40 let delovanja Specialne enote - Ministrstvo za notranje zadeve

evija 

1/2013 

Ministrstvo za notranje zadeve 

Republike Slovenije 

Letnik LXI 

ISSN 2232-318X 

40 let delovanja Specialne enote 

O Zakonu o nalogah in pooblastilih policije ter Zakonu o 

organiziranosti in delu v policiji 

Demonstracije pokazale požrtvovalnost in vrhunsko 

usposobljenost policistov PPE

Spoštovane sodelavke! 

Dan žena nas vsako leto opomni, kako težko so bile priborjene socialne, ekonomske in politične pravice 

žensk. Ob tem se zavemo, da v naši družbi še nismo popolnoma uresničili načela enakih možnosti, saj 

je še vedno moč prepoznati različne oblike zapostavljenosti in prikrajšanosti žensk. 

Ta dan nam zato daje priložnost, da ocenimo realno stanje in se zavzamemo za izboljšanje položaja 

žensk tam, kjer se prizadevanje za enake možnosti še ni zakoreninilo kot temeljna vrednota. 

Enakopravnost med spoloma namreč ni le temeljna človekova pravica, temveč je njeno uresničevanje 

bistvenega pomena tudi za napredek človeške družbe. Ta pravica bi morala postati tako samoumevna, 

da bi bilo vsako opozarjanje nanjo odveč. 

Cenjene kolegice in drage sodelavke, že 40 let rušite predsodke in gradite prijaznejšo podobo policije v 

javnosti. S svojo predanostjo in strokovnostjo, znanjem in izkušnjami vsakič znova zaznamujete delo v 

policiji in mu dajete posebno noto. Skozi zgodovino ste prepričljivo dokazale svojo vsestranskost in tako 

nesporno utrdile dejstvo, da ste nepogrešljiv del te organizacije! 

Iskrene čestitke ob vašem prazniku, dnevu žena! 

Stanislav Veniger 

generalni direktor policije 

Dr. Vinko Gorenak 

minister

VArNOST 

UVODNIK 

KAZALO 

UVODNIK 

Aktualno 

4 Izurjeni za pomoč, a tudi za udarnost in ostrino! 

12 QUO VADIS ZPol? 

14 Kadrovske spremembe na Generalni policijski upravi, 

PU Koper in PU Murska Sobota 

16 Medalje policije za hrabrost in požrtvovalnost prejelo pet policistov 

in dva občana 

Novice 

18 Policija se je predstavila na letošnji Informativi 

18 Med preventivno akcijo policisti ustavili kar 770 voznikov, 

ki so telefonirali za volanom 

18 Minister za notranje zadeve in generalni direktor policije obiskala 

poškodovana policista 

19 Sedem starih vozil s sistemom Provida nadomestili z novimi 

19 Policija uspešno preiskala deset poštnih in bančnih ropov 

19 Na MNZ o problematiki sovražnega govora 

Strokovni prispevki 

20 Senad Jušič: Psihologija množice 

25 Rado Abutovič: Usposabljanja predpogoj za učinkovito, enotno in 

zakonito obvladovanje demonstracij 

30 Mag. Boris Rojs: Policija in zasebno varovanje – partnerja ali konkurenta? 

33 Žiga Planinec: Zakaj prihaja do nasilja med vrstniki? 

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje 

38 Specializirane preiskovalne skupine - učinkovitejši način 

preiskovanja določenih zahtevnih kaznivih dejanj gospodarske 

kriminalitete in korupcije 

42 O finančni straži na Slovenskem 

44 18 policistov se je usposabljalo za delo na smučiščih 

Mednarodno sodelovanje 

45 Policija uspešna z več kot 7000 zadetki pri preverjanju podatkov 

v schengenskem informacijskem sistemu 

47 Za varnost na slovenskih smučiščih ob slovenskih policistih 

skrbela tudi kolega iz Hrvaške 

49 Ameriški veleposlanik Mussomeli na obisku pri Venigerju 

49 Veniger sprejel policista, ki sta odpotovala v mednarodno 

civilno misijo na Kosovo 

49 Zamenjava člana Republike Slovenije v upravnem odboru Europola 

Prosti čas 

50 Streljati z lokom je težje kot s pištolo 

Šport 

52 Rok Marguč: "Sem na vrhu, tam, kjer si zaslužim biti." 

53 Boj za zmago na 42. Patruljnem teku slovenske vojske in policije 

letnik LXI/št. 1/2013 

Po dolgi in mrzli zimi, ki večino 

od nas kar nekoliko upočasni, 

je prijetno vstopiti v marec, ki ne 

prinaša le prvih toplejših sončnih 

žarkov, temveč tudi dva praznika, 

ki nas vedno znova spodbudita k 

izražanju naklonjenosti in spoštovanja 

med spoloma. Osmi marec 

in dan mučenikov nas zdramita 

iz zimske otopelosti in vsako leto 

znova na dnevni red medijev in 

aktualnih družbenih debat uvrstita 

pogovore o uspešnem uresničevanju 

enakopravnosti spolov v vsakdanjem 

življenju. Nadaljujemo več kot stoletno debato o vlogi obeh 

spolov in družbenih pogojih za enakopravno udeležbo žensk v družbi. 

Nihče si ne želi zabrisati razlik med spoloma, prav pa je, da imamo vsi 

zagotovljene podobne, enaki so skorajda iluzija, pogoje za samouresničitev. 

Korak naprej bo mogoč, ko bo v družbi prevladalo spoznanje, 

da nas različnost v resnici bogati in da smo v sinergiji moči lahko vsi 

skupaj še boljši in uspešnejši. O tem smo se pred kratkim pogovarjali 

tudi v policiji in ugotovili, da so policistke s svojim pogumom in odločnostjo 

že pred časom postale nepogrešljiv del te organizacije. 

Da pogum ni lastnost, ki je pogojevana s spolom, dokazujejo tudi 

letošnji prejemniki in prejemnice medalj za hrabrost in požrtvovalnost, 

o katerih pišemo v tej številki Varnosti. 

Prav na točki poguma pa so bili naši policisti, o čemer smo v prejšnji 

številki že pisali, v zadnjih mesecih večkrat postavljeni pred težke 

preizkušnje. Mnogi izmed njih, predvsem pripadniki Posebne policijske 

enote, so s svojim delom na shodih pokazali vrhunsko psihično, 

fizično in strokovno usposobljenost, na kar smo upravičeno ponosni. 

V marčevski številki Varnosti pa ne prezrite tudi članka o 40. obletnici 

delovanja Specialne enote, ki jo bomo obeležili v maju, o delovanju Specializiranih 

preiskovalnih skupin, pa tudi predstavitve Zakona o nalogah 

in pooblastilih policije ter Zakona o organiziranosti in delu policije. 

Želimo vam prijetno branje! 

Mag. Vesna Drole 

vodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije 

VARNOST 1/2013, januar–marec ISSN 2232-318X 

Pripravili: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU 

Koordinatorka: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU 

Lektorirala: Dušanka Pezdirc, Policijska akademija, GPU 

Fotografija na naslovnici: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

Oblikovanje naslovnice: Matjaž Mitrovič, SUPG MNZ 

Tehnično oblikovanje: Mirsada Dželadini, SUPG MNZ 

Naslov: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU, 

Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana 

Spletna naslova: www.mnz.gov.si, www.policija.si 

Telefon: 01/428 57 45, e-naslov: varnost@policija.si 

3

AKTUALNO 

VArNOST 

Že 40 let ... 

Izurjeni za pomoč, a tudi za 

udarnost in ostrino! 

Rojstvo prve specialne enote v Sloveniji, katere naloga je 

bila razreševanje najzahtevnejših varnostnih nalog, sega v 

leto 1973, in je povezano z vdorom teroristične skupine Feniks 

na območje takratne Jugoslavije ter pobojem izraelskih 

športnikov na Olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. 

21. junija 1972 je čez mejo z Avstrijo v Jugoslavijo 

vdrla diverzantsko-teroristična skupina 

pripadnikov hrvaškega revolucionarnega bratstva 

Feniks ter v Bosni in Hercegovini na območju 

Raduše začela oborožen boj proti legalno 

izvoljeni oblasti. V akciji za prijetje teroristov, 

poimenovani Raduša, so tedanje jugoslovanske 

oblasti uporabile teritorialno obrambo (TO) in 

spoznale, da TO in masovna mobilizacija nista 

najprimernejši način za reševanje takšnega konflikta. 

Pri posredovanju 8000 pripadnikov tedanje 

narodne milice, enot Jugoslovanske ljudske 

armade in TO je bilo ubitih 15 teroristov, štirje so 

bili prijeti. Življenje je izgubilo 13 miličnikov in 

vojakov, veliko je bilo ranjenih. 

Policijske specialne enote so začele nastajati 

v začetku sedemdesetih hkrati s 

pojavom in razmahom terorističnih aktivnosti 

in organizacij, ki se jim običajne 

policijske enote niso bile zmožne učinkovito 

zoperstaviti. 

Prvo razvojno obdobje – predhodnica 

Specialne enote (leto 1972) 

Zaradi delovanja te sovražne skupine in napovedi, 

da se bo teroristom pridružilo še več pristašev, 

ter podatka, da bodo ti potovali čez ozemlje 

RS, je predsednik Socialistične federativne republike 

Jugoslavije (SFRJ) leta 1972 izdal ukaz za oblikovanje 

specialnih enot v vseh republikah za vodenje 

boja proti terorizmu. Republiški sekretar za 

notranje zadeve Marjan Orožen je istega leta izdal 

odločbo o ustanovitvi Specialne enote Republiškega 

sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) Socialistične 

republike Slovenije, ki je ob ustanovitvi štela 

41 pripadnikov, usposabljanje pa jih je opravilo 

39. Po končanem usposabljanju so se pripadniki 

enote ponovno vključili v delo svojih matičnih 

enot, vendar so zadržali opremo in oborožitev (jurišne 

puške M-70 in M-70 A ter pištole M-57). 

4 

letnik LXI/št. 1/2013

VArNOST 

Drugo razvojno obdobje – rojstvo Specialne 

enote (1973–1977) 

Republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen je z 

odločbo 27. decembra 1972 ustanovil Četo milice v stalnem 

sestavu. Odločba je začela veljati s 1. januarjem, četa pa se je 

dejansko ustanovila 1. marca 1973, kar velja za rojstvo SE. Z 

ustanovitvijo profesionalne enote je prenehala obstajati SE 

AKTUALNO 

RSNZ na vpoklic. Četo milice so sestavljali vodstvo čete, vod 

milice za posebne naloge s tremi oddelki in vod milice za zavarovanje 

objektov. Enota je imela sistemiziranih 84 delovnih 

mest, od tega vod za posebne naloge 35 delovnih mest, organiziranih 

v vodstvo in tri oddelke. V okviru voda za tehnične zadeve 

so bile leta 1974 oblikovane nove skupine, in sicer skupina 

za operativno-tehnične preglede motornih vozil, rentgenska 

skupina ter skupina pilotov in mehanikov helikopterjev. 

Tretje razvojno obdobje – 

Zaščitna enota milice (1977–1990) 

Z odločbo republiškega sekretarja za 

notranje zadeve je bila 1. decembra 1977 

Četa milice preimenovana v Zaščitno enoto 

milice (ZEM) RSNZ SRS. 1. avgusta 1978 

se je ZEM preoblikovala v četo milice za 

posebne naloge (v sestavi Voda za protidiverzantske 

in teroristične naloge, Voda za 

prometno-operativne naloge in samostojnega 

Oddelka za materialno-tehnične zadeve 

ter četo milice za zavarovanje oseb in 

objektov s štirimi vodi) in Zaščitno enoto 

milice (posebna enota milice za opravljanje 

določenih nalog s področja varnosti v 

mirnem obdobju, izrednih razmerah, neposredni 

vojni nevarnosti in vojni, ki je bila 

organizacijska enota uprave milice oziroma 

poveljstva milice RSNZ). V tem času je 

enota izvajala pretežno splošne policijske 

naloge. 


5

AKTUALNO 

VArNOST 

»V Specialni enoti sem od leta 1994. Po končani kadetski 

šoli sem delal na Postaji prometne policije v Ljubljani. Ker 

sem iskal nove izzive in bolj adrenalinsko delo, sem se odločil 

za delo v tej enoti. Leta 1994 se je prvič pojavil uradni 

razpis za delo v takratnem Oddelku za PDZ (protidiverzantska 

zaščita), kjer se je iskalo tehnično znanje, domiselnost 

in sposobnost sprejemanja odločitev v zelo kratkem času. 

Ugotovil sem, da mi je to delo pisano na kožo, zato sem se 

prijavil na razpis in bil istega leta sprejet. Za delo v Oddelku 

za PDZ ni bilo treba opraviti osnovnega usposabljanja tako 

da smo se novinci takoj začeli seznanjati z delom v protibombni 

zaščiti in čez pol leta smo začeli z osnovnim trimesečnim 

usposabljanjem za bombnega tehnika. Vseboval je 

celoten spekter dela z minsko-eksplozivnimi sredstvi in po 

opravljenih izpitih smo začeli delati na terenu z izkušenimi 

»mački«, ki so bili najmanj deset let starejši od mene. 

V osamosvojitveni vojni sem delal še kot policist na Postaji 

prometne policije Ljubljana mesto. Sodeloval sem pri varovanju 

proslave in okrog ene ure ponoči sem ob izvozu tankov 

iz vojašnic odšel na delo na barikado, kjer sem potem 

aktivno sodeloval vseh deset dni vojne za Slovenijo. Imam 

status vojnega veterana vojne za Slovenijo. Ponosen sem 

na vse svoje uspešno opravljene naloge v protibombni zaščiti, 

še posebej na to, da sem v najzahtevnejših primerih, 

ko je bilo neposredno ogroženo moje življenje, ohranil mirno 

kri. Najpomembnejše pri našem delu je, da ostaneš živ in 

da greš v pokoj z vsemi prsti na rokah. 

Med izkušnjami bi lahko izpostavil še odkritje okostja in 

bombe, ki naj bi izvirala iz I. svetovne vojne. Še z dvema 

jamarjema iz SE smo se odpravili v akcijo, pri čemer nisem 

imel skoraj nobenih izkušenj iz jamarstva ali alpinizma in 

sem se prvič »apzajlal« ter se spustil v jamo v obleki jamarja 

s čelado na glavi in s torbo z najbolj osnovnim orodjem. 

Kolega se je spustil za mano in mi pomagal pri spustu. Na 

dnu jame (pribl. 15 metrov globoko) sem zavaroval najdeno 

bombo »paradajzarico«, ki je bila tam od I. svetovne vojne 

in je bila že zelo v slabem stanju. Seveda se je bilo treba 

potem dvigniti na površje, kar pa ni bilo ravno lahko, ker 

nisem imel nobenih jamarskih izkušenj in je bila jama zelo 

ozka. Vzpon se mi je zdel neskončno dolg in moral sem 

pokazati kar nekaj spretnosti, da sem prišel na površje. Na 

koncu se je vse srečno končalo, saj smo uspešno odpravili 

nevarnost, ki je pretila jamarjem.« 

Igor 

Četrto razvojno obdobje – vloga in položaj 

Specialne enote milice Republiškega 

sekretariata za notranje zadeve pred 

osamosvojitveno vojno in v njej (1990–1991) 

6 

Začetek korenitih družbenih sprememb je pomenil poizkus 

zvezne države, da s pomočjo JLA razoroži TO kot drugo 

komponento obrambnega sistema države. Verjetno je bil 

ravno to tisti trenutek, ki je sprožil plaz aktivnosti, ki bi se dejansko 

lahko začele mnogo kasneje in zelo verjetno s hujšimi 

posledicami. V tem času je enota odigrala izjemno pomembno 

vlogo. 

Eden prvih ukrepov, ki jih je sprejela nova slovenska 

oblast ter izvedel Vod za protidiverzantske in teroristične 

naloge ZEM, je bil pregled in preiskava zaprtega območja 

Gotenice, Kočevske Reke in Škrilja, kjer je bila shranjena velika 

količina oborožitve TO, ki je v nobenem primeru ni smela 

prevzeti JLA. S tem in z nadaljnjimi dejanji je bila začrtana 

uspešna pot enote med osamosvajanjem Slovenije. 

Konec marca 1990 se je skupina miličnikov Čete milice 

za posebne naloge, ki je izvajala usposabljanje v streljanju v 

Svetlem Potoku, med povratkom v Ljubljano ustavila v vadbenem 

centru milice na Jasnici. V razgovoru med skupino 

starešin Čete milice za posebne naloge in Vinkom Beznikom, 

vodjo tega centra, se je ta prvič zanimal za usposobljenost 

in število specialcev, ki bi se jim lahko zaupalo izvedbo zelo 

zahtevne naloge. Namen tega poizvedovanja je bil viden 

že 2. junija 1990, ko je bila večina pripadnikov Čete milice za 

posebne naloge napotena na ne najprepričljivejše »snemanje 

strokovnih učnih filmov« v vadbeni center. Na sestanku 

sta Vinko Beznik in Tone Krkovič razkrila dejanski namen te 

napotitve in izkazalo se je, da je bilo snemanje filmov le pretveza, 

s katero je bila zagotovljena tajnost priprav za izvedbo 

zavarovanja objektov in orožja v Gotenici. Sestanka se je udeležil 

tudi republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. 

Akcijo zasedbe in zavarovanja območja Gotenice so specialci 

naslednje jutro izvedli strokovno in bliskovito. Zastražili so 

vse objekte na tem območju do pregleda komisije novo izvoljene 

oblasti, še isto leto pa je oblast Gotenico odprla za 

javnost. Do vdora specialcev je širše območje Gotenice veljalo 

za zaprto območje pod okriljem Službe državne varnosti, 

kjer so bila podzemna zaklonišča, skladišča, vojne rezerve 

ipd., namenjena najvišjim predstavnikom slovenske oblasti v 

primeru vojne. 

Zasedba Gotenice je bila prva akcija specialcev v pričakovanju 

osamosvojitve Slovenije; z njo so si pridobili 

zaupanje novo izvoljene oblasti. Na tajnost 

operacije opozarja tudi dejstvo, da takratni poveljnik 

ZEM ni vedel za načrtovano in izvedeno akcijo, zanjo 

je izvedel šele iz medijev. 

Zaradi pridobljenega zaupanja je 23. avgusta 1990 republiški 

sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar ustanovil Specialno 

enoto milice RSNZ RS, 4. oktobra 1990 pa jo preimenoval 

v Specialno enoto RSNZ. Posebnost tokratne reorganizacije je 

bila v tem, da je enoto podredil neposredno sebi, kar je bilo 

za takratno politično situacijo in visoko stopnjo nezaupanja v 

državni upravi popolnoma razumljivo dejanje; enota je s tem 

postala samostojna organizacijska enota RSNZ. Ker je šlo vendar 

le za klasično »policijsko specialno enoto«, je Bavčar že 31. 

avgusta 1990 pooblastil načelnika milice RSNZ, Pavleta Čelika, 

za aktiviranje in odrejanje nalog SE. 

Do ponovne hujše zaostritve odnosov je prišlo v marcu 

1991, ko je vodstvo JLA zahtevalo uvedbo izrednih razmer v 

RS in grozilo, da bo JLA sama začela izvajati določene ukrepe 

za zagotovitev »ustavnega reda« v RS. 

Ponovni poskus politikov, da zadeve rešijo po mirni poti, je 

aprila 1991 angažiral vse pripadnike SE. Sodelovali so pri organizaciji 

in izvedbi varovanja zadnjega srečanja vseh predsednikov 

jugoslovanskih republik pred osamosvojitveno vojno, ki je 

bilo 18. aprila na Brdu pri Kranju. 

Obkolitev centra TO v Pekrah pri Mariboru 23. maja 1991, ki 

ga je izvedla JLA, je nakazovala na dramatičen niz dogodkov, 

ki pa se na srečo niso uresničili. Popolno presenečenje je naslednji 

dan predstavljalo obvestilo o ugrabitvi poveljnika Pokra- 


VArNOST 

jinskega štaba TO, podpolkovnika Vladimirja Miloševiča, in 

dveh pripadnikov SE, ki sta mu bila dodeljena v varovanje. Po 

nekaj urah, še preden se je začelo s kakršnimi koli pogajanji 

oziroma načrti za reševanje ugrabljenih, jih je JLA izpustila. 

Pripadniki SE so od 27. maja do 5. junija aktivno sodelovali 

pri zaplembi, zavarovanju in prevozu vojaških oklepnih 

vozil v Tovarni avtomobilov Maribor, ki so bili namenjeni JLA. 

V kasnejših pogajanjih je bil sprejet dogovor o vrnitvi teh vozil 

JLA. 

Simbolični zamenjavi stare planinske kape z baretko s slovenskim 

simbolom, ki sta jo na svečanosti ob razglasitvi dneva 

osamosvojitve izvedla poveljnik SE Vinko Beznik in njegov 

namestnik Dušan Gorše, je v noči s 26. na 27. junij sledil izhod 

tankov iz vojašnice na Vrhniki in njihov uničujoč pohod skozi 

Ljubljano proti Brniku. Del policistov SE je spremljal posamezne 

vojaške kolone, ostali pa so bili napoteni na strateške 

točke v Ljubljani z nalogo varovanja in nadzora. 

Istega dne je bilo več skupin SE kot pomoč enotam TO 

napotenih v Trzin pri Ljubljani, kjer so zaradi okvare obstali 

ukleščeni trije oklepni transporterji JLA, nekaj skupin pa na 

Toško čelo pri Ljubljani, kjer so obstali 

tanki JLA. V Trzinu so od prihoda 

na kraj potekala pogajanja 

za predajo vojakov, ki pa so bila 

neuspešna. Ob prihodu dveh helikopterjev 

JLA v pomoč obkoljenim 

vojakom se je začela prva ognjena 

bitka, v kateri so bili udeleženi pripadniki 

SE. Po bitki, v kateri je bil 

v nogo ranjen tudi pripadnik SE, 

je bil organiziran prevoz ranjencev 

v Univerzitetni klinični center 

v Ljubljani, vojake, ki so se predali, 

pa so prepeljali v zbirne centre 

na policijskih postajah. V akciji na 

Toškem čelu so pripadniki SE pridobili 

strogo zaupne načrte JLA 

pod zaupnim imenom »BEDEM«, 

iz katerih so bile razvidne načrtovane 

aktivnosti JLA v RS. Poleg navedenih 

načrtov so zajeli tudi dva 

oficirja protiobveščevalne službe, 

ki sta prišla na Toško čelo po izgubljene 

načrte. 


AKTUALNO 

28. junija so pripadniki SE pregledali 

naselje in širšo okolico na 

območju Depale vasi, da bi izsledili 

visokega oficirja JLA. Dolgotrajno 

pregledovanje ni utrudilo 

pozornosti specialcev, ki so opazili 

poškodovano hišo in zapuščeno 

terensko vozilo s prestreljenim 

steklom. V bližini so našli skrite niške 

specialce, ki so dan prej prišli 

na pomoč enoti JLA v Trzin. Tokrat 

so bila pogajanja uspešnejša, plen 

bogat, s hitro izvedbo postopkov 

in taktičnim umikom pa je bila pomoč 

vojakom JLA onemogočena. 

Odhod pripadnikov SE na pomoč 

enotam, ki so blokirale kolono 

JLA v Krakovskem gozdu, 

je v zadnjem trenutku preprečila 

novica o nasilnem prevzemu poveljstva 

v skladišču goriva JLA v 

Mokronogu. Specialci so odhiteli 

na kraj, v sodelovanju s TO je bil izdelan načrt za razrešitev 

nastalega položaja, ki pa ga enote niso izvedle. Razlog za to 

je bila potencialna grožnja ekološke katastrofe, do katere 

bi lahko prišlo ob najmanjši napaki. S pogajanji in pomočjo 

spleta okoliščin je bila tudi ta kočljiva situacija uspešno rešena. 

V popolni pripravljenosti za bojno delovanje je SE dočakala 

dogovor o premirju. Po sprejetem dogovoru je enota 

skrbela za varnost v širši okolici vojaškega letališča Cerklje 

pri Krki, kjer so se predvsem z njeno pomočjo končale provokacije 

prebivalstva od pripadnikov JLA, ki so tam ostali do 

odhoda iz Slovenije. 

Zadnja, a zelo pomembna naloga SE, povezana z vojno 

v Sloveniji, je bila zagotavljanje varnosti ob odhodu 

vojakov JLA iz RS v Kopru, ki se je zaključila 26. 

oktobra 1991 ob 24.00. 

7

AKTUALNO 

VArNOST 

Peto razvojno obdobje – Specialna enota MNZ 

(obdobje po letu 1991) 

Z novembrom 1991 se je končalo obdobje vojaškega delovanja 

enote med osamosvojitvenimi procesi in začelo postopno 

privajanje na naloge v obdobju miru, zaradi katerih je bila 

enota pravzaprav ustanovljena. 30. septembra 1992 je minister 

za notranje zadeve izdal odločbo, s katero je bilo spremenjeno 

uradno ime enote iz Specialne enote RSNZ v Specialno 

enoto Ministrstva za notranje zadeve. 

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v Združenih 

državah Amerike sta Evropski svet ter Odbor za pravosodje in 

notranjo politiko naslovila prošnjo na združenje šefov evropskih 

policij, da bi organizirali srečanje poveljnikov specialnih 

enot policije na območju Evropske unije (EU) za izboljšanje 

operativnega sodelovanja ter koordinacije med državami 

članicami in tretjimi državami ter da bi implementirali koordinirane 

ukrepe v državah članicah in s tem zagotovili enake 

varnostne standarde. 15. oktobra 2001 so se v Bruslju sestali 

poveljniki policijskih specialnih 

enot 15 držav članic EU 

in sprejeli sklep, da je treba Leta 1994 se je enota 

prvič pojavila na 

zagotoviti varno komunikacijo 

oziroma vzpostaviti varovano 

mrežo enot s ciljem, zorišču z udeležbo na 

mednarodnem pri- 

da bi izmenjava operativnih mednarodni tekmi 

informacij potekala varno ter specialnih enot »International 

da bi se izboljšala ali okrepila 

Combat 

vzajemna podpora in mednarodno 

Team Competition« 

sodelovanje. Nastala na Nizozemskem, 

je komunikacijska platforma kjer je zasedla odlično 

»Atlas Collaboration Platform« 

2. mesto. 

(ACPF). 

»V Specialni enoti sem zaposlen od leta 1992. Po končani kadetski 

šoli sem se leta 1992 prijavil na osnovno usposabljanje 

za to delo. Že med šolanjem v kadetnici sem veliko slišal 

o policijskih specialcih in njihovem delu, dokončno pa sem se 

odločil v 3. letniku kadetske šole, ob osamosvojitvi Slovenije. 

Trenutno opravljam delo višjega policijskega inšpektorja 

v Oddelku za operativno delovanje. Zanj sem se odločil, ker 

imam rad izzive, timsko delo in pripadnost določeni skupini 

ljudi ter posledično tudi organizaciji – Specialni enoti. Biti 

pripadnik Specialne enote slovenske policije ni samo služba, 

temveč poslanstvo in način življenja. Osnovno usposabljanje 

je trajalo devet mesecev. Prvi meseci so bili zelo naporni in na 

meji človeških zmogljivosti, fizičnih in psihičnih. Zame je bil 

vsak dan zelo naporen, vendar se sčasoma navadiš na tempo, 

ki ga narekujejo inštruktorji. Na katero nalogo sem najbolj 

ponosen, bi težko odgovoril, saj je zame vsaka naloga, ki jo 

opravljamo, častna.« 

Boštjan 

8 


VArNOST 

AKTUALNO 

"Pripadnik enote sem od leta 1981. Na podlagi preizkusa, ki 

so ga organizirali in opravili pripadniki ZEM VPN za 4. letnik 

kadetske šole za miličnike, sem bil izbran, da se po končanem 

šolanju pridružim takratni ZEM. Enota v tistem času še ni bila 

tako prepoznavna kot danes. Odločitev, da se priključim SE, 

sem sprejel šele, ko mi je bila ta po končanem preizkusu bolje 

predstavljena. Predvideval sem, da bo moje delo veliko bolj dinamično 

kot na policijski postaji, poleg tega pa sem videl tudi 

izziv za prihodnost. Trenutno sem v enoti inštruktor za oborožitev 

in odgovoren za pripravo ter izvedbo vaj v taktično-borbenem 

streljanju. Osnovno usposabljanje je bilo podobno današnjemu, 

edina razlika je bila, da smo imeli veliko slabšo opremo 

in oborožitev, kar nam je oteževalo kakovostno usposabljanje 

v zimskih in poletnih razmerah. Med osnovnim usposabljanjem 

sem bil kot mlad pripadnik enote dvakrat dodeljen kontingentu, 

ki je v okviru specialnih enot bivše države odšel na Kosovo 

uveljavljat red. Kot vodja skupine in organizator manevrske 

strukture sem bil z nalogami glede osamosvojitve seznanjen že 

leta 1990. Prva naloga, na katero sem odšel s skupino in ostalimi 

pripadniki enote, je bilo zavzetje in zavarovanje varovanega 

območja Gotenica. Nato so si naloge bliskovito sledile ena za 

drugo. Za svoj prispevek v okviru osamosvajanja Slovenije sem 

bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije. 

Težko bi izbral le eno nalogo, na katero sem najponosnejši, saj 

so bile vse enako pomembne in častne. 

Igor 

Specialna enota danes 

Danes je SE organizacijsko umeščena v Upravo za 

policijske specialnosti (UPS), ki je notranjeorganizacijska 

enota GPU. Sestavljajo jo vodstvo enote in trije 

oddelki: 

— Oddelek za operativno delovanje 

— Oddelek za operativno podporo 

— Oddelek za protibombno zaščito. 

Danes to enoto sestavljajo vrhunski profesionalci, 

ki jih združujejo pripadnost, strokovnost, visok etični in 

moralni standard, odločna pripravljenost zoperstaviti 

se najtežjim izzivom. 

Temelj simbola SE je knežji kamen, ki predstavlja 

zgodovinske težnje Slovencev do 

svoje lastne države in samostojnosti. Knežji 

kamen, na katerem stoji policist SE, simbolizira 

pomen in vlogo enote pri osamosvajanju 

naše države; enota je v procesu osamosvajanja 

in vojni za Slovenijo leta 1991 

odigrala eno ključnih vlog, zato je simbolna 

povezanost knežjega kamna in policista SE 

velika. Lev v osrednjem delu knežjega kamna 

simbolično predstavlja pozitivne lastnosti 

kralja živali, njegovo moč in nepremagljivost. 

Narava in taktika dela SE ter operativne potrebe drugih enot policije 

zahtevajo določena posebna znanja in veščine, t. i. specialnosti, 

ki so se razvile v SE. Tako policisti po posameznih specialnostih, 

ki so organizirane znotraj enote, opravljajo naloge na specialističnih 

področjih: potapljači, alpinisti – jamarji, ostrostrelci, vodniki službenih 

psov, vozniki specialnih vozil, reševalci »mediki« ter specialisti za 

vstopanje v prostore ali t. i. »bričerji«. 


9

AKTUALNO 

VArNOST 

Marjan Anzeljc, poveljnik Specialne 

enote 

Menite, da se danes več pričakuje od 

pripadnikov SE kot nekdaj? 

Mislim, da se, ker je tudi zahtevnost 

operativnih nalog večja, pričakujeta se 

tudi večja izurjenost in usposobljenost 

policistov pri izvedbi naloge. Danes se 

srečujemo z osumljenci kaznivih dejanj, 

ki uporabljajo posebno opremo, s katero 

se poskušajo zaščititi. Tako imajo 

opremo, s katero skušajo onemogočiti 

vstop v objekt ali svoje prijetje. Na primer, 

ko hočemo vstopiti v neki objekt, 

lahko naletimo na kakšna bolj neobičajna, 

»blindirana« vrata, kar se nam zelo 

pogosto dogaja. Naj pri tem omenim 

še anekdoto – pozabijo pa storilci pri 

vgradnjah takšnih vrat na ojačitev sten. 

In tako se je v enem od primerov zgodilo, 

da se je, namesto da bi popustila 

vrata, podrlo pol stene. Pokazalo se je, 

da storilci kaznivih dejanj niso vedno 

korak pred policisti. Policisti SE morajo 

torej biti pripravljeni na vse. Včasih tudi 

ni bilo neke sofisticirane opreme. Danes 

uporabljamo hidravliko, balistične zaščite 

… In če hočemo uporabljati vso to 

tehniko, se moramo zelo dobro izuriti 

zanjo. Od vstopa v EU smo se pridružili 

specialnim enotam v združenju Atlas, v 

okviru katerega delujejo različne delovne 

skupine. Urimo taktiko in določene 

postopke vstopanja v objekte na različne 

načine, taktiko pri uporabi strelnega 

orožja in tako naprej. Tudi izkušnje tujih 

enot nam pomagajo. Mednarodne izkušnje 

pridobivamo tudi v okviru taktičnih 

vaj, ki se jih redno udeležujemo; 

eno takih smo imeli v Sloveniji. Glede 

mednarodnega sodelovanja smo primerljivi 

s tujimi enotami. Vsaka takšna 

izkušnja je dobrodošla in predstavlja 

korak naprej pri usposobljenosti naših 

policistov. 

Pri ustanavljanju specialnih enot po 

svetu je šlo za odziv na teroristične 

pojave. Danes pa se zdi, da je enota 

namenjena razreševanju bolj klasičnih 

nalog. 

Prva naloga SE je protiteroristično 

delovanje. Terorističnih dejanj, kot so se 

denimo zgodila v Angliji, Franciji, Španiji, 

pri nas resda ni bilo, kar pa ne pomeni, 

da se ne morejo zgoditi. Zato je osnovni 

namen te enote v prvi vrsti še vedno protiteroristično 

delovanje in usposabljanje 

za take primere. Smo edina enota, ki je za 

to usposobljena. Če pogledamo naloge, 

ki jih opravljamo, pa je seveda pri vrhu 

podpora upravi kriminalistične policije 

pri prijetju določenih osumljencev kaznivih 

dejanj. Pri protibombni zaščiti se 

soočamo tudi z najdenimi in zaseženimi 

eksplozivnimi napravami, nastavitvami 

eksplozivnih naprav, anonimnimi grožnjami, 

protibombnimi pregledi in tudi 

eksplozijami. V Sloveniji se nismo srečali 

s hudimi oblikami tovrstnega terorizma, 

smo pa že imeli primere nastavitev različnih 

eksplozivnih teles, tudi pod vozila. 

Ni šlo toliko za teroristično dejanje, pač 

pa bolj za obračunavanje kriminalnih 

združb. Vključitev SE je odvisna od ocene 

kriminalistične policije o kaznivem 

dejanju ali osumljencu. Predvsem gre 

za osumljence, ki so nevarni, oboroženi, 

imajo neka predznanja in ostale 

značilnosti, s katerimi je ta osumljenec 

ali združba, ki ima določene pripomočke, 

toliko nevarna, da je treba vključiti 

našo enoto. Na prvem mestu je seveda 

indic, da je ta oseba oborožena – to je 

že prva velika nevarnost. V tem primeru 

gre za načrtovane aktivnosti. Imamo 

pa tudi povprečno šest do sedem aktivnosti 

na sklic – denimo ugrabitve ali 

pobeg storilcev kaznivega dejanja (na 

primer oktobra 2009 v Kranju, ko je šlo 

za odvrženo ročno bombo v gručo ljudi 

pred hotelom Creina in so se storilci razbežali 

na različne konce, osumljence pa 

smo prijeli blizu hrvaške meje; ali primer 

ropa v Luciji avgusta leta 2011, ko smo 

prijeli oba osumljena Italijana, ki sta pred 

tem s strelnim orožjem ranila policista). 

Povprečno sodelujemo pri 80, 90 načrtovanih 

zadevah letno, najpogosteje v primerih 

organiziranega kriminala, pa tudi 

pri prekupčevanju z različnimi mamili, 

orožjem … 

Kako bi ocenili uspešnost enote? 

V zadnjih petih letih smo bili pri vseh 

načrtovanih nalogah zelo uspešni. Prijeli 

smo vse osumljence, za katere smo 

načrtovali prijetje. V tem času nismo 

uporabili hujšega prisilnega sredstva, 

razen fizične sile ter sredstev za vezanje 

in vklepanje. Načrtovane naloge so bile 

izvedene pravilno, hitro in učinkovito. Le 

en policist je bil telesno poškodovan, a 

ga ni poškodoval osumljenec neposredno. 

To pomeni, da so naši policisti vrhunsko 

usposobljeni. 

Kaj menite o vključitvi žensk v enoto? 

V preteklosti smo v enoti že imeli nekaj 

pripadnic. Težava za vključitev žensk 

v učno skupino so pogoji za sprejem v 

učno skupino in izjemno zahteven program 

usposabljanja, ki je enak kot za moške. 

To bi veljalo spremeniti. O vključitvi 

žensk v enoto smo že razmišljali, saj se je 

v nekaterih primerih že pokazalo, da bi 

bilo dobro imeti v enoti tudi žensko. 

Je oprema SE primerljiva z opremo 

drugih tovrstnih enot po svetu? 

Lahko rečem, da se je za opremljenost 

skrbelo, saj se je sledilo trendu in 

razvoju. Kar se tiče osebne varovalne 

opreme, je naša enota opremljena podobno 

kot enote po tujini, glede prevoznih 

in ostalih sredstev pa smo slabše 

opremljeni. Določena prevozna sredstva 

so stara in ne sledijo razvoju, kot ga poznajo 

v tujini. Predvsem mislim na blindirana 

vozila (upoštevati je treba, da naši 

policisti varujejo vse velike prevoze denarnih 

pošiljk). Dobrodošla bi bila vozila 

s platformo, podobna gasilskim vozilom, 

za vstop v objekte, kot jih poznajo v tujini. 

Častitljive starosti so tudi specialna 

oklepna vozila, ki so namenjena približevanju 

objektu. 

Kje vidite izzive za prihodnost? 

Potrebovali bi poligone za usposabljanja. 

Lani smo dobili na razpolago 

drugi hangar v Šentvidu in kar se tega 

tiče, so naši policisti zelo aktivni, s čimer 

dokazujejo pripadnost enoti. To 

je seveda hvalevredno, da so, ne glede 

na finančne in druge težave, še zmeraj 

tako zagnani. Vizija glede tega hangarja 

je postavljena – želimo si poligon, ki pa 

je seveda odvisen od pridobljenih sredstev 

iz evropskih skladov. Potrebovali bi 

strelišče, saj je tisto v Tacnu zastarelo. 

Tukaj nam je priskočila na pomoč Slovenska 

vojska s streliščem v Crngrobu, ki 

ji ga pomagamo urejati s prostovoljnim 

delom. Še kako smo torej zainteresirani 

za dodatne vadbene objekte, saj želimo 

biti čim bolje usposobljeni. Drži pa, da je 

naša pripravljenost že zdaj vrhunska – to 

smo dokazali tudi z izjemnim uspehom 

pred dvema letoma, ko smo na svetovnem 

prvenstvu specialnih enot v Nemčiji 

osvojili 2. mesto. 

Besedilo: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU 

10 


VArNOST 

AKTUALNO 

Najtežji del usposabljanja za pripadnika 

SE je na vrsti v začetku tretjega meseca, ko se 

izvede 14 dni dolgo intenzivno usposab ljanje 

v posebnih, terenskih delovnih razmerah, na 

udeležencem neznanem terenu. Zajema vsebine 

s področij tak tike, oborožitve s streljanjem, 

splošne in specialne telesne pripravljenosti, 

veščin preživetja ter uporabe delovne 

in varovalne opreme. Cilj intenzivnega urjenja 

je kandidate soočiti z življenjem na terenu v 

različnih časovnih, vremenskih in prostorskih 

razmerah, večdnevno odsotnostjo od doma, 

ne predvidljivim delovnim časom, nepredvidljivimi 

termini prehranjevanja in počitka. 

Usposabljanja so sestavljena iz dnevnih in 

nočnih pohodov, stražarske službe, alarmiranja, 

urjenja v uporabi orožja (avtomatske 

puške, pištole), ori entacije, dela v timu, izvajanja 

ukazov, taktičnega usposabljanja oddelka 

(na pada, obrambe, gibanja posameznika 

in skupine, izdelovanja zaklonišč, maskiranja, 

izvidništva, praktičnega postopka), uporabe 

specialnega oklepnega vozila, vadbe splošne 

in specialne telesne pri pravljenosti. Inštruktorji 

se izme njujejo podnevi in ponoči. Kandidati so 

izpostavljeni zahtevnim vajam, da se jih privede 

do skrajnih meja fizičnih in psihičnih zmogljivosti. 

Poleg avtomatske puške in pištole ima 

kandidat na sebi čelado, zaščitni jopič ter druga zaščitna sredstva 

in opremo za preživetje, ki tehta 30 kg. To opremo ima na sebi tri 

četrtine delo vnega časa med usposabljanjem, pri izvajanju določenih 

vsebin pa celotna teža opre me preseže tudi 45 kg. Kandidati 

so izpostavljeni velikim fizičnim obremenitvam in pomanjkanju 

spanja. Usposabljanje poteka 24 ur dnevno, le s krajšimi počitki. V 

tej fazi ni izhodov z območja usposabljanja. 

Policisti SE 

na različnih 

tekmovanjih in 

usposabljanjih 

doma in v tujini 

uspešno zastopajo 

barve enote ter s 

tem dokazujejo 

svojo vrhunsko 

usposobljenost. 

Obletnico 

enote bomo 

obeležili 22. 

maja v Policijski 

akademiji v 

Ljubljani. 

Besedilo in foto: iz knjige 

Specialna enota, avtorja 

Matjaža Tomšiča 


11

AKTUALNO 

VArNOST 

QUO VADIS ZPol? 

Državni zbor Republike Slovenije je 30. januarja 2013 sprejel predlog Zakona o nalogah in pooblastilih policije, 

7. februarja 2013 pa v tretji obravnavi oziroma razpravi tudi predlog Zakona o organiziranosti in delu v 

policiji. 

Tako se zaključuje večji del projekta 

prenove policijske zakonodaje, s katerim 

smo začeli leta 2009. Tedaj smo se odločili, 

da dosedanji zakon o policiji razdelimo na 

dva dela. Poanta delitve predpisov je bila 

v tem, da naj bi eden določal organiziranost 

policije in posebnosti delavnopravne 

ureditve (organizacijski predpis), drugi 

pa izvajanje nalog in postopkov (procesni 

predpis). S to delitvijo smo pripravljavci 

zasledovali enega izmed ciljev reforme policijske 

zakonodaje, s čimer naj bi bila zagotovljena 

preglednejša in jasnejša ureditev 

obsežne tematike. V zakon smo prenesli 

znaten del podzakonskih norm (za celovitost 

vsebin na zakonski ravni) ter tako želeli 

zagotoviti večjo sistematičnost, preglednost 

in jasnost policijskih pooblastil. 

V kontinentalnem evropskem izročilu 

je pravo vselej končno merilo razlage in 

uporabe monopola državne prisile. Poleg 

policije je kar nekaj državnih organov in 

celo zasebnih varnostnih agencij, ki jim 

različni pravni predpisi omogočajo, da pri 

opravljanju nalog uporabljajo represivne 

ukrepe ter sredstva fizične sile. Pravna varnost 

zahteva, da je uporaba teh ukrepov in 

12 

sredstev zakonita in sorazmerna. 

Temeljna dolžnost policije je v ZNPPol 

določena tripartitno: 

— zagotavljanje varnosti posameznikov 

in skupnosti, 

— spoštovanje človekovih pravic in temeljnih 

svoboščin ter 

— krepitev pravne države. 

Iskanje prave mere med zagotavljanjem 

varnosti ter posegi v druge človekove 

pravice in temeljne svoboščine pa, 

kot smo zapisali v obrazložitev k 1. členu, 

krepi pravno državo. V komentarju Ustave 

Republike Slovenije so od pravne doktrine 

med temeljne elemente pravne države 

uvrščeni: delitev oblasti, varovanje osebnih 

svoboščin, podrejenost izvršilne oblasti in 

sodstva zakonu, pravna varnost, prepoved 

čezmernih posegov države, načelo sorazmernosti, 

načelo varstva zaupanja v pravo 

in načelo jasnosti predpisov. (Šturm, 2002). 

Rešitve, ki jih prinašata zakona, so oblikovane 

na podlagi primerjalnopravnih 

pregledov, dosedanjih izkušenj, analiz, 

raziskav, priporočil VCP, CPT, pomembne 

sodne prakse, evropskega sodišča za človekove 

pravice... Pred izdelavo zakonov 

je bil izdelan pregled predlogov notranje 

in zunanje strokovne javnosti, sledita pa 

cilju zaščite svobode ter spoštovanja človekovih 

pravic in temeljnih svoboščin ter 

opredeljujeta delo policije, ki temelji na 

operativni avtonomiji in vladavini prava. 

Zakon o nalogah in pooblastilih policije 

je temeljni izvor policijskih pooblastil, 

uvaja temeljne pojme, prvič opredeljuje 

policijski postopek in taktični preudarek, 

splošna načela za opravljanje policijskih 

nalog ter opredeljuje vsa splošna policijska 

pooblastila in uporabo prisilnih sredstev. 

Vsebuje več varovalk za zagotavljanje 

človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 

Prinaša med drugim novi policijski pooblastili 

za zagotavljanje varnosti in reda na 

športnih prireditvah, spremenjene pogoje 

za uporabo službenega psa in strelnega 

orožja, ureja kriminalistično pridobivanje 

in vrednotenje informacij, postavlja ločnico 

med začasno omejitvijo gibanja in odvzemom 

prostosti... 

Zakon o organiziranosti in delu v policiji 

ureja razmerje med MNZ in policijo na 

podlagi zakona o vladi, zakona o državni 


VArNOST 

upravi, natančneje opredeljuje usmerjanje 

in nadzor ministrstva nad policijo, s ciljem 

decentralizacije in krepitve avtonomnosti 

in samostojnosti policijskih uprav določa 

naloge GPU, PU in PP, določa kvalitetnejše 

sodelovanje z lokalno skupnostjo, poudarja 

vlogo in pomen policijskega dela v 

skupnosti, posebno skrb za sistemski razvoj 

policije – prinaša temeljni dokument 

dolgoročnega razvoja policije. Glede na 

specifiko in posebnosti dela policije so v 

zakonu urejene določbe s področja delavnopravne 

zakonodaje, ki se nanašajo npr. 

na delo preko polnega delovnega časa v 

izjemnih in nujnih primerih, pa tudi na vrednotenje 

dela policistov posebne policijske 

enote, specialne enote ali policistov, ki 

neposredno skupaj s PPE ali SE opravljajo 

najzahtevnejše naloge oziroma naloge z 

največjo stopnjo tveganja, na dvojezično 

poslovanje policije na območjih občin, v 

katerih živita avtohtoni narodni skupnosti, 

nadomestilo glede poškodbe pri delu in 

posebno odškodnino... V zakonu je s posebnim 

poudarkom in skrbjo za zaposlene 

urejeno nudenje pravne pomoči in psihološke 

pomoči ter podpore policistom, pa 

tudi ožjim družinskim članom. Policija ima 

gotovo specifičen organizacijsko-funkcionalni 

status, ki zahteva iskanje optimalnih 

oblik notranje organiziranosti in urejenosti 

delovnopravnih razmerij, ki ji morajo zagotavljati 

potrebne sistemske lastnosti za izvajanje 

njenega temeljnega poslanstva. V 

zakonu smo torej za posamezna vprašanja, 

ki se nanašajo na delovnopravna razmerja, 

zaradi posebnosti dela ter poklica policista 

predlagali drugačne rešitve, kar nekaj od 

teh tudi po predlogu sindikatov. 

Po sprejetju obeh zakonov sledi priprava 

potrebnih podzakonskih aktov, pravilnikov, 

usmeritev... Med drugim bomo pripravili 

pravila policije, nov pravilnik o policijskih 

pooblastilih, za katerega pa moramo 

po novem zakonu pridobiti predhodno 

mnenje varuha človekovih pravic, kar je z 

vidika varstva človekovih pravic pomembna 

novost. 

Pred nami so tudi aktivnosti za ustrezno 

seznanitev in usposabljanje vseh policistov 

ter vseh pristojnih služb z obema 

novima zakonoma in njuno vsebino. 

Na koncu moram poudariti, da smo 

zakona pripravili z lastnim znanjem in izkušnjami, 

strokovnjaki v MNZ in policiji. Zakon 

o nalogah in pooblastilih policije je bil predstavljen 

tudi na Svetu za policijsko pravo in 

pooblastila. Predloga obeh zakonov sta bila 

po obsežni javni razpravi v prvi obravnavi v 

Državnem zboru RS že 22. 9. 2011, vendar 

se tedaj zakonodajni postopek ni zaključil, 

zato smo v letu 2012 ves postopek priprave 

gradiva morali ponoviti (medresorsko 

usklajevanje, usklajevanje s sindikatoma, 

službo vlade za zakonodajo, zakonodajno 

pravno službo, v Državnem zboru). Za nami 

je tako izredno veliko ur medresorskega 

usklajevanja, priprave gradiv, proučevanj 

predlogov, pisanja členov, pojasnjevanja 

rešitev, delali smo po svojih najboljših močeh, 

da bi pripravili kar najboljša predloga 

(lex non debet esse, ludibrium), pri čemer 

smo morali sklepati tudi kompromise. 

AKTUALNO 

Ob tem se je seveda nujno treba zahvaliti 

vsem sodelujočim pri tem pomembnem 

projektu oziroma reformi: mag. Srečku Jarcu, 

Bredi Iskra, mag. Robertu Ferencu, Petri 

Recek, Marku Bečanu, Alojzu Senčarju, 

Janezu Rupniku, Mateju Sironiču, delovni 

skupini pod vodstvom Darinke Sfiligoj, ki 

je v letu 2009 pripravila osnutek ZODP, ter 

seveda predvsem MNZ – ministru, UOK, 

DPDVN – dr. Miroslavu Žaberlu, Miletu Nuniču 

in mag. Ivanu Celestini, brez katerih se 

projekt ne bi zaključil tako uspešno, kot se 

je. Posebna zahvala gre za vse njune konstruktivne 

predloge tudi sindikatoma. 

In če se vrnem k naslovu: Zakon o policiji 

(ZPol) odhaja v zgodovino teorije in 

prakse policijskega dela, na njegovo mesto 

prihajata ZNPPol in ZODPol. Zakona bosta 

začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem 

listu Republike Slovenije, uporabljati 

pa se bosta začela šestdeseti dan po njuni 

uveljavitvi. Do začetka uporabe novih 

zakonov se seveda še vedno uporabljajo 

določbe Zakona o policij. 

Zakona sta gotovo zelo dobra osnova 

in podlaga za nadaljnje razvijanje policijskega 

prava tako z vidika njegovega normativnega 

dograjevanja in izpopolnjevanja 

kot z vidika njegovega raziskovanja ter 

implementacije v policijsko prakso. 

Vsem skupaj želim uspešno uporabo 

nove policijske zakonodaje. 

Besedilo: mag. Tatjana Bobnar, 

namestnica generalnega direktorja policije, vodja 

projekta reforme policijske zakonodaje v policiji 

Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota 


13

AKTUALNO 

VArNOST 

Kadrovske spremembe na Generalni policijski upravi, 

PU Koper in PU Murska Sobota 

1. februarja so z delom začeli novi direktorji Uprave uniformirane policije, Policijske akademije, Policijske uprave 

Koper in Policijske uprave Murska Sobota. 

Za novega direktorja Uprave uniformirane 

policije na Generalni policijski 

upravi je generalni direktor 

policije imenoval mag. Srečka Jarca, 

dosedanjega pomočnika vodje Službe 

generalnega direktorja policije: 

»V letu 2013 lahko izpostavim kar 

nekaj prioritet na področju dela uniformirane 

policije. Pri zagotavljanju 

varnosti na športnih prireditvah je 

to zagotovo akcijski načrt policije 

za zmanjševanje nasilja na športnih 

prireditvah Žoga je za igro. Prav tako 

ne smemo pozabiti na Evropsko 

prvenstvo v košarki, ki bo septembra 

v štirih slovenskih mestih. Pri delu na 

področju zagotavljanja varnosti cestnega 

prometa lahko izpostavim tri 

temeljne cilje: prvič, na slovenskih cestah 

v letu 2013 ne sme umreti v prometnih 

nesrečah več kot 112 oseb, 

drugič, ne sme se hudo telesno poškodovati 

več kot 752 oseb, in tretjič, 

s policijskimi aktivnostmi moramo 

vplivati na udeležence v cestnem prometu 

in dejavnike, ki so najpogostejši 

vzrok prometnih nesreč. Na področju 

mejnih zadev sta prioriteti schengenska 

evalvacija (z obiskom evalvatorjev 

na področju SIS-Sirene v aprilu in 

na kopenskih mejah septembra 2013 

se bo zaključila redna schengenska 

evalvacija v Sloveniji) in vstop Republike 

Hrvaške v Evropsko unijo (v 

okviru ad hoc ustanovljene medresorske 

delovne skupine predstavnikov 

policije, carine in ministrstva za 

pravosodje in javno upravo se oblikujejo 

ukrepi glede načrtovanega 

vstopa Republike Hrvaške v Evropsko 

unijo; prav tako policija v stiku s hrvaškimi 

varnostnimi organi nadaljuje 

intenzivne priprave na uvajanje 

t. i. skupne mejne kontrole na mejnih 

prehodih na kopenski meji po vstopu 

te države v Evropsko unijo).« 

Dosedanji direktor Uprave uniformirane 

policije GPU Danijel Žibret je 

prevzel vodenje Policijske akademije, 

saj se je tamkajšnji direktor Anton 

Vozelj konec lanskega leta upokojil. 

»V času, ko se slovenska policija sooča 

z vse manjšim številom policistov 

in racionalizacijo pri nabavi opreme 

za operativno delo, je edini odgovor 

za zagotavljanje visokega standarda 

varnosti in uslug državljanom 

naše države skrit v policistih, njihovem 

znanju in usposobljenosti. Napor 

vsakega posameznega policista 

in uslužbenca policije je sredstvo, 

s katerim se bo policija odgovorno 

odzivala na varnostne probleme v 

naši družbi. Sistem izobraževanja in 

usposabljanja mora temu izzivu pozorno 

slediti,« je povedal Žibret. »V 

svoji dosedanji karieri sem se večkrat 

srečal z izjemno pozitivnimi ocenami 

znanja in usposobljenosti naših policistk 

in policistov – doma in v tujini. 

Zapisana mnenja o zelo kvalitetnem 

delu policije so dokazovala, da smo 

zaposleni v slovenski policiji odlični 

javni uslužbenci in da se lahko državljanke 

in državljani na svojo policijo 

vedno zanesejo. Dejstvo je, da 

smo kos vsakodnevnim varnostnim 

izzivom, pripravljeni in usposobljeni 

pa smo tudi za nepredvidljive dogodke. 

To dokazujemo iz dneva v dan, 

iz postopka v postopek. V začetku 

letošnje pomladi bomo vstopili v 

višješolsko strokovno izobraževanje 

za poklic policista. Po več letih prizadevanj 

različnih posameznikov, 

enot, sindikatov in drugih bo poklic 

policista zasedel že davno zasluženo 

stopnjo izobrazbe in s tem (vsaj 

formalni) poklicni ugled. Z razvojem 

učiteljskega kadra, kvalitetnim sodelovanjem 

z drugimi izobraževalnimi 

institucijami in vzpostavitvijo raziskovalne 

dejavnosti bomo v akademiji 

storili vse, da bo omogočena 

visoka stopnja profesionalizacije 

policije. Objekt Policijske akademije 

pri uslužbencih policije zaseda posebno 

mesto. Velika večina policistk 

in policistov je pod Šmarno goro prvič 

oblekla policijsko uniformo ali se 

srečala s policijskim delom. Želja po 

novih znanjih, usposabljanju in urjenju 

veščin naj ob prihodu v akademijo 

spremlja vsakega posameznika. S 

kvalitetnimi programi in izvajanjem 

v primernih (v prihodnosti morda obnovljenih) 

objektih se morajo policisti 

v svoje enote vračati še boljši, še 

odličnejši. To dokazujejo moji novi in 

naši »sodelavci«, vrhunski športniki – 

s treningom do odličnosti pri delu.« 

14 


VArNOST 

AKTUALNO 

Na Policijski upravi 

Murska Sobota je zaradi 

upokojitve dosedanjega 

direktorja uprave Draga 

Ribaša njegovo funkcijo 

prevzel Damir Ivančić, 

mag., prej vodja Sektorja 

kriminalistične policije na 

tej upravi. »Primarna naloga 

bo vsekakor zagotavljanje 

ugodnih varnostnih razmer. V 

okviru navedenega bo dana 

posebna skrb prepoznavnosti 

dela pomurske policije, 

delu policije v lokalni 

skupnosti in zagotavljanju 

pozitivne delovne klime 

med zaposlenimi. Vsekakor 

nas čaka tudi veliko dela 

na področju premoženjskih 

in gospodarskih deliktov, 

izziv kot področje je tudi 

delo, povezano z delikti, 

povezanimi s prepovedano 

drogo in mejno problematiko. 

Slednje utemeljujem z 

dejstvom, da je na območju 

Pomurja tranzit in prisotnost 

tujcev vse večji, med njimi 

je tudi vse več potencialnih 

storilcev različnih odklonskih 

ravnanj, prav tako pa bo letos 

v prostor EU vstopila Hrvaška. 

Nič manj pomembno in 

obsežno delo ne bo na 

področju prometne varnosti, 

saj nas v to silijo trenutne 

razmere, ki niso nič obetavne 

glede na to, da imamo v 

Pomurju že dve smrtni žrtvi 

prometnih nesreč.« 

Direktor Policijske uprave Koper je 

zaradi premestitve Božidarja Štembergerja 

v vodstvo Uprave uniformirane 

policije GPU postal Danimir 

Rebec, ki je bil doslej vodja koprskega 

sektorja uniformirane policije. 

»Vsekakor odločitev, da sprejmem 

ponudbo generalnega direktorja 

policije g. Venigerja, da postanem 

direktor PU Koper, ni bila lahka, saj 

se popolnoma zavedam, da v teh 

težkih gospodarskih in zaostrenih 

finančnih razmerah, ko ima tudi policija 

na razpolago bistveno manj 

finančnih sredstev za plače, opremo, 

vozila in druga materialno-tehnična 

sredstva, vodenje tako velike PU 

ne bo enostavno. Glede na to, da je 

veliko ljudi brez dela in na robu preživetja, 

je pričakovati tudi več kriminala, 

nasilnih dejanj in podobnih 

varnostnih dogodkov, ki so povezani 

s temi razmerami, policistov, ki 

se z njimi spopadamo, pa je vedno 

manj. Dokončno sem to odločitev 

sprejel predvsem zaradi dejstva, da 

od rojstva živim na območju te policijske 

uprave in da sem bil že po 

enoletnem službovanju na PP Ljubljana 

Center, po končani kadetski 

šoli za miličnike, premeščen na takratno 

PM Sežana; od takrat sem na 

območju PU Koper delal v različnih 

policijskih enotah pravzaprav na 

vseh delovnih mestih – do vodje SUP 

Koper. Ko sem tri leta naloge vodje 

SUP opravljal na PU Postojna, sem 

spoznal območje in sodelavce, s katerimi 

sedaj delamo pod okriljem PU 

Koper. To in dejstvo, da imam okoli 

sebe dobre sodelavce in policiste, 

ki so za relativno majhno plačilo 

pripravljeni storiti vse, da zagotovijo 

ustrezno varnost ljudem, me je 

prepričalo, da bom lahko skupaj z 

njimi uspešno vodil PU Koper. Tu je 

trenutno po mojem mnenju največja 

težava slaba kadrovska zasedenost 

policijskih postaj z uniformiranimi 

policisti, saj ta trenutno znaša 

povprečno okoli 70 %. Zaradi upokojitev 

in odhodov posameznikov 

iz policije ter dejstva, da trenutno 

ni novih zaposlitev, se stanje samo 

slabša. Težava je v tem, da je bilo že 

v preteklosti z območja PU Koper vedno 

zelo malo kandidatov za delo v 

policiji, tako da večino predstavljajo 

policisti iz drugih krajev Slovenije, 

pa še med njimi je veliko takih, ki si 

želijo čim prej na delo bližje domu. 

Srečujemo se tudi z določenimi težavami 

glede objektov, med katerimi 

največjo predstavlja stavba PU na 

Ulici 15. maja; ta se je kljub izravnavi 

tlakov ponovno začela nagibati, kar 

nekaterim delavcem že povzroča tudi 

določene zdravstvene težave, poleg 

tega pa v tej stavbi ni dovolj prostora 

za vse delavce NOE PU Koper, tako da 

so razpršeni na več lokacijah po Kopru. 

Med policijskimi postajami je v najslabšem 

stanju stara stavba PP Izola, 

določena nujna vzdrževalna dela pa 

je treba opraviti tudi na PP Sežana in 

PPIU Koper. Kot povsod po Sloveniji se 

tudi mi srečujemo s starimi službenimi 

vozili, ki imajo v povprečju sedem let in 

prevoženih preko 130.000 kilometrov. 

Moja želja in hkrati izziv sta, da storim 

vse za ohranitev vsaj take kadrovska 

zasedenost PP ali njeno izboljšanje, 

kar pa je seveda odvisno od več dejavnikov,« 

je dejal Rebec. »Z gotovostjo 

lahko trdim, da tudi s tem številom policistov 

zagotavljamo dobre varnostne 

razmere na območju PU Koper, kar 

dokazujejo tudi lanski rezultati dela. 

Letos nam predstavljajo določen izziv 

zagotovitev najvišje stopnje varnosti 

vsem udeležencem evropskega košarkarskega 

prvenstva, saj bo ena izmed 

predtekmovalnih skupin v septembru 

igrala v Kopru, uspešna evalvacija, ki 

jo bodo izvedli evropski strokovnjaki 

pri varovanju kopenske državne meje, 

in zagotovitev enostavnejše mejne 

kontrole na mejnih prehodih s Hrvaško 

po njenem predvidenem vstopu v 

EU s 1. 7. 2013, ko se bo s teh mejnih 

prehodov umaknila tudi carina. Določen 

izziv pa predstavlja tudi zagotavljanje 

dobrih medsebojnih odnosov 

med zaposlenimi na vseh ravneh, ki 

so tudi eden od pogojev za dobro delo, 

aktivno policijsko delo v skupnosti 

ter sodelovanje s policijskimi združenji 

z našega območja,« je dopolnil svoje 

razmišljanje Rebec. 


15

AKTUALNO 

VArNOST 

Medalje policije za hrabrost in požrtvovalnost 

prejelo pet policistov in dva občana 

Generalni direktor policije Stanislav Veniger in minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak sta 12. februarja 2013 

podelila dve medalji policije za hrabrost in pet medalj policije za požrtvovalnost. Oba sta zbrane tudi nagovorila. 

Gre za pet dogodkov, ki so se zgodili na območju policijskih 

uprav Celje, Ljubljana in Nova Gorica. Pri policistih gre za 

primere prijetja dveh roparjev, reševanja ponesrečenke iz avta, 

ki je v prometni nesreči pristal v vodi, reševanja ponesrečenega 

pri padcu z višine in preprečitve samomora. Občana pa 

sta rešila osebi iz avta, ki je v prometni nesreči pristal v vodi. 

Medalje policije za hrabrost so prejeli: 

— policistka Policijske postaje Ljubljana Center Mirela Čorić, 

ker je ujela dva roparja zlatarne v središču mesta. Glede na 

to, da je šlo za dva storilca hkrati, ki sta rop izvajala brutalno 

in s težkim orodjem ter je obstajala možnost, da sta oborožena, 

je njeno dejanje, ki ga je izvedla povsem strokovno in 

brez oklevanja, še toliko bolj vredno občudovanja; 

— policist Policijske postaje Šentjur Blaž Zidanski, ker je pri 

svojem opravljanju nalog policista naredil vse, kar je bilo v 

njegovi moči, da bi rešil življenje utapljajoče se mladostnice. 

Pri reševanju voznice iz narasle in deroče reke je izkazal 

posebno hrabrost ter na kocko postavil tudi svoje življenje. 

Medalje policije za požrtvovalnost so prejeli: 

— policistka Ana Glumac in policist Rihard Kovač, oba iz Policijske 

postaje Ljubljana Center, ker sta izjemno požrtvovalno, 

s hitrim, učinkovitim in spretnim ukrepanjem rešila 

življenje mladoletniku, ki se je hudo poškodoval pri padcu 

z okna v 4. nadstropju na streho sosednje hiše. Brez njunega 

strokovnega in prisebnega ukrepanja bi namreč mladoletnik 

na kraju izkrvavel; 

— policist Policijske postaje Ljubljana Bežigrad Gregor Horjak, 

ker je – v svojem prostem času – s hitrim, učinkovitim 

16 

in požrtvovalnim ukrepanjem rešil življenje občanu, ki je 

poskušal storiti samomor. Ta bi brez policistove strokovne 

pomoči in pravočasnega oživljanja utrpel trajne poškodbe 

možganov, tako pa so bile posledice veliko blažje; 

— občana Evgen Vidmar in Dragoslav Brecelj, oba iz Ajdovščine, 

ker sta izkazala izjemno požrtvovalnost pri reševanju 

dveh ponesrečenk, ki ju je z osebnim avtomobilom s ceste 

zaneslo v reko. Še pravi čas sta ju uspela potegniti iz ledeno 

mrzle vode in jima tako rešiti življenje. 

Prejemnike medalj smo prosili, naj nam povedo, kaj so ob 

tem razmišljali in kaj jim pomeni prejeta medalja. 

Policistka Policijske postaje 

Ljubljana Center 

Mirela Čorić: 

»Ob dogodku je bilo 

polno adrenalina. 

Razmišljala sem samo 

to, kako zadevo varno 

speljati in kje. Gledala 

sem okolico, koliko 

ljudi je okoli, da ne bi 

bilo kakšne žrtve. Tam 

je namreč šola in veliko 

učencev ter veliko 

radovednežev. Potem 

pa sem razmišljala še o 

družini in otrocih, ki jih 

imam, a k sreči sem dobro 

speljala. Če bi se po- 


VArNOST 

kazala enaka situacija, bi spet naredila enako,« dogodek opisuje 

Čorićeva. Za prejeto medaljo pravi, da ji veliko pomeni: 

»V desetih letih policije je to lepa nagrada, priznanje za moje 

delo. Je dosežek, ki ga nima vsak.« 

AKTUALNO 

je takoj lotil oskrbovanja ponesrečenčeve zelo velike rane, ki je 

krvavela iz vratu, sama pa sem fanta mirila z besedami in ga držala, 

saj je bil v šoku, hotel je vstati, ni vedel, kaj se dogaja. Nato 

so zadevo prevzeli reševalci.« Povedala sta še, da sta čez nekaj 

časa izvedela, da je fant v redu, da okreva in da so se poškodbe 

zacelile. »Vesela sva, da je fant zdrav in da smo mu dejansko 

res pomagali,« še pravi Glumčeva. Kovač pa dodaja: »Prejeto 

priznanje nama pomeni priznanje delodajalca, da misli na nas 

in ceni to, kar smo naredili.« 

Policist Policijske postaje Šentjur Blaž Zidanski: 

Za Blaža Zidanskega ima ta medalja grenak priokus. Pravi, 

da sta bila s sodelavcem na kraju dve, mogoče tri minute po 

klicu. V izrednih vremenskih razmerah, ko je bilo zunaj okoli 

ničle in je bila voda blatna ter z močnim tokom, vidljivost pa 

nična, sta avto v vodi komaj našla. Zidanski je skočil v vodo, 

sodelavcu pa naročil, naj bo zunaj, na suhem, če ga/ju bo treba 

potegniti ven, ker vrvi nista imela. Potem je prišel stric pokojne. 

Skupaj sta poskušala razbiti steklo, a to jima je uspelo šele 

s prihodom gasilcev in s pomočjo gasilske sekire. Voznico so 

našli s tipanjem in jo potegnili ven, a bilo je prepozno ... »Rad 

bi se spominjal veselega dogodka. Na žalost ni takšen. Poskušal 

sem ji pomagati, ker če ji ne bi, bi si celo življenje očital. 

Ironično je, da si zraven človeka, a vrat avta na moreš odpreti. 

Ne gre.« Dodaja, da se je treba še naprej truditi in pomagati 

sočloveku, kolikor se da, kajti dostikrat ljudje samo gledajo. 

Policist Policijske postaje Ljubljana Bežigrad Gregor Horjak: 

»Takrat sploh nimaš časa razmišljati. Vse, kar delaš, je samoiniciativno, 

kar pač v podzavesti znaš in se ti zdi prav. Ko 

pa končaš s početjem, v mojem primeru z oživljanjem, ko se 

celotna zadeva zaključi, takrat pride konkretno za tabo. Pojavi 

se razmišljanje, kaj bi bilo, če me ne bi bilo tam, in ali sem naredil 

vse prav ter ali bo s fantom vse v redu. Na koncu se je vse 

v redu izteklo. Zdaj je fant super, nasmejan in se pogostokrat 

srečujemo. Prav vesel sem. Glede prejete medalje pa se mi zdi 

enkratno, da se delodajalec vsaj malo zavzame za to, kar naredimo 

v službi ali izven nje.« 

Občana Evgen Vidmar in Dragoslav Brecelj, oba iz Ajdovščine: 

Javnosti sta bila skrita, tudi njuni imeni, vse do te podelitve. 

Skromno pravita, da sta bila v pravem trenutku na pravem 

mestu. »Ni bilo časa kaj dosti razmišljati vmes, je kar bolj teklo 

samoumevno. Gospe sta se lepo zahvalili, na njuno povabilo 

smo se tudi že videli.« 

Policistka Ana Glumac in policist Rihard Kovač, oba iz Policijske 

postaje Ljubljana Center: 

»S kolegi smo tisti dan delali na kolesu in pregledovali teren 

zaradi drugega primera. S kolegico sva na kraju, kjer in ko 

se je nesreča zgodila, slišali močan tlesk oz. pok. Upali sva, da 

se motiva. Potem pa so že stanovalci začeli kričati, da je oseba 

padla na nadstrešek. Ta je bil visok tri, štiri metre in je bilo treba 

najprej ugotoviti, kako priti gor. Nato je do nas pristopil občan, 

pokazal na manjši zid in nam pomagal tako, da nam je dal 'štuparamo'. 

Najprej je kolega splezal gor, za njim še jaz. Kolega se 


Besedilo: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU 

17

NOVICE 

VArNOST 

Policija se je predstavila na letošnji Informativi 

Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je 1. in 2. februarja potekala Informativa 2013, največji vseslovenski 

dogodek o izobraževanju, štipendiranju in zaposlovanju, na katerem se je predstavila tudi policija. Svoje delo sta 

poleg vodij policijskih okolišev med drugim predstavila kriminalistični tehnik in vodnik službenega psa, nastopil je 

sekstet Policijskega orkestra, obiskovalcem pa smo prikazali tudi praktične policijske postopke in osnovne prvine 

samoobrambe. 


Med preventivno akcijo 

policisti ustavili kar 

770 voznikov, ki so 

telefonirali za volanom 

Med 16. in 22. januarjem 2013 

je potekala preventivna akcija 

Bodi trenutno nedosegljiv, 

če želiš ostati živ, v okviru katere 

so policisti pri svojem delu 

nadzirali tudi uporabo mobilnih 

telefonov med vožnjo. 

Policisti so se v akcijo vključili 

s preventivnimi dejavnostmi 

in poostrenim nadzorom. Med 

nadzorom so ugotovili 770 

kršitev. 

Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP 

GPU, in AVP 

Minister za notranje zadeve in generalni direktor 

policije obiskala poškodovana policista 

Minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak in generalni 

direktor policije Stanislav Veniger sta v spremstvu direktorja 

Policijske uprave Kranj Simona Veličkega 4. januarja obiskala 

policista, ki sta se hudo poškodovala v prometni nesreči na 

Gorenjskem, ko se je avstrijski voznik z veliko hitrostjo zaletel 

v policijski avto. Policistoma so predstavniki ministrstva 

za notranje zadeve in policije izrekli želje po čim prejšnjem 

okrevanju in se zdravniškemu osebju, ki je v bolnišnici na Jesenicah 

skrbel zanju, obenem zahvalili za nego in strokovno 

oskrbo. 

Foto: PU Kranj 

18 


VArNOST 

NOVICE 

Sedem starih vozil 

s sistemom Provida 

nadomestili z novimi 

Generalni direktor policije 

Stanislav Veniger je 22. januarja 

policistom prometnikom 

predal ključe sedmih 

novih civilnih vozil policije 

z vgrajenim sistemom 

Provida. 

Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP 

GPU 

Policija uspešno preiskala deset 

poštnih in bančnih ropov 

Na novinarski konferenci 11. februarja 

smo predstavili več informacij o obsežni 

kriminalistični preiskavi desetih 

oboroženih ropov bank in pošt, ki so 

bili storjeni med novembrom 2011 in 

julijem 2012. Za uspešnost preiskave 

je bilo ključnega pomena mednarodno 

policijsko sodelovanje. Ropov je utemeljeno 

osumljenih 11 državljanov Srbije, 

doma z območja Beograda. Skupna materialna 

škoda znaša približno 123.000 

evrov. 

Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

Na MNZ o problematiki sovražnega govora 

Predstavniki ministrstva za notranje zadeve, policije, 

vrhovnega državnega tožilstva, varuha človekovih 

pravic in informacijskega pooblaščenca so se na srečanju 

15. februarja v prostorih MNZ pogovarjali o problematiki 

sovražnega govora v povezavi s kaznivim 

dejanjem javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in 

nestrpnosti. 

Policija ugotavlja, da se je v zadnjih mesecih zelo povečalo 

število primerov sovražnega govora, ker pa za 

to področje ni dovolj sodne prakse, so tožilstvo prosili 

za usmeritve, kako ukrepati v primerih sovražnega 

govora, kot ga določa 297. člen Kazenskega zakonika. 

Preiskave teh kaznivih dejanj niso zahtevne, težavna 

pa je njihova kvalifikacija. Vedno več zahtev, povezanih 

s sovražnim govorom, prejemajo tudi v uradu 

informacijske pooblaščenke in pri varuhinji človekovih 

pravic. Na državnem tožilstvu spremljajo tovrstno 

problematiko, policija pa bo izdelala analizo dozdajšnjih 

usmeritev državnega tožilstva na tem področju. 

Foto: Služba za odnose z javnostmi MNZ 


19

STROKOVNI PRISPEVEK 

VArNOST 

Psihologija množice 

Senad Jušič, SKP PU Koper 

Pojav množice sproža v ljudeh ambivalentne občutke, ki se odražajo v dejstvu, da nas obenem privlačijo in odbijajo. 

Privlačijo nas zaradi svoje spontanosti in močnih čustev, ki se lahko sprožajo v njih. Odbijajo pa nas zaradi svojega nenadzorovanega 

vedenja, velike fizične sile in psiholoških pritiskov na posameznika ali družbo. Množice skrivajo v sebi 

moč in značilnosti, ki daleč presegajo zgolj in samo edinstvenost psiholoških in fizičnih lastnosti posameznika. 

Nastopi velikih množic so velikokrat 

v zgodovini odločali o usodah mest, 

držav, vladavin družbenih sistemov. 

Politični in verski voditelji so pogosto 

zlorabljali nakopičeno fizično in psihološko 

moč množic za svoje cilje. Posebej 

dvajseto stoletje bi lahko označili kot 

stoletje »množic«, saj so te v njem bolj 

kot kadarkoli prej igrale bistveno zgodovinsko 

vlogo. 

Spremenjene ekonomske okoliščine 

in stiske vseh pojavnih oblik so v Sloveniji 

pospešile težnje k posnemanju 

evropskih dogajanj. Včasih smo se srečevali 

z nasilnimi množicami pri športnih 

prireditvah, kjer je bil t. i. »objekt 

nadzorstva vnaprej znan« (organizirane 

navijaške skupine), danes pa se pri izražanju 

množičnega nezadovoljstva srečujemo 

z novim pojavom, ki temelji na 

t. i. »principu realnosti«. Ta občutek oz. 

»princip realnosti« se prakticira v vseh 

svojih razsežnostih, ki so značilne za 

množico: utemeljen je na realnosti, kot 

jo posameznik doživlja, in stremi k realnosti, 

ki bi si jo želel videti/doseči. 

Nasilje na vseh prireditvah in v zvezi 

z njimi je nezaželen, toda sestavni del 

(še posebej športnih prireditev), in opozarja 

na porast agresivnosti, vandalizma, 

huliganizma in drugih disocialnih 

dejanj, s katerimi so se v tujini srečevali 

že desetletja in mu namenjajo posebno 

pozornost že vrsto let. V prispevku 

se bom omejil predvsem na dejavnike 

tveganja (za izbruh nasilja), ki so za delo 

policije ključnega pomena za pravočasno 

prepoznavo tistih okoliščin, ki lahko 

v nadaljevanju privedejo do kršitev 

nekontroliranih razsežnosti, katerih 

posledice so lahko pogubne za udeležence 

določene prireditve. Dosedanje 

izkušnje kažejo, da poenostavljene rešitve, 

minimaliziranje problematike, 

nenačrtno in »površno delo« ne dajejo 

dobrih rezultatov. 

1 MNOŽICE 

Ule (2004) navaja, da množice predstavljajo 

velike, spontano nastale skupine 

ljudi na določeni lokaciji, katerih vedenje 

je impulzivno, relativno neorganizirano 

in nenapovedljivo. Predstavljajo 

nekonvencionalno združevanje ljudi, saj 

slonijo na posebnih pravilih in normah. 

Množice se hitro spreminjajo po številu, 

delovanju in čustvovanju. Vpliva in moči 

množice ne določa število članov, temveč 

konsistentnost njenega ravnanja in 

jasnost njenih ciljev. Vzporedno z močjo 

raste anonimnost posameznikov v množici. 

Po Pečjaku (1994) predstavlja bistvo 

množice »sestava jedrne skupine«. Iz nje 

izhaja dogajanje in je tako rekoč srce 

množice. »Jedrne skupine« sestavljajo 

aktivisti, ki prevzemajo pobudo. To so 

tisti, ki prvi zaploskajo, zakričijo, začnejo 

pretep, napadejo policijo, skratka tisti, ki 

uresničujejo »želje« vodstva. Na večjih 

20 


VArNOST 


množičnih prireditvah je večje število 

»jedrnih skupin«, ki so razpršene po 

vsem prostoru, največja koncentracija 

pa je v bližini vodstva. 

Freud (cit. v Berkić, 2004) je postavil 

teoretski referenčni okvir že v delu Množična 

psihologija in analiza jaza. Po Freudu 

se je s psihologijo množice ukvarjal 

Le Bon, ki trdi, da je množica individualizirana, 

brezumna, zlahka vodljiva, 

nagnjena k nasilnim dejanjem in regresivne 

narave. Freud se ne zateka k tradicionalnemu 

zaničevanju množic, vendar 

se sprašuje o tem, kaj množico naredi za 

množico. Zavrača hipotezo o »črednemu 

gonu« in zanj to predstavlja problem, ki 

se kaže v tem, da vseskozi poslušamo, da 

moramo biti »trdi«, da premagamo konkurenco, 

kajti posledica nasprotnega je 

»vdaja«. Četudi smo ljudje vzgojeni v 

duhu, da smo v človeškem odnosu eden 

do drugega, se poraja vprašanje zakaj 

se povrnemo k oblikam vedenja, ki so v 

protislovju z našo racionalno ravnijo in 

sodobno stopnjo razsvetljene tehnične 

civilizacije. Iskanja odgovora na to vprašanje 

se je lotil Freud, ki je skušal ugotoviti, 

kaj je tisto, kar povzroči, da se individuum 

preobrazi v množico. Trdi, da 

obstaja »nekaj«, kar posameznike veže 

med seboj in tvori množico, pri tem pa 

ugotavlja, da je ta vez »libidinalne« narave. 

To zaznavo utemeljuje z načelom 

ugodja, ki ga posameznik doživlja skozi 

predajanje množici. Najpomembnejša 

posledica tega, da je Freud v psihologijo 

množice vpeljal »libido«, je, da lastnosti, 


ki jih na splošno pripisujejo množicam, 

izgubijo lažno prvotno naravo, da se teh 

lastnosti ne da speljati na nižjo logično 

raven, kakršno odseva konstrukcija 

posebnih množičnih »gonov«, in da so 

prepuščeni svobodnemu odločanju. Ti 

»goni« niso vzroki temveč – učinki. V 

množici si namreč posameznik lahko 

dovoli, da odvrže masko in izživi svoje 

prikrite gone. Sicer pa v svojem zakonu 

duševne enotnosti množice Le Bon pravi, 

da v množici individualne lastnosti 

izginejo. Občutki in misli vseh ljudi se 

usmerijo v isto smer. Včasih omenja celo 

nekakšno »skupinsko dušo«. Za ljudi v 

množici je značilno, da zavest, da »sem 

tukaj jaz in tam oni«, popusti. Obstajali 

naj bi samo še mi, prav zato naj bi se vedli 

enotno, kot da bi bila ena oseba (cit. 

v Pečjak,1994). 

2 DEJAVNIKI TVEGANJA 

S področjem sistemskega in načrtnega 

preučevanja mreže medsebojnih 

povezanosti in odvisnosti ljudi, odnosov 

med ljudmi in različnimi problemskimi 

okoliščinami, ki nastajajo v tej mreži, se 

ukvarja socialna psihologija. Socialna 

psihologija je že po svoji definiciji postavljena 

v sredo teh dogajanj, saj raziskuje 

prav »posredujoče« procese med individualno 

in družbeno ravnjo socialnih 

razmerij (Ule, 2004). V procesu medsebojnega 

delovanja gre za izmenjavo različnih 

dejanj in vplivov med ljudmi (verbalnih, 

neverbalnih, motivacijskih ...), 

kar imenujemo socialna interakcija. Interakcija 

poudarja dve sestavini: »inter« 

in »akcija«. Prva sestavina, »inter«, meri 

na socialno situacijo, v kateri praviloma 

sodeluje večje število ljudi, ki so v nekem 

aktivnem odnosu drug do drugega, 

druga, »akcija«, pa na socialno akcijo 

(delovanje) ljudi v dani situaciji. Socialna 

situacija predstavlja objektivni element 

socialne interakcije, socialna akcija pa 

subjektivni element. Vendar ju ne moremo 

povsem ločiti niti stvarno niti pojmovno, 

ker sta medsebojno povezani in 

soodvisni. Po drugi strani je socialna akcija 

vedno usmerjena k drugim ljudem, 

kar pomeni, da meri na socialno akcijo 

drugih ljudi, na morebitne odzive, zaželene 

in nezaželene odgovore. Pogosto je 

reakcija na dejanja drugih ljudi. Socialna 

situacija in socialna akcija sta z vidika zagotavljanja 

varnosti vseh udeležencev 

prireditve ključnega pomena za pravočasno 

prepoznavo dejavnikov tveganja. 

Te bi lahko razdelili v dve kategoriji, in 

sicer v t. i. fizične in socialne dejavnike. 

Pri fizičnih dejavnikih ima osrednjo oz. 

poglavitno vlogo število udeležencev 

neke prireditve ali srečanja, pri socialnih 

dejavnikih pa imata prevladujoči 

vpliv osebnostna struktura udeležencev 

ter kultura in nacionalni značaj (Pečjak, 

1994). 

2.1 Fizični dejavniki tveganja 

Pečjak (1994) v okviru fizičnih dejavnikov 

tveganja množice navaja naslednje 

ključne ugotovitve: 

21


VArNOST 

— število udeležencev srečanja: dejavnik 

je ključnega pomena z vidika 

pojavov, ki se dogajajo v taki 

množici, in temu primerno je število 

dražljajev, ki so jim udeleženci 

izpostavljeni. V velikih množicah 

se ljudje počutijo bolj anonimne 

in s tem varnejše kot v majhnih 

množicah. Izbruh nemirov po Sullivanu 

(cit. v Pečjak, 1994) je odvisen 

od kritične mase oziroma pražnega 

števila ljudi, ki so potrebni 

za tako dejanje. Kritična masa pa 

je odvisna od vrste dejavnikov 

(npr. stopnje frustracije), ki jo doživljajo 

ljudje v taki množici; 

— gostota udeležencev: večja kot je 

gostota udeležencev, tem hujša 

je vznemirjenost in intenzivnejši 

so množični pojavi. Pri gostoti 

udeležencev pride do povečanja 

gostote dražljajev in anonimnosti, 

kar pomeni, da se posameznik 

lažje skrije kot v razkropljeni 

množici; 

— dejavnik anonimnosti: poleg števila 

in gostote udeležencev je 

pomemben dejavnik anonimnosti 

»mrak – noč«. V njem se posamezniki 

slabo razlikujejo med 

seboj. V takih okoliščinah lahko 

pride pri nekaterih posameznikih 

do popolne razosebljenosti in tak 

posameznik izživi svoje notranje 

frustracije; 

— socialni dražljaji: na množico močno 

vplivajo, še posebej če prihajajo 

iz jedrnih skupin, ki predstavljajo 

bistvo množice. Taka jedrna 

skupina posreduje množici – oziroma 

posameznik zaznava – samo 

informacije in dražljaje, ki se 

ujemajo z njegovimi pričakovanji. 

V bistvu gre za pojav histeričnosti 

v množici, saj so za druge dražljaje 

neobčutljivi in gluhi, celo prag bolečine 

se bistveno zviša. Velik vpliv 

na dinamiko socialnih dražljajev v 

množici imajo gesla, transparenti 

ali zastave. Posebno uspešna so 

gesla, ki se ponavljajo, ker krepijo 

odgovore; temu pojavu pravijo 

»semantično nasičenje«, kar pomeni, 

da se udeleženci vse manj 

zavedajo pomena »gesla«, hkrati 

pa hitreje reagirajo; 

— alkohol in druga mamila: posebno 

agresivne množice in jedrne 

skupine so pogosto pod vplivom 

alkohola ali drugih psihoaktivnih 

snovi. Alkohol vsekakor dviga raven 

vznemirjenosti in vpliva na 

agresivnost. Mnogi udeleženci ga 

uživajo tudi zato, da bi se opogumili 

in hitreje odstranili notranje 

ovire. 

22 


VArNOST 



V okviru fizičnih dejavnikov 

tveganja zavzemata posebno mesto 

alkohol in druga mamila. 

Na področju problematike 

uživanja alkohola gre za tako pomemben 

dejavnik, ki prispeva h 

kvantitativni in kvalitativni rasti 

različnih negativnih družbenih 

pojavov in s tem k destabilizaciji in 

rušenju varnostnih razmer. Pečar 

(1987) navaja, da je pri definiranju 

težav, povezanih z uživanjem alkohola, 

treba opredeliti dvoje: 

— kaj je težava (nezmožnost, posledica) 

in 

— kakšna je vloga alkohola kot 

(so)učinkujočega vzroka oziroma 

povzročitelja težave. 

Težava, povezana z uživanjem 

alkohola (Alcohol-related 

disability), je opredeljena kot nezmožnost 

posameznika za obravnavanje 

ene ali več dejavnosti, ki 

so, upoštevajoč starost, spol, normativno 

družbeno vlogo, sprejete 

kot bistvene in temeljne sestavine 

vsakdanjega življenja; npr. skrb 

za lastno življenje, družbene odnose 

in ekonomsko aktivnost, pri 

čemer so lahko te težave kratkoročne, 

dolgoročne ali trajne. Upravičenost 

opredelitve alkohola kot 

enega od vzročnih dejavnikov posameznih 

težav (fizičnih, psihičnih 

in družbenih) izhaja tudi iz interpretacije 

empirično ugotovljenih 

povezav (predvsem korelacij) 

med težavami in uživanjem alkohola 

– na nivoju posameznika in 

skupnosti – ter nenazadnje povezanosti 

s celo vrsto drugih težav. 

Ugotovljeno je namreč, da težave, 

ki jih ima posameznik po enkratnem 

zaužitju alkohola, naraščajo 

sorazmerno s količino zaužitega 

alkohola. 

Mnogi od navedenih dejavnikov 

niso samo fizični dejavniki, 

uvrščamo pa jih med njih, ker 

delujejo na množico zaradi svojih 

fizičnih lastnosti. Sicer pa so mnogi 

dejavniki fizični in socialni (npr. 

anonimnost), ter je težko potegniti 

mejo med njimi. 

2.2 Socialni dejavniki tveganja 

Ker ima človekovo početje tudi 

moralno dimenzijo, lahko njegovo 

dejavnost vselej presojamo 

tudi z vidika njegove motivacije 

(racionalnost odločitev). Na socialne 

dejavnike imata prevladujoč 

vpliv osebnostna struktura udeležencev 

ter kultura in nacionalni 

značaj. Na posameznika znotraj 

množice s psihosocialnega vidika 

pa vplivajo: 

1. stališča, interesi, vrednote in 

morala, 

2. čustva, 

3. agresija. 

2.2.1 Stališča, interesi, vrednote 

in morala 

Musek (1994) opredeljuje stališča 

kot trajna miselna, vrednostna, 

čustvena in akcijska naravnanja 

v odnosu do različnih objektov 

(predmetov, bitij, oseb, dogodkov 

in pojavov). Stališča vsebujejo več 

komponent, in sicer: 

— spoznavno ali kognitivno 

komponento, ki zajema miselna 

prepričanja in vrednotenja 

v zvezi z objektom; 

— čustveno komponento, ki zajema 

čustven odnos do objekta; 

— akcijsko komponento, ki zajema 

pripravljenost, da ravnamo 

ustrezno. 

Spoznavna ali kognitivna komponenta 

vsebuje znanje, informacije 

o pojavu/dogodku, na podlagi 

katerega oblikujemo lastno stališče. 

Čustvena komponenta vsebuje 

pozitivna in negativna občutja, 

zato pride do ocenjevanja 

stališč (npr. moje podjetje je šlo 

v stečaj in jaz sem ostal brez dela, 

zato se bom udeležili demonstracij...). 

Pri akcijski komponenti se v 

posamezniku vzbudi težnja/želja, 

da deluje na oblikovana stališča. 

Stališča se ne spreminjajo samo 

zaradi zunanjih dogodkov in vplivov, 

temveč tudi zaradi svoje notranje 

dinamike. Ljudje težimo, da 

čimbolj uravnovesimo svoja stališča 

in temu primerno zmanjšamo 

stanje kognitivne disonance (spoznavne 

stališčne neskladnosti). 

Med stališči velja posebej izpostaviti 

stereotipe, za katere velja, da 

so posplošene in poenostavljene 

sodbe o drugih ljudeh ali družbenih 

skupinah. Predsodki so tista 

vrsta stališč, ki niso upravičena, argumentirana 

in preverjena, spremljajo 

pa jih močna čustva in so 

odporna na spremembe. Poenostavitev 

kompleksnih družbenih 

pojavov z vidika predsodkov ali 

stereotipov pa ima lahko destruktivne 

posledice za posameznika in 

množico, v kateri se nahaja. 

Interesi ljudi so zelo različni, 

kar kaže na dejstvo, da sleherni 

posameznik goji več interesov. V 

otroštvu in obdobju adolescence 

so interesi posameznika nestabilni, 

spremenljivi in v glavnem 

pogojeni z doživljanjem socialnega 

okolja, v katerem živijo. Na 

oblikovanje trajnejših interesov 

pri posamezniku vpliva vrsta dejavnikov, 

ki so praviloma pogojeni 

z osebnimi izkušnjami, vplivi 

in pobudami drugih, zgledi… Zadovoljevanje 

interesov se praviloma 

kaže v udeležbi posameznika 

pri opravljanju različnih hobijev. 

Živimo namreč v skupnostih z 

drugimi in pri tem moramo znati 

uskladiti ter povezati različna stališča, 

interese in vrednote. Ljudje 

nismo ravnodušni in nevtralni do 

pojavov, ki nas obdajajo, nenehno 

jih ocenjujemo in vrednotimo, kar 

pomeni, da različne pojave v socialnem 

okolju vrednotimo glede 

na zaželene in nezaželene. Človek 

se ne rodi z izoblikovanim sistemom 

vrednot, temveč si z vzgojo 

in učenjem pridobi večino prepričanj 

in pojmovanj o tem, kaj naj bi 

bilo dobro, prav in zaželeno. Oblikovanje 

in razvoj moralnega vrednotenja 

in presojanja (kaj je prav 

in kaj ne) je zato v vsaki družbeni 

skupnosti še posebej pomembno. 

Morala pomeni skupek prepričanj 

in pojmovanj o tem, kaj 

je (oziroma ni) prav z družbenega 

stališča in s stališča človeške etike 

(moralne in etične vrednote). V 

vsaki družbeni in kulturni skupnosti 

obstajajo nepisana in pisana 

pravila o tem, kako naj se obnašamo 

v različnih situacijah. V tem je 

tudi smisel družbenim norm, s katerimi 

uravnavamo medsebojne 

odnose, saj v življenje vnašajo red 

in ustaljenost. V večini družbenih 

in kulturnih skupnostih obstajajo 

pravila, kako ravnati s kršilci norm. 

Ta pravila imenujemo družbene 

sankcije, ki jih v civilizirani družbi 

predstavljajo zakoni, zapisani in 

veljavni za vse državljane (vse tudi 

enako ščitijo), saj od tod izvira tudi 

pojmovanje pravne države. 

2.2.2 Čustva 

Čustveno vznemirjenje je ena 

od glavnih značilnosti množice. 

Lahko se kaže v navdušenju, jezi, 

strahu, največkrat pa se kaže kot 

huda vznemirjenost, ki preide v 

specifična čustvena stanja in sproži 

reakcije, kot so kričanje, napad 

ali beg. Milivojević (2005) v pristopu 

opredeljevanja čustev (emocij) 

navaja, da jih je treba obravnavati 

celovito, saj se odražajo v vzpostavitvi 

relacije med življenjsko 

situacijo in zunanjim svetom na 

eni strani, med posameznikom in 

23


osebnostjo na drugi strani ter samega 

čustva (emocije) kot tisto vez med posameznikom 

in zunanjim svetom. Po avtorjevem 

utemeljevanju je čustvo vedno 

reakcija posameznika na neki dogodek. 

Subjekt, ki čustveno reagira na določen 

dogodek, ne samo da vzpostavlja odnos 

proti specifičnemu dogodku, temveč 

pri sebi vzpostavi ustrezno reakcijo na 

ta dogodek. Najdestruktivnejši čustvi, ki 

se pojavljata v množici, pa predstavljata 

slepa jeza in bes, ki sta na najvišjem 

mestu stopenjske lestvice izražanja jeze. 

Jeza kot pojem predstavlja sovražna čustva 

nezadovoljstva. Čustva jeze nihajo v 

moči od blage razdražljivosti do močne 

razjarjenosti – besa. 

Kristančič (2002) ugotavlja, da so čustva 

jeze sestavni del agresije in nasilja, 

zato so deležna posebne pozornosti, 

kajti s poznavanjem jeze in sovražnih čustev 

lahko preprečimo marsikatero nasilno 

dejanje. 

2.2.3 Agresija 

Večina socialnih psihologov definira 

agresijo kot vedenje, s katerim se namerava 

koga fizično ali duševno prizadeti 

ali oškodovati. Nasilje pa je zunanji 

izraz agresije. Nasilje včasih nima jasno 

določenih »akterjev« in je anonimno, 

medtem ko mora imeti agresija svoje individualne 

(določljive) akterje, ki so zanjo 

tudi odgovorni. Sicer pa v psihologiji obstajajo 

različne klasifikacije agresije (Ule, 

2004): 

— instrumentalna agresija; predstavlja 

agresijo tedaj, ko je agresivno dejanje 

le sredstvo za dostop do kakšnega 

drugega cilja; v tej obliki agresije ni 

nobenega čustvenega odnosa med 

storilcem in žrtvijo; žrtev je pač ovira, 

ki jo mora storilec premagati, da pride 

do cilja (denar, teritorij, oblast …); 

— afektivna agresija; predstavlja agresijo 

v delu sovraštva med akterjem in 

žrtvijo, kar pomeni, da je taka agresija 

usmerjena proti žrtvi in je cilj agresije 

žrtev prizadeti, se ji maščevati; 

— aktivna agresija; posameznik stori dejanje 

s posebnimi agresivnimi dejanji 

zoper žrtev (udarci, povzročanje fizičnih 

poškodb, ostre kritike …); 

— pasivna agresija; posamezniku povzročimo 

škodo s svojo pasivnostjo v 

odnosu (nekomu nočemo pomagati 

v nesreči). 

V ozadju agresivnega vedenja niso 

le jeza, bes in sovraštvo, kot bi utegnili 

misliti, ampak je lahko veliko drugih čustev 

(strah, ljubosumje, sovraštvo, zavist, 

žalost …) – izvor agresivnega vedenja je 

lahko pravzaprav katerokoli neprijetno 

čustvo. 

24 

V vseh kulturah agresija spada med 

negativne (asocialne) oblike obnašanja. 

Zaradi svoje silovitosti in razdiralne moči 

jo družba nadzoruje in stremi k zmanjševanju 

njenih pojavnih oblik. Presojamo 

jo po veljavnih družbenih normah, 

težava pa je v neenotnosti kriterijev, 

zaradi česar lahko pride do dodatnih 

konfliktov. Po teoriji socialnega učenja 

agresija ni prirojena, ampak priučena 

(instrumentalno učenje, socialno modeliranje). 

Instrumentalno učenje pravi, da 

smo agresivni, če se to splača oziroma če 

tako vedenje prinese za nas zaželen učinek 

(ugled, status, denar …). 

Socialno modeliranje pa se osredotoča 

na agresivne zglede kot npr. eksperiment 

Bandura – otrokom so kazali 

agresivnost v filmu, risanki in z živim modelom. 

Ko jim je bilo naročeno, da pretepejo 

»lutko Bobo«, so se vsi odločili za 

enak pristop. To je bila neke vrste potrditev, 

da agresija na televiziji močno vpliva 

na agresivnost v resničnem življenju, še 

posebej na otroke (Bandura, 1963). 

3 ZAKLJUČEK 

Kot je bilo v uvodu povedano, so 

družbene spremembe v Sloveniji pospešile 

med ljudmi tudi težnje k posnemanju 

evropskih dogajanj, med drugim 

tudi določenih negativnih dejanj. Eno 

takih, ki se odraža predvsem na področju 

delovanja policije, je vsekakor porast 

nasilja na prireditvah in shodih. Dejanja 

z elementi nasilja izvršujejo predvsem 

posamezniki ali skupine, ki so lahko tudi 

organizirane. Motivi za taka dejanja so 

različni: zadovoljevanje osebnih interesov, 

koristoljubje, zadovoljevanje nacionalnih, 

političnih in drugih interesov. Pri 

tem pa se velikokrat izpostavi problem 

množičnih neredov in divjaškega razbijanja 

z nasilnimi dejanji. Take skupine z 

raznimi oblikami verbalnega in fizičnega 

nasilja ne ogrožajo samo policistov, 

temveč tudi ostale udeležence shoda 

ali prireditve. Jedro takih organiziranih 

struktur je vse pogosteje sestavljeno iz 

posameznikov, ki tudi sicer v socialnem 

okolju izstopajo po svojem »asocialnem« 

vedenju; njihov cilj je izživljanje 

njihovih notranjih frustracij, prežeto s 

povzročanjem materialne škode. 

Mediji radi poročajo (na senzacionalen 

način) o ekscesih in nasilnem vedenju 

posameznikov ali skupin. Ta medijska 

osredotočenost na nasilje nas še posebej 

pritegne, po drugi strani pa to »medijsko 

koketiranje z nasiljem« (saj miroljubni 

udeleženci niso zanimivi) povzroča veliko 

škodo vsem; tako se »spirala nasilja 

vzdržuje«, zlasti če se spomnimo na zgoraj 

omenjeni eksperiment Bandura. 

Naj zaključim obravnavano tematiko 

z naslednjim citatom: 

VArNOST 

Človek je uganka. To uganko je treba 

reševati, in če si se ukvarjal z njo vse 

življenje, ne reci, da si izgubljal čas! 

Ukvarjam se s to uganko, ker hočem biti 

človek! 

(F. M. Dostojevski) 

LITERATURA: 

— Berkić, Sanja: Freudovska teorija in struktura 

fašistične propagande; Seminarska 

naloga; Pedagoška fakulteta – Defektologija; 

Ljubljana 2004. 

— Kristančič, Azra: Socializacija agresije, AA 

Inserco, svetovalna družba, Ljubljana, 

2002. 

— Musek, Janek: Psihologija – Človek in 

družbeno okolje, Ljubljana, Educy, 1994. 

— Milivojević, Zoran: Psihoterapija – Razumevanje 

emocija, psihoterapevtske studije, 

Prometej, Novi Sad, 2005. 

— Pečjak, Vid: Psihologija množice, Ljubljana, 

1994. 

— Pečar, Janez: Nekatere posledice čezmernega 

uživanja alkoholnih pijač; Varnost 

–Strokovni bilten let. 7/št.4, RSNZ SR Slovenija, 

1987. 

— Ule, Mirjana: Socialna psihologija, FDV, 

Ljubljana, 2004. 

— Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana, 

1998. 

INTERNETNE STRANI: 

— Ule - Nastran, Mirjana; www.sofdv.org/— 

socialna in politična psihologija; 2004. 

— Povzetki predavanj s področja psihologije; 

www.dijaski.net/psihologija/referati. 

html, 20. 1. 2013. 

— Bandura, Aleks; Bandura Eksperiment 

(1963); en.wikipedija.org/wiki/Bobo _ 

doll_experiment, 20. 1. 2013. 

Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota, 

in Darko Brenko, UL MNZ 


VArNOST 


Usposabljanja predpogoj za učinkovito, 

enotno in zakonito obvladovanje 

demonstracij 

Rado Abutovič, SSP UUP 

GPU, in poveljnik PPE 

Posebna policijska enota (PPE) je bila ob koncu leta 2012 v notranji in zunanji javnosti večkrat izpostavljena zaradi 

izvajanja nalog ob množičnih, tudi nasilnih protestih, včasih tudi s pridihom skrivnosti, ki naj bi zaznamovala to enoto. 

Dejstvo je, da je PPE ustanovljena 

na podlagi zakona o policiji, vendar je 

organizacija, kadrovanje, aktiviranje, 

usposabljanje, opremljanje in vse ostalo, 

kar je potrebno za učinkovito delo 

enote, zapisano v Odločbi o ustanovitvi 

PPE, njenih nalogah, načinu delovanja in 

uporabi, ki nosi oznako tajnosti interno. 

Zato je treba pojasniti, da je PPE enota 

na sklic, kar pomeni, da njeni pripadniki 

opravljajo naloge v različnih OE policije 

in so za delo ali usposabljanje v PPE 

posebej aktivirani. PPE je ustanovljena 

za občasno opravljanje določenih, praviloma 

zahtevnejših nalog policije, ko 

je za izvedbo naloge potrebno usklajeno 

delovanje večjega števila policistov, 

ki nalogo opravijo kot enota, pod enotnim 

vodstvom in s posebno opremo. 

Tudi naloge PPE niso nobena skrivnost, 

saj izvajamo enake naloge z enakimi 

pooblastili kot vsi drugi policisti, vendar 

običajno v zahtevnejših pogojih in položajih, 

ki jih drugi policisti brez dodatnih 

sposobnosti, znanj in opreme ne bi mogli 

opraviti. 

Policisti PPE smo se lani srečali z novimi 

oblikami protestov, ki so dosegli 

vrhunec z izrazito nasilnimi dejanji posameznikov 

in skupin, ki jih v preteklosti 

v tako intenzivnih oblikah nismo obravnavali. 

Policisti in starešine PPE smo bili 

kljub temu dobro pripravljeni na takšne 

scenarije, saj smo se z nekoliko manj 

nasilnimi protesti (npr. študentske demonstracije) 

srečevali že prej ter se ves 

čas pripravljali in urili za obvladovanje 

najzahtevnejših oblik nasilnih demonstracij. 

Učinkovito, enotno in zakonito 

obvladovanje zahtevnih dogodkov ne 

bi bilo tako uspešno, če se pripadniki 

enote ne bi prej v procesu usposabljanj 

in urjenj enote dobro pripravili in izurili 

vseh postopkov. Treba je poudariti, da 

PPE brez zagotavljanja rednega urjenja 

ne more izvajati zahtevnih nalog, zato 

je izvedba načrtovanih usposabljanj PPE 

izrednega pomena za uspešno delovanje 

enote in posledično policije v celoti. 

K dobremu in učinkovitemu delu 

enote so nedvomno prispevala usposa- 


25


bljanja in urjenja doma in v tujini. Izjemna 

izkušnja za okoli osmino enote so 

bila usposabljanja specializiranih enot 

evropskih policij EUPFT (Europen Union 

Police Forces Training) leta 2008 v Franciji, 

2009 v Italiji in 2010 v Nemčiji. Pripadniki 

enote smo imeli izredno priložnost 

uriti in primerjati postopke s preostalimi 

evropskimi policijami za delovanje v najtežjih 

razmerah vzdrževanja in vzpostavljanja 

javnega reda, ko je ta huje kršen. 

Posamezni starešine enote so bili na 

dodatnih usposabljanjih v organizaciji 

CEPOL in drugih izvajalcev programa 

(JMTC – Joint Multinational Training 

Command ipd.). 

S pridobljenimi izkušnjami in znanji 

smo sproti nadgrajevali programe 

usposabljanj PPE in izurili policiste za 

delovanje v najtežjih razmerah. Že nekaj 

let potekajo skupna usposabljanja PPE v 

CO Gotenica, kjer poleg urjenja izvedemo 

tudi taktično vajo, ki jo pripravimo 

z najverjetnejšimi – realnimi scenariji in 

sodelovanjem operativnih štabov (OŠ) 

PU. Na takšen način smo delo in postopke 

PPE približali članom OŠ, ki so lahko 

tudi neposredno spremljali postopke 

PPE, poleg tega pa so sami preizkusili, 

kako zgleda delo operativnega štaba v 

najzahtevnejših pogojih. 

V letu 2012 smo, kot da bi pričakovali 

ali vedeli, kaj nas čaka, na taktičnih vajah 

preigravali scenarije množičnih nasilnih 

demonstracij s postavljanjem barikad, 

zažiganjem objektov in vozil, uporabo 

pirotehnike in nevarnih predmetov. 

Predvideli smo tudi stopnjevanje nasilnih 

demonstracij na več krajih hkrati in 

sposobnosti prilagajanja takšni situaciji 

ter razporejanja moštva, napadu na določene 

ustanove in vladne objekte, zavarovanju 

in evakuaciji varovanih oseb, pa 

tudi najhujše scenarije z uporabo strelnega 

orožja pri posameznikih (situacije 

AMOK). Kljub realnosti takšnih urjenj 

vseh potrebnih situacij ni bilo mogoče 

izvesti zaradi neprimernih objektov in 

nezadostnih sredstev (zažiganje vozil, 

metanje vnetljivih predmetov, tekočin 

in pirotehnike, zaščita pred temi nevarnostmi, 

ustvarjanje hrupa ipd.). 

Na tem mestu bi se za izredno profesionalno 

in požrtvovalno delo zahvalil 

vsem pripadnikom in starešinam enote, 

kajti brez njih in njihovega prispevka, 

kljub vsem prizadevanjem, usposabljanjem 

in izkušnjam, naloge policije ob zadnjih 

nasilnih dogodkih ne bi bile opravljene. 

Izredno sem ponosen, da vodim 

enoto, ki ima tako dobro izurjene pripadnike, 

ki so tudi v najtežjih pogojih pripravljeni 

za delo. Pripadnost policistov 

se je najbolj pokazala ob številnih poškodbah 

policistov, ko so poškodovane, 

brez potrebe po ukazovanju, organizirano 

zaščitili, odnesli na varno in jim nudili 

prvo pomoč. Kar nekaj je primerov, ko 

VArNOST 

so se ranjeni policisti namesto domov 

ali na bolniški dopust vračali na delo, ker 

niso hoteli zapustiti svojih sodelavcev v 

najtežjih in najnevarnejših situacijah. 

Na takšno pripadnost in srčnost bi 

opozoril predvsem tiste, ki se pripadnikov 

PPE spomnijo le ob obravnavi upravičenosti 

ali širjenja upravičencev za 

dodatek za delo in usposabljanje v PPE. 

Policisti v času aktiviranja enote na sklic 

in izvajanja usposabljanj ali nalog prejemajo 

dodatek, vendar ta ni odrejen samo 

zaradi enkratne izpostavljenosti policistov 

PPE posebnim pogojem in nevarnostim, 

temveč tudi zaradi posebnih znanj 

in usposobljenosti, ki jo imajo v primerjavi 

z drugimi policisti, posebnih dolžnosti 

na podlagi odločbe o ustanovitvi PPE, zaradi 

nenehne pripravljenosti in dolžnosti 

odzivanja na sklic ob vsakem času, povečanega 

obsega dela zaradi aktiviranj in 

usposabljanj enote, zaradi dela v posebnih 

pogojih, med vikendi in prazniki, večurnega 

nošenja zaščitne opreme v vseh 

vremenskih razmerah (vročina, mraz itd.), 

uporabe posebnih sredstev, orožja in vozil, 

nadpovprečne odsotnosti od doma in 

družine, nadpovprečne uporabe prisilnih 

sredstev ter posledično izpostavljenosti 

pritožbenim in drugim postopkom, izpostavljenosti 

grožnjam… 

Kljub dobri usposobljenosti in pripravljenosti 

za delo smo med nasilnimi 

protesti ugotovili določene pomanjklji- 

Med nasilnimi protesti 

je izredno dobro in 

pohvalno potekalo 

delovanje vseh služb 

policije na vseh 

nivojih. Izpostaviti 

je treba delovanje 

operativnih štabov in 

logističnih delavcev 

policije ter MNZ, ki 

so enotam PPE nudili 

hitro in strokovno 

podporo. Takšnega 

sodelovanja bi si želeli 

tudi v prihodnje. 

26 


VArNOST 


»Na demonstracijah sem delal v 

Ljubljani, in sicer vsakokrat do 30. 

novembra 2012, ko sem bil poškodovan, 

saj sem dobil v glavo (čelado) 

del betonskega robnika. Zaradi 

moči udarca sem padel v nezavest, 

nato so me kolegi odnesli do vozila 

prve pomoči, od koder sem bil odpeljan 

v UKC Ljubljana. Tam sem ostal 

na opazovanju in zaradi poškodb 

(pretres možganov, nateg vratnih 

kit, oteklina …) ostal na bolniškem 

dopustu skoraj en mesec. Posledice 

so občasne bolečine v glavi, zlasti 

ob sunkovitih gibih, in rahlo vrtenje 

v glavi, kar pa se k sreči izboljšuje. 

Kot pripadnik PPE sem in bom svoje 

delo opravljal tako, kot mi nalaga 

zakon, predvsem bom še naprej 

varoval ljudi in premoženje. Ozadje 

protestov spremljam po medijih, 

vendar se z njim ne obremenjujem, 

saj sem profesionalec; zavedam pa 

se realnosti v naši državi. Med pozitivnimi 

vidiki naj omenim obisk 

kolegice za psihološko pomoč policistom 

Snežne Krek v bolnišnici. Ob 

njenem obisku sem dobil pozitiven 

občutek, da v tem položaju nisem 

sam. Tudi dar občanov – nageljni, ki 

smo si jih zataknili za neprebojni jopič 

– je deloval vzpodbudno. To, da 

smo z ljudmi, je gesta, ki je v zadnjih 

letih zvodenela. 

Pripadnik PPE sem iz lastne želje. 

Ne znam opisati občutkov, kako je 

ko delamo homogeno, tovariško, 

si zaupamo. Delal sem že v Posebni 

enoti milice, sodeloval na misiji na 

Kosovu, pa tudi pred vojno, med njo 

in po njej, ob zapiranju meje z Republiko 

Hrvaško. 

Žal pa moram izpostaviti slabo 

opremo enote – zlasti vodni top - in 

dejstvo, da nima vsak policist mikrokombinacije 

za zvezo«. 

Vojko Rupnik, PPE PU Kranj 


vosti, ki se nanašajo predvsem na nekatere 

dele neustrezne zaščitne opreme 

in v manjši meri na neustrezna ravnanja 

posameznikov. Takšna spoznanja so 

zelo koristna za razvoj in izboljšanje organizacije 

in postopkov, zaščitne opreme, 

orožja in vozil policije. Predlogi za 

izboljšanje bodo predstavljeni v okviru 

delovne skupine, ki analizira aktivnosti 

policije ob protestih na območju RS. 

Poleg odličnega vodenja in izvajanja 

postopkov vzdrževanja in vzpostavljanja 

javnega reda v množičnih nasilnih 

demonstracijah je treba izpostaviti uporabo 

posameznih prisilnih sredstev, kot 

so vodni curek in plinska sredstva. Ta 

so bila uporabljena prvič v samostojni 

Sloveniji. Policisti PPE že nekaj let opozarjamo 

na učinkovitost in uporabnost 

vodnega curka za razganjanje množice, 

saj je to najmilejše sredstvo, ki ga lahko 

uporabimo proti skupinam nasilnih 

protestnikov. Vodni curek v nasprotju z 

uporabo policijskih vrst in fizične sile ter 

palice ne povzroči telesnih poškodb. Pri 

frontalnem stiku policistov in množice 

pa se je nemogoče izogniti posledicam 

zaradi uporabe fizične sile in prisilnih 

sredstev ter poškodbam zaradi padcev 

(gibanje množice, robniki, količki ipd.). 

Kot poveljnik PPE sem na kraju osebno 

prevzel vodenje intervencije in usmerjanje 

vodnega topa z uporabo vodnega 

curka. Ta je bil učinkovito uporabljen 

proti posameznikom, ki so policiste obmetavali 

z granitnimi kockami in drugimi 

nevarnimi predmeti. Za tem smo 

uporabili vodni curek za ustvarjanje tako 

imenovane vodne zavese, ki je nasilne 

protestnike zadržala na zadostni razdalji. 

Slednje je s sočasno uporabo plinskih 

sredstev in premikom policijskih 

vrst povzročilo »razbijanje« množice na 

manjše skupine, ki so se v nadaljevanju 

razbežale ali bile na kraju prijete. 

Tudi uporaba plinskih sredstev (izstrelkov 

in granat) se je izkazala za učinkovito 

sredstvo za razganjanje nasilne 

množice, ko je ta z napadi ogrožala življenja 

policistov, ljudi in premoženja. 

Pri uporabi navedenih prisilnih sredstev 

so končno padli tabuji o pretirani nasilnosti 

in neprimernosti teh sredstev, saj 

je bilo dokazano ravno nasprotno. Zaradi 

uporabe vodnega curka in plinskih 

sredstev ni bilo nobene poškodbe nasilnih 

protestnikov in policistov. 

PPE je ob zadnjih dogodkih pridobila 

dragocene izkušnje za nadaljnje 

uspešno obvladovanje podobnih dogodkov 

in določena spoznanja za razvoj 

ter evalvacijo policijskih postopkov, prisilnih 

sredstev in opreme. Še enkrat se 

je izkazala stara modrost, da se splača 

vlagati v usposabljanja in urjenja ter pripravo 

na vse možne dogodke in varnostne 

situacije, da te dočakamo ustrezno 

pripravljeni ter izvršimo naloge učinkovito, 

strokovno in zakonito. 

Rado Abutovič je poveljnik Posebne 

policijske enote GPU od leta 2008. Pred 

tem je od leta 1984, po končani kadetski 

šoli za miličnike, delal na PP Ljubljana 

Center kot policist, vodja patrulje in 

vodja policijskega okoliša, po končani 

višji šoli za notranje zadeve kot pomočnik 

komandirja PP Ljubljana Vič 

ter po končani fakulteti za varnostne 

vede v SUP PU Ljubljana in UUP GPU, 

kjer trenutno vodi PPE. Od leta 1985 

je pripadnik Posebne policijske enote, 

v kateri je opravljal naloge policista, 

vodje skupine, pomočnika in komandirja 

oddelka, pomočnika in poveljnika 

PPE PU Ljubljana ter poveljnika PPE 

GPU. Je veteran vojne za Slovenijo in 

nosilec več policijskih priznanj. 

27


VArNOST 

»Pripadnik Posebne policijske enote 

Policijske uprave Ljubljana sem od leta 

1997. Trenutno sem na delovnem mestu 

komandirja oddelka, in sicer vodim 

I. oddelek PPE PU Ljubljana. Sicer pa 

sem zaposlen na delovnem mestu višjega 

policista kriminalista na Policijski 

postaji Ljubljana Moste. 

V preteklosti sem bil nekajkrat na neprijavljenih 

ali prijavljenih protestih, 

in sicer leta 1996 (zadeva PUCKO), 

2000 (srečanje BUSH PUTIN), 2010 

(zadeva DRŽAVNI ZBOR) … Leta 2010 

sem se kot pripadnik PPE prvič srečal z 

visokim tveganjem pri varovanju protestov, 

na katerih so v policiste metali 

granitne kocke s Trga republike, zabojnike 

za smeti, kamne itd., in ne samo – 

kot na prejšnjih protestih – jajc, moke 

ter jogurtov. Poudaril bi, da varovanje 

protestov in odločitve v tako zahtevnih 

dogodkih sprejemam z najvišjo 

mero policijske strokovnosti, profesionalnosti 

in močno osebno integriteto. 

Protest DRŽAVNI ZBOR 2010 je potrdil, 

da so bila večletna usposabljanja policistov 

pripadnikov PPE dobra priprava 

na izredne dogodke glede taktične in 

strokovne izurjenosti policistov ter vodij 

PPE enot in tudi psihične pripravljenosti 

slehernega policista. Sam sem 

vodil prvi oddelek PPE PU Ljubljana v 

kar nekaj izjemno kritičnih dogodkih. 

Protesti, prijavljeni ali neprijavljeni, so 

legitimna pravica izražanja mnenja na 

primeren in nenasilen način. Osebno 

dojemanje oziroma prepričanje ljudi 

je, da se v državi bogatijo določene t. i. 

zaščitene elite, finančno breme oziroma 

dolgovi pa se prelagajo na državo 

in posredno na državljane Slovenije, 

itd. (gesla protestnikov). Moja analiza 

protestnikov kaže, da njihovo jedro v 

Ljubljani in Mariboru zagovarja mirne 

proteste. Njihovo glavno orožje je 

beseda in »gandijevska« vztrajnost pri 

doseganju njihovih ciljev. To potrjujejo 

protesti v Ljubljani in Mariboru, kjer 

večina protestov ni bila nasilna, in to 

predvsem zaradi pozivanja anonimnih 

organizatorjev shoda po strpnih in 

mirnih protestih, po nujni ločitvi nasilnih 

posameznikov oziroma skupin od 

preostalih protestnikov, zaradi izročanja 

vrtnic policistom ipd. Slednje pa 

ne velja za obrobne in različne skupine 

posameznikov. Ti pod »krinko« pravičnosti 

in legitimnosti cilja uporabljajo 

proteste izključno za svoje osebno 

promoviranje v teh skupinah, prepoznavnost 

v lokalnih okoljih ter celotni 

družbi. Sledijo skratka primitivnim 

načinom doseganja osebne uveljavljenosti. 

Njihov namen je na nasilen 

način izzvati policiste k posredovanju, 

telesno poškodovati policiste ter poškodovati 

znane objekte lokalnih in 

državnih organov oblasti, pri tem pa 

se medijsko izpostaviti. 

Nekako težko bi potegnil ločnico med 

dogodki pri nasilnih ali nenasilnih 

protestih. Skupni imenovalec nasilnih 

protestov sta bili izrazito močna 

agresivnost in nerazumnost posameznikov 

ali skupin, izražena s tem, da 

so posamezniki v kordon policistov 

metali čisto vse, kar je bilo pri roki, polne 

pločevinke piva (sam se dobil dve 

v glavo, kolikor se spominjam), steklenice, 

granitne kocke, samostoječe 

prometne znake, klopi itd. Predvsem 

je bilo izredno zahtevno varovanje 

protesta v Mariboru 26. 11. 2012 in 

Ljubljani 30. 11. 2012, nasprotno pa 

je v Mariboru 21. 12. 2012, ko sem s 

prvim oddelkom PPE PU Ljubljana varoval 

stavbo občine, okoli 100 mirnih 

protestnikov prišlo do zaščitnih ograj, 

namenjenih varovanju javnega reda 

in miru, ter policistom delilo vrtnice. 

Hkrati se je v bližnjem parku nasproti 

občinske stavbe zbrala množica protestnikov, 

ki je metala pirotehnična 

sredstva in vzklikala različna gesla oziroma 

parole proti policiji ter lokalnemu 

in državnemu vodstvu. Dobil sem 

občutek, da so se protestniki postavili 

čisto k nam do ograj, da bi preprečili 

metanje različnih predmetov v nas. 

Menim, da so policisti – pripadniki PPE 

– v vseh teh protestih pokazali visoko 

stopnjo strokovnosti in profesionalnosti. 

Sam sem opravljal naloge policije 

skoraj na vseh nasilnih protestih v 

Ljubljani in Mariboru. Policisti PPE smo 

bili podprti z operativnim štabom, ki je 

vodil varovanje, oziroma vodstvom 

policije, vselej smo v množici locirali 

nasilne demonstrante, jih pozivali k 

prenehanju s kršitvami javnega reda 

ter jih v nadaljevanju izločili od preostalih 

mirnih protestnikov. To nam 

je omogočilo hitro posredovanje ter 

prijetje storilcev prekrškov in kaznivih 

dejanj. Nenazadnje posamezniki 

oziroma skupine z nevarnimi ravnanji 

(prižiganje in metanje molotovk, pirotehničnih 

sredstev ter drugih trdih 

predmetov) spravljajo v nevarnost tudi 

druge mirne udeležence protestov 

oziroma mimoidoče občane. Policisti 

in vodje PPE imamo pri izvajanju nalog 

policije odlično razvit občutek sorazmernosti 

med stopnjo ukrepanja 

in možnimi posledicami. Prav tako pa 

so se mirni protestniki oziroma mimoidoči 

občani zgražali nad ravnanjem 

posameznikov oziroma skupinami 

protestnikov ter se v večini primerov 

umaknili s kraja policijskega posredovanja. 

V prvem oddelku PPE PU Ljubljana je 

bilo šest poškodovanih policistov: počena 

koža na nosu, poškodba kolena, 

udarec granitne kocke v čeljust – posledica 

otekla čeljust, odrgnine in površinske 

poškodbe ter zvini prstov na 

roki. Sočasno je granitna kocka enega 

policista zadela v zaščitno čelado in 

zaradi silnosti udarca je izgubil zavest 

ter padel na tla, drugega pa v zaščitni 

vezir – tudi ta policist je padel na tla. 

Oba so sosednji policisti v policijskem 

kordonu prijeli in izvlekli vstran, na 

varno. 

Postati policist PPE sem si želel že v kadetski 

šoli za policiste v Tacnu. S PPE 

sem se prvič srečal na dvotedenskem 

usposabljanju kadetov v Gotenici leta 

1993, kjer so nas pripadniki PPE izobraževali 

in usposabljali za posebne 

dogodke, in sicer za množične kršitve 

JRM, taktično delovanje enote na terenu. 

Pri tem usposabljanju in izobraževanju 

me je predvsem premamil 

polvojaški ustroj in delovanje PPE. 

Sledil sem svoji izjemni želji in ambiciji 

postati policist PPE, kar mi je leta 1997 

tudi uspelo. Biti pripadnik PPE pomeni 

dodano vrednost v karieri slehernega 

policista, saj ob svojih rednih nalogah 

na policijski postaji oziroma v drugi 

enoti policije spozna tudi, kako poteka 

delo policije v ekstremnih pogojih 

pod močnimi psihičnimi in telesnimi 

obremenitvami. V takih razmerah pa 

človek najlažje in najbolje spozna samega 

sebe«. 

Alen Džabič, PPE PU Ljubljana 

28 


VArNOST 


Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota, PU Koper, Dean Božnik, PU Nova Gorica, Matjaž Čuček, GPU, in Zdravko Horvat, PU Ljubljana 


29


VArNOST 

Policija in zasebno varovanje - 

partnerja ali konkurenta? 

Mag. Boris Rojs, 

SSP UUP GPU 

Tudi z zadnjo zakonsko ureditvijo področja zasebnega varovanja je policija, poleg naloge krepitve partnerskega odnosa 

s predstavniki zasebnovarnostnih subjektov (ZVS), ohranila nadzorstveno funkcijo (nadzor nad nošenjem delovne 

obleke, službene izkaznice, uporabo orožja in uporabo varnostnikovega ukrepa). Zakonodajalec je namreč prepoznal, 

da je treba to področje sistemsko nadzirati, saj se z ukrepi varnostnikov posega v človekove pravice, ki so ustavno varovana 

kategorija. Nadzorno funkcijo v ožjem smislu poleg imetnikov licence, ki jo z internim nadzorom izvajajo nad pri 

sebi zaposlenimi, izvajata tudi policija in Inšpektorat RS za notranje zadeve, v širšem smislu pa tudi ostali državni organi 

iz svoje pristojnosti (npr. Inšpektorat RS za delo). 

Sodelovanje med policijo in ZVS najpogosteje poteka pri 

preprečevanju kaznivih dejanj (izročajo zadržane osumljence 

tatvin v trgovinah, varujejo objekte in prevoze pošiljk, obveščajo 

policijo o storjenem kaznivem dejanju ipd.). Zadnje čase 

je še posebej aktualno sodelovanje policije pri varovanju javnih 

prireditev, predvsem tistih, ki jih zavezanci po 12. a členu 

Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) organizirajo v gostinskih obratih. 

V policiji menimo, da sodelovanje med subjektoma poteka 

dobro, a še vedno obstajajo področja, ki jih je mogoče 

izboljšati. Predvsem imamo v mislih okoliščine na terenu, ki 

terjajo učinkovito izvedbo ukrepov in pooblastil obeh organov 

– ZVS in policije. 

V prispevku želim konkretneje prikazati okoliščine, ki za 

učinkovit začetek in dokončanje nekega postopka terjajo 

dobro medsebojno sodelovanje med subjektoma. Predvsem 

imam v mislih obveščanje ZVS takoj s kraja uporabe ukrepa, 

naloge policije ob sprejemu takega klica in naloge policista na 

kraju. 

VARNOSTNIKOVO OBVEŠČANJE POLICIJE S KRAJA 

Ko policija s kraja dogodka prejme klic varnostnika oz. 

varnostnonadzornega centra (VNC), je pomembno, da dobro 

pozna svoja pooblastila in dolžnosti ob takem dogodku. 

Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (ZR- 

SZV) in nekateri ZSV so nas namreč obvestili, da policija ob 

klicih ZVS pogosto odgovarja, da za neko nalogo ni pristojna. 

Z novimi usmeritvami za delo policije na področju zasebnega 

varovanja smo med drugim obdelali tudi to področje 

in po odzivih s terena ocenjujemo, da se je odzivnost policije 

izboljšala. 

Varnostnik oz. VNC lahko oz. mora obvesti policijo, kadar: 

1. varnostnik uporabi ukrep varnostnika oz. drugo sredstvo, 

in sicer zadržanje osebe, sredstvo za vklepanje 

in vezanje, fizično silo, plinski razpršilec, službenega 

psa, v nasprotju z določbami zakona o zasebnem varovanju, 

strelno orožje (člen 57/1 ZZasV-1); 

2. varnostnik pri površinskem pregledu vrhnjih oblačil 

osebe ali površinskem pregledu notranjosti vozila, 

tovora oz. prtljage najde predmet kaznivega dejanja, 

ki se preganja po uradni dolžnosti (npr. orožje, 

nevaren predmet ali snov), ali predmet prekrška. 

Varnostnik predmete izroči policiji (člen 49/4 ZZasV-1); 

30 

3. se oseba ne ravna po zakonitem navodilu oz. ukrepu 

varnostnika (člen 45/5 ZZasV-1 oz. člen 40/2 ZJZ); 

4. oseba s silo ali grožnjo o neposredni uporabi sile ovira 

ali prepreči izvedbo varnostnikovega ukrepa (člen 

45/6 ZZasV-1 oz. člen 40/2 ZJZ); 

5. je oseba pri uporabi ukrepa oz. drugega sredstva tako 

poškodovana, da potrebuje medicinsko pomoč – varnostnik 

jo je dolžan oskrbeti oz. pomoč čim prej zagotoviti 

in o tem obvesti policijo (člen 57/1 ZZasV-1); 

6. varnostnik ugotovi, da se pripravlja, izvršuje ali se je 

izvršilo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti 

(58. člen ZZasV-1); 

7. na shodu ali prireditvi ne morejo zagotoviti reda in 

je pri kršitvi udeleženo večje število ljudi ali kadar je 

ogrožen javni red, zaprosijo za pomoč policijo (člen 

26/2 ZJZ); 

8. ob prekinitvi shoda ali prireditve zaradi izvrševanj KD, 

pozivanja h KD ali če pride do nasilja oz. splošnega 

nereda, ki ga varnostniki oz. reditelji sami ne morejo 

odpraviti in je s tem huje kršen javni red ali ogrožena 

varnost ljudi ali premoženja oz. varnost javnega prometa 

(27. člen ZJZ). 


VArNOST 


NALOGE POLICISTA, KI SPREJME KLIC, IN NALOGE 

POLICISTA NA KRAJU 

OKC PU oziroma dežurni PP po prejemu klica varnostnika, 

s katerim policijo obvesti o zgoraj navedenih okoliščinah, 

od njega pridobi osebne podatke (lahko tudi številko službene 

izkaznice) in podatke o imetniku licence, za katerega v 

tem trenutku opravlja naloge. Podatke ustrezno zabeleži in 

na kraj pošlje policista. Ta na kraju ugotovi dejansko stanje 

prijavljenega dogodka in izvede ukrepe iz 148. člena ZKP ter 

ustrezne ukrepe iz ZZasV-1. 

Seveda je pomembno, da si tudi varnostnik skuša zapomniti 

čim več okoliščin, pomembnih za dokazovanje protipravnega 

ravnanja osebe, saj je to v interesu ZVS in policije. 

Kadar varnostnik osebe ni uspel identificirati oz. zadržati, si 

bo skušal zapomniti njen točen opis, smer in način pobega 

(peš, vozilo, opis vozila, registrska številka ipd.). Sodelovanje 

med subjektoma je torej ključno. V nekaterih zapletenejših 

primerih policist vseh ukrepov ne bo mogel izvesti takoj na 

kraju. V tem primeru se bo seveda posvetoval z vodstvom 

PP. Pristojna PP si bo pomagala tudi s poročilom o uporabi 

ukrepa varnostnika, ki ga je ZVS o uporabi nekaterih ukrepov 

dolžna poslati v presojo na PP v 48 urah, ogledom posnetkov 

kamer, dodatnim zbiranjem obvestil. 

UKREPANJE ZOPER OSEBO, KI SE NE RAVNA PO 

VARNOSTNIKOVEM UKREPU 

Na javnih prireditvah, na katerih rediteljsko službo opravljajo 

varnostniki, ti z ukrepi zagotavljajo red in javni red. Če 

se oseba ne ravna po redu ali javnem redu na takšni prireditvi, 

sme varnostnik z uporabo ukrepov (navedeni so v členih 

od 45. do 53. ZZasV-1) zagotoviti spoštovanje reda in javnega 

reda. Ravnanje v nasprotju z varnostnikovimi ukrepi predstavlja 

prekršek, katerega obravnavanje je v pristojnosti policije. 


Če oseba kljub opozorilu ne ravna po varnostnikovem 

ukrepu, jo sme varnostnik z uporabo fizične sile odstraniti ali 

zadržati do prihoda policije (52. člen ZZasV-1). Varnostnik o 

zadržanju ali uporabi fizične sile obvesti policijo. Varnostnik 

sicer na javnih shodih in javnih prireditvah nekaterih ukrepov 

(ZZasV-1 jih imenuje druga sredstva; navedeni so v členih 54, 

55 in 56) ne sme uporabljati. 

Policist na kraju zoper osebo izvede prekrškovni postopek 

po določbah 89. člena ZZasV-1. Varnostnik sme v nadaljevanju 

z ukrepom preprečitve vstopa na varovano območje 

zagotoviti red oz. javni red (50. člen ZZasV-1). Če se oseba 

ponovno ne ravna po varnostnikovem ukrepu, policija za 

zagotovitev reda ali javnega reda zoper njo ravna po načelu 

stopnjevanja ukrepov. Pogosto bo to ravnanje osebe predstavljalo 

kršitev določb ZJRM-1, zaradi česar policisti ukrepajo 

zoper osebo tudi po določbah ZJRM-1 in po 108., 109. ali 

110. členu ZP-1. 

POSREDOVANJE OSEBNIH PODATKOV VARNOSTNIKU 

Kadar bo varnostnik policista zaprosil za osebne podatke 

osebe, zoper katero je uporabil ukrep, ker je sam ni uspel 

identificirati (npr. ker je oseba pobegnila, ker se ni hotela 

identificirati ipd.), bo identifikacijski postopek opravil policist. 

Pri tem bo ravnal po določbah Zakona o policiji oz. 16. 

člena Pravilnika o policijskih pooblastilih in ocenil upravičenost 

varnostnikove zahteve. Po identificiranju osebe bo varnostnika 

poučil, naj imetnik licence vloži pisni zahtevek na 

krajevno pristojno PP. 

Sicer pa se je doslej že izoblikovala praksa, da za podatke 

najpogosteje imetnik licence zaprosi kar v poročilu o uporabi 

ukrepov varnostnika. Temu je prilagojen tudi nov obrazec 

poročila (VIII. poglavje v obrazcu). PP je podatke dolžna posredovati, 

saj je imetnik licence do njih upravičen na podlagi 

31


VArNOST 

57. člena in 82. člena ZZasV-1 ter 11. člena Pravilnika o izvajanju 

ZZasV-1. Potrebuje jih namreč za poročilo o uporabi 

ukrepa varnostnika in vodenje evidence ukrepov. 

UGOTOVLJENI PREKRŠKI 

Policija je v zadnjih petih letih (za leto 2012 je zajeto obdobje 

desetih mesecev) ugotovila 693 prekrškov ZZasV-1 in 

611 prekrškov ZJZ. Pri analizi ugotovljenih prekrškov lahko 

ugotovimo, da je število prekrškov zoper varnostnike vsa leta 

na približno enakem nivoju oz. so nekateri prekrški celo v 

upadu. Tudi ukrepi zoper imetnike licence so v približno enakih 

okvirih. Na drugi strani pa lahko trdimo, da policija dosledneje 

ukrepa zoper osebe, ki se ne ravnajo po varnostnikovih 

ukrepih oz. varnostnikom pri tem grozijo. 

Na podlagi tega lahko sklenemo, da si policija, kljub vlogi 

nadzornega organa nad ZVS, vse bolj prizadeva zaščititi partnerja 

v sistemu zagotavljanja splošne varnosti v državi. 

ZAKLJUČEK 

Seveda se policija in ZVS srečujejo tudi v ostalih okoliščinah, 

ki terjajo njuno medsebojno sodelovanje. Pri tem je pomembno, 

da si oba subjekta ves čas in ob vsakem postopku prizadevata 

za čim boljše sodelovanje in strokovno izvedbo njunih pooblastil 

oziroma ukrepov. Le na podlagi krepitve partnerskega 

odnosa in strokovnega izvajanja nalog je mogoče doseči večjo 

legitimnost in kredibilnost izvedenih ukrepov. Posledično je 

mogoče doseči višji nivo zagotavljanja varnosti na območju celotne 

države. Zato policija na vseh treh nivojih organiziranosti 

teži h kontinuiranemu izvajanju ustreznih aktivnosti. 

Trdimo lahko, da sta policija in ZVS v sistemu zagotavljanja 

splošne varnosti v Republiki Sloveniji partnerja in ne 

konkurenta, pri čemer se njune vezi počasi, a vztrajno krepijo 

– tudi preko doslednega policijskega ukrepanja zoper osebe, 

ki se ne ravnajo po ukrepih varnostnikov, in doslednega 

odzivanja policije na klice varnostnikov s kraja. 

Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota 

KRŠITEV ZZasV-1 2008 2009 2010 2011 2012 SKUPAJ 

Imetnik licence pisno ne obvesti PP o uporabi ukrepa 35 23 15 40 21 134 

Varnostnik s kraja ne obvesti PP o uporabi ukrepa 27 20 12 3 0 62 

Varnostnik pri sebi nima oz. ne pokaže sl. izkaznice 26 21 17 20 15 99 

Varnostnik ne nosi delovne obleke 27 21 9 0 0 57 

Varnostnik ni v delovnem razmerju oz. nima licence 0 0 0 1 6 7 

Oseba se ne ravna po varnostnikovem ukrepu 0 0 0 42 164 206 

Oseba prepreči izvedbo ukrepa varnostniku 0 0 0 43 85 128 

Skupaj 115 85 53 149 291 693 

KRŠITEV ZJZ 2008 2009 2010 2011 2012 SKUPAJ 

Oseba ima prepovedane predmete na shodu oz. 

prireditvi; oseba, ki se z grožnjo ali silo upira reditelju; 

90 103 141 101 98 533 

oseba, ki kljub opozorilu reditelja moti red 

Oseba, ki kljub zahtevi vodje varovanja ali policije ne 

zapusti prireditvenega prostora 

12 4 54 5 3 78 

Skupaj 102 107 195 106 101 611 

32 


VArNOST 


Zakaj prihaja do nasilja med vrstniki? 

Žiga Planinec, PP Kranj 

V prispevku predstavljam raziskavo o nasilju med učenci tretjega triletja v devetih osnovnih šolah na območju Upravne 

enote Kranj. Ker se nihče ne rodi z genskim zapisom, da bo postal nasilnež, so me zanimali vzroki, zakaj prihaja do nasilja 

med vrstniki. 

Raziskava je bila izvedena na podlagi 

vnaprej pripravljenega vprašalnika in je 

zajela ciljno skupino 2160 učencev tretjega 

triletja v vseh dvanajstih šolah na 

območju Upravne enote Kranj. V nadaljnjo 

analizo sem dobil 1304 pravilno, korektno 

izpolnjenih anketnih vprašalnikov 

(tri šole niso posredovale podatkov). 

Podatke sem analiziral in jih s statističnim 

programom ustrezno obdelal. Pri 

raziskavi me je zanimalo, ali so bili učenci 

v šoli že kdaj deležni nasilja, ali so bili 

oni kdaj nasilni do drugih, kako pogosto 

prihaja do nasilnih dejanj; anketirance 

sem prosil, naj ocenijo stanje nasilja v 

šolah, katerega nasilja je v šoli največ 

itd. Rezultati raziskave so pokazali, da je 

nasilje v osnovnih šolah prisotno in da 

ni skoraj nobene razlike med nasilnimi 

dejanji v mestnih in primestnih šolah. V 

zaključku sem zapisal svoj pogled na to, 

kako bi lahko omilili škodljive posledice 

nasilnih dejanj v šolah, kaj bi šole lahko 

storile, da bi preprečile tovrstne pojave, 

in kaj lahko storijo na področju preventivnega 

delovanja. 

Nasilje v socialnem okolju 

Otroci, ki so žrtve nasilja v družini, so 

ranljivejši za nasilje v socialnem okolju in 

so neredko žrtve ali povzročitelji nasilja 

v šoli. Za šolo je torej še kako pomembno, 

ali otroci doživljajo nasilje v družini 

(Dobnikar v Tašner 2009). Velikokrat se 

zgodi, da otroci, ki v družini doživljajo 

nasilje, v šoli najdejo varen prostor. 

Vloga učiteljev je v tem primeru zelo 

velika, saj morajo prepoznati učenca, 

ki je doma, v družini deležen nasilja. 

Učitelji (in tudi ostali odrasli) bi morali 

prepoznati znake doživetega nasilja: 

vedenjske, čustvene, socialne težave, 

težave učencev v odnosih do drugih 

vrstnikov, odraslih, kognitivne težave 

itd. Posledično lahko pri takih otrocih 

ugotovimo, da so vzgojno zahtevni in 

težje vodljivi. Osebnostni razvoj otroka 

je odvisen od dogajanja v družini. Otroci, 

ki odraščajo v družini, kjer je nasilje, 

sčasoma ponotranjijo vzorce obnašanja 

staršev. Deklice pogosto prevzamejo 

vlogo žrtve. Dečki pogosto prevzamejo 

nasilni del komunikacije, nasilje pa 

sprejemajo kot običajen način reševanja 


33


nesporazumov, kot nekaj vsakdanjega 

(Plaz, Veselič 2002: 126−130). 

Po Johanu Galtungu, norveškem teoretiku, 

je »nasilje prisotno takrat, kadar 

se na človeka vpliva tako, da je njegova 

telesna in mentalna realizacija pod ravnijo 

njegove potencialne, možne realizacije.« 

(Galtung 1975: 110). 

Ne smemo si zatiskati oči in reči, da 

nasilja v našem okolju ni. Prelistajmo 

samo novice ali poglejmo osrednja poročila 

po televiziji. Samo nasilje. Glavne 

teme so obarvane z barvami nasilja, ki je 

povsod okoli nas. Ne mine dan, da ne bi 

brali, slišali, da ne bi videli kaj o nasilju. 

Prisotno je v vseh delih našega življenja, 

intimnega, javnega in družinskega. 

Niti šole niso imune na nasilna dejanja. 

Včasih slišimo in beremo, da je nasilje 

prisotno tudi na naših šolah. Zdi se, da 

javnost marsikdaj sploh ne izve za vse 

nasilje, ki se dogaja v šolah, nekateri si 

tega niti ne upajo priznati. 

Nasilje v šoli zajema širok spekter 

agresivnih obnašanj med učenci, otroki. 

Danes bi lahko nasilje med mladimi, 

med učenci v šolah imenovali s tujko 

»bullying«, ki bi jo lahko prevedli kot 

ustrahovanje oziroma trpinčenje. Različni 

avtorji poudarjajo različne vidike »bullyinga«, 

vendar imajo te opredelitve tudi 

mnogo skupnega: 

— trpinčenje je tisto nasilje, ki se dogaja 

dlje časa; 

— lahko je verbalno, psihično ali fizično; 

— vključuje neravnovesje moči med žrtvijo 

in napadalcem; 

— žrtev se ne more braniti, občuti strah 

in nemoč. 

Pojav je razširjen, vendar o njem vemo 

tako malo. Odgovor bi lahko bil ta, 

da je »bullying« prikrita dejavnost, kar je 

posledica naslednjih dejavnikov: 

— nasilneži in žrtve o tem molčijo, nasilneži 

zato, da lahko nasilje izvajajo 

še naprej, in žrtve, ker jih je strah; 

— največkrat se trpinčenje dogaja brez 

prisotnosti odraslih; 

— v mnogih kulturah pričakujejo, da 

bodo otroci probleme rešili sami; 

— mnogi odrasli podcenjujejo ta pojav; 

— starši se otroka sramujejo in so jezni, 

ker se ne brani ter hodi domov raztrgan; 

— žrtev je strah maščevanja. 

Skupna značilnost definicij je, da se 

vrstniško nasilje ne omejuje le na telesno 

nasilje. Nasilje je lahko verbalno, 

psihično, socialno. 

Rezultati raziskave 

Raziskava, ki sem jo naredil, je zajela 

učence tretje triade osnovnih šol na 

območju Upravne enote Kranj. Zbiranje 

34 

podatkov je potekalo od sredine aprila 

2011 do konca maja 2011. Vzorec raziskave 

so bili 1304 izpolnjeni anketni 

vprašalniki. Pri nekaterih vprašanjih je 

bilo možnih več odgovorov, na nekatera 

vprašanja niso odgovorili vsi učenci. Anketni 

vprašalnik je izpolnilo: 

— 665 moških in 639 žensk, 

— 470 sedmošolcev, 422 osmošolcev in 

412 devetošolcev. 

Na vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj 

deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi 

učenci?« je 745 otrok odgovorilo, da 

so bili deležnih nasilja (57 %), 563 otrok 

pa, da niso bili deležni nasilja (43 %). 

Zaskrbljujoč je podatek, da je kar 

40,10 % učencev pritrdilno odgovorilo 

VArNOST 

na vprašanje: »Ali si bil kdaj nasilen do 

drugega učenca?« 

Glede na izsledke moje raziskave 

lahko ugotovim, da se vrstniško nasilje v 

osnovnih šolah stopnjuje. Pučnik v raziskavi 

(1999) ugotavlja, da je bilo glede 

na raziskavo v letu 1996 v osnovnih šolah 

trpinčenih 21,5 % učencev. V svoji 

raziskavi sem ugotovil, da je delež trpinčenih 

otrok v letu 2011 kar 56,90 %. Nasilnežev 

je bilo v letu 1996 12,5 %, v letu 

2011 pa kar 40,06 %. Treba je omeniti, da 

je bila raziskava v letu 1996 narejena z 

učenci 3. in 6. razredov osnovne šole, v 

moji raziskavi so bili zajeti učenci 7., 8. in 

9. razredov. 

Nasilje ne more nastati iz nič. Vzroki 

za nasilje morajo obstajati, da do njega 


VArNOST 

sploh pride. Ko sem analiziral vzroke za 

nasilje, sem ugotovil, da učenci razloge 

za nasilje v šoli vidijo takole: 

— da nasilja v njihovi šoli ni, je odgovorilo 

42 učencev (4 %); 

— da so za nasilje krivi filmi, glasba, internet, 

videoigre, je odgovorilo 305 

učencev (29,40 %); 

— da so za nasilje odgovorni družina in 

prijatelji, je odgovorilo 370 učencev 

(35,60 %); 

— da je za nasilje kriva bolezen, je odgovorilo 

64 učencev (6,20 %); 

— da je za nasilje krivo kaj drugega 

(zunanji videz, telesna hiba, narodnost 

…), je odgovorilo 257 učencev 

(24,80 %). 


Ferlinc (2009: 12) govori o sodobnem 

problemu starševstva, ko pravi, da 

je razvoj otrok ogrožen, kadar starši ne 

prevzamejo starševske vloge oziroma 

jo opuščajo. To se dogaja predvsem v 

današnjem času, ko starši vlogo prevzamejo 

glede na lastne trenutne potrebe 

in ko tradicionalne vloge moškega in 

ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. 

Govori o tako imenovani fluidni 

identiteti staršev (ib.). 

Na drugem mestu vzrokov za nasilje 

v šolah so se pojavili filmi, glasba, videoigre, 

internet. Ko sem raziskoval vzroke za 

takšne rezultate, sem naletel na podatke 

o najbolj gledanih filmih v kinematografih 

med leti 1992 in 2009. Med prvimi 150 

filmi je precej takih z nasilno vsebino. 


Pogled na lestvico najbolj priljubljenih 

videoiger v letu 2011 nam lahko 

pokaže, kakšnega »kruha in iger« si želijo 

uporabniki. Med desetimi najbolje 

prodajanimi je bilo devet takih, v katerih 

prevladuje nasilje. Med desetimi najbolje 

prodajanimi videoigrami v letu 2011 

je bilo pet takih, v katerih prevladuje nasilje. 

Zdi se, da je poanta nasilnih iger ekstremno 

nasilje, pretepi, posilstva, mučenje, 

ubijanje. Zaskrbljujoče je, da je vse 

to nasilje pravzaprav rdeča nit celotne 

igre in da je zaželeno ter da je pravzaprav 

poanta celotnega scenarija igre, 

ki glavnega junaka pripelje na cilj neke 

zgodbe. Mogoče že drži, da neprestano 

gledanje nasilnih prizorov v filmih 

ali videoigrah, kjer igralec neposredno 

aktivno deluje – igra, povzroča zmanjšanje 

občutljivosti za nasilje. Tu je treba 

dodati, da posnemanje nasilnih prizorov 

ni le rezultat gledanja filmov ali igranja 

videoiger. Na posameznika poleg nasilja 

v omenjenih medijih vpliva še veliko 

drugih dejavnikov: družinske razmere, 

vzgoja, starši. Če bi poslušali zgolj nasprotnike 

prikazovanja nasilja v videoigrah 

in filmih, bi nedvomno slišali, da 

povezava obstaja in da ni sporno, da nasilne 

igre in filmi vplivajo na posameznika. 

Nedvomno gre za vzajemen proces, 

v katerem mediji zrcalijo stanje v družbi 

in nanj tudi vplivajo. Menim, da za določene 

družbene pojave ne smemo kriviti 

zgolj filmov, iger ali glasbe. Ljudje bi bili 

nasilni tudi, če ne bi gledali filmov, igrali 

iger ali poslušali glasbe. Dokaze za to 

lahko najdemo v zgodovini. Tudi včasih, 

v obdobju pred filmi in videoigrami, ter 

v časih, ko glasbena besedila niso vsebovala 

toliko nasilja kot zdaj, je bilo nasilje 

prav tako prisotno. 

Posledica igranja računalniških iger 

so lahko nižji akademski dosežki (Anderson 

& Dill 2000, Gentile, Lynch in Walsh 

2004). 

Posamezniki, ki imajo v sebi visoko 

stopnjo sovražnosti, so bolj podvrženi 

nasilju, ko so izpostavljeni videoigram z 

nasilno vsebino. Za posameznike z nizko 

stopnjo sovražnosti pa velja, da je za njih 

manj verjetno, da bodo postali agresivni, 

če bodo igrali videoigre z nasilno 

vsebino (Gentile, Lynch, Linder & Walsh 

2004). Posamezniki, ki imajo visoko stopnjo 

sovražnosti, so biološko bolj nagnjeni 

k antisocialnemu vedenju. V določenih 

okoliščinah, v katere pridejo, se 

lahko naučijo teh vedenj. Če govorimo 

o nasilju, potem se v takih okoliščinah 

lahko naučijo nasilnih vedenj. 

Če bi v bližnji preteklosti poskušali 

najti kakšen primer nasilnega dejanja, 

ki je imel svoje korenine v igranju videoiger 

z nasilno vsebino, bi se zagotovo 

35


spomnili streljanja na srednji šoli Columbine 

(Združene države Amerike) leta 

1999. Srednješolca, Eric Harris in Dylan 

Klebold, sta na omenjeni šoli ubila dvanajst 

sošolcev in enega učitelja. Štiriindvajset 

oseb je bilo v pokolu ranjenih. 

Po dejanju sta storila samomor. Kot so 

pozneje ugotovili agenti FBI, sta fanta 

uživala v igranju videoigre »Doom«, ki jo 

je licencirala ameriška vojska, da bi učila 

vojake efektivnega ubijanja. Vendar gre 

v tem primeru in v temu podobnih primerih 

nedvomno za splet okoliščin, ki 

so pripeljale do tragedije. Nikakor pa ni 

samo videoigra z nasilno vsebino razlog 

za ta pokol. 

Večina raziskav se je doslej nanašala 

na negativne učinke videoiger, predvsem 

zaradi nasilja, ki ga vsebujejo. Pravega 

rezultata oziroma prave vzročne 

povezave do zdaj ni bilo mogoče dokazati. 

Pri tem ne smemo pozabiti tudi na 

tisti del raziskav, ki poročajo o tem, da 

lahko videoigre tudi pozitivno vplivajo 

na mlade. 

Učenci so v anketi na vprašanje »Katere 

vrste nasilja je na vaši šoli največ?« 

odgovorili, da je na šolah največ psihičnega 

nasilja (35 %), sledijo fizično (34 %), 

verbalno (24 %) in spolno nasilje (7 %). 

Zanimalo me je tudi, kako pogosto 

prihaja do nasilja v šoli, zato sem učencem 

postavil vprašanje: »Kako pogosto 

si bil deležen nasilja v šoli?« Dobil sem 

takšne odgovore: 520 učencev je odgovorilo 

»nikoli«, 527 »enkrat, dvakrat«, 

110 »enkrat mesečno«, 69 »enkrat tedensko« 

in 72 »večkrat na teden, skoraj 

vsak dan«. 

Ko sem preverjal empatičnost učencev, 

sem ugotovil, da je na vprašanje 

»Kako se počutiš, ko vidiš, da so do 

drugega učenca nasilni?« 252 učencev 

(19,50 %) odgovorilo, da jim je vseeno, 

če drugega učenca sošolci trpinčijo. Na 

vprašanje »Ali si oziroma bi sodeloval pri 

nasilju, če ti sošolec, ki je (bil) deležen 

nasilja, ni všeč?« je 675 učencev (52,20 

%) odgovorila z »ne bi sodelovali«. Ostali 

odgovori: za »da« se je odločilo 82 učencev 

(6,30 %), za »mogoče« 305 učencev 

(23,60 %) in za »ne vem« 232 učencev 

(17,90 %). 

Pri statistični obdelavi odgovorov 

sem navzkrižno primerjal odgovore na 

trditev »Oceni stanje nasilja v vaši osnovni 

šoli« in vprašanje »Ali si bil v šoli že 

kdaj deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili 

drugi učenci?«. 33,20 % učencev, ki so 

odgovorili, da je nasilja v njihovi šoli veliko, 

je že bilo deležnih nasilja, ki jim ga 

je povzročil drug učenec. 12,40 % učencev, 

ki so odgovorili, da je nasilja v njihovi 

šoli veliko, še ni bilo deležnih nasilja, 

ki jim ga je povzročil drug učenec. 1,10 

36 

% učencev, ki so odgovorili, da nasilja v 

njihovi šoli ni, je bilo že deležnih nasilja, 

ki jim ga je povzročil drug učenec. 6,80 

% učencev, ki so odgovorili, da nasilja v 

njihovi šoli ni, še ni bilo deležnih nasilja, 

ki jim ga je povzročil drug učenec. 

Primerjal sem tudi odgovore na 

vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj deležen 

nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi učenci?« 

in jih primerjal s spolom anketirancev. 

67,90 % moških je že bilo deležnih 

nasilja v šoli, medtem ko je žensk, ki bi 

bile deležne nasilja v šoli, 45,60 %. 

Ko sem primerjal pogostost nasilja v 

šoli s tem, v kateri razred hodijo učenci, 

sem ugotovil, da je 39,30 % učencev 7. 

razredov, ki niso bili nikoli deležni nasilja. 

V 8. razredih je takih učencev 38,20 

%, v 9. razredih pa 42,70 %. 

Eno izmed zanimivejših vprašanj, 

ki sem si ga zastavil pred izvedbo raziskave, 

je bilo »Ali je stopnja nasilja med 

učenci v mestnih osnovnih šolah višja v 

primerjavi s stopnjo nasilja med učenci 

s podeželskih oz. primestnih osnovnih 

šol?«. Pogosto namreč domnevamo, da 

se vrstniško nasilje pojavlja predvsem v 

šolah, ki so postavljene v mestih (Olweus 

1995:18). Rezultati norveške raziskave 

kažejo, da ni tako. Odstotek učencev 

v Oslu, Bergnu in Trondheimu (število 

prebivalcev je od 150.000 do 450.000), 

ki so doživeli nasilje ali so bili nasilni do 

drugih, je približno enak ali celo nekoliko 

nižji kot v drugih delih države). Ugotovljeno 

je bilo, da se učitelji in starši v 

velikih mestih z učenci, ki so povezani z 

nasiljem, pogosteje pogovarjajo. Ti rezultati 

kažejo na nekoliko večjo osveščenost 

o tem problemu v mestu (ib.). 

Svoje rezultate sem obdelal po ključu 

mestne – primestne šole. V skupino 

mestnih šol sem vključil tiste šole iz MO 

Kranj, kjer velika večina učencev, ki te 

šole obiskuje, živi v strnjenih blokovskih 

soseskah. V kategoriji primestnih šol so 

bile šole iz novo nastalih občin (Šenčur, 

Cerklje na Gorenjskem, Preddvor, Naklo). 

Učencem sem zastavil vprašanje 

»Ali si bil v šoli že kdaj deležen nasilja, ki 

bi ti ga povzročili drugi učenci?«. Z raziskavo 

sem ugotovil, da je bil delež otrok 

iz mestnih šol (59,8 %), ki so bili deležni 

nasilja v šoli, nekoliko večji kot delež 

otrok, ki so bili deležni nasilja, iz primestnih 

šol (54,6 %). Razlika v deležih je na 

meji statistične značilnosti. 

Kako naprej? 

S prevzgajanjem otrok se moramo 

začeti ukvarjati že zelo zgodaj, najkasneje 

pa v osnovni šoli, ker kar je zamujeno 

v osnovnošolskih letih, se v kasnejših letih 

težko nadoknadi. Razlog za to je proces 

razvoja in ponotranjenja moralnih 

VArNOST 

norm, ki poteka nekje do konca osnovne 

šole. Otroci preživijo približno tretjino 

dneva v šoli. So v nenehnih neposrednih 

in posrednih stikih s sošolci in strokovnimi 

delavci. Strokovni delavci, pedagogi 

in drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnih 

ustanovah otroke lahko opazujejo 

in so nemalokrat prvi, ki pri njih opazijo 

težave. Posledično so tako lahko tudi 

prvi, ki otroku lahko ponudijo pomoč. 

Z rastjo družbe in socialnih vrednot se 

spreminja tudi dojemanje nasilja v šolah. 

Če je bilo pred petdesetimi leti še 

povsem sprejemljivo, če je kakšen učitelj 

učenca pretepel, zdaj ni več tako. Fizičnih 

kazni danes skorajda ni več, a kazni 

kljub temu v šolah ostajajo. Menim, da 

je prav, da se nasilje v šolah sankcionira, 

in sem zagovornik tega, da šola kot institucija 

pokaže nasilnežu, da ni mesto, 

kjer bi se izvajalo nasilje oziroma da šola 

ni in ne bo tolerirala nobenega nasilja. 

Pri izrekanju ukrepov nasilnežu je treba 

paziti, da se dejansko ugotovi pravi razlog, 

zakaj je prišlo do nasilja, pri čemer 

je treba izprašati vse, ki bi karkoli vedeli 

o nasilnem dogodku. Včasih se namreč 

zgodi, da se vlogi žrtve in nasilneža prepletata, 

in nemalokrat tisti, ki je zadnji 

izvršil neko nasilno dejanje nad drugim, 

ni nasilnež, ampak žrtev, ki je dolgo časa 

trpela in zbirala pogum, da je nasilnežu 

vrnila del tistega, kar je pretrpela pred 

tem. Ravno zaradi tega je treba izluščiti 

jedro problema in storiti vse, da se problem 

odpravi oziroma da se ne ponovi. 

Nasilnežu je treba pokazati, da se nasilja 

v šoli ne bo toleriralo. Šola mora pokazati 

učencem, da bo vsakršno nasilje v šoli 

strogo sankcionirano. Če hočemo nasilje 

omiliti ali odpraviti, moramo vplivati na 

celoto (Pušnik 1999). 

Pomembne so tudi vrednote, ki jih 

otrokom posredujejo starši, in njihovi 

medsebojni odnosi. Pri obravnavanju in 

preprečevanju nasilja je ključnega pomena 

sodelovanje med družino, učencem, 

učiteljem, ostalim osebjem šole, 

skupnostjo, policijo, centri za socialno 

službo in zdravstveno službo. V okviru 

šole bi bilo treba organizirati delavnice, 

v katere bi bilo treba vključiti tudi starše. 

Šole bi morale več časa posvetiti vzgoji 

in ne le izobraževalnim vsebinam. Na 

šolskih površinah, kjer so nasilna dejanja 

najpogostejša, bi bilo treba povečati 

nadzor, da se bodo otroci počutili popolnoma 

varne. Skupaj z učenci bi bilo 

treba postaviti jasna pravila glede nasilnega 

vedenja in predvidenimi ustreznimi 

in vnaprej določenimi vzgojnimi 

ukrepi. Večji poudarek bi moral biti tudi 

na oblikovanju pozitivne samopodobe, 

vzpodbujanju, spoštovanju in nagrajevanju, 

v družbi pa bi se morale spremeniti 

norme in vrednote, saj je nasilje tudi 

odsev družbe, v kateri živimo. 


VArNOST 


so izdelane na vseh nivojih – od nacionalne 

strategije, ki je na vrhu piramide, 

preko šolskih strategij, do razrednih 

strategij na nivoju šole in vse naprej do 

čisto zadnjega posameznika. Menim, 

da je bistven del v najnižjih, najmanjših 

segmentih. Vse izhaja iz posameznika 

oziroma ko posameznik stopi v stik 

z drugim udeležencem komunikacije, 

nastane neki medsebojni odnos, ki se 

lahko pokaže tako ali drugače. Nacionalna 

strategija bi oziroma bo zaživela, 

potrdila svoje cilje in poslanstvo le tako, 

da njene usmeritve ter cilji zaživijo na 

najnižjih ravneh. Zato se mora ozaveščanje 

začeti na začetku. Pri tem ne mislim 

samo na dogajanje v šolah. Že res, da 

ima šola velik del odgovornosti na svojih 

plečih, a pri tem ne smemo pozabiti 

na vlogo družine, temeljnega socializatorja 

in vzgojitelja, ki je prav tako pomemben 

del pri želji, da dosežemo ničelno 

stopnjo nasilja med mladimi. Vse 

to zajema Nacionalna strategija o ničelni 

stopnji tolerance nasilja med mladimi. 

Če bomo sledili ciljem, če bosta želja in 

volja dovolj veliki, bodo črke na papirju 

počasi prerasle okvire in dejansko zaživele. 

Cilji bodo postajali vse otipljivejši, 

sporočilo o nenasilju se bo širilo in začelo 

vključevati vse širši spekter dejavnosti, 

katerih skupni imenovalec je ničelna 

stopnja nasilja. Pri tem se bodo morali v 

tovrstne dejavnosti vključevati vzgojno- 

-izobraževalni kadri in starši. Bolj ko nam 

bo uspelo širiti mrežo nenasilja, manj bo 

tolerance do nasilja. Če bomo sledili tem 

smernicam, bomo prišli na pot, ki vodi 

do tako želenega cilja – ničelne tolerance 

do nasilja med mladimi. 

Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in 

Darko Brenko, UL MNZ 

Morda ne bi bilo napačno razmišljati 

o tem, da bi v šole uvedli posebne termine, 

kjer bi zaposleni v šolah učence 

podučili o določenih stvareh, ki se tičejo 

vrstniškega nasilja. Tako bi učencem 

lahko omenili, kako naj se odzovejo na 

nasilje, postavijo zase, kje naj poiščejo 

pomoč in podobno. Teh pogovorov bi 

se morali udeležiti vsi učenci in prizadevati 

bi si morali, da bi vsi učenci doumeli 

in razumeli pomen izrečenih besed. 

Učence bi morali predvsem usmerjati v 

kompromisno reševanje konfliktov, kjer 

bi bila beseda edino »orodje«, ki ga je 

dovoljeno uporabljati. 

Če se želimo približati ničelni toleranci, 

bomo morali upoštevati in realizirati 

smernice oziroma strategije, ki 


Literatura in viri 

— Ferlinc, B. (2009), Izzivi in pasti sodobne 

vzgoje. Šmarješke Toplice: Stella. 

— Galtung, J. (1975), Peace: Research. Education. 

Action, Essays in Peace research, 

Vol. I. Copenhagen: Christian Ejlers. 

— Gentile, D. A., Lynch, P. J., Linder, J. R., & 

Walsh, D. A. (2004). The effects of violent 

video game habits on adolescent hostility, 

aggressive behaviors, and school performance. 

Journal of Adolescence (27, 

5−22). 

— Plaz, M., Veselič, Š. (2002), Nasilje nad ženskami 

in nasilje nad otroki v družini. V: 

Doroteja Lešnik Mugnaioni (ur.), Nasilje 

– Nenasilje, Priročnik za učiteljice, učitelje 

in svetovalne službe in vodstvo šole. Ljubljana: 

i2. 

— Olweus, D. (1995), Trpinčenje med učenci: 

kaj vemo in kaj lahko naredimo. Ljubljana: 

Zavod Republike Slovenije za šolstvo in 

šport. 

— Pušnik, M. (1999), Vrstniško nasilje v šoli. 

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za 

šolstvo. 

— Tašner, V. (2009), Brez spopada: kultur, 

spolov, generacij. Znanstvena monografija. 

Uredila Veronika Tašner; sourednice 

Irena Lesar ... [et al.]. Ljubljana: Pedagoška 

fakulteta. 

— http://www.rtvslo.si/kultura/film/ 

lestvica-gledanosti-1992-2009/157135 

(12. 2. 2012) 

— http://en.wikipedia.org/wiki/Columbine_ 

High_School_massacre (26. 9. 2011) 

— http://www.ibtimes.com/ 

articles/256354/20111126/10-videogames-2011-ones-redefined-virtual.htm 

(15. 7. 2011) 

— http://www.cnbc.com/id/44595477/ 

The_Best_Selling_Video_Games_ 

of_2011?slide=1 (24. 8. 2011) 

37


VArNOST 

Specializirane preiskovalne skupine – učinkovitejši način 

preiskovanja določenih zahtevnih kaznivih dejanj gospodarske 

kriminalitete in korupcije 

MNZ – Direktorat za državno tožilstvo – in Generalna policijska uprava sta, tudi glede na strategijo obvladovanja gospodarske 

kriminalitete, 28. januarja 2013 organizirala in izvedla posvet oziroma usposabljanje za seznanitev udeležencev 

s teoretičnim delovanjem specializiranih preiskovalnih skupin (v nadaljevanju SPS) – z multidisciplinarnim pristopom 

pri preiskovanju zahtevnih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije. 

Cilj usposabljanja je bil zlasti izmenjava praktičnih izkušenj 

ob tem načinu in obliki sodelovanja policije, državnega tožilstva, 

davčne uprave, urada za preprečevanje pranja denarja – 

torej konkreten »case study«. Menim, da je takšna oblika usposabljanja 

prava, saj odgovarja na odPrta vprašanja, dileme in 

išče nove poti za boljše delo. 

Svoje znanje in izkušnje so z nami delili: 

— g. Leo Pongračič, vodja sektorja za sumljive transakcije iz 

UPPD 

— ga. Darja Košiček iz Davčnega urada Ljubljana 

— ga. Andreja Polak, Davčni urad Ljubljana 

— ga. Bibijana Mandelj, Posebni davčni urad Ljubljana 

— g. Miran Deželak, magister, SKP PU Ljubljana 

— g. Jošt Jeseničnik, SDT 

Usposabljanje sva vodili s kolegico iz Specializiranega državnega 

tožilstva, go. Blanko Žgajner. Uvodno je vse prisotne 

in sodelujoče z nagovorom pozdravila tudi državna sekretarka 

MNZ, ga. Barbara Brezigar. 

Kratek ekskurz v zgodovino glede ureditve delovanja specializiranih 

preiskovalnih skupin v ZKP se začne v letu 2009 ob 

pripravi sprememb zakona o kazenskem postopku – ZKP-J, ko 

smo na MNZ oziroma v policiji ocenili, da so nujno potrebni 

določeni ukrepi za zagotovitev ustrezne zakonske podlage za 

učinkovitejše odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ter storilcev 

s področij organiziranega kriminala, gospodarske kriminalitete 

in korupcije. Skupaj s kolegi iz UKP smo pripravili strukturo 

spremembe člena 160 a ZKP, ki je bil v nadaljevanju sprejet in 

ki uzakonja multidisciplinarni pristop pri preiskovanju zahtevnih 

kaznivih dejanj – zanj smo v bistvu vsi ves čas poudarjali, 

da je edini in pravi pristop. Sprememba omogoča, da lahko 

državni tožilec usmerja skupno delovanje državnih organov 

in institucij s področja davkov, carin, finančnega poslovanja, 

vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja 

denarja, korupcije, prepovedanih drog brez pisne odredbe 

o ustanovitvi specializiranih preiskovalnih skupin – gre torej 

za manj zapletene zadeve, kjer začetni dogovor o dalj časa 

trajajočem usmerjenem delovanju navedenih organov ni potreben. 

Če pa vodja tožilstva oziroma tožilec oceni, da gre za 

zapletenejšo zadevo, ki terja dalj časa trajajoče, usmerjeno delovanje 

več navedenih organov, lahko ustanovi SPS 1 . 

Postavi se seveda vprašanje, ali je bilo to sploh potrebno, 

ko pa so preiskovalci skupaj z državnimi tožilci že uspešno delovali 

in preiskovali (in še preiskujejo) v delovnih skupinah, še 

pred uvedbo SPS. Vendar je »operativa« želela nekaj več, želela 

je zlasti neko zavezo vseh vpletenih institucij pri preiskavi 

1 

38 

Glej 160. a člen Zakona o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 32/2012-UPB, 8. 

in 24. do 29. člen Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih 

pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih 

dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Ur. 

list RS, št. 84/2010). 

Udeleženci usposabljanja so v anketi pohvalili organizacijo 

in vsebino izobraževanja, zlasti predstavitve 

tistih, ki so sodelovali pri obravnavi konkretnega primera. 

Med temami, o katerih bi želeli več izvedeti v prihodnje, 

so navedli zlasti zakon o odvzemu premoženja 

nezakonitega izvora in zakon o gospodarskih družbah, 

področje oškodovanja upnikov in stečajev z vidika pregona 

tožilca ter informacije o drugih novostih. 

kompleksnejših zadev, še zlasti tudi njihovih predstojnikov, za 

skupno in sočasno prioriteto v konkretni zadevi. Na začetku 

je bil in morda še vedno je »odpor« pred pripravo odredbe, 

izdelavo načrta dela in pomislek, da noben zakon ali na podlagi 

njega sprejeta uredba ne more izboljšati sodelovanja in da 

za dobro delo tega v zakonu ne potrebujemo. Pa je res tako? 

Praksa je namreč ves čas poudarjala, da (še vedno) potrebuje 

določeno zakonsko zavezo, da sodelovanje mora biti bolj urejeno 

– tudi zakonsko in s podzakonskim aktom, bolj koordinirano, 

hitrejše (ravno zaradi nekoordinacije naj bi predkazenski 

postopki predolgo trajali). 

Ob obravnavi primera na usposabljanju v Policijski akademiji 

so predavatelji predstavili in izpostavili, da smo to nekaj 

več, tudi s spremembo zakonodaje, dosegli oziroma da lahko 

dosežemo. 

S čim? 

— z bolj usklajenim delovanjem vseh pristojnih državnih organov 

in institucij, sodelujočih pri preiskavi KD (pisna odredba 

o ustanovitvi SPS določa način delovanja SPS, sestavo, 

opis nalog, operativnega vodjo, ki je policist, …); 

— s hitrejšim delovanjem in predvsem potekom celotnega 

postopka zbiranja obvestil ter izvajanja ostalih ukrepov in 

preiskovalnih dejanj (SPS deluje na podlagi načrta dela, ki 

ga na podlagi predloga operativnega vodje sprejme vodja 

SPS); 

— s skrajšanjem poteka predkazenskega postopka (določena 

je obveznost pomoči SPS od vseh pristojnih organov); 

— s koncentracijo znanj vseh sodelujočih; 

— z bolj zavezujočim ravnanjem tudi predstojnikov sodelujočih 

državnih organov. 

Ker pa seveda nobena stvar na tem svetu ni idealna ali tako 

dobra, da ne bi mogla biti še boljša, in ker se najlažje učimo 

ob praksi, je ob usposabljanju koristno čim večje število izmenjanih 

mnenj, praktičnih izkušenj, strokovnih člankov, vse pa 

vedno povabim tudi na »klepet« na forum za kriminaliste, ki 

smo ga prav za to ustanovili leta 2012. 

Besedilo: mag. Tatjana Bobnar, 

namestnica generalnega direktorja policije 


VArNOST 


Tožilski pogled na specializirane preiskovalne skupine 

Specializirano državno tožilstvo RS, takrat še Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je v maju 

2011 v konkretni zadevi, ki je obravnavala sume storitve kaznivih dejanj davčne zatajitve, ustanovila prvo specializirano 

preiskovalno skupino v Sloveniji. S tem je bil led prebit in v naslednjih letih so bile tudi v drugih zadevah ustanovljene 

specializirane preiskovalne skupine. 

Delovanje specializirane preiskovalne 

skupine v konkretni zadevi je bilo zelo 

dobro in posledično so bili tudi rezultati 

tovrstnega sodelovanja zelo dobri ter 

glede na zahtevnost zadeve zelo hitri. 

Dodana vrednost članka, ki je pred 

vami, je v dejstvu, da nudi uvid v delovanje 

specializirane preiskovalne skupine 

skozi oči tožilca v konkretni zadevi ter 

morda opozori na določene potrebne 

predpostavke, pa tudi prednosti in slabosti, 

ki so se izkazale v praksi. 


Kratek opis zadeve 

V konkretni zadevi je Specializirano 

državno tožilstvo RS (v nadaljevanju: 

SDT) obravnavalo sum več kaznivih dejanj 

davčne zatajitve, ponarejanja poslovnih 

listin, goljufij in pranja denarja. 

Osumljenci naj bi preko gospodarskih 

družb pri DURS uveljavljali presežek 

vstopnega DDV nad izstopnim DDV ter 

na podlagi tega od DURS prejeli nakazilo 

denarja na TRR gospodarske družbe. 

Upravičenost do takšnih zahtevkov 

so, v primerih, ko jih je k temu pozval 

DURS, izkazovali s fiktivnimi fakturami 

lastniško in upravljavsko povezanih gospodarskih 

družb, ki so si medsebojno 

izdajale račune za storitve, ki nikoli niso 

bile opravljene. Prejeta nakazila denarja 

so nato osumljeni prenakazovali s transakcijskega 

računa ene družbe na transakcijski 

račun druge povezane družbe 

ter to večkrat ponovili, dokler ga niso v 

končni fazi nakazali na transakcijski račun 

slamnate družbe, v Sloveniji in v tujini, 

kjer je bil denar dvignjen v gotovini. 

Teža obravnavanih kaznivih dejanj je 

bila izkazana že z dejstvom, da so policija, 

DURS in tožilstvo samo pri davčnih 

zatajitvah sumili, da so si osumljeni pridobili 

za več kot pet milijonov protipravne 

premoženjske koristi. 

Ustanovitev 

Ustanovitev prve specializirane 

preiskovalne skupine je pokazala določene 

aspekte zakonske in podzakonske 

ureditve, ki se morda sami po sebi 

v teoriji ne zdijo nič posebnega, vendar 

se v praksi izkažejo za večjo oviro, 

kot se predvideva. 

Ustanovitev specializirane preiskovalne 

skupine (SPS) izvede vodja tožilstva 

po prejetem soglasju in seznamu 

imenovanih članov vseh organov, ki bodo 

sodelovali v SPS. 

V konkretnem primeru je prvo specializirano 

preiskovalno skupino ustanovila 

vodja Skupine državnih tožilcev 

za pregon organiziranega kriminala 

po prejetem soglasju policije, UPPD in 

DURS. 

Pot, ki se zdi enostavna, pa je bila 

vse prej kot lahka, saj sta se – tako kot 

pri vseh prvih uporabah določenega 

instituta – tudi tukaj pojavila velika nezaupljivost 

ter dvom v dodano vrednost 

tako formaliziranega predkazenskega 

postopka. 

39


VArNOST 

Kriminalist, na katerega so se obrnile 

predstavnice DURS, je moral najprej 

prepričati konkretnega tožilca, da je 

SPS potrebna in dobra. Nato pa je moral 

tožilec o potrebnosti SPS prepričati 

vodjo tožilstva. Vodja se je nato morala 

s prošnjo za soglasje obrniti na predstojnike 

sodelujočih organov in zaupati 

v njihovo presojo, koga bodo imenovali 

v SPS. Zaupanje se je v konkretni zadevi 

izkazalo za upravičeno, vendar tudi zato, 

ker je bilo že predhodno neformalno 

dogovorjeno, kdo so osebe, ki bodo v 

SPS sodelovale. 

Žal v kasneje ustanovljenih SPS ni 

bilo vedno tako, saj so organi imenovali 

osebe, ki jih bodo najlažje pogrešali pri 

delu, in ne vedno najbolj kompetentnih 

oseb. Da bi se temu izognili, se je praksa 

že spremenila in vodja tožilstva poleg 

prošnje za soglasje običajno predlaga 

tudi že konkretne osebe, ki naj jih predstojnik 

imenuje v SPS. 

Vztrajnost in zagnanost kriminalista 

sta se izkazali v še toliko večji meri, če 

upoštevamo, da je večkrat naletel na 

neodobravanje ter nasprotovanje znotraj 

policije in tudi tožilstva, vendar je 

kljub temu nadaljeval s svojim delom. 

Časovni okvir ustanovitve v konkretnem 

primeru precej odstopa od časovnega 

okvira, predvidenega z zakonom 

ter uredbo o sodelovanju državnega 

tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih 

organov ter institucij pri odkrivanju 

in pregonu storilcev kaznivih dejanj 

ter delovanju specializiranih in skupnih 

preiskovalnih skupin. 

Od pobude kriminalista do izdaje 

odredbe za ustanovitev SPS je preteklo 

malo manj kot dva meseca. To je tudi realen 

čas za ustanovitev SPS. 

Motivacija organov za 

sodelovanje 

Zakonska ureditev specializiranih 

preiskovalnih skupin je umeščena v 

160. a člen Zakon o kazenskem postopku. 

S tem je jasno opredeljen namen, ki 

naj mu SPS služi, torej predkazenskemu 

in kazenskemu postopku. Vendar 

motivacija organov, ki niso policija ali 

tožilstvo, za sodelovanje v SPS ni vedno 

zgolj altruistična pomoč pri pregonu 

storilcev kaznivih dejanj. Organi z imenovanjem 

svojih članov v SPS izgubljajo 

dragocene resurse, ki jih v času pomanjkanja 

še toliko bolj potrebujejo pri 

lastnem delu organa. Zaradi tega predstojniki 

organov postavijo na tehtnico 

tudi potencialne koristi, ki bi jih lahko 

organ prejel od SPS. 

V konkretni zadevi se je izkazalo, da 

je npr. DURS od SPS želel imeti korist v 

40 

obliki analize bančnih transakcij med 

obravnavanimi gospodarskimi družbami. 

Tožilstvo je to željo pravočasno zaznalo 

in ji po ustrezni artikulaciji tudi 

ugodilo, saj potrebe, ki niso moteče in 

so utemeljene, ne predstavljajo težav 

za delovanje SPS. Lahko bi rekli, da s 

tem, ko tožilec prisluhne tudi potrebam 

članov oz. organov, ki sestavljajo 

SPS, ustvari dobro delovno vzdušje, v 

katerem dejansko pride do sinergijskih 

učinkov skupnega dela strokovnjakov z 

različnih področij. 

Primernost zadeve 

Pred ustanovitvijo specializirane 

preiskovalne skupine je nujno treba 

oceniti, ali je zadeva sploh primerna za 

obravnavo v SPS. Presegati mora določen 

kritičen obseg, ki bo zahteval dalj 

časa trajajočo usmerjeno preiskavo, ter 

izpolnjevati kriterij zahtevnosti, še posebej 

glede potrebnih posebnih strokovnih 

znanj in kompetenc. 

Vodstvene sposobnosti 

tožilca 

Za dobro delovanje specializirane 

preiskovalne skupine je poleg dobre 

izbire članov in operativnega vodje potrebna 

tudi vodstvena sposobnost tožilca, 

saj mora premišljeno, avtoritativno 

in hkrati tenkočutno voditi tim strokovnjakov 

z različnih področij. 

Posebej pomembna se pokaže sposobnost 

tožilca pri premagovanju medsebojnih 

razlik med člani SPS. Zlasti je 

treba premagati željo po medsebojnem 

nezaupanju, očitanju nepoznavanja določenega 

strokovnega področja in medsebojnem 

obtoževanju. 

Slednje se je še posebej izkazalo tudi 

v konkretnem primeru, kjer je bilo treba 

premagati željo po očitanju nekritičnih 

vračil presežka DDV enemu podjetju, ki 

je kar 28 zaporednih mesecev uveljavljalo 

presežek DDV, v mesečni vrednosti 

nad sto tisoč EUR. 

Tožilec mora tudi skrbno krmariti 

med avtoritativno držo vodje in potrebo 

po demokratičnem posluhu za 

mnenja strokovnjakov na posameznih 

področjih, kar se še posebej odraža na 

sestankih SPS. 

Prednosti specializirane 

preiskovalne skupine 

Specializirana preiskovalna skupina 

bistveno prispeva k hitrosti preiskave 

določenega kaznivega dejanja, saj vse 

člane SPS sili k hitremu delovanju oz. 

izpolnitvi svoje naloge v okviru rokov, 

postavljenih v načrtu dela, ki ga sprejme 

tožilec na podlagi predloga operativnega 

vodje, in sprejetih na sestankih SPS. 

Čut posameznega člana za odgovornost 

je bistveno večji v skupini, saj je od njegovega 

pravočasnega in dobro opravljenega 

dela odvisen še nekdo drug, ki 

je naslednji člen v verigi preiskovanja. 

Motiviranost članov je tako bistveno 

večja. Seveda pa pride na tem mestu še 

posebej do izraza zaupanje med člani 

SPS in realen pogled na svoje sposobnosti 

že pri načrtovanju ter dogovarjanju. 

Stiki med člani SPS so neposrednejši 

in po ustanovitvi SPS ni več težav z osebo, 

na katero se lahko obrneš pri pridobivanju 

informacij in podatkov. Prav 

tako se je kot dober izkazal način, da si 

člani SPS med seboj izmenjajo informacije 

in dokumentacijo neformalno ter 

sočasno iste informacije in dokumente 

posredujejo tudi po formalni poti. Tako 

zadostijo formalnim pogojem in hkrati 

omogočijo takojšnje delo člana oz. organa, 

na katerega se le-ti nanašajo. 

Dodatna korist dela v SPS je, da stiki 

ostanejo tudi po zaključku dela v SPS in 

jih je mogoče uporabiti tudi pri delu v 

drugih zadevah. 


VArNOST 


Pozitivna posledica SPS je tudi ta, da 

se izognemo podvajanju opravljenega 

dela ali pridobivanja dokumentacije, 

saj se pogosto zgodi, da je posamezen 

organ že opravil določeno delo in pridobil 

dokumentacijo, ki jo drug organ 

potrebuje za svoje delo. Zato je nujno 

potrebno, da člani na prvem sestanku 

SPS povedo, kaj je njihov organ že naredil 

in katero dokumentacijo je že pridobil. 

Tako se člani oz. organi izognejo 

nepotrebnemu delu, zgolj izmenjajo že 

pridobljene podatke med organi in svojo 

energijo usmerijo v dejanske potrebe 

preiskave. 

Predstojniki organov načeloma zagotovijo 

članom SPS potreben čas za 

delo pri zadevi, kar je nujen pogoj še posebej 

pri velikih zadevah, ki jim je delo v 

SPS primarno tudi namenjeno. Vendar 

morajo člani SPS ob izdelavi načrta dela 

upoštevati dejstvo, da imajo na razpolago 

zgolj nujno potreben čas, da opravijo 

delo. S takšnim realnim načrtom 

dela člani SPS lažje svojim nadrejenim 

utemeljijo potrebo po času in resursih. 

Tožilec je pri delu SPS še posebej dobro 

in redno seznanjen s stanjem predkazenskega 

postopka v določeni večji 


zadevi in ima na razpolago obrazložitve 

strokovnjakov s področij, ki jih obravnava 

v konkretni zadevi. S tem je delo 

tožilca učinkovitejše in lažje. 

Slabosti specializirane 

preiskovalne skupine 

Kar je po eni strani prednost, je lahko 

po drugi strani tudi slabost. To se pri 

specializiranih preiskovalnih skupinah 

kaže pri skupnem delu, pri katerem 

morajo posamezni člani s svojim delom 

čakati, dokler svojega dela pred njimi 

ne opravijo drugi člani SPS. Zamude pri 

tovrstnem delu imajo redno za posledico 

slabo voljo in upad motivacije. Enaka 

učinek ima tudi slabo opravljeno delo 

posameznega člana SPS. 

Povsem normalno je, da člani SPS, 

kljub imenovanju v SPS, še vedno delajo 

tudi pri drugih zadevah iz njihove pristojnosti 

in pogosto predstojniki organov 

ne morejo razumeti, da njihovi zaposleni 

potrebujejo toliko časa za opravila, 

za katere so bili zadolženi v okviru 

SPS. Slednje lahko privede do konflikta, 

zaradi česar je nujno potrebno, da tožilec 

in ostali člani SPS razumejo omejitve 

posameznega člana SPS. 

Nemalokrat se zgodi, da pride do 

razkoraka med navodili, ki jih dobi posamezen 

član znotraj SPS, o tem, kar 

bi moral oz. kako bi moral določeno 

opravilo opraviti, ter navodili, ki jih član 

prejme od svojih nadrejenih. Dilema 

člana SPS, ki ob tem nastopi, je lahko 

za posameznika precej stresna. Tehtnica 

pa se redno prevesi v korist navodil 

nadrejenega, saj ima lahko neizpolnitev 

teh navodil konkretne posledice za posameznika. 

Tožilec in ostali člani morajo 

tovrstna odstopanja od dogovorjenega 

razumeti, vendar je naloga vsakega posameznega 

člana, da v takšnih primerih 

o tem nemudoma obvesti ostale člane 

SPS. 

Zakonski okvir predvideva, da je za 

delo SPS odgovoren tožilec, vendar to 

ne more in ne sme biti podlaga za slepo 

prelaganje odgovornosti za slabo opravljeno 

delo. Tožilec ne more biti dežurni 

krivec, ki naj v okviru objektivne odgovornosti 

(s sklicevanjem na usmerjanje 

oz. neusmerjanje) prevzame krivdo za 

posameznega člana SPS, ki svojega dela 

ni opravil dobro in se želi sedaj skriti za 

drugo osebo. 

Zaključek 

Delo v specializirani preiskovalni 

skupini se je v konkretni zadevi izkazalo 

za zelo učinkovito in dobro. Tega ne 

gre pripisati zgolj in samo formalizaciji 

sodelovanja v obliki SPS, temveč tudi 

kompatibilnosti in visoki motiviranosti 

članov SPS. Dogovarjanje in skupno iskanje 

najboljših načinov za preiskavo 

kaznivih dejanj je le-to pripeljalo do 

kar najhitrejšega in najučinkovitejšega 

zaključka, ki služi kot dobra podlaga za 

nadaljnje tožilsko delo. 

Institut specializirane preiskovalne 

skupine je ob pravilni uporabi in upoštevanju 

navedenih opazk zelo dobro 

orodje za izvedbo predkazenskega postopka 

pri težjih kaznivih dejanjih, katerih 

preiskovanje potrebuje specifična 

znanja. Pri delu se pogosto pokažejo 

konkretni sinergijski učinki znanja posameznik 

strokovnjakov in pripomorejo 

k celovitejšemu ter podrobnejšemu 

obravnavanju zadeve. 

Besedilo: Jošt Jeseničnik, univ. dipl. pravnik z 

opravljenim PDI, strokovni sodelavec SDT 

Foto: Nina Djorjević, SOJ SGDP GPU 

41


VArNOST 

o finančni straži na slovenskem 

Intervju s Pavletom Čelikom 

Ste vedeli, da je pred skoraj sto leti na Slovenskem delovala finančna straža? 

Ta »veja« državnih varnostnih sil je v obdobju 1918–1946 skrbela predvsem za 

pobiranje različnih dajatev ter skušala preprečevati preprodajo in tihotapljenje 

blaga. To je bil namreč čas najrazličnejših državnih monopolov (na primer 

na sol, petrolej, tobak, cigarete, vžigalice), različnih taks (npr. točilnih taks, taks 

na vžigalnike, avtomobile in celo radijski program) in številnih trošarin (npr. 

na vino in žganje, obleko, obutev). Čeprav le uradniki, so bili finančni stražniki 

uniformirani in celo oboroženi, med drugim pa so opravljali tudi povsem policijske 

naloge varovanja državne meje. O t. i. financarjih smo se pogovarjali z 

nekdanjim poveljnikom slovenske milice Pavletom Čelikom, izvrstnim poznavalcem 

zgodovine slovenske policije ter avtorjem več knjig s tega področja. 

Kot prvi pri nas se je namreč poglobil v to doslej prezrto zgodovinsko tematiko 

in o njej pred kratkim izdal tudi knjigo. 

Kot pravite, ste se proučevanja finančne 

straže lotili tudi zato, ker o 

njej ni bilo doslej v slovenščini napisanega 

še nobenega strokovnega oz. 

znanstvenega dela. Čemu pripisujete 

ta raziskovalni zaostanek? 

Res je, pri iskanju gradiva za svojo 

knjigo sem bil prav začuden, da nisem 

naletel na prav nobeno slovensko delo, 

ki bi obravnavalo delovanje finančne 

straže pri nas bodisi v času avstro-ogrskega 

cesarstva bodisi v kasnejšem obdobju 

Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 

Prav tako njene omembe nisem 

zasledil niti v povojnih niti v sodobnih 

učbenikih finančne stroke. Zakaj, ne 

vem, saj je arhivskega gradiva na to temo 

ogromno. Najbrž gre za nekakšen 

predsodek do uradnikov, ki so preverjali 

izpolnjevanje obveznosti do države. 

Domnevam, da so bili zato manj priljubljeni 

med prebivalstvom, zlasti med tistim 

delom, ki je kršil tovrstne predpise 

in imel opravka z njimi. Popoln molk je 

morda neke vrste maščevanje nad njimi. 

Kdo so bili torej ti stražniki? 

To so bili pretežno slovenski fantje 

in možje, ki so morali končati obvezno 

osnovno šolanje, ki so bili telesno in duševno 

zdravi, naši državljani ter moralno 

neoporečni. Slednje je potrjevalo tako 

imenovano nravstveno spričevalo, ki sta 

ga izdala občinski ali policijski urad. Nosili 

so uniformo in bili oboroženi, čeprav 

je šlo za civilno osebje. 

Še danes rečemo, da je treba »dati 

cesarju, kar je cesarjevega«. Je bila to 

njihova glavna naloga, preverjati, ali 

ljudje plačujejo svoje dajatve državi? 

Tako je. Vendar moramo najprej 

razlikovati med neposrednimi in posrednimi 

dajatvami. Za neposredne davke 

(dajatve od zemlje, obratov, plač, rent 

…) je namreč skrbela davčna uprava po 

42 

tedanjih davčnih uradih in okrajih, osebju 

pa so rekli davkarji. Bili so v civilu in 

so jih prebivalci dosledno razlikovali od 

finančne straže, ki je nadzorovala posredne 

dajatve državi, kamor so uvrščali 

carino, trošarino, državne monopole in 

takse. T. i. financarji so zato delovali v 

notranjosti države in ob meji. Za carino 

pa so skrbele pretežno carinarnice, kjer 

so bili bolje šolani in plačani carinski 

uradniki. Ponekod pa je carinske naloge 

opravljala kar postaja finančne straže ob 

meji. 

Zanimivo je, da so poleg tega opravljali 

tudi varnostne naloge, ki bi jih 

danes opravljala policija. 

Poleg nadzorovanja posrednih dajatev 

so morali znotraj svojega delovnega 

okoliša na ukaz opravljati tudi povsem 

policijske varnostne naloge. Tako so 

nadzorovali prehajanje oseb prek določenih 

točk za dvolastnike ali maloobmejni 

promet. V ta namen so imeli postavljenih 

28 stražarnic, financarji pa so 

bili pozorni zlasti na prtljago potnikov. 

Ob zaostrenih razmerah v sosedstvu ali 

doma so morali zastražiti točke ob meji, 

kjer bi lahko prišlo do nezakonitega, 

skrivnega prehajanja meje ali do še hujših 

dogodkov. Za šest dni so na primer 

dodatno zastražili mejo proti Italiji, ko je 

v začetku septembra 1930 v Trstu potekal 

sodni postopek proti članom organizacije 

TIGR. Ali ko je v Zagrebu 3. januarja 

1931 na sedežu banovinske uprave 

eksplodiral peklenski stroj, so morali 

naši financarji za en teden dodatno zastražiti 

mejo proti Avstriji. Obilo dela so 

imeli po 25. juliju 1934, ko je bil v Avstriji 

poskus državnega prevrata in je k nam 

pribežalo na stotine nacističnih prevratnikov. 

Mejo je bilo treba močneje nadzorovati 

tudi po 9. oktobru 1934, ko je 

bil v Franciji umorjen kralj Aleksander. 

Med njihove naloge pa je spadalo tudi 

zbiranje podatkov in poročanje o dogajanju 

onstran državne meje, o kršitvah 

meje. Postaje finančne straže so tako poročale 

o številnih nedovoljenih preletih 

tujih letal prek naših mej, zlasti italijanskih. 

Ko so del slovenskega ozemlja leta 

1941 zasedli Italijani, so prijeli enega od 

naših financarjev in ga zaradi nekdanjega 

obveščevalnega delovanja proti Italiji 

obsodili na 20 let ječe. Prav nič mu ni pomagalo 

sklicevanje, da je bila to ena od 

njegovih uradnih nalog. 

Bi tudi pri organiziranosti finančne 

straže lahko postavili kakšne vzporednice 

s policijsko? In koliko je sploh 

bilo teh stražnikov? 

Vsekakor so bili hierarhično, skorajda 

vojaško organizirani. Temeljna enota 

te straže je bila postaja, ki so ji rekli tudi 

oddelek, vojašnica, kasarna. Štela je okoli 

pet oseb, lahko več, včasih tudi manj, 

in delovala v največkrat zakupljenih zasebnih 

prostorih. Več teh postaj je nadzoroval 

pregledni okraj finančne straže, 

vso stražo v Sloveniji pa je nadzorovala 

finančna direkcija v Ljubljani, kjer je bilo 

nekaj inšpektorjev te straže. Tudi v ministrstvu 

za finance v Beogradu je bila notranja 

organizacijska enota, odgovorna 

za to stražo v celotni kraljevini. Vse naštete 

enote so vodile ustrezne evidence, 

ki so se nanašale na opis in skico okoliša, 

določene osebe in objekte. Leta 1930 je 

bilo 1.132 mož in uradnikov na 133 postajah, 

leta 1941 pa 698 oseb na 135 postajah. 

Leta 1940 je bilo v celotni državi 

4.119 teh oseb, od teh v Sloveniji 684 ali 

16,6 odstotka. Imeli so volilno pravico, 

število poročenih stražnikov, ne pa tudi 

uradnikov, je bilo ves čas omejeno in 

vezano na dovoljenje. Pravico do polne 

pokojnine so imeli po 30 letih službe, saj 

so jim delovno dobo šteli s povečanjem; 

če je stražnik šel v pokoj prej, je dobil 

zmanjšano pokojnino. Leta 1920 so stro- 


VArNOST 

ški za to stražo v Sloveniji znašali 1,3 odstotka 

prihodkov. 

Kakšne pa so bile njihove uniforme, 

oprema in oborožitev? 

Uniforma je bila sivo olivna in se je 

malenkostno spreminjala. Poletna bluza 

je bila iz bele lanene ali bombažne tkanine. 

Med opremo so uvrstili nahrbtnik, 

službeno torbico, piščalko in sredstva za 

vezanje. V torbici so nosili pripomočke 

za uradno pisanje, vezanje ali za meritve 

v skladiščih. Piščalko so uporabili, kadar 

so klicali na pomoč. Na zunanjem delu 

rokava bluze in plašča so nosili oznake 

nazivov. Oboroženi so bili s puško in z 

bajonetom, uradniki te straže pa s sabljo 

ter s pištolo ali z revolverjem. Med merilne 

naprave, ki jih je uporabljala finančna 

kontrola, so, denimo, spadali tudi alkoholometer, 

saharometer (za merjenje 

vsebnosti sladkorja), termometer, aerometer, 

pa tudi plovec, različne vrvice 

z žico, svinčene plombe, trošarinski trakovi 

itd. 


O finančni straži na Slovenskem 

je pri založbi Modrijan 

pravkar izšla obsežna monografija 

Naši financarji (1918– 

1946). Njen avtor Pavle Čelik je 

proučil obširno in bogato arhivsko 

gradivo, množico finančnih 

fasciklov, številne pravne 

predpise in druge vire, med 

njimi časnike tedanjega časa, 

še zlasti glasilo finančnega ministrstva, 

ki je izhajalo od leta 

1924. Poleg podrobne predstavitve 

finančne straže, nekakšnega 

»klona« med finančno 

policijo in carino v obdobju 

med obema svetovnima vojnama, 

je v knjigi zbral še številne 

osebne zgodbe financarjev 

ter pisma kmetov in drugih, ki 

so zašli v denarne težave. S polnim imenom in priimkom je omenjenih kar 

686 oseb! Pomemben poudarek pa je namenil tudi socialni plati finančnih 

stražnikov. 

Katera pooblastila so imeli? 

Imeli so pravico ustaviti sumljivo osebo, 

jo preiskati, preiskati tudi prostore ali 

prevozno sredstvo, prijeti osebo, jo vkleniti 

in uporabiti orožje. Orožje so smeli 

uporabiti v dveh primerih: zato da so 

odvrnili od sebe ali sotovariša protipraven 

napad ali pa da so obvladali odpor 

tihotapcev, prijetih osumljencev in pri 

vzdrževanju javne varnosti. Za tihotapstvo 

so šteli tudi prenos ali prevoz blaga 

v notranjosti, ki je bilo zavezano plačilu 

določenih dajatev. Upiranje zakonitim 

ukazom in napade so financarji praviloma 

odvračali s telesno močjo, nato s hladnim 

orožjem in nazadnje tudi strelnim 

orožjem. Bajonet in sablja sta jim služila 

podobno kot današnja palica, ki je tedaj 

še niso imeli v opremi. 

Najverjetneje so morali pri svojem 

delu nenehno sodelovati z drugimi 

varnostnimi silami. Kako bi opisali to 

sodelovanje? 

V tedanji državi sta bili dve varnostni 

sili: orožništvo in državna policija. 

Orožniki so bili razporejeni po celotnem 

ozemlju, državna policija je delovala le v 

določenih mestih. Mejo so skoraj ves čas 

stražili vojaki obmejne čete, ki so jim ljudje 

dali ime graničarji. Potniški promet 

čez državno mejo so nadzirali komisariati 

železniške in obmejne policije, kjer 

je večino osebja sestavljalo orožništvo. 

Predpis je določal, da mora finančna 

straža sodelovati z vsemi temi sestavinami 

varnostnega sistema, pa tudi z občinami, 

okrajnimi načelstvi in drugimi državnimi 

organi. Iz arhivskih gradiv se da 

razbrati, da je do največ nesporazumov 


prihajalo z graničarji, kjer so služili tudi 

vojaki, ki so pribežali iz sovjetske Rusije. 

Omenili ste, da prebivalci niso preveč 

marali financarjev. 

Razumljivo, njihova glavna naloga 

je bila namreč preprečevanje finančnih 

prestopkov, kot so tedaj rekli prekrškom. 

Odkrivali so kršitve, povezane z obveznostmi 

do državnega proračuna. Podajali 

so prijave za te kršitve, ki so jih nato 

kaznovali ali finančna direkcija v Ljubljani 

ali t. i. dohodarstvena sodišča. Danes 

bi za direkcijo rekli, da je prekrškovni 

organ. Kdor kazni ni poravnal, je moral 

v zapor. To seveda ni dvigovalo njihove 

priljubljenosti med prebivalstvom. 

Prihajalo je celo do oboroženih spopadov 

s financarji, največkrat ob odkritju 

tihotapstva. Znan je tudi primer, ko so 

prebivalci vasi Grčevje na Dolenjskem 

14. oktobra 1921 z orožjem presenetili 

skupino financarjev in orožnikov, ki so 

bili namenjeni v nadzor nad vinogradniki, 

ali so ti pravilno popisali svoje zaloge 

vina ali ne. Med streljanjem je bil en domačin 

ranjen, drugi ranjenec pa je naslednji 

dan umrl. 

Kako so se strokovno usposabljali? 

Poznali so sistem šolanja, izpopolnjevanja 

in usposabljanja. Novinec je 

moral končati pripravniško šolo, ki je trajala 

štiri mesece, in opraviti izpit. Zatem 

je bil razporejen na eno od postaj. Šola 

za starešine postaj je prav tako trajala 

štiri mesece. Kdor je želel napredovati 

med uradnike finančne straže, pa je moral 

končati še štirimesečno šolo za uradnike. 

Praviloma so uradniška mesta namreč 

zasedali možje, ki so bili prej med 

moštvom te straže. To jih je spodbujalo 

k dobremu in uspešnemu službovanju. 

Poleg teh treh šol, ki so jim rekli tečaji, 

so poznali še izpite za določene nazive: 

stalnega financarja, starešino postaje in 

uradnika te straže. Nazivi za moštvo in 

uradnike so se nekoliko menjali, enako 

tudi šole in izpiti. V enotah so imeli učne 

ure, kjer so obravnavali nove predpise in 

navodila, mlajši pa so se učili pisarniških 

izdelkov. 

Med svetovno gospodarsko krizo po 

prvi svetovni vojni je tudi našo takratno 

državo pestila velika draginja. So 

bili finančni stražniki kot javni uslužbenci 

v kaj boljšem položaju kot ostalo 

prebivalstvo? 

Žal tega ne bi mogli reči. Njihovi 

prejemki so bili sestavljeni iz plače in 

dodatkov, kot so rekli. Plača sama je bila 

skromna in z njo se ne bi dalo niti dostojno 

živeti, zlasti če je imel financar svojo 

družino! Njihovo stisko so zato reševale 

predvsem t. i. draginjske doklade, katerih 

višina je bila odvisna tudi od kraja 

službovanja. Na slovenskem podeželju 

je bila, denimo, najnižja. Doklada je 

pripadala tudi ženi in nepreskrbljenim 

otrokom. Pri slednjih je šlo za otroški dodatek 

v današnjem pomenu besede. Poleg 

tega se je delež pobranih denarnih 

kazni zbiral v poseben sklad, iz katerega 

so nagrajevali najbolj prizadevne stražnike 

ali podeljevali podpore za šolanje 

njihovih otrok. Sklad je zato pomenil tudi 

pomembno socialno ustanovo. Kdor 

43


VArNOST 

je imel državno odlikovanje, je dobil poseben 

dodatek. Imeli so tudi ugodnosti 

pri potovanju z vlakom ali ladjo. 

Ugotovili ste, da so se financarji ves 

čas borili za izboljšanje svojega slabega 

socialnega statusa in bili tudi stanovsko 

zelo močno povezani. Lahko zato 

rečemo, da so imeli svoj sindikat? 

Svojo stanovsko organiziranost so 

podedovali še iz avstrijskih časov. V Ljubljani 

je tako ves čas delovalo društvo, 

ki je povezovalo finančno stražo v Sloveniji. 

Bilo je pobudnik povezovanja teh 

društev na ravni države. Tako je nastala 

številčno močna zveza, ki je izdajala svoje 

glasilo, imenovano Finančna kontrola. 

Slovensko društvo je imelo v svojih pravilih 

zapisano, da varuje stanovske interese 

članov, pomaga članom in njihovim 

družinam, jim nudi pravno pomoč, skrbi 

za strokovno izpopolnjevanje in sodeluje 

s sorodnimi organizacijami. Sredstva 

za delo je društvo nabralo z vpisninami, 

članarinami, prispevki za pogrebni sklad 

in darili. Vodil ga je odbor, ki ga je vsako 

leto volil občni zbor. Tako društvo kot 

zveza sta sprejemala številne resolucije 

in spomenice, v katerih so opisovali svoje 

težave in rešitve zanje. Ker je prihajalo 

tudi do občasnih odpuščanj, je društvo 

denarno pomagalo odpuščenim. V vasi 

Goriče pri Golniku so imeli svoje okrevališče, 

kjer je bilo v sedmih sobah 21 postelj. 

Po ugodnih cenah so tam preživljali 

dopust predvsem tisti, ki so bolehali za 

tuberkulozo. Člani društva so imeli tudi 

popust pri določenih trgovcih in firmah, 

poleg tega je imelo vodstvo društva plačano 

odsotnost iz službe, če je opravljalo 

društvene naloge. Skratka, to društvo 

je dejansko imelo vlogo, zelo podobno 

današnjemu sindikatu. Našel sem tudi 

zapise o ustanovitvi tamburaškega društva 

finančne kontrole, o delovanju pevskega 

zbora itd. 

Kakšna pa je bila njihova poznejša 

usoda? Obdobje svojega proučevanja 

ste zaključili z letom 1946 ... 

Tudi med okupacijo v Ljubljani na 

italijanskem delu in pozneje nemškem 

delu Slovenije sta delovali finančna 

direkcija in finančna straža. Pod istim 

imenom je nadaljevala delo pod novo 

oblastjo in leta 1947 odmrla. Danes del 

njenih opravil prevzemajo uslužbenci 

carinske uprave v Sloveniji: trošarinski 

nadzor, izvršbe določenih dajatev, nadzor 

dela na črno itd. Razvoj v to smer kaže 

tudi predvidena združitev carinske in 

davčne službe pri nas. 

Besedilo: Marlena Martinec, SOJ SGDP GPU 

18 policistov se je usposabljalo za delo na smučiščih 

Policisti smo prisotni tudi na smučiščih, zato 

Policija vsaj enkrat letno izvede usposabljanje 

policistov, ki svoje delo opravljajo na belih 

strminah. 

Osnovni namen usposabljanja je obnovitev 

potrebnih znanj in veščin za delo na smučiščih. 

18 policistov z različnih policijskih uprav 

po Sloveniji se je tako med 4. in 5. marcem 

2013 izobraževalo s področja tehnik in zakonitosti 

smučanja, obratovanja smučišča in ukrepov 

za varnost, reda na smučišču in nadzorstva 

ter obravnav nesreč. 

Ob predstavitvi postopkov policistov na 

smučiščih in prikazu obravnave nesreče smo v 

drugem, praktičnem delu usposabljanja na Rogli 

opozorili še na ukrepe za varno smučanje. 

Besedilo in foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU 

44 


VArNOST 

MEDNARODNO SODELOVANJE 

Ob peti obletnici vstopa Slovenije v schengenski prostor 

Policija uspešna z več kot 7000 zadetki pri preverjanju podatkov 

v schengenskem informacijskem sistemu 

Konec leta 2007 je Slovenija odpravila meje s sosednjimi državami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko – in s tem postala del skupnega 

schengenskega prostora, prostega pretoka ljudi, blaga in storitev. V prvi polovici leta 2008 je bila odpravljena še 

zunanja meja na letališču, tako da obeležujemo peto obletnico članstva v schengenski skupnosti. Polnopravno članstvo v 

»schengnu« je povezano z vrsto kompleksnih in zahtevnih evalvacij, ki jih mora država uspešno prestati, da dobi »zeleno 

luč« za vstop v »schengen«. 

Evalvacija poteka na naslednjih področjih: 

— meja (kopenske, morske in zračne), 

— policijsko sodelovanje, 

— vize, 

— varstvo podatkov, 

— SIS-SIRENE. 

Pri evalvacijskem mehanizmu gre za postopek, ki se odvija 

ves čas, tako da je bila Slovenija lani ponovno evalvirana na prvih 

štirih področjih, letos pa jo čaka še evalvacija na področju 

kopenskih meja in SIS-SIRENE, ki bo posebej zahtevna zaradi 

implementacije schengenskega informacijskega sistema druge 

generacije – SIS II. 

Z odpravo zunanjih meja med omenjenimi državami je nastal 

določen varnostni deficit, ki ga je Slovenija zapolnila s t. i. 

»izravnalnimi ukrepi«: 

— skupni centri za policijsko sodelovanje, 

— mešane patrulje, 

— čezmejno opazovanje in sledenje, 

— čezmejno zasledovanje, 

— uporaba skupnega kontrolnega sistema – schengenskega 

informacijskega sistema (v nadaljevanju SIS) – itd. 

Predvsem SIS predstavlja najkompleksnejši in najobsežnejši 

izravnalni in kontrolni mehanizem, ki državam članicam, uporabnicam 

tega sistema, omogoča uporabo podatkov, ki jih sistem 

vsebuje. V tem trenutku SIS vsebuje naslednje kategorije 

podatkov oziroma razpisov, s katerimi se države obveščajo o: 

— osebah, ki so iskane zaradi razpisanega evropskega naloga 

za prijetje in predajo ali mednarodne tiralice; 

— osebah, ki jim je prepovedan vstop na enotno schengensko 

območje; 

— pogrešanih osebah; 

— osebah, ki jih iščejo pristojni pravosodni organi zaradi različnih 

postopkov; 

— osebah ali vozilih, ki so predmet prikritega nadzora ali specifične 

kontrole; 

— ukradenih, pogrešanih ali izgubljenih predmetih (vozila, 

dokumenti, registrske tablice, orožje in denar). 

Ta trenutek je v SIS okoli 50 milijonov razpisov, pri čemer 

se več kot 80 % razpisov nanaša na ukradene dokumente. 

Pomen in dodana vrednost SIS je predvsem v dejstvu, da je 

Slovenija sproti obveščena o vseh iskanih osebah in ukradenih 

predmetih na območju EU in obratno, vse države EU so 

seznanjene z iskanimi osebami in ukradenimi predmeti, ki se 

iščejo v Sloveniji. 

Samo lani je Slovenija prijela 221 oseb in našla 319 ukradenih 

vozil, ki jih iščejo druge države EU, prav tako pa je prepovedala 

vstop v enotno schengensko območje 3883 osebam. 

Skozi razvoj SIS so se pojavile potrebe po širitvi posameznih 

kategorij podatkov in možnosti uporabe novih funkcionalnosti. 

V tem trenutku potekajo zaključni postopki za vklju- 


čitev držav v nov SIS II. generacije, ki se od prvotnega razlikuje 

v naslednjem: 

— omogočena je vključitev več novih držav v sistem; 

— implementirane so nove kategorije podatkov, ki se nanašajo 

na plovila, letala, kontejnerje in industrijsko opremo. 

Poleg omenjenih novih kategorij podatkov bo SIS II omogočal 

tudi posamezne nove funkcionalnosti sistema, ki jih trenutno 

ne poznamo: 

— povezovanje razpisov (npr. v primeru razpisa iskanja za 

osebo, ki je osumljena kaznivega dejanja ugrabitve, bo 

sistem avtomatično povezal ta razpis z razpisom za pogrešanega 

– ugrabljenega otroka in morebitnega uporabljenega 

ukradenega vozila); 

— vnos biometričnih podatkov; 

— pripenjanje fotografij, prstnih odtisov in evropskih nalogov 

za prijetje in predajo pri posameznih kategorijah razpisov. 

Ob vnosu omenjenih razpisov v SIS II bo ta vseboval okoli 

100 milijonov podatkov – razpisov. 

Vsaka država mora vzpostaviti centralni organ, preko katerega 

države komunicirajo s SIS in preko katerega poteka 

celotna komunikacija po »zadetku (HIT)« v SIS. O »zadetku 

(HIT)« govorimo, kadar ima policist ali drug predstavnik varnostnega 

organa, ki ima pravico dostopa do SIS, v državi v 

postopku osebo ali predmet, ki je v SIS. Ti centralni organi se 

imenujejo S.I.R.E.N.E. 

Na »Dnevu odprtih vrat SIRENE« 5. februarja so bili strokovni 

javnosti in medijem predstavljeni petletni dosežki dela 

oddelka SIRENE. Udeležili so se ga delavci policije iz različnih 

policijskih enot, carine, ministrstva za zunanje zadeve, ministrstva 

za pravosodje in urada informacijskega pooblaščenca. 

Zaposleni so obiskovalcem predstavili vsebino svojega dela in 

izmenjali izkušnje glede medsebojnega sodelovanja. 

Marsikomu se ob tej besedi utrne misel na morske deklice, 

ki so s svojim petjem zavajale mornarje. Vendar pa gre v našem 

primeru za nekaj povsem drugega. Urad SIRENE je edini centralni 

organ v vsaki schengenski državi, katerega poglavitna 

naloga je izmenjava dopolnilnih informacij v primeru razpisov 

v schengenskem informacijskem sistemu. Za izmenjavo informacij 

v zvezi z ukrepi v SIS je pristojen urad SIRENE, ki deluje 

kot oddelek SIRENE v okviru SMPS GPU UKP. Na oddelku SIRE- 

NE je zaposlenih 10 operaterjev in vodja oddelka. 

SIRENE so v Sloveniji odgovorne za vsa iskanja oseb in 

predmetov na: 

— nacionalni ravni, 

— v okviru SIS, 

— v okviru Interpola in 

— za »ciljno iskanje oseb«. 

45


Slovenija je edina schengenska država, kjer je nacionalni 

urad SIRENE pristojen za izmenjavo informacij za vse ukrepe, 

opredeljene v Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma, 

in sicer za: 

— 95. člen – prijetje z namenom izročitve, 

— 96. člen – prepoved vstopa v schengensko območje, 

— 97. člen – pogrešane osebe (odrasle in mladoletne ter bolne 

osebe), 

— 98. člen – osebe, ki jih išče sodišče, 

— 99. člen – prikrito evidentiranje in namenska kontrola (za 

osebe in vozila), 

— 100. člen – ukradeni predmeti (bankovci, vozila, registrske 

tablice, izdani in bianko dokumenti ter orožje). 

Poleg tega je oddelek pristojen – kot vmesna točka – za 

izvajanje ukrepov v zvezi s členoma 40 (sledenje) in 41 (zasledovanje) 

Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma 

(centralni organ, preko katerega se posredujejo zaprosila za 

čezmejno sledenje in poročila o opravljenih čezmejnih zasle- 

VArNOST 

dovanjih) in za varstvo osebnih podatkov, kar je opredeljeno v 

109. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. 

V navedenem primeru oddelek SIRENE le pridobi podatke o 

razlogih vpisa v SIS, za postopek obveščanja in odločanja pa 

je pristojna Uprava za informatiko, Sektor za zaščito podatkov. 

Omeniti je treba, da se vsako leto na nacionalni ravni v oddelku 

SIRENE v FIO vnese 2500–3000 različnih ukrepov. 

Poleg zgoraj naštetega so zaposleni na oddelku SIRENE aktivno 

vključeni v evropske integracije, in sicer se udeležujejo 

zasedanj ter sestankov delovnih skupin in odborov v okviru 

Komisije in Sveta EU. 

Operaterji oddelka SIRENE se udeležujejo tudi usposabljanj, 

ki jih trenutno organizira CEPOL. V preteklosti je navedena 

usposabljanja organizirala država, ki je predsedovala 

EU, tudi Slovenija. Tako je Slovenija organizirala usposabljanje 

SIRENE operaterjev v Gotenici leta 2008 in dve usposabljanji 

»Train the trainers« za trenerje SIRENE, in sicer leta 2010 v Mariboru 

ter leta 2012 na Brdu pri Kranju. Vsa tri so bila zelo dobro 

pripravljena in ocenjena kot zelo uspešna. 

Na koncu velja omeniti, da v Sloveniji opažamo visoko število 

zadetkov, približno 7000–8000 letno, kar nas – glede na 

število zadetkov – uvršča v sam vrh schengenskih držav. Glede 

zadetkov po 96. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega 

sporazuma – prepoved vstopa na schengensko območje – pa 

je približno 4000 zadetkov letno, kar nas uvršča v vrh petih 

schengenskih držav glede na navedene zadetke. Seveda je tako 

visoko število zadetkov posledica zunanje meje s Hrvaško. 

Zavedati pa se je treba, da so številke hkrati tudi pokazatelj dobro 

varovanega vstopa na schengensko območje, s čimer je 

seveda zagotovljena tudi večja varnost v Sloveniji in na širšem 

schengenskem območju. 

Besedilo: Dušan Kerin, SMPS UKP GPU 


Zadetki preverjanj podatkov o iskanih osebah in predmetih v schengenskem informacijskem sistemu 

Iskana oseba in predmet 

Št. zadetkov v 

Sloveniji na podlagi 

tujih razpisov 

Št. zadetkov v tujini 

na podlagi razpisov 

v Sloveniji 

2011 2012 2011 2012 

Oseba, iskana zaradi izročitve ali predaje 303 221 24 32 

Tujec, za katerega je razpisana zavrnitev vstopa 4.050 3.883 3 8 

Odrasla oseba, ki je pogrešana ali potrebuje začasno policijsko zaščito 79 79 5 12 

Mladoletna oseba, ki je pogrešana ali potrebuje začasno policijsko zaščito 57 42 0 1 

Priča ali obdolženec, ki se mora zaradi kazenskega postopka zglasiti na sodišču, ali 

obsojenec, ki mu je treba vročiti sodbo ali vabilo za prestajanje zaporne kazni 

1.247 1.211 163 197 

Oseba, katere podatki so vneseni zaradi prikritega evidentiranja 560 784 16 44 

Vozilo, katerega podatki so vneseni zaradi prikritega evidentiranja 59 65 0 0 

Oseba, katere podatki so vneseni zaradi namenske kontrole 39 41 0 0 

Vozilo, katerega podatki so vneseni zaradi namenske kontrole 15 29 0 0 

Prikriti nadzor iz razlogov državne varnosti 33 39 0 0 

Registrska tablica (izgubljena, ukradena, nezakonito pridobljena) 55 44 27 8 

Vozilo, iskano zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku 46 38 0 0 

Izgubljeno, ukradeno ali nezakonito prisvojeno vozilo 416 281 44 75 

Listina, iskana zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku 391 396 51 62 

Bankovec, iskan zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku 5 3 0 1 

Orožje, iskano zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku 0 4 0 0 

Skupaj 7.355 7.160 333 440 

46 


VArNOST 


ZA VARNOST NA SLOVENSKIH SMUČIŠČIH OB SLOVENSKIH POLICISTIH 

SKRBELA TUDI KOLEGA IZ HRVAŠKE 

Januarja sta skupaj s slovenskimi 

policisti za varnost na smučiščih na 

Rogli in v Kranjski Gori skrbela dva 

hrvaška policista. 

Glede na 15. januarja 2013 sprejet 

protokol med slovensko in hrvaško 

policijo sta hrvaška policista med 15. 

in 30. januarjem 2013 pomagala pri 

policijskih dejavnostih, ki so jih slovenski 

policisti opravljali v zvezi s hrvaškimi 

državljani, ter pri sporazumevanju 

in postopkih s hrvaškimi državljani. 

Obisk hrvaških kolegov je plod srečanja 

generalnih direktorjev policije 

RS in Hrvaške 14. junija 2012 v Bohinju, 

ko sta delegaciji potrdili interes 

za sodelovanje slovenske in hrvaške 

policije med zimsko turistično sezono. 

Gre za podobno obliko sodelovanja 

obeh policij, kot je bilo sodelovanje 

v poletni turistični sezoni, ko sta 

lani in predlani dva slovenska policista 

delala v hrvaški Istri in v Kvarnerju. 


»Poveljstvo interventne enote, ki me je napotilo v Slovenijo, 

mi je kot pripadniku interventne policijske enote varaždinske 

policijske uprave omogočilo delo v bilateralnem policijskem 

sodelovanju dveh držav. 

V nasprotju s Slovenijo Hrvaška nima tako natančno zakonsko 

urejenih pristojnosti policije za delo na smučiščih in v 

njihovi neposredni okolici, zato sem izkušnje iz Slovenije prenesel 

svojim nadrejenim. Upam, da bodo prav te izkušnje pomagale 

Hrvaški pri oblikovanju ustrezne zakonske ureditve za 

delo policije na smučiščih. 

S službovanja na Rogli med 15. in 30. januarjem 2013, ki je 

potekalo v sodelovanju s kolegi iz Policijske postaje Slovenske 

Konjice, odnašam le pozitivne vtise in izkušnje. Izjemno sem 

zadovoljen z visoko ravnijo strokovnosti svojih slovenskih kolegov, 

pa tudi z njihovo prilagodljivostjo in gostoljubnostjo. 

Menim, da mi bodo izkušnje iz vsakdanjih nalog, ki sem jih 

opravljal na slovenskih smučiščih, izjemno koristile. V tem času 

sem pomagal pri komunikaciji s hrvaškimi državljani, predlagal, 

svetoval, kako izvesti postopke s hrvaškimi državljani, pa 

tudi, kako pomagati hrvaškim državljanom pri vzpostavljanju 

stika s hrvaškim veleposlaništvom v Sloveniji. 

Slovenske kolege, s katerimi sem sodeloval, lahko le pohvalim. 

Ob tej priložnosti se jim želim zahvaliti za odlično sodelovanje 

in gostoljubje. Prav tako želim izpostaviti prijaznost in 

gostoljubnost vseh zaposlenih na smučišču na Rogli. 

Upam, da je to sodelovanje prispevalo k dobremu odnosu 

med policijama obeh držav in da se bo dober odnos nadaljeval 

tudi v prihodnje.« 

Damir Veseljak, policija Republike Hrvaške 


47


VArNOST 

Skladno z bilateralnim sporazumom 

o sodelovanju Slovenije in Hrvaške so v 

zadnjih dveh letih slovenski policisti med 

turistično sezono službovali v hrvaški Istri 

in Kvarnerju. Glede na to, da je na slovenskih 

smučiščih navadno okoli 30 % 

hrvaških turistov, se je pojavila potreba, 

da bi hrvaški policisti sodelovali pri opravljanju 

nalog na slovenskih smučiščih in 

tako pomagali pri komunikaciji v policijskih 

postopkih s hrvaškimi državljani. 

V Sloveniji sem služboval 16 dni, med 

15. in 30. januarjem 2013. Poleg dela 

slovenskih policistov na smučišču sem 

spoznal tudi delo drugih enot slovenske 

policije, delo policijske postaje v Arnoldsteinu 

v Avstriji in Centra za mednarodno 

sodelovanje na tromeji Slovenija, 

Avstrija, Italija v vratih Megvarje. 

V tem času sem se prepričal o visoki 

profesionalnosti, resnosti in organiziranosti 

slovenskih policistov, ki zagotavljajo 

varnost, preventivo in pomoč na 

slovenskih smučiščih. Predvsem moram 

izpostaviti policiste, s katerimi sem delal: 

Roberta Šebenika na Krvavcu, Primoža 

Markelja na Voglu ter Jureta Berceta v 

Kranjski Gori. S kolegom Bercetom sam 

preživel največji del svojega delovnika. 

Občudujem njegov način dela – izjemno 

je umirjen, koncentriran, prijazen, 

ustrežljiv, priljubljen med občani, še posebej 

med otroki. Predstavil mi je široko 

paleto preventivnih aktivnosti Policijske 

postaje Kranjska Gora za odrasle in 

otroke. Avtorja velikega dela preventivnih 

dejavnosti sta kolega Jure Berce 

in Roland Brajič. Vsi zgoraj navedeni pa 

so nasploh priljubljeni na smučiščih, na 

katerih opravljajo naloge. Odlično je tudi 

sodelovanje med policisti in delavci 

smučišča, rdečega križa ter nadzorniki 

na smučiščih, saj poteka na visoki ravni 

in ob medsebojnem upoštevanju ter spoštovanju, 

predvsem pa takšno delo zagotavlja 

blaginjo smučišča in smučarjev. 

Vsak dan sem z veseljem prihajal na 

delo v kranjskogorsko policijsko postajo, 

ki jo vodijo nadvse zanimivi ljudje – izkušen 

in profesionalen komandir Vinko 

Otovič, simpatičen in moder pomočnik 

Jože Mernik, človek, ki se nenehno in 

neutrudno uči Damjan Lepoša, ter dve 

pridni dami, Elvira Bečarević in Simona 

Mulej. Seveda so tu še ostali nepogrešljivi 

člani ekipe – dežurni policist, kriminalisti, 

kolegi iz policijskih patrulj in snažilka. 

Dandanes je prava redkost srečati 

tako toplo, skoraj družinsko ozračje, ki 

vlada na tej postaji. Hkrati pa kolektivu 

ne manjka profesionalnosti, homogenosti, 

spoštovanja, dobre koordinacije, tolerance 

ter prilagodljivosti med kolegi 

in v odnosu do strank. Moram 

priznati, da vse to malce pogrešam 

pri nas v Zagrebu. 

Izkušnje, ki sem jih pridobil 

med opravljanjem dela v Sloveniji, 

so dragocene in jih je treba vključiti 

v delo hrvaške policije na hrvaških 

smučiščih. Takšno sodelovanje je 

treba tudi v prihodnje krepiti, kar 

bo zagotovo v veliko zadovoljstvo 

obeh policij, pa tudi hrvaških turistov, 

ki obiskujejo slovenska smučišča. 

Menim, da bi bilo treba po 

vzoru slovenske policije izdelati tudi 

smučarsko uniformo za hrvaške 

policiste, ki bi jo oblikovalci lahko 

oblikovali v sodelovanju z nami, 

učitelji smučanja. 

Na koncu se moram zahvaliti 

slovenskemu notranjemu ministrstvu, 

ki mi je omogočilo službovanje 

v Sloveniji, pridobivanje 

izkušenj, nepozabne trenutke ter 

neprecenljive stike in poznanstva 

z zaposlenimi v slovenski policiji 

in občani. Zahvaliti se moram tudi 

svojim gostiteljem – komandirju 

Vinku Otoviču in njegovim zaposlenim, 

direktorju PU Kranj Simonu 

Veličkemu, šefu uniformirane policije 

PU Kranj Andreju Zakrajšku, 

Alojzu Sladiču iz Uprave uniformirane 

policije na Generalni policijski 

upravi, kranjskogorskemu 

županu, kolegu Juretu Žerjavu ter 

delavcem hotela, v katerem sem 

bival. 

Prepričan sem, da to ni bil zadnji 

obisk v vaši čudoviti državi, saj 

sem obljubil kranjskogorskim kolegom, 

da jih ob morebitnih potovanjih 

v Slovenijo obvezno obiščem. 

Seveda velja vabilo tudi v obratni 

smeri, naše sodelovanje na področju 

policijskih nalog pa je na voljo 

vsem, ki ga potrebujejo. 

Mijo Mendeš, policija Republike Hrvaške 

48 


VArNOST 


Ameriški veleposlanik 

Mussomeli na obisku pri 

Venigerju 

Generalni direktor policije Stanislav 

Veniger je 22. januarja v Ljubljani 

sprejel ameriškega veleposlanika Josepha 

A. Mussomelija. Na njunem prvem 

srečanju sta govorila predvsem 

o sodelovanju policije in veleposlaništva. 

Kot sta poudarila, je sodelovanje 

med policijo in veleposlaništvom ZDA 

zelo dobro. Enako velja tudi za sodelovanje 

z drugimi organi ZDA na vseh 

ravneh, tako z FBI, DEA kot z drugimi 

pristojnimi službami za odkrivanje in 

preiskovanje kriminalitete. 


Veniger sprejel policista, ki sta odpotovala v mednarodno 

civilno misijo na Kosovo 

Generalni direktor policije Stanislav Veniger je sprejel policista, ki sta v 

okviru misije Eulex za leto odpotovala na Kosovo. 

Niko Avguštinčič iz Policijske postaje Trebnje, Policijska uprava Novo 

mesto, je osnovno usposabljanje za delo v mirovnih misijah uspešno zaključil 

leta 2005. V misiji na Kosovu je že bil, in sicer v okviru misije UNMIK 

med leti 2007 in 2009. 

Anže Golub, policist Policijske postaje Ljubljana 

Šiška, je z delom na Kosovu začel 17. februarja, 

sekondiran pa je bil na delovno mesto preiskovalca 

organiziranega kriminala, predvidoma v 

Prištini. Naloge v misiji Eulex bo opravljal eno 

leto. 

Slovenska policija v misiji EULEX na Kosovu sodeluje 

od 21. aprila 2008, trenutno z dvanajstimi 

policisti, ki opravljajo naloge v t. i. izvršilnem 

oddelku misije in v okviru oddelka za krepitev 

integritete policije. 

Foto: Nina Djordjević in 

Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

Zamenjava člana Republike Slovenije v 

Upravnem odboru Europola 

Na seji upravnega odbora Europola 6. in 7. februarja 

v Haagu je prišlo do zamenjave člana Republike 

Slovenije. Dosedanjega predstavnika Roberta 

Črepinka, pomočnika direktorja NPU, je zamenjal dr. 

Jurij Ferme, direktor UKP. 

Črepinko je v upravnem odboru deloval od leta 2007. 

Razlog za zamenjavo je bila njegova zaposlitev v 

Europolu, kjer je z delom začel 1. marca. Direktor 

Europola Rob Wainwright se je ob tem zahvalil 

Črepinku za njegovo odlično dolgoletno delo v tem 

pomembnem delovnem telesu Europola in posebej 

izpostavil njegovo odlično vodenje Upravnega odbora 

v letu 2008, ko je Slovenija predsedovala Svetu 

EU. Poudaril je pomembne naloge, ki jih je v zadnjih 

letih opravljal v kriminalistični policiji v Sloveniji, in pri 

tem posebej omenil zahtevno delo na področju boja 

proti korupciji. Izrazil je še prepričanje, da bo s svojimi 

bogatimi izkušnjami in znanjem občutno obogatil 

delo Europola na zahtevnem področju obvladovanja 

organizirane kriminalitete v EU in širše. 


49

PROSTI ČAS 

VArNOST 

Bogdan Sopčič 

Streljati z lokom je težje kot s pištolo 

Verjetno je vsak otrok kdaj poskusil streljati z lokom, narejenim iz palice 

leske in povezanim z navadno vrvico, ki se sicer uporablja za vezanje 

paketov. Bogdan Sopčič je prvi policist v zgodovini slovenskega lokostrelstva, 

ki se je s tem dinamičnim in zanimivim športom začel ukvarjati 

intenzivneje. Otroška želja se mu je čisto po naključju uresničila jeseni 

2008, ko so z nekaj somišljeniki ustanovili Lokostrelsko društvo Krasinec, 

prvega na območju Bele krajine. V lokostrelstvu uspehe bolj kot 

odrasli žanje podmladek društva, vodilni pa prejemajo pohvale za organizacijo 

prireditev, kot sta bili lani marca tekma slovenskega pokala 

in julija tekma za mednarodni pokal Alpe Adria ter oktobra državno in 

absolutno državno prvenstvo v poljskem lokostrelstvu. 

Niste samo lokostrelec, pač pa tudi 

trener, predsednik društva, pobudnik 

in glavni organizator dogodkov, 

ki jih pripravi društvo, pa še 

kaj bi se našlo. Kako vam vse to 

uspeva? 

Streljam z lokom, sem tudi licenciran 

tekmovalec Lokostrelske zveze 

Slovenije, vendar mi je ob urejanju 

množice zadev društva in ob učenju 

najmlajših za lastne treninge zmanjkalo 

časa. Šele lani sem z enim pokalom 

prišel na stopničke. V članskem 

tekmovanju 3D na Turjaku sem bil 

tretji. Pa dvakrat sem bil četrti; tudi 

v skupnem seštevku sem bil četrti. 

Lani sem začel tekmovati še v slovenskem 

pokalu, v dvoranskih tekmah. 

Imam torej pokal iz tekmovanja 3D 

in medaljo iz državnega prvenstva, 

kjer smo bili v Šenčurju pri Kranju ekipno 

tretji. Potem pa me je poškodba 

pri delu ustavila od maja do konca 

leta. Takrat sem se pač bolj posvetil 

pisarniškemu delu. Sem predsednik 

društva od njegove ustanovitve in še 

tri leta imam mandat. Prizadevam si, 

da bi imel samo eno vlogo, trenutno 

samo predsedniško, ker sem (bil) vse. 

Uradno nisem trener, ker tega tečaja, 

ki mi večjega znanja, kot ga že imam, 

ne bi mogel dati, nisem naredil. Ver- 

Bogdan Sopčič je policist na Policijski 

postaji Metlika. V policiji je zaposlen 

od julija 1989, trenutno pa opravlja 

delo policista kriminalista. 

»Malo me čudi in pogrešam, da v tem 

športu ni več policistov. V lokostrelstvu 

imamo le še policista vodjo policijskega 

okoliša iz Policijske postaje Kranj 

Štefana Žagarja. Je pa v lokostrelstvu 

ogromno vojakov. Mislim, da bi lokostrelstvo 

lahko bila obšolska dejavnost, 

tudi del policijskega urjenja.« 

50 


VArNOST 

jamem, da če znaš prenašati znanje drugim, 

si pri tem lahko dober tudi brez uradnega 

naziva, podobno kot je to kolega 

iz Dolenjskih Toplic. Imamo pa letos na 

šolanju za trenerje šest ljudi, kar pomeni, 

da bom počasi nehal z intenzivnim učenjem 

drugih. Poleg tega si želim več sam 

trenirati in sem zato skoraj vsak dan na 

treningu. Treniram, ko imam čas, tudi pozno 

zvečer, še doma sem si naredil tarčo. 

Lokostrelstvo vzame ogromno prostega 

časa. Vendar mi ni žal, ko pogledam vse 

te naše otroke, ko pridejo s kakšne tekme 

z nasmehom od ušesa do ušesa. Kadar pa 

mi še starši rečejo, da je otrok zaradi treniranja 

lokostrelstva bolj skoncentriran, 

mislim, da je ves trud poplačan. 

Kako ste začeli in kdaj ste vključili najmlajše? 

Ko smo začeli, niti nismo dobro vedeli, 

za kaj gre. Začeli pa smo tako, da se je 

v naše kraje priselil moški, ki je prej streljal 

in bil trener v Lokostrelskem društvu 

Jevnica, in nas deset pregovoril, da smo 

ustanovili društvo. Takoj nam je razdelil 

naloge in nas na začetku tudi treniral, 

nato pa smo bili prepuščeni sami sebi. 

Ogromno je bilo učenja, od športa te vrste 

do vodenja društva, pridobivanja licenc, 

učenja mladih… Društvo smo ustanovili 

iz ljubiteljstva do tega športa in z 

željo poskusiti nekaj novega. 

Ob ustanovitvi nismo nameravali delati 

z otroki. To je prišlo kasneje samo od 

sebe in skupaj smo se odločili za ta korak. 

Zgodilo se je leta 2009, ko smo na Osnovni 

šoli Podzemelj v okviru njihovega športnega 

dne organizirali predstavitev lokostrelstva 

in našega društva. Sledil je šok 

za nas, saj se je včlanilo 25 otrok! In začeli 

smo se učiti. Vsi mi. Lokostrelstva smo 

začeli učiti otroke, stare od 10 do 14 let. 

Pred sedmim ali osmim letom naj otroka 

tega ne bi učili, pred devetim letom pa 

po pravilih ne sme tekmovati. Nenehno 

dobivamo nove člane. Nekateri se že bližajo 

polnoletnosti in pri lokostrelstvu pač 

skačejo iz kategorije v kategorijo. Treniramo 

celo leto, najmanj dvakrat tedensko 

v športni dvorani Osnovne šole Podzemelj 

in v gradu v Črnomlju. Ponosen sem 

na naše mlade. Bolj kot mi, starejši, so 

v dvoranskih tekmovanjih uspešni oni. 

Dekleta so bila državne in absolutno državne 

prvakinje, ekipno in posamično. 

Lani so pravzaprav naredila preporod na 

slovenski sceni. Tudi fantje so dobri, a v 

primerjavi z dekleti malo slabši. Lani smo 

bili med vsemi klubi oz. društvi v Sloveniji 

peti po rezultatih. Sem štejejo vsi uspehi, 

uspehi nas starejših in otrok. Lani smo 

imeli kot društvo tudi najvišje ocenjene 

tekme, ki smo jih organizirali. 

Vse, kar smo dosegli do sedaj, smo 

dosegli z ekipo, ne morem si prisvajati 


zaslug. Res pa je, da sem si od začetka 

prizadeval, da ne bi delali polovičarsko. 

Hotel sem red in pri marsičem sem bil 

in sem tečen; tudi ko smo začeli delati 

z otroki in so začele »padati« prve medalje. 

Katere lastnostni mora imeti lokostrelec 

in kakšne so prednosti tega športa? 

Lokostrelec mora biti zbran, ker če 

ni, se to takoj pozna na tarči. Lokostrelec 

mora biti trmast, ključna pa je volja. 

Prednost, ki jo vidim, je koncentracija. Ko 

gre človek streljat, se mora umiriti, imeti 

mora prazno glavo in o ničemer ne sme 

razmišljati. S puščico se mora povezati, 

sicer ne zadene nič. 

Zaradi narave službe vidim marsikaj, 

kar je povezano z mladino. Pred nekaj 

leti je bil pri nas, kar se športa tiče, zgolj 

nogomet. Takrat si torej ali brcal žogo 

ali pa si bil na ulici. Danes je možnosti 

za športno udejstvovanje več in če dva 

»umaknemo z ulice«, je to že uspeh. Imeli 

smo fanta, ki je bil »na meji«, vendar 

je žal po slabem letu šel od nas. Moram 

pa reči, da je pri nas na sploh še zdravo 

okolje. 

Biti pripadnik društva je več kot zgolj 

opravljanje osnovne naloge, streljati z 

lokom. Z mladimi preživim veliko časa 

in tudi domače naloge delamo skupaj, 

če je treba, se pogovarjamo o določenih 

življenjskih stvareh, še samoobrambe 

jih učim. Za novo leto na primer smo 

tistim, katerih starši ne zmorejo, podarili 

kakšno malenkost, povezano z lokostrelstvom. 

Otroci me tikajo, drugega ne 

dovolim, in mislim, da mi ogromno zaupajo, 

včasih mogoče več kot staršem, ter 

da se odlično razumemo, no, vsaj z večino. 

Zanimivo pa je, da imamo v društvu 

samo vaške otroke, ne tistih iz mesta. 

PROSTI ČAS 

Primerjava: streljati s pištolo in streljati 

z lokom. 

Streljati s pištolo ali z lokom je enako 

nevarno. Tukaj so pravila ista: strelja se v 

eni liniji, s pištolo oz. lokom, obrnjenim 

proti tarči. Ne gre drugače. 

Sicer je s pištolo veliko lažje streljati 

kot z lokom. S pištolo bom imel vedno 

približno enak razmet ali skupino zadetkov. 

Z lokom pa je težava. Pri loku 

je ogromno nekih dejavnikov in če nisi 

zbran, se bo na tarči takoj poznalo nekaj 

centimetrov. Narobe je lahko že položaj 

ramena, položaj prstov na licu, če malo 

zabrenkaš po tetivi… Če imaš malo slabši 

lok, ti bo ta oprostil kakšno napakico, 

pri tekmovalnem pa samo trznem in 

sem že nekaj centimetrov stran od cilja. 

Poleg tega se lok na 5 ali 30 metrov čisto 

drugače prime, medtem ko pištolo 

vedno držiš enako. Če streljam s svojim 

ali tvojim lokom, bom streljal drugače, 

zaradi nastavitev tetive, medtem ko s 

svojo ali tvojo pištolo načeloma streljam 

enako. 

Kakšni so načrti za naprej? 

V društvu imamo letos v načrtu obnoviti 

stojala, ki so lesena in zaradi vremenskih 

vplivom poškodovana. In sicer bomo 

zvarili kovinska. Pa na najetem zunanjem 

prostoru bomo postaviti brunarico. Seveda 

je tukaj še urejanje tega zunanjega 

prostora. 

Kar se tekmovanj tiče, bomo konec 

marca organizirali slovenski pokal v 

poljskem lokostrelstvu, avgusta pa državno 

prvenstvo, prav tako v poljskem 

lokostrelstvu. Organizacija tekme vzame 

dober teden dela. Pri postavljanju proge 

moraš gledati še na varnost in na to, da 

proga ni ne prelahka ne pretežka. Za letos 

sem se odločil, da bo 'žleht' proga, po 

hribu Kučarju. 

Želim si speljati še en, čisto svoj projekt, 

tj. da bi naredili pokal celotne nekdanje 

Jugoslavije. Prvo leto bi začeli pri 

nas, potem pa vsako leto v drugi državi. 

Srbija, Makedonija, Črna gora so zelo zainteresirane, 

spodbuditi je treba še ostale. 

Zamislil sem si tekmo v zgolj eni disciplini. 

Po podelitvi medalj bi Marjan Podržaj, 

ki je glede lokostrelstva nad vsemi, 

predstavil »popinjay«, nato pa bi sledilo 

sproščeno druženje. 

Osebno imam letos cilj osvojiti kakšno 

medaljo v pokalu 3D. Moja želja, 

pravzaprav cilj, je priti v reprezentanco, 

kjer iz našega društva ni še nikogar. Volje 

imam ogromno, če pa bi imel še talent 

hčerke Tjaše, ki je z rezultati druga dekleta 

hitro in močno pustila za sabo, bi bil na 

olimpijadi. 

Besedilo in foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

51

ŠPORT 

ROK mARGUČ: »SEM NA VRHU, TAM, 

KJER SI ZASLUŽIM BITI.« 

VArNOST 

Zlato je zlato in to je največ, kar lahko 

v športu dosežeš! Zelo sem ga vesel. 

Pravijo, naj bi z njim presenetil. Ne, vedel 

sem, da če se bom odpeljal tako, 

kot znam, ne bo nobenega problema 

in sem lahko na vrhu. Sploh po tekmi 

pred dvema dnevoma, ko sem za nekaj 

stotink zgubil z drugouvrščenim v 

paralelnem veleslalomu, sem vedel, 

da sem zraven. Samo čakal sem na svoj 

dan, na svojo priložnost. Položnejše 

proge, kot je bila zdaj ta v Kanadi, mi 

bolj ustrezajo. Na takih sem najboljši. 

Sicer mi bolj ustreza tista proga, ki je 

hitrejša (op. a.: smeh). Glede pogojev 

proge pa zagovarjam takšne, ki vsem 

tekmovalcem omogočajo, da so enakovredni, 

da lahko vsi pokažemo svoja 

znanja. Letošnja sezona je posebna. Je 

pa res, da ni bila najuspešnejša sezona 

do sedaj, ampak nenazadnje smo imeli 

samo dve prizorišči. Toda pomembno 

je, da je človek takrat, ko je treba, najboljši, 

in meni je to uspelo. Pravzaprav 

tega nisem prav dojel vse do trenutka 

sprejema v Laškem, ko mi je zbrana 

množica ljudi s svojo prisotnostjo potrdila, 

da sem nekaj dosegel. Zdaj šele 

vidim, da je to res nekaj velikega. Vem, 

da sem dosegel veliko več kot takrat, 

ko sem bil drugi in tretji. Občutki so 

izjemni. 

52 

Rok Marguč, deskar na snegu, je vrhunski 

športnik, ki je zaposlen v policiji. 

S še dvema »službenima kolegoma« 

je konec januarja 2013 zaznamoval 

zgodovino slovenskega športa pa tudi 

Oddelka vrhunskih športnikov v Policijski 

akademiji. V kanadskem Stonehamu 

je bronasti in srebrni kolajni 

iz svetovnega prvenstva v La Molini v 

Španiji pred dvema letoma sedaj dodal 

še najžlahtnejšo – zlato! S tem je 

Slovenija dobila tretjega svetovnega 

prvaka v deskanju na snegu, tokrat prvega 

v paralelnem slalomu. 

Ob prihodu iz Kanade so ga v domačem 

kraju pozdravili njegovi najbližji, 

zvesti navijači, sponzorji in predstavnik 

policije Tomas Globočnik, ki mu 

je stisnil roko, pisno mu je čestital že 

generalni direktor policije Stanislav 

Veniger, ter izrazil ponos in veselje 

policije, da ima take športnike. Ob tej 

priložnosti smo poklepetali z Rokom 

Margučem. 

Lanska sezona ni bila tvoja, je pa na 

letošnji drugačen rezultat. 

V lanski sezoni ni bilo ničesar, kar bi 

me pripeljalo na vrh, niti v ožji krog favoritov 

ne; zato sem na veliko preizkušal 

nove stvari, ki bi me postavile pred 

konkurenco. Pri tem je sodelovala celotna 

ekipa in z Acem Sitarjem smo 

razvili podložke. Letos pa ... kolajna! 

Kdo vse stoji ob tebi, v ekipi, brez 

katere ne bi šlo? 

Tukaj je najprej moj oče Metod 

Marguč, ki je nepogrešljiv člen. On je 

tisti, ki je bil večino časa moj glavni 

trener; z njim žanjemo največje uspehe 

in tako bo tudi naprej. Na tokratni 

tekmi so bili tukaj še serviser Ivan Dobrila, 

fizioterapevt Matej Ipavec, na 

sredini proge smo imeli še Petra Kotnika, 

vodjo slovenske ekipe, ki je skrbel 

za to, da je vse skupaj potekalo tako, 

kot mora. Tukaj sta še psiholog Matej 

Tušak in kondicijski trener Dragan Bo- 

Na slovenski kulturni praznik 

je na Rogli potekala tekma svetovnega 

pokala v deskanju na 

snegu v paralelnih disciplinah. 

Rok Marguč je bil peti. Dejal je, 

da to ni slabo, a da si je pred 

svojimi navijači želel več. Marguč 

je imel v načrtu še udeležbo 

na tekmi svetovnega pokala v 

Sočiju v Rusiji, kjer bodo drugo 

leto olimpijske igre, a je bila tekma, 

napovedana za 14. in 15. februar, 

zaradi slabih vremenskih 

razmer odpovedana. 


VArNOST 

ŠPORT 

snič, ki skrbi za to, da sem takrat, ko je treba, najboljši. 

Veliko vlogo odigra mama Majda Maguč, ki zašije vse, 

kar strgam, kot so hlače, rokavice ipd., in mi pripravlja 

sendviče (op. a.: smeh) ter skrbi za kup drugih stvari. 

Dobršno vlogo pa je odigrala tudi babica, ki me je, ko 

še nisem imel izpita za avto, vozila na treninge. 

Na kakšen način treniraš? 

Zelo pomembni sta fizična in psihična pripravljenost. 

Ne gre ne brez ene ne brez druge. Če hoče biti 

tekmovalec najboljši, mora imeti oboje. Sicer pa delo, 

delo, delo in še enkrat delo. Lahko rečem, da deskam, 

od kar so me pri petih letih prvič postavili na desko. 

Treniram zgodaj zjutraj na progi Jasa na Rogli, od letos 

na progi, ki je namenjena samo deskarjem, fitnes 

moram tako ali tako delati, veliko pa so tudi priprave 

čez poletje. Te potekajo na vodi. Največ se ukvarjam 

s kiteboardingom. Je dokaj adrenalinski šport, zelo v 

vzponu in precej podoben deskanju, vendar z njim 

nekako ravnam svoje telo iz tega prisiljenega položaja 

v snowboardingu. Drugače pa zelo veliko delam 

za kondicijo in moč. Na tekmi je treba odpeljati deset 

voženj in če hočeš biti dober, je treba biti deseto vožnjo 

najboljši, ker ta šteje za zmago. 

Imaš sponzorje in policija bi se na neki način lahko 

štela mednje. Kaj ti pomeni zaposlitev v policiji? 

Brez policije se verjetno ne bi ukvarjal več s športom, 

ker mi ta zaposlitev dejansko zagotavlja neko 

socialno varnost. Za to sem zelo hvaležen. Obveznosti 

do policije poravnam čez poletje s sodelovanjem na 

raznoraznih prireditvah. 

Besedilo in foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU 

Vsi ga imamo za Celjana, a sam se počuti Laščana. V Laškem je odraščal, hodil v 

glasbeno šolo, v pihalni godbi je igral saksofon, tukaj trenira v fitnesu. V tem mestu 

živi in od tukaj je tudi njegova srčna izbranka. Na sprejemu ga je pričakal še 

njegov pes Beni, ki je z Rokom v sklopu treningov pretekel ogromno kilometrov. 

BOJ ZA ZMAGO NA 42. PATRULJNEM TEKU SLOVENSKE VOJSKE IN POLICIJE 

Pripadniki in pripadnice slovenske vojske, policije in civilne zaščite so se v soboto, 12. januarja, že dvainštiridesetič pomerili 

med seboj v tradicionalnem patruljnem teku na smučeh v spomin na bitko Cankarjevega bataljona v Dražgošah 

in v spomin na padle borce 3. bataljona Prešernove brigade. 

Športni prireditvi so se v počastitev 

spomina na drugo svetovno vojno in 

osamosvojitveno vojno pridružili tudi 

veterani NOB in vojne za Slovenijo, ki 

so se med seboj pomerili v smučarskemu 

teku. 

Zametki tekmovanja segajo v leto 

1971, ko se je osnovni prireditvi Po 

stezah partizanske Jelovice, ki je takrat 

obeleževala svojo 14. obletnico, 

pridružil patruljni tek. Zgodovinsko 

zaznamovana prireditev se je razširila 

v dobro obiskan družabni dogodek, 

kjer se vrednote domoljubja prepletajo 

s športnimi. Z medaljo okrog vratu 

na svojem že dvaindvajsetem nastopu 

je vodja prvega policijskega moštva iz 

Specialne enote obujal spomine: »Natančno 

pred tridesetimi leti, leta 1983, 

sem prvič nastopil na tem tekmovanju, 

ki je potekalo še v Dražgošah. Kot 

kadet 3. letnika KŠM sem v kategoriji 

Milica skupaj z ostalimi šestimi kadeti 

osvojil odlično 3. mesto.« Tradicionalno 

tekmovanje z udeležbo pripadnikov 

slovenske vojske in policije je lani 

prvič privabilo tudi pripadnike civilne 

zaščite in reševanja. Udeležba dveh 

moštev v preteklem letu se je letos vidno 

povečala na kar deset moštev. 

Tekmovalno progo je letos zaznamovalo 

pomanjkanje snega. Narava se 

je že drugo leto zapored poigravala z 

živci organizatorjev, saj se do zadnjega 

ni vedelo, ali bo tekmovanje potekalo 

pretežno po suhem (tek) ali po snegu 


53

ŠPORT 

VArNOST 

(tek na smučeh). Na koncu se je organizator 

odločil za tek na smučeh po že 

obstoječih biatlonskih progah, a nam 

nikakor ni šlo po načrtih, saj sta se dva 

standardna tekača na smučeh poškodovala. 

Vsi tekmovalci in tekmovalke 

so se preizkusili v streljanju z malokalibrsko 

puško, metu bombe, plazenju 

pod ovirami, veleslalomu, prevozu ranjenca, 

se dokazovali v kondicijskem 

pohodu, predvsem pa v teku s turnimi 

smučmi. Ženske so premagovale 5-kilometrsko 

progo s približno 225 metri 

višinske razlike, moški pa progo z desetimi 

kilometri in 450 metri višinske 

razlike, pri čemer so s seboj ves čas nosili 

tudi avtomatsko orožje. 

Patruljnega teka na Rudnem polju 

se je udeležilo 53 štiričlanskih moštev, 

od tega tudi eno moštvo avstrijske 

vojske z Dunaja. Preizkus vzdržljivosti 

smučarskega teka, strelske 

izurjenosti in veščin v zanimivih tematskih 

sklopih na progi je za moštva 

pod kakršnimi koli vremenskimi vplivi 

ostra borba za najvišja mesta. Tekmovalci 

so fizično dobro pripravljeni 

in osredotočeni na delovne točke, ki 

zahtevajo natančnost in preudarnost. 

»Posebnih priprav na patruljni tek nismo 

imeli, mi je pa trening v teku na 

smučeh prišel prav za mojo prioritetno 

disciplino, tj. cestno kolesarstvo,« 

je dejal Janez Zupanič, član 1. moštva 

SE UPS GPU. Tekmovalni duh je ustvaril 

pravo rivalstvo med najboljšimi 

moštvi slovenske vojske in policije, 

kar dokazuje le 10-sekundna razlika 

med prvo uvrščeno moško ekipo 132. 

GORB – 1. ekipa (s časom 58:42:1) – in 

drugo uvrščeno ekipo SE UPS GPU – 

1. ekipa, ki pa se je lani zapisala med 

zmagovalce. V kategoriji generalno je 

3. mesto pripadlo ekipi PP SV. V kategoriji 

Policija so tako zmago slavili člani 

SE UPS GPU – 1. ekipa, 2. mesto so 

zasedli člani SE UPS GPU – 2. ekipa, in 

3. mesto SE Policijskega veteranskega 

društva Sever. Policijska zmagovalna 

ekipa je bila zadovoljna z zelo 

dobro opravljenim streljanjem, saj so 

člani zgrešili le en strel od dvajsetih. 

Zalomilo se jim je pri metu bombe, 

kjer so zgrešili kar šest od dvanajstih 

bomb. Tekaški del so opravili nekako 

po pričakovanjih, glede na to, da 

so zaradi poškodb ostali brez dveh 

standardnih članov prve ekipe. »Na 

koncu nam je žal zmanjkalo vsega 

10 sekund za skupno zmago, kar bo 

zagotovo dobra motivacija za naslednje 

leto, ko bomo poskušali pokal 

pripeljati zopet nazaj v našo enoto,« 

je mnenje celotne ekipe povzel Janez 

Zupanič. 

Najboljša ženska policijska ekipa je 

bila s 6. mestom v generalni uvrstitvi 

ekipa PA GPU, ki je obenem v kategoriji 

Policija zasedla 1. mesto, 2. mesto je 

pripadlo ekipi UKP GPU in 3. predstavnicam 

PU LJ. V ženski konkurenci generalno 

je bila s časom 40:42:7 najboljša 

ekipa PP SV, ki sta ji sledili ekipi 10. 

MOTB in 2. ekipa PP SV. Ekipa PA GPU 

se je v preteklih letih po večkratnih 

uvrstitvah na drugo mesto končno 

veselila prvega. Že na startu je bilo veselo, 

ko so tekmovalke zapele pesem 

»Mlada partizanka« in sotekmovalca 

Saša Jereba oborožile s svojimi avtomatskimi 

puškami. S štirimi pari smuči 

v naročju mu tudi med pohodom ni 

zmanjkalo spodbudnih besed za razliko 

od molčeče Nike Grögl. In medtem 

ko je Snežna Krek razmišljala »Kaj mi je 

tega treba?« je Urška Zor uživala v občutkih 

svoje 100-odstotne uspešnosti 

v streljanju in metu bombe. Ves trud 

na progi se je na koncu zlato poplačal. 

Slavnostne podelitve medalj in pokalov 

najboljšim so se udeležili državni 

sekretar iz Ministrstva za obrambo 

Peter Stavanja in državni sekretar iz 

Ministrstva za notranje zadeve mag. 

Robert Marolt, podžupana občin Bled 

in Gorje Toni Mežan in Danica Mandeljc, 

namestnik načelnika GŠSV brigadir 

dr. Andrej Osterman, poveljnik Poveljstva 

za podporo in predsednik organizacijskega 

odbora prvenstva polkovnik 

Milan Žurman, direktor Uprave za 

policijske specialnosti Robert Sušanj, 

poveljnik Specialne enote UPS Marjan 

Anzeljc ter predstavnik organizacijskega 

komiteja Po stezah partizanske 

Jelovice Drago Štefe. Misli govorcev in 

veselje najboljših ekip so z zanimivim 

programom podprli tudi predstavniki 

policijskega orkestra in zaokrožili celoto 

športno-kulturnega dogodka. 

Priljubljenost tovrstnih športnih 

aktivnosti zagotovo ni edini razlog za 

udeležbo; eden izmed razlogov je tudi 

potreba po druženju in sodelovanju 

med pripadniki varnostno-obrambnih 

organov in službami civilne zaščite ter 

preverjanju njihove psihofizične pripravljenosti 

v zimskih razmerah. 

Besedilo: Zdenka Stern, OVŠ CIU PA GPU 

Foto: Slovenska vojska, in PA GPU 

54 


Foto: arhiv Policije

40 let delovanja Specialne enote - Ministrstvo za notranje zadeve

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?