tukaj - Univerza v Novi Gorici

in odpravil svojo slepoto. Človek je na poti ujetništva, ko biva v druţbi lastniških in
egoističnih ljudi, na kar postane osamljen in ţivljenje je zanj prava ječa. ''Upanišade pravijo:
Človek doseţe resnico, če v tem ţivljenju lahko pojmi Boga; če ne, je to zanj največji poraz''
(Tagore, 1984, str. 175). V Vrtnarju je opisano, da je civilizirani človek zavrgel 'boga v sebi',
a slednji vedno ţeli priti k človeku, vendar je prepreka med njimi tudi ta, da ţivi kot oni, ki so
''med najbednejšimi, najniţjimi in izgubljenci''. Bog ne more priti do tistega, ki mu to sam
preprečuje. Takšen človek ''občuje z izobčenci med najbednejšimi, najniţjimi in izgubljenci''
(Tagore, 2008, str. 20), kar ubija človekov razum in ţeljo po spoznanju boga 89 , kar izraţa tudi
Kosovel. Pesnik preko pesmi 90 prikaţe propadajoče, stare vrednote na Zahodu in upanje po
novih na vzhodu, kjer so (še) priznavali človeka kot del Kozmosa. Kosovel v pesmi Pesem iz
kaosa prikaţe vzrok osame človeka, naroda, ki tiči v ţivljenju v ''kaosu'', ''demonstracijah na
ulicah'', ki niso produktivne, obenem pa si tudi prisluhnejo (''sami ne čujemo svoje besede'') in
''to je obup''. Kar je razvidno nakazano na boga oziroma utelešenj v Kristusovi podobi, je
citat, ki pravi, da ''on (…) vidi našo praznoto in nas bo rešil. Ker ţivimo v kaosu (…)''
(Kosovel, 1967, str. 275). To se kaţe z dojemanjem univerzalnosti v človeku, ki se
manifestira izven njega v okolje, v ta Kozmos 91 , pri katerem tudi Kaos postane del pravilnega
procesa ali 'red', kot del dovršenosti. V Vrtnarju Tagore s pesmijo Če hočeš napolniti svoj vrč,
nakazuje klic, ki ga izvrši bog/učitelj, ko pokliče učenca/izgubljenega k sebi, medtem ko
pesnik/izgubljeni subjekt 92 v Kosovelovi pesmi Pridi, dobri oče (Kosovel, 1964, str. 245)
prosi Očeta, Odrešenika, naj pride k njemu. V prvem primeru je simbolika večkrat opevana in
jo pesnik uporablja v svojih pesnih 93 preko elementov: voda, vrč, tvoje noge ... Obenem je
lepota verzov zapisana tudi preko čutnosti in bralcu daje zadovoljstvo, ki opeva vzvišenost in
hrepenenje po bogu: ''Poznam dobro ritem tvojih korakov, bijejo v mojem srcu. Pridi, o pridi k
mojemu jezeru, če moraš napolniti svoj vrč''. To je tako imenovani 'dvojni klic'. Gre za klic
boga, Učitelja, ki daje učencu svojo brezpogojno potešitev po ljubezni (čisti ljubezni) in
obenem prikazano kot klic ljubljenega ljubljeni. V Vrtnarju pesnik nagovori lirski subjekt:
''(…) tvoje misli bodo begale iz tvojih temnih oči kakor priči iz gnezd'', ''če hočeš biti brez
dela in sedeti brez misli in pustiti, da tvoj vrč plava po vodi'', ''če si se naigrala in se hočeš
potopiti v vodo'' (Ibid), medtem ko v Darovanjkah (Tagore, 2009, str. 13) predstavi obratno
89 ''(…) Politika ubija, resnica ubija, misel ubija, religija ubija, vse ubija, ubija človeka. Le borba da silo … le borba za novo religijo. Za novo
religijo sonca, ki sije v srca ljudi (…) Sonce – človek'' (Kosovel, 1967, str. 265).
90 ''Starci, nam pravite, starci, bolestni in temnogledi, starci v koraku, v smehljaju, v besedi'', kar prikazuje, kakšen je zahodni človek, ki
gleda ''ţalostno'' kot ''konj'' in obenem je čas (''slike'') šel mimo njega in so ''vojaki umirali, konji umirali'', ljudje pa so ''jokali (…) zaman''.
Izraţena je melanholija, ki se kaţe kot ''oči brez solza, besede kot mrtvi slapovi'', mladost pa ''zavoţena (…) spomini grobovi'' (Ibid, str. 271).
91 ''V večnost je moje srce odprto: iz Kaosa v Kozmos (…) iz borbe v smrt, da se razrase tihi srd in da ugasnemo. – Jaz, ti in vsi'' (Ibid, str.
297). ''Mi gremo proti Kozmosu. Povsod je Kozmos: v vsaki duši, v vsakem srcu. Ko odpoljubi Smrt nam vso bolest in v srcu se ustavi čas se
umaknemo v veliki Prostor. Svetal postane naš obraz'' (Ibid, str. 300).
92 človek ali narod
93 Npr.: Če hočeš napolniti svoj vrč (Tagore, 2008, str. 23).
65