tukaj - Univerza v Novi Gorici

tečejo tako dolgo, da se navezujejo na ''temeljna metafizična vprašanja o svetu, o Bogu,
človeku in medsebojnem odnosu'' (Ibid). Bralec bi lahko upravičeno domneval, da v takšni
mitološki zgodbici do boja ne bo prišlo, a ravno to se zgodi, saj se Bhagavadgita konča tako,
da ''po osemnajstih dneh boja, ko obe strani uporabita ţe vsa navadna in čudeţna oroţja,
zmagajo Pandovci [v boju s Kurovci]'' (Ibid, str. 110). To je zgodovinski ep, pričevanja pa
vsebujejo resnične zgodovinske dogodke:
''[Bhagavadgita govori o] spopadih med vojaškim plemstvom, od katerih je pred nastankom in med
nastajanjem Mahabharathe v politično razdrobljeni Indiji dostikrat prihajalo. Neizpodbitno je tudi to, da
je epopeja narisana v duhu aristokratskega moralnega kodeksa, da pa vdirajo vanjo na mnogih mestih
tudi teţje po umikanju v askezo, ki so bile v Indiji navzoče v vseh časih, čeprav v različnih oblikah in
različno močne'' (Ibid).
''Najmodrejši razlagalci indijske knjiţevnosti'' so si razlagali, da je ''ključ do razumevanja
Mahabharathe prav v misli, da Bhagavadgita vodi človeka v delu, zato se človek odpove tudi
Bogu, če se odpove delu'' (Ibid).
Razumsko razlaganje hinduizma je nesmiselno početje, saj je bistveno pravzaprav to, da je
raznolikost pogledov na isti problem ključnega pomena in je vsak pogled pravilen (to je t.i.
etični relativizem). Hinduizem vere ne tretira v pomenu, da je ena vera boljša ali slabša od
druge, manjvredna ali večvredna, s pravilnimi ali napačnimi nazori, saj ti nerazdruţljivi
termini, ki pravzaprav obstajajo kot termini zgolj v zahodnem poimenovanju, kot je mokša 102
oziroma nirvana, so pravzaprav pojmi, ki označujejo
''(…) stanje blaţenosti ali sreče, ki jo je mogoče doseči s samodisciplino ali z določeno tehniko joge.
Gre za način premagovanja trpljenja in iskanja bistva stvari, nekakšne samorealizacije, lahko bi rekli
tudi odrešitve'' (Ibid, str. 131).
Samospoznanje ali samorealizacija predpostavlja pogoj, da se od navezanih stvari odveţemo,
kar Tagore prikaţe preko pesmi Ukročeni ptič je bil v kletki (Tagore, 2008, str. 13), ko navaja
dialog med ptičem v kletki in ptičem v 'lesu' oziroma gozdu, t.i. svobodnim ptičem. Njuna
prispodoba asociira na človeka, ki je ujet v kletko. Ta kletka je njegov 'jaz', njegove slabe
lastnosti in njegova duševna in fizična navezanost na stvarne predmete ali bitja, ki so v
njegovi okolici. Gre za prikaz dvojnosti soočenja dveh ţivih bitij. Ptič iz kletke ima ''gred'',
''govorico učenjakov'', ki mu nudi navidezno oporo, stabilnost, ptič iz lesa ima ''razprte
peroti'', poje ''pesmi lesov'', ki mu nudi neomejeno gibanje, svobodo in nepredvidljivost. Eden
je svoboden, drugi ujet. Dve individualni duši, ki ţelita biti zdruţeni, leteti skupaj, iti
osvobojeni, razgledati po svetu. Da doseţeta sintezo univerzalne biti, katere del nosi vsak
človek v sebi, morata ptici imeti isti cilj ali drugače rečeno, morata poleteti skupaj. Ptica, ki je
102 Mokša pomeni ''osvoboditev od vnovičnega rojevanja'' (Mahamandaleshvar, 2006, str. 262).
71