prezimna ozelenitev njivskih površin

PREZIMNA OZELENITEV NJIVSKIH POVRŠIN
Branko KRAMBERGER 1
IZVLEČEK
V osmih poljskih mikroposkusih, ki so bili izvedeni v letih od 2004 do 2007 na različnih
lokacijah vzhodne Slovenije, so bile inkarnatka (Trifolium incarnatum L.), podzemna
detelja (Trifolium subterraneum L.), kuštrava grašica (Vicia villosa Roth.), črna detelja
(Trifolium pratense L.), italijanska mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum Lam. ssp.
italicum Shinz & Kell.) in ozimna ogrščica (Brassica napus L. var. napus Thell) za
prezimno ozelenitev njiv sejane v različnih rokih setve pozno poleti in jeseni ter tazorane
v različnih rokih spomladi. V prispevku so povzeti najpomembnejši učinki različnih
obravnavanj z navedenimi dosevki na vsebnost mineralnega dušika v tleh jeseni, pozimi in
spomladi, na črpanje mineralnega dušika iz tal, akumulacijo dušika v rastlinah, simbiotsko
vezavo dušika iz zraka in na posredovanje akumuliranega dušika naslednji poljščini ter s
tem vplivanje na pridelek naslednje poljščine (sladkorna pesa, koruza) v njivskem
kolobarju.
OVER-WINTER COVER CROPS
ABSTRACT
In eight field experiments which were examined from 2004 to 2007 at several different
locations in Eastern Slovenia, crimson clover (Trifolium incarnatum L.), subterranean
clover (Trifolium subterraneum L.), hairy vetch (Vicia villosa Roth.), red clover (Trifolium
pratense L.), Italian ryegrass (Lolium multiflorum Lam. ssp. italicum Shinz & Kell.) and
winter rape (Brassica napus L. var. napus Thell) were sown on different sowing dates, in
late summer or in autumn, and ploughed-in on different dates in spring. The paper
summarizes the effects of different cover crop treatments on soil mineral content in
autumn, winter and early spring, on nitrogen uptake by plants, nitrogen accumulation in
organic matter, symbiotic nitrogen fixation, and yield of the subsequent main crop (sugar
beet, maize) in the field crop rotation.
1. UVOD
V zadnjih desetletjih v kmetijsko proizvodnjo uvajamo mnoge ukrepe, ki so usmerjeni
predvsem v varovanje okolja in ohranjanje naravnih virov (Majkovič s sod., 2005). Med te
ukrepe sodi tudi v Sloveniji vse bolj razširjena kratkotrajna prezimna ozelenitev njivskih
površin preko jesenskih in zimskih mesecev. Izmed mnogih prednosti tega ukrepa lahko
izpostavimo predvsem: (i) zaščito tal pred erozijo, (ii) akumulacijo sončne energije, (iii)
povečevanje evapotranspiracijskega toka iz tal (Dabney s sod, 2001), (iv) izboljševanje
rodovitnosti tal, (v) učinkovit nadzor in preprečevanje širjenja plevelov (Ilnicky s sod.
1992), in (vi) črpanje mineralnega dušika, vklljučno z njegovo akumulacijo v organski
snovi. Po mineralizaciji je ta dušik namenjen naslednji poljščini v njivskem kolobarju
(Snapp s sod., 2005). V zadnjih letih je velik pomen pridobilo predvsem črpanje
1 Izr. prof. dr., Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, Vrbanska 30, 2000 Maribor

mineralnega dušika iz tal, ki se lahko v nižje plasti tal in podtalnico izpira v obliki
nitratnega iona (NO 3 ) (Shipley s sod., 1992; Logsdon s sod., 2002), ali se z denitrifikacijo
spreminja v hlapen dušikov oksid (N 2 O) (Jenkinson, 2001).
Za prezimno ozelenitev tal pogosto uporabljamo rastline iz družine trav (Poaceae), med
katerimi po uporabnosti izstopa italijanska mnogocvetna ljuljka (Lolium multiflorum Lam.
ssp. italicum Shinz & Kell.) in družine križnic (Brasicaceae), iz katere sta pri nas uporabni
predvsem ozimna ogrščica (Brassica napus L. var. napus Thell) in ozimna repica
(Brassica rapa L. ssp. oleifera DC). Zaradi kompleksnejših ekoloških razlogov pa vse
večji pomen pridobivajo metuljnice (Fabaceae) (Brandsæter in Netland, 1999; Brandsæter
in Netland, 2000). Slednje lahko enostavno vključimo v njivski kolobar in z njimi za
razliko od trav in križnic, v krogotok hranil še dodatno vnesemo dušik, pridobljen s
simbiozo (Evans in Taylor, 1987), kar nedvomno povečuje ekološko vrednost metuljnic.
Večji del s simbiozo pridobljenega dušika porabijo metuljnice za svojo rast (Peoples s
sod., 1995) in ga s tem akumulirajo v organski snovi. Nekaj tako pridobljenega dušika
lahko kasneje uporabimo v prehrani živali kot v zelinju vsebujoče proteine (Kramberger s
sod., 2006), preostali akumuliran dušik pa je po zaoravanju in mineralizaciji organske
snovi na voljo naslednji poljščini (Vaughan in Evanylo, 1998; Andraski in Bundy, 2005).
V našem nekajletnem raziskovalnem delu z rastlinami za kratkotrajno prezimno ozelenitev
njiv smo si za cilje dela zastavili pridobitev dodatnih znanj o:
- kvantifikaciji odvzema mineralnega dušika iz tal z različnimi dosevki za ozelenitev tal
in sicer: od setve dosevka po spravilu prejšnje poljščine (v poletnem času) in do
zaoravanja dosevka spomladi naslednje leto;
- dinamiki vsebnosti amonijskega in nitratnega dušika v tleh med rastjo dosevkov za
ozelenitev tal in po njihovem zaoravanju;
- razmerjih med ogljikom in dušikom v organski snovi dosevkov zaradi njihove
mineralizacije po zaoravanju;
- vplivih različnega časa zaoravanja dosevkov za ozelenitev tal in različnih dosevkov na
pridelek naslednje poljščine v njivskem kolobarju;
- potencialu simbiotske vezave dušika s posameznimi metuljnicami za kratkotrajno
prezimno ozelenitev tal; in
- še primernih rokih setve metuljnic za prezimno ozelenitev tal.
2. MATERIAL IN METODE
V letih od 2004 do 2007 smo izvajali eksaktne poljske poskuse na različnih lokacijah:
Pohorski dvor pri Mariboru in Rogoza pri Mariboru v vseh letih, v posameznih letih pa
tudi v vaseh Murski Črnici in Lipa v Prekmurju. V raziskave smo imeli vključene različne
roke setve (sredi avgusta, sredi septembra in sredi oktobra) različnih prezimnih metuljnic
za ozelenitev tal, in sicer so to bile inkarnatka (Trifolium incarnatum L.), podzemna
detelja (Trifolium subterraneum L.), kuštrava grašica (Vicia villosa Roth.) in črna detelja
(Trifolium pratense L.), ali pa smo dosevke primejalno sejali v drugi polovici avgusta
(italijanska mnogocvetna ljuljka, podzemna detelja, inkarnatka, ozimna ogrščica; v
nekatere poskuse sta bili vključeni tudi neprezimni oljna redkev (Raphanus sativus L.) in
bela gorjušica (Sinapis alba L.)). Po prezimitvi smo zaoravanje izvedli v različnih rokih
od konca februarja naprej - in vse do začetka maja. Dosevkov za ozelenitev tal nismo

gnojili (z izjemo enega obravnavanja mnogocvetne ljuljke v dveh od osmih poljskih
poskusov).
Posamezni poljski poskusi so bili zasnovani kot dvofaktorski (split-plot) ali pa smo
proučevali le posamezen faktor. Velikost osnovne parcele je bila prilagojena strojnemu
delu (setev, oranje), večinoma dolžine 30 m, medtem ko je bila širina osnovnih parcel v
različnih poskusih različna (od 6 do 15 m). Sicer pa so bili poskusi postavljeni po metodi
naključnih blokov v štirih ponovitvah.
Vzorce tal za ugotavljanje vsebnosti mineralnega N (amonijskega in nitratnega) smo
odvzeli pred pričetkom izvajanja posameznega poskusa (pred setvijo), pred prezimitvijo
rastlin (konec novembra), pred zaoravanjem (konec aprila), v posameznih poskusih pa še
tri tedne po setvi naslednje poljščine. Povprečne vzorce tal smo odvzeli iz treh globin: 0
– 30 cm, 30 – 60 cm in 60 – 90 cm. Takoj po odvzemu smo vzorce zamrznili. Kasneje
smo v njih določili vsebnost nitratnega (NO 3 − ) in amonijskega (NH 4 + ) dušika po Keeney
in Nelson (1982).
Količino nadzemnega in podzemnega pridelka dosevkov smo ugotavljali pred prezimitvijo
in konec aprila. Na več mestih iste poskusne parcelice smo vzorce nadzemne mase rastlin
odvzeli in tehtali z 0.25 m 2 velike površine, pokošene 5 cm nad tlemi. Pridelek preostalega
dela rastlin (korenine in prizemni deli stebel) smo ugotavljali s pranjem korenin,
pridobljenih iz vzorcev tal 0.2 x 0.2 m x 0.2 m, prav tako odvzetih na več mestih iste
parcelice. Tako pridobljen nadzemni in podzemni rastlinski material smo sušili do
konstantne mase v sušilni omari pri 70 °C. V suhi snovi zelinja in korenin smo določili
vsebnost N po Kjehldal-u.
Količino simbiotsko vezanega dušika smo izračunali po formuli (Evans in Taylor, 1987):
N N metuljnica N nemetuljni ca N metuljnica N nemetuljni ca
simb
akum
akum
N simb – količina simbiotsko vezanega N (kg ha -1 ); N akum (metuljnica) - količina akumuliranega N z metuljnico
(kg ha -1 ); N akum (nemetuljnica) - količina akumuliranega dušika z nemetuljnico (kg ha -1 ); N min (metuljnica) –
količina mineralnega dušika v tleh pod metuljnico (kg ha -1 ); N min (nemetuljnica) – količina mineralnega
dušika v tleh pod nemetuljnico (kg ha -1 ).
Vsebnost ogljika v dosevkih smo ugotovili po Walkley in Black metodi (Nelson in
Sommers, 1996) ter s pomočjo vsebnosti dušika določili C:N razmerje v organski snovi ob
zaoravanju dosevkov.
Kot poljščine, ki so v njivskem kolobarju sledile dosevkom za prezimno ozelenitev, smo
sejali koruzo (Zea mays L.), v dveh od poskusov pa tudi sladkorno peso (Beta vulgaris L.).
Jeseni smo ugotovili pridelek naslednje poljščine po obravnavanjih prezimnih dosevkov
za ozelenitev tal. Poleg tega smo pridelek naslednje poljščine tudi kemijsko analizirali.
V nadaljevanju prispevka zaradi preobsežnosti rezultatov večinoma ne podajamo v
numerični ali grafični obliki. V takšni obliki so ali bodo ob ustreznih statističnih analizah
in primerjavah prikazani v znanstvenih člankih, ki smo jih že ali jih šele pripravljamo.
Glede na naravo simpozija, ki je med drugim namenjen prenosu pridobljenih znanj
Svetovalni službi Slovenije, pa v nadaljevanju povzemamo bistvene rezultate našega
obsežnega večletnega dela s komentarjem in zaključki.
min
min

3. REZULTATI S KOMENTARJEM
Italijanska mnogocvetna ljuljka je iz vidika časa setve v naših krajih zelo uporabna za
prezimno ozelenitev tal, saj jo lahko sejemo že po spravilu ozimnega žita v poletnih
mesecih, če nam vreme to dopušča, in vse do sredine oktobra. V naših poskusih je še pred
zimo zadovoljivo pokrila površino tal tudi, če smo jo sejali šele v drugi polovici oktobra.
Kljub temu, da za razliko od drugih obravnavanih dosevkov razvije večino korenin le v
povsem vrhnjem sloju tal, ji njena zelo hitra rast takoj po vzniku omogoča hitro in
učinkovito črpanje mineralnega dušika iz območja ornice. S tem preprečuje premeščanje
tega hranila v nižje plasti tal in posledično onesnaževanje podtalnice. Njena učinkovitost v
črpanju mineralnega dušika iz tal hitro po setvi se kaže tudi iz primerjave, ki smo jo
pridobili iz poskusa, izvedenega v letu 2004 v Murskih Črncih (Preglednica 1).
Preglednica 1: Vpliv gnojenja mnogocvetne ljuljke z N na pridelek zelinja, količino N v
zelinju in vsebnost mineralnega dušika v tleh pred prezimitvijo
Table 1: The effect of nitrogen fertilization of Italian ryegrass on the herbage yield, the
amount of nitrogen in herbage yield and on the content of soil mineral nitrogen before
winter
Obravnavanje
(Treatment)
Pridelek ss zelinja
Herbage dry matter
yield
(t ha -1 )
N v zelinju
N in herbage
(kg ha -1 )
Vsebnost mineralnega N v tleh (kg ha -1 )
Soil mineral N content (kg ha -1 )
0-30 cm 30-60 cm 60-90 cm 0-90 cm
C 32.2 a 29.7 a 17.8 a 79.8 a
ML0 1.76 b 40.5 b 17.5 b 10.4 b 9.4 b 37.3 b
MLG 2.74 a* 70.9 a 19.7 b 11.3 b 10.9 b 41.9 b
C – kontrola brez dosevka (Control – without cover crop)
ML0 –z dušikom negnojena mnogocvetna ljuljka (Italian ryegrass, which was not fertilised with nitrogen)
MLG –mnogocvetna ljuljka, ob setvi gnojena s 60 kg N ha -1 (Italian ryegrass, fertilised with 60 kg N per ha
at sowing)
*vrednosti, ki so v istem stolpcu označene z različno črko so signifikantno različne (P≤0.05) (Numbers
folowed by different letter within a culumn are significantly different (P≤0.05)
V poskusu smo primerjali ob setvi v avgustu gnojeno (60 kg N ha -1 ) in negnojeno
mnogocvetno ljuljko. Ob prehodu v zimo je bila razlika v vsebnosti mineralnega dušika v
tleh v sloju 0 do 90 cm nesignifikantna, v numeričnih vrednostnih pa le do 4 kg ha -1 večja
pri gnojeni mnogocvetni ljuljki. V primerjavi z negnojeno kontrolo brez sejanega dosevka
sta obe obravnavanji mnogocvetne ljuljke zmanjšali vsebnost mineralnega dušika v tleh
pred zimo za do 40 kg ha -1 . Z gnojenjem dodani dušik srečamo kot akumuliranega v
rastlini, katerega del lahko že jeseni odpeljemo z njive kot krmo za živali. Preko zimskih
mesecev pri mnogocvetni ljuljki odmre le malo listov, kar pomeni, da v milih obdobjih
zime in rano spomladi večinoma ni mineralizacije in s tem sproščanja dušika iz odmrlih
ostankov mnogocvetne ljuljke.
Nasploh je v vseh naših izvedenih poljskih poskusih italijanska mnogocvetna ljuljka dobro
prezimila in spomladi hitro nadaljevala z rastjo. Zaradi razmeroma hitrega zaoravanja
spomladi in ker cilj poskusov ni bil pridelovanje krme, ampak ozelenitev tal, smo
spomladi zaorali celotne rastline. Po zaoravanju se je pojavila prva slabost mnogocvetne
ljuljke, saj se je v kar nekaj primerih v naslednji poljščini deloma regenerirala. Posebej je
bilo to moteče v sladkorni pesi, nekoliko manj pa v koruzi. Naslednja slabost

mnogocvetne ljuljke kot dosevka za kratkotrajno prezimno ozelenitev tal se je pokazala v
vplivu na pridelek naslednje poljščine v njivskem kolobarju. V obeh poskusih, kjer je bil
naslednji posevek sladkorna pesa, je bil vpliv na količino pridelka signifikantno negativen
in to, tako v primerjavi s kontrolo brez ozelenitve preko jesenskih in zimskih mesecev, kot
tudi v primerjavi z oljno redkvijo in belo gorjušico, ki pa nista prezimna dosevka.
V primeru koruze, kot naslednje poljščine je bil vpliv mnogocvetne ljuljke v nekaterih
poskusih (predvsem na nekoliko lažjih tleh) različen, ali neizrazit ali pa celo rahlo v korist
mnogocvetne ljuljke v primerjavi s kontrolo. Na težjih tleh ugotavljamo negativen vpliv, v
enem od primerov v zadnjem letu celo zelo negativen vpliv ljuljke kot predhodnega
posevka na pridelek koruze. Razloge za različne vplive lahko iščemo predvsem v
gospodarjenju z dušikom, oziroma predvsem mineralizaciji dušika. V primeru sladkorne
pese je namreč z dušikom gnojena mnogocvetna ljuljka na pridelek sladkorne pese
vplivala manj negativno, kot negnojena mnogocvetna ljuljka. V primeru izrazitega
negativnega vpliva na koruzo smo ugotovili nenormalno široko razmerje med ogljikom in
dušikom v mnogocvetni ljuljki, ki smo jo zaorali, in sicer kar več kot 60:1, čeprav smo
mnogocvetno ljuljko, ki je bila na videz dobro razvita, zaorali že v stadiju bilčenja. V
istem času zaoravanja je imela v istem poskusu organska snov ogrščice (pred cvetenjem)
C:N razmerje 40:1, podzemna detelja in inkarnatka pa 10-15:1 (primerno razmerje za
optimalno mineralizacijo N je 15-25 (30):1). Do tako širokega razmerja med ogljikom in
dušikom v sicer s tem hranilom negnojeni ljuljki (namen poskusov in samih ozelenitev je
bil namreč črpanje izpirljivega dušika iz tal preko jesenskih in zimskih mesecev) je prišlo
očitno zaradi ljuljki zelo malo dostopnega dušika v tleh. Ljuljka je ob sicer razmeroma
dobri rasti kopičila ogljikove spojine, z zelo malo dušika, ki ga je imela na voljo, pa je
zelo racionalno gospodarila. Posledično zelo širokemu razmerju C:N je ob mineralizaciji
organske snovi mnogocvetne ljuljke očitno prišlo do imobilizacije z načrtnim gnojenjem
koruzi dodanega dušika (N so začasno vezali mikroorganizmi ob razgradnji ljuljke), kar se
potem kaže v manjšem pridelku koruze. V primerih, kjer negativen vpliv na koruzo ni bil
izrazit, je bilo nekoliko več mineralnega dušika v tleh, kar je izboljšalo rast ljuljke in
predvsem omogočilo nekoliko ožje razmerje C:N; oziroma je neto mineralizacija N stekla
pravočasno, na nekoliko lažjih tleh (več kisika) pa potekala predvsem nekoliko hitreje.
Ozimna ogrščica je kot dosevek za prezimno ozelenitev tal vsaj po nabavni ceni semena
cenejša kot mnogocvetna ljuljka, vendar se takoj po vzniku pokaže njena pomembna
slabost. Pri nas je v mesecu septembru pogosto potrebna uporaba insekticida proti
bolhačem (Phyllotrotea sp), sicer nam lahko te škodljive žuželke posevek v celoti uničijo.
Sicer pa je dobra lastnost ozimne ogrščice ta, da tako kot druge križnice (Thorup-
Kristensen, 2001), zaradi hitro razvitega globokega koreninskega sistema, učinkovito črpa
hranila in s tem tudi dušikove spojine tudi iz globljih plasti tal. Spomladi relativno hitro
preide v cvetenje. Pri zaoravanju konec aprila nam njena višina lahko povzroča težave pri
zaoravanju, kar je poleg nekoliko zahtevnejšega vključevanja v njivski kolobar in
neprimernosti za uporabo na nekaterih vrstah tal (težka, vlažna in kisla tla) dodatna slabost
ogrščice kot dosevka za prezimno ozelenitev tal.
Metuljnice za prezimno ozelenitev tal je pri nas smiselno sejati najkasneje še v drugi
dekadi septembra. V naših poskusih so setve v drugi dekadi septembra sicer še uspele in
metuljnice (inkarnatka, kuštrava grašica, podzemna detelja in črna detelja) so uspešno
prezimile, vendar je bila jesenska rast vseh metuljnic, predvsem pa črne detelje, že
bistveno slabša od setev v avgustu. Setve v oktobru v naših poskusih niso uspele.

Metuljnice v tem primeru do zime niso pokrile površine tal, po prezimitvi pa so na teh
parcelah večinama rasle nesejane rastline (samosevno žito, plevelne rastline). Z zgodnjo
setvijo metuljnic (druga dekada avgusta) smo v naših poskusih do konca jeseni pridelali
med 1000 in 2500 kg sušine nadzemne mase rastlin, spomladi ob začetku maja pa smo z
ozimno grašico in inkarnatko celo presegli 4 000 kg sušine nadzemne mase. Tako velike
količine pridelka je na živinorejskih kmetijah smiselno uporabiti za krmo živalim. S tem
del dušika začasno umaknemo z njiv in vrnemo tja preko organskih gnojil ob naslednjem
gnojenju. V kolikor pridelek ostane na njivi, lahko ob tako visokih pridelkih računamo na
skupno (korenine in nadzemni deli rastlin) do 150 kg akumuliranega N ha -1 , kot smo
ugotovili tudi v poskusu, izvedenem v letih 2005/2006 (Preglednica 2). Burket s sod.
(1997) navajajo, da je več kot 50 % tega dušika po zaoravanju in hitri mineralizaciji že na
voljo naslednji poljščini. Jesenski pridelki v septembru sejanih metuljnic so bili bistveno
manjši od sejanih v avgustu, oktobra sejanih metuljnic pa jeseni in spomladi nismo
količinsko vrednotili, saj pridelka ni bilo. Nekoliko ostrejši zimi 2004/2005 in 2005/2006
sta v naših poskusih negativno vplivali na podzemno deteljo, ki je v teh zimah za razliko
od zime 2006/2007 slabše prezimila.
Preglednica 2: Vpliv v avgustu sejanega dosevka na količino akumuliranega dušika v
rastlini in vsebnost mineralnega dušika v tleh pred zimo (povprečje iz dveh lokacij).
Table 2: The effect of in August sown cover crops on content of soil mineral nitrogen and
on the amount of nitrogen accumulated by plants before winter (mean over two
locations)
Mineralni N v tleh
(0-90 cm)
Soil mineral N (0-90 cm)
(kg ha -1 )
Akumuliran N v
rastlini
(Plant N accumulation)
Mn. ljuljka
L. multiflorum
Podz. detelja
T. subterraneum
Inkarnatka
T. incarnatum
Črna detelja
T. pratense
K. grašica
V. villosa
22.5 b 28.2 ab 45.8 a 36.7 a 46.8 a
49.1 c* 136.7 ab 148.8 a 117.8 b 129.2 ab
(kg ha -1 )
*vrednosti, ki so označene z različno črko v isti vrstici so signifikantno različne (P≤0.05) (Numbers folowed
by different letter in the same row are significantly different (P≤0.05)
V avgustu sejane metuljnice so jeseni zmanjšale vsebnost mineralnega dušika v tleh, kar
lahko pripišemo črpanju mineralnega dušika iz tal. Vendar pa zmanjšanje vsebnosti ni
tako izrazito kot pri uporabi mnogocvetne ljuljke (Preglednica 2) ali ozimne ogrščice.
Razliko lahko pripišemo predvsem simbiotski vezavi dušika iz zraka in izločanju tega
dušika iz rastlin. Izračunane količine s simbiozo pridobljenega dušika jeseni znašajo po
setvah sredi septembra le do nekaj kg ha -1 , medtem ko po setvah sredi avgusta, jeseni
ugotavljamo večinoma do 60 kg simbiotsko vezanega N ha -1 , v ugodnih letih celo več
(Preglednica 2). Pri inkarnatki in ozimni grašici smo v letu 2005 ugotovili simbiotsko
vezavo, ki je jeseni presegla celo 100 kg ha -1 . Spomladi se te količine simbiotsko
vezanega dušika pri metuljnicah, ki dobro prezimijo, do zaoravanja še nekoliko povečajo.
Tudi spomladi smo maksimalno količino simbiotsko vezanega dušika ugotovili pri ozimni
grašici, in sicer kar čez 170 kg ha -1 (sejana avgusta, zaorana v začetku maja). Z vidika
simbiotske vezave dušika iz zraka je torej ozimna grašica zelo dobra rastlina za prezimno
ozelenitev tal, vendar je strošek semena pri njej v primerjavi z drugimi metuljnicami večji.
Zelo dobra je bila tudi inkarnatka. Pri črni detelji je lahko nekoliko problematična počasna

jesenska rast. Podzemno deteljo zaradi njenega načina plazeče rasti lažje zaorjemo, kot
druge obravnavane metuljnice, vendar je pri njej lahko zelo problematična slabša
prezimitev. Medtem ko lahko prve tri zaradi dokaj velikega pridelka spomladi porabimo
tudi za krmo živali, je podzemna detelja zaradi manj nadzemne mase bolj primerna le za
prezimno ozelenitev tal.
Zaradi dodatnega vnašanja dušika v sistem rastlina – tla, bi morali pri prezimni ozelenitvi
tal napraviti vse, da ta potencial metuljnic kar se da dobro izkoristimo. Poleg primerne
metuljnice za določena tla je odločujoč faktor uspešnosti predvsem dovolj zgoden čas
setve. Kot navajajo Robin in sod. (2005) ter Gage (2004) lahko računamo, da bo simbioza
nemoteno potekala še pri temperaturi tal nad 8°C, kar je bilo v naših poskusih jeseni še v
prvi dekadi novembra. Pri setvah v avgustu so imele metuljnice torej približno tri mesečno
obdobje za pričetek rasti in kasnejšo simbiotsko vezavo dušika. Spomladi je ob dokaj
ranem zaoravanju časa bistveno manj. V naših poskusih so se tla do temperature 8° C
spomladi ogrela šele v prvi dekadi aprila. Resda, so po prezimitvi metuljnice že dobro
razvite in bakterije v rastlinah navzoče, za kar je jeseni potrebno kar nekaj časa, vendar do
setve naslednje glavne poljščine v njivskem kolobarju (npr. koruza) ostanejo le še največ
trije do štirje tedni. V kolikor izvajamo zaoravanje in celotno predsetveno pripravo tal, pa
porabimo tudi za to kar nekaj časa.
V izvedenih poskusih smo ugotovili, da čas zaoravanja dosevkov signifikantno vpliva na
pridelek naslednje poljščine v primeru ljuljke pri sladkorni pesi. V tem primeru je
zaoravanje 14 dni pred setvijo povečalo pridelek korenov pese in pridelek belega sladkorja
za približno 10 % v primerjavi z zaoravanjem nekaj dni pred setvijo pese (preglednica 3).
V primeru koruze je čas zaoravanja dosevkov v naših poskusih na različnih tleh in v
različnih letih dal dokaj različne rezultate. Primerjave s sladkorno peso niso enostavne, ker
v primeru koruze govorimo o zaoravanju konec aprila (bistveno višje temperatura tal), pri
sladkorni pesi pa smo izvajali zaoravanje že konec marca in v začetku aprila. V primeru
koruze smo ponekod večji pridelek dosegli pri ranem zaoravanju dosevkov za prezimno
ozelenitev tal (3 tedne pred setvijo koruze), spet drugič pa smo celo z istim dosevkom
(npr. z mnogocvetno ljuljko ali pa podzemno deteljo) večji pridelek koruze dosegli z
zaoravanjem dosevka dober teden pred setvijo koruze. Očitno se tu srečamo z različno
dinamiko z mineralizacijo sproščajočega se dušika, ki je lahko na določenih tleh v
posameznem letu (dostopna voda, temperature) hitrejša ali počasnejša. Čas zaoravanja bo
optimalen, če bo največ dušika sproščenega takrat, ko ga npr. koruza lahko porabi. Če že
zaradi različne vlage tal in temperature ne moremo natančno predvideti časa zaoravanja
(predvidoma poteka mineralizacija na lažjih zračnih tleh nekoliko hitreje), pa lahko
približno načrtujemo vsaj optimalno razmerje med C:N v organski snovi, ki jo zaorjemo. S
tem se izognemo prej že omenjeni imobilizaciji z gnojenjem dodanega dušika.
Kaj torej iz vidika gospodarjenja z mineralnim dušikom smemo pričakovati od
dosevka za kratkotrajno prezimno ozelenitev tal?
Dosevek naj jeseni, v milih obdobjih zime in rano spomladi učinkovito črpa in v organski
snovi akumulira mineralni dušik iz tal, ki je tam ostal po pridelovanju prejšnje poljščine,
kakor tudi sproti mineraliziran mineralni dušik. S tem preprečujemo njegovo izpiranje v
podtalje in posledično onesnaževanje podzemnih voda. Ogromno bomo pridobili, če bo
dosevek še dodatno simbiotsko vezal dušik iz zraka. Spomladi se naj ob mineralizaciji
organske snovi dušik sprošča tako, da bo večji del tega mineraliziranega hranila

učinkovito porabila naslednja poljščina. Predvsem je ob zaoravanju dosevka, ali pa ob
uničevanju le tega v primeru neposredne setve, neželeno preširoko razmerje C:N, saj
povzroča imobilizacijo z gnojenjem namensko dodanega dušika, posledično pa tudi
zmanjšuje pridelek naslednje poljščine v njivskem kolobarju.
Kako to doseči?
Pri pozno poletnih in ranojesenskih setvah bi morali sejati mešanice različnih rastlin za
prezimno ozelenitev s tistim delež posameznih metuljnic, ki omogoča količinsko
optimalno simbiotsko vezavo N iz zraka, vendar zaradi črpanja mineralnega dušika z
drugimi rastlinami (m. ljuljka, prezimne križnice – kjer kolobar to omogoča) vzdržujejo
vsebnost mineralnega N v tleh jeseni, pozimi in rano spomladi na zelo nizkem nivoju.
Obenem morajo mešanice spomladi pred setvijo naslednjih poljščin v organski masi
vsebovati primerno razmerje C : N (15-30: 1), kar omogoča optimalno mineralizacijo
dušika in nemoteno prehrano naslednjih poljščin v kolobarju s tem hranilom N, posledično
pa tudi optimalen pridelek naslednje poljščine. Po poznejših jesenskih ozelenitvah tal, ko
je za setev metuljnic prepozno, je potrebno ugotoviti tisto vsebnost mineralnega N v tleh
jeseni in spomladi (lahko tudi z dodajanjem N v dovoljenih obdobjih), ki mnogocvetni
ljuljki v čisti setvi (namesto ljuljke bi lahko uporabili tudi ozimno rž ali kako drugo
prezimno žito) omogoča aktivno akumuliranje N in s tem preprečevanje izpiranja,
spomladi pa ji omogoča doseganje optimalnega razmerja med C in N v organski masi pred
setvijo naslednje poljščine.
Kaj lahko pričakujemo od tako optimalne kratkotrajne prezimne ozelenitve njiv?
Za vpliv rezultatov lahko podajamo primer za koruzo - v Sloveniji najbolj razširjeno
poljščino za krmo in vedno bolj pomembno energetsko rastlino, ki jo pridelujemo na več
kot 40 000 ha površine. V kolikor bomo z upoštavanjem nove tehnologije pridelovanja, ki
bo temeljila na prej povedanem, v povprečnju pridelali le za 50 kg zrnja/ha več kot do
sedaj (v naših dosedanjih raziskavah razlike merimo tudi v tonah), je to brez dodatnih
inputov v proizvodnjo skupno 2000 ton pridelka zrnja koruze več v Sloveniji samo v enem
letu. Poleg tega lahko s pravočasno setvijo optimalnih mešanic za ozelenitev z metuljnico
v povprečju s simbiozo v krogotok hranil vnesemo vsaj 30 kg N/ha. S tem na približno 20
000 ha žitnih strnišč, katerim v naslednjem letu sledi koruza, pridobimo približbo 600 ton
N letno, ki ga pri gnojenju naslednje poljščine ni potrebno dodati z mineralnimi gnojil.
Obenem pa lahko še dodatno računamo na vsaj povprečno 10 kg N/ha oziroma 200 ton
akumuliranega dušika letno na teh površinah, ki smo ga z optimalno ozelenitvijo
obvarovali pred izpranjem. Vpliv je torej gospodarski in močno okoljevarstveni.
Sofinancerji naših dosedanjih raziskav: Agencija za raziskovalno dejavnost Republike
Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije.
5. LITERATURA
Andraski T.W., Bundy L.G. (2005) Cover crop effects on corn yield response to nitrogen on an
irrigated sandy soil. Agronomy Journal, 97:1239–1244.
Brandsæter L.O., Netland J. (1999) Winter Annual Legumes for Use as Cover Crops in Row
Crops in Northern Regions: I. Field Experiments. Crop Science, 39: 1369–1379.
Brandsæter L.O., Netland J. (2000) Winter Annual Legumes for Use as Cover Crops in Row
Crops in Northern Regions: II. Frost hardiness study. Crop Science, 40: 175-181.

Burket J.Z., Hemphill D.D., Dick, R.P. (1997) Winter cover crops and nitrogen management in
sweet corn and broccoli rotation. HortScience, 32: 664 – 668.
Dabney S.M., Delgado J.A., Reeves D.W. (2001) Using winter cover crops to improve soil and
water qality. Comminications in Soil Science and Plant Analysis, 32:1221–1250.
Evans J., Taylor A.C. (1987) Estimating during N2 fixation and soil accretion of nitrogen by grain
legumes. Journal of the Australian Institute of Agriculture Science, 53:78–82.
Gage, D.J. (2004) Infection and invasion of roots symbiotic, nitrogen-fixing Rhizobia during
nodulate of temperate legumes. Microbiology and molecular biology reviews, 86:280 – 300.
Ilnicki R.D., Enache A.J. (1992) Subterranea clover living mulch: An alternative method of weed
control. Agriculture, Ecosystem Environment, 40: 249–264.
Jenkinson D.S. (2001) The impact of humans on the nitrogen cycle, with focus on temperate arable
agriculture. Plant and Science, 228:3–15.
Keeney, D.R., Nelson, D.W. (1982) Nitrogen - inorganic forms. In: A.L. Page, R.H. Miller, D.R.
Keeney. (eds.) Methods of Soil Analysis. ASSA and ASA, Madison.
Kramberger B., Gselman A., Bračko B., Podvršnik M., Ferlinc J. (2006) Role and potential of
Trifolium subterraneum grown as a winter catch crop. In: LLOVERAS, J. (ed.). Sustainable
grassland productivity:Proceedings of the 2nd General meeting of the European grassland
federation, Bajadoz (Spain), 3-6 April 2006, (Grassland Science in Europe, Vol. 11). Bajadoz
(Spain): Eropean Grassland Federation, p. 294–296.
Majkovič D., Borec A., Rozman Č., Turk J., Pažek K. (2005) Multifunctional concept of
agriculture : just an idea or the real case scenario? Druš. istraž. (Zagreb), 14:579–596.
Logsdon S.D., Kaspar T.C., Meek D.W., Preuger J.H. (2002) Nitrate leaching as influenced by
cover crops in large soil monoliths. Agronomy Journal, 94: 807–814.
Nelson, D.W., Sommers, L.E. (1996) Total carbon, organic carbon, and organic matter. In: D.L.
Sparks, A.L. Page, P.A. Helmke, R.H. Loeppert, P.N. Soltanpour, M.A. Tabatabai, C.T.
Johnson, M.E. Summer. (eds.) Methods of Soil Analysis. Part 3. Chemical Methods. SSSA
Book Ser. 5. SSSA an ASA, Madison.
Peoples M.B., Faizah A.W., Rerkasem B., Herridge D.F. (1989). Methods for Evaluating Nitrogen
Fixation by Nodulated Legumes in the Field. Australian Centre for International Agricultural
Research, Canberra..
Robin C., Sultan K., Obaton M., Guckert A. (2005) Nitrogen fixation and growth of annual
Medicago-Sinorhizobium associations at low temperature. European Journal of Agronomy,
22: 267 – 275.
Shipley P.R., Meisinger J.J., Decker A.M. (1992) Conserving residual corn fertilizer nitrogen with
winter cower crops. Agronomy Journal, 84: 869–876.
Snapp S.S., Swinton S.M., Labarta R., Mutch D., Black J.R., Leep R., Nyiraneza J., O´Neil K.
(2005) Evaluating cover crops for benefits, costs and performance within cropping system
niches. Agronomy Journal, 97: 322–332.
Thorup-Kristensen K. (2001) Are differences in root growth of nitrogen catch crops important for
their ability to reduce soil nitrate-N content, and how can this be measured? Plant and Soil.
230:185-195.
Vaughan J.D., Evanylo G.K. (1998) Corn response to cover crop species, sprind desiccation time,
and residue management. Agronomy Journal, 90:536–544.