tukaj - Univerza v Novi Gorici

imanence s pogledom v transcendenco, medtem ko Kosovel naredi njeno inverzijo; iz
transcendence v imanenco. S tem pride do Tagorejevih tematskih vprašanj (o biti, o smotru, o
namenu, o navideznem nesmislu pomena nacije in nacionalizma in drugih bivanjskih
vprašanj). Ko izčrpa vse poglede v tostranstvu, med njimi tudi preko ruskega konstruktivizma,
se obrne v onostranstvo, vendar sebe ne več izključuje.
Z diplomsko nalogo sem poskušala prikazati vzhodno-zahodno navezavo, ki je pravzaprav
ločena zgolj na zgodovinskih in teoretičnih predsodkih, ki jih tvori razum. Kot Tagore pokaţe
in Kosovel ugotovi, abstraktni razum v 'osami' oziroma v nikakršnem navezovanju na
duševna občutja, povzroča destrukcijo in mehanizacijo človeka, posledično medsebojnih
odnosov in je glavni akter za vršitev nacionalizma. Točka, ki spaja Kosovela s vzhodno
modrostjo, ki jo je uvidel preko Tagorejevih del, je tematika človečanstva.
Diplomsko delo je le ena od mnogih moţnosti povezovanj in raziskovanj vplivov na
Kosovelovo poezijo in svetovi nazor, saj gre za preučevanje tematike, ki se dotika tistega, kar
je v vsakem izmed nas – bit. Kar se je dogajalo na zahodu, se je tudi na vzhodu in obratno.
Ločnic in meja v svetu ni, vendar obstajajo odstopanja in razlikovanja, ki so povezana na
okolje in čas, v katerem se nekaj razvija. Človek je pod nacionalističnimi okupacijami
doţivljal bolečino, trpljenje, občutek obupovanja in nesmiselnosti bivanja tako na zahodu kot
na vzhodu. Kosovel in Tagore sta iskala rešitvi iz 'ujetega' ciklusa, ki povzroča vse te
nelagodne in neprijetne občutke v človeku. Tagore je odraščal pod okriljem hinduizma, ki
nikoli ni ţivljenja lociral na tostranstvo, vendar je v smrti videl le prehod v onostranstvo, ki pa
je pravzaprav ponovno tostranstvo, saj priznavajo reinkarnacijo oziroma ponovno rojstvo.
Tako indijski pesnik ni iskal rešitve v smrti, kakor jo je Kosovel na začetku, dokler ni spoznal,
da v smrti ni rešitve. Takrat se je tudi začel prehod v iskanje nove rešitve in posledično obrat
na vzhod ter k Tagorejevi literaturi. Kosovel je spoznal, da odgovore na vprašanja ni mogoče
najti v imanenci, temveč jih je potrebno iskati v transcendenci. To pomeni, da je vse to, kar je
spoznaval, da se dogaja v človeku, pravzaprav izraţeno tudi v kozmosu, le da je v človeku
kaos, ki potuje v kozmični red. Vendar pa Kosovel ni priznaval absolutnosti boga, kakor
Tagore, pač pa je priznaval boţjo poosebitev (Kristus), ki je zgled v imanenci. Če je Tagore
iskal nerazrešene odgovore v sebi, a vedno sebe jemal kot del Višjega subjekta, boga,
nepogrešljivi del kozmosa, je Kosovel počel od začetka ravno obratno, saj je odgovore
direktno iskal v bogu, človeka pa postavljal v ţrtveno vlogo, hkrati pa antropomorfno
poosebljal boga v človeku, kot omenjam zgoraj. Na tej točki spoznanja, da odgovore dobi v
sebi, vendar mora zaznati, da je del kozmičnega reda, transcendence, se je obračal k naukom,
76