tukaj - Univerza v Novi Gorici

problematičen, pač pa je nacija, ki ideološko zasvoji ljudsko zavest, tista, ki ustvari problem.
''Problem naroda je treba misliti kot problem subjekta, se pravi kot vprašanje njegove
subjektivitete, ki se imenuje volja do moči, oziroma moč'' (Ibid, str. 109). Kosovel zelo jasno,
kot sem v diplomski nalogi ţe pojasnila, prikaţe ugotovitev, da zahodni človek drvi v propad,
da je pravzaprav ostal sam in po destrukciji vedno pride do konstrukcije, s tem pa se zave
samega sebe in išče odgovore znotraj sebe. Ko sebe postavi v Prostor ali Kozmos, ugotovi, da
ima svobodno izbiro, vendar da obstaja nekaj višjega, nekaj večjega od njega. To tezo
Pirjevec nakaţe s citatom:
''Človek, ki je postavljen le še sam nase in je sam svoj edini temelj, išče nekaj, kar bi bilo več od njega,
išče transcendenco, vendar pa je ţe vnaprej jasno, da jo lahko najde v samem sebi, saj je načeloma in v
celoti odvisen le od svojih lastnih sredstev in le od samega seve, ker je prač edino središče vseh razmerij
in vsega znanja. Tak človek lahko za svojo transcendenco postavi samo nekaj, kar je v njem samem, a je
vendar takšno, da je več od njega samega. To, kar je več od človeka, ki je postavljen le sam nase, je
njegovo rojstvo, ki res ni neposredno od njega samega odvisno'' (Ibid, str. 114).
Razliko med nacijo, narodom in destruktivnim nacionalizmom, sem razloţila v začetnih
poglavjih. Prav preko razlage agresivnosti, ki jo je ustvarjal nacionalizem tako na zahodu
kakor tudi na vzhodu, pa je Kosovel uvidel mnogo podobnosti svojega razmišljanja v
tematiki, ki jo je zapisoval Tagoreje, v svojih delih. Kolikor lahko razberemo iz
korespondence, Kosovel ni poznal nacionalizma na vzhodu ali se kakorkoli obračal k
raziskavi njegovega efekta, ki je tudi Tagoreju povzročal bolečino, saj je bila njegova deţela v
'ujetosti' in je pod okupacijo trpela, pač pa je v njegovih delih uvidel moţnost poti do
vprašanj, na katera si ni znal odgovoriti, in zato se je čutil, da ne zna oziroma ne zmore dati
ljudem tisto, za kar misli, da je njegovo poslanstvo. Spraševal se je o bivanjskih vprašanjih, ki
jih navajam v diplomski nalogi in skušam obenem prikazat tematsko navezavo preko
Tagorejevih naukov z vzporednimi citati in lastno interpretacijo ter ugotovitvami literarnih
zgodovinarjev, v kolikor je to mogoče. Na podlagi tega sem naredila nekatere ločnice, ki pa
so vedno med seboj povezane. Kosovel je v svojem štiriletnem intenzivnem pisanju snoval
impresionistične, ekspresionistične, konstruktivistične in t.i. avantgardistične koncepte, med
katere pa ni postavil meja ali 'barier'. Tudi, ko omenja, da zapušča 'barţunasto liriko', jo lahko
še vedno zaslutimo v zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja. Zato sem zavrnila razdelitev na
obdobja, pač pa gre za nekakšne prelive, pri katerih se vedno ohranja substanca prve, a čas se
ne zaustavlja in prinaša vedno znova nove tematike, razlage, razmišljanja ipd. Tagore je
najvidneje vplival na Kosovela pri prehodu iz ekspresionizma v konstruktivizem, saj je
Kosovel takrat začel spoznavati izmenično igro destrukcije in konstrukcije, ali kot sem
imenovala 'popolnost nepopolnosti'. Za Tagorejev zorni nazor pa bi lahko rekli, da sega iz
75