40 let delovanja Specialne enote - Ministrstvo za notranje zadeve

More documents

Recommendations

Info

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje VArNOST o finančni straži na slovenskem Intervju s Pavletom Čelikom Ste vedeli, da je pred skoraj sto leti na Slovenskem delovala finančna straža? Ta »veja« državnih varnostnih sil je v obdobju 1918–1946 skrbela predvsem za pobiranje različnih dajatev ter skušala preprečevati preprodajo in tihotapljenje blaga. To je bil namreč čas najrazličnejših državnih monopolov (na primer na sol, petrolej, tobak, cigarete, vžigalice), različnih taks (npr. točilnih taks, taks na vžigalnike, avtomobile in celo radijski program) in številnih trošarin (npr. na vino in žganje, obleko, obutev). Čeprav le uradniki, so bili finančni stražniki uniformirani in celo oboroženi, med drugim pa so opravljali tudi povsem policijske naloge varovanja državne meje. O t. i. financarjih smo se pogovarjali z nekdanjim poveljnikom slovenske milice Pavletom Čelikom, izvrstnim poznavalcem zgodovine slovenske policije ter avtorjem več knjig s tega področja. Kot prvi pri nas se je namreč poglobil v to doslej prezrto zgodovinsko tematiko in o njej pred kratkim izdal tudi knjigo. Kot pravite, ste se proučevanja finančne straže lotili tudi zato, ker o njej ni bilo doslej v slovenščini napisanega še nobenega strokovnega oz. znanstvenega dela. Čemu pripisujete ta raziskovalni zaostanek? Res je, pri iskanju gradiva za svojo knjigo sem bil prav začuden, da nisem naletel na prav nobeno slovensko delo, ki bi obravnavalo delovanje finančne straže pri nas bodisi v času avstro-ogrskega cesarstva bodisi v kasnejšem obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prav tako njene omembe nisem zasledil niti v povojnih niti v sodobnih učbenikih finančne stroke. Zakaj, ne vem, saj je arhivskega gradiva na to temo ogromno. Najbrž gre za nekakšen predsodek do uradnikov, ki so preverjali izpolnjevanje obveznosti do države. Domnevam, da so bili zato manj priljubljeni med prebivalstvom, zlasti med tistim delom, ki je kršil tovrstne predpise in imel opravka z njimi. Popoln molk je morda neke vrste maščevanje nad njimi. Kdo so bili torej ti stražniki? To so bili pretežno slovenski fantje in možje, ki so morali končati obvezno osnovno šolanje, ki so bili telesno in duševno zdravi, naši državljani ter moralno neoporečni. Slednje je potrjevalo tako imenovano nravstveno spričevalo, ki sta ga izdala občinski ali policijski urad. Nosili so uniformo in bili oboroženi, čeprav je šlo za civilno osebje. Še danes rečemo, da je treba »dati cesarju, kar je cesarjevega«. Je bila to njihova glavna naloga, preverjati, ali ljudje plačujejo svoje dajatve državi? Tako je. Vendar moramo najprej razlikovati med neposrednimi in posrednimi dajatvami. Za neposredne davke (dajatve od zemlje, obratov, plač, rent …) je namreč skrbela davčna uprava po 42 tedanjih davčnih uradih in okrajih, osebju pa so rekli davkarji. Bili so v civilu in so jih prebivalci dosledno razlikovali od finančne straže, ki je nadzorovala posredne dajatve državi, kamor so uvrščali carino, trošarino, državne monopole in takse. T. i. financarji so zato delovali v notranjosti države in ob meji. Za carino pa so skrbele pretežno carinarnice, kjer so bili bolje šolani in plačani carinski uradniki. Ponekod pa je carinske naloge opravljala kar postaja finančne straže ob meji. Zanimivo je, da so poleg tega opravljali tudi varnostne naloge, ki bi jih danes opravljala policija. Poleg nadzorovanja posrednih dajatev so morali znotraj svojega delovnega okoliša na ukaz opravljati tudi povsem policijske varnostne naloge. Tako so nadzorovali prehajanje oseb prek določenih točk za dvolastnike ali maloobmejni promet. V ta namen so imeli postavljenih 28 stražarnic, financarji pa so bili pozorni zlasti na prtljago potnikov. Ob zaostrenih razmerah v sosedstvu ali doma so morali zastražiti točke ob meji, kjer bi lahko prišlo do nezakonitega, skrivnega prehajanja meje ali do še hujših dogodkov. Za šest dni so na primer dodatno zastražili mejo proti Italiji, ko je v začetku septembra 1930 v Trstu potekal sodni postopek proti članom organizacije TIGR. Ali ko je v Zagrebu 3. januarja 1931 na sedežu banovinske uprave eksplodiral peklenski stroj, so morali naši financarji za en teden dodatno zastražiti mejo proti Avstriji. Obilo dela so imeli po 25. juliju 1934, ko je bil v Avstriji poskus državnega prevrata in je k nam pribežalo na stotine nacističnih prevratnikov. Mejo je bilo treba močneje nadzorovati tudi po 9. oktobru 1934, ko je bil v Franciji umorjen kralj Aleksander. Med njihove naloge pa je spadalo tudi zbiranje podatkov in poročanje o dogajanju onstran državne meje, o kršitvah meje. Postaje finančne straže so tako poročale o številnih nedovoljenih preletih tujih letal prek naših mej, zlasti italijanskih. Ko so del slovenskega ozemlja leta 1941 zasedli Italijani, so prijeli enega od naših financarjev in ga zaradi nekdanjega obveščevalnega delovanja proti Italiji obsodili na 20 let ječe. Prav nič mu ni pomagalo sklicevanje, da je bila to ena od njegovih uradnih nalog. Bi tudi pri organiziranosti finančne straže lahko postavili kakšne vzporednice s policijsko? In koliko je sploh bilo teh stražnikov? Vsekakor so bili hierarhično, skorajda vojaško organizirani. Temeljna enota te straže je bila postaja, ki so ji rekli tudi oddelek, vojašnica, kasarna. Štela je okoli pet oseb, lahko več, včasih tudi manj, in delovala v največkrat zakupljenih zasebnih prostorih. Več teh postaj je nadzoroval pregledni okraj finančne straže, vso stražo v Sloveniji pa je nadzorovala finančna direkcija v Ljubljani, kjer je bilo nekaj inšpektorjev te straže. Tudi v ministrstvu za finance v Beogradu je bila notranja organizacijska enota, odgovorna za to stražo v celotni kraljevini. Vse naštete enote so vodile ustrezne evidence, ki so se nanašale na opis in skico okoliša, določene osebe in objekte. Leta 1930 je bilo 1.132 mož in uradnikov na 133 postajah, leta 1941 pa 698 oseb na 135 postajah. Leta 1940 je bilo v celotni državi 4.119 teh oseb, od teh v Sloveniji 684 ali 16,6 odstotka. Imeli so volilno pravico, število poročenih stražnikov, ne pa tudi uradnikov, je bilo ves čas omejeno in vezano na dovoljenje. Pravico do polne pokojnine so imeli po 30 letih službe, saj so jim delovno dobo šteli s povečanjem; če je stražnik šel v pokoj prej, je dobil zmanjšano pokojnino. Leta 1920 so stro- letnik LXI/št. 1/2013
VArNOST ški za to stražo v Sloveniji znašali 1,3 odstotka prihodkov. Kakšne pa so bile njihove uniforme, oprema in oborožitev? Uniforma je bila sivo olivna in se je malenkostno spreminjala. Poletna bluza je bila iz bele lanene ali bombažne tkanine. Med opremo so uvrstili nahrbtnik, službeno torbico, piščalko in sredstva za vezanje. V torbici so nosili pripomočke za uradno pisanje, vezanje ali za meritve v skladiščih. Piščalko so uporabili, kadar so klicali na pomoč. Na zunanjem delu rokava bluze in plašča so nosili oznake nazivov. Oboroženi so bili s puško in z bajonetom, uradniki te straže pa s sabljo ter s pištolo ali z revolverjem. Med merilne naprave, ki jih je uporabljala finančna kontrola, so, denimo, spadali tudi alkoholometer, saharometer (za merjenje vsebnosti sladkorja), termometer, aerometer, pa tudi plovec, različne vrvice z žico, svinčene plombe, trošarinski trakovi itd. Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje O finančni straži na Slovenskem je pri založbi Modrijan pravkar izšla obsežna monografija Naši financarji (1918– 1946). Njen avtor Pavle Čelik je proučil obširno in bogato arhivsko gradivo, množico finančnih fasciklov, številne pravne predpise in druge vire, med njimi časnike tedanjega časa, še zlasti glasilo finančnega ministrstva, ki je izhajalo od leta 1924. Poleg podrobne predstavitve finančne straže, nekakšnega »klona« med finančno policijo in carino v obdobju med obema svetovnima vojnama, je v knjigi zbral še številne osebne zgodbe financarjev ter pisma kmetov in drugih, ki so zašli v denarne težave. S polnim imenom in priimkom je omenjenih kar 686 oseb! Pomemben poudarek pa je namenil tudi socialni plati finančnih stražnikov. Katera pooblastila so imeli? Imeli so pravico ustaviti sumljivo osebo, jo preiskati, preiskati tudi prostore ali prevozno sredstvo, prijeti osebo, jo vkleniti in uporabiti orožje. Orožje so smeli uporabiti v dveh primerih: zato da so odvrnili od sebe ali sotovariša protipraven napad ali pa da so obvladali odpor tihotapcev, prijetih osumljencev in pri vzdrževanju javne varnosti. Za tihotapstvo so šteli tudi prenos ali prevoz blaga v notranjosti, ki je bilo zavezano plačilu določenih dajatev. Upiranje zakonitim ukazom in napade so financarji praviloma odvračali s telesno močjo, nato s hladnim orožjem in nazadnje tudi strelnim orožjem. Bajonet in sablja sta jim služila podobno kot današnja palica, ki je tedaj še niso imeli v opremi. Najverjetneje so morali pri svojem delu nenehno sodelovati z drugimi varnostnimi silami. Kako bi opisali to sodelovanje? V tedanji državi sta bili dve varnostni sili: orožništvo in državna policija. Orožniki so bili razporejeni po celotnem ozemlju, državna policija je delovala le v določenih mestih. Mejo so skoraj ves čas stražili vojaki obmejne čete, ki so jim ljudje dali ime graničarji. Potniški promet čez državno mejo so nadzirali komisariati železniške in obmejne policije, kjer je večino osebja sestavljalo orožništvo. Predpis je določal, da mora finančna straža sodelovati z vsemi temi sestavinami varnostnega sistema, pa tudi z občinami, okrajnimi načelstvi in drugimi državnimi organi. Iz arhivskih gradiv se da razbrati, da je do največ nesporazumov letnik LXI/št. 1/2013 prihajalo z graničarji, kjer so služili tudi vojaki, ki so pribežali iz sovjetske Rusije. Omenili ste, da prebivalci niso preveč marali financarjev. Razumljivo, njihova glavna naloga je bila namreč preprečevanje finančnih prestopkov, kot so tedaj rekli prekrškom. Odkrivali so kršitve, povezane z obveznostmi do državnega proračuna. Podajali so prijave za te kršitve, ki so jih nato kaznovali ali finančna direkcija v Ljubljani ali t. i. dohodarstvena sodišča. Danes bi za direkcijo rekli, da je prekrškovni organ. Kdor kazni ni poravnal, je moral v zapor. To seveda ni dvigovalo njihove priljubljenosti med prebivalstvom. Prihajalo je celo do oboroženih spopadov s financarji, največkrat ob odkritju tihotapstva. Znan je tudi primer, ko so prebivalci vasi Grčevje na Dolenjskem 14. oktobra 1921 z orožjem presenetili skupino financarjev in orožnikov, ki so bili namenjeni v nadzor nad vinogradniki, ali so ti pravilno popisali svoje zaloge vina ali ne. Med streljanjem je bil en domačin ranjen, drugi ranjenec pa je naslednji dan umrl. Kako so se strokovno usposabljali? Poznali so sistem šolanja, izpopolnjevanja in usposabljanja. Novinec je moral končati pripravniško šolo, ki je trajala štiri mesece, in opraviti izpit. Zatem je bil razporejen na eno od postaj. Šola za starešine postaj je prav tako trajala štiri mesece. Kdor je želel napredovati med uradnike finančne straže, pa je moral končati še štirimesečno šolo za uradnike. Praviloma so uradniška mesta namreč zasedali možje, ki so bili prej med moštvom te straže. To jih je spodbujalo k dobremu in uspešnemu službovanju. Poleg teh treh šol, ki so jim rekli tečaji, so poznali še izpite za določene nazive: stalnega financarja, starešino postaje in uradnika te straže. Nazivi za moštvo in uradnike so se nekoliko menjali, enako tudi šole in izpiti. V enotah so imeli učne ure, kjer so obravnavali nove predpise in navodila, mlajši pa so se učili pisarniških izdelkov. Med svetovno gospodarsko krizo po prvi svetovni vojni je tudi našo takratno državo pestila velika draginja. So bili finančni stražniki kot javni uslužbenci v kaj boljšem položaju kot ostalo prebivalstvo? Žal tega ne bi mogli reči. Njihovi prejemki so bili sestavljeni iz plače in dodatkov, kot so rekli. Plača sama je bila skromna in z njo se ne bi dalo niti dostojno živeti, zlasti če je imel financar svojo družino! Njihovo stisko so zato reševale predvsem t. i. draginjske doklade, katerih višina je bila odvisna tudi od kraja službovanja. Na slovenskem podeželju je bila, denimo, najnižja. Doklada je pripadala tudi ženi in nepreskrbljenim otrokom. Pri slednjih je šlo za otroški dodatek v današnjem pomenu besede. Poleg tega se je delež pobranih denarnih kazni zbiral v poseben sklad, iz katerega so nagrajevali najbolj prizadevne stražnike ali podeljevali podpore za šolanje njihovih otrok. Sklad je zato pomenil tudi pomembno socialno ustanovo. Kdor 43
Page 1 and 2: evija 1/2013 Ministrstvo za notranj
Page 3 and 4: VArNOST UVODNIK KAZALO UVODNIK Aktu
Page 5 and 6: VArNOST Drugo razvojno obdobje - ro
Page 7 and 8: VArNOST jinskega štaba TO, podpolk
Page 9 and 10: VArNOST AKTUALNO "Pripadnik enote s
Page 11 and 12: VArNOST AKTUALNO Najtežji del uspo
Page 13 and 14: VArNOST upravi, natančneje opredel
Page 15 and 16: VArNOST AKTUALNO Na Policijski upra
Page 17 and 18: VArNOST kazala enaka situacija, bi
Page 19 and 20: VArNOST NOVICE Sedem starih vozil s
Page 21 and 22: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK množi
Page 23 and 24: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK letnik
Page 25 and 26: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK Usposab
Page 27 and 28: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK »Na de
Page 29 and 30: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK Foto:
Page 31 and 32: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK NALOGE
Page 33 and 34: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK Zakaj p
Page 35 and 36: VArNOST sploh pride. Ko sem analizi
Page 37 and 38: VArNOST STROKOVNI PRISPEVEK so izde
Page 39 and 40: VArNOST Izobraževanje, usposabljan
Page 41: VArNOST Izobraževanje, usposabljan
Page 45 and 46: VArNOST MEDNARODNO SODELOVANJE Ob p
Page 47 and 48: VArNOST MEDNARODNO SODELOVANJE ZA V
Page 49 and 50: VArNOST MEDNARODNO SODELOVANJE Amer
Page 51 and 52: VArNOST jamem, da če znaš prenaš
Page 53 and 54: VArNOST ŠPORT snič, ki skrbi za t
Page 55: Foto: arhiv Policije

40 let delovanja Specialne enote - Ministrstvo za notranje zadeve

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?