upravljavska sposobnost obÄŤin - Skupnost občin Slovenije

Upravljanje slovenskih občin s prostorom: ocena usposbljenosti
zemljiške politike. Po zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1 2003) naj bi
to nalogo primarno izvajal občinski urbanist, ki pa po novem zakonu o
prostorskem načrtovanju (ZPNačrt 2007) v praksi ni več obvezen (Ministrstvo
za okolje in prostor 2010) in se največkrat tudi ne izvaja. Drugih
rešitev za večjo sposobnost upravljanja s prostorom novi zakon kljub slabim
razmeram v sistemu prostorskega načrtovanja (Gerbec 2003; Pogačnik
2007; Zavodnik Lamovšek 2003; Marot 2011) ni ponudil ZPNačrt
(2007). Takšno stanje je posledica ad-hoc pristopa pri pripravi zakonodaje,
saj pripravljavci zakona v času priprave niso pridobili podrobnejših
podatkov o problemih izvajanja prejšnje zakonodaje – takšne raziskave
so na primer izvedli Mušič (1978) za pripravo zakonodaje iz leta 1984,
Blagajne in Šantej (2001), Ravbar in Bole (2002) za 2003 in Ferfila (2008)
na splošno o upravljavski spodobnosti - in o sposobnostih občin za njeno
izvajanje. Dosedanji rezultati so pokazali, da ima večina občin enovito
upravo, da so kadrovsko šibke in potrebujejo dodatne kadre in da se
njihovi finančni viri za prostorsko načrtovanje zmanjšujejo. V letu 2009
je Zbornica za arhitekturo in prostor pripravila krajši vprašalnik, po katerem
60 % anketiranih spremembe zakonodaje in neurejene razmere v
prostorskem načrtovanju ovirajo pri delu (Cimolini et al. 2009).
Danost občine, da ima na voljo dovolj sredstev, kadrov, znanja in instrumentov,
da lahko izvede naloge, ki so ji dane s predpisom, imenujemo
upravljavska sposobnost (ang. capacity). S tem pojmom so se tudi pod
izrazi, kot so institucionalni okvir (Berkes et al. 2003), institucionalizem
(Healey 1998) in upravljanje (Bieker in Othengrafen 2005), ukvarjali
številni raziskovalci. Lebel et al. (2006) in Jänicke (2002) sta v ospredje
postavila deležnike in dodala še institucije, v katerih so aktivni, in transparentnost
procesov, v katerih nastopajo. Po njihovih predpostavkah je
za uspešen razvoj potrebno zagotoviti ustrezne pogoje, kar naj bi veljajo
tudi za izvajanje prostorske zakonodaje.
V ta namen bi bilo potrebno izvesti presojo učinkov predpisov, ki jo je
v osemdesetih letih 20. stoletja začel uvajati OECD pod angleškim izrazom
regulatory impact assessment, z Belo knjigo o upravljanju pa jo
je leta 2001 prepoznala tudi Evropska unija. V Sloveniji so se po Poslovniku
Vlade RS (2001) in Državnega zbora RS (2002) podobno kot
v večini drugih evropskih držav odločili za okrnjeno različico presoje
115