tukaj - Univerza v Novi Gorici

Tagore se je postavljal v bran človekovemu pogledu, ker je ţelel civilizirati civilizacijo, kajti
zahod v 20. stol. ni bil v etičnem smislu več 'civilizacija' 97 . Barbarsko pustošenje, genocidi in
vsa miselna ter fizična sovraţnost, je človeka in posledično druţbo pahnila v propad in
opustošeno tišino, kar Kosovel nakaţe tudi v pesmi Smrtni opoj in Mrtvi človek 98 . Vzhod se
tega ni popolnoma ubranil, saj so se nevzdrţne razmere, kot so genocidi, vojne v Indiji, kastna
delite, surov odnos do ţensk in otrok ipd., pojavljale tudi v vzhodnem svetu, a kljub temu, se
je zaradi svoje 'neciviliziranosti' (in zaupanja duhu, verovanju v višjo silo, boţanskostjo, ki
ureja sistem na pravilen način …) v njem vedno ostajala prisotno ideje boga. Zahodni človek
pa je postavil mejo med seboj in bogom, s tem pa je zavrgel svoj bivanjski namen.
''Ko duša išče boga, išče svoj končni izhod iz tega nenehnega zbiranja in kopičenja, ki mu ni konca. To,
kar išče, ni kak dodaten predmet, ampak 'nitojnitjanam', trajno v vsem, kar je netrajno, 'rasanam
rasatamah', najvišja radost, ki ostane po poenotenju vseh radosti'' (Tagore, 1984, str. 175).
''Spoznaj vse, kar je v vesolju kakor zavito od Boga. Raduj se vsega, kar ti je po njem dano, in ne goji v
svoji pameti pohlepa po bogastvu, ki ni tvoja last (…) Ko spoznaš, da je vse, kar je, napolnjeno z Njim
– in je vse, kar imaš, njegov dar, takrat spoznaš neskončno v končnem in darovalca v darovih'' (Ibid).
O SMISLU ŽIVLJENJA
V pesmi Od tega ţivljenja, se tako kakor ţe razlagam zgoraj, lirski subjekt sprašuje o smislu
bivanja. Tagore nam poda primerjavo, kje uvidimo in spoznamo boga, ko pravi, da nam za
''jutranjo luč'' ni treba ''teči k trgovcu, samo odpremo oči in je tu'' (Ibid, str. 176). V luči je
simbolika boga. Kako Kosovel razbira nauke iz Tagorejevih pesmi, vidimo tudi iz pisem
Maksi Samsa (9. avgust in 7. september 1925) 99 . Pravi, da njegove pesmi dajejo mnogo
preprostih razlag in globoka spoznanja tudi za tista vprašanja, ki razgrinjajo mnoga neznana
področja o kozmosu, a še pomembnejša so spoznanja o polnem ţivljenju, ne le ţivotarjenju.
Kar kaţe na Kosovelovo zelo budno zavest, je citat, ko pravi, da ''ni nujno, da človek izbegava
vsakdanjosti; treba jo je le preţiveti, spoznati. Samo eno treba doumeti: da je tudi tu
navidezno osamljena vasica del kozmosa, da sem tudi jaz duhovni center svojega ţivega
kozmosa, ki vibrira v duši in ga spoznamo v doţivljajih'' (Ibid, str. 558-559).
O Vrtnarju pravi, da je ''v tistih navidezno tako preprostih verzih (…) vsa ţivljenjska veličina''.
Da spoznaš globočino v preprostih verzih pa je potrebno ''biti preprosto velik. To se pravi
poglobiti se v globino bistva: v resnico''.
97 Kot opiše v pesmi Mrtvi človek je bil (evropski) človek mrtev in brez vizij, lepote (''brez vrtnic''). Civilizacija, v kateri je ţivel, pa je tonila
v pogubo, saj ''revolucionarni redi ugašajo'', ostaja samo ''sivo kamenje'', mesečina se skriva, kaţe se ''mrtva pokrajina'' (Kosovel, 1974, str.
178).
98 ''Tiho je, mrtvo je, sivo. Ljudje frfotajo kakor netopirji od kamna do kamna. Trudni od frfotanja. Trudni, ubiti. Njihova srca so kamen (…)
so suha. Ljudje prodajajo pohištvo, zastavijo srce (…). Razum in se obesijo ob oknu. Samomorilci, obešenci, nihajo ob oknih ţivljenja'' (ibid,
168). ''(…) Mrtvi človek [je] suţenj mehanike (…) Transmisije'' (Ibid, str. 178). Transmisijo lahko razumemo kot čas/dejanje prehoda.
Namen, ki se mora zgoditi z vzrokom.
99 Natančnejši podatki so navedeni v pismih zgoraj.
67