40 let delovanja Specialne enote - Ministrstvo za notranje zadeve

STROKOVNI PRISPEVEK
osebnostjo na drugi strani ter samega
čustva (emocije) kot tisto vez med posameznikom
in zunanjim svetom. Po avtorjevem
utemeljevanju je čustvo vedno
reakcija posameznika na neki dogodek.
Subjekt, ki čustveno reagira na določen
dogodek, ne samo da vzpostavlja odnos
proti specifičnemu dogodku, temveč
pri sebi vzpostavi ustrezno reakcijo na
ta dogodek. Najdestruktivnejši čustvi, ki
se pojavljata v množici, pa predstavljata
slepa jeza in bes, ki sta na najvišjem
mestu stopenjske lestvice izražanja jeze.
Jeza kot pojem predstavlja sovražna čustva
nezadovoljstva. Čustva jeze nihajo v
moči od blage razdražljivosti do močne
razjarjenosti – besa.
Kristančič (2002) ugotavlja, da so čustva
jeze sestavni del agresije in nasilja,
zato so deležna posebne pozornosti,
kajti s poznavanjem jeze in sovražnih čustev
lahko preprečimo marsikatero nasilno
dejanje.
2.2.3 Agresija
Večina socialnih psihologov definira
agresijo kot vedenje, s katerim se namerava
koga fizično ali duševno prizadeti
ali oškodovati. Nasilje pa je zunanji
izraz agresije. Nasilje včasih nima jasno
določenih »akterjev« in je anonimno,
medtem ko mora imeti agresija svoje individualne
(določljive) akterje, ki so zanjo
tudi odgovorni. Sicer pa v psihologiji obstajajo
različne klasifikacije agresije (Ule,
2004):
— instrumentalna agresija; predstavlja
agresijo tedaj, ko je agresivno dejanje
le sredstvo za dostop do kakšnega
drugega cilja; v tej obliki agresije ni
nobenega čustvenega odnosa med
storilcem in žrtvijo; žrtev je pač ovira,
ki jo mora storilec premagati, da pride
do cilja (denar, teritorij, oblast …);
— afektivna agresija; predstavlja agresijo
v delu sovraštva med akterjem in
žrtvijo, kar pomeni, da je taka agresija
usmerjena proti žrtvi in je cilj agresije
žrtev prizadeti, se ji maščevati;
— aktivna agresija; posameznik stori dejanje
s posebnimi agresivnimi dejanji
zoper žrtev (udarci, povzročanje fizičnih
poškodb, ostre kritike …);
— pasivna agresija; posamezniku povzročimo
škodo s svojo pasivnostjo v
odnosu (nekomu nočemo pomagati
v nesreči).
V ozadju agresivnega vedenja niso
le jeza, bes in sovraštvo, kot bi utegnili
misliti, ampak je lahko veliko drugih čustev
(strah, ljubosumje, sovraštvo, zavist,
žalost …) – izvor agresivnega vedenja je
lahko pravzaprav katerokoli neprijetno
čustvo.
24
V vseh kulturah agresija spada med
negativne (asocialne) oblike obnašanja.
Zaradi svoje silovitosti in razdiralne moči
jo družba nadzoruje in stremi k zmanjševanju
njenih pojavnih oblik. Presojamo
jo po veljavnih družbenih normah,
težava pa je v neenotnosti kriterijev,
zaradi česar lahko pride do dodatnih
konfliktov. Po teoriji socialnega učenja
agresija ni prirojena, ampak priučena
(instrumentalno učenje, socialno modeliranje).
Instrumentalno učenje pravi, da
smo agresivni, če se to splača oziroma če
tako vedenje prinese za nas zaželen učinek
(ugled, status, denar …).
Socialno modeliranje pa se osredotoča
na agresivne zglede kot npr. eksperiment
Bandura – otrokom so kazali
agresivnost v filmu, risanki in z živim modelom.
Ko jim je bilo naročeno, da pretepejo
»lutko Bobo«, so se vsi odločili za
enak pristop. To je bila neke vrste potrditev,
da agresija na televiziji močno vpliva
na agresivnost v resničnem življenju, še
posebej na otroke (Bandura, 1963).
3 ZAKLJUČEK
Kot je bilo v uvodu povedano, so
družbene spremembe v Sloveniji pospešile
med ljudmi tudi težnje k posnemanju
evropskih dogajanj, med drugim
tudi določenih negativnih dejanj. Eno
takih, ki se odraža predvsem na področju
delovanja policije, je vsekakor porast
nasilja na prireditvah in shodih. Dejanja
z elementi nasilja izvršujejo predvsem
posamezniki ali skupine, ki so lahko tudi
organizirane. Motivi za taka dejanja so
različni: zadovoljevanje osebnih interesov,
koristoljubje, zadovoljevanje nacionalnih,
političnih in drugih interesov. Pri
tem pa se velikokrat izpostavi problem
množičnih neredov in divjaškega razbijanja
z nasilnimi dejanji. Take skupine z
raznimi oblikami verbalnega in fizičnega
nasilja ne ogrožajo samo policistov,
temveč tudi ostale udeležence shoda
ali prireditve. Jedro takih organiziranih
struktur je vse pogosteje sestavljeno iz
posameznikov, ki tudi sicer v socialnem
okolju izstopajo po svojem »asocialnem«
vedenju; njihov cilj je izživljanje
njihovih notranjih frustracij, prežeto s
povzročanjem materialne škode.
Mediji radi poročajo (na senzacionalen
način) o ekscesih in nasilnem vedenju
posameznikov ali skupin. Ta medijska
osredotočenost na nasilje nas še posebej
pritegne, po drugi strani pa to »medijsko
koketiranje z nasiljem« (saj miroljubni
udeleženci niso zanimivi) povzroča veliko
škodo vsem; tako se »spirala nasilja
vzdržuje«, zlasti če se spomnimo na zgoraj
omenjeni eksperiment Bandura.
Naj zaključim obravnavano tematiko
z naslednjim citatom:
VArNOST
Človek je uganka. To uganko je treba
reševati, in če si se ukvarjal z njo vse
življenje, ne reci, da si izgubljal čas!
Ukvarjam se s to uganko, ker hočem biti
človek!
(F. M. Dostojevski)
LITERATURA:
— Berkić, Sanja: Freudovska teorija in struktura
fašistične propagande; Seminarska
naloga; Pedagoška fakulteta – Defektologija;
Ljubljana 2004.
— Kristančič, Azra: Socializacija agresije, AA
Inserco, svetovalna družba, Ljubljana,
2002.
— Musek, Janek: Psihologija – Človek in
družbeno okolje, Ljubljana, Educy, 1994.
— Milivojević, Zoran: Psihoterapija – Razumevanje
emocija, psihoterapevtske studije,
Prometej, Novi Sad, 2005.
— Pečjak, Vid: Psihologija množice, Ljubljana,
1994.
— Pečar, Janez: Nekatere posledice čezmernega
uživanja alkoholnih pijač; Varnost
–Strokovni bilten let. 7/št.4, RSNZ SR Slovenija,
1987.
— Ule, Mirjana: Socialna psihologija, FDV,
Ljubljana, 2004.
— Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana,
1998.
INTERNETNE STRANI:
— Ule - Nastran, Mirjana; www.sofdv.org/—
socialna in politična psihologija; 2004.
— Povzetki predavanj s področja psihologije;
www.dijaski.net/psihologija/referati.
html, 20. 1. 2013.
— Bandura, Aleks; Bandura Eksperiment
(1963); en.wikipedija.org/wiki/Bobo _
doll_experiment, 20. 1. 2013.
Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota,
in Darko Brenko, UL MNZ
letnik LXI/št. 1/2013