upravljavska sposobnost obÄŤin - Skupnost občin Slovenije

Upravljanje proračuna slovenskih občin s pristopom večletnega proračunskega načrtovanja
financiranja razvojnih projektov občine. Jasna strategija razvoja lokalne
skupnosti in natančno strukturirani razvojni programi občine so tudi osnova
za partnersko povezovanje javnega in zasebnega sektorja v skupna
sovlaganja za izpeljavo razvojnih projektov.
V letnem proračunu se prioritete in sredstva razporejajo le z vidika enoletnega
horizonta, brez upoštevanja naknadnih posledic sprejetih odločitev
v kasnejših letih. Če teh ne predvidimo, lahko sledi vrsta presenečenj
oziroma nepričakovanih posledic. Tako na primer izdatki novo uvedenega
programa štipendiranja nimajo posledic le v tekočem proračunu, ampak
so z uvedbo tega programa in z odobritvijo štipendij za šolsko leto nastale
obveznosti že v naslednjih proračunskih letih. Prav tako lahko na primer
učinki rezanja izdatkov za urejanje baz podatkov občinskih dajatev v
tekočem letu v naslednjih letih povzročijo nižji priliv teh virov v proračun.
Zato pravimo, da je enoletni proračun prekratko obdobje za učinkovitost
in uspešnost upravljanja javne porabe, kar nas napoti k večletnemu pristopu,
s katerim odločevalci in oblikovalci politik lahko vidijo učinke svojih
odločitev na proračunski proces in proračunski izid, ki so jih dolžni pojasniti
javnosti. Tako se lahko izognemo fenomenu kameljega nosu ali prikrivanja
realnih višin stroškov, ko se v začetnem letu delovanja stroški novih
politik oziroma programov ne izkažejo v celoti ali se namerno podcenijo
(Wildavsky 2003: 40).
Kratkoročni enoletni okvir je pogosto naveden kot dejavnik, ki preprečuje
učinkovito proračunsko upravljanje, ker so odločitve o alokaciji virov sprejete
ad hoc in po koščkih ter ne upoštevajo posledic, ki segajo čez naslednje
leto (Blöndal 2003: 10). Med pomanjkljivostmi enoletnega proračunskega
pristopa avtorji izpostavljajo tudi problematiko porabniške mrzlice konec
proračunskega leta, ko proračunski uporabniki poskušajo za vsako ceno porabiti
sredstva, zagotovljena na proračunskih postavkah, ki sicer ob koncu
leta zapadejo, ne glede na to, kakšne učinke prinaša ta mrzlična poraba v
zadnjih dneh iztekajočega se proračuna. V teoriji se izpostavlja, da kratkoročnost
enoletnega proračuna vodi v naslednja izkrivljanja: v prekomerno
porabo, podinvestiranje, prenos neporavnanih obveznosti, porabniški delirij
konec leta, da so postavke v enoletnem proračunu zasnovane na tekočih cenah
in velikokrat ne odsevajo dejanskih oziroma realnih stroškov, ki bodo
nastali kot posledica sprejetih politik in podobno (Tarschys 2002: 83-84).
141