tukaj - Univerza v Novi Gorici

ujeta v (zlato) kletko, je navidezno kultivirana, a nesrečna. Stavek ''(…) srečala sta se, ko je
bil čas, tako je hotela usoda'', pomeni, da se vsakdo v ţivljenju, ko je čas za to, razkrije in
sooči sam pred seboj, uvidi svojo svobodo in nesvobodo, a se t.i. laţna kultivirana varnost
zopet pojavi in razloči človeka od boga. V religioznem kontekstu hinduizma bi lahko rekli, da
Atma najde Paramatmo in ta spozna Brahmana. V pesmi, pa ostajata obe 'atmi', a kot
individualni duši, vsak na svojem polu in se ''skozi kletkine droge'' le ''gledata''. Konec je
simbolično prikazan, saj se 'svobodni ptič' boji 'zaprtih vrat kletke', medtem ko 'ptič v kletki
šepeče', da so njegova krila brezmočna in mrtva, da zunaj kletke ne bi preţivel. Tako
uvidimo, da je le strah tisti, ki ju razločuje do sreče 103 in spoznanja.
7.2.1. TRPLJENJE KOT ODREŠITEV
S tematiko trpljenja Kosovel opiše stanje ujetosti zatrtega slovenskega naroda, ki se ne more
svobodno gibati in ustvarjati, razvijati, saj je bil nadzorovan s strani italijanskih okupatorjev.
Poleg tega pa prikaţe človekovo trpljenje tudi v primeru, ko oziroma če okupatorja ne bi bilo,
saj je človek ujetnik samega sebe 104 . S slednjim je mišljena ujetost človekove resnične 'biti' v
telesu, ki teţi za čutnimi skušnjavami v več oblikah, s tem pa povzroči človeku razumsko
obremenitev, da se ukvarja s stvarmi, ki niso prioritetne za razmišljanje in odvaja misli
drugam, čeprav naj bi slednje iskale resnico o namenu človekovega bivanjskega smotra. V
pesmi Jetniki eksplicitno navaja: ''Tiho se zbudimo v sivo jutro … Oči so bile odprte vso noč,
skozi obupno ograjo zroč v lepe sanje'', kar prikazuje prebuditev v jutro brez svetlobe, brez
uvida, brez prihodnosti. Njegove ''sanje'' so za ograjo, kar upodablja ovire in omejitve, ki si
jih človek bodisi postavlja sam bodisi mu jih postavljajo drugi (okupatorji). ''Zdaj gremo tiho
z nevidnimi straţniki, v očeh nas peče iskanje (…). Med hišami (…), ţivih ranah cestni prah,
ţveplo je na vseh vodah (…) Čemu blodimo? V srcih se zbudi. Ali korak ve: za sivino luč
gori'', s čimer pesnik nakaţe, da je za vso jutranjo melanholijo, depresijo, brezizhodnostjo,
vedenje, da obstaja luč. ''Mi gremo in umremo, ali moramo iti, poniţevani, ubiti, in prav je, da
imamo mnogo sovraţnikov''. Pesnik sporoča, da je potrebno sprejeti ţivljenje v obliki
trpljenja, ki pa je limitirano, saj se mora človek do smrti soočati z njim, a prav preko trpljenja
in očiščenja, s pomočjo spoznanja napak, ki mu jih povzročajo sovraţniki, doseţe točko, da
mora zbrati ''pogum'' in ''trpeti'', ''preboleti temo'' na tem svetu in ''z novo lučjo ţiveti'' v
samospoznanju tokom tega ţivljenja ali pa v onostranstvu. Pomembna je ''pot''. Pesnik
retorično postavlja trditev, zakaj bi ''(…) kdo [sploh] obupoval nad njo. Kdor zna – jo
103 Kar nakazuje, da ujetost (bodisi takšna, če jo prenesemo na človeka, da brezmočnost človeka ubija, če pa prenesemo na širše javno
področje, lahko uvidimo, da je se svobodni bojijo zaprtost in zaprti narodi so nemoči se upreti svobodi, saj se počutijo 'mrtve'.
104 Ujetnik svojih 'gun' (ţelja), ujetnik svojih interesov.
72