
analizira skozi prizmo razredne in rasne pripadnosti.<br />
Ugotavlja, da je naraščanje <strong>za</strong>porniške populacije <strong>za</strong>pozneli<br />
odziv na propad geta kot oblike družbene kontrole, hkrati pa<br />
služi vzponu neoliberalizma s spodbujanjem labilnega trga<br />
dela <strong>za</strong> neizobraženi postindustrijski delavski razred.)<br />
kazenskopravne regulacije družbenih sistemov s kazenskopravnimi<br />
pravili. Pri tem ugotavlja, da regulacija ekonomskega<br />
sistema povratno vpliva na kazensko pravo. Potrditev vidi<br />
v razmahu sporazumnega <strong>za</strong>ključevanja postopkov v <strong>za</strong>devah<br />
gospodarskega kriminala. Praksa sporazumevanja (in končno<br />
tudi u<strong>za</strong>konitev sporazumov o krivdi v nemškem pravu) kaže,<br />
da se pri iskanju pravičnih rešitev oddaljujemo od »zunajprocesnih«<br />
virov pravičnosti (konkretneje, od materialnega kazenskega<br />
prava) in da vedno bolj težimo k rešitvam, ki jih narekujejo<br />
merila t.i. procesne pravičnosti, znotraj posameznih<br />
primerov. S tem pa se umika nadzorstvena funkcija kazenskega<br />
prava in krepi njegova funkcija reševanja konfliktov.)<br />
- Kemme, S.: Kulturna sociali<strong>za</strong>cija kot dejavnik odklonskega<br />
ravnanja in zlorabe drog pri mladoletnikih na Zahodu in pri<br />
muslimanskih mladoletnikih (Avtorica predstavlja izsledke<br />
empirične raziskave med mladostniki iz Giessna (Nemčija),<br />
Madisona (ZDA) in Izmirja (Turčija). S tem prestopa ustaljene<br />
okvirje <strong>za</strong>hodnjaško naravnanih raziskav mladoletniške<br />
kriminalitete. Predpostavlja, da razlike v kulturni sociali<strong>za</strong>ciji<br />
vodijo v razlike glede stopnje deviantnega vedenja mladoletnikov.<br />
Usmeri se na tri dejavnike sociali<strong>za</strong>cije: družino, šolo<br />
in religijo. Turški mladoletniki naj bi bili v te institucije bolj<br />
vključeni, starši pa naj bi delovali bolj avtoritarno. Nasprotno<br />
pa naj bi bili njihovi vrstniki na Zahodu manj vključeni v<br />
navedene strukture, razmerja s starši pa bolj demokratičnoegalitarna.<br />
Empirični podatki potrjujejo, da je mladoletniško<br />
bagatelno kriminaliteto in zlorabo drog deloma mogoče pripisati<br />
prav individualistično naravnani <strong>za</strong>hodni družbi.<br />
Pripravil Primož Gorkič<br />
Monatsschrift für Kriminologie und Strafrechtsreform,<br />
Köln, leto <strong>2010</strong>, št.: 2<br />
Theile, H.: Hipertrofija kazenskega prava in njene posledice.<br />
Primer sporazumevanja o krivdi v gospodarskih kazenskih<br />
<strong>za</strong>devah (Avtor razpravlja o možnostih in učinkih neposredne<br />
324
Prikazi, ocene, recenzije<br />
Jean Ziegler: Imperij sramu<br />
Imperij srama. Prevod: Mihailo Ničota, Izvori, Zagreb 2007, 271 strani.<br />
Knjiga z nekoliko nenavadnim naslovom Imperij sramu<br />
obravnava kompleksno problematiko, o kateri kriminološki<br />
mainstream praviloma previdno (vendar dovolj zgovorno)<br />
molči (s čimer daje, nota bene, resda relativno skromen, a<br />
vseeno ne<strong>za</strong>nemarljiv propagandni prispevek k reprodukciji<br />
vladajoče ideologije ali – če uporabimo bolj nevtralno<br />
oznako – kulture). To je, čisto na kratko, strukturno nasilje,<br />
pojav, ki ima nič koliko – večinoma neznansko grdih – obrazov.<br />
Kaj prav<strong>za</strong>prav pomeni ta vrednostna/normativna sintagma?<br />
Strukturno nasilje – v nasprotju s kriminalnimi dejanji<br />
(bodisi močnih bodisi nemočnih storilcev pa tudi onih<br />
vmes) – ni nekaj, kar bi bilo mogoče (časovno in prostorsko)<br />
omejiti/skrčiti na posamične dogodke (z bolj ali manj jasno<br />
določljivimi odgovornimi osebami). Strukturno nasilje je namreč<br />
nekaj, kar se ogromnemu številu človeških bitij dogaja<br />
tako rekoč neprekinjeno in domala na slehernem koraku (od<br />
spočetja do bridkega konca). Z drugimi besedami: strukturno<br />
nasilje se običajno dojema kot normalno ali kar naravno<br />
(četudi morda obžalovanja vredno) »stanje stvari«, kot (kazensko)pravno<br />
in moralno neproblematična »podloga«, na<br />
katero se (bolj ali manj pogosto) vpisujejo take in drugačne<br />
kriminalne viktimi<strong>za</strong>cije. Opraviti imamo torej z nasiljem,<br />
ki je ideološko/propagandno »nevtralizirano« in ignorirano<br />
ali pa je, nemara še raje, prika<strong>za</strong>no/pojasnjeno kot nekaj, kar<br />
ni vzročno pove<strong>za</strong>no z jedrnimi vrednotami, normami in institucijami/organi<strong>za</strong>cijami<br />
svetovnega kapitalističnega sistema<br />
(še več, obravnava tega raznovrstnega pojava – skorajda<br />
čudežno – izpuhti tudi iz učbeniških predstavitev osrednjih<br />
družboslovnih ved, še posebej pa iz tovrstnih »katekizmov«<br />
ekonomske in pravne »znanosti«).<br />
Jean Ziegler, ugledni švicarski sociolog (pisec številnih<br />
knjig, od katerih so kriminološko še zlasti <strong>za</strong>nimive Švica<br />
opere bolje, Švica, zlato in mrliči ter Novi gospodarji sveta),<br />
jasno in razločno (ter s pomočjo številnih konkretnih primerov,<br />
ki jih je imel priložnost spoznati v vlogi posebnega<br />
poročevalca Organi<strong>za</strong>cije združenih narodov) opiše strahotni<br />
davek, ki ga brezobzirno/neusmiljeno in rutinsko pobira<br />
plenilski/roparski, prav<strong>za</strong>prav kanibalski (ali »psihopatski«)<br />
kapitalizem, ki v glavnem priznava en sam samcat »kategorični<br />
imperativ«, namreč normo, ki veleva doseganje čim večjega<br />
(in čim hitrejšega) dobička, in to ne glede na – človeško,<br />
družbeno, kulturno, političnopravno in ekonomsko – ceno.<br />
Še natančneje, avtor piše o postmodernem, »fevdalnem« kapitalizmu,<br />
ki je zgodovinsko enkraten stroj <strong>za</strong> sistematično<br />
mletje in podrejanje ljudi (ter celo narodov). Kdo so novodobni<br />
kapitalistični »fevdalci«? To so predvsem pripadniki<br />
poslovnih elit, ki upravljajo vodilna transkontinentalna (ali<br />
multinacionalna) <strong>za</strong>sebna podjetja (v bančnih, finančnih,<br />
industrijskih, trgovinskih in storitvenih sektorjih svetovnega<br />
gospodarstva). Zgolj <strong>za</strong> ilustracijo: petsto najmočnejših<br />
tovrstnih kapitalističnih organi<strong>za</strong>cij je leta 2004 nadzorovalo<br />
dvainpetdeset odstotkov svetovnega bruto proizvoda (tj. več<br />
kakor polovico vsega bogastva, ki je bilo tedaj proizvedenega<br />
na našem planetu). Ziegler potemtakem upravičeno poudarja,<br />
da ima današnja vladajoča »aristokracija« (oziroma despotski<br />
– in nikomur <strong>za</strong>res odgovorni – »kozmokrati«) v svojih<br />
snažnih rokah moč/silo, kakršne ni imel v (bližnji in daljni)<br />
preteklosti noben posvetni ali cerkveni vladar. Ti – nesporno<br />
cinični, pretkani in surovi – »gospodarji sveta« (barbari<br />
par excellence!) imajo na voljo strahotno orožje <strong>za</strong> množično<br />
uničevanje, in sicer predvsem nacionalni dolg ter lakoto oziroma<br />
bolj ali manj »absolutno« revščino, <strong>za</strong>radi katere njeni<br />
osramočeni/ponižani »nosilci« množično umirajo, obolevajo<br />
ter izgubljajo svojo svobodo in človeško dostojanstvo. Z drugimi<br />
besedami: opraviti imamo s permanentno ekonomsko<br />
vojno, ki je, kot je videti, strukturno programirana tako, da<br />
se ne more nikoli <strong>za</strong>res končati (v tem pogledu je precej podobna<br />
vojaškopolicijski »vojni proti terorizmu«, ki razodeva<br />
poskus kriminali<strong>za</strong>cije in demoni<strong>za</strong>cije revščine na globalni<br />
ravni in v kateri aktivno – ter na žalost tudi relativno izdatno<br />
– sodeluje tudi slovenska »država«). Tu gre, skratka, <strong>za</strong> propagandno<br />
<strong>za</strong>tajeno vojskovanje (oziroma <strong>za</strong> – če uporabimo<br />
po novem bojda že »staromodno« ali celo »<strong>za</strong>starelo« oznako<br />
– razredni boj), ki ga vodijo bogataši zoper reveže (kajpak<br />
z izdatno pomočjo vsakovrstnih plačancev, tj. tako ali drugače<br />
podkupljenih kadrov kapitalističnega sistema, ki jih je<br />
ideološki diskurz »realnega socializma« svoj čas uvrščal v rubriko<br />
»nepošteni intelektualci«) in ki terja – podobno kakor<br />
pač sleherno vojskovanje – tudi žrtve (<strong>za</strong> katere pa se ugledni<br />
<strong>za</strong>hodni mediji v glavnem ne zmenijo, saj jih v »najboljšem<br />
primeru« štejejo zgolj <strong>za</strong> »obstransko škodo« nravno sicer neoporečnega<br />
stremljenja po ohranitvi varnosti in blaginje privilegiranih<br />
kast v panevropskih socialnih formacijah).<br />
Ziegler svojo tezo o vnovični »fevdali<strong>za</strong>ciji« (in eo ipso<br />
ne<strong>za</strong>držnem napredovanju barbarstva) kapitalističnega sveta<br />
podkrepi z vrsto trpkih statističnih podatkov. Recimo: vsako<br />
leto umre <strong>za</strong>radi podhranjenosti, (ozdravljivih) nalezljivih<br />
bolezni, <strong>za</strong>strupljene/onesnažene vode in nasploh neprimernih<br />
bivanjskih razmer več kakor deset milijonov otrok, ki so<br />
mlajši od pet let (petdeset odstotkov teh smrti odpade na šest<br />
325
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
najrevnejših svetovnih držav). Pri tem pa je ključno dejstvo,<br />
da ta – in seveda še mnoga druga – človeška bitja ne umrejo<br />
<strong>za</strong>radi »objektivnega pomanjkanja« (Marx) življenjsko nujno<br />
potrebnih dobrin in storitev, marveč <strong>za</strong>radi njihove krivične/<br />
neenake porazdelitve, tj. <strong>za</strong>radi sistemsko vsiljene ali »umetne«<br />
(namreč pravnopolitično, ekonomsko in propagandno)<br />
ustvarjene in obnavljajoče se prikrajšanosti (v zvezi s tem je<br />
kajpada skoraj odveč pripomniti, da lačnim ljudem bore malo<br />
– če sploh kaj – pomenijo morebitne pravice do strankarskega<br />
organiziranja, »svobode« govora/izražanja in udeležbe na<br />
»demokratičnih« volitvah). Avtor opo<strong>za</strong>rja, da tvorijo prebivalci<br />
držav v tako imenovanem tretjem svetu (ki pa je dandanes<br />
že dodobra <strong>za</strong>sidran tudi v »civiliziranih« okoljih prvega<br />
sveta) petinosemdeset odstotkov človeštva, njihov delež v<br />
mednarodni trgovini pa znaša le petindvajset odstotkov. In še<br />
huje: (a) več kakor 1,2 milijarde človeških bitij životari v skrajni<br />
bedi (z manj kakor enim dolarjem na dan), medtem ko pičel<br />
odstotek najpremožnejših srečnežev <strong>za</strong>služi toliko denarja<br />
kakor sedeminpetdeset odstotkov najrevnejših nesrečnežev;<br />
(b) osemsto petdeset milijonov mladih ljudi je nepismenih;<br />
(c) načeloma ozdravljive bolezni so leta 2004 pomorile dvanajst<br />
milijonov oseb (v glavnem v deželah na južni polobli),<br />
osemsto dvainštirideset milijonov ljudi pa je tedaj trpelo <strong>za</strong>radi<br />
kronične podhranjenosti (štirideset let prej je bilo tovrstnih<br />
bednikov »zgolj« štiristo milijonov). In tako dalje. No, na<br />
drugi – politično in ekonomsko »uspešni« – strani pa se naglo<br />
povečujejo (kajpak predvsem <strong>za</strong>sebni) dobički in <strong>za</strong>služki (tj.<br />
vrtoglavo bogastvo, ki je tolikšno, da njegovi ponosni nosilci<br />
že ne vedo več, kaj bi z njim počeli). Večina najpremožnejših<br />
mogotcev sicer živi v panevropskem svetu, vendar pa se število<br />
milijonarjev povečuje tudi v »drugem« in »tretjem« svetu,<br />
na primer v Indiji in na Kitajskem (in celo v Afriki, kjer je<br />
akumulacija kapitala domala pregovorno skromna, je dolarskih<br />
milijonarjev več kakor sto tisoč, in to večinoma po <strong>za</strong>slugi<br />
<strong>za</strong>konitega ali ne<strong>za</strong>konitega ropanja ter korupcije). Bolj<br />
kakor neustavljivo zgoščanje <strong>za</strong>sebnega/družinskega gmotnega<br />
bogastva v rokah tanke plenilske manjšine pa je paradoksno<br />
(in skrb vzbujajoče) dejstvo, da ta groteskno nepravična<br />
porazdelitev bogataše ne le (bolj ali manj »stoično«) prenaša<br />
(oziroma trpi), ampak da se bogataši celo statusno poveličujejo<br />
ali prikazujejo kot vzorniki, ki jih kaže posnemati (ne pa<br />
čim prej in čim bolj dosledno razlastiti). Tu, z drugimi besedami,<br />
ne gre <strong>za</strong> to, da bi na novo »fevdalno« gospodo naslovili<br />
moralni apel, naj vendar bolj darežljivo pomaga revežem,<br />
ampak <strong>za</strong> to, da se ji – po potrebi tudi s silo – prepreči, da bi še<br />
naprej nekaznovano in brezsramno kradla. To pa je seveda že<br />
nekaj, kar je v očeh dominantne ideologije/kulture videti kot<br />
nesramnost vseh nesramnosti, škandal vseh škandalov, prav<strong>za</strong>prav<br />
kot hudodelstvo vseh hudodelstev: nekaj (potencialno<br />
ali virtualno »totalitarnega«), kar je treba preprečiti z vsemi<br />
možnimi prijemi (oziroma <strong>za</strong>treti že v kali, tj. na ravni utopičnega<br />
razmišljanja).<br />
Ziegler dokazuje, da je najpomembnejše orožje, s katerim<br />
vladajoče skupine iz <strong>za</strong>hodnih bogatih držav vladajo revnim<br />
narodom (in jih obenem vešče izkoriščajo), imperativ vračanja<br />
nacionalnega dolga. Pisec opo<strong>za</strong>rja, da je količina denarja,<br />
ki ga revne države vsako leto izplačajo <strong>za</strong>hodnim »fevdalcem«,<br />
neprimerno večja od sredstev, ki prihajajo v nerazviti<br />
svet v obliki neposrednih naložb ter humanitarne ali »razvojne«<br />
pomoči. Recimo: leta 2003 je znašala javna pomoč, ki so<br />
jo panevropske države namenile sto dvaindvajsetim deželam<br />
»tretjega sveta«, štiriinpetdeset milijard dolarjev, medtem ko<br />
so globalni reveži v okviru vračanja dolga izplačali bančnim<br />
»kozmokratom« – reci in piši – štiristo šestintrideset milijard<br />
dolarjev (kar »lepo« kaže, da so še vedno prav siromaki<br />
tisti, ki nesebično subvencionirajo in financirajo bogataše!).<br />
Še več, visoka <strong>za</strong>dolženost je ključni razlog, <strong>za</strong>radi katerega<br />
so formalno sicer suverene države prisiljene sprejeti stroge<br />
(in <strong>za</strong>torej upravičeno »nepriljubljene« oziroma osovražene)<br />
programe »strukturnega prilagajanja« (ki jih običajno sestavi<br />
Mednarodni denarni sklad) in pristati na privati<strong>za</strong>cijo (relativno<br />
redke) dobičkonosne javne/skupne lastnine, (raz)prodajo<br />
naravnih bogastev (ki preidejo v grabežljive roke <strong>za</strong>hodnih<br />
korporacij), davčne olajšave <strong>za</strong> transnacionalna podjetja,<br />
odprtje svojega tržišča <strong>za</strong> tuje (pogosto državno subvencionirane)<br />
izdelke, s katerimi domači proizvajalci ne morejo konkurirati,<br />
in nakupe dragega orožja. No, ob vsem tem pa ne<br />
smemo po<strong>za</strong>biti, da imajo od <strong>za</strong>dolženosti zelo otipljive koristi<br />
tudi vladajoči sloji v dolžniških državah. Ziegler te va<strong>za</strong>lske<br />
socialne skupine (nacionalne elite) imenuje compradores.<br />
Španska beseda »comprador« sicer pomeni »kupec«, vendar<br />
pa gre v teh primerih <strong>za</strong> lokalne/domorodske posameznike<br />
(vodilne politike, visoke državne uradnike v upravnih, diplomatskih,<br />
pravosodnih, vojaških, policijskih in obveščevalnih<br />
strukturah, direktorje, advokate, novinarje in akademike), ki<br />
so »kupljeni« od pripadnikov tuje »fevdalne« aristokracije.<br />
Da bi si lažje predstavljali obseg <strong>za</strong>dolženosti dežel »tretjega«<br />
sveta in nekdanjega sovjetskega »bloka«, si velja ogledati<br />
naslednje podatke, ki se nanašajo na leto 2003 (prva številka<br />
označuje celoten dolg v milijardah dolarjev, druga pa kaže<br />
na znesek obresti oziroma pogodbenih obveznosti): Latinska<br />
Amerika 790/134; podsaharska Afrika 210/13; Srednji vzhod<br />
in severna Afrika 320/42; južna Azija 170/14; vzhodna Azija<br />
510/78; nekdanji sovjetski blok 400/62. Kdo so upniki tega<br />
dolga, ki v celoti znaša 2400 milijard dolarjev (letne obresti<br />
pa 343 milijard dolarjev)? Devetnajst odstotkov se dolguje<br />
Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki<br />
(tj. organi<strong>za</strong>cijama, ki sta bili ustanovljeni leta 1944 v mestu<br />
Breton Woods v ameriški zvezni državi New Hampshire),<br />
sedemindvajset odstotkov se dolguje posamičnim državam,<br />
štiriinpetdeset odstotkov (oziroma 1300 milijard dolarjev)<br />
pa se dolguje <strong>za</strong>sebnim kapitalističnim firmam. Zanimivi<br />
so tudi podatki, ki kažejo, kako se je povečevala <strong>za</strong>dolženost<br />
omenjenih držav (prva številka pomeni leto, druga se nana-<br />
326
Prikazi, ocene, recenzije<br />
ša na celoten dolg in tretja na letne obresti): 1980 – 580/90;<br />
1990 – 1420/160; 1996 – 2130/270; 1997 – 2190/300; 1998<br />
– 2400/300; 1999 – 2430/360; 2000 – 2360/380; 2003 – 24-<br />
00/395. Kako pojasniti ta fenomen? Ziegler poudarja, da je<br />
na delu več vzrokov. Prvič, dolžniške države izvažajo v glavnem<br />
surovine, katerih cene so se na svetovnih trgih v <strong>za</strong>dnjih<br />
desetletjih zelo zmanjšale, uvažajo pa industrijske proizvode,<br />
ki so se v tem obdobju podražili: da bi redno odplačevale<br />
dolg (oziroma se izognile stečaju) in <strong>za</strong>gotavljale oskrbo<br />
z (bolj ali manj) nujno potrebnimi izdelki, morajo najemati<br />
nova posojila. Drugič, povečanje dolga je posledica kraje javnih<br />
sredstev, široko razprostranjene (in globoko <strong>za</strong>koreninjene)<br />
korupcije in drugih zlorab državnih funkcij, pri čemer<br />
je treba upoštevati, da lahko lokalni grabežljivci, ko gre <strong>za</strong><br />
skrivanje ali nalaganje (»pranje«) plena, vselej računajo na<br />
pomoč/sodelovanje <strong>za</strong>hodnih <strong>za</strong>sebnih bančnih institucij<br />
(zgolj <strong>za</strong> skromno ilustracijo: zunanji dolg Haitija, ki spada<br />
med najrevnejše latinskoameriške in svetovne države, znaša<br />
920 milijard dolarjev, kar je približno toliko, kot so v štiriindvajsetih<br />
letih svoje vladavine pokradli tamkajšnji predsednik<br />
Duvalier in pripadniki njegovega klana). Tretjič, transnacionalna<br />
podjetja, ki nadzorujejo prostrane sektorje v dolžniških<br />
gospodarstvih in tam ustvarjajo velike dobičke, večino<br />
svojih <strong>za</strong>služkov preusmerjajo v matična središča v <strong>za</strong>hodnih<br />
državah (ali v davčne oaze), in to ne v lokalni, ampak v<br />
»trdi« valuti. Četrtič, <strong>za</strong>hodna podjetja mastno služijo tudi<br />
s pomočjo patentov in drugih oblik »intelektualne« lastnine<br />
(royalities kajpak tudi v teh primerih ne ostanejo v lokalnih<br />
okoljih). Petič, kapitalski trgi obravnavajo dolžniške države<br />
kot zelo tvegana poslovna okolja, <strong>za</strong>radi česar lahko slednje<br />
najemajo kredite le z nadpovprečno visokimi obrestmi.<br />
Temeljna poanta analize, ki jo je opravil Ziegler, je, vsaj<br />
grosso modo, naslednja: <strong>za</strong>dolženost in lakota (oziroma absolutna<br />
revščina) ali lakota in <strong>za</strong>dolženost tvorita <strong>za</strong>čaran in<br />
smrtonosen krog, iz katerega (v okviru danih »parametrov«<br />
svetovnega kapitalističnega sistema) očitno ni izhoda. Kdo ga<br />
je ustvaril, kdo ga vzdržuje in komu prinaša astronomske dobičke?<br />
Odgovor, ki ga ponuja avtor, je ta: kapitalistični »fevdalni«<br />
sistem, utelešen v najmočnejših trans- ali multinacionalnih<br />
<strong>za</strong>sebnih podjetjih (katerih interese pa seveda skrbno<br />
varujejo tudi njihove matične pravnopolitične organi<strong>za</strong>cije in<br />
institucije »globalne države kapitala«). Ziegler opo<strong>za</strong>rja, da<br />
so ti svojevrstni »fevdi« prav<strong>za</strong>prav že sami neke vrste »države«<br />
(z <strong>za</strong>konodajno, sodno in izvršilno oblastjo ter opremljene<br />
s policijskimi, obveščevalnimi in protiobveščevalnimi<br />
ter propagandnimi službami) oziroma mogočne oblastne<br />
tvorbe, ki z lobiranjem, podkupovanjem, izsiljevanjem, infiltracijo,<br />
manipulacijo in oglaševanjem <strong>za</strong>vidljivo učinkovito<br />
nadzorujejo vlade, parlamente, javno mnenje ter, ne na<strong>za</strong>dnje,<br />
tudi akademsko in raziskovalno srenjo (na lokalni, regionalni,<br />
nacionalni, kontinentalni in globalni ravni). Pisec<br />
poudarja, da »fevdalnih kozmokratov« ne označuje le (cinična)<br />
arogantnost, marveč tudi izjemna imunost v razmerju<br />
do (ne)formalnih sankcij (kot primer navaja tragedijo, ki se<br />
je zgodila v indijskem mestu Bhopal, kjer je strupen plin iz<br />
tamkajšnje podružnice podjetja Union Carbide samo v enem<br />
dnevu pomoril 8000 ljudi, v naslednjih treh letih je odvzel še<br />
20.000 življenj, približno 100.000 žrtev pa je <strong>za</strong>radi tega dogodka<br />
kronično bolnih, slepih in invalidnih). Sklep, ki izhaja<br />
iz Zieglerjeve knjige, bi lahko povzeli takole: ključni problem<br />
današnjega sveta prav<strong>za</strong>prav ni primarno revščina (glede katere<br />
vlada domala neskaljeno soglasje, da jo je »treba odpraviti«),<br />
marveč gromo<strong>za</strong>nsko <strong>za</strong>sebno bogastvo oziroma, še<br />
natančneje, njegovi ponosni »nosilci«, seveda pa tudi barbarski<br />
pravnopolitični (in propagandnoideološki) režim, ki jih<br />
varuje in ki eo ipso omogoča rutinsko reprodukcijo/perpetuiranje<br />
strukturnega nasilja (podkletenega z »alibijem« veljavnih<br />
<strong>za</strong>konskih in drugih norm). Natančnega odgovora na<br />
vprašanje, kako zlomiti, odpraviti ali vsaj radikalno zmanjšati<br />
kvazifevdalno oblast (ki »v <strong>za</strong>dnji instanciji« temelji na moči,<br />
privlačnosti in prepričljivosti denarja, tega sodobnega božanstva<br />
vseh božanstev), avtor ne ponudi, če odmislimo poziv<br />
k koreniti družbeni/kulturni preobrazbi (ki naj bi jo sprožil<br />
kolektivni demokratični odpor) in sklicevanje na ideje francoskih<br />
revolucionarjev, kot sta na primer Saint-Just (»Med<br />
ljudstvom in njegovimi sovražniki ni nič skupnega, ničesar,<br />
razen meča«) in Babeuf (»Naj ljudstvo zruši stare barbarske<br />
ustanove! Naj vojna bogatašev proti revežem ne nosi v sebi<br />
značaj na eni strani popolne predrznosti, na drugi strani pa<br />
popolne strahopetnosti!«). No, še predobro pa se <strong>za</strong>vedam,<br />
da so tovrstni predlogi videti neznansko bi<strong>za</strong>rni, še posebej<br />
v tukajšnjem okolju, ki se je mukoma izvilo iz relativno egalitarne<br />
in solidarne socialne formacije ter po demokratični<br />
poti rehabilitiralo stare fevdalce (oziroma njihove potomce<br />
ali »dediče«) in vzpostavilo kopico novih – že na prvi pogled<br />
dosti bolj postmodernih – aristokratskih gospodov (nemara<br />
najbolj v oči bijoča obstranska škoda tranzicijske kontrarevolucije<br />
pa so bržkone »kralji ulice«).<br />
Zoran Kanduč<br />
327
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Józef Wójcikiewicz: Forenzika in pravosodje<br />
Forensics and Justice, Dom Organi<strong>za</strong>tora, Torun, 2009, str.275.<br />
Jozef Wojcikiewicz je dolgoletni profesor <strong>za</strong> kriminalistiko<br />
in forenzične znanosti na Pravni fakulteti Jagiellonske<br />
univerze v Krakovu na Poljskem in sodelavec Inštituta <strong>za</strong> forenzične<br />
preiskave v Krakovu. Sedaj je vodja katedre <strong>za</strong> kriminalistiko<br />
na Pravni fakulteti Univerze Nikolaj Kopernik v<br />
Torunu. Poleg številnih znanstvenih člankov o kriminalistiki<br />
je objavil tudi več knjig, nekaj tudi v angleškem jeziku, ki so<br />
bile namenjene predvsem forenzični znanosti in nekaterim<br />
manj znanim kriminalističnim metodam Že v knjigi „Scientifc<br />
evidence in judicial proceedings“ (Znanstveni dokaz v sodnih<br />
postopkih), ki jo je leta 2000 izdal Inštitut <strong>za</strong> forenzične<br />
raziskave iz Krakova, se je lotil delikatne tematike - uporabe<br />
različnih (bolj ali manj) znanstvenih metod v kriminalistične<br />
in sodne namene. Dokaj pogumno (še zlasti <strong>za</strong> naše razmere)<br />
je obdelal vprašanje uporabe vonjev pri preiskovanju in<br />
dokazovanju kaznivih dejanj (odorologija oz. osmologija) ter<br />
forenzične hipnoze, forenzične psihofiziologije (poligraf) in<br />
parapsiholoških metod v praksi poljskih sodišč.<br />
Pričujoča knjiga je v nekem smislu nadaljevanje omenjenega<br />
dela. Gre namreč <strong>za</strong> prikaz sodne prakse v uporabi<br />
posameznih forenzičnih metod v različnih državah – tako<br />
tistih s kontinentalnim kot tudi tistih z adversarnim (common<br />
law) kazenskim postopkom. Avtor je v času svojega<br />
študijskega obiska na Max Planckovem Inštitutu v Freiburgu<br />
leta 2006 pregledal in analiziral več kot 250 odločb sodišč na<br />
različnih ravneh in v različnih državah in dodal svoj komentar<br />
k tem odločitvam. Izbral je primere, ki so jih v <strong>za</strong>dnjih<br />
petnajstih letih obravnavala okrožna, višja in vrhovna sodišča<br />
v Avstraliji, Kanadi, ZDA, Novi Zelandiji, Južni Afriki, Veliki<br />
Britaniji (common law) ter v Belgiji, na Češkem, v Franciji, na<br />
Nizozemskem, v Nemčiji, Rusiji, Italiji in Poljski (kontinentalni<br />
pravi sistem). Obravnavane odločbe so torej aktualne tako<br />
časovno, saj se nanašajo na najnovejše obdobje, kot tudi geografsko,<br />
ker <strong>za</strong>jemajo različne pravne sisteme, in vsebinsko,<br />
saj se nanašajo predvsem na novejše forenzične metode (čeprav<br />
se tudi tradicionalnim metodam, kot so daktiloskopija in<br />
odtisi obuval ni bilo mogoče ogniti).<br />
Knjiga obsega 275 strani in je razdeljena na Uvod in 15<br />
poglavij. Vsako poglavje obravnava določeno forenzično metodo,<br />
pri čemer avtor najprej poda uvod v tematiko, ki jo obravnava,<br />
nato sledijo sodne odločbe – včasih tudi s kratkim<br />
prikazom kazenske <strong>za</strong>deve, na katero se odločba nanaša, na<br />
koncu poglavja pa je njegov komentar in popis uporabljene<br />
literature. Poglavja so po obsegu dokaj različna, nekatera krajša,<br />
druga daljša, pač glede na število sodnih odločb in aktualnost<br />
teme. Pisec je izbral dokaj različne forenzične metode, ki<br />
segajo od klasičnih prstnih odtisov, odtisov obuval, preiskav<br />
pisave, prepoznave, do bolj redkih metod, kot so odtisi ustnic,<br />
ušes, identifikacija po vonju, glasu in antropoloških značilnostih,<br />
pa do neobičajnih metod, kot so dragnet, modus operandi,<br />
poligrafske preiskave in forenzična hipno<strong>za</strong>. Nekatere<br />
izbrane prika<strong>za</strong>ne metode torej segajo na klasično področje<br />
kriminalistične tehnike, druge na področje preiskovalnih dejanj<br />
in tretje na področje kriminalistične taktike. Vse pa so<br />
vendarle tako ali drugače pove<strong>za</strong>ne z dokazovanjem na sodišču<br />
in s sodelovanjem različnih strokovnjakov in izvedencev,<br />
ki sodišču (sodnikom ali /in porotnikom) pojasnijo postopke<br />
in pomen posameznih metod.<br />
V Uvodu avtor poudari vedno večji pomen znanstvenih<br />
(forenzičnih) dokazov <strong>za</strong> ugotavljanje resnice v kazenskem<br />
postopku in probleme, ki so pove<strong>za</strong>ni z njihovo uporabo. Že<br />
od znane odločitve Vrhovnega sodišča ZDA v <strong>za</strong>devi Daubert<br />
v. Merrel Dow Pharmaceuticals, Inc. iz leta 1993 dalje je postalo<br />
vprašanje o merilih <strong>za</strong> oceno dopustnosti (zlasti novih)<br />
znanstvenih metod <strong>za</strong> dokazovanje v sodnih postopkih eno<br />
od pomembnih pravnih vprašanj. Kaj je dopustna znanstvena<br />
metoda? Katere kriterije mora izpolnjevati, da jo lahko uporabimo<br />
<strong>za</strong> dokazovanje? Kakšne postopke morajo uporabiti<br />
izvedenci in strokovnjaki, da je rezultat sprejemljiv? Kakšna<br />
znanja morajo imeti? Kako sodniki vrednotijo znanstvene<br />
dokaze in kakšna znanja o njih imajo? Vse to so lahko pomembna<br />
vprašanja <strong>za</strong> vrednotenje dokazov in <strong>za</strong> odločitev<br />
sodišča o krivdi ali nedolžnosti obtoženega. Tudi <strong>za</strong>radi neupoštevanja<br />
teh kriterijev ali nepoznavanja njihove vrednosti<br />
je prihajalo in prihaja do sodnih zmot in do oprostitve krivih<br />
ter obsodbe nedolžnih oseb. Žal je prav o tovrstnih vprašanjih<br />
dokaj malo strokovne in znanstvene literature, ki bi jo<br />
lahko uporabili sodniki in drugi udeleženci kazenskega postopka.<br />
Wójickiewicz že v uvodu prikaže rezultate več raziskav<br />
v različnih državah, ki so ugotavljale usposobljenost in znanje<br />
sodnikov in porotnikov o pomenu forenzičnih metod, njegov<br />
<strong>za</strong>ključek pa je jasen: pravniki, predvsem sodniki, potrebujejo<br />
več znanja s področja forenzičnih preiskav, da bi lahko pravilno<br />
ocenjevali dokaze, ki jih predložijo stranke, in <strong>za</strong>stavljali<br />
izvedencem ustrezna vprašanja o metodah in postopkih, ki so<br />
jih uporabili pri svojem delu. (s.23)<br />
V prvem poglavju (Izvedenci in njihova mnenja) pisec<br />
najprej izpostavi problem subjektivnosti forenzičnih izveden-<br />
328
Prikazi, ocene, recenzije<br />
skih mnenj, saj so izvedenci vedno izpostavljeni potrditveni<br />
pristranskosti in kognitivnim slepim pegam, ki lahko vplivajo<br />
na objektivnost mnenja. Sodniki sami nimajo ustreznega<br />
kriminalističnega znanja <strong>za</strong> oceno uporabljenih metod in<br />
postopkov pri izdelavi izvedenskih mnenj, <strong>za</strong>to <strong>za</strong> boljše razumevanje<br />
prvotnega mnenja včasih uporabijo dodatne izvedence<br />
(t.i, meta izvedenska mnenje). Tu ne gre <strong>za</strong> neko<br />
hierarhijo izvedenskih mnenj (super izvedenci), pač pa le <strong>za</strong><br />
dodatna pojasnila novega izvedenca v primeru, ko sodišču<br />
ali tožilstvu v prvem izvedenskem mnenju kaj ni razumljivo<br />
ali jasno, tega pa sam izvedenec ne more pojasniti. Gre<br />
torej <strong>za</strong> dodatno pomoč sodišču pri oceni dokazne vrednosti<br />
izvedenega mnenja. Primer napačnih mnenj FBI-jevih strokovnjakov<br />
o identiteti prstnih odtisov v znani <strong>za</strong>devi Brandon<br />
Mayfield <strong>za</strong>radi napačne metodologije in subjektivnosti je<br />
sprožil vrsto eksperimentov, ki so poka<strong>za</strong>li precejšen vpliv<br />
sugestivnosti na izdelano mnenje celo pri tako „nespornih“<br />
forenzičnih dokazih, kot so prstni odtisi. V <strong>za</strong>dnjem desetletju<br />
se je potreba po dodatnih mnenjih poka<strong>za</strong>la zlasti pri uporabi<br />
in razlagi analiz DNK ter pri drugih novih metodah, kot je<br />
npr. identifikacija po vonju. Razvoj znanosti na posameznih<br />
področjih napreduje izjemno hitro, <strong>za</strong>to je težko spremljati in<br />
poznati vse novosti. Obstaja razkorak med sposobnostjo sodnikov<br />
<strong>za</strong> oceno dokazov na splošno in njihovo sposobnostjo<br />
razumevanja specialnih znanstvenih področij. Prav <strong>za</strong>to je<br />
judikatura izdelala številne formalne in znanstvene kriterije,<br />
ki jih morajo upoštevati izvedenci pri pripravi svojih mnenj.<br />
Prika<strong>za</strong>nih je 45 <strong>za</strong>nimivih mnenj sodišč glede vrednotenja in<br />
upoštevanja forenzičnih izvedenskih mnenj.<br />
Drugo poglavje (dragnet) se ukvarja s precej nenavadno<br />
temo: masovnim zbiranjem informacij <strong>za</strong> forenzično identifikacijsko<br />
analizo. Metoda, ki je bila v literaturi prvič omenjena<br />
v zvezi s primerom umora deklice v Britanskem mestu<br />
Blackburn leta 1948, ko so s prostovoljnim preverjanjem<br />
prstnih odtisov več kot 45.000 prebivalcev odkrili morilca,<br />
so metodo večkrat uporabili tudi v drugih državah. V Veliki<br />
Britaniji je bilo od leta 1995 do 2004 kar 292 takšnih primerov,<br />
učinkovitost pa je bila 20%. V ZDA je bila učinkovitost še nižja,<br />
saj je bilo v 18 primerih njene uporabe le v enem primeru<br />
uspešna. Problem je večplasten. Gotovo je takšna preiskovalna<br />
metoda v izjemnih primerih, ko drugače ni mogoče priti<br />
do osumljenca (najhujši umori, teroristična dejanja) nujna in<br />
lahko pripelje do odkritja osumljenca, vendar je zelo draga,<br />
posega v človekove pravice, uspeh pa je relativno skromen.<br />
Zastavlja se tudi vrsta pravnih vprašanj v zvezi z zbiranjem in<br />
uporabo osebnih podatkov – zlasti prstnih odtisov in DNK.<br />
Avtor podrobneje prikazuje nekatere pravne ureditve zbiranja<br />
in hranjenja podatkov, sicer pa navaja 7 sodnih odločb o teh<br />
vprašanjih. Meni, da je vprašanje pove<strong>za</strong>no predvsem s političnim<br />
vidikom <strong>za</strong>deve, torej kolikšni količini svobode smo se<br />
pripravljeni odreči na račun učinkovitosti kazenskih postopkov.<br />
(Zadnji primeri zlasti iz ZDA in Velike Britanije v zvezi z<br />
terorizmom kažejo, da očitno kar precej, op.D.M..)<br />
Tretje poglavje je namenjeno klasični daktiloskopiji.<br />
Čeprav se zdi, da gre <strong>za</strong> najstarejšo in najbolj <strong>za</strong>nesljivo metodo<br />
identifikacije oseb, so se tudi tukaj v <strong>za</strong>dnjih letih poka<strong>za</strong>li<br />
problemi, ki so usodno vplivali na <strong>za</strong>nesljivost izvedenskih<br />
mnenj. Ključna vprašanja so: kolikšno je minimalno število<br />
identifikacijskih točk papilarnih linij <strong>za</strong> potrditev istovetnosti?<br />
Kako je z ugotavljanjem starosti prstnih sledi? In, kolikšna<br />
je <strong>za</strong>nesljivost izvedenskih mnenj? Glede prvega vse bolj<br />
prevladuje nenumerični pristop, kjer ni pomembno samo število<br />
identifikacijskih znakov, ampak njihove kvalitativne značilnosti.<br />
Čeprav npr. FBI še upošteva kriterij 12 točk, pa so v<br />
ZDA, Skandinavskih državah, Veliki Britaniji večinoma opustili<br />
numerični kriterij in prešli k holistični razlagi in uporabi<br />
metode ACE V. Glede starosti prstnih sledi še ni <strong>za</strong>nesljivih<br />
odgovorov, <strong>za</strong>nesljivost izvedenskih mnenj pa je včasih tudi<br />
dvomljiva, predvsem <strong>za</strong>radi subjektivnih napak izvedencev<br />
(potrditvena pristranskost). Da bi čim bolj zmanjšali možnost<br />
napak so ponekod uvedli „slepo“ preverjanje, ko podano<br />
mnenje o identiteti preveri še en izvedenec. Navedenih je 10<br />
sodnih odločb v zvezi z identifikacijo po prstnih odtisih.<br />
Helioskopija (četrto poglavje) je sicer že starejša metoda<br />
identifikacije na podlagi sledov ustnic, ki se bolj poredko<br />
uporabljajo v praksi preiskovanja in dokazovanja. Na Poljskem<br />
je bilo v <strong>za</strong>dnjih 25 letih nekaj čez 100 izvedenskih mnenj o<br />
sledovih ustnic, po oblikovanih kriterijih pa je potrebnih od<br />
7 – 9 identifikacijskih točk <strong>za</strong> pozitivno mnenje. Tudi sodna<br />
praksa je o tem skromna (2 citirani odločbi). Kljub temu pa<br />
sodišča upoštevajo tovrstni dokaz. Podobno je tudi s sledovi<br />
ušes (peto poglavje), metodo, ki se sicer nekoliko bolj pogosto<br />
uporablja v praksi (na Poljskem je bilo v desetih letih 223<br />
izvedenskih mnenj o tem), vendar je uporaba zlasti v common<br />
law državah zelo redka, saj ne izpolnjuje kriterijev Fry<br />
in Daubertovega testa. Uporabljajo pa jo na Nizozemskem,<br />
Poljskem in nekaterih drugih državah – večinoma skupaj z<br />
drugimi dokazi.<br />
V šestem poglavju pisec precej na kratko obdela preiskave<br />
sledi obuval, čeprav je to področje forenzičnih preiskav dokaj<br />
problematično in bi mu ka<strong>za</strong>lo nameniti več pozornosti<br />
tudi z dokaznega vidika. (Spomnimo naj samo naš primer<br />
Tekačevo). Pri izdelavi mnenja je namreč možna precejšnja<br />
subjektivnost izvedenca (in intuicija), kar lahko pomembno<br />
vpliva na odločitev o identičnosti sledi. Kljub temu pa nekatere<br />
raziskave kažejo dokaj majhno število napačnih mnenj,<br />
saj naj bi bilo pri pregledu več kot 9.000 izvedenskih mnenj, le<br />
21 (0,2%) napačnih in 441 (4,9%) nedoločnih. Sodnih odločb<br />
glede tovrstnih izvedenskih mnenj je malo (pisec navaja le 5<br />
odločb). Bolj problematično pa je ugotavljanje istovetnosti<br />
329
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
sledi stopala osebe, ki je nosila obuvalo, tako na podlagi sledi<br />
v čevlju kot morebitne prisotnosti DNK.<br />
Avtor je bolj obsežen pri predstavitvi osmologije oziroma<br />
identifikacije na podlagi človeškega vonja. (7. poglavje). To je<br />
tudi razumljivo, saj je to področje kriminalistične identifikacije<br />
na Poljskem dokaj razvito in v praksi pogosto uporabljano,<br />
hkrati ko se je tudi pisec knjige bolj podrobno znanstveno<br />
ukvarjal s to problematiko. Metodologijo preiskav vonja so<br />
podrobneje izdelali predvsem na Poljskem in Nizozemskem.<br />
(pa tudi v Rusiji, Nemčiji, na Madžarskem, op.D.M.). Leta<br />
2006 so imeli na Poljskem kar 99 posebej izšolanih psov (v<br />
17 osmoloških sekcijah) <strong>za</strong> identifikacijo (prepoznavo) oseb<br />
po sledi vonja. V istem letu so izvedenci podali 1.373 izvedenskih<br />
mnenj. Kljub vprašljivi <strong>za</strong>nesljivosti tovrstnih identifikacij<br />
(eksperimentalni poskusi pri 11.000 testih so poka<strong>za</strong>li<br />
napačno identifikacijo v cca. 10% primerov) je torej njihova<br />
uporaba na Poljskem kar pogosta. V <strong>za</strong>dnjih desetih letih je<br />
identifikacija na podlagi vonja na Poljskem dobila status izvedenskega<br />
mnenja in torej dopustnega doka<strong>za</strong>, sodne odločbe<br />
pa tudi podrobneje določajo pogoje in pravila <strong>za</strong> izvedbo<br />
identifikacijskega postopka. Navedeno je 29 sodnih odločb v<br />
zvezi z uporabo psov <strong>za</strong> identifikacijo oseb, tako na Poljskem<br />
kot tudi v drugih državah.<br />
Osmo poglavje obravnava preiskave rokopisov, deveto<br />
pa antropološko prepoznavo oseb na podlagi video posnetkov.<br />
V poljski judikaturi je izvedensko mnenje o identifikaciji na<br />
podlagi pisave že dolgo priznano kot veljavna in dopustna<br />
znanstvena metoda. Čeprav je tudi pri teh mnenjih subjektivnost<br />
izvedenca zelo mogoča, jo vse pogosteje uporabljajo<br />
tudi v drugih državah. V ZDA so glede tega deljena mnenja<br />
in takšne so tudi sodne odločbe. Glede prepoznave oseb na<br />
podlagi <strong>za</strong>prte televizije (CCTV), ki postaja spremljevalka<br />
vsakodnevnega gibanja oseb zlasti v večjih mestih (še posebej<br />
pa v Veliki Britaniji), je sodna praksa bolj skromna in skeptična,<br />
saj so raziskave poka<strong>za</strong>le manjšo <strong>za</strong>nesljivost in praktično<br />
uporabnost. Antropološki raziskovalci z Inštituta <strong>za</strong> forenzične<br />
raziskave v Krakovu so izdelali šeststopenjsko lestvico, ki<br />
sega od popolne identifikacije, zelo velike podobnosti, velike<br />
podobnosti in zmerne podobnosti do manjše podobnosti<br />
in pomanjkanja podobnosti. Raziskave so tudi poka<strong>za</strong>le, da<br />
okoli 40% izvedenskih mnenj ne vodi do identifikacije <strong>za</strong>radi<br />
slabe kakovosti posnetkov.<br />
Tudi 10 poglavje (Modus operandi) je krajše in nekako<br />
izstopa iz okvira običajnih forenzičnih preiskovalnih metod.<br />
Gre namreč <strong>za</strong> uporabo modusa operandi (načina delovanja<br />
storilca) kot posrednega doka<strong>za</strong> (in ne zgolj kot indica v kriminalističnem<br />
pomenu). Čeprav redkeje, se v sodni praksi<br />
tudi uporablja kot posredni dokaz, ki pa mora biti podan kot<br />
izvedensko mnenje forenzičnega psihologa. Sicer redke sodne<br />
odločbe glede tega ekspertnega področja pa ga vendarle dopuščajo<br />
kot dokaz.<br />
Obširneje se je avtor lotil problematike poligrafskega preverjanja<br />
verodostojnosti izjav v 11. poglavju. Tudi to je tema,<br />
ki je Wójcikiewiczu blizu, <strong>za</strong>to ji je namenil več pozornosti<br />
v svoji knjigi. „Težko je najti metodo na področju forenzičnih<br />
znanosti, katere diagnostično vrednost bi (<strong>za</strong>nesljivost<br />
in veljavnost) bi proučevali tako temeljito kot je to poligraf “<br />
(s.159). Kljub njegovi dokajšnji <strong>za</strong>nesljivosti (vsaj v primerjavi<br />
z nekaterimi drugimi vrstami dokazov, ki so dopustni), je<br />
sodna praksa do uporabe poligrafa <strong>za</strong>držana, še zlasti v državah<br />
common law sistema in v Nemčiji. Na Poljskem in v<br />
Belgiji je judikatura naklonjena tovrstnim preiskavam, treba<br />
pa je opozoriti, da poligrafske preiskave ne „ugatavljajo laži“,<br />
temveč podajajo izvedensko mnenje o reakcijah testirane osebe<br />
na določena vprašanja. Pisec tudi ugotavlja, da so sodniki<br />
dosti bolj naklonjeni poligrafskim preiskavam kot pa pravna<br />
stroka. (s.176)<br />
Podobno se je avtor podrobneje lotil tudi prika<strong>za</strong> forenzične<br />
hipnoze (12. poglavje), ki jo kriminalistični pisci bolj<br />
redko obravnavajo v svojih delih. Tudi sodnih odločb glede<br />
uporabe hipnoze v dokazne namene je kar dosti (avtor jih<br />
navaja 18), segajo pa od dopustnosti uporabe do popolne prepovedi.<br />
Zanimivo je, da so od leta 1993 dalje sodišča v 7 državah<br />
podala dokaj pozitivno mnenje o uporabi hipnoze, če<br />
so upoštevani vsi previdnostni ukrepi in postopki. Seveda pa<br />
sodišča prosto presojajo dokazno vrednost podanih izvedenskih<br />
mnenj.<br />
V <strong>za</strong>dnjih dveh poglavjih (13. in 14. poglavje) so opisane<br />
metode prepoznave s pomočjo prič, ki bodisi z vidnim ali<br />
slušnim <strong>za</strong>znavanjem prepoznajo storilce, in nevarnosti, ki so<br />
pri tem prisotne.<br />
Prepoznava je klasično kriminalistično taktično in procesno<br />
dejanje, ki ima v praksi zelo veliko spoznavno in dokazno<br />
vrednost, vendar pa sodne zmote kažejo, da je <strong>za</strong>upanje v to<br />
identifikacijsko metodo in njeno dokazno vrednost morda<br />
preveliko in včasih tudi neupravičeno. Napačne prepoznave<br />
so kar pogosto glavni razlog <strong>za</strong> napačne obsodbe (to je poka<strong>za</strong>l<br />
tudi „Project Innocence“ v ZDA, kjer je bilo do leta 2009<br />
ugotovljenih 240 napačnih obsodb, od tega v 75 % <strong>za</strong>radi napačnih<br />
prepoznav!), <strong>za</strong>to bi bilo treba pri izvajanju dosledno<br />
upoštevati predpisane postopke in vse previdnostne ukrepe <strong>za</strong><br />
<strong>za</strong>gotovitev čim večje objektivnosti. Glede na tako pomembno<br />
dokazno sredstvo ni presenetljivo tudi dokaj veliko število<br />
sodnih odločb (avtor jih navaja kar 60), ki obravnavajo to forenzično<br />
identifikacijsko metodo. Očitno je prav ta forenzična<br />
identifikacijska metoda najpogostejša v judikaturi. Pisec meni,<br />
da je glede na opravljene raziskave postopno prepoznavanje<br />
330
Prikazi, ocene, recenzije<br />
bolj <strong>za</strong>nesljivo (56% uspešnost) kot istočasno (t.i. prepoznavna<br />
vrsta) (48%), vendar le pri pozitivnih identifikacijah. Postopno<br />
prepoznavanje (priča si ogleduje osebe ali fotografije eno <strong>za</strong><br />
drugim in ne hkrati) torej bolje varuje nedolžne pred napačno<br />
prepoznavo, vendar pa daje tudi večjo možnost pravemu<br />
storilcu, da ostane neprepoznan. (s.203). V Veliki Britaniji<br />
pogosto izvajajo tudi prepoznavo na podlagi videoposnetkov,<br />
pri čemer je minimalno število 9 posnetkov. Tako v strokovni<br />
literaturi kot tudi v sodnih odločbah je pogosto naveden natančen<br />
postopek <strong>za</strong> izvajanje prepoznave, ki naj bi omogočal<br />
čim večjo objektivnost in s tem tudi manjšanje števila napačnih<br />
prepoznav. Izvedenci lahko sodiščem znatno pomagajo pri<br />
oceni tovrstnih dokazov. (Tega bi se morali <strong>za</strong>vedati tudi naši<br />
sodniki, ki le redko uporabijo izvedence <strong>za</strong> forenzično psihologijo<br />
<strong>za</strong> oceno izvedene prepoznave. op. D.M.)<br />
V prepoznavo sodi tudi prepoznava po glasu (pri tem ne<br />
gre <strong>za</strong> akustične analize, pač pa <strong>za</strong> človeško <strong>za</strong>znavanje glasu).<br />
Tudi pri tovrstnih prepoznavah je treba upoštevati predpisani<br />
postopek in previdnostne ukrepe ter uporabiti forenzičnega<br />
izvedenca. Pisec omenja 18 sodnih odločb o tej metodi identifikacije<br />
in navaja pravila <strong>za</strong> njeno učinkovito izvajanje. (s. 254,<br />
255). Tudi to področje je pri nas dokaj neobdelano.<br />
V <strong>za</strong>ključnem 15 poglavju so opisane še nekatere sodne<br />
zmote (miscarriages of justice) in razlogi <strong>za</strong>nje. Primeri kažejo,<br />
da prihaja tudi do smrtnih obsodb nedolžnih ljudi. Koliko je<br />
napačnih obsodb, je težko reči, vsekakor jih je več, kot kažejo<br />
odkriti primeri, pa že to je <strong>za</strong>skrbljujoče. Razlogi <strong>za</strong> napačne<br />
obsodbe so različni. Kot že omenjeno, je najpogostejši razlog<br />
napačna prepoznava, sledijo lažna pričanja, izsiljena priznanja,<br />
policijske zlorabe, napačna (lažna) izvedenska mnenja,<br />
nekompetentnost kriminalistov in forenzičnih izvedencev,<br />
malomarnost ipd. Za sodnike so še zlasti velik izziv napačna<br />
izvedenska mnenja, saj je to pove<strong>za</strong>no prav z njihovo sposobnostjo<br />
in znanjem oceniti posamezna forenzična izvedenska<br />
mnenja. Avtor navaja več primerov zmotnih obsodb tako na<br />
Poljskem, v ZDA, Veliki Britaniji in drugih državah. Za izboljšanje<br />
stanje predlaga več ukrepov, med njimi (vsaj kar se<br />
forenzike tiče) akreditacijo forenzičnih laboratorijev, standardi<strong>za</strong>cijo,<br />
<strong>za</strong>gotavljanje kakovosti, preverjanje mnenj, pa izobraževanje<br />
sodnikov, tožilcev in odvetnikov, idr.<br />
Knjiga Józefa Wójcikiewic<strong>za</strong> je nedvomno zelo <strong>za</strong>nimivo<br />
in poučno branje tako <strong>za</strong> študente prava in varstvoslovja<br />
kot tudi <strong>za</strong> sodnike, tožilce, odvetnike in druge udeležence v<br />
kazenskem postopku. Daje pregled sodnih odločitev na različnih<br />
ravneh in v različnih pravnih sistemih, ki so pogosto<br />
različne, čeprav gre <strong>za</strong> iste metode, tudi povsem nasprotujoče<br />
si, včasih bolj ali manj utemeljene in obrazložene in dostikrat<br />
tudi nepopolne ali napačne. Kažejo, kako različne poglede in<br />
stališča imamo lahko do enakih postopkov in metod, ki so<br />
ponekod priznane in dopustne, drugod pa prepovedane ali<br />
vsaj redko uporabljane v praksi. Tudi v isti državi imajo sodišča<br />
lahko različne poglede in merila <strong>za</strong> oceno dopustnosti<br />
in <strong>za</strong>nesljivosti posameznih forenzičnih metod in postopkov.<br />
Čeprav je že iz zgodovine kriminalistike znano, kako težko<br />
si nove metode in postopki preiskovanja utirajo pot v sodno<br />
prakso, je vseeno presenetljivo, da danes stanje ni dosti boljše,<br />
da so odpori do uporabe novosti, ki bi lahko bile koristne in<br />
<strong>za</strong>nesljive pri ugotavljanju dejanskega stanja. Po drugi strani<br />
pa prihaja do napak <strong>za</strong>radi nekritičnega vrednotenja izvedenskih<br />
mnenj, ki so napačna in nestrokovna ter <strong>za</strong>to tudi do napačnih<br />
obsodb in sodnih zmot. Odločb sodišč, ki so navedene<br />
v pričujoči knjigi (in komentarje avtorja k njim), žal ni bilo<br />
mogoče podrobneje prika<strong>za</strong>ti v tem prispevku, saj bi bil sicer<br />
preobsežen. Vsekakor pa so odločbe vredne temeljitega študija,<br />
ocene in presoje. Prav tako so dragoceni prikazi raziskav,<br />
ki so bile opravljene na posameznih področjih forenzičnih<br />
dokazov in komentarji uglednih strokovnjakov.<br />
In kakšno je stanje glede teh vprašanj pri nas? Imamo izdelana<br />
merila in postopke <strong>za</strong> posamezne navedene metode in<br />
postopke podobno kot v drugih državah? Sledimo novostim in<br />
jih uporabljamo tudi v praksi? Kakšna je sodna praksa glede<br />
tega pri nas? Seveda je težko na kratko odgovoriti na ta vprašanja.<br />
Kljub temu, da nimamo ustreznih raziskav, ki bi poka<strong>za</strong>le<br />
resnično stanje, pa je vendarle mogoče reči, da smo na<br />
nekaterih področjih forenzičnih preiskav kar uspešni (akreditacija<br />
Nacionalnega forenzičnega laboratorija, upoštevanje<br />
standardov kakovosti, strokovnost izvedencev, izobraževanje<br />
kriminalističnih tehnikov ipd.), na drugih se pojavljajo težave<br />
(primeri izvedenskih mnenj v <strong>za</strong>devah Tekačevo, Dobruška<br />
vas…), na tretjih pa še nismo niti <strong>za</strong>čeli delati (identifikacija<br />
po vonju, glasu, ustnicah, ušesih, antropološke prepoznave,<br />
uporaba hipnoze, modus operandi ipd.). Tudi judikature v<br />
zvezi z uporabo forenzičnih (in drugih kriminalističnih) dokazov<br />
nimamo prav veliko oziroma je nismo sistematično<br />
zbirali in analizirali. To velja še zlasti <strong>za</strong> metode kot so prepoznava,<br />
modus operandi, dragnet ipd.<br />
Knjigo profesor Wójcikiewic<strong>za</strong> vsekakor priporočam v<br />
branje tako teoretikom s področja kriminalistike, forenzične<br />
psihologije, kazenskega prava in kriminologije kot tudi praktikom<br />
v policiji in v kazenskem pravosodju. Težko je namreč<br />
na enem mestu najti toliko sodnih odločb iz različnih držav o<br />
posameznih forenzičnih metodah in dokazih, kot jih je v tej<br />
knjigi. Veseli me, da je avtor knjige tudi član programskega<br />
odbora <strong>za</strong> pripravo mednarodne kriminalistične konference,<br />
ki jo septembra leta 2011 organizira Fakulteta <strong>za</strong> varnostne<br />
vede Univerze v Mariboru. Tedaj bo <strong>za</strong>gotovo predstavil še<br />
kakšne nove ugotovitve raziskav, ki jih opravlja.<br />
Darko Maver<br />
331
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Matjaž Ambrož: Zvestoba Normi in druge zgodbe<br />
Ljubljana, GV Založba, <strong>2010</strong>, 118 str.<br />
V obravnavanem delu nas avtor po<strong>za</strong>bava z nekaterimi<br />
eksistencialno-filozofskimi vprašanji, se dotakne sociologije<br />
prava, kriminologije, (kazenskega) prava, politike, kulture,<br />
prosvete ... Prav<strong>za</strong>prav obravnava prav vse vidike človeškega<br />
življenja in nas pri tem med drugim pouči tudi o onomatopoetskih<br />
izrazih. “Cin”, “cin”, v torek 27.7.<strong>2010</strong> okrog 11.30<br />
<strong>za</strong>zvoni telefon v moji pisarni: “Ti, Ciril, ker te bolj <strong>za</strong>nimajo<br />
take obskurne <strong>za</strong>deve, bi bil pripravljen napisati recenzijo<br />
knjige Zvestoba Normi?”... “Seveda, z veseljem, vendar z<br />
opozorilom, da tega do sedaj še nisem počel.” Z druge strani<br />
telefona se sliši: “Še toliko bolje! Za vse je enkrat prvič!”<br />
Odgovorim: “Dogovorjeno.” V ponedeljek, 2. 8. <strong>2010</strong>, me ob<br />
7.00 uri zjutraj v golobnjaku, tako ljubkovalno imenujemo<br />
službeni poštni nabiralnik, čaka paket: “Kaj hudiča sem pa<br />
naročil od GV Založbe? Aja, ...”<br />
O knjigi sami verjetno marsikaj pove že dejstvo, da sem<br />
jo prebral praktično na dušek, takoj ko sem jo prijel v roke, in<br />
sicer v dobrih petih urah. Če k temu prištejem še podrobno<br />
analizo provokativnih ilustracij Samire Kentrić, je moj <strong>za</strong>četni<br />
časovni vložek v samo knjigo znašal tam nekje okrog 6 ur in 6<br />
minut, »od oka« – k temu seveda ne štejem vseh ur, ko sem o<br />
vsebini premišljeval ali se o knjigi pogovarjal s kolegi. Kar sem<br />
želel s tem povedati je, da ti knjiga vsekakor da misliti. A še<br />
preden se lotim same vsebine, je na mestu kratek “disclaimer”;<br />
bralce recenzije se mi zdi korektno seznaniti z dejstvom, da<br />
avtorja osebno poznam. Ravno <strong>za</strong>to pa sem bil še toliko bolj<br />
pozoren na to, da uidem samocenzuri.<br />
V nadaljevanju bom skušal v stilu slovitega sovjetskega teoretika<br />
Onana Masturbova, ki ga v svojem delu omenja avtor,<br />
najprej postreči z nekaterimi <strong>za</strong>nimivejšimi motivi, delo slogovno<br />
umestiti ter nato predstaviti strukturo in analizirati rdečo<br />
nit, preden recenzijo sklenem s kratko subjektivno oceno.<br />
Masturbovu verjetno ne bi ušlo, da si je avtor izbral nekaj<br />
dokaj provokativnih motivov <strong>za</strong> obdelavo. Če bi jih poimensko<br />
navedel na enem mestu, bi naju z avtorjem kdo lahko po<br />
krivem obtožil sen<strong>za</strong>cionalizma, kar pa vsekakor ni moj namen,<br />
prepričan sem, da še manj avtorjev. Poleg tega pa bi bilo<br />
to tako, kot da bi nekomu pred ogledom filma pokvaril film/<br />
žgance s tem, da bi ven pobral vse ocvirke. Lahko pa to naredim<br />
takole, da bo volk sit in ko<strong>za</strong> cela – ko boste imeli knjigo<br />
v rokah, nikakor ne spreglejte <strong>za</strong>nimivih motivov na str. 6 v<br />
opombi, v prvem odstavku na str. 15, v drugem odstavku na<br />
str. 18, tretjem odstavku na str. 24 in ne na<strong>za</strong>dnje v tretjem<br />
odstavku na str. 51. S tem <strong>za</strong>dnjim bi lahko avtorju kdo očital,<br />
da je prekršil zlato pravilo/normo, da kar se zgodi v slačilnici,<br />
ostane v slačilnici. Temu je seveda mogoče (dogmatično) ugovarjati,<br />
da tuš ne spada v pojem slačilnice v ožjem pomenu in<br />
da norma tako sploh ni bila kršena.<br />
Ob zgoraj navedenih, avtor uporabi v svojih zgodbah še<br />
številne druge motive in tehnike kot sredstvo, da bi pritegnil<br />
bralčevo pozornost, preden mu servira bolj globoko bivanjsko<br />
vprašanje ali problematiko. Temu so pač namenjene kolumne<br />
in delo Zvestoba Normi predstavlja cvetober avtorjevih<br />
kolumn v Dnevniku in Pravni praksi. Prav<strong>za</strong>prav bi avtorju<br />
naredili krivico, če bi umestili njegove (globoko)umne zgodbice<br />
pod splošno kategorijo kolumne. Gre <strong>za</strong> prav poseben<br />
tip kolumne, ki mu Francozi pravijo causerie. Opisno gre pri<br />
t.i. causerie <strong>za</strong> kratek in lahkoten esejčič s humornimi vložki.<br />
Vendar se mi zdi, da tudi tujka causerie v slovenščini ne zveni<br />
najbolj primerno. Pred časom mi je kolega avtorjeva dela in<br />
njegovo bolj kulturno udejstvovanje označil <strong>za</strong> domislice. Bolj<br />
ko o tem razmišljam, bolj mi je ta etiketa všeč. Če je delo potrebno<br />
etiketirati, naj bo torej označeno <strong>za</strong> zbirko domislic.<br />
Avtor je svoje (izbrane) domislice zbral in uredil v pet<br />
ohlapnejših vsebinskih sklopov: Iz naših krajev, Kultura in<br />
prosveta, Znanost in razvoj, Črna kronika ter Zadnja stran.<br />
Priznam, da mi je osmišljanje izbranih naslovov in njihove<br />
vsebinske pove<strong>za</strong>nosti delalo preglavice, potem pa sem se<br />
spomnil na tale odlomek na strani 68: “Kot vidite, imam rad<br />
ciklično zgradbo pripovedovanja: navse<strong>za</strong>dnje so nekateri prepričani,<br />
da tudi naša življenja ne potekajo premočrtno, temveč<br />
bolj ali manj ciklično. Poleg tega se vse v življenju meša in prepleta:<br />
<strong>za</strong>nos in računi, vzvišeno in banalno, dejansko in normativno,<br />
vsebina in forma (v tem smislu tudi čas kot vsebina in čas<br />
kot forma).” Zdi se, da je avtor s to mislijo podal dokaj dober<br />
(fraktalni) opis strukture svojega dela v celoti.<br />
Če imamo pred očmi avtorjevo afiniteto do cikličnosti, je<br />
mogoče opaziti, da so v uvodnem delu zbrane nekatere epizode<br />
iz njegovega zgodnejšega življenja, in sicer vse od prvega<br />
razreda v zgodbi z naslovom “Delegat”, do trenutka, ko je avtor<br />
prodal svoj (prvi?) avto v zgodbi “Sklepanje pogodb med občani”.<br />
V <strong>za</strong>dnjem delu <strong>za</strong>sledimo zgodbe, ki se dotikajo konca<br />
in smisla (npr. Kaj je sreča?), medtem ko se vmes, tako kot v<br />
življenju, vse meša in prepleta, pri čemer avtor tematsko poveže<br />
zgodbe/probleme v sklopa, ki se dotikata (njegovega) dela<br />
(Znanost in razvoj) in prostega časa (Kultura in prosveta).<br />
332
Prikazi, ocene, recenzije<br />
Glede na široko <strong>za</strong>stavljeno mrežo, bo vsak v delu našel<br />
domislico <strong>za</strong>se; če vas <strong>za</strong>nima kreativna rešitev <strong>za</strong> marketing<br />
pomivalnega korita, si boste prebrali “Sodobno podjetništvo”,<br />
če vas <strong>za</strong>nima problem izbire, boste prebrali zgodbo “Delegat”,<br />
če tudi vi menite, da na bolšjakih vre od življenja, si boste prebrali<br />
“Varčno življenje”, če vas <strong>za</strong>nimajo Kant, Hegel in filmi,<br />
je <strong>za</strong> vas zgodba “Kant in Hegel v filmu” ... Nekateri naslovi<br />
domislic so bolj abstraktni in neoprijemljivi, drugi pa že kar<br />
sami zgovorno predstavijo obravnavano problematiko, npr.<br />
“Odstranjevanje birokratskih ovir”, “Zavarovalniški posli, čistila<br />
in motivacija”, “Tehnike sproščanja” …<br />
Za kriminologe bo še posebej <strong>za</strong>nimiva zgodba “Ljubezen<br />
in zločin”, v kateri avtor analizira, kako je v kulturnih stvaritvah<br />
ljubezen pogost motiv <strong>za</strong> zločin, ali pa zgodba “Pravna<br />
dogmatika”, v kateri avtor obračunava z dogmo. Prav v slednji<br />
zgodbi avtor <strong>za</strong> vse večne čase <strong>za</strong>sadi v nas tezo, da je krivda<br />
“nadčutna rastlina, ki zraste v storilčevi duši.”<br />
Bolj dogmatično usmerjeni študentje in bralci kazenskega<br />
prava pa nikakor ne smejo spregledati zgodbe “Kroga,<br />
ki se sekata”, kjer nas avtor sooči z razcepljeno kreaturo t.i.<br />
“človekom-pravnikom” 1 ter zgodbe “Sposobnost abstraktnega<br />
mišljenja”, kjer so obravnavani nekateri ključni instituti<br />
kazenskega prava – v tej zgodbi nas avtor med drugim seznani<br />
z uvodoma omenjenim slovitim sovjetskim teoretikom<br />
Onanom, in sicer v pove<strong>za</strong>vi z različnimi teorijami o dokončanju<br />
kaznivega dejanja (teorije kontrektacije, aprehenzije,<br />
ablacije in ilacije).<br />
Še posebej omembe vredne so avtorjeve pravne analize<br />
navidezno banalnih popevk. Gre vsekakor <strong>za</strong> veliko več kot<br />
zgolj priročno pogovorno pomagalo ob pravniških pijankah.<br />
Globoko se namreč strinjam z avtorjem v tem, da je: “…<strong>za</strong>vračanje<br />
popularne popevke (ali drugih na videz banalnih obrobnih<br />
stvari) posledica nepripravljenosti poiskati globoko skrita<br />
sporočila (str. 37).” Avtorjevega prefinjenega iskanja smisla v<br />
verzih neznanega estradnega umetnika na kanalu TV Pink,<br />
besedilih Saške Lendero, Mirana Rudana, Tomija Megliča in<br />
drugih se ne bi sramoval niti sam Čombe iz Pančeva (glej str.<br />
45)! V pričujoči zbirki nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega<br />
udejstvovanja anali<strong>za</strong> narodno<strong>za</strong>bavne skladbe “Sin če biti<br />
futbaler” v zgodbi “Skrb <strong>za</strong> status”, ki jo avtor <strong>za</strong>ključi z ugotovitvijo<br />
da: “Kdor s človekoljubjem misli resno, si pred vulgarnim<br />
ne sme <strong>za</strong>tiskati oči. Zato mislim, da je treba ob obravnavi pojavov,<br />
ki so človeški (mednje sodi tudi skrb <strong>za</strong> status), občasno<br />
analizirati tudi stvaritve, ki v kulturnem smislu niso vrhunske,<br />
so pa nesporno – človeške.”<br />
1<br />
Tole me je spomnilo na epizodo serije South park, v kateri se pojavi<br />
“ManBearPig”. Kot ga definira lik iz serije, gre <strong>za</strong> kreaturo, ki<br />
je “half man, half bear and half pig”.<br />
V pove<strong>za</strong>vi z navedenim moram še enkrat poudariti, da<br />
mi je avtorjev pristop naivno-kritične odtujenosti od “profane<br />
stvarnosti” zelo všeč in mi je blizu. Kljub temu pa bi ga<br />
kdo lahko obtožil intelektualnega snobizma oziroma bolje elitistične<br />
hinavščine (tudi sam sem že bil deležen tovrstnih kritik).<br />
O čem govorim? Po eni strani se nam avtor “prodaja” kot<br />
oseba, ki gleda zviška na privilegije (glej zgodbo “Delegat”),<br />
po drugi strani pa se ni moč znebiti občutka, da se prikrito<br />
roga delovnemu človeku, pa naj bo to “osebni trener” iz fitness<br />
centra (glej zgodbo “Pomen športa <strong>za</strong> delovne ljudi”),<br />
prodajalec knjig na bolšjaku (glej zgodbo “Varčno življenje”)<br />
ali pa ubogi delavec v McDonaldsu (v zgodbi “Spoštovanje<br />
norme”). Posebej slednji se človeku še zlasti <strong>za</strong>smili (tudi<br />
samemu avtorju se je na koncu <strong>za</strong>smilil). Lahko da je imel<br />
avtor povsem dobre namene in je skušal na obraz delavca v<br />
McDonaldsu pričarati nasmešek, ko je na okencu naročil pol<br />
krvavice s kislim zeljem. Vendar pa, postavimo se <strong>za</strong> trenutek<br />
v čevlje delavca iz McDonaldsa. Kot da ni dovolj to, da<br />
mora trpeti pod jarmom strukturnega nasilja, mora res prav<br />
<strong>za</strong>radi tega dodatno trpeti še posmeh in občutiti (četudi zgolj<br />
umišljen) prezir potrošnika, ki sam perpetuira takšen sistem<br />
strukturnega nasilja ? - “Double cheese - to go!”. Skratka, kar<br />
želim povedati je, da bi lahko kdo avtorjeve šaljive domislice<br />
občutil tudi kot roganje – po moji (subjektivni) oceni sicer<br />
neupravičeno, a vendarle ...<br />
Kar me utrjuje v prepričanju, da je moja ocena pravilna, je<br />
dejstvo, da je avtor do bralca ves čas zelo odkritosrčen. Tako<br />
nam povsem iskreno razgali t.i. “tricks of the trade” v zgodbi<br />
“Zavidanje naravoslovcem”, kjer nas pouči, kako se streže stvarem<br />
v “znanstvenem” svetu: “Če si v nekem stališču osamljen,<br />
pa ti je <strong>za</strong>to neprijetno, lahko mirno rečeš: Po našem mnenju<br />
...” Če nečesa ne veš, pa se ti tudi ne ljubi preveriti, lahko rečeš:<br />
“Zaradi omejenosti prostora tega vprašanja tukaj žal ni mogoče<br />
podrobneje obravnavati.” Če ne veš, kako bi sklenil <strong>za</strong>pis o<br />
neki novi pravni ureditvi, lahko napišeš: “Kako bo predstavljena<br />
rešitev <strong>za</strong>živela v praksi, pa bo poka<strong>za</strong>l čas”... Potem so tu še<br />
besedne zveze, s katerimi je mogoče besedilo olepšati, recimo de<br />
lege ferenda ali pa mutatis mutandis.“ Kljub vsemu je <strong>za</strong> družboslovca<br />
nekaj nenavadno pomirljivega v avtorjevi ugotovitvi,<br />
da “… si je <strong>za</strong>kladnico pravnega znanja mogoče predstavljati<br />
kot nekakšen velikanski sediment, ki je nastal iz prispevkov, ki<br />
so jih avtorji prinašali v skopo odmerjenih ščepcih (pogosto skupaj<br />
s precej šavja) ... Absolutna izvirnost se torej ne <strong>za</strong>hteva.”<br />
V duhu iskrenega dvoma in mogoče kančka samoprezira je<br />
mogoče brati tudi zgodbo “Karkoli gre”, kjer avtor podvomi v<br />
avtoriteto znanosti, ki dvomi v obstoj ženske. Ob prebiranju<br />
te zgodbe sem se spomnil na misel, ki se mi je utrnila pred<br />
časom, in sicer o tem, da so plemiške nazive v postmodernem<br />
svetu <strong>za</strong>menjali akademski oziroma znanstveni nazivi – v tem<br />
primerjalnem kontekstu se zdi, da smo sedaj v fazi buržujskega<br />
razmaha in dekadence.<br />
333
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Ko smo o avtorjevih domislicah razpravljali ob kavi s kolegi,<br />
je eden izmed njih komentiral, da avtor piše o t.i. ne-dogodkih,<br />
drugi pa je dodal, da mu vseeno nekako vedno uspe<br />
te ne-dogodke nadvse spretno spremeniti v dogodke. S tem<br />
se popolnoma strinjam; s svojim duhovitim slogom in energijo<br />
avtorju namreč uspe doseči sublimacijo - iz ne-dogodka<br />
neposredno v dogodek, pri čemer preskoči vmesno stopnjo<br />
obskurnosti.<br />
Avtor se med drugim na več mestih “loti” svojega kolega,<br />
pravega znanstvenika, ki je podganam vrste Rattus norvegicus<br />
vbrizgaval serotonin, da bi našel odgovor na srečo. V njegovem<br />
delu navdušeno vidi možnost kolosalnega eksperimenta<br />
in poroča o tem, kako da se podgane niso hotele obnašati v<br />
skladu s hipotezo. Se avtor <strong>za</strong>veda, da nam v zbirki domislic<br />
v bistvu poroča o svojih družboslovnih eksperimentih, kjer<br />
hipotezo nadomešča norma? Ja, v tej primerjavi smo mi vsi<br />
podgane (Če dvomite, samo pomislite na “McDonald's eksperiment”).<br />
Če počasi sklenem, v zgodbi “Vprašanje sloga” avtor <strong>za</strong>piše:<br />
“Čemu na dolgo in široko besedičiti, če je mogoče skrajšati,<br />
<strong>za</strong>kaj <strong>za</strong>megljevati, kjer je stvari mogoče povedati jasno?”<br />
Avtorjeva zbirka domislic mi je zelo všeč. Čeprav gre <strong>za</strong><br />
pretežno leposlovno delo, se lahko najemo več znanstvenega<br />
dvoma in duha kot v marsikateri znanstveni monografiji.<br />
Ob prebiranju so se mi porodile številne asociacije in misli.<br />
Predvidevam, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo knjigo vzel<br />
v roke. Rekel bi, da se že <strong>za</strong>to knjigo splača prebrati. A kdo<br />
sem jaz, da bi vam solil pamet? Prepričajte se sami!<br />
Upati je, da bo sledilo še več takšnih zbirk in da se bomo<br />
v prihodnje lahko v koncentratu “nažrli” ne samo avtorjevih<br />
novih, temveč tudi kakšnih (po krivem) spregledanih domislic,<br />
ki bi si prav tako <strong>za</strong>služile svoj prostor v knjižni zbirki.<br />
Ciril Keršmanc<br />
334
Zapisi<br />
Poročilo s kongresa o kazenskopravnih reformah v svetu in v Turčiji<br />
(»Congress on the criminal law reforms in the world and in Turkey«),<br />
Istanbul in Ankara, 26. maj – 4. junij <strong>2010</strong><br />
V Istanbulu in Ankari je od 26. maja do 4. junija <strong>2010</strong><br />
potekal kongres o reformah svetovnih kazenskopravnih sistemov.<br />
Njegov namen je bil obeležiti peto obletnico reforme<br />
turške materialne kazenske <strong>za</strong>konodaje. Kongres se mi je zdel<br />
<strong>za</strong>nimiv in pomemben prav <strong>za</strong>radi svojega namena. Turki so<br />
(upravičeno) ponosni na svojo novo kazensko <strong>za</strong>konodajo,<br />
in to navdušenje tudi radi pokažejo. Reforma je bila namreč<br />
dolgotrajna, premišljena in dosledna. Potekala je več kot deset<br />
let, pri njej pa so sodelovali domači in tuji (zlasti nemški)<br />
strokovnjaki. Turki so sprejeli <strong>za</strong>konodajo po tujem vzoru,<br />
pri tem pa tujih določb niso enostavno prepisali, ampak so<br />
jih prilagodili svojemu pravnemu sistemu. Že <strong>za</strong>radi načina<br />
sprejetja turškega Kazenskega <strong>za</strong>konika, ki je <strong>za</strong>čel veljati 1.<br />
junija 2005, menim, da so Turki nanj upravičeno ponosni.<br />
Mislim tudi, da bi se lahko slovenski <strong>za</strong>konodajalec in strokovnjaki<br />
od turških marsičesa naučili.<br />
Turki se tudi <strong>za</strong>vedajo, da delo ni končano s sprejetjem<br />
<strong>za</strong>konodaje, ampak je pomembna tudi njena uveljavitev. Zato<br />
nameravajo vsako leto na nacionalni ravni, vsako peto leto<br />
pa na mednarodni ravni preverjati učinkovitost rešitev svoje<br />
kazenske <strong>za</strong>konodaje. Tudi letošnji kongres je bil dokaj ambiciozno<br />
<strong>za</strong>stavljen, saj je v desetih dneh na njem sodelovalo<br />
200 tujih in turških strokovnjakov <strong>za</strong> materialno kazensko<br />
pravo, med njimi na primer tudi prof. Thomas Weigend in prof.<br />
Francisco Munoz Conde.<br />
Začetek kongresa je bil obarvan procesno. Prvi sklop<br />
predavanj se je tako vrtel okoli odnosa med mediji in kazenskim<br />
postopkom. Prof. Kühne je razpravljal o omejitvah<br />
poročanja medijev o kazenskem postopku z vidika sodne<br />
prakse Evropskega sodišča <strong>za</strong> človekove pravice (EKČP),<br />
prof. Kindhäuser pa je predstavil prispevek o kaznivih dejanjih<br />
v zvezi s poročanji medijev v fazi preiskave in glavne obravnave.<br />
Naslednja sekcija se je osredotočila na odnos med<br />
(državnim) tožilstvom in nosilci preiskave. Prof. Weigend, ki<br />
je sicer strokovnjak <strong>za</strong> materialno kazensko pravo, je predstavil<br />
osnove teorije različnih modelov kazenskih postopkov.<br />
V prispevku je želel povedati, da se razlike med posameznimi<br />
modeli zmanjšujejo oziroma da v praksi razlike niso<br />
tako velike kot v teoriji. Špansko ureditev je predstavil prof.<br />
Cancia; <strong>za</strong>nimivost španske ureditve je predvsem, da pozna<br />
actio popularis in da lahko različni subjekti hkrati sprožijo<br />
več kazenskih postopkov zoper isto osebo <strong>za</strong>radi istega dogodka.<br />
Tudi poročilo prof. Ölcerjeve z Nizozemskega je bilo<br />
<strong>za</strong>nimivo, saj je predstavila, kako so se v praksi postopoma<br />
uveljavili, nato pa še v kazenski <strong>za</strong>konodaji u<strong>za</strong>konili posebni<br />
metode in sredstva (policisti pod krinko, navidezni odkup<br />
itd.). Na Nizozemskem so te metode najprej v praksi uporabili<br />
policisti določene specialne skupine, šele nato, ko so<br />
ugotovili obstoj mnogih moralnih in pravnih problemov, pa<br />
so bile tudi u<strong>za</strong>konjene.<br />
Tudi drugi dan je bil procesno obarvan, namenjen pa je bil<br />
predvsem obravnavi posebnih metod in sredstev, zlasti prisluškovanja.<br />
Zanimivo je na primer, da v skladu s turško kazensko<br />
<strong>za</strong>konodajo ni mogoče prisluškovati v <strong>za</strong>sebnih prostorih,<br />
ki so v lasti obdolženca.<br />
Ko se je kongres preselil z Istanbul Kültür Universitesi na<br />
Istanbul Universitesi, najstarejšo univerzo v Istanbulu (mimogrede,<br />
ustanovljena je bila leta 1453, ko so Turki osvojili<br />
Bi<strong>za</strong>nc), se je spremenila tudi tema. Začele so se namreč<br />
predstavitve nacionalnih poročil o stanju in reformah (zlasti<br />
materialne) kazenske <strong>za</strong>konodaje v Evropi pa tudi v drugih<br />
državah (na primer v Ka<strong>za</strong>hstanu, Iranu, Iraku, Maleziji itd).<br />
Ta del se je <strong>za</strong>čel s predstavitvijo nemškega poročila o trenutnem<br />
stanju nemškega kazenskega prava. Prof. Wrobel s<br />
Poljskega se je osredotočil na predstavitev načela <strong>za</strong>konitosti<br />
v poljskem kazenskopravnem sistemu, in sicer s stališča kršitev<br />
in ogrožanja. To načelo naj bi bilo po njegovem mnenju<br />
ogroženo tudi <strong>za</strong>radi neprestanega spreminjanja kazenske<br />
<strong>za</strong>konodaje in tudi <strong>za</strong>radi nedoločene evropske in mednarodne<br />
<strong>za</strong>konodaje.<br />
Slovensko poročilo je predstavil prof. Korošec; osredotočil<br />
se je na razloge upravičenosti v skladu z KZ-1, predvsem pa na<br />
novo ureditev privolitve oškodovanca.<br />
Naslednja sekcija se je osredotočila na organizirano kriminaliteto.<br />
Prof. Husabö z Norveškega je predstavil razvoj<br />
oblik udeležbe v vseh dosedanjih norveških kazenskih <strong>za</strong>konikih,<br />
prof. Kemp iz Južnoafriške republike pa se je osredotočil<br />
na kazenskopravno <strong>za</strong>konodajo v zvezi z organizirano<br />
kriminaliteto.<br />
Hrvaško poročilo je predstavila prof. Turkovićeva z <strong>za</strong>grebške<br />
pravne fakultete. Osredotočila se je predvsem na<br />
sprejemanje novega hrvaškega kazenskega <strong>za</strong>konika. Prof.<br />
Turkovićeva je vodja strokovne skupine, ki pripravlja novi kazenski<br />
<strong>za</strong>konik, <strong>za</strong>to je predstavila nekatere dileme, s katerimi<br />
se ukvarjajo člani te strokovne skupine (različne oblike skrajne<br />
335
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
sile, ukrepi <strong>za</strong> nevarne storilce kaznivih dejanj po prestajanju<br />
kazni, opredelitev posilstva in drugih kaznivih dejanj zoper<br />
spolno nedotakljivost, ki naj bi temeljila predvsem na pomanjkanju<br />
soglasja oškodovanca, itd.).<br />
Zanimivo je bilo tudi poročilo iz Irana. Prof. Saney je<br />
predstavil razvoj iranske kazenskopravne <strong>za</strong>konodaje. Pred<br />
islamsko revolucijo je bil v Iranu v veljavi kazenski <strong>za</strong>konik<br />
po francoskem vzoru, sedaj pa velja pravo iz petih božjih<br />
knjig, obstajajo pa še drugi (dopolnilni) pravni viri, na primer<br />
mnenja pomembnih verskih voditeljev. Prof. Saney je<br />
poudaril, da to kazensko pravo temelji na t. i. blood money, tj.<br />
denarju, ki ga je mogoče plačati žrtvi ali njeni družini, da se<br />
kazen ne izvrši, ter na diskriminaciji žensk in nemuslimanskih<br />
verskih skupin.<br />
Prof. Nasheva iz Velike Britanije je predstavila <strong>za</strong>dnje spremembe<br />
v britanski kazenski <strong>za</strong>konodaji, <strong>za</strong>nimiva je bila zlasti<br />
predstavitev ureditve pripora pred vložitvijo obtožnice. Po 11.<br />
Septembru 2001 so v Veliki Britaniji skušali podaljšati obdobje,<br />
ko je osumljenca mogoče držati v priporu brez vložene<br />
obtožnice, saj ga po vložitvi obtožnice ni več mogoče <strong>za</strong>slišati.<br />
S tem so sicer delno uspeli, a ta ureditev postaja nerelevantna,<br />
ker skuša britanska oblast v <strong>za</strong>dnjem času to oviro premagati<br />
še na drug način, in sicer z uvajanjem možnosti <strong>za</strong>slišanja po<br />
vložitvi obtožnice. V tem primeru tako dolžina pripora pred<br />
vložitvijo obtožnice ni več toliko relevantna, saj je glavni namen<br />
tega pripora <strong>za</strong>slišanje osumljenca.<br />
Zanimivo je bilo še predavanje prof. Keijzerja z Nizozemskega,<br />
ki se je osredotočil na problematiko naklepa in poskusa,<br />
in zlasti na vprašanje, ali je mogoč poskus iz eventualnega naklepa.<br />
Nizozemska kazenska <strong>za</strong>konodaja to konstrukcijo omogoča,<br />
sam pa ji nasprotuje. Postregel nam je tudi z (resničnim)<br />
primerom, v katerem se je pojavilo vprašanje, ali je storilcu mogoče<br />
očitati (vsaj eventualni) naklep do poskusa usmrtitve.<br />
Na žalost lahko na podlagi predstavljenih nacionalnih poročil<br />
<strong>za</strong>ključim, da je bistvena značilnost kazenske <strong>za</strong>konodaje<br />
večine na konferenci prisotnih držav hitro, nepremišljeno in<br />
pogosto spreminjanje, ki temelji na populističnih in političnih<br />
motivih ter na pritisku javnosti po strogem kaznovanju zdaj<br />
ene, drugič druge vrste kaznivih dejanj. Izjemo predstavljata<br />
na primer hrvaški in turški primer.<br />
Zadnja postaja kongresa je bila Gazi Üniversitesi v Ankari.<br />
Tu so tuji gostje predstavili predvsem teme s področja kazenskih<br />
sankcij (pogojna obsodba, mediacija, alternativne sankcije<br />
itd.), težišče pa je bilo na turških kritičnih prispevkih o<br />
novi turški <strong>za</strong>konodaji. Tudi oni so se osredotočili predvsem<br />
na kritiko ureditve alternativnih sankcij in mediacije.<br />
Na koncu lahko <strong>za</strong>ključim, da je bil to <strong>za</strong>me do sedaj najobsežnejši<br />
in najdaljši pa tudi eden izmed najbolje organiziranih<br />
kongresov materialnega kazenskega prava. Rečem lahko,<br />
da so me turški gostitelji prijetno presenetili s svojo novo kazensko<br />
<strong>za</strong>konodajo (zlasti s pristopom do njenega spreminjanja),<br />
izka<strong>za</strong>li pa so se tudi na organi<strong>za</strong>cijskem področju. Upam<br />
samo, da Turčija ne <strong>za</strong>ostaja <strong>za</strong> svetovnim trendom sprejemanja<br />
in spreminjanja kazenske <strong>za</strong>konodaje; da ni v fazi, v kateri<br />
smo bili v Sloveniji na <strong>za</strong>četku devetdesetih let, in ni na poti<br />
v fazo, v kateri smo v Sloveniji trenutno in v kateri (včasih?)<br />
zelo nepremišljeno spreminjamo <strong>za</strong>konodajo.<br />
Sabina Zgaga<br />
Poročilo s poletne šole o Mednarodnem kazenskem sodišču<br />
Galway, Irska, 20.–24. junij <strong>2010</strong><br />
V Galwayu na Irskem je letos potekala že enajsta poletna<br />
šola o Mednarodnem kazenskem sodišču (MKS) pod vodstvom<br />
Williama Schabasa, znanega strokovnjaka <strong>za</strong> mednarodno<br />
kazensko pravo in pravo človekovih pravic. Letos je bila<br />
ta šola še posebej pomembna, ker se je tik pred njo končala<br />
revizijska konferenca Rimskega statuta v Kampali v Ugandi,<br />
kjer so predstavniki držav podpisnic Rimskega statuta sprejeli<br />
med drugim tudi opredelitev agresije, pogoje <strong>za</strong> izvrševanje<br />
pristojnosti MKS <strong>za</strong> to mednarodno hudodelstvo ter pogoje<br />
<strong>za</strong> ratifikacijo tega amandmaja Rimskega statuta. Zato so bila<br />
seveda ta vprašanja v središču pozornosti tudi na poletni šoli.<br />
Kot prvi govornik je nastopil seveda William Schabas; v<br />
uvodnem nagovoru je podal zgolj okvirno zgodovino mednarodnega<br />
kazenskega prava, nato pa je besedo prepustil prvemu<br />
predavatelju, Johnu McManusu, ki je v kanadskem ministrstvu<br />
<strong>za</strong> pravosodje pristojen <strong>za</strong> pregon mednarodnih hudodelstev.<br />
Predavatelj se je osredotočil na udeležbo v mednarodnih hudodelstvih,<br />
kot osnovno tezo pa je postavil trditev (s katero se<br />
strinjam), da ima MKS do udeležbe precej drugačen pristop<br />
kot Mednarodno kazensko sodišče <strong>za</strong> nekdanjo Jugoslavijo<br />
(MKSJ) in Mednarodno kazensko sodišče <strong>za</strong> Ruando (MKSR).<br />
Pri tem je opozoril, da je dosedanja praksa MKS <strong>za</strong>vrnila upo-<br />
336
Zapisi<br />
rabo instituta skupnega hudodelskega podviga in da se je<br />
osredotočila na subjektivno-objektivno teorijo storilstva po<br />
Roxinovem vzoru. To je utemeljil tudi s tem, da sodelovanje<br />
v skupini s skupnim namenom po odstavku d 25. člena<br />
Rimskega statuta ne predstavlja pravne podlage <strong>za</strong> uporabo<br />
skupnega hudodelskega podviga, čeprav je Cassese kot sodnik<br />
MKSJ to določbo razumel prav v tem smislu.<br />
Schabas je kot problematično izpostavil rešitev, da je napeljevanje<br />
kaznivo le, če je bilo mednarodno hudodelstvo vsaj<br />
poskušeno. Meni, nasprotno, se taka rešitev ne zdi sporna. Gre<br />
<strong>za</strong> tipično izpeljavo načela akcesornosti, v skladu s katerim je<br />
udeležba kazniva le, če je kazniv storilec kaznivega dejanja.<br />
Mohamedu M. El Zeidyju, ki je trenutno <strong>za</strong>poslen kot<br />
strokovni pomočnik (legal officer) v predobravnavnem senatu<br />
MKS, je predaval o načelu komplementarnosti v Rimskem statutu.<br />
Če je namreč MKS ustanovljeno <strong>za</strong>to, da vstopi, ko nacionalni<br />
sistem ne dela tistega, kar je <strong>za</strong>ve<strong>za</strong>n po mednarodnem<br />
pravu, potem je treba najprej opredeliti, kdaj nacionalni sistem<br />
ne deluje primerno in <strong>za</strong>dostno. Zaenkrat pred MKS še ni sodne<br />
prakse o tem, kdaj je nacionalni sistem, ki deluje, a ne<strong>za</strong>dostno,<br />
nesposoben in noče preganjati mednarodnih hudodelstev.<br />
Obstaja le sodna praksa <strong>za</strong> primer, ko je nacionalni sistem<br />
popolnoma neaktiven. Kljub temu je predavatelj opozoril, da<br />
gre pri pogoju, da država noče preganjati nujno <strong>za</strong> slabo vero<br />
države, pri nesposobnosti pa <strong>za</strong> objektivni kriterij nesposobnosti<br />
pregona <strong>za</strong>radi popolnega ali delnega razpada državnega<br />
sistema. Zastavili sta se tudi vprašanji, ali lahko država MKS<br />
preda situacijo ali tudi primer in kakšna je sploh razlika med<br />
pojmoma. Predavatelj <strong>za</strong>govarja stališče, da je mogoče predati<br />
le situacijo, tj. relevantno dogajanje v določenem časovnem obdobju<br />
na določenem ozemlju (na primer situacija Ugande po<br />
1. juliju 2002). To tudi pomeni, da sodišču ni mogoče predati<br />
primera zoper konkretnega osumljenca, ampak je šele naloga<br />
tožilca MKS, da odloči, kdo je osumljenec mednarodnih hudodelstev<br />
v tem časovnem obdobju na določenem teritoriju.<br />
Problem sedanjih odprtih situacij pred MKS je, da niso časovno<br />
<strong>za</strong>ključene (kot na primer tista iz Ugande) in <strong>za</strong>to lahko trajajo<br />
neomejeno dolgo, bi pa verjetno bilo primerno določiti končno<br />
časovno točko. Z enakim problemom se je ubadalo tudi MKSJ,<br />
ki je imelo mandat od 1. januarja 1991, <strong>za</strong>to bi prišlo v njegovo<br />
pristojnost tudi NATOVO bombardiranje Srbije.<br />
Drugi del testa komplementarnosti je pomembnost <strong>za</strong>deve<br />
(gravity). Tudi tu ni jasno, kako se pomembnost <strong>za</strong>deve<br />
meri: na primer s posledicami mednarodnega hudodelstva.<br />
Namen tega kriterija naj bi bil preprečiti nepomembne postopke.<br />
Ta del testa se <strong>za</strong>enkrat sploh še ni presojal, <strong>za</strong>to na<br />
vprašanje, kaj določa pomembnost <strong>za</strong>deve, še ne moremo odgovoriti.<br />
Verjetno bo pa to treba opredeliti, saj je drugače odločitev,<br />
katere <strong>za</strong>deve bo prevzelo MKS, povsem politična.<br />
Schabas se je v svojem predavanju osredotočil na novosti<br />
revizijske konference na področju agresije. Sama definicija agresije<br />
na konferenci v Kampali ni bila več sporna ter temelji na<br />
opredelitvi agresije kot kršitve mednarodnega prava, ki je podlaga<br />
<strong>za</strong> odgovornost držav glede na Resolucijo Generalne skupščine<br />
3314 s 14. decembra 1974. Gre <strong>za</strong> uporabo oboroženih sil<br />
ene države zoper drugo državo v nasprotju z Ustanovno listino<br />
Organi<strong>za</strong>cije združenih narodov (UL OZN), izvrši pa jo lahko<br />
vojaški ali politični vodja. Definicija agresije iz omenjene resolucije<br />
je že uveljavljena v mednarodnem kazenskem pravu, le da<br />
bo sedaj predstavljala podlago <strong>za</strong> individualno kazensko odgovornost,<br />
in ne le podlago <strong>za</strong> odgovornost držav. Mednarodno<br />
hudodelstvo agresije je torej eno izmed naštetih izvršitvenih ravnanj,<br />
ki hkrati predstavlja tudi hudo kršitev UL OZN.<br />
Poleg opredelitve agresije so na konferenci sprejeli še sprožitvene<br />
mehanizme <strong>za</strong> to mednarodno hudodelstvo, bodisi po<br />
državi članici ali tožilcu (proprio motu) ali pa na drugi strani<br />
po Varnostnem svetu (VS). Slednja različica ni problematična,<br />
sporna pa je bila možnost, če VS ne ugotovi dejanja agresije. V<br />
tem primeru se tožilec lahko obrne na predobravnavne sodnike<br />
(ne na posamezni senat, ampak na vse predobravnavne<br />
sodnike), ki lahko odobrijo preiskavo <strong>za</strong> mednarodno hudodelstvo<br />
agresije, čeprav VS ni dal privolitve. Tudi v tem primeru<br />
še vedno ostaja sporno, na podlagi česa ti sodniki odobrijo<br />
ali <strong>za</strong>vrnejo preiskavo <strong>za</strong> agresijo. Odločitev vsekakor ne bi<br />
smela biti politična, a ob odsotnosti drugih kriterijev dvom o<br />
nepolitičnosti potencialne odločitve ostaja.<br />
Za uveljavitev te spremembe Rimskega statuta je potrebna<br />
ratifikacija tridesetih držav, poleg tega pa ponovna odločitev<br />
tridesetih držav, da se <strong>za</strong>čne pristojnost <strong>za</strong> agresijo dejansko<br />
izvrševati. Potem velja ta sprememba in pristojnost MKS <strong>za</strong><br />
agresijo <strong>za</strong> državo podpisnico Rimskega statuta (in ne zgolj<br />
amandmaja!) in <strong>za</strong> njeno ozemlje, ne velja pa <strong>za</strong> primere, ko<br />
je agresor država nepodpisnica Rimskega statuta. Še vedno pa<br />
lahko država podpisnica Rimskega statuta izda deklaracijo, da<br />
člen o agresiji <strong>za</strong>njo ne velja, tega pa ne more storiti država<br />
nepodpisnica Rimskega statuta, kar postane pomembno zlasti<br />
v primeru, če MKS primer preda VS. V tem primeru lahko<br />
namreč MKS izvršuje pristojnost tako <strong>za</strong> države podpisnice<br />
kakor tudi <strong>za</strong> države nepodpisnice Rimskega statuta. Torej<br />
je v tem primeru ugodneje biti država podpisnica Rimskega<br />
statuta, saj ima država tako možnost podati deklaracijo o izključitvi<br />
pristojnosti <strong>za</strong> agresijo.<br />
Naslednji predavatelj Ray Murphy iz Irish center for Human<br />
Rights se je osredotočil na vojna hudodelstva in na njihovo sistematično<br />
obravnavo v 8. členu Rimskega statuta. To predavanje<br />
je bilo zelo uporabno, ker so ravno vojna hudodelstva najbolj<br />
raznolika mednarodna hudodelstva in ker je prav tu najbolj pomembno<br />
poznavanje mednarodnega humanitarnega prava, saj<br />
337
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
je bit inkriminacije prav<strong>za</strong>prav v kršitvi pravil mednarodnega<br />
humanitarnega prava, zlasti Ženevske in Haaške konvencije.<br />
Hector Olasolo z Univerze v Leidnu je predaval najprej o<br />
sprožitvenih mehanizmih pred MKS. Tudi on je <strong>za</strong>stavil relevantno<br />
vprašanje, kako se odločiti, v katerih situacijah se bo<br />
MKS vpletlo, saj so take vse situacije po 1. juliju 2002, ko je<br />
Rimski statut <strong>za</strong>čel veljati (in ko je <strong>za</strong>čel veljati <strong>za</strong> posamezno<br />
državo, če je pristopila kasneje). Prav tako je bil tudi Olasolo<br />
mnenja, da je mogoče priglasiti zgolj situacijo, ne pa tudi<br />
primera, saj bi bile drugače odločitve o pristojnosti MKS še<br />
bolj politične (preganjala bi se na primer zgolj ena stran v določeni<br />
situaciji, ne pa tudi druga). S priglasitvijo primera bi<br />
tako države lahko na primer obračunavale s svojimi uporniki.<br />
Opozoril pa je tudi na to, da Rimski statut ni dosleden v uporabi<br />
izrazov situacija in primer, <strong>za</strong>to je potrebna inovativnost,<br />
da ga je mogoče razlagati enovito in sistematično.<br />
V predavanju o splošnih načelih kazenskega prava je isti predavatelj<br />
najprej obravnaval vire prava v postopku pred MKS. V<br />
nasprotju z vsemi ostalimi mednarodnimi in hibridnimi sodišči,<br />
ki so delovala ex post factum, pa MKS strogo <strong>za</strong>vezuje načelo<br />
<strong>za</strong>konitosti. Zato so pravni viri toliko bolj <strong>za</strong>nimivi. Na prvem<br />
mestu so tako Rimski statut, Znaki kaznivih dejanj in Pravila o<br />
postopku in dokazih. Če je pravilo določeno v teh virih, potem<br />
velja to pravilo in je tudi relevantno samo to pravilo. Kaj določa<br />
običajno mednarodno pravo <strong>za</strong> ta primer, pa čeprav drugače,<br />
nas ne <strong>za</strong>nima. Šele če rešitve v teh virih ni, so relevantni naslednji<br />
viri (mednarodne pogodbe, načela in pravila mednarodnega<br />
prava oboroženih spopadov). V zvezi z njimi se postavlja vprašanje,<br />
ali in koliko so na tem mestu relevantni običajno mednarodno<br />
pravo ter sodna praksa drugih mednarodnih in hibridnih<br />
sodišč. Nato so relevantna še splošna načela, ki so izvedena<br />
iz nacionalnih pravnih sistemov, vsi pravni viri pa morajo biti<br />
skladni s splošnimi standardi človekovih pravic. Spet se postavlja<br />
vprašanje, kako in na podlagi česa se merijo ti standardi.<br />
Ali na podlagi prakse in ureditve EKČP, medameriške komisije<br />
<strong>za</strong> človekove pravice, afriške komisije <strong>za</strong> isto vprašanje iščemo<br />
neke minimalne skupne standarde? Predhodne odločitve MKS<br />
<strong>za</strong> MKS niso <strong>za</strong>vezujoče in njihova avtoriteta temelji predvsem<br />
na prepričljivosti in avtoriteti sodnikov, ki so jo spisali. Zato na<br />
MKS prihaja do neskladja v sodni praksi med različnimi stopnjami<br />
ali celo med različnimi senati iste stopnje.<br />
V okviru predavanja o individualni kazenski odgovornosti<br />
je isti predavatelj opozoril na to, da je edino pripravljalno<br />
dejanje v Rimskem statutu tisto pri genocidu (ščuvanje k<br />
genocidu) in da je to neprimerno, saj bi imelo MKS drugače<br />
večjo preventivno vlogo, če bi lahko odreagiralo že v pripravljalni<br />
fazi. To stališče sovpada z vse močnejšim trendom obnavljanja<br />
kaznivosti pripravljalne faze kaznivih dejanj kljub spornosti<br />
kaznivosti pripravljalnih dejanj, njegova prednost pa je<br />
le v tem, da je imelo namen oblikovati pripravljalno dejanje<br />
kot posebno kaznivo dejanje (delictum sui generis) in ne kot<br />
delictum preparatum ali delikt lotevanja. Nato se je predavatelj<br />
osredotočil spet na udeležbene oblike v Rimskem statutu in<br />
na njihovo uporabo v sodni praksi MKS. Zanimivo je, da je<br />
odgovornost nadrejenega <strong>za</strong> kaznivo dejanje, ki ga izvrši podrejeni,<br />
označil <strong>za</strong> najmilejšo in najmanj pomembno obliko<br />
udeležbe, saj gre <strong>za</strong> golo kršitev vojaških pravil discipline in<br />
nadzora nad nadrejenimi.<br />
McManus je v naslednjem predavanju govoril o vedno <strong>za</strong>nimivi<br />
temi: o udeležbi oškodovanca v postopku pred MKS.<br />
Z vidika anglo-ameriškega kazenskega postopka je seveda<br />
tako sodelovanje povsem nepredstavljivo, v kontinentalnem<br />
postopku pa poznamo določene oblike udeležbe; strinjam se<br />
s predavateljem, da je šla udeležba oškodovancev pred MKS<br />
predaleč, da se je celo sodišče tega <strong>za</strong>vedlo in jo <strong>za</strong>čelo krčiti.<br />
Menim, da bi bilo najbolje, da bi se sistem pomoči in povrnitve<br />
škode žrtvam izločil iz samega kazenskega postopka pred<br />
MKS, saj je <strong>za</strong> to treba ugotoviti preveč dejstev, upoštevati pa<br />
je treba tudi, da gre <strong>za</strong> dogodke, kjer žrtev ni ena sama, ampak<br />
jih je več. Vse to preveč <strong>za</strong>pleta že tako dolge in <strong>za</strong>pletene postopke<br />
pred MKS. Na podlagi obsodilne sodbe bi pač zunaj<br />
MKS sprožili relevantne postopke.<br />
Schabas je govoril še o razmerju med genocidom in hudodelstvi<br />
zoper človečnost ter pri tem poudaril element državne<br />
politike in da <strong>za</strong> genocid ni mogoče preganjati »ponorelega<br />
posameznika, ki deluje osamljeno«. Kasneje je predaval še o<br />
razmerju med Varnostnim svetom in MKS, zlasti glede mednarodnega<br />
hudodelstva agresije, <strong>za</strong>časne ustavitve postopka<br />
pred MKS, predložitve situacije na splošno in predložitve situacije<br />
Darfur posebej. Glede slednjega je prišel do <strong>za</strong>nimivega<br />
<strong>za</strong>ključka: po njegovem mnenju imuniteta Al Bashirja pred<br />
MKS ne izgubi veljavnosti, ker Sudan ni podpisnik Rimskega<br />
statuta in se tako na ta način ni odpovedal imunitetam.<br />
Vprašanje je, ali resolucija VS lahko to spremeni, saj se v njej<br />
izrecno ne govori o imuniteti.<br />
Hakan Friman s Švedskega pa je na koncu predaval še o<br />
poteku postopka pred MKS; tudi iz njegovega predavanja se<br />
je videlo, da je ureditev postopka pred MKS kompromis med<br />
kontinentalnim in anglo-ameriškim postopkom.<br />
Kot že rečeno, je bil poudarek letošnje poletne šole na dosežkih<br />
konference v Kampali, čeprav so bile tudi ostale teme<br />
enakomerno <strong>za</strong>stopane. Zanimivo bo videti, kako hitro bomo<br />
uspeli zbrati trideset ratifikacij in kaj se bo zgodilo 1. januarja<br />
2017, ko mora trideset držav sprejeti odločitev o aktivaciji določb<br />
o agresiji. Štiri leta je trajalo, da je celoten Rimski statut<br />
ratificiralo enkrat večje število (šestdeset) držav. Verjamem, da<br />
bo depozitarju do leta 2017 uspelo zbrati potrebne ratifikacije.<br />
Sabina Zgaga<br />
338
Zapisi<br />
NATOVA delavnica o obvladovanju ogrožanja okolja v jugovzhodni<br />
Evropi<br />
Ljubljana, 28.–30. junij <strong>2010</strong><br />
Od 28. do 30. junija letos je v Grand hotelu Union<br />
v Ljubljani potekal tridnevni delovni posvet z naslovom<br />
Managing global environmental threats to air, water and soil<br />
– examples from South Eastern Europe, ki se ga je udeležilo 40<br />
strokovnjakov in raziskovalcev iz držav jugovzhodne Evrope<br />
in drugih delov sveta. NATOVA delavnica o obvladovanju<br />
ogrožanja okolja v jugovzhodni Evropi je <strong>za</strong>jela obravnavanje<br />
družboslovnih in naravoslovnih znanstvenih perspektiv<br />
o ogroženosti okolja v tem prostoru in zunaj njega. Namen<br />
posveta so bili kritična presoja obstoječega znanja o ogrožanju<br />
okolja, kot nove in pomembne teme, pomembne oblike<br />
ogrožanja nacionalne in globalne stabilnosti ter opredelitev<br />
usmeritev <strong>za</strong> prihodnje raziskovanje. Varstvo okolja je pomembno<br />
področje <strong>za</strong>nimanja sodobne družbe, še posebej v<br />
nastajajočih demokracijah in postkonfliktnih državah. Poleg<br />
tesnejšega sodelovanja med vladnimi predstavniki, znanstveniki,<br />
strokovnjaki, državno upravo in civilno družbo smo želeli<br />
s posvetom izboljšati medsebojne odnose in poiskati sprejemljive<br />
rešitve <strong>za</strong> zmanjšanje ogrožanja okolja kot nevarnosti<br />
<strong>za</strong> posameznika ter nacionalno in mednarodno varnost.<br />
Cilji posveta so bili vzpostavitev mreže raziskovalcev in<br />
strokovnjakov na področju varstva okolja v regiji jugovzhodne<br />
Evrope, izmenjava novih idej in identifikacija učinkovitejšega<br />
odzivanja na okoljske grožnje, oblikovanje usmeritev <strong>za</strong><br />
prihodnje sodelovanje na področju raziskovanja in izobraževanja<br />
v regiji ter priprava znanstvene publikacije o razumevanju<br />
in upravljanju groženj okolju v jugovzhodni Evropi.<br />
Udeležence posveta je nagovorila ministrica <strong>za</strong> obrambo<br />
RS, dr. Ljubica Jelušič, in poudarila pomen organiziranja pričujočega<br />
posveta, saj tudi obrambne politike v Sloveniji upoštevajo<br />
spremembe v okolju kot grožnjo in so <strong>za</strong>to vključene<br />
tako v nacionalno kot tudi v mednarodno sfero zmanjševanja<br />
in odpravljanja okoljskega ogrožanja varnosti. Ogrožanje okolja<br />
ne pozna meja, <strong>za</strong>to je po mnenju ministrice nujno potrebno<br />
sodelovanje na vseh ravneh, tudi na območju JV Evrope, kar se<br />
najpogosteje izraža v obliki dvo- ali večstranskih sporazumov<br />
v regiji. Minister <strong>za</strong> okolje in prostor RS, dr. Roko Žarnić, je<br />
poudaril, da je mednarodno sodelovanje zelo pomembno, in<br />
pri tem dodal, da se veliko stvari, pove<strong>za</strong>nih z okoljem in njegovim<br />
varovanjem, <strong>za</strong>čne na lokalni ravni. Rektor Univerze v<br />
Mariboru, dr. Ivan Rozman, je dejal, da kadar gre <strong>za</strong> okolje in<br />
njegove spremembe, ni meja med skupnostmi in državami, saj<br />
smo vsi ljudje del istega planeta. Dr. Iztok Podbregar, direktor<br />
Zavoda <strong>za</strong> varnostne strategije pri Univerzi v Mariboru, je dejal,<br />
da je konferenca velika čast <strong>za</strong> Univerzo v Mariboru, Zavod<br />
<strong>za</strong> varnostne strategije in Fakulteto <strong>za</strong> varnostne vede ter partnerje.<br />
Poudaril je, da so grožnje okolju zelo nepredvidljive,<br />
<strong>za</strong>to so potrebni strateški cilji <strong>za</strong> uspešno odzivanje na nastale<br />
težave in <strong>za</strong> njihovo reševanje. Samo tako je mogoče <strong>za</strong>gotoviti<br />
stabilnost v okolju in družbi. Dr. Dejana Dimitrijevič in dr.<br />
Gorazd Meško, direktorja NATOVE delavnice, sta pozdravila<br />
goste in izpostavila spoznanje, da še nikoli doslej <strong>za</strong>vedanje o<br />
človekovem vplivu na okolje ni bilo tako poudarjeno kot danes.<br />
Zavedanje in razumevanje sta pomembni <strong>za</strong> <strong>za</strong>gotavljanje<br />
varnega okolja. Poka<strong>za</strong>lo se je, da sta <strong>za</strong> uspešno reševanje nastalih<br />
vprašanj na področju ogrožanja okolja potrebni združevanje<br />
in sodelovanje med naravoslovjem in družboslovjem. To<br />
je tudi eden od namenov projekta, saj so potrebni nadgradnja<br />
in posodobitev znanja na področju varstva okolja ter ustvarjanje<br />
multidisciplinarne mreže strokovnjakov in znanstvenikov,<br />
ki bodo sposobni pripravljati ustrezne predloge <strong>za</strong> povečanje<br />
okoljske varnosti<br />
Dr. Charles B. Fields je vodil prvo sekcijo, z naslovom<br />
Sodobni koncepti okoljskega ogrožanja varnosti – družboslovni<br />
in kriminološki vidiki, v kateri so bili predstavljeni štirje prispevki.<br />
Katja Eman, Gorazd Meško in Charles B. Fields, avtorji<br />
prvega prispevka, so predstavili kriminološke vidike okoljskih<br />
groženj zoper zrak, vodo in zemljo. Avtorji menijo, da je<br />
ekološka kriminaliteta problem sodobne družbe in kot taka<br />
predmet preučevanja ekološke kriminologije, razmeroma<br />
nove veje kriminologije, ki opo<strong>za</strong>rja na nevarnost in škodljivost<br />
postopkov uničevanja okolja in kot taka igra pomembno<br />
vlogo pri odzivanju na grožnje okolju, onesnaževanje zraka,<br />
vode in tal. Prav tako kriminologija aktivno išče rešitve <strong>za</strong><br />
omejevanje in preprečevanje ljudem nevarnega ogrožanja<br />
okolja, pri čemer uporaba primerjalnih kriminoloških študij<br />
ponuja izmenjavo znanja in rešitev <strong>za</strong> druge države jugovzhodne<br />
Evrope in širše.<br />
Sledil je prispevek avtorjev Teodore Ivanuše, Matjaža<br />
Muleja in Iztoka Podbregarja z naslovom Invencijsko-inovativna<br />
difuzija (IIDP) z dialektično teorijo sistemov (DST) kot inovativen<br />
pristop k reševanju težav po naravnih nesrečah. Težave,<br />
ki jih povzročajo naravne nesreče, je težko rešiti z enostranskim<br />
in neinovacijskim vedenjem, <strong>za</strong>to je tako <strong>za</strong> strokovnjake<br />
kot tudi druge ljudi nujno, da se z nevarnostjo in tveganji spopadejo<br />
tako, da se preprečijo nadaljnje nevarnosti in uporaba<br />
339
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
sile ter tako poišče izhod iz težav, ki so posledica naravnih nesreč.<br />
To omogoča v prispevku predstavljena inovativna difuzija<br />
z dialektično teorijo sistemov, ki razkriva <strong>za</strong>pleten odnos<br />
med realnostjo in dojemanjem tveganja kot tudi zmogljivostjo<br />
<strong>za</strong> spodbudo posameznih oblik ogrožanja varnosti kot ključni<br />
predpogoj <strong>za</strong> kolektivno oziroma globalno varnost.<br />
Elmedin Muratbegović in Haris Guso sta predstavila razvoj<br />
ekološke kriminologije ter nekatere problematične oblike<br />
ekološke kriminalitete v Bosni in Hercegovini. Poudarila sta,<br />
da je v postsocialističnih državah, kot je BiH, ekološka kriminologija<br />
še vedno nekakšna novost, pojavi ekološke kriminalitete<br />
pa so ljudem slabo poznani. Predstavljene študije<br />
primerov so poka<strong>za</strong>le štiri posebej izrazite skupine ekološke<br />
kriminalitete: onesnaževanje zraka, ne<strong>za</strong>konito krčenje gozdov,<br />
lov, preprodajo in mučenje živali ter onesnaževanje vode.<br />
Nadaljnje analize so poka<strong>za</strong>le, da je ekološka kriminaliteta v<br />
BiH pogosto pove<strong>za</strong>na z organizirano kriminaliteto in koruptivnimi<br />
dejanji, kar dodatno otežuje tako uspešnost delovanja<br />
institucij formalnega družbenega nadzorstva kot tudi znanstvenoraziskovalno<br />
delo. Prav tako se je poka<strong>za</strong>la jasna potreba<br />
po razvoju izobraževanja in po kritičnem multidisciplinarnem<br />
pristopu k raziskovanju kriminalitete zoper okolje.<br />
Zadnji prispevek prve sekcije z naslovom Mednarodno<br />
trgovanje z odpadki sta predstavila Gorazd Meško in Ana<br />
Klenovšek. Poudarila sta, da je v <strong>za</strong>dnjih nekaj desetletjih svet<br />
doživel industrijski in tehnološki napredek, ki je popolnoma<br />
spremenil način življenja ljudi in s seboj prinesel tudi temnejše<br />
strani – ogromne količine odpadkov, ki so škodljive <strong>za</strong> ljudi in<br />
okolje. Da bi ljudje te odpadke odstranili iz svojega okolja, so z<br />
njimi <strong>za</strong>čeli trgovati. Problem trgovine z odpadki je globalen in<br />
v primerjavi z drugimi oblikami kriminalitete še vedno v veliki<br />
meri prezrt. Prav vsaka država ima težave z upravljanjem z odpadki,<br />
saj je meja med <strong>za</strong>konitim in ne<strong>za</strong>konitim ravnanjem z<br />
njimi pogosto <strong>za</strong>brisana. Zaradi velikih dobičkov pa so se v posle<br />
z odpadki zelo globoko infiltrirale tudi organizirane kriminalne<br />
skupine, ki ogromne količine odpadkov brezvestno odlagajo<br />
v <strong>za</strong>puščene jame ali kar na dno morij in oceanov, pri tem<br />
pa jim ni mar <strong>za</strong> povzročeno škodo in nevarnost <strong>za</strong> zdravje in<br />
življenje ljudi ter vseh drugih živih bitij. Avtorja sta <strong>za</strong>ključila,<br />
da zgolj sprejemanje in prilagajanje predpisov ni dovolj, ampak<br />
je treba okrepiti o<strong>za</strong>veščenost sodobne družbe, dosledno nadzorovati<br />
transport in spravljanje nevarnih odpadkov ter zmanjšati<br />
količino proizvedenih odpadkov.<br />
Sledila je druga sekcija, poimenovana Okoljsko ogrožanje<br />
– izkušnje in pristopi I, ki jo je vodila dr. Dejana Dimitrijević.<br />
Kot prva v skupini sta Miroljub Milinčić in Tijana Djordjević<br />
predstavila prispevek o upravljanju naravnih izvirov vode z<br />
namenom preprečevanja ekoloških tveganj v Srbiji. Vodni viri<br />
predstavljajo eno izmed ključnih sestavin biološkega, gospodarskega<br />
in družbenega razvoja, <strong>za</strong>to je njihovo <strong>za</strong>gotavljanje<br />
eden izmed ključnih problemov družbe, katerih rešitev je<br />
obvezna, ne glede na velike človeške, materialne, prostorske,<br />
ekološke, organi<strong>za</strong>cijske in druge izgube in tveganja. Nove<br />
strateške usmeritve <strong>za</strong>ščite in dimenzioniranje ekoloških<br />
omejitev izpostavljajo potrebo po vzpostavitvi in izvajanju nastajajočih<br />
in akutnih <strong>za</strong>ščitnih ukrepov na lokalnih predelih<br />
posameznih ozemelj, kar se dogaja tudi v Srbiji. Vključitev teh<br />
<strong>za</strong>pletenih teoretičnih in analitičnih vsebin in njihovo dejansko<br />
izvajanje je nadgradnja v realni sistemu okoljskega ozemlja<br />
Srbije in obsega tudi nujno implicitno integracijo različnih<br />
osnovnih in uporabnih raziskav geografskega prostora.<br />
Sledil je prispevek Igorja Winklerja in Grygoriya<br />
Zharykova z naslovom Komunalni odpadki v Ukrajini: Študija<br />
primera okoljskih groženj in reševanja problemov smetišča v<br />
Chernivtsiju. Avtorja sta opozorila, da problem ravnanja s komunalnimi<br />
odpadki postaja vedno večji v številnih mestnih<br />
območjih, saj smetišča ne<strong>za</strong>ustavljivo rastejo in se razširjajo po<br />
kmetijskih površinah. Ta problem, ki ga še posebej pospešujejo<br />
dobički, je aktualen v vsej Evropi, še posebej pa na območju<br />
porečja Donave. Problem je izrazit v številnih ukrajinskih mestih,<br />
ki imajo pogosto stara, prenatrpana in slabo <strong>za</strong>varovana<br />
odlagališča. Rezultati analize so poka<strong>za</strong>li, da se v strugo mulja<br />
nabirajo velike količine cinka, kroma, bakra, svinca in niklja,<br />
ki iz bližnjih smetišč pronicajo v tla, od tam pa jih dež izpira<br />
v potoke in reke, tudi v Donavo. Posledično so bili ogroženi<br />
naravni habitati in tudi življenja okoliških prebivalcev, ki se<br />
prehranjujejo tudi z živalmi, ujetimi v Donavi.<br />
V naslednjem prispevku sta Midhat Jašić in Dejana<br />
Dimitrijević predstavila možnosti <strong>za</strong> količinsko opredelitev tveganj<br />
v sistemu varne proizvodnje hrane. V proizvodnji hrane<br />
vedno prisotne nevarnosti, ki lahko vplivajo na zdravje potrošnikov.<br />
Ocena tveganja, ki <strong>za</strong>jema resnost nevarnosti, izpostavljenost<br />
tveganju in posledice, je zelo pomembna. Zato sodoben<br />
pristop k analizi tveganja <strong>za</strong>hteva pregled nadzora v vseh delih<br />
prehrambne verige, od kmetije do krožnika. Avtorja poudarjata,<br />
da je ocena tveganja glede sestavin hrane, bodisi kemijskih<br />
ali mikrobioloških, odločitev, ki je sprejeta na ravni podjetja ali<br />
na državni ravni izvajanja sistema vodenja varnosti živil.<br />
Zadnji prispevek avtorjev Hane Marie James Weingartl,<br />
Myrne Miller, Jieyuana Jianga, Barbare Drolet Neufeld,<br />
Markusa Czuba in Williama Wilsona, z naslovom Določitev<br />
diagnostičnih zmogljivosti RVF-mrzlice pri živini, je prav<strong>za</strong>prav<br />
poročilo, ki povzema oceno realnega časa <strong>za</strong> odkrivanje<br />
virusa RVF v serumu in tkivih okuženih živali. Ugotovitve<br />
raziskave so poka<strong>za</strong>le, da živali ne zmorejo dovolj zgodaj razviti<br />
<strong>za</strong>dostnih ravni protiteles in alternativnih antigenov zoper<br />
virus RVF, kar nakazuje na nujnost cepljenja mladičev v čredi,<br />
da ne bi prišlo do epidemije.<br />
340
Zapisi<br />
Tretja sekcija na programu posveta, ki jo je vodila Katja<br />
Eman, je <strong>za</strong>jela oblike in metode družbenega nadzora nad<br />
ogrožanjem okolja. Damir Kulišić je predstavil prednosti<br />
uporabe profesionalno razvitih modelov scenarijev nesreč<br />
s strupenimi materiali pri preiskavi kraja dogodka oziroma<br />
dejanja. Analiziral je posamezne nesreče z nevarnimi snovmi<br />
in jih pove<strong>za</strong>l s primeri na Hrvaškem. Pri tem je pojasnil<br />
pomen uporabe modelov <strong>za</strong> preiskavo tovrstnih krajev nesreč,<br />
kar omogoča možnost hitre policijske intervencije in<br />
lociranja kraja ključnih dokumentov. Tovrstna dejanja jim<br />
omogočajo vključevanje ustreznih forenzičnih strokovnjakov<br />
kot članov enot <strong>za</strong> preiskovanje kraja kaznivega dejanja<br />
ter <strong>za</strong> načrtovanje kakovosti faz in postopkov preiskovanja<br />
kraja kaznivega dejanja glede na dostopno znanje o pomembnih<br />
značilnostih tovrstnih nesreč s strupenimi snovmi<br />
v preiskavi.<br />
Sledil je prispevek Bojana Dobovška in Roberta Pračka<br />
z naslovom Reševanje problemov, pove<strong>za</strong>nih s preiskovanjem<br />
dejanj ekološke kriminalitete. Avtorja sta pritrdila, da<br />
je glavni problem na področju preiskovanja kaznivih dejanj<br />
ekološke kriminalitete pomanjkanje ustreznega znanja in izkušenj,<br />
ker gre <strong>za</strong> nove oblike kriminalitete. Zaradi tega je na<br />
splošno težko zbrati ustrezne dokaze, s katerimi bi utemeljevali<br />
in dokazovali krivdo. Natančneje, čeprav so lahko okoliščine,<br />
lastnosti in posledice takih kaznivih dejanj znane,<br />
večina teh ostaja nerešenih, saj po navadi ni mogoče določiti<br />
identitete storilca. V takih primerih je dobro sodelovanje<br />
med pristojnimi institucijami ključnega pomena. Avtorja<br />
v svoji študiji ugotavljata, da je ločnica med pristojnostmi<br />
posameznih institucij zelo tanka, <strong>za</strong>to se pogosto zgodi, da<br />
institucije rešujejo vprašanja, ki so v njihovi medsebojni pristojnosti.<br />
Dogovor in natančnejša razdelitev pristojnosti in<br />
nalog bi po mnenju avtorjev ne samo olajšala, ampak tudi<br />
povečala uspešnost preiskovanja samega kraja in vseh dejanj<br />
ekološke kriminalitete.<br />
V nadaljevanju je Marina Malis Sazdovska predstavila<br />
prispevek z naslovom Uporaba posebnih preiskovalnih ukrepov<br />
pri odkrivanju dejanj ekološke kriminalitete. Posamezna<br />
dejanja ekološke kriminalitete so tesno pove<strong>za</strong>na z organizirano<br />
kriminaliteto, <strong>za</strong>to je potrebna uporaba posebnih preiskovalnih<br />
ukrepov. Gre <strong>za</strong> kriminaliteto, ki se dogaja tako na<br />
regionalni kot tudi na nacionalni in mednarodni ravni in je<br />
ena izmed petih najbolj dobičkonosnih oblik kriminalitete.<br />
Avtorica je izpostavila težave policije in drugih organov pri<br />
spopadanju z organiziranimi kriminalnimi združbami na področju<br />
Makedonije, kjer še posebej izstopa tihotapljenje lesa<br />
in strupenih odpadkov. Pri tem je poudarila, da je uporaba<br />
prikritih preiskovalnih ukrepov upravičena in nujna, saj organizirane<br />
kriminalne skupine v bojih <strong>za</strong> dobiček ne izbirajo<br />
sredstev in <strong>za</strong> sabo velikokrat puščajo nedolžne žrtve.<br />
Gorazd Meško, Klemen Bančič in Katja Eman so predstavili<br />
ukrepe situacijske prevencije zoper dejanja ogrožanja okolja.<br />
Poudarili so, da situacijsko preprečevanje kriminalitete ne vsebuje<br />
ambicije odpravljanja t. i. temeljnih vzrokov kriminalitete,<br />
ampak se z reševanjem tovrstnih vprašanj ukvarja zelo pragmatično<br />
in s konkretnimi dejanji ter izvaja ukrepe <strong>za</strong> oteževanje<br />
izvedbe prepovedanih dejanj, <strong>za</strong> povečanje tveganja, zmanjšanje<br />
dobička, odpravo opravičil, da nekdo ni vedel, da je neko<br />
dejanje prepovedano. Situacijsko preprečevanje kriminala se je<br />
v kombinaciji z večjo o<strong>za</strong>veščenostjo ljudi o nevarnosti ekološke<br />
kriminalitete in drugih oblik ogrožanja okolja poka<strong>za</strong>lo kot<br />
relativno učinkovita oblika preprečevanja. Na koncu so avtorji<br />
predstavili tudi posamezne primere dobre prakse pri preprečevanju<br />
dejanj ekološke kriminalitete v Sloveniji.<br />
Sledila je sekcija Varstvo okolja in ocena tveganja, ki jo<br />
je vodila Dejana Dimitrijević. Michele Arienzo, Christen<br />
Evan in Quayleb Wendy so predstavili prispevek z naslovom<br />
Okoljske grožnje, ki nastanejo pri obdelavi in odlaganju agroživilske<br />
odpadne vode. Avtorji so poudarili, da je okoljsko in<br />
gospodarsko trajnostno gospodarjenje z odpadki agroživilske<br />
in odpadne vode pomembna prednostna naloga <strong>za</strong> industrijo.<br />
Odpadne vode in druge odplake iz vinogradniških kleti<br />
in agroživilskih predelovalnic so zelo različne po količini in<br />
kakovosti, kar pa je težko upravljati. Večina odpadne vode iz<br />
vinogradniških kleti konča kot voda <strong>za</strong> namakanje različnih<br />
kultur ali gozdnih površin. Velike količine kalija in drugih<br />
snovi v odpadnih vodah imajo lahko dolgoročne vplive na tla<br />
in pridelke. Avtorji poudarjajo, da je na mestih odvajanja odpadnih<br />
voda nujno podati smernice, ki opo<strong>za</strong>rjajo na previdnost<br />
glede sestave vode <strong>za</strong> namakanje in talne raztopine, da se<br />
na ta način zmanjšajo poškodbe strukture tal in rastlin.<br />
Sledil je prispevek Avrelije Cencič, Andreje Borec in Joseja<br />
Manuela Zurda Vivasa z naslovom Ocena tveganja in upravljanje<br />
odstranjevanja mikrobnega onesnaževanja v odpadnih<br />
vodah. Avtorji so opozorili na nevarnost vsebnosti patogenov<br />
v odpadnih vodah, ki se uporabljajo <strong>za</strong> namakanje. Rezultati<br />
analize bakterij, ki so jo opravili v študiji, so poka<strong>za</strong>li, da odpadne<br />
vode, okužene s fekalnimi bakterijami, tudi potem, ko<br />
so bile obdelane, še vedno vsebujejo visoko število patogenih<br />
mikroorganizmov (bakterije in virusi). Avtorji so <strong>za</strong>ključili, da<br />
se izdelovalec oziroma odgovorni <strong>za</strong> predelavo odpadne vode<br />
mora <strong>za</strong>vedati tveganja, da lahko ne<strong>za</strong>dostni postopki čiščenja<br />
predstavljajo nevarnost <strong>za</strong> mikrobiološko varnost prečiščene<br />
vode, kar pomeni, da taka voda ni primerna <strong>za</strong> uporabo v namakalnih<br />
sistemih.<br />
Tretji v sekciji je bil prispevek Dejane Dimitrijević z naslovom<br />
Nanotehnologija: Izvajanje načela previdnosti preko<br />
meja Evropske unije. Avtorica je poudarila, da je nanotehnologija<br />
pomembna <strong>za</strong> tehnološki razvoj 21. stoletja in<br />
predstavlja potencial <strong>za</strong> doseganje velikih družbenih koristi,<br />
341
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
vključno s pozitivnimi vplivi na okolje. Pri tem pa se pojavljajo<br />
indici o nematerialnih učinkih na zdravje ljudi in<br />
okolje, čeprav trdnih dokazov <strong>za</strong> to še ni. Največji potencial<br />
<strong>za</strong> izpostavljenost v naslednjih nekaj letih bo na delovnem<br />
mestu, v industriji in akademskih raziskovalnih institucijah.<br />
Zaradi tega je nujna dosledna uporaba pristopa REACH<br />
»brez podatkov ni trga« <strong>za</strong> izdelke, ki vsebujejo deleže proizvedenih<br />
nanomaterialov, ki bi lahko privedli do izpostavljenosti<br />
potrošnikov ali okolja. Avtorica je opozorila, da bi se<br />
tovrsten pristop moral uporabljati tudi zunaj meja Evropske<br />
unije, pri čemer meni, da je treba uporabiti previdnostno načelo,<br />
saj znanstvene raziskave kažejo, da izpostavljenost že<br />
majhni količini nanomaterialov lahko resno škoduje zdravju<br />
ljudi in okolju. V <strong>za</strong>ključku je dr. Dimitrijevićeva poudarila,<br />
da morajo vlade jugovzhodne Evrope nujno razviti prilagodljive<br />
in prožne oblike t. i. prilagodljivega upravljanja,<br />
ki omogoča ustrezen nadzor nanomaterialov.<br />
Zadnji prispevek v sekciji sta predstavili Sonja Šoštar-<br />
Turk in Sabina Fijan. V prispevku z naslovom Okoljski faktorji<br />
tveganja v pove<strong>za</strong>vi z odpadno vodo v bolnišnici sta predstavili<br />
rezultate raziskave o tem, kako optimizirati dobiček programa<br />
<strong>za</strong> zmanjšanje obremenitev odpadnih voda in s tem doseči<br />
bolj trajnostni postopek <strong>za</strong> bolnišnico. V bolnišnicah se voda<br />
v velikih količinah uporablja v pralnicah, pri čemer nastajajo<br />
sorazmerno visoke količine odpadne vode; te so v bolnišnicah<br />
še posebej pomembne, ker so v njih prisotni potencialno<br />
patogeni mikroorganizmi. Rezultati študije so poka<strong>za</strong>li, da je<br />
količine in tudi oporečnost odpadnih voda mogoče zmanjšati<br />
z vgradnjo online senzorja v pralni stroj, ki meri prevodnost z<br />
možnostjo urejanja odmerka natrijevega hipoklorita in s tem<br />
preprečuje predoziranje, kar zmanjša poškodbe opranega tekstila<br />
in obremenitve odpadnih vod.<br />
Zadnji dan NATOVEGA ARW-posveta se je <strong>za</strong>čel z jutranjo<br />
sekcijo Okoljsko ogrožanje – izkušnje in pristopi II, ki jo je vodila<br />
dr. Dejana Dimitrijević. Eli<strong>za</strong>beta Mičović, Mario Gorenjak,<br />
Gorazd Meško in Avrelija Cencič so predstavili prispevek z<br />
naslovom Ocena tveganja prisotnosti kemikalij v hrani z vidika<br />
varovanja javnega zdravja. Opozorili so, da je ekstrapolacija<br />
temeljni problem pri določanju kvantitativne ocene tveganja <strong>za</strong><br />
zdravje <strong>za</strong>radi izpostavljenosti kemikalijam, ki so strupene <strong>za</strong><br />
ljudi v poskusnih sistemih. Negativni učinki na zdravje <strong>za</strong>radi<br />
kemikalij so, če ni podatkov <strong>za</strong> ljudi, običajno ocenjeni na laboratorijskih<br />
živalih po bistveno višjih odmerkih od ravni, ki so ji<br />
lahko izpostavljeni ljudje. Poleg tega so podatki, ki se pridobijo<br />
pri živalih, pogosto <strong>za</strong>vajajoči, prav tako pa se živali običajno ne<br />
odzivajo na toksične snovi na enak način kot ljudje. Avtorji so v<br />
<strong>za</strong>ključku poudarili, da je <strong>za</strong> realno oceno tveganja treba izvesti<br />
resno in <strong>za</strong>nesljivo študijo, v kateri bodo sodelovali ljudje in ne<br />
živali, saj samo taka metoda vodi do <strong>za</strong>nesljivih ocen tveganj <strong>za</strong><br />
zdravje ljudi <strong>za</strong>radi prisotnosti kemikalij v živilih.<br />
V nadaljevanju je Ivica Ristović predstavil prispevek z<br />
naslovom Okoljsko ogrožanje zraka, vode in tal v rudarskem<br />
procesu pridobivanja premoga. Proces pridobivanja premoga<br />
z metodo rudarjenja posledično popolnoma spremeni pokrajino<br />
ter tudi onesnaži zrak, vodo in tla. Vendar ima premog<br />
še vedno temeljno vlogo pri omogočanju globalnega razvoja.<br />
Samo v Srbiji premogovniško podjetje proizvede približno 40<br />
milijonov ton premoga in izkoplje okoli 80 milijonov kubičnih<br />
metrov rudnin na leto. Pri tem letno uničijo približno 120<br />
hektarjev kmetijskih površin v Srbiji. Avtor je povedal, da je<br />
<strong>za</strong>vedanje pomembnosti varovanja in ohranjanja okolja vedno<br />
večje, <strong>za</strong>to tudi podjetja sama poleg uvedbe naravi prijaznih<br />
in trajnostnih metod pridobivanja in proizvodnje premoga<br />
skrbijo <strong>za</strong> ponovno vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja v<br />
naravi ter povrnitev prvotne podobe pokrajine, zdaj uničene<br />
<strong>za</strong>radi rudarjenja. Poka<strong>za</strong>l je fotografije primerov uspešnega<br />
ponovnega pogozdovanja ter ustvarjanja naravnih habitatov<br />
v obliki jezer in tudi kmetijskih površin. Zaključil je, da tudi<br />
<strong>za</strong>radi takega ravnanja premogovništvo postaja trajnostno in<br />
okolju prijazno.<br />
Sledil je prispevek Liviua-Daniela Galatchija z naslovom<br />
Evropa kot vir ogrožanja in glavni dejavnik <strong>za</strong> evtrofikacijo delte<br />
reke Donave in Črnega morja: Anali<strong>za</strong> stanja in upravljanje<br />
tehnoloških rešitev. Anali<strong>za</strong> vzorcev, pridobljenih v raziskavi,<br />
je poka<strong>za</strong>la, da so vzdolž celotne obale delte Donave prisotne<br />
velike količine hranil in drugih kemikalij; <strong>za</strong>radi tega se zelo<br />
pogosto pojavlja proces evtrofikacije, ki dramatično vpliva na<br />
varnost ekosistemov na tem območju. Avtor je v <strong>za</strong>ključku<br />
poudaril, da je potreben strožji nadzor nad vnosom snovi na<br />
kmetijske površine ter snovi na primestnih območjih okrog<br />
rečne struge, in sicer vse od njenega izvora pa do izliva v Črno<br />
morje, saj so posamezni habitati že resno ogroženi.<br />
Zadnji v jutranji sekciji je bil prispevek Zorana Kekovića<br />
z naslovom Okoljskovarnostni vidiki eksplozije v skladišču streliva<br />
– priložnost <strong>za</strong> oblikovanje varnostnih politik. Avtor je v<br />
uvodu povedal, da nesreča v vojaškem skladišču predstavlja<br />
vir ogrožanja okolja, kar <strong>za</strong>hteva novo usmeritev na področju<br />
politike kriznega upravljanja in pristopa k obravnavani<br />
tematiki. V analizi nesreče v skladišču s strelivom v kraju<br />
Paračinske Utrine na hribu Karađorđe se je izka<strong>za</strong>lo, da je treba<br />
oceniti tveganje nevarnosti skladiščenih materialov in orodij<br />
<strong>za</strong> obvladovanje kriz in metod, ki so podlaga <strong>za</strong> uporabo<br />
metod, kot tudi upoštevati nove ideje <strong>za</strong> namene oblikovanja<br />
varnostnih politik.<br />
Zadnjo tematsko sekcijo delavnice o obvladovanju ogrožanju<br />
okolja v jugovzhodni Evropi z naslovom Ogrožanje<br />
okolja: Oblikovanje politik kot del rešitve je vodil dr. Andrej<br />
Sotlar. Katarína Jelšovská je predstavila prispevek z naslovom<br />
Anali<strong>za</strong> okoljskih konfliktov, v katerem je poudarila, da je <strong>za</strong><br />
342
Zapisi<br />
učinkovito preprečevanje okoljskih konfliktov potreben pregled<br />
narave, vzrokov in tudi mogočih posledic vsakega posameznega<br />
konflikta. Anali<strong>za</strong> konfliktov je poka<strong>za</strong>la, da je treba<br />
upoštevati stopnjo občutljivosti posameznega konflikta in dobro<br />
razumeti kontekst intervencij in organi<strong>za</strong>cij, ki konlikte<br />
podpirajo ali jih neposredno izvajajo. Brez upoštevanja zgoraj<br />
navedenih dejstev lahko nenamerno povzročimo nastanek<br />
nasilnih konfliktov ali poslabšamo obstoječe napetosti.<br />
Sledila je predstavitev prispevka Kataríne Kampove in<br />
Tomáša Lovečka z naslovom Negotovost v kvantitativni analizi<br />
tveganj, ki vplivajo na človekovo varnost. Avtorja sta poudarila,<br />
da je glavni cilj varstva pred negativnimi pojavi v<br />
vsakdanjem življenju izboljšanje varnosti ljudi, pri čemer<br />
v <strong>za</strong>dnjem obdobju še posebej izstopa okoljsko ogrožanje<br />
varnosti. V kvalitativni analizi sta avtorja povzela pristop k<br />
raziskovanju socialnih tveganj, ki temelji na posebni naravi<br />
teh tveganj in spoštuje cilje človekove varnosti. Menita, da<br />
je prepoznavanje različnih vrst negotovosti pomembno, ker<br />
omogoča ustvarjanje temeljnih teoretičnih okvirjev v modelu<br />
socialnega tveganja, ki je predpogoj <strong>za</strong> analizo tveganj in<br />
omogoča uspešno odzivanje ter reševanje nastalih okoljskih<br />
in socialnih konfliktov.<br />
Tretji v sekciji je bil prispevek avtorja Radomila Pešića, ki<br />
je predstavil vlogo ekonomskih instrumentov pri preprečevanju<br />
ekološke kriminalitete. Avtor je poudaril, da lahko imajo<br />
pravilno projektirani in ustrezno izvajani ekonomski instrumenti<br />
<strong>za</strong> varstvo okolja in upravljanje naravnih virov velik potencial<br />
<strong>za</strong> preprečevanje ekološke kriminalitete. Model racionalnega<br />
onesnaževalca jasno nakaže uporabnost posameznih<br />
vrst ekonomskih instrumentov, ki se običajno uporabljajo na<br />
področju okoljske politike, ko tako proizvodi kot tudi fiskalni<br />
učinki ekosredstev služijo kot močno orodje v boju proti<br />
organizirani ekološki kriminaliteti. Avtor je <strong>za</strong>ključil, da se niz<br />
političnih priporočil že uveljavlja v nekaterih evropskih tranzicijskih<br />
gospodarstvih.<br />
Zadnji je bil prispevek treh slovenskih avtorjev, Andreja<br />
Sotlarja, Bojana Tičarja in Bernarde Tominc, z naslovom<br />
Anali<strong>za</strong> slovenske okoljske politike – od institucionalnih predlogov<br />
do uporabnih pravnih uredb. V slovenskem prostoru<br />
opravljena anali<strong>za</strong> pravnih virov je poka<strong>za</strong>la, da se veliko področij,<br />
pristopov in politik ukvarja z vprašanjem varstva okolja<br />
in posledično družbe v najširšem smislu. Avtorji ugotavljajo,<br />
da je kljub temu še vedno težko določiti enotno, celovito in<br />
dosledno politiko varnosti, ki bi obravnavala, koliko različnih<br />
virov in vrst ogroženosti okolja bo treba reševati. Opozorili<br />
so na problem glede strateških in operativnih dokumentov, ki<br />
opisujejo kazniva dejanja zoper okolje kot posebni (namerno<br />
povzročeni) vir nevarnosti; tem je posvečeno relativno malo<br />
pozornosti, čeprav so mnoge ekološke in okoljske grožnje<br />
lahko posledica namernih človekovih dejanj ali opustitev. V<br />
<strong>za</strong>ključku so avtorji poudarili, da je enako mero pozornosti<br />
treba nameniti vsem oblikam okoljskega ogrožanja, tako naravnim<br />
in ekološkim nesrečam kot tudi uravnavanju onesnaževanja<br />
in sanacije.<br />
Udeleženci posveta so izpostavili ključna področja pri odzivanju<br />
na ogrožanje okolja. Ker je posvet poudarjal multiin<br />
interdiscplinarni pristop k razumevanju ogrožanja okolja<br />
in odzivanju nanj, so bili poudarjeni področje družboslovja<br />
in mogoči odzivi posameznih družboslovnih disciplin na<br />
grožnje okolju, kot sta ekološka kriminologija in prevencija<br />
ekološke kriminalitete. Na področju naravoslovja so bili predstavljeni<br />
številni vidiki pojmovanja ogrožanja okolja in razvijajoča<br />
se nanotehnologija. Kombinirani pristopi, ki so vsebovali<br />
študije in analize primerov ogrožanja okolja ter področje<br />
politike in družbene akcije zoper nevarnost okoljskih groženj,<br />
so bili še posebej <strong>za</strong>nimivi, saj je šlo <strong>za</strong> poskuse celostnega<br />
razumevanja tematike, od razumevanja do družbene akcije.<br />
Predstavljeni prispevki in razprave so vzpostavili temelj <strong>za</strong><br />
medsebojno sodelovanje in izmenjavo izkušenj in znanj ter<br />
vzpostavljanje mreže raziskovalcev na področju varovanja<br />
okolja v jugovzhodni Evropi in širše. Znanost ima pomembno<br />
vlogo pri odzivanju na vedno pogostejše oblike ogrožanja<br />
okolja, <strong>za</strong>to so tovrstne raziskovalne delavnice, ki omogočajo<br />
znanstveno multidisciplinarno razpravo o različnih grožnjah<br />
okolju in mogoče ukrepe <strong>za</strong> zmanjševanje, omejevanje in preprečevanje<br />
takih nevarnosti, neprecenljive.<br />
Posvet sta sklenila direktorja NATOVEGA ARW-projekta,<br />
Gorazd Meško in Dejana Dimitrijević. Povzela sta<br />
glavne sklepe, pri tem pa v <strong>za</strong>nimivo razpravo vključila vse<br />
udeležence, ki so izrazili svoje vtise in mnenja. Vsi zbrani so<br />
pozdravili idejo o morebitnih prihodnjih raziskovalnih in izobraževalnih<br />
projektih in sodelovanju med udeleženci, saj se<br />
je v okviru posveta oblikovala zelo <strong>za</strong>nimiva in trdna mreža<br />
<strong>za</strong> preučevanje okoljskih groženj varnosti. Gorazd Meško in<br />
Dejana Dimitrijević sta udeležence seznanila še z roki, navodili<br />
in pravili <strong>za</strong> pripravo prispevkov <strong>za</strong> objavo v mednarodni<br />
publikaciji <strong>za</strong>ložniške hiše Springer, ki predstavlja vrhunec<br />
NATOVEGA ARW-projekta Managing global environmental<br />
threats to air, water and soil – examples from South Eastern<br />
Europe.<br />
Katja Eman in Gorazd Meško<br />
343
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Novi »stari« varnostni izzivi – 23. letni simpozij ACUNS<br />
(The Academic Council of the United Nations), 3.–5. junij <strong>2010</strong>,<br />
Dunaj, Avstrija<br />
Slavnostno odprtje 23. simpozija Akademskega sveta<br />
Organi<strong>za</strong>cije združenih narodov (ACUNS) je bilo 3. junija<br />
popoldne v prostorih Univerze na Dunaju. Udeležence so<br />
nagovorili Georg Winder, rektor dunajske univerze, Christer<br />
Jöhnsson, vodja ACUNS, ter Kandeh Yumkella, generalni direktor<br />
Oddelka Organi<strong>za</strong>cije združenih narodov <strong>za</strong> industrijski<br />
razvoj. Po dobrodošlici in predstavitvi uspešnega dela so<br />
vsi trije poudarili pomen dela ACUNS ter pomen varnosti in<br />
njenega ogrožanja; pri tem so izpostavili pojav novih groženj,<br />
ki so jih poimenovali varnostni izzivi. Christer Jöhnsson je<br />
tudi poudaril, da je želeni cilj ACUNS kot organi<strong>za</strong>torja letnega<br />
srečanja, da to srečanje ponudi nove ideje in nove rešitve <strong>za</strong><br />
porajajoče se varnostne izzive. Slavnostni govornik simpozija<br />
je bil dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije. V nadaljevanju<br />
je nekdanji član Komisije Združenih narodov <strong>za</strong><br />
preprečevanje diskriminacije in <strong>za</strong>ščito manjšin ter ambasador<br />
Organi<strong>za</strong>cije združenih narodov (OZN) v Republiki Sloveniji<br />
v svojem predavanju z naslovom Novi varnostni izzivi poudaril<br />
pomen varnosti ter njene spreminjajoče se definicije <strong>za</strong>radi<br />
pojava novih izzivov. Pri tem je še posebej poudaril še vedno<br />
problematična področja <strong>za</strong>gotavljanja človekovih pravic, problem<br />
miru ter ekonomski, energijski in okoljevarstveni vidik<br />
ogrožanja varnosti. Posebej je izpostavil pri<strong>za</strong>devanja in dejanja<br />
OZN pri reševanju porajajočih se nacionalnih in globalnih<br />
problemov ter uspehe, ki jih je organi<strong>za</strong>cija imela pri reševanju<br />
težav, ter izrazil svojo podporo tovrstnim programom.<br />
Izpostavil je tudi vlogo znanosti in akademikov pri odzivanju<br />
na spreminjajoče se koncepte varnosti.<br />
Po slovesnem odprtju konference in gala sprejemu v prostorih<br />
dunajske univerze se je simpozij ACUNS <strong>za</strong>res <strong>za</strong>čel<br />
naslednji dan v prostorih avstrijskega parlamenta. Barbara<br />
Prammer, predsednica avstrijskega državnega sveta, je v uvodnem<br />
pozdravu izrekla dobrodošlico udeležencem simpozija<br />
ACUNS in jim <strong>za</strong>želela veliko uspešnega dela ter uresničitev<br />
želenih rešitev oziroma odgovorov na nove varnostne izzive<br />
ter veliko idej pri razpravljanju o teh izzivih. Izrazila je veliko<br />
<strong>za</strong>dovoljstvo, da je ACUNS <strong>za</strong> letošnji simpozij izbral Dunaj.<br />
V naslednjih dveh dneh je bilo dogajanje v okviru letnega<br />
simpozija ACUNS razdeljeno v panelna predavanja, okrogle<br />
mize in delavnice. Vsako panelno predavanje je predstavljalo<br />
tematski uvod v razdeljene delavnice in okrogle mize, ki so<br />
se potem zvrstile v popoldanskem delu konference. Prva tri<br />
plenarna predavanja, ki so potekala v prostorih avstrijskega<br />
parlamenta, so izpostavila zelo pomembne teme; naslovi teh<br />
predavanj so bili: Načrt <strong>za</strong> <strong>za</strong>gotavljanje človekovih pravic,<br />
»Požar« znotraj OZN ter Problematika jedrskega in drugega<br />
orožja. Zelo jasno so bile izpostavljene porajajoče se težave<br />
pri <strong>za</strong>gotavljanju temeljnih človekovih pravic oziroma v posameznih<br />
delih sveta zelo hude kršitve teh pravic, ki jim različne<br />
institucije OZN včasih niso več kos. Vsa tri izpostavljena<br />
področja predstavljajo varnostne izzive, in na <strong>za</strong>dnji okrogli<br />
mizi tistega dne je dame Margarett Anstee, nekdanja namestnica<br />
generalne sekretarke OZN, upravičeno <strong>za</strong>stavila nekoliko<br />
provokativno vprašanje: »Varnost da, a <strong>za</strong> kolikšno ceno?«<br />
Koliko smo pripravljeni storiti <strong>za</strong> varnost oziroma čemu vse<br />
smo se pripravljeni odreči? V razpravi, ki je sledila, se je izka<strong>za</strong>lo,<br />
da se ljudje v <strong>za</strong>meno <strong>za</strong> varnost, če to ni <strong>za</strong>res nujno<br />
potrebno, bolj ali manj neradi odrekamo svojim pravicam in<br />
ugodnostim, ki jih uživamo.<br />
V okviru okroglih miz so potekale zelo živahne razprave o<br />
temah, ki se sicer ne nanašajo neposredno na varnostne izzive<br />
kot take, vendar pa so z njimi posredno pove<strong>za</strong>ne oziroma<br />
se pojavljajo hkrati z njimi; to so kulturna raznolikost in posledični<br />
vplivi, tatvina kulturne dediščine, definiranje pojma<br />
nevarnost, boj zoper terorizem, OZN in mediji, kriminaliteta<br />
belih ovratnikov in korupcija, mednarodni vidiki o izobraževalni<br />
vlogi mednarodnih organi<strong>za</strong>cij, postkonfliktni tribunali,<br />
kritični vidiki vloge dela in dosežkov OZN. Vloga in pomen<br />
ter pozitivni vidiki dela OZN so bili priznani, čeprav so se govorniki<br />
strinjali, da morajo oddelki OZN sproti reševati težave<br />
in izboljšati svoje delo.<br />
V dveh dneh se je zvrstilo ducat različnih okroglih miz ter<br />
25 delavnic, ki so <strong>za</strong>jele zelo specifične, pozorno izbrane teme.<br />
Delavnice so se specializirale in so bile veliko bolj tematsko<br />
usmerjene, saj so udeleženci predstavili različne študije, primere<br />
nacionalne prakse in analize ter tudi predloge rešitev, ki<br />
so se zvrstili na okroglih mi<strong>za</strong>h: odgovornost posameznikov,<br />
organi<strong>za</strong>cij in držav glede <strong>za</strong>gotavljanja varnosti, legitimnost<br />
in odgovornost OZN, <strong>za</strong>gotavljanje in ohranjanje miru, spol<br />
in varnost, okolje in varnost, upravljanje varnostnih vprašanj<br />
v Južni in Vzhodni Aziji, energijska varnost v 21. stoletju,<br />
Združene države Amerike kot varnostno (problematično) žarišče,<br />
vidiki vzpostavitve miru, multilateralni mehanizmi obravnavanja<br />
novih varnostnih izzivov, spreminjanje konceptov<br />
varnosti, človekove pravice in porajajoči se izzivi, mednarodni<br />
odnosi kot varnostni izziv 21. stoletja, vloga in odgovornost<br />
posameznika v procesu upravljanja varnosti, vidiki okoljske<br />
varnosti, vloga in odgovornost mednarodnih institucij, var-<br />
344
Zapisi<br />
nost vesolja oziroma varnost v vesolju, človekova varnost,<br />
preprečevanje naslednje finančne krize in vloga kontrolnih<br />
mehanizmov v tem procesu.<br />
Na okrogli mizi z naslovom Vidiki okoljske varnosti so<br />
štirje avtorji 1 predstavili svoja dela ter razkrili štiri popolnoma<br />
različne vidike razumevanja pojma »okoljska varnost« oziroma<br />
»varnost okolja« ter <strong>za</strong>gotavljanja te varnosti na različnih<br />
ravneh in z različnimi mehanizmi. Poka<strong>za</strong>li so, kako zelo široko<br />
je področje okoljske varnosti in kako zelo različne so oblike<br />
njenega ogrožanja. Prav tako pa se je izka<strong>za</strong>lo, da je področje<br />
<strong>za</strong>gotavljanja okoljske varnosti zelo prepleteno, ali z drugimi<br />
besedami, multidisciplinarno, <strong>za</strong>to je povezovanje in sodelovanje<br />
med različnimi vedami <strong>za</strong>želeno in tudi učinkovito.<br />
Previdnostno načelo (angl. precautionary principle) je uporabno<br />
tako na mednarodni kot tudi na nacionalni ravni. Prav tako<br />
pojavi ekološke kriminalitete, še posebej transnacionalne ali<br />
organizirane ekološke kriminalitete, ogrožajo tako države, še<br />
posebej avtohtono prebivalstvo, kot tudi globalno skupnost, še<br />
posebej če gre <strong>za</strong> organizirane oblike tihotapljenja živalskih in<br />
rastlinskih vrst, ilegalno sekanje in tihotapljenje lesa, ilegalno<br />
odlaganje nevarnih odpadkov ali trgovanje z radioaktivnimi<br />
in z ozonu škodljivimi snovmi. Vloga mednarodnega prava je<br />
pri odzivanju na omenjene probleme in pri njihovem reševanju<br />
vse prej kot <strong>za</strong>nemarljiva, prav tako pa se mora nacionalno<br />
pravo ali pravo države prilagoditi globalnim <strong>za</strong>htevam, saj se<br />
vsak okoljevarstveni problem, čeprav je videti globalen, vedno<br />
<strong>za</strong>čne in konča na nacionalni oziroma regionalni ali lokalni<br />
ravni (na primer tihotapljenje lesa se najpogosteje <strong>za</strong>čne v deževnih<br />
gozdovih Azije, Afrike in Južne Amerike ter konča v<br />
obliki lesnih izdelkov v vsaki državi posameznici, še posebej v<br />
razvitih državah Severne Amerike ter Evrope in Azije).<br />
namreč pokaže, da »novi« varnostni izzivi niso novi, ampak<br />
stari, že znani. Nekateri izmed njih so prisotni ves čas (<strong>za</strong>gotavljanje<br />
in ohranjanje miru; varovanje človekovih pravic;<br />
mednarodni odnosi itd.), na druge smo medtem že skoraj po<strong>za</strong>bili<br />
in so zdaj spet priplavali na površje (spol in varnost;<br />
finančna kri<strong>za</strong> in varnost; energijska varnost itd.), spet tretji<br />
pa so se samo nekoliko preoblikovali, a še vedno ostajajo<br />
»novi« stari varnostni izzivi (okolje in varnost; spreminjanje<br />
konceptov varnosti; človekova varnost; varnost vesolja itd.).<br />
Zagotavljanje miru povsod po svetu ostaja osrednja točka<br />
razprave in najbolj problematično področje z vidika OZN in<br />
tudi širše. Konec koncev pa zrcalijo »novi« stari varnostni izzivi<br />
nekaj <strong>za</strong>res novega, to je globalni vidik problematike <strong>za</strong>gotavljanja<br />
varnosti. Kljub znanju, <strong>za</strong>vedanju ter poznavanju<br />
tragičnih posledic te problematike ostajata kršitev temeljnih<br />
človekovih pravic in <strong>za</strong>gotavljanje miru še vedno najbolj problematični<br />
in najpomembnejši temi oziroma izziva OZN in<br />
globalne družbe nasploh. Stari varnostni izzivi se pojavljajo<br />
v »novi« obliki, <strong>za</strong>to da se lahko človeštvo ponovno sooči z<br />
njihovim reševanjem in poskuša ne ponoviti preteklih napak.<br />
Katja Eman<br />
Opazovalec, ki je v treh dneh zelo bogatega programa<br />
konference ACUNS izbiral teme, okrogle mize in sekcije, ki<br />
so ga najbolj <strong>za</strong>nimale, je lahko ugotovil, da je <strong>za</strong> »nove« varnostne<br />
izzive, predstavljene na konferenci, nekje že slišal, da<br />
so mu nekako že znani. Natančen pogled v predstavljene teme<br />
1<br />
Bojana Čučković, Pravna fakulteta Univerze v Beogradu, je v svoji<br />
predstavitvi poudarila vlogo mednarodnega okoljevarstvenega prava<br />
kot »varuha« okoljske varnosti ali »vzroka« <strong>za</strong> okoljsko ogrožanje.<br />
Bev Byron, Curtin University of Technology v Perthu, je kot<br />
svoje področje dela predstavila projekt »Varstvo občutljivih razvijajočih<br />
se in njihova pogajanja <strong>za</strong> sklenitev dogovora <strong>za</strong> ohranitev<br />
bogatih virov morskega dna«. Petar Radosavljev, Pravna fakulteta<br />
Univerze v Beogradu, je predstavil svoj predlog vnosa in upoštevanja<br />
»previdnostnega načela« v mednarodnem pravu, ki je še posebej<br />
pomemben in uporaben na področju okoljevarstvene problematike.<br />
Zadnja predstavitev, in sicer avtorjev Katje Eman in Gorazda<br />
Meška, Fakulteta <strong>za</strong> varnostne vede Univerze v Mariboru, se je dotaknila<br />
ekološke kriminalitete kot oblike ogrožanja nacionalne varnosti<br />
in posledično novega varnostnega izziva 21. stoletja.<br />
345
Nove knjige<br />
v knjižnicah Inštituta <strong>za</strong> kriminologijo pri PF in Ministrstva <strong>za</strong><br />
<strong>notranje</strong> <strong>za</strong>deve RS (junij-avgust <strong>2010</strong>)<br />
Kriminologija<br />
Bernard. T. J.: Vold’s theoretical criminology. - New York :<br />
Oxford University Press, <strong>2010</strong>. - IX, 374 str. – Sg. 8010<br />
Clark, R.: Kriminalitet u Americi : <strong>za</strong>pažanja o njegovoj prirodi,<br />
uzrocima, prevenciji i kontroli. - Beograd : Pravni<br />
fakultet Univerziteta, 2009. - 235 str. - Sg. 8040<br />
Dunham, K.: Malicious bots : an inside look into the cybercriminal<br />
underground of the internet. - Boca Raton : CRC<br />
Press, cop. 2009. - XIV, 153 str. – Sg. 8032<br />
Expanding the criminological imagination : critical readings<br />
in crimonology / edited by Alana Barton ... [et al.]. -<br />
Cullompton : Willan, 2007. - XI, 226 str. – Sg. 8021<br />
Findlay, M.: Governing through globalised crime : futures for<br />
international criminal justice. - Portland : Willan, 2008.<br />
- XXIV, 276 str. – Sg. 8034<br />
Framing crime : cultural criminology and the image / edited<br />
by Keith J. Hayward and Mike Presdee. - Abingdon ; New<br />
York : Routledge, <strong>2010</strong>. - XII, 211 str. – Sg. 8012<br />
Grover, C.: Crime and inequality. - Uffculme ; Portland Or. :<br />
Willan Publishing, cop. 2008. - XVI, 272 str. – Sg. 8029<br />
Higgins, G. E.: Cybercrime : an introduction to an emerging<br />
phenomenon. - Boston, Mass. : McGraw-Hill Higher<br />
Education, cop. <strong>2010</strong>. - IV, 187 str. – Sg. 8011<br />
International handbook of criminology / edited by Shlomo<br />
Giora Shoham, Paul Knepper, Martin Kett. - Boca Raton,<br />
FL : CRC Press, cop. <strong>2010</strong>. - XXV, 700 str. – Sg. 8016<br />
Novak, J.: Japanese organised crime (boryokudan) : comparative<br />
perspectives and modern trends : final project report.<br />
- [Ljubljana : Inštitut <strong>za</strong> kriminologijo pri Pravni fakulteti,<br />
<strong>2010</strong>]. - 41 f. – Sg. G 620<br />
* REGULATING deviance : the redirection of criminalisation<br />
and the futures of criminal law / edited by<br />
Bernadette McSherry, Alan Norrie and Simon Bronitt.<br />
- Oxford ; Portland : Hart, 2009. - X, 313 str. : graf. prikazi<br />
; 24 cm.<br />
Situational prevention of organised crimes / edited by Karen<br />
Bullock, Ronald V. Clarke and Nick Tilley. - Willan, <strong>2010</strong>.<br />
- Cullompton ; Portland. - XVII, 222 str. – Sg. 8026<br />
Stanje kriminaliteta u Srbiji i pravna sredstva reagovanja. Deo<br />
3 = Crime in Serbia and Legal Means of Reaction. Part<br />
3 / priredio, editor Đorđe Ignjatović. - Beograd : Pravni<br />
fakultet Univerziteta, 2009. - 490 str. – Sg. 8039<br />
Tak, P. J. P.: The Dutch criminal justice system. - Nijmegen :<br />
Wolf Legal Publishers, 2008. - X, 189 str. – Sg. 8006<br />
Tonry, M. H.: Thinking about punishment : penal policy across<br />
space, time and discipline. - Farnham ; Burlington :<br />
Ashgate, cop. 2009. - XXXV, 518 str. – Sg. 8036<br />
Tombs, S.: Safety crimes. - Cullompton : Willan, 2007. - 253<br />
str. – Sg. 8028<br />
Wrongful conviction : international perspectives on miscarriages<br />
of justice / C. Ronald Huff and Martin Killias, editors.<br />
- Philadelphia : Temple University Press, 2008. - VIII, 318<br />
str. – Sg. 7988<br />
Young, A.: The scene of violence : cinema, crime, affect. -<br />
Abingdon [England] ; New York : Routledge-Cavendish,<br />
<strong>2010</strong>. - X, 185 str. – Sg. 8020<br />
Pravo<br />
Babić, M.: Krivično pravo : opšti dio. - Banja Luka : Pravni<br />
fakultet, 2009. – 543. – Sg. 8025<br />
Code de la route / commentaires et annotations par Laurent<br />
Desessard, Michel Massé, Emmanuel Aubin. - Paris :<br />
Dalloz, 2009. - Sg. Z 522<br />
Jarc, S.: Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) : s komentarjem.<br />
- Ljubljana : GV <strong>za</strong>ložba, 2007 (Nova Gorica :<br />
Grafika Soča). - 139 str. ; 21 cm. – Sg. Z 524<br />
* LEGAL institutions and collective memories / edited by<br />
Susanne Karstedt. - Oxford ; Portland : Hart, 2009. - XVII,<br />
409 str. : ilustr. ; 24 cm.<br />
Non-adversarial justice / Michael King ... [et al.]. - Annandale,<br />
N.S.W. : The Federation Press, 2009. - XII, 302 str. – Sg.<br />
8022<br />
Trials/ edited by Martha Merrill Umphrey. - Aldershot :<br />
Ashgate, cop. 2008. - XXXIII, 581 str. – Sg. 8001<br />
346
Nove knjige<br />
Vranj, V.: Alternativne mjere i sankcije u krivičnom <strong>za</strong>konodavstvu<br />
i praksi u Bosni i Hercegovini. - Sarajevo : Pravni<br />
fakultet Univerziteta u Sarajevu, 2009. - 234 str. – Sg. 8043<br />
Mladoletniki, družina<br />
Cipriani, D.: Children’s rights and the minimum age of criminal<br />
responsibility : a global perspective. - Farnham ;<br />
Burlington : Ashgate, cop. 2009. - XVI, 232 str. – Sg. 8035<br />
100 years of child protection / edited by Stan Meuwese ... [et<br />
al.]. - Nijmegen : Wolf Legal Pub., cop. 2007. - X, 276 str.<br />
– Sg. 8042<br />
Lawrence, R.: Juvenile justice : the essentials. - Thousand<br />
Oaks, Calif. : Sage, cop. <strong>2010</strong>. - XVIII, 313 str. – Sg. 8013<br />
Razno<br />
Europe and Asia Beyond East and West / edited by Gerard<br />
Delanty. - Routledge, 2006. - London (New York). - XIII,<br />
322 str. – Sg. 8008<br />
Haunting the knowledge economy / Jane Kenway ... [et al.].<br />
- London ; New York : Routledge, 2006. - XII, 148 str.<br />
– Sg. 8009<br />
Rebernik, M.: Slovensko podjetništvo v letu krize : GEM<br />
Slovenija 2009. - Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta,<br />
<strong>2010</strong>. - 136 str. – Sg. 8015<br />
Smith, J.: Qualitative complexity : ecology, cognitive processes<br />
and the re-emergence of structures in post-humanist social<br />
theory. - London ; New York : Routledge, 2006. - 302<br />
str. – Sg. 7998<br />
Visual worlds / edited by John R. Hall, Blake Stimson and Lisa<br />
Tamiris Becker. - London ; New York : Routledge, 2005.<br />
- X, 262 str. – Sg. 8007<br />
Kriminalistika in policija<br />
*Bowen, R. T.<br />
: Ethics and the practice of forensic science .<br />
– Boca Raton : CRC Press, cop. <strong>2010</strong>. - xix, 197 str. : ilustr.<br />
; 25 cm.<br />
Evidence-based crime prevention / edited by Lawrence W.<br />
Sherman ... [et al.]. - London ; New York : Routledge,<br />
2006. - XIV, 440 str. – Sg. 7999<br />
Handbook of crime prevention and community safety/ edited<br />
by Nick Tilley. - Cullompton, UK ; Portland, Or. : Willan,<br />
cop. 2005. - XXVI, 782 str. – Sg. 8019<br />
The informal economy and connections with organised crime<br />
: the impact of national social and economic policies /<br />
[edited by] Joanna Shapland, Paul Ponsaers. - Hague : BJu<br />
legal publishers, 2009. - X, 210 str. – Sg. 8027<br />
Lovell, J. S.: Crimes of dissent : civil disobedience, criminal<br />
justice, and the politics of conscience. - New York, N.Y. :<br />
New York University Press, cop. 2009. - XIV, 239 str. – Sg.<br />
7989<br />
Natapoff, A. Snitching : criminal informants and the erosion<br />
of American justice. - New York : New York University<br />
Press, cop. 2009. - XI, 260 str. – Sg. 7990<br />
Restoring justice after large-scale violent conflicts : Kosovo,<br />
DR Congo and the Israeli-Palestinian case / edited by Ivo<br />
Aertsen ...[et al.]. - Cullompton : Willan, 2008. - XXV, 483<br />
str. – Sg. 8002<br />
Psihologija, filozofija<br />
Das Gehirn und seine Freiheit : Beiträge zur neurowissenschaftlichen<br />
Grundlegung der Philosophie / Gerhard Roth;<br />
Klaus-Jürgen Grün (Hg.). - Göttingen : Vandenhoeck &<br />
Ruprecht, cop. 2009. - 168 str. – Sg. 8038<br />
Illouz, E.Cold intimacies : the making of emotional capitalism.<br />
- Cambridge ; Malden (MA) : Polity, 2008, cop. 2007.<br />
- VII, 134 str. ; 21 cm. – Sg. 8048<br />
Illouz, E.: Saving the modern soul : therapy, emotions, and<br />
the culture of self-help. - Berkeley ; Los Angeles ; London<br />
: University of California Press, 2008. - X, 294 str. ; 23 cm.<br />
– Sg. 8050<br />
Kant's moral and legal philosophy / edited by Karl Ameriks,<br />
Otfried Höffe ; translated by Nicholas Walker. - New York<br />
: Cambridge University Press, 2009. - XVIII, 324 str. – Sg.<br />
8031<br />
Kapardis, A.: Psychology and law : a critical introduction.<br />
- Cambridge ; New York : Cambridge University Press,<br />
<strong>2010</strong>. - XIV, 597 str. – Sg. 7993<br />
Law and evil : philosophy, politics, psychoanalysis / edited by<br />
Ari Hirvonen and Janne Porttikivi. - London ; New York,<br />
N.Y. : Routledge, <strong>2010</strong>. - [VIII], 308 str. – Sg. 8017<br />
347
<strong>Revija</strong> <strong>za</strong> kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 61 / <strong>2010</strong> / 3<br />
Law, mind and brain / edited by Michael Freeman and Oliver<br />
R. Goodenough. - Farnham, England ; Burlington, VT :<br />
Ashgate, cop. 2009. - XII, 416 str. – Sg. 8023<br />
Psychology and law : bridging the gap / edited by David Canter,<br />
Rita Žukauskiene. – Aldershot ; Burlington : Ashgate, cop.<br />
2008. - XIII, 262 str. – Sg. 8024<br />
Salecl, R.: Choice. - London : Profile, cop. <strong>2010</strong>. - 184 str. – Sg.<br />
8014<br />
Schmidt-Salomon, M.: Jenseits von Gut und Böse : warum<br />
wir ohne Moral die besseren Menschen sind. - München ;<br />
Zürich : Pendo, 2009. - 348 str. – Sg. 8037<br />
Why we kill : understanding violence across cultures and disciplines<br />
/ edited by Nancy Loucks, Sally Smith Holt and<br />
Joanna R Adler. - Hendon : Middlesex University Press,<br />
2009. - 202 str. – Sg. 8030<br />
Sociologija, politika<br />
Global youth? : hybrid identities, plural worlds / edited by Pam<br />
Nilan and Carles Feixa. - London ; New York : Routledge,<br />
2006. - XII, 218 str. – Sg. 8000<br />
Guardiola-Rivera, O.: Being against the world : rebellion and<br />
constitution. - London : Birkbeck Law Press, cop. 2009.<br />
- XII, 290 str. – Sg. 8033<br />
Seznam pripravila<br />
Barbara Bizilj<br />
Knjige, označene z * so v knjižnici MNZ<br />
348